Prehranska kontrarevolucija

Objavljeno dne 16.06.2012 pod Hrana, Za živali

Znani kuhar Jamie Oliver v vrsti oddaj pod skupnim imenom Prehranska revolucija želi spremeniti prehranske navade.

Slavni kuhar je postal slaven zaradi svojega načina priprave hrane oz. odnosa do hrane in nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi pripravljal zdravo hrano.

Oliver razume prehransko revolucijo kot prehod od (pol)pripravljene hrane k hrani, ki se pripravlja, tam, kjer se jé. To pač ne more biti revolucija. Revolucionarna sprememba je bila vsekakor prehod na industrijsko pripravljeno hrano, a kot večina revolucij, je tudi ta za množice prinesla veliko več škode, trpljenja in bolezni in vodjem revolucije velikansko bogastvo. Odpravljaje te revolucionarne spremembe je pravzaprav kontrarevolucija in jo kot takšno podpiram.

Seveda ne morem podpreti uporabe velikih količin nezdravih maščob in živalskih izdelkov. Skrajnjo nesprejemljivo se mi je zdelo, da slavni kuhar tako navijaško bodri in usmerja enajstletno deklico, ko s pištolo najprej rani, potem pa nekaj krat ustreli aligatorja. Seveda se pokolu pridruži sam Oliver in tudi sam ubije enega aligatorja, ki potem konča na kuharski mizi.

Tudi to veseljačenje ob ubijanju ima neko korist, saj se bodo mnogi jasneje zavedali, kako nastaja brezimenski zrezek. Tisto, kar je Jamie  imel na krožniku s cajunsko omako, je bil živ aligator, ki ga je ta isti kuhar prej ubil. Če bi moral vsak ubiti žival in iz nje pojesti svoj zrezek, bi bilo veliko več zdravih ljudi in srečnih živali.

Prava prehranska revolucija se bo zgodila takrat, ko bomo pri prehranjevanju strogo ločevali hrano, ki nam koristi od hrane, ki nam škodi in ne bo več okus tisti, ki določa, kaj je dobro in kaj ni dobro.

Morda bo kakšen kuhar takrat ponudil zdravi Cajunski riž (beremo: kajdžanski).

Recept pa je tukaj.






Komentiraj

Ne gre le za živali …

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.
Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca… predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.
Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.
Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela. 
Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija? 
Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?
Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?  
Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva! 
Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.
Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih – o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.
20. 6. 2011





Komentiraj

Za živali in za ljudi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se, Veganstvo, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana. 
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični. 
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko. 

Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.  

Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.
Bodite zdravi. Se splača!
2. 5. 2011





Komentiraj

Ne kupujmo živali

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Za živali

»Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil.«, je zapisal Antoine de Saint-Exupery v Malemu princu, a ne gre za človeški, temveč naravni zakon.

Močnejši je odgovoren za šibkejšega, šibkejši se mora zanesti na močnejšega. Ko volk šibkejšemu članu svojega tropa nastavi ubijalske čekane na vrat, mu ne sporoča, “močnejši sem”, ampak: “lahko mi zaupaš!”.  

Človek se s svojo mizerno tehnologijo veliko krat poskuša dvigniti nad zakone narave: moč razume kot samovoljo, šibkejše kot svoj plen. Tako ravna tudi z živalmi, tudi tistimi, za katere je odgovoren. A moč naj bi s hvaležnostjo uporabljali za pomoč šibkejšemu, ponosni naj bi bili na to, kar dobrega naredimo s to močjo. Zmožnost zavestne odgovornosti in sočutja naj bi sprejeli kot biološki privilegij in civilizacijski dosežek.  Vem, da v zgodovino slovenskega sodstva april 2012 ne bo zapisan kot mesec, ko so sodišča prvič izrekla nekaj zapornih kazni tistim, ki so mučili živali. Pravzaprav ne katerekoli živali, kaznovani so bili, ker so mučili pse, pogosto privilegirane živali.  Kot da krave uživajo, ko “darujejo” (beseda znane nutricionistke) hektolitre mleka. Lani je svet obšla novica o kravi Vidri, ki je “darovala” 100.000 kilogramov mleka. Kot da piščančki kričijo od veselja, ko jim režejo kljune, ko ne hodijo, le rastejo in požirajo antibiotike, vakcine, minerale in vitamine, hormone…, da bi čim prej pristali na naših krožnikih. Kot da nič ne trpijo prašički, ovce  … A po zakonu to še vedno ni kaznivo mučenje živali.  Kam pa bi prišli, če bi bili kaznovani vsi, ki mučijo krave z nasilnim, nenaravnim izsesavanjem mleka, ali pa tisti, ki jih ubijajo. Pa ne samo krave: konje, prašičke, srne, ovce, koze … Kam pa bi prišli, če bi kaznovali vse, ki pobijejo milijone in milijone živali – za kožo, za meso, za trofejo, za šport in zabavo ali preprosto iz zlobe, ki jo premore le človek. Kam pa bi dali vse tiste, ki naročajo to klanje in to mučenje ter ustvarjajo svet, kjer je drugo čuteče bitje ničvredno bitje.  Kam pa bi dali vse te ljudi, če bi bilo mučenje in ubijanje živali kaznivo? Ali obstaja tako velik zapor, v katerega bi dali vse tiste, ki trpinčijo druge ljudi in živali? Obstaja in smo že v tem zaporu — ta zapor je planet Zemlja.  

Nekoč, ne tako davno, smo živeli v svetu, kjer je bilo tistim, ki so se oklicali za večvredne ljudi dovoljeno mučiti in pobijati tiste, ki so jih označili za manjvredne ljudi. V nekaterih državah to še vedno velja, a v vseh normalnih državah je to prepovedano. Civilizacijski in etični napredek je sprejemanje drugačnosti, nepovzročanje trpljenja in enako bi moralo veljati za ljudi in za živali.  Obsojeni na nekaj tedensko in mesečno zaporno kazen se verjetno sprašujejo o tej dvoličnosti: če lahko žival zakolješ in poješ, zakaj neko drugo žival ne moreš ubiti kako drugače in namesto, da jo sam poješ, jo pač pojedo drugi (klopi ali bolhe). Za prvo si lahko ugleden in spoštovan državljan, za drugo pa greš v zapor.  Ne moraliziram kar tako. Govorim o etičnih standardih, ki si jih iz generacije v generacijo postavljamo višje in višje. Nekoč je neki moder človek zapisal, da zmeraj, ko dosežeš neko etično (moralno) mejo, jo nariši s svinčnikom, ker jo bo treba kmalu zvišati. In jo tudi zvišujemo, a za moj okus prepočasi. Če je sedanjo etično mejo s sodbami in zapornimi kaznimi zarisalo sodišče, naj bo zarisana s svinčnikom. Zdajšnja meja je: ni dovoljeno kruto mučiti živali in jih ubiti na krut način. Čakam dan, ko bodo sodišča ugotovila, da ni dovoljeno mučenje in ubijanje živali na noben način.   Raje ne bi čakal na razsodbe sodišč. Raje bi videl, da bi zaradi sočutja do živali in zaradi skrbi za lastno zdravje in udobje nehali trpinčiti in ubijati živali in tako tudi sami postali zares svobodni.  Vsak posameznik si naj nariše svojo sedanjo etično mejo in naj jo počasi dviguje ob zavedanju, da je vedno odgovoren za šibkejše bitje.  

Še ena iz Malega princa: “Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev.«  Spoznavajmo naravo.  Spoznavajmo živali.  Ne kupujmo jih, kot izgotovljene predmete.

Napisano 3. 5. 2012






Komentiraj

Mladi vegani in Kitajska študija

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Za živali
Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana.
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični.
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko.Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.

Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.





Komentiraj

Vivi na mavričnem mostu

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Za živali
Mnogi ste vprašali kaj se je zgodilo z Vivi. Vivi je umrla.
Gospa Ibolya Godina, velika ljubiteljica, vzrediteljica in mednarodna sodnica je pred leti zapisala:
“Obstaja kraj, ki se imenuje “Mavrični most”. Ta most povezuje zemljo in nebo.
Ko nas ljubljena živalica zapusti, odide na ta poseben kraj. Tam so zeleni travniki in griči za vse vaše drage prijatelje. Razposajeno se igrajo. Hrane in pijače je v izobilju. Sonce sije in prijetno toplo je.
Vse bolne, pohabljene, ranjene ali stare živali so znova mlade, zdrave in močne, prav takšne, kakršnih se spominjamo v naših sanjah iz minulih dni. Vesele so in zadovoljne, le nekaj malega je drugače: vsaka živalica pogreša nekoga, ki je zanjo nekaj prav posebnega, ki pa ga zdaj ni ob njej.
Vse tekajo in se skupaj igrajo. Toda pride dan, ko se tvoj prijatelj nenadoma ustavi in zazre v daljavo. Njegovo telesce trepeta. Loči se od grupe in začne teči. Njegove noge ga nosijo vse hitreje in hitreje.
Tvoj prijatelj te je odkril in ko se končno spet srečata, sta za vselej srečno združena, nikoli več se ne bosta ločila. Srečni poljubi pokrivajo tvoj obraz, tvoje roke pa nežno božajo glavo ljubljene živali. Vedno znova se zaziraš v zveste oči prijatelja, ki je nekoč davno izginil iz tvojega življenja, toda nikoli iz tvojega srca.
Zdaj skupaj prečkata most …”
Hvala, ker ste sočustvovali z mano. Svet je lepši, ko veš, da je na njem veliko ljudi, ki jim ni vseeno.





Komentiraj

Za ljudi gre in ne za živali

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Za živali, Zdravje
Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.
Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca… predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.
Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.
Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela.
Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija?
Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?
Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?
Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva!
Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.
Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih – o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.





Komentiraj

Naj živijo živali

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Za živali
Svetovni dan vegetarijanstva (1.10), svetovni dan živali (4.10) in naša vsakdanja skrb za zdravje imajo nekaj skupnega – častijo življenje. Življenje brez bolečin in brez bolezni. Življenje do naravne smrti.
Bi lahko zapisali, da bomo bolj zdravi in da bomo živeli dalj časa, če bomo jedli le rastline, če bi povzročali manj trpljenja drugim živim bitjem.
Odmislimo filozofska, moralna, ekološka vprašanja in bodimo čisti egoisti. Ali je kdo bral kakšno resno neodvisno znanstveno študijo, ki bi potrdila, da je uživanje mesa koristno? Če ste mi, prosim, sporočite naslov.
Svetovni fond za raziskave raka opozarja, da bi morali starši svoje otroke že od malih nog navajati, da ne posegajo po prehranskih izdelkih, kot so šunka, salama, hrenovke in slanina. Ugotovili so, da tovrstna hrana krepko povečuje tveganje za nastanek raka na črevesju.
Ocenjujejo, da bi v Veliki Britaniji lahko letno preprečili okrog 3500 obolenj za rakom črevesja, če bi ljudje v povprečju tedensko zaužili le 70 gramov predelanih mesnih izdelkov manj. To res ni veliko, saj ta količina predstavlja le tri rezine slanine. 
V najobsežnejši študiji na svetu na temo prehrane, ki je bila kadarkoli narejena (Kitajska študija), je osnovni sklep: ne jejte živalskih beljakovin (mesa, mleka, sira…).
In prva reakcija, če nekomu poveš, da ne ješ živali, je: od kod pa dobiš beljakovine? In moj odgovor: iz istega vira kod živali. Poznate kakšno kravo, ki je meso? Svinjo? Kokoš, purana? Slona?
Bi radi živeli dolgo kot želva, bili visoki kot žirafa, močni kot slon, elegantni kot srna, zdravi kot koza …. potem jejte to, kar jedo te živali: jejte rastline.
To najbolj milo in prijazno bitje je Vivi in v nedeljo je bil njen dan.





Komentiraj

Zgodba o kravi Vidri

Objavljeno dne 07.06.2012 pod Za živali
Pred kratkim sta pritegnili mojo pozornost dve novici. Prva o kravi z imenom Vidra, ki je doslej dala 100.000 kilogramov mleka. V časopisih so celo objavljali njeno sliko. Uboga Vidra, res si je zaslužila nagrado, ker je preživela, da jo tako dolgo molzejo. Pravzaprav je lahko simbol za stroj, ki proizvaja mleko. Rad bi videl ponosnega lastnika, ki ji je vzel 200-kratnik lastne teže, ker sem prepričan, da Vidra (tako kot nobena druga krava) človeku ničesar ne bi dala, saj je njeno mleko namenjeno njenim otrokom, in to za samo kratek čas.
Druga novica je bila, da je 2000 kmetov v Belgiji v znak protesta zaradi prenizkih odkupnih cen po njivah polilo 3.000.000 litrov mleka. Kakšna škoda, so vzdihovali eni, kakšna korist, sem komentiral jaz.
Ob prenosu dirke formule 1 v belgijskem Spa-Francorchampsu sem na bližnjih njivah videl veliki napis SOS MILK (rešite mleko) in si zaželel, da bi kdaj videl napis SOS US FROM MILK (rešite nas mleka).
O škodljivosti kravjega mleka za človeka, posebej za otroke, sem že pisal. 
Med počitnicami sem prebral nekaj knjig, v katerih so objavljene pomembne raziskave neodvisnih, strokovno in moralno kompetentnih ustanov o škodljivosti živalskih beljakovin, predvsem kravjega mleka. Podrobneje sem bral o povezavah med uživanjem mleka in multiplo sklerozo, diabetesom tipa 1 in tudi 2, alergijami, rakom … in drugimi avtoimunskimi boleznimi. In kar je že neštetokrat dokazano: kravje mleko ni dober vir kalcija za človeka. Veliko razlag in utemeljitev je bilo tudi o tem, zakaj nas država ne zaščiti pred to nevarnostjo, zakaj nismo s tem bolj seznanjeni …
Odločitev je v rokah posameznika. Če od koga izvem, da je kaj škodljivo za moje zdravje, to informacijo lahko preverim ali pa ne, jo sprejmem ali pa ne.
Zdaj veste.
Obstaja vrsta mleka, ki pravzaprav niti ni mleko. Ta tekočina je dobila ime, ker le po videzu spominja na mleko. Ko v kozarec vode damo žličko koralnega kalcija, dobimo belo tekočino, ki jo v svetu poznajo kot »oceansko mleko«. To »mleko« je odličen vir kalcija, ne povzroča niti najmanjše škode, korist je izjemna, saj zelo hitro in učinkovito ustvari alkalnost.





Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (70)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke