Mi nismo ovce, mi smo …

Objavljeno dne 24.02.2016 pod Izbrano za vas, Otroci, Učimo se

Ko zaznamo, da slepo sledimo, ko pohlevno ubogamo, ko se odzivamo črednemu nagonu in brez premisleka gremo tja, kamor gredo drugi, ko spoznamo kako so nas zmanipulirali ter v podobnih situacijah rečemo sebi ali komu drugemu, da s(m)o ovce. (Štajerci to beremo »ofce«.)

Ne zgolj v pogovornem jeziku, tudi v literaturi je veliko primerjav človeškega obnašanja z vedenjem živali. Ena takšnih, meni ljubših je sijajna knjiga Živalska farma, v kateri ovce ves čas blejajo parole, ki krepijo čredni nagon tudi pri drugih živalih.
Tam, kjer so ovce, tam so tudi pastirji. Božji in državni. Materialistični in duhovni. Tisti, ki sebe razglasijo za vrednejše, pomembnejše, pametnejše dobrotnike, ki bodo skrbeli za dobro svojih ovčic. Postati pastir danes ni lahko. Konkurenca je velika. Uporabljati morajo veliko dobro naštudiranih trikov kako poovciti ljudi, zmanipulirati jih, držati v nevednosti in strahu, prepričanosti o lastni nemoči, ki postaja del biokemijske strukture posameznika in del kolektivnega nezavednega.
Ali vas zanima tehnologija ustvarjanja ovc – poovcovanja? Želite izvedeti, zakaj mnogi uživajo v vlogi ovce? Več kot 70 strani knjige Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod sem namenil opisovanju, kako prepoznati zvijače, trike in druge metode pastirske manipulacije in kako se jim upreti. Kako postati sam svoj pastir, sam skrbeti za svoje dobro.

Na Živalski farmi je živel tudi konj z imenom Boksač. Njegov najljubši in skoraj edini stavek je bil: »Še bolj bom delal!« Tudi ko je bil že zgaran, so mu podaljševali delovno dobo, na koncu pa so ga prodali – mesarjem. Mogočni konj, ki bi lahko sam spremenil usodo vseh na farmi, je bil – ovca! Ker ni vedel, kako so ga poovcili in se ni zavedal lastne moči.

Iz neke druge civilizacije je malo drugačna zgodba o konjih. Ko so konja, ki bi po prepričanju lastnika, moral biti žejen, na silo pripeljali do potoka, so ugotovili, da ga nikakor ne morejo prisiliti, da bi pil. Nastal je znani rek, ki ga pripisujejo zen modrecem: Konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da bi pil!

Pogosto mi pišete in pojamrate, kakšne ovce smo. Kaj vse dovolimo, da z nami počnejo politiki, zdravniki, farmacevti, nutricionisti, novinarji …, a vse prenašamo, čeprav vemo, da to za nas ni dobro. Jamranje ne pomaga, ugotavljajo celo politiki. Ukrepati je treba! Vendar, ne pričakujte sprememb pri drugih. Prvi korak k spreminjanju ovce v samopastirja je znanje: znanje o tem, kako so nas podredili, kako ohranjajo moč nad nami in zakaj se nikoli sami ne bodo spremenili, ter znanje o lastni moči in sposobnosti. Znanje je ključ do svobode.

Žejnim znanja ni treba k potoku, potok verodostojnih informacij sem prinesel v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod. Veliko let sem vložil v to. Res pa je, da ne morem nikogar prisiliti, da bi pil.

 

P.S.: Žalostno ugotavljam, da mlajša generacija ne pozna Georga Orwella, avtorja Živalske farme, človeka, ki je v romanu 1984 izmislil Big Brotherja, ki ga poznajo le iz maloumnih resničnostnih šovov. Iz grozljive uresničujoče se vizije je kapital naredil dobičkonosni zabavni šov. Kruha in iger!






Komentiraj

Dijaške in šolske potrebščine

Objavljeno dne 17.09.2014 pod Izbrano za vas, Otroci


Z veliko denarja in vneme smo se starši te tedne lotevali priskrbe šolskih potrebščin – stvari, ki jih otroci potrebujejo za šolo: da lahko sledijo pouku, pišejo, rišejo, se učijo. Ali smo dovolj skrbeli za dijaške potrebščine – resnične potrebe dijakov in učencev? Ali koga zanimajo njihove resnične potrebe, posebej tiste, ki jih oni prepoznavajo kot nekaj, kar potrebujejo?

Starši smo v nezavidljivem položaju. Strokovnjaki se prerekajo, katera vzgoje je najboljša, kateri učni načrti so dobri, kateri učbeniki pravi. Naš šolski sistem je v nenehnem reformiranju, a nobena reforma šolskega sistema ne more biti uspešna brez temeljite reforme pedagoških akademij in fakultet. Temeljno “šolsko” vprašanje je, kdo uči učitelje. Potrebne bi bile temeljite spremembe osebnostnega profila in družbenega statusa učiteljev ter temeljite spremembe naših pričakovanj. Tako je pošiljanje otrok v šolo prepogosto alibi za neodgovorne starše, češ, zato so učitelji, naj jih oni učijo in vzgajajo. To, kar starši “zašuštramo” do petega-šestega leta otrokovega življenja, nobena šola več ne popravi brez pomoči taistih staršev, ki bi morali biti isti le po imenu, po svojem znanju in vedênju pa bistveno drugačni. Ker starši običajno ne rastemo (ne intelektualno, ne mentalno in ne duhovno), ne znamo zahtevati drugačnih učiteljev in obstoječim nismo v oporo. Tako vsem ustreza, da je učitelj avtoritarna oseba, ki otroke disciplinira in motivira z močjo ocen, in da so otroci pokorni, v šoli in doma. Vsa sreča, da so med učitelji tudi takšni, ki ne uživajo v tem, da je šola skoraj represivna institucija, ki svoj ugled in spoštovanje gradijo na človeških vrednotah in ki svojega poslanstva ne vidijo le v posredovanju učne snovi. Ti ne iščejo neznanja, ne strašijo z ocenami – so vzgled! So Učitelji. Vir njihove moči in navdiha je spoznanje, da s svojim celotnim delovanjem in svojo osebnostjo izjemno pomembno vplivajo na prihodnost vsakega otroka. 

Kaj otroci, dijaki in učenci, potrebujejo za rast in razvoj? Zdravo okolje, zdravo hrano, gibanje, ljubezen in spoštovanje. 

Anhovo in drugi kraji so last tamkajšnjih prebivalcev in ne državnih birokratov, ki v udobju svojega kabineta ali stanovanja, ki je daleč od zastrupljenih krajev, odločajo o zdravju otrok, starši pa to nemočno opazujejo.

Zdravo okolje in zdrava hrana je naravna, elementarna, prvinska, biološka pravica. V naravi vidimo, kako se živali borijo, če kdo poskusi njim ali njihovim mladičem odvzeti to biološko pravico in ogrožati zdravje ali življenje. Enake pravice imamo tudi ljudje. Teh pravic nam bodo dali trgovci z nesnago in nezdravo hrano in ne tisti, ki zdravju škodljivo hrano promovirajo kot slovenski tradicionalni zajtrk ter najpogosteje strežejo v šolskih menzah. O hrani ni treba vedeti ničesar, da bi videli, da to, kar otroci uživajo zdaj, ni zdrava hrana – le predebele, mozoljaste in prepogosto bolne otroke je treba videti, zares videti.

Naši otroci so cele dneve zaprti v učilnicah, igralnicah, dnevnih ali otroških sobah. Sonca komaj kaj vidijo. Ne igrajo se. Šolske aktivnosti na svežem zraku, tudi če je sončno, niti približno ne zagotovijo sintetiziranja vitamina D3. Bilo bi potrebno izvesti organizirano sončenje – večji del telesa izpostaviti neposredni sončni svetlobi vsaj 3 krat na teden po vsaj 10 minut.

Njihova telesa ne morejo sintetizirati življenjsko pomembnega vitamina D3, ki ga v hrani skoraj ni. Če je še pred leti veljalo, da majhni otroci morajo dobiti vitamin D3, da preprečijo rahitis, današnja znanost dokazuje, da brez zadostnih količin tega vitamina dobesedno ni zdravja. Ni resne bolezni, ki ne bi bila povezana s pomanjkanjem tega vitamina: slab imunski sistem, gripa, prehladi, slaba mišična moč, avtoimunske bolezni (od diabetesa B do multiple skleroze) rak, čustvene motnje, depresije …. A kljub temu šolska pravila ne predvidevajo sončenja, zdravniki na recept vitamin D3 predpisujejo le dojenčkom in starostnikom. Očitno nobenega ne zanimajo katastrofalne posledice za njihovo zdravje: eni se težav ne zavedajo, ker zdrava mladih telesa bolezen uspevajo preložiti na kasnejša leta, za druge pa je bolezen najdonosnejši posel!

Niso dobri starši zato ker otrokom dovolijo in dajo vse, kar si le-ti zaželijo. Starši bi morali bolj skrbeti za otrokove koristi kot za ugodje. Starši velikokrat ljubezen izkazujemo tudi tako, da otroku nudimo preveč materialnega udobja, nekateri preko otrok razkazujejo svoje bogastvo, ne vedoč, da to otroku predvsem škodi. Otroci so upravičeno ponosni na starše in njihove dosežke, ampak to niso njihovi uspehi. Otroke je treba učiti, da so ponosni na tisto, kar sami ustvarijo ali dosežejo. Nudenje materialnega udobja je pogosto kompenziranje ne dajanja druge pozornosti in lajšanje vesti. Lažje je otroku kupiti računalnik ali kakšno drugo sodobno napravo, kot se družiti z njim. Časa, ki bi ga morali prebiti z otroki, ne odtehta nobena sofisticirana igra ali tehnika. Starši smo najboljše igračke. V ljubezni je pomembne edino čas – količina skupaj preživetega časa bi morala biti merilo ljubezni.

Otroke imamo radi, ker so naši, a oni hočejo biti ljubljeni, spoštovani in sprejeti zato ker so takšni kot so. Siti so starševske egoistične, biološko pogojene ljubezni, lačni pa sprejemanja in spoštovanja. Z nenehnim opominjanjem kakšni naj bi bili, jasno sporočamo, da (še) niso takšni, kot si jih želimo. Z nenehnim svetovanjem in opozarjanjem, jasno sporočamo, da jim ne zaupamo, da jih ne spoštujemo. Z nenehnim opominjanjem in svetovanjem izkazujemo lastne strahove (starši temu rečemo skrbnost in ljubezen) ali lastno premoč, ker prevzamemo vlogo vsevedeža, edinega in dokončnega razsodnika. Odločanje namesto otroka in prevzemanje odgovornosti je tudi posledica lastnih strahov, ravno strah je nekaj, kar nam finančni, politični in verski vplivneži vztrajno vcepljajo, saj smo boječi in ubogi primerni za manipuliranje.

Odločanje namesto otroka je prisotno pri starših, ki otroka jemljejo kot lastni projekt, za katerega so oni določili vse: cilj, način izvedbe in rok. V ta projekt starši vlagajo svoje ambicije in želje, denar in čas, zato ni prostora za svobodne odločitve otroka.

Starši premalo poudarjamo, da imamo otroka radi in ga sprejemamo takšnega, kot je. Ker se otroci doma ne počutijo sprejete in spoštovane, odhajajo v družbo, kjer doživljajo uresničitev ene najmočnejših človekovih potreb – potrebe po druženju in brezpogojnem sprejemanju. Tudi če je sprejet zato, ker druščine nič ne briga njegova usoda, njegovo dobro, zdravje ali ocene, mu to ni pomembno. Idealno je (za otroka) če je sprejemanje povezano s spoštovanjem in ljubeznijo, a to ni nujno. Otroci vztrajajo v slabi družbi, ker so sprejeti, čeprav v tej družbi ne doživljajo spoštovanja, morda so celo poniževani. Enako kasneje, zaradi občutka sprejetosti in strahu pred odločanjem (spremembami), vztrajajo v nesrečnem zakonu ali zanič službi. Podatki, da si vsako leto vzame življenje skoraj 10 otrok, da je bil vsak četrti državljan deležen spolnega in drugega nasilja, da je 43 odstotkov žensk deležnih nasilja s strani partnerja, govori o pošastnih, grozljivih in nečloveških praksah v mnogih domovih. Vzrok za vsakršno nasilje pa je nesprejemanje in nespoštovanje drugih.

Starši morajo brezpogojno spoštovati otroke in tako spodbujati samospoštovanje in oblikovanje dobre samopodobe (samoljubezni, samosprejemanja). Če kakšen otrok ni vreden spoštovanja, bi morali vsi, ki so bili udeleženi v njegovem »programiranju« pred ogledalo! Morda bodo videli, da so sami bili deležni enake vzgoje, morda so brezskrbni, neodgovorni … in tudi nevredni spoštovanja.

Seveda je treba razlikovati med sprejemanjem osebnosti in sprejemljivosti posamičnih dejanj. Tudi odrasli tega prepogosto nismo sposobni in smo hitro prizadeti, če kdo graja naša dejanja. Skoraj brez izjeme se poistovetimo s svojimi navadami, videzom, dejanji in redko kdo med odraslimi zna narediti to lončnico. Na vprašanje “kdo sem jaz” odrasli najpogosteje naštevajo vloge, ki jih imajo v življenju: sem mizar, sem moški, sem oče, sem mož … Če se poistovetimo s temi vlogami, je razumljivo, da oceno kakovosti opravljanja teh vlog (funkcij) razumemo kot oceno lastnega jaza. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače?

Starši bi se morali truditi, da koristne stvari postanejo prijetne, da otrok zna ločevati trenutne užitke in dolgoročne koristi, da otrok vsestransko raste v varnem in mirnem domu, kjer se medsebojno spoštujemo in ljubimo. Naloga vsakega družinskega člana in ne le otroka je, da se uči, razvija, samovzgaja v častnega in odgovornega človeka, katerega svoboda je omejena z enako svobodo drugih in poznavanjem ter sprejemanjem posledic svojih odločitev. Otroke je treba učiti odločanja in prevzemanja odgovornosti. Seveda starši moramo avtoritativno nastopiti, ko gre za varnost, za življenje ali zdravje otroka, a tudi tukaj so potrebna pojasnjevanja in prepričevanja (spet čas). Če ne bomo otrok učili odločanj, bodo celo življenje pričakovali, da o njih odloča nekdo drug: starši, zdravniki, učitelji, politiki, nadrejeni, verski voditelji…) in nikoli ne bodo razvili poguma, ki je potreben za odločanje. Odločanje je vedno izbiranje in to mora postati nekaj vsakdanjega. Tudi če navidezno ničesar ne izberemo, v resnici izberemo nespremembo, se odločimo za obstoječe stanje, ki je morda pogubnejše kot sprememba, ki se je bojimo. Seveda otroku ne bomo dovolili izbirati, katere cigarete bo kadil, ali katero kolo bo pil, a starši bi morali pripraviti seznam opravil in dejavnosti in označiti tiste, pri katerih otrok (so)odloča in skrbeti, da je ta seznam vsak dan daljši. Bolj ko otroke nadziramo, manj se bodo nadzirali sami in obratno: manj ko jih nadziramo, bolj bodo skrbeli zase. Nadzor je zmeraj povezan z nagrajevanjem / kaznovanjem ubogljivosti. Otrok sčasoma razvije refleks, da je nagrada / kazen posledica uboganja nadzornikov (staršev, učiteljev). Tako ne doživi nagrade / kazni za vsebinske odločitve in se ne nauči prevzemati vsebinskih posledic, čeprav ga bodo prej ko slej doletele, a za njih bo obtoževal druge.

Nobenega ne moremo na silo spremeniti, predvsem ne uporniških otrok. Njihovo uporništvo je tudi biološko pogojeno, koristno in zaželeno. Je način odraščanja, dozorevanja, želje in potrebe oblikovati svoje življenje. Če nam otrokova izbira ni všeč, je to le znak, da smo v preteklosti nekaj pomembnega naredili narobe ali pa nekaj pomembnega nismo naredili. Če starši uporništvu niso kos, hočejo otroke spremeniti na silo. Kitajski rek pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisili, da pije. A mnogi starši počnemo ravno to: hočemo konja prisiliti, da pije. Otroka lahko prisilimo, da sedi in gleda v odprto knjigo, a ga ne moremo prisili, da bi se učil. To je njegova odločitev. Če ga tudi uspemo prisiliti, bo to naredil le zato, da se izogne neprijetnostim in ne zato, ker se želi naučiti. Takoj ko nevarnost neprijetnosti mine, se bo nehal učiti. To je lahko čez pet dni, pet ali petnajst let.

Eden boljših načinov, kako spremeniti otroka (in odraslega) je, da smo vzgled, da smo sami takšni kot pričakujemo od drugih da so. Do drugih, predvsem do otrok, se obnašajmo tako kot da so že takšni, kot bi naj bili (odgovorni odrasli).

Ocene v redovalnici so posledica odločitve otroka. Tega se otroci morajo zavedati, saj bodo posledice tudi njegove. Da se otrok nauči pravilno odločati, smo odgovorni starši, učitelji in tudi skupnost, saj otrok ni zasebna lastnina staršev. Ocene so le delček v mozaiku stremljenja k polnemu, srečnemu življenju, šolske potrebščine pa nepomembne v primerjavi z otrokovimi potrebami. Zadovoljimo njihovo najpomembnejšo potrebo in jih občudujmo, ker so vredni občudovanja.

 






Komentiraj

Neporavnani računi iz mladosti

Objavljeno dne 12.07.2014 pod Neuvrščeni, Otroci, Učimo se

Trudim sem se poravnati vse račune iz otroštva in mladosti. Odpustil sem vsem, ki so me hote ali nehote kakorkoli prizadeli. Odpustil sem staršem in drugim v prepričanju, da so ravnali po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni. Vsak je na svoj način prispeval k mojemu odraščanju. Odpustil sem tudi samemu sebi za vse, kar sem slabega naredil, če sem kogarkoli kakorkoli prizadel. Popolnoma sem sprejel odgovornost za takšnega kot sem.

Preizkušal sem številne svoje talente, nisem se branil različnih izzivov. Neizpolnjene otroške in mladostniške želje sem si uresničeval sam. Tu in tam je še kaj ostalo nerazčiščenega ali neizpolnjenga, a nekaj je vredno vaše pozornosti. 

Ko se je pred 40 leti pojavila Rubikova kocka, sem jo imel nekaj krat v rokah. Enkrat se mi je zdelo preneumno, drugič nekoristno, tretjič prezahtevno, četrtič otročje. Dolgo časa me je vleklo v obračun z gospodom Rubikom, a so zmeraj bile bolj pomembne druge reči.

Pred nekaj meseci sem prejel neki mailing-ponudbo gospoda Vida za inštrukcije za sestavljanje Rubikove kocke, pa sem si mislil: Kaj je to še aktualno? Kdo še vrti to čudno reč? Ampak ideja niti ni slaba: namesto dnevov in morda tednov samo(m)učenja le ena ura. Če vas zanima, si oglejte www.rubikovakocka.si.

Malo potem od prijatelja dobim link in povabilo, naj si ogledam čudež: fant v 20 sekundah z zaprtimi očmi sestavi kocko. Pred kakšnim mesecem so mediji poročali o 40 obletnici Rubikove kocke, o tekmovanjih, rekordih v sestavljanju. Berem tudi, da se neki znanstveniki sproščajo ob Rubikovi kocki, v najbolj gledani nemški TV oddaji zlagajo kocko z zavezanimi očmi…  Če dobro pomislim, veliko rednih informacij o najbolj prodajani “igrači” na svetu je bilo na razpolago, a so vse nekako šle mimo mene. Kar ne iščeš – ne vidiš!

Pred kratkim sem na bencinskem servisu s kolenom udaril v neko škatlico, ki je bila čudno postavljena na prodajni polici. Pogledal sem v kaj sem udaril in v veliki škatli videl – Rubikovo kocko. Kako so se domači smejali, ko so videli, kaj sem si kupil! 

A po dveh dneh se z moje igračke odlepijo nalepke in stvar postane neprivlačna. V Mariboru v samo eni trgovini najdem le eno samo pravo Kocko. Prinesem domov in doživim razočaranje: kocka je pretežka, pretrda. To noben otrok ne more uporabljati, nobenega veselja s to rečjo ne morem imeti. Kaj mariborski starši svojim otrokom ne kupujejo rubika? Kako je možno, da nikjer ni nobene izbire? Mar vsi le gledajo v televizor in računalnik. 

Berem na spletu, da je v svetu drugače. Rubikova kocka s številnimi izvedbami je še kako aktualna. V Ljubljani tudi. V spletni trgovini TojeTo najdem, kar sem si želel: zelo lahke, hitre, trpežne kocke z nalepkami in takšne brez nalepk ter veliko drugih miselnih orehov. Če ste iz Ljubljane si boste celovito ponudbo čudovitih miselnih in drugih ustvarjalnih iger lahko ogledali v njihovi trgovini na Gallusovem nabrežju 29. Meni so takoj poslali paket – končno imam najboljše kocke na svetu. To je to! 

“Hic Rubik, hic salta!”, sem si rekel, in začel obračun z gospodom Rubikom. Pravzaprav obračun sam s seboj, ki bo očitno še dolgo trajal, saj je gospod ustvaril še veliko podobnih in zahtevnejših ugank, jaz pa našel čudovito in koristno zabavo. Nisem vedel, da je to tako izvrsten trening za možgane. Ob tipkovnici imam hudo kocko. Ko jo vzamem v roke, v hipu vse izgine. Čudovita preusmeritev možganov. Vse obstane. 

O možganih nekaj mikromalega vem – tudi to, da z njihovo intenzivno uporabo preprečujemo propadanje oziroma upadanje kognitivnih in drugih sposobnosti. Eden boljših načinov upočasnitve staranja možganov je zagotovo nenehna produktivna uporaba. Navdušenje je nalezljivo in že vidim, kako bodo “kockali” moji prijatelji. 

Če iščete kaj koristnega in zabavnega v poletnih mesecih, ob posedanju na plaži ali v dobri senci, si kupite kocko ali kakšno drugo “mučilno” napravo. Če boste v službi in si boste zaželeli trenutnega in popolnega odklopa, imejte pri sebi kocko. 

Za zdravje možganov potrebujemo glukozo (oh, spet OH — ogljikovi hidrati), kisik, nekaj orehov in dobro .

Nikoli nismo prestari, da se ne bi igrali in nikoli nismo premladi, da ne bi delali resnih stvari.

Če se hočete igrati, sem za vas pripravil natančna navodila za sestavljanje kocke. Kliknite na SI KOCKAR.






Komentiraj

Kako škoditi svojemu otroku

Objavljeno dne 28.01.2014 pod Otroci

Od nekdaj je bilo v reklamah dovoljeno pretiravati, a ne preveč. Od nekdaj je bilo dovoljeno uporabljati trike, da vzbudiš dobra čustva, ki bodo odločala o nakupu, a so obstajale meje. Zdaj je pretiravanje postalo brezsramno laganje, nedolžni triki pa podla manipulacija, celo z otroki in njihovimi čustvi. Reklamni bloki so postali ekstrakt laži in prostor krutega boja za naklonjenost kupcev.

Država bi jim morala zagotoviti brezplačne objave nepristranskih, objektivnih resnic.
Mediji objavljajo reklamna sporočila, kar je tudi prav. Časi so takšni, da še najboljšega izdelka ne moreš prodati brez ofenzivne reklame. Delež stroškov promocije v nekem izdelku postaja čedalje večji. Petdeset ali sto evrov za sekundo televizijskega oglasa, pet ali deset evrov za sekundo radijskega oglasa, tisoč evrov za 15 kvadratnih centimetrov časopisnega oglasa niso najvišje cene. Če hočete biti v reklamnem bloku prvi ali zadnji (prava ali zadnja platnica) je k temu treba prišteti še 20 ali več odstotkov. Žalostno, da je pri večini artiklov v ceni največji delež trgovska marža, oglaševanje, embalaža ipd. izdelek sam je skoraj zastonj. Velikanski vložek v promocijo mora prinesti zaslužek, če je treba tudi na pošten način.

Mediji seveda ne preverjajo vsebine in poštenosti objav. Oglaševalci so zavezani nekim etičnim standardom, a kakšni so ti, se lahko prepričamo vsak dan. Marketinške agencije, ki pripravljajo oglasne kampanje (reklame), so visoko strokovno usposobljene firme, ki obvladajo svoj posel. Vedo, da se ljudje odločamo za nakup s čustvi, potem svojo odločitev opravičujemo z racionalnimi argumenti. Natančno vedo, da je treba vzbuditi čustveno navdušenje nad oglaševanim izdelkom ali storitvijo. Racionalno razumemo, da z eno kapljico čistila ne moremo pomiti gore posode ali očistiti celotne kopalnice, a smo čustveno lahko zelo navdušeni nad to možnostjo in v trgovini kupimo izdelek s široko odprtino, da iz njega izteče čim več in ne po kapljicah, in ga porabimo v nekaj dneh. Tudi vemo, da v gledališču iz torbice nihče ne bi potegnil mehčalca; da, prav neumno, ko krava v metroju skrbi za nežnost in nam svizec zavije čokolado. Vemo, da so neresnične ali vsaj vprašljive vsak dan nove in nove znanstvene inovacije, ki na drugo decimalko izračunajo učinkovitost sumljivo koristnih preparatov. Še prepričane feministke, ki popenijo, ko vidijo ubogo ženico z “moževo najljubšo srajco”, kupujejo prav ta izdelek. Enako učinkovita so tudi zdravila – ena tableta in vseh težav je konec. Zdravila na recept, torej tudi cepiva, je prepovedano reklamirati, ampak proizvajalci najdejo možnost, da opozarjajo na nevarne klope, epidemije gripe, sladkorno, osteoporozo ipd. In smo spet pri čustvih – strahu pred boleznijo.

Družbeni dokaz koristnosti

Vsak oglaševalec želi objaviti “družbeni dokaz” koristnosti izdelka. Najpogosteje so to znane osebnosti (nekaterim celo spremenijo ime, ki spominja na ime, ki ga reklamirajo) ali pa navadni ljudje – pomembno je, da prepričljivo “nevtralno” priporočajo. Vsi za svoja pričevanja dobijo nagrade, tisti nezadovoljnih pa v reklamah nikoli ne bomo videli. Poleg plačanih pravih in lažnih prič v reklamah nastopajo lažni zdravniki ali znanstveniki, ali preprosto v belo oblečeni ljudje, ki jih naša podzavest prepozna kot zdravnike ali znanstvenike, torej zaupanja vredne osebe. To je sprejeto kot “standard dovoljene laži” in tega skoraj več niti ne opazimo. Ne bi pa smeli dovoliti, da v obseg dovoljenih laži vključujemo bitja, ki manj kot odrasli ali sploh ne razlikujejo laži od resnice. To so otroci.

Sprevrženost reklamne kampanje o oglaševanju jetrne paštete, kjer so pri oglaševanju uporabili izmišljene pohvale izmišljenih ljudi (o tem smo pisali v prejšnji številki 7 dni) je v tem, da jo vodijo pod sloganom “Mame potrjujejo”. Pri potencialnih kupcih (mamah in otrocih) hočejo ustvariti vtis, da mame, ki svojim otrokom hočejo in dajo samo najboljše, potrjujejo (garantirajo), da je konkretna pašteta koristna za njihove otroke. Pričakovan odziv potencialnih kupcev (gledalcev, bralcev): “Mama svojemu otroku nikoli ne naredi nič slabega. Če so nekatere mame preverile in potrdile in če je za njihove otroke dobro, bo še za moje.” Ko so ugotovili, da so mame lažne (ena od “slovenskih” mam je spletna slika lepotice, ki je v neki drugi reklamni vlogi v ZDA promovirala hormonske teste) so se kupci vprašali: če so nam podtaknili lažne mame, kaj je šele v pašteti. Odgovor lažnivcev: to je običajna praksa! Mimogrede: v jetrni pašteti ni nič takega, kar bi odgovorne mame dale svojemu otroku. Še posebej ne tiste, ki resnično preverjajo, kaj svojemu otroku dajejo.

Vlogo skrbne in ljubeče mame, skrbnega in pokroviteljskega očeta eksploatirajo tudi drugi oglaševalci, najpogosteje prodajalci sladkarij in mlečnih izdelkov. Ob starših v takšnih reklamah nastopajo tudi otroci. Vsi delujejo domače, usklajeno in imamo občutek, kot da gre za resnično in ne lažno družino. Kljub temu, da racionalno vemo, da gre za lažno mamo, lažnega očeta in lažnega otroka, čustveno jih doživljamo drugače. Enako je v filmih, ko jočemo zaradi smrti junaka, istega igralca pa bomo čez eno uro gledali v komediji. Otroci videnemu verjamejo: če tista vzorna mama na televiziji kupuje svojemu zdravemu otroku, ker ga ima rada in mu želi vse najbolje, naj tudi moja meni kupi isto. Žrtve niso zgolj pravi otroci. V vsakem od nas je še nekaj otroka in to oglaševalci zlorabljajo, ko hočejo v nas zbuditi notranjega otroka: pijača moje generacije, nahranite otroka v sebi, zbudite otroka v sebi, nikoli ne prerastete potrebe po ….

Reklame tudi za manj zdravo hrano in pijačo

Ali imajo trgovci pravico reklamirati tudi manj zdravo ali nezdravo hrano, pijačo ipd.? Vsekakor. A v teh reklamah ne bi smelo biti ničesar, kar je povezano z otroki. Otroci ne bi smeli sedeti za praznično okrašeno mizo, na kateri so litri različnih kol, ledenih čajev ipd., ne bi smeli povezovati ustno higieno in kakršne koli zdravstvene koristi z žvečilnimi, ne bi smeli v reklamah uživati nezdravih izdelkov, ki dokazano niso zdravi: hamburgerji, bomboni, čokolade, mlečno čokoladni izdelki. Nihče v reklami ne pokaže predebelega in mozoljastega otroka, ki se baše s čokolado ali drugimi sladkarijami in ga ne opozori, da si bo najbrž čez leta vsak dan vbrizgaval inzulin. Oglaševalci za odrasle imajo odgovor: sami so odgovorni, saj na deklaracijah vse piše. Ob tem vedo, da večina nima potrebnih znanj za kritično presojo in vedo, da bodo nasedli reklami, saj je drugače ne bi predvajali. Lahko razpravljamo, ali je za odrasle košček 90-odstotne čokolade koristen ali ne, a mlečno čokoladni sladkani izdelki z veliko drugih dodatkov so za otroke škodljivi. Brezpogojno škodljivi, ne glede na zaužito količino! Če se pri odraslih lahko izgovarjajo na možnost odgovorne racionalne presojo, pri otrocih tega izgovora ne more biti. Menda ne pričakujemo, da bi otrok vedel, kaj je to aspartam, kaj je glutamat, koliko škodljivega sladkorja in drugega nezdravega je v pijačah. Ne moremo pričakovati, da bi se otrok odločal racionalnejše, kot se odločajo njegovi starši. Odgovorni starši bi morali otrokom dati tisto, kar jim koristi in ne tistega, kar jim ugaja. Starši bi morali vedeti za resnice, kako svetovni velikani znanstveno usklajujejo kemikalije, da bi bil okus čim bolj omamen in da bi od tega okusa postali odvisni. Morali bi prebrati Sol, sladkor, maščoba avtorja M. Mossa in se na podlagi dokumentov prepričati, koliko znanstvenikov in koliko denarja angažira prehranska industrija za raziskovanje okusa, umetno oblikovanje okusov, s katerimi postajamo zasvojeni. Ustvariti “točko blaženosti” z manipuliranjem hrane, aditivov, predvsem s sladkorjem, soljo in maščobo je cilj velikih, kot so Kraft, Coca-Cola, Lunchables, Kellogg, Nestlé, Oreos in drugi. Povprečen Američan v letu poje 13 kilogramov sira, 26 kg sladkorja in več kot 3 kg soli, brez da bi kar koli sami dodajali in brez hrane, ki jo sami pripravijo. Nič od te, Američani rečejo “smeti hrane” ne bi prodali brez reklamnih sporočil, v katerih nas prepričujejo, da je ta hrana varna in zdrava. Statistike pravijo, da je v Sloveniji več debelih otrok kot v Ameriki in v povprečju nismo bolj zdravi. Zaradi poindustrializiranega, privzgojenega okusa naši otroci ne marajo sadja, o zelenjavi še slišati nočejo, voda še za čevlje ni dobra. Zdrave domače, vsega dobrega polne enolončnice niso užitne, polnozrnati kruh z zrni je hrana za ptiče. Najboljša zelenjava je ocvrt krompir, najboljše sadje je tisto na drevesih, najboljša pijača kola, najboljša hrana pa pica ali zrezek. Najboljši prijatelj je računalnik, najljubši šport računalniške igrice.

Vsi so zadovoljni?

Državno administracijo plačujemo, da ščiti državljane, a mnogokrat ugotovimo, da ščiti tiste, ki morda plačajo več in imajo dovolj dobička, da vplivajo na znanost, stroko, medije in politiko. Če nič drugega, država bi morala takoj prepovedati nastopanje otrok v reklamah in resno kaznovati tiste, ki v reklamah očitno lažejo oziroma hudo zavajajo. Delovanje Zveze potrošnikov bi moralo biti v celoti financirano od države, država bi jim morala zagotoviti brezplačne objave nepristranskih, objektivnih resnic vsaj v državnih, morda celo v zasebnih medijih. Tako pač v svoji reviji in na spletu ugotovijo, da je neka reklama “nateg”, a tega velikemu številu kupcev ne morejo sporočiti. Nekoč me je sin vprašal: “Kam greva, ata?” “Greva na eno zelo nevarno mesto”, sem odgovoril. In odšla sva v trgovino. Če bi me pred reklamami vprašal: kaj bo na sporedu, bi odgovoril: marketinška pornografija, ta je za mladoletne prepovedana.

Če imamo na eni strani prepričanje staršev, da reklamirani izdelki niso škodljivi in na drugi strani pritisk otroka “mama, kupi tudi meni”, je reklamna kampanja uspela. Zadovoljni so vsi: medij, ker bodo reklamo še objavljali, reklamna agencija, ker je ustvarila učinkovito reklamo, proizvajalec in trgovec, ker bodo ustvarili dobiček, starši, ker bodo imeli zadovoljnega in ne sitnega otroka, otrok, ker je dobil nekaj, v čem uživajo tudi drugi, farmacevtska medicina, ker so dobili resnega kandidata, ki bo do smrti odličen kupec njihovih pripravkov in storitev, zdravstveni minister, ki se bo lahko hvalil, kako ima polne bolnišnice, politiki, ki se bodo pohvalili, da se je v njihovem mandatu povečala gospodarska rast. Ali bo ob tem splošnem zadovoljstvu, še kdo nezadovoljen, razen ustvarjalcev te revije?!

 






Komentiraj

Otroci imajo pravico biti zdravi

Objavljeno dne 25.09.2012 pod Bolezni, Otroci

Dejstvo, da država izjemno redko staršem odvzame otroka, še ne pomeni, da večina staršev dobro skrbi za njihovo zdravje. Že res, da družba omejuje samovoljo staršev, a so otroci še vedno (bolj ali manj) njihova zasebna last in z njimi počnejo (skoraj) vse, kar hočejo. Starši suvereno odločajo o tem, kaj bodo otroci jedli, ter zelo pomembno vplivajo na to, kaj bodo mislili in čutili, s tem pa odločajo o njihovem fizičnem, mentalnem in duhovnem zdravju.

Z zdravjem otrok nismo zadovoljni. Statistike pravijo, da jih je že polovica predebelih, fizično so manj vzdržljivi, pogosteje zbolevajo za avtoimunskimi boleznimi, delež takšnih, ki prej poskusijo alkohol, mamila in kajenje, narašča. Kako je to mogoče, če država predpisuje dobre prehranske smernice, če otroci imajo odgovorne starše, če se učijo in igrajo v okolju, v katerem vsi dobro, ljubeče, spoštljivo ter odgovorno skrbijo za njihovo zdravje. Ker to ni mogoče, moramo predpostaviti, da otroci v vrtcih in šolah ne uživajo zdrave hrane, doma prav tako ne, da država in starši ne ustvarjajo podpornega okolja za razvoj zdravih, celovitih osebnosti. 

Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni
 Skrb za zdravje otroka se začne še pred njegovim spočetjem. Znano je, da na zdravje ploda vpliva psihofizično zdravje staršev in tudi njuna prepričanja in pričakovanja še pred spočetjem. Mati v času nosečnosti hrani otroka s tistim, kar sama zaužije, tako otrok že v maternici spoznava okuse in pridobiva izkušnje. Naloga očeta je zagotoviti ženi in otroku mirno, nestresno, srečno, zdravo življenje, da se oba počutita dobro in zaželeno. 
 Novorojenček se bo nekaterih okusov “spomnil”, druge pa bo šele spoznaval. Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni. Takoj po rojstvu se začne zloraba hrane in začnejo jo starši. Številne otrokove težave, na katere opozarja z jokom, starši premagujejo najpogosteje s hrano – s sladko hrano in pijačo. Tako se ustvarja podzavestna povezava, ki običajno traja vse življenje: neprijetnost se odpravi s sladko hrano z inverznim učinkom: če hočem dobiti kaj sladkega (doseči cilj), se moram počutiti slabo. Velika verjetnost je, da bomo vse življenje ob zelo različnih težavah (neprijetnostih) iskali tolažbo v hrani, najpogosteje v sladki. Ko otrok začne jesti hrano odraslih, mu starši ponudijo hrano, ki ima “dober” okus, to pa je običajno industrijsko obdelana, preslana hrana z dodanimi glutamati. Tako bomo prej opisano podzavestno povezavo razširili in bomo kot “dobro” hrano prepoznali tisto z dodanimi okusi, ne pa zdrave hrane.

Danes je starševstvo veliko zahtevnejša naloga, kot je bila prej, treba se je bolj potruditi. Porabimo veliko denarja in časa (in prav je tako), da otroke naučimo pravilnega ravnanja z elektriko, s telefoni, z daljinci, ne naučimo pa jih, kako nevarna je zdravju marsikatera hrana. Dolžnost staršev je, da skrbimo za zdravje otroka, a vprašanje je, kako to zagotoviti. S kaznovanjem zanesljivo ne, za mnoge je dovolj velika kazen, ko ugotovijo, da so otroku zaradi lastne nevednosti oziroma neodgovornosti povzročili bolezen in trpljenje. Očitno je, da se treba lotiti prevzgoje vzgojiteljev.

Čustva in okusi

Zdravju škodljiva hrana ne sme biti nagrada, priboljšek. Noben občutek ugodja, slavja, dobrega razpoloženja ne sme biti povezan s slabo hrano. Hitro pripravljena hrana je lahko izhod v sili, nekaj, kar je komaj kaj boljše, kot biti lačen ali pa jesti travo. Ne smemo ustvarjati podzavestne povezave: nagrada – slaba hrana, proslava – slaba hrana, veselje – slaba hrana, ker bomo zmeraj dobro počutje povezovali s to vrsto hrane. Zakaj imajo le restavracije s hitro (slabo) pripravljeno hrano posebej urejene sobe za rojstnodnevne zabave otrok in zakaj podarjajo igrače? Starši moramo zahtevati in vztrajati, ne prositi in ponujati. Če v hiši ni škodljivih pijač, si jih otrok ne more vzeti, če nimamo čipsa, ga otrok ne bo jedel.
Starši moramo zagotoviti zdravje otroka, a ne po lastnih prepričanjih, kaj je dobro in kaj ne. Moramo vedeti, da klobase niso zdrave, da ocvrti krompir ni zdrava zelenjava, da kokakola ni dobra pijača. Starši moramo otrokom dajati tisto, kar jim koristi, ne pa tistega, kar otroci hočejo. 
 Starši imamo pravico zahtevati od šol in vrtcev in tistih, ki oblikujejo prehranske smernice, da otrokom ne le zagotovijo zdravo hrano, ampak preprečijo dostop do nezdrave hrane.

Za vsako prehransko prakso je potrebno znanje

Prepričanje, da o prehranjevanju ni kaj filozofirati, da to vsak obvlada, da se ni treba učiti, je zdravju škodljivo, kar potrjuje vsak dan več bolezni, povzročenih z napačnim prehranjevanjem. Nisem pristaš teorij zarote, dejstvo pa je, da je naše neznanje pogoj za dobičke prehranske in farmacevtske industrije, in mnogi se zelo trudijo, da ostanemo nevedni. Odrasli, odgovorni ljudje bi morali razumeti, da smo dolžni pridobiti prave informacije – takšne, ki so preverljive, dokazljive, logične -, da do teh informacij ni težko priti.
 Velikokrat potencirane razlike med strokovnjaki niti niso tako velike. Poglejmo, kje so si strokovnjaki zelo blizu ali imajo povsem enaka stališča in kjer bi že majhen premik v to smer povzročil veliko več zdravja. Obstaja skoraj popolno soglasje, da bi moral vsak obrok vsebovati dve tretjini zelenjave in sadja. Vsi strokovnjaki so si enotni, da je več kot nekaj odstotkov dnevnih kalorij iz maščob in iz beljakovin zdravju škodljivo, in vsi vedo, da so transmaščobe škodljive. Nihče ne trdi, da potrebujemo več kot gram soli na dan. Nikjer nisem prebral, da bi kdorkoli trdil, da je hot dog ali čips zdrava hrana, in nisem še slišal strokovnjaka, ki bi priporočil pitje raznih kol, ledenih čajev ali energijskih pijač. A poglejte, koliko ton hrenovk pojedo naši otroci in koliko tisoče hektolitrov škodljivih pijač popijejo in kako malo zelenjave in sadja zaužijejo! Če vztrajamo pri hrani, ki povzroča bolezni sodobnega človeka, ni dovolj, če takšno hrano začnemo zavračati. Moramo se naučiti drugačnih prehranskih praks, obiskati kakovostne tečaje, se posvetovati s strokovnjaki. 

V reklamah lažejo

Reklame za otroško hrano so narejene kot zabavni, veseli filmčki, v njih nastopajo lepi, zdravi in vitki otroci. Sporočilo je jasno: če boste jedli, kar priporočamo, bo tudi vaš otrok enak tistemu iz reklame. Tudi sami smo hitreje pripravljeni verjeti reklamnim sporočilom, v katerih nastopajo nedolžni otroci, ker naša podzavest ne more verjeti, da bi bil kdo tako pokvarjen, da bi zlorabil otroke in jim prodajal nekaj, kar škoduje njihovemu zdravju. Kaj mislite, kaj skrbi plačnike predragih reklam: naše zdravje ali njihov dobiček?
 Ob reklamah za alkohol minister za zdravje opozarja, da čezmerno pitje alkohola škoduje zdravju, moral bi opozoriti, da noben alkohol ni potreben in ni zdravju prijazen. Ali bomo kdaj ob reklamah brali, da minister za zdravje opozarja, da (čezmerno) uživanje živalskih izdelkov in visoko predelane rastlinske hrane ogroža naše zdravje? Ta čas bo zanesljivo prišel, do takrat pa bo po nepotrebnem zbolelo tisoče in tisoče ljudi. Spomnite se tobaka, koliko desetletij je moralo miniti, koliko milijonov ljudi je moralo umreti, da so na cigaretnih škatlicah začeli opozarjati, da kajenje ubija.

Novi, šesti okus

Verjamem, da vsi že vemo za številne aditive, dodatke k hrani, ki izboljšajo okus, barvo, videz, obstojnost … Med dovoljenimi je zelo nevaren glutamat. Celo revijo bi lahko napisali o škodljivosti dodajanja glutamatov hrani, naj omenim le (zame) najpomembnejšo: ta je oblikovanje drugačnega okusa. Otroci ne marajo ničesar, kar nima okusa po glutamatu, ki se pojavlja pod različnimi imeni. Že res, da ni strupen, povzroča pa številne težave, mnogi zelo alergično reagirajo na glutamat. Lahko govorimo o nastajanju šestega čutila za okus “umami” (poleg slano, sladko, grenko, kislo, pekoče), izraz izhaja iz japonščine in pomeni “okusen”, a ga najpogosteje povezujejo z okusom po glutamatu. Cela generacija otrok zavrača hrano, ki nima okusa po glutamatu. Poleg zasvojenosti z “glutamatno” hrano glutamat deluje tudi na nevrotransmitorje in povzroča izgubo občutka sitosti. Telo ne ve, da je sito, in zahteva še več hrane, seveda tiste z glutamatom. Posledice poznamo.

Otroci niso nikogaršnja last, so last vseh nas. Vsi bi morali po najboljših močeh skrbeti za dobro otrok: starši, sorodniki, učitelji, pedagogi, zdravniki, gradbeniki, odvetniki, sodniki, socialni delavci, novinarji, politiki … Vsi bi morali glasno opozarjati na tisto, kar za otroke ni dobro, in se potruditi, da jim zagotovimo zdravo okolje, zdravo hrano in spoštljive medsebojne odnose ter omogočimo njihov vsestranski razvoj. A več kot tisoč nasvetov velja lastni zgled – zgled odraslih.

 






Komentiraj

Pohvala je kisik za dušo

Objavljeno dne 17.09.2012 pod Otroci, Učimo se

Začelo se je novo šolsko leto in morda bodo moje starševske izkušnje koristne še za koga. Pred približno trinajstimi leti sem v neki kolumni zapisal zgodbico, ki je še kako aktualna. 

Pohvala je kisik za dušo

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi dveinpolletni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”
 In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je velik!”, nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
 Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!”
 Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
 “Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
 “Nikoli več fizike,” odgovori, “danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike,” pojasni razlog svojega veselja.
 “In koliko si pisal?”, sva spet z ženo uigran par.
 “Tri!””, odgovori s še vedno veselim glasom.
 “Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
 Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” in se zapre v svojo sobo in sam vase.
 Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila. Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in ponos pa sva spremenila v jezo in žalost.
 Zakaj?
 To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi rekla: “Končno uporabljaš stranišče, in to je nekaj povsem normalnega.” Kaj če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo.”
 Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri enemu videla, kaj je naredil, pri drugem pa sva videla, česa ni naredil. 

Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite: V vsaki situaciji je treba videti tisto, kar zasluži pohvalo. Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

14. 2. 2011

 

Pojej živo žabo 

“Če bi jaz delal samo tisto, kar mi paše, bi ti danes manj užival. Ker sva midva (pokažem na ženo) delala tisto, kar se nama ni ljubilo, je tudi tebi danes lepo!”, sem zabrusil sinu, ko je na začetku osnovne šole rekel, da se mu ne ljubi učiti.

To je bil povod za pogovor o tem, kaj je treba delati, ali tisto, kar nam ugaja ali tisto, kar nam koristi. Vse njegove naloge sva razdelila v dve skupini: na tiste, ki so prijetne (se mu ljubi) in tiste, ki so koristne (se mu ne ljubi). Prijetne sva označila z velikim P, koristne pa s K. Seveda sva med prijetne uvrstila igre, dopisovanje s prijatelji ipd., med koristne pa učenje, trening ipd. Oba sva vedela, da gre za veliko poenostavljanje, saj je veliko opravil koristnih in hkrati prijetnih, ampak za moj namen je bila ta poenostavitev potrebna.

Poenostavljeno: opravljanje koristnih nalog nam zmanjša trenutni užitek, vendar nas pripelje do pomembnega cilja, opravljanje le prijetnih nalog pa ustvarja le trenutne užitke in bo dolgoročno povzročilo številne neprijetnosti ali celo trpljenje.

Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti odpovedati se trenutnim užitkom zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim užitkom (užitek hranjenja, pitja, kajenja, drogiranja, igranja …) ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. Lana spomnim, da to pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino in kot argument citiram staro grško modrost, ki pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno. Da ta najin pogovor ne bi bil hitro pozabljen, je na to temo pripravil miselni vzorec. Pripravil je tole:

Slikica ga je opominjala, da se zmeraj sam odloča, ali bo tisto, kar bo delal zanj koristno in ali bo prispevalo k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.

Skrivnost uspeha je v tem, da si koristne naloge narediš prijetne, in da najprej narediš tisto, kar je najtežje. Če moraš narediti nekaj težkega, zoprnega (v prispodobi: pojesti živo žabo), naredi to čim prej. Potem hitro spoznaš, da je vse težko, dokler ne postane lahko in da je pot do uspeha in zdravja odvisna od tega ali imamo cilje in ali nas vsak naš korak približuje temu cilju. 

Tako preprosto je, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda ker so prepričani, da tega ne zmorejo ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo. 

 

 

Siti ljubezni, lačni spoštovanja

V življenju je vse pomembno, tudi dober uspeh v šoli je pomemben, a ne tako zelo, da bi bilo vredno uničiti otrokovo zdravje zaradi dobrih ocen. Če ne bomo poudarjali pomena ocen, ne bomo napihovali sicer velikanskega stresa, ki ga otroci doživljajo vsak dan. Veliko bolje je biti psihofizično zdrav in srečen, kot imeti visok družbeni status in bogastvo in biti nesrečen. Ne poveličujmo pomena šole in ocen. Pomembno je, da v otroka vcepimo dobro samopodobo, pogum, samospoštovanje. Zmanjšajmo pritisk in stres, pomagajmo otroku, da bo sproščen in dobre volje, ko se začne učiti. Nihče se ne more ničesar naučiti, če je jezen, prizadet ali nesrečen, ustvarja in utrjuje pa se občutek nesposobnosti: veliko se uči (gleda v knjigo) in si ničesar ne zapomni. Lenih otrok ni, le njihov interes ni usmerjen tja, kamor bi mi želeli. V življenju je pomembno, da si odličen v tistem, kar delaš. Za vsakršen uspeh v življenje je odločilna dobra samopodoba otroka, za to pa so najodgovornejši starši. 

Otroci pričakujejo, da jih starši imamo radi in ljubezen sprejemajo kot nekaj, kar jim pripada. Starši pogosto izkazujemo ljubezen tako, da kažemo, da otroka ne spoštujemo in ga ne sprejemamo takšnega, kot je. Nekoga, ki ga spoštuješ in mu zaupaš, ne opozarjaš ob vsaki priložnosti, kaj, kdaj in kako mora narediti, ne odločaš namesto njega, ne kritiziraš ga nenehno, ne dvomiš v njegov izbor prijateljev, glasbe, oblačil. Vse to je jasno sporočilo otroku: ne zaupam ti in ne spoštujem tvojih odločitev. Z lastnimi strahovi in neprijetnimi izkušnjami otroku ne bomo veliko pomagali. Ljubezni ne merimo s količino lastnega strahu, da se otroku ne bi kaj zgodilo, da mu v življenju ne bi uspelo, ampak s stopnjo usposobljenosti, da otrok samostojno uspešno premaguje svoje ovire. 

Otroci so siti takšne ljubezni. To, česar so lačni, je občudovanje, spoštovanje in sprejemanje. Vsak otrok je vreden občudovanja. Če v družini ne doživijo občudovanja, spoštovanja in sprejemanja, gredo v družbo tistih, ki jih spoštujejo in sprejemajo. To je pri otrocih najpomembnejši kriterij pri izbiri prijateljev in ne to ali pijejo, kadijo, se pretepajo, lažejo ali kradejo. 

Vsak dan se spomnite (iščite, dokler ne najdete) kaj je dobrega vaš otrok (partner, sodelavec) naredil za sebe, za vas ali za druge. Položite mu roku na ramo, globoko poglejte v njegove oči in iskreno recite: “Bravo. Odlično si to naredil!”. To samodejno dviguje samospoštovanje, ponos in samoljubezen, nekaj, česar današnjim otrokom in odraslim zelo primanjkuje.

Tudi sami se, čim pogosteje, za hipec spomnite, kaj ste dobrega naredili za zase ali za druge, dvignite roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, se prijateljsko potrepljajte in si recite: “Bravo jaz! Rad/a se imam!”

 

(Objavljeno v 7DNI – sreda, 5. september 2012)






Komentiraj

ADHD – Premalo zbrani in preveč aktivni

Objavljeno dne 17.09.2012 pod Bolezni, Otroci

Če je vaš otrok nemiren, nezbran in nagajiv bolj, kot je to običajno, je morda razlog večja težava, ki ji morate posvetiti veliko pozornosti, saj lahko spremeni otrokovo in vaše življenje. Premajhna pozornost in prevelika aktivnost je najpogosteje diagnosticirana nevrovedenjska težava otrok. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je diagnosticiranje večinoma subjektivno in da se zdravniki prehitro odločijo za diagnosticiranje ADHD, kar je sicer značilno za večino vedenjskih težav. Če je otrok nemiren in nezbran terna vse druge načine težaven, še ne pomeni, da je bolan in da ga je treba zdraviti.

V medicinski literaturi ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder), motnjo pomanjkanja pozornosti in preveliko aktivnost, opisujejo kot pretiran nemir, nezmožnost koncentracije, impulzivno delovanje in kot preveliko telesno aktivnost. 

Obstaja veliko neželenih oblik vedenja otrok, ki spominjajo na ADHD, zato je treba pred dokončno diagnozo in morebitnim zdravljenjem povprašati več strokovnjakov in biti zares prepričan o obstoju ADHD, ki je organska bolezen možganov. Dolgo je veljalo, da je ADHD značilna težava dečkov, a stroka opozarja, da ima tudi približno enako število deklic težave zaradi ADHD, vendar so izražene kot pretirana verbalna aktivnost. 

Nastanek ADHD pripisujejo kombinaciji genskih in okoljskih dejavnikov, ti so: uporaba drog, zdravil, alkohola in kajenje v času nosečnosti, pasivno kajenje otroka po rojstvu, hujše bolezni v zgodnji mladosti, ko bi lahko nastale možganske poškodbe, pomanjkanje mineralov in vitaminov in drugih hranil, onesnaženo okolje, pretirano gledanje televizije v zgodnji mladosti ipd. 

Medicina in ADHD

Najpomembnejša informacija o zdravljenju ADHD je, da nobena zdravila ADHD ne ozdravijo. Nekateri farmacevtski pripravki delno pomagajo pri nadzoru simptomov in lajšajo življenje predvsem staršem in učiteljem, otroku pa lahko povzročijo resne posledice. Najpogosteje uporabljajo metilfenidate in amfetamine (poživila), ki na možgane vplivajo podobno kot kokain. Dolgotrajna uporaba stimulansov poveča srčni utrip in poveča tveganje za srčno smrt. Dve najpogostejši težavi sta nespečnost in izguba teka. Če pri otroku opazimo izgubo telesne teže ali prepočasno rast, moramo na to opozoriti zdravnika. Pri nekaterih otrocih se kot stranski učinek pojavijo tiki, ponavljajoči se gibi ali zvoki, ki na začetku niso zmeraj zelo opazni. Pri nekaterih se pojavi sprememba osebnosti, predvsem v obliki ravnodušnosti, odsotnosti. Pri nekaterih zdravilih obstaja tveganje za samomorilska nagnjenja. Poleg kemije medicina uporablja tudi vedenjske terapije, ki potekajo dolgo časa, vključujejo cele družine, rezultati pa so pogosto negotovi. 

Številne študije kažejo, da okoljski dejavniki zelo pomembno vplivajo na izražanje in obvladovanje ADHD. Pomembno je, da se osredotočimo na tiste dejavnike, na katere imamo vpliv, in teh ni malo, od njih pa upravičeno pričakujemo pomembne rezultate brez škodljivih stranskih učinkov. 

Prehrana in ADHD

Ko starši ugotovijo, da so otroci že po prvem letu starosti v nenehnem gibanju, kot bi bili v transu, če nenehno govorijo, če ne morejo biti zbrani nekaj minut v pogovoru ali pri igri, če so zelo impulzivni, ne morejo nadzirati svojih dejanj, če so pogosto konfliktni, nestrpno reagirajo verbalno in tudi fizično …, bi morali biti bolj pozorni. Ne glede na to, ali bo pri otroku diagnosticiran ADHD ali ne, bi morali starši upoštevati nekaj temeljnih priporočil.

Otroci do enega leta naj ne bi gledali televizije, pozneje pa le zelo kratek čas. Posebno bi morali biti pozorni pri programih, ki nakazujejo, da gledanje programov ali igranje igric lahko povzroči epileptične napade ali druge vedenjske motnje. 

Res je, da se oblikovanje otrokovega okusa začne že v maternici, vendar je usodnih tudi nekaj prvih mesecev življenja. Sadnih in zelenjavnih kašic ter čaja ne sladkamo (če trdite, da tudi vam to ni všeč, imate že pokvarjen okus, ki ga boste prenesli na otroka). Otroke takoj, ko je to možno, vključimo v družinska prizadevanja za krepitev zdravja, za izbiro in pripravo kakovostne, zdravju koristne hrane, navdušimo jih za barve zelenjave, sadja, oreščkov in semen.

Kolikor je le mogoče, se izogibamo visoko predelani, industrijski hrani. Pozorni bodimo na pesticide in druge kemikalije v hrani, tudi če jo kupujemo na tržnicah. Otrokom ne dajemo nobene umetno pobarvane hrane ali sladkarij. Zagotoviti moramo, da so v otrokovi prehrani vsa potrebna hranila, posebno omega 3 (laneno seme, chia seme, boragovo ali svetlinovo olje, orehi ipd.). Če uporabljamo omego 3 v obliki ribjega olja, uporabimo prečiščeno olje, ki ne vsebuje drugih snovi, predvsem ne živega srebra. Otroci naj zaužijejo potrebne količine vitaminov skupine B, od mineralov bodimo posebno pozorni na zadostni vnos cinka.

Iz prehrane popolnoma izločimo živalsko mleko in mlečne izdelke. Sladkane pijače omejimo na minimum, najbolje jih je nič uporabljati. Otroci morajo popiti veliko vode (voda niso: kole, ledeni čaji, čaji, energijski napitki … ). Treba je piti čim manj sadnih sokov in jesti čim več svežega sadja. Otroci morajo jesti čim več polnozrnate, nepredelane rastlinske hrane, zeleno listnato zelenjavo, fižol, grah, oreščke. Ta hrana vsebuje snovi, ki so nujne za dobro delovanje možganov in živčnega sistema. 

To so sicer pravila zdravega prehranjevanja vseh otrok, če pa sumite, da ima vaš otrok ADHD, je treba ta pravila radikalno in dosledno upoštevati vsaj en mesec. Vidni ugodni rezultati vam bodo dali dovolj moči, da boste pri takšni prehrani vztrajali.

Vzgoja in ADHD

Otroke, posebno če imajo ADHD, naučimo načrtovanja in spremljanja aktivnosti. Otroku bo v veliko pomoč, če bodo opravila postala rutinska. Na vidnem mestu naj bo seznam vseh dnevnih aktivnosti za vsak dan posebej. Seznam naj bo čim bolj popoln, naj vključuje vse vnaprej znane aktivnosti: od umivanja zob, oblačenja, pospravljanja postelje, pisanja domačih nalog, športnih aktivnosti do umivanja in spanja. Za vsako opravljeno aktivnost otrok ali starš vpiše zvezdico, določeno število zvezdic pomeni vnaprej dogovorjeno nagrado. Pri učenju otroku pomagamo z metodološkimi navodili: naloge mu razdelimo na manjše dele, naučimo ga izdelovati miselne vzorce ipd., vendar se ne učimo z njim. Če otrok z ADHD vozi kolo ali moped, je prav, da vemo, da zanj obstaja štirikrat večja verjetnost prometnih nesreč.

Starši so odgovorni za ustvarjanje domačega mirnega, sproščenega, stabilnega, predvidljivega in varnega okolja. Pohvaliti moramo vsak otrokov uspeh, poudarjati njegove sposobnosti. Domisliti je treba način ustvarjalnega trošenja energije, odlično pomagajo skupni sprehodi in aktivnosti v naravi. 

Do otroka se ne vedemo kot do bolnika. Mnogokrat otroku naredimo več škode zaradi napačnega odziva kot pa sama ADHD. Vedeti moramo, da kot odrasli ljudje ne bodo kazali enakega obnašanja, vendar jim bodo zanesljivo trajno ostale posledice ravnanja staršev in drugih vplivnih ljudi, še zlasti, če bodo otroka resno prizadeli. Prav je, da se o otrokovi težavi naučimo čim več, poiščemo pomoč različnih strokovnjakov, izmenjamo informacije z drugimi starši. Otroka moramo sprejeti takšnega, kot je, in mu poleg ljubezni zagotoviti spoštovanje in brezpogojno sprejemanje. 

Od komplementarnih pristopov bo morda zelo pomagala hipnoza skozi spanje, še boljše je, če pri otroku uspe klasična hipnoza. Nekaterim zelo pomagajo bioenergijske obravnave ali bioresonančne terapije. Homeopatska zdravila, prav tako bachove esence, so lahko zelo učinkovita pomagala pri obvladovanju nemirnosti in za povečanje koncentracije. 

Dobra stran ADHD

Otroci z ADHD so pogosto čustveno razviti, ustvarjalni in inteligentni. Njihovo vedenje je moteče v sedanjem svetu, pred petdesetimi leti bi bilo manj moteče, če pa bi, denimo, živeli pri Bušmanih v Afriki, bi bile njihove posebnosti morda izjemne prednosti. Priznati moramo, da je naš današnji način življenja na določen način nenaraven in nenormalen in da nekateri v njem težje funkcionirajo, kar pa ne pomeni, da so bolniki. Otroke moramo naučiti, da kljub drugačnosti spoštujejo sami sebe. Naj nas ne moti, da ne vidijo in si ne zapomnijo vseh podrobnosti, dragoceno je to, da vidijo celoviteje in več stvari, vidijo veliko sliko in se ne izgubljajo v podrobnostih. Svoj izjemno visok energijski potencial lahko s pridom uporabijo pri športu ali pri kateri drugi koristni dejavnosti. Osebe z ADHD se hitro prilagodijo in se lažje znajdejo v kaotičnih situacijah. So polni samozavesti in poguma, so zabavni, vsepovsod jih je polno. Naloga staršev je, da vsakega otroka usposobijo za samostojno in srečno življenje, to pa tudi pri otrocih z ADHD ni tako težko, kot se zdi. S preusmerjanjem neproduktivne hiperaktivnosti v koristno dejavnost in z usmerjanjem pozornosti na tisto, kar si otroci želijo, z ljubeznijo in s sprejemanjem lahko dosežemo, da vsak otrok zasije v vsej svoji osebnosti in posebnosti. 

( Objavljano v 7DNI – sreda, 29. avgust 2012)






Komentiraj

Imitatorji

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Otroci, Učimo se
Moj oče, Filip, je bil odličen imitator.  Ko se je po vojni zaposlil v neki tovarni, se je znašel v poklicu, o katerem praktično ni vedel nič. Učil se je od učencev, vajencev, pomočnikov in mojstrov. Čez leta je postal obrtniški mojster, bil je na svoj uspeh zelo ponosen, za me pa je bil mojster imitiranja. Učil me je: “Če hočeš uspeti, delaj natanko tisto, kar delajo uspešni!” Čudno se mi je zdelo – če bi bilo to tako preprosto, zakaj oče ni gledal, kaj dela glavni direktor in bi imeli veliko denarja, morda celo fička. “Zakaj, za božjo voljo, ni imitiral kakšnega bogataša ali politika?!”, sem se spraševal.
Ne, to ne more delovati, si je mislil mali Ivan. 

Veliko let pozneje sem na nekem pregrešno dragem seminarju, iz ust predavatelja, svetovne avtoritete, slišal naslednje:  ” Hočete biti uspešni? Nič lažjega. Glejte, kaj delajo uspešni in delajte natančno enako in dosegli boste enak uspeh! ”  
Osupel sem: to, kar govori Brian Tracy je Filip Soče govoril pred tridesetimi leti. Kaj mi je bilo treba čakati 30 let? Filip Soče niti v enem mesecu ni zaslužil toliko kot ta Američan v eni uri, govoril pa je enako. Zakaj takrat očetu nisem verjel in zakaj bi zdaj verjel Tracyju? Ker mu verjame cel svet? Ker govori tisto, kar vsi vemo, da je res, a nekako čutimo, da to ni za nas. Potrebujemo nekoga, kateremu verjamemo, da smo vredni več kot si sami mislimo, da smo in da smo zmožni dosegati vse cilje.
Seveda je, tako kot zmeraj, hudič v detajlih: nikoli ne vemo, kaj in kako natančno nekdo dela oziroma misli in ne vemo, kaj vse je bil pripravljen narediti, da doseže svoj cilj. 

Za dosego enakega cilja moramo plačati enako ceno, ne gre drugače. Vsi imamo do enakega cilja natančno enake ovire in moramo vložiti enake napore za njihovo premagovanje. Morda so se mojemu očetu zdeli napori preveliki, morda si preprosto kaj drugega ni želel, morda pa je bil “žrtev” lastne samopodobe, ki mu je določala meje. Pogosto imamo meje, za katere smo prepričani, da jih ne moremo premakniti. Tako kot je velikanski slon prepričan, da tanke verige s katero je pripet ne more pretrgati, ker je od malega naučen, da je ta veriga nepremostljiva ovira. Vdani smo v usodo in na kratki verigi nas imajo tisti, katerim smo prepustili, da o nas odločajo. Naše verige so naša prepričanja.
Ali je premikanje meja vredno vložka, je vprašanje vseh vprašanj. 
Kaj je uspeh: imeti veliko denarja, imeti dober avto, imeti moč… ali biti (za)ljubljen, biti srečen, biti spoštovan – skratka imeti ali biti.
Ali je očetov nasvet uporaben še danes? Seveda je, le ne vem, koga bi si danes izbral za vzornika. Bi si za vzornika izbral kakšnega menedžerja, politika, bančnika, lastnika podjetij, časopisnih hiš. Zanesljivo ne!
Če bi danes izbiral svojega vzornika, bi izbiral med učitelji ali umetniki. Oni ustvarjajo boljši svet.  
Pravzaprav sem še najraje učenec. Tisti, ki se učijo, resnično bogatijo sebe in ta svet.
1. 4. 2012





Komentiraj

Ob smrti nekega otroka

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Medicina, Otroci, Zdravje

Ne vem in ne zanima me, zakaj se je vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani tako mudilo s sklicevanjem novinarske konference, ko v tistem trenutku o smrti 10 mesečnega dečka niso znali nič več kot to, da je tehtal 3 kilograme in pol in da je umrl zaradi zastrupitve krvi.

O vzrokih smrti ni bilo kaj za povedati, zato se je novinarska konferenca zdela za lase privlečen povod, da predvsem dva zdravnika povesta nekaj o vegetarijanstvu, kot nenaravnem in zdravju nevarnem načinu prehranjevanja.
Predstavnika UKC Ljubljana sta opozorila na splošno nevarnost veganstva in skoraj zagrozila z odvzemom otroka vsem, ki otrok ne bodo hranili tudi s hrano živalskega izvora. Izjavila sta, da je neuživanje mesa in na sploh hrane živalskega izvora nenaravno in zdravju nevarno.
Ni še bilo novinarske konference, kjer bi zdravniki obtožili vsejede starše, če so njihovi otroci dvakrat predebeli, že imajo ali bodo najverjetneje imeli težave s srcem in ožiljem, pritiskom, osteoporozo, sladkorno, alergijami … in bodo odlični konzumenti medicinskih storitev in farmacevtskih izdelkov.
Novinarji, lačni in žejni senzacij in z nezadostnim znanjem o prehranjevanju in zdravju, so pohiteli z reportažami o nevarnostih vegetarijanstva in veganstva. Mimogrede in med vrsticami smo lahko »izvedeli«, kako so vegetarijanci čudni ljudje: odklanjajo zdravo hrano, odklanjajo zdravljenje, so fanatiki … in na dan privlečejo skoraj 10 let star primer umrlega otroka, ki še nima sodnega epiloga. Res je, da so že naslednji dan objavili drugačne prispevke o družini intelektualcev in zdravice, ki so dolga leta popolnoma zdravi vegetarijanci. Novinarji so opravili popravni izpit, a zdravniki (še) niso.
V tako čustveno nabitem ozračju, ko je krivca za smrt otroka treba nujno najti, je težko razpravljati na podlagi argumentov, je pa ravno poudarjanje argumentov nujno za trezno in objektivno presojo. Obstaja možnost, da se smrt tega otroka razume kot kronski dokaz nevarnosti veganstva in sredstvo za ustrahovanje vseh, ki to so ali bi želeli postati. Ker bi s tem nastala velika družbena škoda in negativne posledice za zdravje velikega števila ljudi, čutim odgovornost, da opozorim na nekaj dejstev.
Prvič. Rastlinojedstvo se ni pojavilo kot posledica filozofskih, verskih ali moralnih vzgibov. Odklanjanje uživanja hrane živalskega izvora je posledica zdravstvenih argumentov. Ni nobenega dokaza, da so velika imena svetovne zgodovine (Sokrat, Darwin, DaVinci, Einstein, Tolstoj, Clinton, Carl Lewis…) vegani iz nezdravstvenih razlogov. Torej, ne gre za verske fanatike ali militantne moraliste, ki so pripravljeni žrtvovati lastno zdravje zaradi filozofskih prepričanj in bi jim bilo nevarno slediti. Nasprotno: sodobni ljudje se odpovedujejo hrani živalskega izvora skoraj izključno zaradi svojega zdravja. Vsakomur dostopne statistike kažejo, da je v državah, kjer uživajo veliko hrane živalskega izvora in visoko procesirane hrane, največ sladkorne bolezni, osteoporoze, raka, multiple skleroze in drugih bolezni. Res pa je, da so zagovorniki pravic živali bolj glasni in agresivni del nemesojedcev (ki pogosto uživajo nezdravo rastlinsko hrano in torej niso pravi vegetarijanci), kar pa v ničemer ne zmanjšuje velikega pozitivnega učinka uživanja polnovredne rastlinske hrane na zdravje posameznika, tudi otroka. 
Drugič. Hrana, živalskega izvora ne vsebuje ničesar, kar ne bi vsebovale rastline. V zelenjavi in sadju je vsega več (beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin, vode, mineralov, vitaminov, encimom, sladkorjev) v biološko bolj dostopni obliki kot v hrani živalskega izvora. Hkrati polnovredna hrana rastlinskega izvora, za razliko od hrane živalskega izvora, ne vsebuje ničesar škodljivega. Zakaj bi bilo torej za rast in razvoj nujno uživati hrano živalskega izvora? Rastlinska hrana naj ne bi zagotavljala samo dveh snovi, in sicer vitamina B12 in vitamina D. Že nekaj let je v številnih raziskavah dokazano, da je vitamin D pravzaprav hormon, ki ga telo samo sintetizira. Vitamin B12 vsebuje tudi hrana, ki jo uživajo rastlinojedci in ga delno ustvarjajo lastne bakterije. V resnično zelo izjemnih primerih je treba dodajati ta dva vitamina, najnovejše študije in dolgoletna praksa dokazujejo, da se lahko varno prehranjujemo tudi brez dodajanja teh vitaminov. 
Zagotavljanje idealnega načina prehranjevanja brez hranil živalskega izvora ni zahtevno, kar bi naj lahko obvladali le redki. Je preprosto, logično in naravno. 
Seveda vsaka enostranskost povzroči težave: če bi jedli samo fižol in pili samo sojino mleko, bi resno ogrozili svoje življenje, enako kot če bi jedli samo meso in pili samo kravje mleko. Kar pa je zanesljivo, je dejstvo, da nihče v zgodovini človeštva še ni umrl samo zaradi neuživanja živil živalskega izvora.
Sodobni človek se odpoveduje hrani živalskega izvora in visoko predelani (rafinirani) hrani rastlinskega izvora predvsem, pogosto izključno, zaradi lastnega zdravja. Za mnoge je postranska korist, nemučnje in neubijanje, velikanska korist za okolje, manj odsotnosti zaradi bolezni, državni zdravstveni proračun ipd. To je svetovni trend, ki ga poskuša živilska, prehranska in farmacevtska industrija upočasniti, kolikor ga le lahko. 
Pred približno enim mesecem, v neki oddaji nacionalne TV o knjigi Kitajska študija, v kateri so predstavljene najobsežnejše neodvisne raziskave vpliva hrane na zdravje človeka, si je neka prehranska strokovnjakinja privoščila strokovni škandal, ko je javno povedala, da ne pozna rezultatov teh raziskav, a je kljub temu pozvala gledalce, da še naprej vsak dan uživajo meso in mleko. 
Enako škandalozne so izjave predstavnikov UKC Ljubljana, da je prehranjevanje, posebej otrok, brez živalskih izdelkov zdravju nevarno. 
Ni prav, da naši strokovnjaki ne poznajo rezultatov verodostojnih znanstvenih raziskav, če pa jih poznajo in govorijo drugače, potem je to nekaj bistveno hujšega.

Katero hrano živalskega izvora naj bi užival desetmesečni otrok, da bi bil zdrav? Kravje mleko, ki je medicinsko prepovedano do najmanj 6 mesecev starosti? Kako to, da do šestega meseca smrtno nevarna snov (kravje mleko in mlečni izdelki), naenkrat postane nepogrešljiva za rast in razvoj zdravega deset mesečnega otroka? Kaj, če je ta snov nekaterim otrokom nevarna še kakšen mesec dlje? Naj bi otrok po šestih mesecih jedel meso ali jajca? Zdravniki priporočajo dojenje čim dalj časa, tudi do enega leta in dlje. Otroka šele po šestem mesecu začnemo navajati na gosto hrano s sadnimi in zelenjavnimi kašicami? Naj bi bilo krivo materino mleko, ker bi naj mati ne uživala živalske hrane? Katero hrano živalskega porekla pa je krava, da ustvari na hektolitre mleka? Ali je mleko vsejedih mater kvalitetnejše od mleka vegetarijank? Znanost ugotavlja, da ni? Nasprotno!

Če se ugotovi, da konkretni starši zanemarjajo konkretnega otroka, bodisi tako, da ima otrok dvakrat preveč ali dvakrat premalo kilogramov, naj stroka ugotovi zakaj in naj ti starši odgovarjajo.
Naj uvedejo testiranje mleka mater, ki pojedo preveč visoko predelane industrijske hrane, mastne hrane, veliko hrane živalskega izvora, mater, ki zaužijejo veliko zdravil, ki kadijo, pijejo alkohol, živijo v hudi stiski, in tudi mleko mater, ki uživajo polnovredno rastlinsko hrano. 
To bi bilo veliko prepričljivejše in koristnejše, kot pa pavšalno, neodgovorno in nestrokovno kazati prstom na milijarde ljudi, ki (skoraj) ne uživajo živalske hrane in jim je popolnoma vseeno kako jih kdo imenuje. Vse statistike kažejo, da ti ljudje imajo manj bolezni zaradi katerih so prepolne bolnišnice bogatih družb, med njimi tudi UKC Ljubljana.
Namesto podcenjujočega odnosa do nevsejedcev z označevanjem, da gre za ljudi, ki so nevarni sebi in drugim, pričakujem od tistih, ki imajo vpliv na javno mnenje pošteno in objektivno informiranje, katera hrana je zdravju koristna in prispeva k ozdravitvi in katera hrana ni zdravju koristna in upočasnjuje ali onemogoča ozdravitev. Ustvarjanje lažne dileme »za ali proti živalim« oz. »za ali proti hrani živalskega izvora« ne prispeva k boljšemu zdravju ljudi. 
Sporočilo, čeprav lokalnih, zdravnikov ima tudi vzgojni učinek na njihove mlajše kolege in študente medicine ter tudi na laično javnost, ki verjame, da ti ljudje sledijo strokovni literaturi in da govorijo tisto, kar koristi javnemu interesu in ne interesu prehranskih, farmacevtskih ali medicinskih lobijev. 
Na srečo imamo na razpolago znanstveno objektivne, verodostojne informacije mednarodno uveljavljenih znanstvenikov – raziskovalcev, ki ne pripadajo nobenim lobijem in nam ne ponujajo lastnih mnenj ter prepričanj, ampak znanstveno ugotovljena dejstva. Ta pa so drugačna, kot smo jih slišali iz ust ljubljanskih zdravnikov in brali iz nekaterih novinarskih komentarjev. 
13. 8. 2011





Komentiraj

Ko prst luno kaže samo norec…

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se, Zdravje

Zelo sem vesel, ko ugotavljam, da veliko ljudi začenja dojemati logiko delovanja globalnega kapitalizma, kjer sta (tudi) bolezen in zdravje tržno blago ter da smo ljudje pomembni le v vlogi potrošnika (hrane, zdravil, storitev…). 

Vsako leto multinacionalke porabijo bilijone evrov, da nas prepričujejo, kako kakovostno skrbijo za naše zdravje, da je industrijsko pripravljena hrana zdrava in kakovostna, kako medicina napreduje, kako neznansko velike dobičke farmacija namenja raziskavam, kar bi naj prispevalo našemu zdravju. Pravijo, da je treba samo še malo počakati: vzgojili so že krave, ki proizvajajo človeško mleko (zakaj le, če je kravje tako zdravo); meso proizvajajo v laboratorijih; industrijsko hrano tako pripravijo, da ne vsebuje bakterij, virusov in ničesar drugega živega, samo malo genoma še odkrijejo in bo ozdravitev raka, sladkorne … šala mala. Do takrat bo treba malo potrpeti: vsak četrti otrok v Sloveniji je predebel in je resen kandidat za sladkorno bolezen, vsako leto odstranijo tisoče dojk, pljuč, želodcev, krajšajo črevesja, delajo odvode, zamenjujejo ledvice, kolke …  Bolj skrbijo za naše zdravje – bolj smo bolni! Vsako leto potrebujemo več zdravnikov, sester, bolnišnic, novih zdravil, operacij, aparatur … Več je zdravnikov, bolnišnic in zdravil – manj smo zdravi!In ves čas nas prepričujejo, kako je to za nas dobro in mnogi jim verjamejo. To počnejo ves čas – začnejo nas prepričevati od rojstva naprej, v vrtcih, šolah, v službah … in pri tem uporabljajo vsa sredstva: radio, televizijo, časopise, učbenike, knjige, pravilnike, zakone, smernice …  

Državo z represivnim aparatom so si ustvarili mogočni zato, da zaščitijo svoje interese; njihovi zakoni zagotavljajo, da bodo kaznovani vsi, ki bi jih lahko ogrožali; naloga šolstva je, da »proizvaja« potrošnike in ubogljive državljane, zgodovina je vedno zgodovina zmagovalcev. Mediji so ujeti v to igro demokracije in ustvarjanje “velikih” tem (nesreče, požari, potresi, kraje, umori, neurja, vojne, lakota, epidemije, vladne krize, politične igre, prevare, spolni škandali …). Reklame tistih, ki nas zastrupljajo ali pa ne prispevajo k našemu zdravju, zagotavljajo obstoj in dobičke večine medijev. Na koncu smo srečni, da ni vojne, naravnih katastrof, da imamo streho nad glavo in da nismo lačni. Kdo je ob tako velikih, usodnih temah tako malenkosten, da ga skrbi vsebina sicer polnega želodca? 

Spreminjanje navad in prepričanj ni lahko delo. Potrebno je veliko potrpljenja, časa in argumentov, da spremenimo svoja prepričanja. V svojih pismih poskušam pokazati, kaj je prav; pokazati, kaj je koristno in zdravo; kaj je tisto, kar bi vam lahko prineslo srečo, zdravje in notranji mir.

S prstom pokažem na tiste, ki ne skrbijo za naše zdravje in srečo, čeprav vztrajno trdijo obratno. S prstom pokažem na škodljivo prakso državnih in drugih institucij, ki bi morale ščititi tiste, ki se sami ne morejo in ne znajo. S prstom pokažem na tiste knjige, ki lahko spremenijo vas in vaš svet na bolje. 

A kaj, ko namesto tistega, kar pokažem (in pokažemo), mnogi v prst gledajo.

Vesel sem, da število tistih, ki nam je mar, nezadržno raste. Zato z optimizmom zrem v prihodnost. Morda naši znanci in prijatelji spreminjajo navade veliko počasneje, kot bi si želeli in kot bi lahko. A potrpljenje, ljubezen in lastni vzgled bodo rodili čudovite sadove. Drugače ne more biti. Samo vztrajati je treba.

Ne glejte v prst, ko ta luno kaže!

12. 7. 2011






Komentiraj

Žejen ob potoku

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se, Zdravje
Nekoč sem nekega gospoda vprašal, kako to, da mnogih mojih nasvetov in priporočil ne upošteva. Pa mi je odgovoril, da ne ve natančno, da morda zato, ker ni bil pravi trenutek, ker morda nisem imel pravega pristopa, ker nisem bil dovolj prepričljiv, ker ni imel denarja v tem trenutku …
Vprašal sem ga, ali res ni prepoznal svojih interesov in opozoril, da je moja pomembnost le v moji verodostojnosti: ali govorim resnico, ali govorim o stvareh za katere sem strokovno in moralno kompetenten. Drugače sem nepomemben: enako bi lahko ista priporočila slišal od koga drugega, lahko bi jih kje prebral … 
Prav bi bilo, če bi v vsaki moji besedi iskal lastne koristi. Ko bi ugotovil, da mu nekaj koristi, bi to lahko začel takoj uresničevati. Podkrepil sem z banalnim primerom. 
»Če bi vam ob grozečem mahanju z rokami, z izrazito jezo, besom in nestrpnostjo ob najbolj nemogoči uri zakričal: “Marš, ti neumno, zabito, grdo bitje takoj zdaj v Ljubljano in se takoj vrni! Ko prideš nazaj, dobiš takoj na roko 1.000 evrov!”, kaj bi naredili?«, sem ga vprašal.
»Seveda bi šel v Ljubljano!«, mi je odgovoril.
Torej bi takoj prepoznal lastni interes (jurja evrov) in se sploh ne bi zmenil za barvo in višino mojega glasu, za čas in prostor, za izgovorjene žaljivke še manj. Mislil bi si: »Govori ti kaj hočeš, jaz bom zaslužil tisoč evrov!« in pripravljen bi bil plačati 50 evrov za bencin! Morda bi se peljal celo s taksijem.
Pogosto komu dam nasvet, ki je vreden veliko več kot tisoč evrov, reagira pa tako, kot če bi me v prejšnjem primeru gospod vprašal: “Kaj pa naj delam v Ljubljani ob tej uri!” in bi ostal brez tisočaka.
Kdor ne skrbi za svoje interese, pač ne pridobi koristi: ne boljšega zdravja, ne večje sreče, ne intelektualnega, čustvenega ali duhovnega napredka in na koncu ne denarja. 
A kaj, ko ljudje ne skrbimo za svoje interese. Nočemo! Ko nekdo ni pripravljen (ne želi, noče, ne more, ne zmore – zavestno ali podzavestno),  mu nihče ne more pomagati.
Spomnim se kitajskega reka, ki pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da pije.
Ko smo že pri Kitajcih – vsi ste že slišali za knjigo Kitajska študija in mnogi jo tudi že imate. Sem zelo radoveden: koliko bralcev je spremenilo prehranske navade? Koliko jih je ob branju imelo vklopljene senzorje in iskalo lastne interese in koliko se jih je ukvarjalo s tem, kdo je avtor, ali to velja tudi za nas, ali je dovolj dokazov …, koliko jih je pomislilo, da to res ne more biti res, saj če bi to bilo res, bi to in to tovarno že zaprli, ali pa so rekli, da so vse že tudi sami vedeli, itd. – in niso ničesar spremenili.
Takšnih je najbrž več kot tista dva, ki sta nam pisala, da v knjigi ni tistega, kar sta pričakovala, da je to bolj ali manj znano, da je napisano nekako po ameriško … Od več kot 3.000 kupcev (približno 8.000 bralcev), le dva! A dvomim, da je 7.998 drugih bralcev pripravilo načrt spreminjanja prehranskih navad. Natisnili smo drugo izdajo Kitajske študije. Ne vem, kako bo z naslednjih 8.000 novih bralcev, ali bodo skrbeli za svoje interese?
Nobenega ne morem pripeljati niti do potoka, zato pa sem potok pripeljal k vam. Nikogar ne morem prisiliti, niti da bi pil. Svoje poslanstvo vidim samo v tem, da komu, ki to želi, pokažem potok in rečem: »Poglej, tukaj je vir tvojega zdravja!« Ni za pričakovati, da bi ljudje sami študirali in raziskovali, zato sem rezultate izvirnih znanstvenih raziskav prinesel k sebi in k vam. Nobenega pa ne morem prisiliti, da bi bral in skrbel zase. Tako je tudi prav. Zato tudi moja pisanja nimajo namena prepričevati ali vsiljevati, ostajam zgolj skromen informator z opozorilom: imeti informacijo o nečem in vedeti ni enako – nekaj vemo, če to tudi udejanjamo. Zato, da nekaj začnemo uresničevati v praksi potrebujemo veliko dokazov, zmeraj znova in znova jih moramo slišati / brati / videti, od različnih ljudi, iz različnih virov, moramo biti pripravljeni na spremembe in si jih želeti. Lep primer so kadilci, ki odmahnejo z roko, češ da vedo kako kajenje škodi, v resnici pa ne slišijo opozoril, ne vidijo napisov na škatlicah cigaret, ne berejo informacij o škodljivosti. Oni v resnici ne vedo, da kajenje škodi njihovemu zdravju.
Naj zaključim še z enim Kitajcem – menda je Lao Ce zapisal modrost, ki je velika zdravstvena resnica: »Ozdraviš takrat, ko se naveličaš biti bolan!«
Se je kdo naveličal biti bolan? 
27. 6. 2011





Komentiraj

Življenje je zanimiv šport

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se
Najbrž ste tudi sami videli reklamo, v kateri naš vrhunski športnik priporoča neko prehransko dopolnilo z geslom Življenje ni lahek šport. 
Spomnim se nekega filma, v katerem je glavni junak trdil, da je življenje krvav šport. Najbrž ima vsak svojo izkušnjo s tem športom: ko smo zdravi in nizamo uspehe, je življenje zelo zanimiv in vesel šport, ko pa nam ne uspeva, ta igra postane krut šport.
Ne glede na počutje in trenutno stanje pa je življenje v vsakem primeru individualni šport.
Celo življenje tekmujemo. Sprejeli smo, da je tekmovalnost vrednota, zagotovilo napredka. Če smo v vlogi tistega, ki kaj ponuja in tekmujemo z drugimi ponudniki, moramo biti konkurenčni, kar pomeni, da je treba dati več kot drugi (biti cenejši, hitrejši, produktivnejši). Če smo v vlogi tistega, ki jemlje (kupuje) hočemo imeti več kot drugi, a za to »več imeti« moramo dati več kot drugi tekmovalci. 
Od rojstva tekmujemo z brati in sestrami. Hočemo biti bolj (pri)ljubljeni, lepši, pametnejši. V šoli tekmujemo s sošolci – kdo bo imel boljše ocene in se bo uspel vpisati v želene šole, v službi tekmujemo s sodelavci – kdo bo napredoval, imel višjo plačo, boljšo pisarno. V zasebnem življenju tekmujemo s sorodniki, sosedi: kdo ima večjo hišo, boljši avto …
Uveljavila se je logika, če nismo zmagovalci, smo poraženci. Kot da ne bi vedeli, da zmagati itak nikoli ne moremo, ker je vedno nekdo boljši, lepši, pametnejši, bogatejši. V tekmi »vsak proti vsakemu« so večni tekmovalci večni poraženci.
Edina velika in trajna posledica tekmovalnosti je utrujenost.  Utrujenost od življenja. Izčrpanost.  Poraženost. Odtujenost. Nesmisel. 
Zamislimo si življenje kot neskončno velik stadion, na katerem je toliko tekaških stez, kolikor je ljudi – vsak je sam na svoji stezi, ki si jo je sam ustvaril. Nekatere steze so velike, druge majhne, ene ozke, druge široke, nekatere so ovinkaste, druge povsem ravne, ene vodijo navkreber, druge se hitro spuščajo… Ko ljudje tečejo, so hkrati tudi v drugih vlogah: so trenerji, gledalci, sodniki, eni spodbujajo, drugi ovirajo, tretjim je popolnoma vseeno.
Na takšnem stadionu ni tekme, ni semaforjev, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nobeden proti nobenemu. Vsak si je zadal svoj cilj in ko ga doseže, zmaga. In ker je cilj vsakega doseči tisto, kar je njegov namen, so vsi zmagovalci.
S tekom se medsebojno spodbujajo, opazujejo in se učijo. Zato vsak dan tečejo z lahkotnejšim korakom, preskakujejo višje ovire z manj napora in si zastavljajo bolj veličastne cilje. Več ciljev dosežejo, več je razlogov za slavje. Občutek osebnostnega napredka je občutek sreče.
Življenje je individualni šport. Ne dajmo se prevarati: ne tekmujmo z drugimi, ker bomo zmeraj izgubili. Tekmujmo sami s seboj, ker bomo vedno zmagali. A ne gre za to ali bomo zmagovalci ali zgube, to ni tako važno. Bolj pomembno je koliko sami napredujemo, koliko smo vsak dan modrejši in boljši. To edino šteje.
Življenje je zanimiv šport.
Uživajte!
17. 5. 2011





Komentiraj

Pohvala je kisik za dušo!

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Zadnjič sem napisal poučno zgodbico o svojem plesnem učitelju. Pozabil sem zapisati, da vsakič konča trening z besedami: »Zahvalite se drug drugemu! Pohvalite drug drugega!«
Spomnil sem se, da sem pred leti napisal uvodnik Pohvala je kisik za dušo! Preberite, zabavno je:

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi tri letni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”

In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je veliki!”, nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!”
Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
“Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
“Nikoli več fizike,” odgovori. “Danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike.”, pojasni razlog svojega veselja.
“In koliko si pisal?”, sva spet z ženo uigran par.
“Tri!”, odgovori s še vedno veselim glasom.
“Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” in se zapre v svojo sobo in sam vase.

Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila.
Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in samozavest pa sva spremenila v negotovost, jezo in žalost.
Zakaj?
To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi Lanu rekla:
“Končno uporabljaš stranišče, tako kot vsi drugi, in to je nekaj povsem normalnega. Fant tvoje starosti bi že lahko sam očistil straniščno školjko in si sam obrisal rit! ”
Kaj če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo. Naslednje leto se boš rešil še kemije in na fakulteti boš študiral to, kar te veseli.”
Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri Lanu videla, kaj je naredil, pri Leu pa sva videla, česa ni naredil. 

Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite:
Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

 

Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

14. 2. 2011






Komentiraj

Zgodba o Matjažu

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Gospod Matjaž B. je moj nadvse simpatičen, duhovit, vesel in nadarjen, plesni učitelj. Nekoč je nekega gospoda učil pravilne drže. Svetoval mu je, da naj se, kadar koli vidi koga vzravnanega, spomni, da mora biti tudi sam vzravnan in naj takoj popravi svojo držo. Gospod mu je resno ugovarjal: “Tak´ se ne bom nič naučil, saj vidiš kak´ vsi hodijo  – imajo povešena ramena potisnjena naprej, kot da bi imeli kamen okrog vratu!”. Pa mu Matjaž odvrne: “Torej, vsakič, ko vidiš koga tako ukrivljenega, se takoj spomni, da je to narobe in se sam zravaj!”

Preprosto, če sam nisi vzravnan in vidiš vzravnanega, naj te to opomni, da je tvoja drža napačna in se zravnaj, ko pa vidiš nevzravnanega, naj te opomni, da je to narobe in se takoj zravnaj.  Če si vzravnan in srečaš vzravnanega, se zavedaj, da delaš prav in se pohvali, če srečaš ukrivljenega, se spet pohvali, ker ti delaš prav. Vsaka situacija te lahko opozori, ali delaš prav ali narobe. 

Enako velja za vsa druga področja: drža, hoja, hranjenje, zdravljenje, oblačenje, vožnja …

To je seveda možno, če vemo, kaj je prav, kaj želimo, k čemu stremimo. A kako naj vemo, kaj je prav? Izkušnje drugih so neprecenljive. Zgodba iz zen budizma pravi takole: Ko je modrec padel z drevesa in se poškodoval, je rekel: »Nočem zdravnika, pripeljite mi nekoga, ki je padel z drevesa!«

Drug drugemu lahko pomagamo pri iskanju tega, kaj je prav.
Vsakič, ko koga srečate s spuščenimi ali dvignjenimi rameni, zdravega ali bolnega, žalostnega ali veselega, bogatega ali revnega … naj vas opomni na to, kakšni hočete biti vi sami.

Bodite pokončni, ponosni, veseli, zdravi in bogati. 

5. 2. 2011






Komentiraj

Težave pri vzgoji

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Imam petnajstletnega sina, a on ni težava. On je Darilo.

Končuje devetletko in poleg zbiranja točk za srednjo šolo in deklet, ga počasi začenjajo zanimati povsem običajne stvari in pri pojasnjevanju nekaterih imam večje težave kot pri spolni vzgoji. Saj veste, ko si oddahneš, ker si uspel končno pojasniti kako otrok pride iz maminega trebuha pa mu moraš pojasnjevati, kako je prišel noter. Zdaj gre za bolj mučna vprašanja.

Npr. zakaj je tehnik, ki je v hiši popravljal neko napravo 40 minut, zaračunal eno uro in še pol ure za prihod in odhod. Za 40 minut zaračuna 90. Ni zadovoljen s pojasnilom, da tako dobesedno kradejo (oprostite, zaračunavajo neopravljeno delo) skoraj vsi. V podjetju, ki nam vzdržuje računalniške programe, zaračunajo najmanj 15 minut. Pokličem, v minuti mi odgovorijo, kje moram kaj obkljukati, in pošljejo račun za 15 minut. Pa je to pošteno, me vpraša? Seveda ni, ampak …

Ko na poročilih znova in znova omenjajo poslanca, ki je ponaredil srednješolsko spričevalo, hitro preklopim, da mi ne bo treba pojasnjevati, kako je možno postati ugledni državljan, ko si pa tat, lopov, lažnivec. In ni bil prvi in ne zadnji. Kaj naj mu rečem, kakšna družba pa smo, v kateri ima tat  in lažnivec dovolj poguma kandidirati za poslanca. Dovolj težav sem imel s pojasnjevanjem tega, kako ugledni in vplivni kradejo državi, delavcem, mi pa smo jih razglašali za vzornike. Da ne govorim o mukah pri pojasnjevanju, zakaj poslanci sovražijo svoje kolege, jih zmerjajo, lažejo… Koliko uglednih politikov, županov, direktorjev je v kazenskih pregonih ali pa resno povezani z nepoštenimi posli. Predsednik države trdi, da laže predsednik vlade. Predsednik vlade trdi, da laže predsednik države. Bivši predsednik države pravi, da predsednik vlade stalno laže, a predsednik vlade pravi, da je bivši predsednik naročal aretacije. Ata Soče trdi, da pošteni, odrasli ljudje ne lažejo. Kdo je lažnivec: Turk, Janša, Kučan ali Soče? Hude težave imam.

Kaj naj odgovorim, ko vpraša, kaj je večje mučenje otrok: obrezovanje, ko bolečina traja nekaj dni ali leta in leta psihičnega nasilja – vzgoje, da otroci morajo verjeti v nekaj v kar verjamejo njegovi starši? Kako naj mu pojasnim, da je za psihiatrinjo, kar varuhinja človekovih pravic po stroki je, košček kožice pomembnejši od velikega kosa duše? Čustveno in moralno obrezani neverniki in verniki so vladarji našega časa.  

Ali so otroci zasebna last staršev? Niso, vendar …
Ali je res ves svet utemeljen na prevari, kraji, laži? Ni, vendar …
Ali tisti, ki imajo oblast (moč, šolstvo, denar, policijo, zdravstvo…) ne ukrepajo, ker vse to pridobiš in obdržiš, če kradeš, lažeš, sovražiš? Ne, vendar …
Ali naj bo moj otrok popolnoma nezaščiten in zelo ranljiv v tej družbeni »rasti in razvoju«? Ali obstajajo kakšni seminarji za učenje teh veščin, kajti, jaz jih ne obvladam in se jih nimam namena učiti. 

Vem, da boste rekli, da težava, ki nima rešitve, ni težava. Res je, moja težava je pravzaprav ravno v tem, ker to o čemer pišem ni težava, ni rešitve, to je preprosto način funkcioniranja sistema, ki gradi in utrjuje takšno vedenje in hkrati s tem uničuje samega sebe. 

Ne grem se več vzgojitelja. Nočem težav. Odgovarjal bom le s tem: življenje je pač takšno. Bom zmogel? Bo fant to razumel, da je vse dovoljeno in da je vse prav: kradi, laži, trpinči, obtožuj, zlorabljaj, sovraži. Ne, ne, ne smem!
A včasih se le utrudim in zvečer napišem kaj tako neumnega, kot je to pismo.

Jutri bo nov dan, ko bo oče Soče znova  jasno (za)povedal: odrasli ne lažejo, uspešni ne kradejo, dobri ne sovražijo, ljubeči ne mučijo. Takšni so Darilo za ves svet.

Napisano 17. 2. 2012






Komentiraj

PinK in pojej živo žabo

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Otroci
“Če bi jaz delal samo tisto, kar mi paše, bi ti danes manj užival. Ker sva mi dva (pokažem na ženo) delala tisto, kar se nama ni ljubilo, je tebi danes lepo!”, sem zabrusil sinu Lanu, ko je (še pred leti) rekel, da se mu ne ljubi učiti.
Potem sva imela učno uro o tem, kaj je treba v življenju delati. Razdelila sva vse njegove naloge v dve skupini: na tiste, ki so prijetne in tiste, ki so koristne. Prijetne sva označila z velikim P, koristne pa s K. Seveda sva med prijetne uvrstila igre, dopisovanje s prijatelji ipd., v koristne pa učenje, trening ipd. Oba sva vedela, da gre za veliko poenostavljanje, saj je veliko opravil koristnih in hkrati prijetnih, ampak za moj namen je ta poenostavitev bila potrebna.
Poenostavljeno: realizacija koristnih nalog nam zmanjša trenutni užitek, vendar nas pripelje do koristnega, pomembnega cilja, delanje le prijetnega pa ustvarja le trenutne užitke in dolgoročno trpljenje.
Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti, da seodpovemo trenutnemu užitku zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim užitkom (užitek hranjenja, pitja, kajenja, drogiranja, igranja…) ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi,  bogati, srečni. Lana spomnim, da to pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino in kot argument citiram staro grško modrost, ki pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno.Da ta najin pogovor ne bi bil hitro pozabljen, je na to temo pripravil miselni vzorec. Pripravil je tole:Od tega je kar nekaj let, a ta risbica je še vedno na njegovi steni. Takrat je bil prav navdušen, ker je imel občutek, da ima v rokah orodje in motiv za lažje odločanje, ker ga je miselni vzorec opomnil, da se zmeraj sam odloča, ali je tisto, kar dela zanj koristno in ali prispeva k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.
Izkoristil sem to navdušenost in ga prepričal, da prebere drobno, a pametno knjigo Pojej živo žabo. Bil je eden redkih desetletnikov na tem planetu, ki je bral Briana Tracya in spoznal, da je trik uspeha v tem, da si koristne naloge narediš prijetne in da najprej narediš tisto, kar je najtežje. Potem hitro spoznaš, da je vse težko, dokler ne postane lahko in da je pot do uspeha in zdravja odvisna od tega ali imamo v življenju cilje in ali jih hočemo dosegati.
Tako preprosto je to, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda, ker so prepričani, da tega ne zmorejo, ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo.
Začelo je novo šolsko leto in morda bodo Lanove in moje izkušnje navdih za koga od staršev.





Komentiraj

Kako otroku uničiti življenje

Objavljeno dne 04.06.2012 pod Otroci, Učimo se

 

Vsakič postanem žalosten, ko nekdo v stanju hipnoze pove, da je eden od staršev najbolj negativna oseba v njegovem življenju, vir vsega slabega in krivec za njegove neuspehe in nesreče. Mar je možno, da starši tako pogosto delamo veliko slabega, čeprav zmeraj hočemo vse najboljše?

Hipnoza je naravno stanje popolne telesne in mentalne sproščenosti, ko je pozornost hipnotiziranca ozko usmerjena in je zmožnost zavestne kritične presoje ter zavestne kontrole nad izgovorjenim zelo zmanjšana. S pravilnim pristopom v stanju hipnoze zagotovimo popolno iskrenost in izpoved najbolj skritih (potlačenih) občutkov, globoko zakopanih in skritih v podzavesti. Obstaja terapevtska tehnika, ko hipnotiziranec v podzavesti odkriva samo negativne stvari: čustva, stanja in tudi osebe. Hipnotiziranec čisti te negativizme, na koncu ostane le en, ki ima največjo težo, ki najbolj obremenjuje in škodi in je glavni vir vseh travm. Od čustev prevladujeta dva: strah ali jeza, med osebami na seznamu negativcev prednjačita mama ali oče! Kako to, ko pa je večina staršev prepričanih, da otroku dajejo le najboljše. Kje najpogosteje pride do te zamenjave, ko hočemo dobro, naredimo pa slabo?

V imenu ljubezni

Otroci se rodijo brez zavestnih informacij o tem svetu, so kot nepopisan list papirja – tabula rasa. So tudi popolnoma nemočni in v celoti odvisni od starejših, njihovih dejanj in besed. Vse, kar doživijo, trajno in globoko zapisujejo v svojo podzavest in tako oblikujejo podobo tega sveta in podobo o samem sebi. V tem obdobju se otrok nauči, kako ta svet funkcionira, kako naj sam funkcionira in kako naj zadovolji svoje potrebe. Otroci v obdobju do približno četrtega leta nimajo ločenega zavestnega in podzavestnega delovanja. Vse, kar slišijo, vidijo in čutijo, sprejmejo brez kritične presoje, brez upoštevanja vzrokov in posledic. Vse je brezpogojna, dokončna resnica. Otroci takrat ne razlikujejo med resničnim in namišljenim, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Za njih je vse res in vse se dogaja zdaj.

Če otroku v tem obdobju ljudje, ki jim zaupa in verjame, sporočajo, da je nesposoben, bo to sprejel kot resnico. Enako, kot če mu sporočajo, da ni lep, da ni priden, urejen, pameten. Za otroka so nepomembni razlogi: nesposoben, ker je premajhen, ne sme, ker je starša strah, len, ker ga nekaj ne zanima … 

Zato pazimo na besede – ne le na pomen, ampak in predvsem na način izražanja. Nikoli ne recimo, npr. “ti tega ne znaš, ne zmoreš, zmeraj vse pokvariš, uničiš …”.

V otroke ne vsajajmo lastnih strahov pred življenjem, pred izzivi. Otroku ne grozimo: če ne boš “tega in onega”, ne bo nič iz tebe, nihče te ne bo hotel ipd. Otroci, ki jih je strah življenja, se iz njega izključujejo, tudi z mamili in drugimi načini pobega.

Otrok mora vedeti in čutiti, da ga brezpogojno sprejemamo takšnega, kot je. Mora ločiti, kdaj in zakaj ne moremo sprejeti določenega načina vedenja, kljub temu, da ga brezpogojno sprejemamo. Nikoli (zares nikoli) pred drugimi ljudmi otroka ne zaničujemo, ne govorimo o njegovih napakah, spodrsljajih, pomanjkljivostih. Nikoli! Brezpogojno sprejemanje in spoštovanje staršev je pogoj za samospoštovanje in samoljubezen. Želeno obnašanje hvalimo: otroka pohvalimo pred prijatelji, sorodniki, dvigujemo njegov ugled, ponos, samospoštovanje. Modri starši neželeno vedenje prezrejo, če le lahko. 

V povprečni družini starši otroku 170.000-krat sporočimo, da je še majhen, da ne zna, da ne zmore, da ni sposoben, da bo razbil, uničil, padel, poškodoval … Tudi pozneje, ko odraščajo, se otroci zavedajo svoje nebogljenosti, lastne nemoči, nesposobnosti. Kakšno predstavo lahko ima takšen otrok o samem sebi? Kako težko bo takšen otrok razvil občutek, da je kos vsem težavam, da je sposoben, da zmore. Kaj pa, če otrok živi v družini, kjer je tepen in ponižan? Bo takšen otrok imel občutek visoke vrednosti, bo pogumno iskal življenjske radosti? 

Mimogrede: starši veliko krat otroka obtožujemo, da je kriv. Otroku ves čas sporočamo, da je on kriv za našo jezo, bes, razočaranost, prizadetost  … in otrok podzavestno sprejme velikansko breme odgovornosti in občutek krivde. Tudi posiljene deklice imajo velikokrat  občutek, da so one krive, ker bi naj izzivale in zato praviloma ne obtožujejo moškega, ampak mamo, ker bi jo morala zaščititi.

Starši: trenerji in terapevti

Vzgoja je usposabljanje za samostojno življenje. Starši so hkrati trenerji in terapevti. V vlogi trenerja so dolžni iz otroka iztisniti vse, kar je zmožen doseči, v vlogi terapevta mu pomagati celiti poškodbe, fizične in čustvene pri doseganju ciljev ali morebitnem neuspehu. Dobro je, da je en starš v vlogi trenerja (oče), drugi v vlogi terapevta (mama). 

Nagon po preživetju otroke žene, da premagujejo za njih velikanske ovire. Če je ta naravna vztrajnost podprta z ljubečim in razumevajočim okoljem, ki otroka spodbuja, da sam premaguje ovire, se takšen otrok lahko razvije v zdravo osebnost, ki sebe visoko spoštuje in se ima rad.

Ko otrok pade, ga spodbujamo, da se vstane in tako krepimo naravno (nagonsko) vztrajnost, brez katere noben otrok ne bi shodil in ne govoril. Ta nagon ubijamo s tem, da ga vsakič dvignemo, ko pade in vse drugo naredimo namesto njega. 

Radovednost je drugi nagon, ki ga starši uničimo, s tem, da otroku onemogočimo raziskovanje. Zaradi lastnega strahu ne dovolimo nobenega tveganja. Otrok se mora, v situacijah, ko ni ogroženo njegovo zdravje in življenje, učiti iz svojih napak, mora poskušati in tudi doživeti kaj neprijetnega, zanj in za starše. Če sta oba starša trenerja, bo otrok “pretreniran”, stremel bo le k uspehu, rezultatu, ostal pa prikrajšan za terapije. Če sta starša nagnjena k vlogi terapevta, otrok ne bo izrazil vseh svojih talentov, ne bo razvil vseh svojih sposobnostih, ostal bo prikrajšan za spodbude pri doseganju ciljev.

Z nasveti nismo vsiljivi. Vsak nasvet vsebuje sporočilo: ti tega ne obvladaš, ne zaupam ti, ne verjamem vate, nisi sposoben … Skrb in strah staršev ni izraz ljubezni, ampak nezaupanje v dober izhod. Posledica je le prenos strahu na otroka.

Dober trener ne zahteva zgolj poslušnosti, pokornosti, pridnosti. V naši kulturi je otrok manjvredno bitje, ki mora biti pokorno in pridno. Kaj znanci najpogosteje vprašajo naše otroke: “Si priden? Ubogaš mamico in očka?” V otroke vsajamo informacijo, da sta pridnost in ubogljivost najbolj zaželeni družbeni vrednoti. Dobri trenerji hvalijo, motivirajo, navdušujejo, pospešujejo in ne kritizirajo. Usmerjeni so na dosežke in ne na napake. Trenerji in terapevti dajejo svojim varovancem tisto, kar potrebujejo, in ne tisto, kar oni hočejo.

Kako otroku uničiti življenje

Če hočeš otroku uničiti življenje – mu daj vse in vse naredi namesto njega. Če hočeš otroku uničiti življenje – ga prepričaj, da ni sposoben sam doseči vsega. Če hočeš otroku zagotoviti zdravo, polno življenje, ga usposobi, da bo lahko sam dosegal vse, kar bo želel. Naloga staršev je, da otrok postane prepričan, da je sposoben doseči prav vse. Dopovedati mu morajo, da so razlike med uspešnimi in neuspešnimi, bogatimi in revnimi, zdravimi in bolnimi majhne in da je lahko biti uspešen, bogat in zdrav. 

Otroka naučimo, da razlikuje med koristnim in prijetnim. Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti, da se odpovemo trenutnemu užitku zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim nekoristnim užitkom, ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. To pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino. Starogrška modrost pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno.

Naučimo otroka odločati, tudi pri banalnih stvareh: naj sam odloči, ali bo oblekel rdeči ali modri pulover, ali bo jedel špinačo ali blitvo … Seveda mu lahko povemo posledice te ali one odločitve, a odločitev prepustimo njemu. Počasi bo dojemal, da je njegovo življenje posledica njegovih odločitev in se bo naučil sprejemanja odgovornosti.

Po vrtcu ni prepozno

V znameniti knjigi V vrtcu bo morda prepozno, je avtor Masaru Ibuka poudaril, kako je pomembno oblikovanje samopodobe v prvih štirih, petih letih. Obstaja veliko knjig o vzgoji pred porodom in celo pred spočetjem. To je resna literatura eminentnih znanstvenikov in škoda je, da pri nas o tem skoraj ničesar ne vemo. Ko starši ugotovijo, da vzgoja ni bila prava, velikokrat obupajo, češ, zdaj je prepozno. Ni prepozno in otroku morajo sporočiti naslednje: Temeljna naloga vsakega človeka je “ponovno rojstvo” (samovzgoja, osebnostna rast), kar je pravzaprav smisel našega obstoja. Ljudje odrastemo takrat, ko nehamo za svoje življenje na kakršen koli način obtoževati svoje starše, ko jim odpustimo, če so karkoli slabega naredili za nas, in ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, za svoje življenje. Ni pomembno, kakšni smo se rodili, važno je, kakšni bomo umrli in za tisto vmes smo odgovorni izključno sami.






Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (70)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke