Vegane v zapor

Objavljeno dne 13.09.2016 pod Hrana, Izbrano za vas

Nedavni predlog neke stranke v italijanskem parlamentu, da bi z zaporom kaznovali vegane, ki bi svoje otroke silili k veganskemu prehranjevanju, sam po sebi ni vreden resnega odziva. Je poceni nabiranje političnih točk in zloraba tragične smrti otroka neodgovornih staršev, ki so bili – med drugim tudi vegani.

Ne vem, s čim je predlog motiviran, prepričan sem, da ne s skrbjo politikov za zdravje otrok. Na podlagi  800 verodostojnih znanstvenih raziskav iz celega sveta, na katere je Svetovna zdravstvena organizacija oprla svojo ugotovitev o rakotvornosti mesnih izdelkov in rdečega mesa, in ne na podlagi izjemno redkih posamičnih primerov (morda letno par v Evropi), ni nihče predlagal, da bi z zaporom kaznovali starše, ki otrokom dajejo dokazano rakotvorno hrano. Z zaporno kaznijo ne grozijo niti staršem, katerih otroci imajo sladkorno bolezen tipa 2, ali so predebeli, saj so (razen v izjemno redkih primerih) dokazano zelo škodili zdravju svojih otrok. Tudi kakšnemu strokovnjaku, ki predlaga prehranjevanje, ki ga prakticirajo v vrtcih, šolah, drugih ustanovah in bolnišnicah, katerega posledica je skoraj polovica predebelih otrok in prava pandemija za uradno medicino neozdravljivih kroničnih (v glavnem prehranskih) bolezni, nihče ne grozi z zaporom. Nihče ne grozi staršem pretepenih, z drogami, internetom, alkoholom in čim drugim zasvojenih otrok? … Tudi zdravnikom nihče ne grozi, ko govorijo neresnice, da je dobro načrtovana veganska hrana za otroke neprimerna in za zdravje nevarna. Če bi vse te starše in druge hoteli zapreti, bi gradnja novih zaporov postala najpomembnejša gospodarska dejavnost. A politike manj zanima, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec, običajno jih bolj zanimajo tisti, ki financirajo volitve.

Ne proti drugim, ampak vase 
Odziv veganov in neveganov kaže na to, kako pomembno je, če se, čeprav neumnost, pojavi v medijih in sproži naslednjo bitko v vojni med vsejedci in rastlinojedci. Namesto obračuna med seboj predlagam, da naredimo obračun v sebi – vsak naj si nastavi ogledalo in se vpraša, ali morda prav on(a) svoje otroke zanemarja, koliko se zdravo prehranjuje in koliko je njegovo znanje posledica tradicije in navad (vpliv staršev in drugih vplivnih ljudi, ki so živeli v resnem pomanjkanju znanja in hranil), sodobnega načina življenja, vpliva industrije in koliko plod lastnega znanja, pridobljenega iz različnih objektivnih virov in preverjanja v praksi velikega števila oseb v dolgem časovnem obdobju.

Nedvomno je vegansko gibanje nekaj drugega kot društvo za zaščito lesa ali združenje ljubiteljev praženega krompirja – posega v najintimnejše moralne dileme vsakega posameznika, njegove vsakdanje pomembne navade, uradne nutricionistične, šolske in medicinske prehranske resnice ter v interese mogočne prehranske industrije (od kmetov, predelovalcev do trgovcev). Zato je veganstvo prvorazredno moralno, ideološko, politično, ekološko in ekonomsko vprašanje. Veganstvo ima potencial temeljito spremeniti ta svet in tega se bojijo vsi: tisti, ki si drugačnega sveta ne želijo in tisti, ki si ga ne znajo predstavljati kot boljšo možnost in jih je strah vsega novega (neznanega). Zato nas ne sme čuditi burna in množična reakcija, neargumentiran upor vseh ki čutijo, da je ogrožena njihova osebna integriteta ali kateri koli interes. Zato je pritisk interesnih skupin iz mogočne prehranske industrije in posameznikov na politike, medije, šolstvo, znanost in stroko za ohranjanje obstoječega stanja trajen in strahovit, katerega rezultat je splošno prepričanje, da je vsejedstvo edino naravno in zdravo.

Kaj potrebujemo in kaj si želimo

Če vegani hočejo dobro skrbeti za svoje zdravje, morajo priznati, da zgolj odpovedovanje hrani živalskega izvora, ne zagotavlja popolnega zdravja. Tudi najuglednejše prehranske svetovne organizacije poudarjajo »da DOBRO NAČRTOVANA (moj poudarek) vegetarijanska in veganska prehrana« zagotavljata dobro zdravje v vseh življenjskih obdobjih in situacijah. To »dobro načrtovana« seveda ne pomeni zahtevanega načrtovanja, poznavanja kemične sestave vseh živil, merjenja, posebne dinamike ali režima prehranjevanja. Dokler bodo pri številnih veganih ugotavljali pomanjkanje določenih hranil, bo veganstvo upravičeno označeno kot potencialno zdravju škodljivo. Ljudje, ki jim je interes živali pomembnejši od lastnega zdravja, so upravičeno prepoznani kot sebi in svojim otrokom nevarni.

Ko bodo vegani imeli dokaze, da odlično skrbijo za svoje dobro in dobro svojih otrok, ne da bi pri tem trpela druga bitja in okolje, ne bo nobene materialne podlage za predloge o kaznovanju veganskih staršev. Če teh dokazov nimajo, potem lahko upravičeno pričakujemo, da vsi ne bodo verjeli načelnim stališčem sicer uglednih svetovnih organizacij, da je veganstvo možno in koristno. Zdravniki bodo kar naprej raje svetovali uradno »varno in preverjeno prehrano«, kot pa da bi svetovali o »dobro načrtovani veganski prehrani«, o čemer ne vedo in jih zaradi zagledanosti v uradne prehranske smernice in lastno prehransko prakso to niti ne zanima. Zdi se, kot da jim je bolj pomemben vnos posamičnih hranil z živalsko hrano (železa, cinka ali B12), kot dejstvo, da bomo, prav zaradi te iste hrane kot celote, pogosteje zbolevali in prezgodaj umirali. Ne znajo ali nočejo svetovati, kako si zagotoviti vnos vseh hranil brez zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša vsejedstvo.

Človek je lahko vsejed, ampak …

Vsejedcem tudi primanjkuje določenih hranil, mnogih zaužijejo preveč, a to prehranska in medicinska stroka ne problematizira, čeprav so tragične posledice sodobnega vsejedstva vidne na vsakem koraku. Da je hrana živalskega porekla nujna in nenadomestljiva za naše zdravje, nam že nekaj generacij lažejo v šolah, ambulantah in medijih. Imamo celo vsedržavni projekt, ki se vsako leto izvaja v vseh osnovnih šolah z imenom Tradicionalni slovenski zajtrk, kjer otroci jedo mleko, maslo, med, kruh in jabolko, kosila so skoraj brez izjeme sestavljena iz mesa, mesnih ali mlečnih izdelkov. Kljub znanim resnicam o škodljivosti kravjega mleka in mlečnih izdelkov in stališču ministrstva za zdravje, da sta maslo in med hranila, ki bi lahko bila na jedilniku le občasno, se vsako leto prevara o negovanju narodove tradicije in skrbi za zdravje otrok ponovi ob podpori ministrov za šolstvo, za zdravje in hrano ter pogosto predsednika republike.

Rešitev, ki jo osebno vidim, je zdravojedstvo. Temelji na uživanju zelo raznolike zelenjave, čim bližje njeni izvirni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, ob zmernem vnosu maščob in sladkorjev. Z zdravstvenega vidika ni nič narobe, če k temu občasno (npr. enkrat tedensko) dodamo kakšen košček mesa (ne mesnih izdelkov), mleka ali mlečnih izdelkov in si privoščimo kakšen užitek (kozarček vina, košček čokolade ipd.), a zaradi naše naravne nezmernosti, vpliva živinoreje na okolje in nepotrebnega mučenja živali, tudi to odsvetujem.

Čigave interese ogrožajo rastlinojedci

Vegani niso dobro organizirani, nimajo za seboj vplivnih institucij, nimajo finančnih potencialov, nimajo dostopa do medijev. Pri komuniciranju z javnostjo bi morali skrbeti, da nevegani prepoznajo svoje interese, da spoznajo, da bi tudi njim koristila sprememba prehranjevanja in več sočutja do drugih živih bitij. Da prehod na drugačen način prehranjevanja ni tvegan, ni naporen, ni dražji, ponuja pa veliko več zdravja in veselja. Uredniki in novinarji, zdravniki in nutricionisti bi morali preseči lastno vsejedsko paradigmo in objektivno predstavljati nevarnosti sodobnega prehranjevanja. Prostor v medijih morajo dobiti številni zdravniki, novinarji, kuharji, politiki, športniki in drugi ugledni državljani, ki so zdravi rastlinojedci – zdravojedci.

Vsejedci bi se morali vprašati, katere njihove interese ogrožajo vegani in zakaj nasprotujejo veganstvu. Strah, da bi brez uživanja hrane živalskega izvora, ogrozili svoje zdravje ni z ničemer utemeljen. Vegani se ne potegujejo za enako hrano, ne škodijo njihovemu zdravju ali okolju. Opozarjanje na neetičnost nepotrebnega ubijanja in mučenja živali zaradi lastnega užitka (ne nujne potrebe) ne bi smel biti zadosten razlog za nestrpnost do veganov. Tudi vsejedi in kot skupnost smo še vedno zelo občutljivi na mučenje živali: kaznujemo kruto ravnanje, hvalimo gasilce, ki ure in ure z drevesa rešujejo mačko, za heroja razglasimo kmeta, ki je ob poplavah rešil življenje eni svinji. Kako to, da v kosu mesa ali sira na svojih krožnikih ne vidimo mučeno in ubito žival?

Človeštvo bo moralo najti pot iz sedanjega načina prehranjevanja, ker prehranske bolezni ogrožajo zdravje milijard ljudi, milijarda pa trpi zaradi lakote. Edino zdravilo za prehranske bolezni je radikalna sprememba prehranskih navad, a to nobenemu ne prinaša dobička, zato to zdravilo ni za nikogar zanimivo. Nobena medicina ne more pozdraviti prehranskih bolezni. V vseh državah, ki imajo veliko več zdravnikov na prebivalca in dajejo več denarja za zdravstvo kot pri nas, državljani niso nič bolj zdravi.

Preseči bi morali ideološke razprave o zgodovini prehranjevanja, človeški anatomiji in fiziologiji (zobovje, prebavni in presnovni sistem) ipd. Dejstvo je, da je človek lahko vsejed, vprašanje je, ali mu to koristi. Materialni, vsem vidni dokazi, kažejo, da mu bolj škodi kot koristi, razen v okoljih, kjer druge hrane ni.

Zdravo in dolgo življenje brez nasilja

Vsi bi morali takoj in najostreje obsoditi vsakršno zanemarjanje otrok, vsakršno nasilje nad komur koli in kjer koli. Vsakršno zanemarjanje otroka, vključno z nezdravim prehranjevanjem ali kratenjem dokazano učinkovitih zdravstvenih storitev, je enak zločin, ne glede na to ali ga je storil vegan ali vsejedec, moški ali ženska, naš ali njihov.

Temelj veganstva je v odpovedovanju vsakršnemu izkoriščanju živali, koliko je to le mogoče, da ne bi škodili sebi. Nič več in nič manj. Ni niti besedice o vzgoji, veri, politiki, zdravstveni negi, cepljenju, alternativi, duhovnosti … Zato je bilo neetično in nestrokovno pred leti sklicevanje novinarske konference na UKC Ljubljana, ko so zdravniki vsejedci tolkli po veganih, zato ker starša (to da sta bila vegana je bilo povsem nepomembno) nista bolnega otroka peljala k zdravniku. Po zakonu verjetnosti je povsem normalno, da je tudi med vegani kakšen neodgovoren, neizobražen, neprišteven …, a to z veganstvom nima ničesar skupnega. Tudi ob nedavni tragični smrti pretepene deklice mediji niso poročali, ali sta bila starša vsejedca ali vegana. Prav tako o etičnih opredelitvah staršev, katerih otroci so postali kronično bolni, končali na inzulinu ali dializi ali celo umrli, ne poročajo ne zdravniki in ne mediji.

Tako kot vsaka neumnost bo tudi predlog o kazenskem pregonu veganov že jutri postala preteklost. Kakšna bo prihodnost veganstva, je odvisno od veganov. Kakšna zdravstvena in ekološka prihodnost vseh nas je odvisno od tega, kako hitro in obsežno se bomo približevali konceptu zdravojedstva.

(objavljeno v Delu, 12.9.2016 – v rubriki gostujoče pero)






Komentiraj

Ni zdravilnih maščob

Objavljeno dne 08.07.2016 pod Hrana, Izbrano za vas

Ugledna medicinska revija JAMA je 5. 7. 2016 objavila rezultate 32 let trajajoče študije, v kateri je sodelovalo več kot 120000 ljudi, ki je dokazala, da nasičene maščobe v maslu in rdečem mesu povečujejo tveganje za prezgodnjo smrt, njihovo nadomeščanje z nenasičenimi maščobami, kot so oljčno olje ali losos, pa naj bi bilo zdravju koristno. Kot eno glavnih ugotovitev je vodja raziskave izpostavil, da so imeli ljudje, ki so zaužili več nasičenih maščob in transmaščob, višjo stopnjo smrtnosti kot tisti, ki so enako količino kalorij zaužili z ogljikovimi hidrati.

Še ena od številnih dolgoletnih raziskav na velikem številu oseb je ponovno dokazala, da so nasičene maščobe (mast, zaseka, maščobe v na videz pustem mesu, maslo, sir …) zdravju škodljive maščobe. Iz raziskave ni mogoče sklepati, da so druge maščobe zdravju koristne – le predstavljajo manjše tveganje. Namreč, kolikor sem lahko pogledal dizajn raziskave, v tej ni bilo kontrolne skupine, ki bi uživala zelo malo ali nič živalske hrane in dodanih maščob, razen nujne omega 3, zato je koristnost nenasičenih maščob ugotavljana le v primerjavi z bolj škodljivimi nasičenimi, ki pa so manj škodljive od transmaščob. Podobno, kot bi rekli, da je bolj zdravo pokaditi 10 kot pa 20 cigaret.

Kategorizacija maščob torej že desetletja ostaja nespremenjena: zelo nevarne: transmaščobe; nevarne: nasičene maščobe (vse živalske in nekatere rastlinske); škodljive ali vsaj nekoristne: mononenasičene maščobe (oljčno olje ipd); koristne: večkrat nenasičene dolgoverižne maščobe omega 3, ki jih je v oljčnem olju zelo malo, največ pa jih je v lanenem, orehovem, konopljinem olju, v olju oljne ogrščice ali v chia semenih.
Spomniti se je treba te razvrstitve vsakič, ko se bo v prihodnosti pojavila kakšna raziskava o zdravilnih učinkih živalskih maščob (v mesu, mleku, maslu, smetani, siru …), ki gredo skupaj v paketu s prehranskim holesterolom, ki jo bodo opravili kupljeni znanstveniki in promovirali strokovnjaki, ki so svojo kariero gradili na zatrjevanju, da je živalska hrana nujna in koristna za naše zdravje, kar danes zanikajo vse ugledne svetovne prehranske organizacije. Spomniti se je treba tudi ob branju knjig novodobnih prehranskih gurujev in novinarskih zapisov o zdravilnih maščobah in potrebnem prehranskem holesterolu. Ne bi smeli pozabiti (zdi se, kot da smo) tudi opozorila Svetovne zdravstvene organizacije o rakotvornosti mesa. Ta, nič kolikokrat znanstveno potrjena in v praksi milijard ljudi dokazana resnica, nima roka uporabe. 
Najnovejša raziskava še dodatno potrjuje kako neumna, nenaravna in zdravju škodljiva je ideja, da so maščobe primarni vir naše energije, naše osnovno gorivo, kar seveda niso. To je bila in še vedno je škrobna hrana (riž, koruza, krompir, stročnice, žita …). Hrana, ki nam zagotavlja zdravje in nikoli ne škodi je še vedno celovita raznolika rastlinska hrana, čim bliže svoji izvorni obliki, kjer glavno mesto zaseda škrobna hrana. S takšno hrano dobimo vsa potrebna makro hranila (ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe) in vsa mikro hranila (vitamine, minerale, encime), razen vitamina D3 in B12, ki ju pogosto primanjkuje tudi v telesih vsejedcev. Moški in ženske, otroci in odrasli, posamezniki in celi narodi, ki redno uživajo takšno hrano, so najbolj zdravi in dolgoživeči na našem planetu.

(objavljeno v Večeru, 8. 7. 2016)






Komentiraj

Zavajanje s čipsom z manj maščobe

Objavljeno dne 29.11.2015 pod Hrana, Izbrano za vas

Doma pojemo veliko čipsa. Pripravljamo ga iz krompirja, topinamburja, sladkega krompirja, vijoličnega krompirja, korenčka, pastinaka, buče, rdeče pese, zelene, ohrovta, tapioke … Čips lahko delamo iz koruzne ali druge moke: naredimo tortilje, pita kruh, injero ali kaj podobnega, razrežemo na 16 ali več delov in pečemo v pečici. Odličen je tudi čips iz sadja (jabolka, banana, mango …). Čipse pripravljamo na različne načine: v dehidratorju, pečici, popečenem v olju in v različnih oblikah: narezano na kolobarčke oziroma lističe ali v obliki čipke. Začinimo z mešanico soli, kajenskega popra, kurkume, česna v prahu, čebule v prahu, dimljene paprike, kvasnih kosmičev in sladkorja, včasih ga pokapljamo s paradižnikovo omako, brezjajčno majonezo ali pripravimo kakšno drugo pomako. Skratka, čipsi do čudoviti in zabavni prigrizki.

Čipsi so všeč tudi tistim, ki jih sami ne pripravljajo. Pojedo ga tone in tone. Čipsa že dolgo ne kupujemo več. Pred kratkim sem opazil čips s 70 % manj maščobe in sem ga kupil. Radovednost pač.

O okusih se ne razpravlja, pravijo. Morda bi mi bil nekoč všeč. Pritegnil pa me je podatek o kalorijah. Na embalaži piše, da 100 gramov čipsa ima nekaj več kot 400 kalorij. Vem, da 100 g krompirja ima približno 60 kalorij, kje pa so jih dobili še 340, če ne iz maščobe, sem se vprašal. 

Pa sem si ogledal spletno stran proizvajalca in ugotovil v čem je trik. Res so v primerjavi z navadnim čipsom maščobo zmanjšali za 70 %, kar na veliko oglašujejo, hkrati pa so povečali količino sladkorja za 460 %, tega na embalaži in reklamah ne izpostavljajo. Tudi povečanja soli za 420 % ne oglašujejo in ne izpostavljajo.

Potrošnik reagira predvidljivo. Odloča se na podlagi reklame in izbere manj mastno, ker je to bolj zdravo. Ne prebere pa, da je maščobo zamenjal za 4 krat več soli in 4 krat več sladkorja. Ni ga računalnika, ki bi izračunal, kaj je slabše, preprosta pamet pa ve, kaj je boljše: doma pripravljen čips (ne samo iz krompirja) z zmerno količino soli in čisto malo ali nič sladkorja in olja.

Še veliko subtilnejše tehnike manipulacije uporabljajo proizvajalci in oglaševalci. Kako jih prepoznati, kako se jim upreti? Tudi o tem v knjigi, za katero mi je ugledni pedagog napisal: “Naj vam še enkrat čestitam za tako velik projekt, tako veliko knjigo. Lahko bi rekli prava biblija. Čestitke!!”, urednik in novinar Večera pa: “Vauu, kakšna knjiga. Koliko zdaj listam, je to zelo velika reč. Čestitke. Danes je praznik!”.

Iz srca vam privoščim, da uživate zdravo, za to pa potrebujete poštene informacije. Tukaj so.






Komentiraj

Umreti zaradi hrane ali cigaret?

Objavljeno dne 17.03.2015 pod Hrana, Izbrano za vas

V članku Umreti zaradi hrane ali cigaret? je tudi Večer (16. 03. 2014), podobno kot drugi mediji v celem svetu, poročal o novejših znanstvenih ugotovitvah, da je nezdrava hrana veliko pogostejši vzrok za zbolevanje in prezgodnje umiranje, kot je kajenje.

To, sicer že znano in znanstveno dobro argumentirano in biološko logično dejstvo, potrjujejo vsakokratne raziskave. Kljub dejstvu, da nezdravo prehranjevanje pobije in pohabi več ljudi kot kajenje, alkoholiziranje, drogiranje, vojskovanje in prometne nesreče skupaj pri takšnem prehranjevanju vztrajamo.

Eden od razlogov je, da v tovrstnih in drugih člankih manjka jasna opredelitev, kaj je to nezdrava prehrana oziroma nedvoumno zapisano, kaj je zdrava prehrana. Tudi ob drugih priložnostih so nas polna usta uravnotežene prehrane, zdrave hrane ipd., a le malokdo natančno pove, kaj to je. In tudi če kdo poskusi biti natančen, so izjave vplivnih tako različne, da le vnašajo zmedo in ustvarja se vtis, kot da stroka ne ve, kaj je zdrava hrana. Novodobni prehranski »raziskovalci«, ustvarjalci brezštevilnih diet, prehranski guruji, osebni trenerji in podobni ustvarjajo zmedo, kjer ima vsak prav, vse je hkrati zdravo in nezdravo, dobro in slabo. K tej zmedi prispeva tudi prehranska industrija, ki ima svoj kriterij za dobro in slabo – dobro je tisto, kar prinaša dobiček. Ta nejasnost je prepogost alibi za nezdravojedce in odlična podlaga za manipulacijo z njimi.

Kaj je zdrava hrana lahko izvemo na dva načina.
Prvi je preprost in izkustven: če kdo ima ali mu grozi resnejša kronična bolezen, pomeni da je užival ali uživa nezdravo hrano. In obratno: ljudje, ki nimajo kroničnih bolezni izobilja, uživajo zdravo hrano. Tako logično in preprosto! Seveda je treba upoštevati še druge dejavnike, a hrana je ključna in ta v skoraj 95 % odloča o zdravju ali bolezni.

Drugi način vedenja o zdravi hrani so verodostojne ugotovitve finančno neodvisnih, dolgo let trajajočih, obsežnih raziskav, ki jih vodijo najuglednejši znanstveniki z dolgo in uspešno raziskovalno kariero. Eden takšnih znanstvenikov, ki je vodil najobsežnejšo epidemiološko raziskavo o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva in za katerega pravijo, da je največja svetovna avtoriteta na področju nutricionistike, dr. Colin Campbell piše, kaj je zdrava hrana: »Uživajte rastlinsko hrano v oblikah, ki so čim bližje njenemu naravnemu stanju (celovito hrano). Jejte različno zelenjavo, sadje, surove oreščke in semena, fižol in druge stročnice ter polno zrnje. Izogibajte se močno predelani hrani in izdelkom živalskega izvora. Ne dodajajte soli, olja in sladkorja. Stremite k zaužitju 80 % vaših kalorij iz ogljikovih hidratov, 10 % iz maščob in 10 % iz beljakovin.«

Eden najslavnejših zdravnikov, dr. Esselstyn, ki je s tako opredeljeno zdravo hrano pozdravil tudi bivšega predsednika Clintona in ga rešil pred naslednjimi srčnimi obvodi, trdi enako. Cela plejada svetovno priznanih zdravnikov (dr. McDougall, dr. Ornish, dr. T. Campbell, dr. Barnard …), so dokumentirano z zdravo hrano dokončno ozdravili na stotine tisoče »neozdravljivo bolnih« ljudi. Tudi za njih zdravo prehranjevanje ne vsebuje hrane živalskega izvora, dodane maščobe, sladkorjev ali soli oziroma jih pri zdravih osebah dovoljuje v minimalnih količinah. Tudi vsi priporočajo vnos od 5 do 10 odstotkov rastlinskih beljakovin in enak odstotek rastlinskih maščob ter 80 in več odstotkov sestavljenih ogljikovih hidratov, najbolje v obliki škrobne hrane. V tej hrani je vse, kaj potrebujemo: zdravi sladkorji, beljakovine, maščoba, vlaknine, minerali, vitamini … Ni nobene biološke potrebe, da bi konzumirali drugo hrano, ki nam trenutno in v omejenih količinah morda ne škodi, zanesljivo pa ne prispeva k zdravju in na dolgi rok vodi v bolezen.

Kaj lahko, na podlagi njihovih izkušenj in izkušenj milijonov ljudi, ki bolj ali manj tradicionalno uživajo tako opredeljeno zdravo hrano, sami pričakujemo? Preprečitev 95 % vseh rakavih obolenj, vključno s tistimi, ki jih »povzročajo« strupene snovi iz okolja; preprečitev skoraj vseh srčnih napadov in kapi ter izboljšanje hudih bolezni srca in ožilja; preprečitev diabetesa tipa 2 oziroma izboljšanje že v nekaj dneh; doseganje idealne telesne teže na zdrav in lahkoten način, odpravo večine migren, aken, prehladov in grip, kroničnih bolečin in črevesnih težav, izboljšanje vida in sluha, odpravljanje težav pri menopavzi, težav z erekcijo …

Stroka očitno ni tako zelo neenotna in resnic o zdravem prehranjevanju ni veliko. Je pa trenutna situacija podobna tisti pred desetletji, ko so tudi zdravniki delali reklamo za cigarete in trdili, da kajenje za zdravje ni nevarno. Ali bo treba čakati naslednjih petdeset let, da bodo vplivneži pod pritiskom velikanskih odškodnin, enotno govorili o tem, katera hrana je nevarna in da bo ministrstvo za kmetijstvo, ki pokriva področje hrane, bolj skrbelo za naše zdravje kot za dobičke prehranske industrije?






Komentiraj

Zlata jesen

Objavljeno dne 18.09.2014 pod Hrana

V Večerovi prilogi ZLATA JESEN je bil objavljen intervju z Ivanom Sočetom o prehrani starostnikov.
“Daleč največ starostnikov umre zaradi pomanjkanja hranil v organizmu. Umiramo zaradi lakote kljub polnim želodcem”. 

 






Komentiraj

Raje mastno kot sladko

Objavljeno dne 31.07.2014 pod Hrana, Izbrano za vas, Mediji

V Večeru v nedeljo z naslovom Raje mastno kot sladko in podnaslovom Laži in miti o zdravih “lahkih” izdelkih novinarka povzema izjave g. Budlerja, ki ga predstavi kot živilskega tehnologa in trenerja. Članek naj bi govoril o zavajanju potrošnikov, predvsem o zavajajočem predstavljanju “lahkih” izdelkov, ki naj bi bili manj zdravi.

Hrana je ključni dejavnik zdravja / bolezni in ravno zato bi morali mediji objavljati preverjene in splošno sprejete znanstveno dokazane resnice.

Že prva izjava “Proizvajalci in trgovci nam ponujajo lahke izdelke, ki vsebujejo manjši delež maščob. A te niso ključni  makronutrient pri pridobivanju telesne teže, so le 30-odstotni dejavnik, medtem ko imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati, ugotavljajo raziskave. Obenem so maščobe, tako nasičene kot nenasičene, koristne, zatorej je težnje po izogibanju načeloma dokaj nesmiselna. Ogljikovi hidrati, ki povzročajo veliko več zdravstvenih težav … so pri potrošnikih pogosto spregledani.” je zavajajoča in neresnična.

Iz zapisanega in nadaljnjega besedila bi lahko sklepali, da se v “lahkih” izdelkih delež maščob zmanjšuje v korist ogljikovih hidratov, a temu ni tako. Polnomastno mleko vsebuje 3,5 % maščob, 3,3 % beljakovin in 4,7 % ogljikovih hidratov (v nadaljevanju OH), popolnoma nemastno mleko pa 0,5 % maščob, delež beljakovin in maščob ostaja nespremenjen. Navaden jogurt vsebuje 1,3 % maščob, 3,8 % beljakovin in 4,6 % OH, “lahki” jogurt pa 1,1 % maščob (torej nepomembno manj kot navadni), beljakovin 3,4 % (skoraj enako) in 4,3 % OH (skoraj enako). Torej pri nobenem “lahkem” izdelku se ne poveča delež OH. Tukaj ne govorimo o izdelkih z dodatki (čokolado, sadjem ipd.).

Druga neresnica je trditev, da k debelosti maščobe prispevajo le 30 odstotkov, ob navedbi, da “imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati”, pa je zapisana  nedopustna posplošitev in resen strokovni spodrsljaj. Že večkrat sem javno opozarjal, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini in nadpomenkami. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno je treba napisati, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati, kot da gre za enako hrano, je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami, torej v prehrano, ki jo sedaj prakticiramo in zaradi katere smo vsak dan bolj debeli in bolj bolni.

Tudi o maščobah strokovnjak pritrdi večinskemu stališču prehranske industrije, da maščobe niso škodljive. Seveda maščobe potrebujemo, a vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane, zato nobenih maščob ni treba dodajati.

Ogljikovi hidrati se zelo redko in zelo težko spreminjajo v maščobe. Presežek OH se spremeni v glikogen in šele ta se, če ostane neporabljen zaradi prenajedanja, spreminja v maščobne zaloge, pri čemer telo pokuri kar nekaj kalorij. Kdor uživa celovito rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne zelenjave in sadja, izgubi vso odvečno težo in se ne redi. To dokazujejo verodostojne znanstvene raziskave in praksa milijonov ljudi, ki imajo najmanj bolezni in živijo najdlje.

Popolnoma neresnična je trditev, da inzulin “dvigne krvni sladkor v višave in ga posledično pošlje v maščobne celice”. Otroci v osnovni šoli že vedo, da inzulin zmanjšuje raven krvnega sladkorja (nikoli ga ne dvigne), ker ga “odpelje” v prav vse celice in ne le v maščobne. Ogljikovi hidrati (ne maščoba in še manj beljakovine) so naše osnovno gorivo, ki jih telo hitro spremeni v glukozo, ki jo potrebujejo vse celice.

Pa še stavek o glutenu, “sporni rastlinski beljakovini, ki povzroča številne težave v črevesju, celiakijo ter preobčutljivost in športnikom onemogoča doseganje boljših dosežkov”, kot je navedeno v članku. Medicinska resnica je, da celiakije ne povzroča gluten, o drugih neresnicah o glutenu pa naslednje.

Profesor gastroenterologije dr. Peter Gibson je leta 2011 objavil študijo, ki je pokazala, da gluten povzroča prebavne težave tudi pri ljudeh, ki nimajo celiakije. Kot pošten znanstvenik je dr. Gibson ponovno preverjal ugotovitve iz prve raziskave in ugotovil, da pri prvi raziskavi niso upoštevali nekaterih spremenljivk, da so bili rezultati nepravilno uporabljani in interpretirani. Raziskavo je ponovil in ugotovil, da so udeleženci raziskave imeli simptome glutenske intolerance, kljub temu, da glutena niso zaužili. Šlo je za delovanje nocebo efekta – ustvarjanje negativnih posledic zaradi prepričanja, da so zaužili gluten. Dokonča ugotovitev po ponovni raziskavi: gluten ni bil kriv za prebavne težave. Profesor Gibson je izjavil: “V nasprotju z našo prvo študijo … nismo našli prav nobenega posebnega odziva na gluten.” Gonja proti glutenu, torej hkrati proti OH se nadaljuje, čeprav gluten, razen pri redkih posameznikih, ni škodljiv, je celo koristen.

Glede na izjemen pomen hrane bralci upravičeno pričakujemo, da o prehrani pišejo prehransko izobraženi novinarji, ki edini lahko izberejo strokovno kompetentnega sogovornika in zmorejo preveriti njegove izjave. Osebnih trenerjev, učiteljev, prehranskih gurujev, raziskovalcev zdrave hrane je zares veliko, zato je treba biti pri izbiri zelo previden. Kaj če bo kdo izmed bralcev zapisane neresnice sprejel kot resnice, jim verjel in se po njih ravnal?

Odvračanje od celovitih rastlinskih živil pomeni usmerjanje v uživanje z maščobo in beljakovinami bogate hrane, torej tiste, zaradi katere imamo največ predebelih otrok, več kot polovica odraslih ima preveč kilogramov in imamo skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo v Evropi.

Hrana, bogata z beljakovinami in maščobami, ki jo zdaj uživamo, ubije in pohabi več ljudi kot kajenje, o čemer so pred časom obširno poročali vsi svetovni mediji. Kdo se še drzne napisati, da je kajenje za zdravje koristno? Zakaj bi za hrano veljala drugačna merila?

Ivan Soče, Maribor 

(objavljano v časniku VEČER, 31. 07. 2014)

Na moj kritičen zapis se je odzval g. Budler. Faksimile njegovega pisma lahko preberete spodaj.

 

Moj odgovor:

Raje mastno kot slastno (4)

Spoštovani g. Budler! Pravite, da ste s časom zaradi odziva bralcev na vaš članek zelo na tesnem. Očitno ste z novinarko naredila dobro reklamo za vas in vaš fitnes center.

Rad vam verjamem, da sodite med tistih 10 % dobrih trenerjev in ne med tistih 90 % slabih, kot ste sami zapisali, a o tem bodo sodile vaše stranke. Vesel sem, da ste dosegali tako zavidljive šolske uspehe, da ljubite živali in se vegansko prehranjujete, a to z zapisanim v članku nima nobene povezave.

Vaša domneva o mojih prehranskih navadah, kot osnovnemu motivu pisanja, je deplasirana. Ker argumentirano niste zavrgli mojih kritik, ste uporabili staro taktiko, ki očitno ni tuja niti mladim intelektualcem: namesto o problemu, pišete o ljudeh. Nikogar ne obremenjujem, tudi sebe ne, s svojo prehransko prakso in ta ni povod za moje pisanje. Na koncu koncev zase trdite, da ste vegan, torej veganstvo nikakor ne bi moglo biti razlog za najine različne poglede.

Kljub vašim raziskovalnim nagnjenjem (ne vem s kakšno pravico zanikate mojih) ne vi in ne jaz nisva prehranska raziskovalca. Bereva le različno literaturo in verjameva različnim ljudem. Osebno bolj verjamem znanstvenikom, ki v svetu nutricionistike veliko pomenijo dalj časa, kot avtorjem, ki napišejo eno knjigo z bombastičnim naslovom, njihove teorije (še) niso sprejete v znanstvenih krogih, niti je njihova koristnost dokazana v praksi. Raje verjamem tistemu načinu prehrane, ki ga prakticirajo narodi, ki imajo najmanj kroničnih in avtoimunskih bolezni in živijo najdlje, kot pa posamezniku, ki si “izmisli” svojo teorijo, ki v znanstveni srenji ostaja osamljena in v praksi nepotrjena.

Nekaj stvari ste pojasnili, a bistvo moje kritike ostaja nedotaknjeno.

Prvič: Zaradi prostorske omejitve tudi sam nisem mogel naštevati več “lahkih” izdelkov, pri katarih se poveča le delež maščobe in ne ogljikovih hidratov (OH), navedel sem le najbolj pogoste izdelke: mleko in jogurt. Pa bi jih lahko več. Vi ste navedli hrenovke in čips. Moje nasprotovanje vaši trditvi, da se pri vseh “lahkih” izdelkih poveča delež OH ostaja utemeljeno in ste ga potrdili. Niste zapisali, da se pri “lahkih” izdelki zviša delež ali maščob ali enostavnih sladkorjev, kar je enako nezdravo – spravili ste le na OH, kar je strokovno nekorektno in zavajajoče.

Drugič: lahko komplicirate z razlagami o metabolizmu OH kolikor želite, dejstvo je, da se presežki OH spremenijo v glikogen, ki kot prva energijska rezerva lahko služi povprečno do 12 ur, u izrednih primerih tudi do 24 ur. Šele po črpanju glikogena telo preklopi na maščobo in ko ni maščobe, začne kuriti beljakovine. To so temeljna, že desetletja znana dejstva in upam, da o tem ni razprave. Odvečna maščoba postaja maščobno tkivo, odvečne beljakovine pa telo izloča (jih ne shranjuje) ob hudi obremenitvi ledvic in drugih organov.

Tretjič: inzulin niti metaforično ne zvišuje krvnega sladkorja, kvečjemu lahko ob določenih pogojih pri posamezniku povečuje potrebo po hranjenju, a to ni enako.

Četrtič: o škodljivosti glutena navajate kot reference dva športnika, prehranska laika in “milijon” raziskav. Še enkrat: gluten pri zdravih ljudeh ne povzroča težav, kar je tudi priznal “oče” glutenske zablode, dr. Gibson. Tudi sami uživate pšenične zrezke. Pri vseh prehranskih praksah (presnojedcih, veganih, vegetarijancih, tistih, ki prisegajo na maščobe, ogljikove hidrate ali beljakovine) boste našli vrhunske športnike, kar ne dokazuje ničesar. Pred kratkim je pri 120 letih umrla gospa, ki je kadila 100 let. Kajenje podaljšuje življenje, bi lahko zapisali, če bi izkušnjo posameznika povzdignili na splošno raven, kot vi počnete z Djokovićem. Milijoni odličnih športnikov, tudi najboljših na svetu, uživajo gluten in ogljikove hidrate.

Osnovno sporočilo mojega pisma je bilo: Ljudje jemo hrano in ne posamična hranila, zato se mi upira delitev na OH, maščobe in beljakovine, minerale, vitamine itd., kar je sicer odlična priložnost za prodajo teh ločenih sestavin (to so najbolj prodajani izdelki tudi v fitnes centrih ob svetovanju “trenerjev” katera hranila jemati v kakšnih odmerkih, koncentracijah, kombinacijah, vendar to ni hrana). Očitno je, da diete, ki so omejevale vnos OH (vse beljakovinske in maščobne diete) niso dale dobrih rezultatov, zato je treba še dodatno napasti OH, kot vir vsega slabega. S tem ljudi še bolj usmerjate v uživanje mastne in beljakovinske hrane, torej v hrano, ki jo sedaj najpogosteje in najraje uživamo. Pri kritiki uradne prehranske piramide, po kateri bi največji del energije pridobili prav iz hrane bogate s škrobom, mnogi namerno ali iz nevednosti, pišejo, kot da se po navodilih prehranske piramide resnično prehranjujemo. Pa se ne! Komaj kakšnih 40 % energije pridobimo iz OH (pa še to ne pravih), namesto do 80 %. Bolezni sodobnega časa ne povzroča tisto, kar je zapisano v prehranski piramidi, temveč tisto, kar gre v usta: to pa je preveč maščob, beljakovin in enostavnih sladkorjev.

Kar se mojih prehranskih nasvetov tiče. Zagovarjam celovito, čim manj predelano rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne neškrobne zelenjave, z omejenim vnosom stročnic, maščob, sadja in oreščkov. Za takšno prehranjevanje ne potrebujemo vedeti krvne skupine, kemične sestave hrane, ne potrebujemo tehtnice in štetja kalorij, predvsem pa ne potrebujemo prehranskih trenerjev. S takšno hrano telo dobi vsega v zadostnih količinah in v pravih odmerkih: OH, beljakovine, maščobe (tudi omega 3 brez dodajanja), minerale, vitamine (razen B12 in D3), encime, vlaknine. Takšnega načina prehrane se že desetletje učim pri najuglednejših nutricionistih in zdravnikih sodobnega časa, in takšen način prehranjevanja prakticirajo ljudstva, ki skoraj ne poznajo debelosti, avtoimunskih in drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, od osteoporoze, sladkorne bolezni B, zamašenih žil ali putike. Po njih bi se morali zgledovati in ne po kakšnem tenisaču, maratoncu ali drugem športniku.

Strašenjem pred ogljikovimi hidrati, glutenom, lektini in podobnim, uporabi zavajajočih nadpomenk, manipulaciji s podatki, poveličevanjem prehranskih praks posameznikov, ki se povzdigujejo na raven splošne koristnosti, promociji posameznih hranil, promociji nepreverjenih prehranskih idej, kar posledično pomeni odvračanje od celovite rastlinske hrane, se je pač treba upreti.

Ivan Soče, Maribor

 






Komentiraj

Moramo se vrniti k škrobni hrani!

Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014 

“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”

Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.

Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj? 

Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni,  debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje. 

Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.

Kaj še ugotavljate?

Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.

Kaj torej jesti, da ne zbolimo?

Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin  ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.

 

SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI

Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?

Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.

Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.

Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?

Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani. 

Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.

Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?

Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.

 

PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE

Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?

Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.

Kakšne učinke je študija imela pri nas?

Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.

Zakaj je tako?

Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.

Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?

Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.

Se res vse vrti samo v tem krogu?

Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.

Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.

To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah.  Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.

Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?

Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.

Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.

IZPOSTAVLJENE MISLI:

80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo

Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli

Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice

Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi

Škrob je naravna hrana ljudi

 

Avtor: Bojan Tomažič.






Komentiraj

SLABO JUTRO – zakaj nisem nastopil na TV

Objavljeno dne 03.06.2014 pod Hrana, Izbrano za vas, Mediji

Redaktorica in voditeljica oddaje Dobro jutro me je prijazno povabila v oddajo, v kateri bi predstavili nekaj različnih prehranskih diet, ki bi jih naj komentiral mag. Pirnat, dr.med.

Po daljšem pogovoru sem sodelovanje v oddaji odklonil z naslednjimi vsebinski razlogi: predstavitev različnih diet, kjer bo vsak hvalil svojo, gledalci pa navijaško komentirali, je lahko sicer zabavno, vendar na ta način vsako od diet ugledni medij predstavlja kot sprejemljivo, gledalci pa naj izbrali. Zdravojedstvo, ki ga zagovarjam, prakticiram (in ga prakticira nekaj milijonov zdravih posameznikov) in ki je popolnoma utemeljeno v desetletjih trajajočih neodvisnih znanstvenih raziskavah, ni dieta. Za prav vsak način prehranjevanja in za vsako dieto lahko najdemo posamezne praktikante, ki so v dobri telesni kondiciji (športniki), ki dolgo živijo ipd., a nikoli ne moremo izvedeti, ali je to zaradi prakticirane diete ali kljub prakticiranju konkretne diete in jih zato ne moremo sprejeti kot dokaz. Osebne izkušnje bi morale ostati na nivoju posameznikove izkušnje in brez resnih znanstvenih, od industrije neodvisnih, raziskav se ne bi smelo predstavljati oziroma predpostavljati, da so koristne za množico. V imenu uravnoteženega novinarstva tudi dobronamerni uredniki in novinarji prispevajo k ustvarjanju zmede, v kateri ima vsak prav in vsi narobe, državljani pa postajamo lahek plen prehranske industrije, samooklicanih prehranskih gurujev, neznanstvenih diet in založnikov, ki tiskajo knjige, ki se dobro prodajajo in polnijo zdravniške ambulante. O tem sem obširneje pisal članek Sodišče za prehranske zločine.

Posnetek oddaje sem si ogledal. Vzdržal se bom komentiranja posameznih nastopov z eno samo opombo: vsak bi moral svojo prehrano predstaviti kot osebno izkušnjo (prakso) in se vzdržati navajanja neobstoječih dokazov, ki napeljujejo, da bi njihova dieta utegnila biti koristna za vse.

Izjave glavnega gosta mag. Pirnata, ki je v vlogi žiranta in strokovne avtoritete ocenjeval posamezne diete in delil nasvete o zdravem prehranjevanju pa nujno zaslužijo komentar, ker so daleč stran od veljavnih znanstvenih dokazov in naših koristi.

Prvič, priporočilo o potrebnih 70 gramih dnevnega vnosa beljakovin ni strokovno utemeljeno. Evropska agencija za varnost hrane priporoča 0,8 g beljakovin na kilogram teže, kar pomeni, da oseba z zdravo težo potrebuje okrog 50 gramov beljakovin. Pod vplivom mogočne prehranske industrije je ta meja takšna kot je, kljub pred desetletji znanstveno ugotovljenimi dokazi, da ljudje potrebujemo okrog 40 gramov beljakovin, kar je sicer 2 krat več od minimalnih potreb. Še hujše neresnica je izjava g. Pirnata, da so živalske beljakovine superiornejše od rastlinskih. Celo ameriško združenje kardiologov je leta 2011 objavilo: “(1) zadostne količine beljakovin je mogoče zaužiti brez uživanja živil živalskega izvora in (2) rastlinske beljakovine vsebujejo vse potrebne esencialne in neesencialne aminokisline”, kar je bilo sicer znanstveno dokazano že pred 20 leti.

Gospod Pirnat naredi še eno resno napako, ko ogljikove hidrate obtoži za vir debelosti in zdravstvenih težav. V svojem članku Nadpomenke so brez pomena, sem opozoril, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno bi bilo treba sporočiti, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami.

Tudi o maščobah gospod Pirnat pritrdi večinskemu stališču prehranskih marketinških strokovnjakov, da maščobe niso škodljive. Ne pove, da vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane in da nobenih maščob ni treba dodajati. Telo samo sintetizira dovolj, sicer nujnega holesterola in ga s hrano ni treba dodajati. Nešteto kliničnih dokazov je, da so maščobe učinkovita bližnjica do odvečnih kilogramov, zamašenih žil in sladkorne bolezni, a to gledalcem ostane zamolčano. Tipičen ameriški zajtrk s slanino in jajci je pobil več Američanov kot vse vojne doslej, a v oddaji takšen zajtrk ostane označen kot “kalorično bogat”.

Nasvet gospoda Pirnata voditeljici, naj v oddajo povabi nekaj stoletnikov in naj oni povedo, kaj so jedli, je nedostojen odgovornega zdravnika. Znanstveno je že dokazano, in o tem so mediji pogosto in obširno poročali, da je največ stoletnikov v tistih predelih sveta, kje pojedo izredno malo hrane živalskega izvora (posebej malo, skoraj nič živalskega mleka, mlečnih izdelkov in rdečega mesa) in skoraj nič visoko predelane rastlinske hrane. Najstarejši in najvitalnejši prebivalci našega planeta uživajo pretežno celovito škrobno hrano z veliko sveže zelenjave z omejenim vnosom beljakovin in maščob.

Gledanost oddaje vpliva na ceno oglasnih sporočil, strokovno kariero urednikov in novinarjev, a to ne bi smel biti motiv medija, ki ga davkoplačevalci plačujemo, da nam pomaga in nas izobražuje.

Ne glede na dejstvo, da gre za lahkotnejšo oddajo, je odgovornost urednika mnogo večja kot zapolniti programski čas in narediti gledalcem všečno oddajo, v kateri se bodo prepoznali vsi in bodo vsi dobili potrdilo, da z njihovo prehrano ni nič narobe.

A preprosta dejstva so pošastna: zaradi načina prehranjevanja, ki ga je priporočal gospod Pirnat in ki ga prakticira večina, ima več kot polovica Slovencev preveč kilogramov, več kot tretjina naših otrok je predebelih, število bolnikov z diabetesom tipa B narašča, srčno žilne bolezni so še vedno morilec št. 1, bolnišnice so prepolne in zdravstvena blagajna prazna.

K ustavitvi te morije in tragične statistike omenjena oddaja ni prispevala prav ničesar. Prav nasprotno.
Za RTV prispevek bi si zaslužili oddajo, ki bo krepila naše zdravje, zmanjševala obolevnost, a to je mogoče s predstavljanjem znanstvenih prehranskih resnic.

 






Komentiraj

Nadpomenke so brez pomena

Objavljeno dne 30.03.2014 pod Hrana, Zdravojedstvo

Nadpomenka (hipernim) je beseda s širšim (višjim) skupnim pomenom. Takšna beseda je npr. voda, ki je nadpomenka besedam reka, morje, jezero…  Ko nekdo reče voda, še ne vemo ali je imel v mislih morje ali reko, jezero ali potoček; morda ima v mislih čisto vodo, morda tekočino, ki priteče iz pipe.

Če v komunikaciji z drugimi hočemo biti zelo jasni se nadpomenkam izogibamo. Če hočemo biti nejasni, in v tej nejasnosti “prodati” svojo resnico, potem pogosto uporabljamo nadpomenke. Težko bi našli tako množično zlorabo nadpomenk, kot je to na področju zdravja in hrane. 

Ogljikovi hidrati so nadpomenka besedam škrob, sladkorji, vlaknine. A začuda smo naučeni kot ogljikove hidrate razumeti zgolj ali najpogosteje le sladkorje. Ni treba biti posebej informiran, da bi vedeli, kdo ima interes ogljikove hidrate predstavljati kot sladkorje in jim pripisovati škodljive posledice za naše zdravje. Skratka, če kdo reče “ogljikovi hidrati” je skoraj tako kot da ni nič rekel. Ogljikovi hidrati so beli sladkor in vlaknine iz pomaranče, bela moka in rdeči riž – skratka snovi, ki razen podobne kemične strukture nimajo nič skupnega. Podobno kot je ogljik lahko grafit v svinčniku in diamant in je voda lahko led, para ali snežinka.

Ko pa rečemo škrob, smo že konkretnejši. Najpomembnejša škrobna hrana so zrna: ječmen, ajda, pira, koruza, proso, oves, riž, rž, sirek, pšenica, divji riž, stročnice: fižol, leča, bob, grah in škrobna zelenjava: topinambur, pastinak, krompir, črni koren, sladki krompir, buče, jam. 

Hrana iz teh hranil je neskončno različna na vse možne načine: različno hranljiva, kalorična, vsebuje različne količine mineralov, vitaminov, vlaknin, encimov  in drugih snovi, je različnega okusa, barv, tekstur … Jedi iz različnih sort krompirja lahko pripravimo na 1001 način, nešteto oblik in okusov testenin iz različnih žit in različnimi kombinacijami le – teh, na stotine drugih načinov uporabe žita kot so kvinoja, pira, ajda, proso, tef… le lastna domišljija postavlja meje pri različnosti uporabe stročnic, ki jih je več kot sto različnih vrst. Skratka gre za tako raznolikost celovitih živil, da brez kakršnih koli naporov preprosto moramo zadovoljiti vse svoje prehranske potrebe, vključno z beljakovinami in maščobami.

Ker ni možno ponarediti znanstvene resnice, da je škrobna hrana izjemno raznolika in popolna, da zagotovi vse beljakovine (vse esencialne aminokisline) v optimalnih razmerjih in v odlični biološki razpoložljivosti ter vse potrebne maščobe (brez škodljivih transmaščob), je termin “škrobna hrana” nekako izginil in ga je nadomestila nadpomenka s slabim prizvokom – “ogljikovi hidrati”, katerih se drži sloves, da botrujejo sladkorni bolezni tipa B, mašijo žile, ne zagotavlja vseh drugih hranil, predvsem beljakovin ali nenasičenih maščob, ki jih je treba potemtakem dodatno vnašati s hrano živalskega izvora, a nič ni dlje od resnice.

Kaj je znanstvena resnica o škrobni hrani, ki je še nihče ni z dokazi ovrgel? Zakaj je škrobna hrana, obogatena z neškrobno različno zelenjavo, sadjem, semeni in oreščki popolna naravna izbira, in rešitev za skoraj vse prehranske bolezni: od debelosti, sladkorne, bolezni kardiovaskularnega sistema, avtoimunskih bolezni …? Hočete dokaze in logično razlago, kako je možno s to hrano vse te bolezni in mnoge druge ustaviti in celo odpraviti? Hočete končno shujšati dokončno, brez ločevanja, tehtanja, merjenja, načrtovanja, kombiniranja? 

V vseh državah, kjer prebivalci uživajo pretežno škrobno hrano, imajo najmanj bolezni in tam, kjer je poskrbljeno za dobre higienske pogoje, doživijo največ let.

Neznanje je najpogostejši in najmogočnejši vzrok za bolezni. Zdaj lahko veste. Biti brez teh informacij ni zdravo.






Komentiraj

O soji

Objavljeno dne 19.02.2014 pod Hrana

 

Soja, skoraj sinonim za vegetarijanstvo, je popolna hrana, zdravilo ali strup? Mnogi raziskovalci so sklepali, da je popolna hrana, zdravilo proti raku, proti visokemu krvnemu tlaku, proti holesterolu in tudi naravna alternativa hormonskemu nadomestnemu zdravljenju. Drugi raziskovalci so ugotavljali, da soja lahko poveča tveganje za nastanek raka, slabo vpliva na ščitnico, slabi imunski sistem, negativno vpliva na delovanjem možganov, povzroča izgubo kostne gostote in povzroča reproduktivne težave. To govori o tem, da je pomembna soja in da je pomembno dogajanje ob soji.

Soja – popolna ali nezdrava hrana?

Ko so sojo prinesli iz Azije v Ameriko, so kaj hitro ugotovili, da pri Azijcih ni tipičnih zahodnjaških bolezni in so to pripisovali tudi soji. Ker je pridelovanje soje nezahtevno, je kmalu postala velik posel. Angažirani znanstveniki so odkrivali, kaj vse je v soji dobrega in so jo kmalu razglasili za čudež narave, super hrano in učinkovito zdravilo. Želja po čim večjih zaslužkih je privedla do genskega spreminjanja soje in še večje ponudbe, ne le v naravni obliki, ampak kot poglavitna sestavina industrijsko pripravljene nemesne hrane. Še danes ne vemo, kako se bo naše telo odzvalo na mutirane gene soje, vemo pa, da je soja še vedno zelo pomembno hranilo. Mimogrede: adzuki fižol in mung fižol pogosto uvrščajo v sojo (zelena soja, rdeča soja), vendar, to ni soja.

V obdobju poveličevanja vloge beljakovin, je bilo odkritje, da ima soja veliko beljakovin zelo pomembno. Kitajci jo upravičeno imenujejo »rastlinsko meso«. Vegetarijanci so si lahko oddahnili: končno so imeli popolno rastlinsko hrano, ki bi lahko nadomestila skoraj vso drugo hrano. Poslovneži so takoj prepoznali dobro priložnost in soja je nepovratno spremenila prehranjevanje zahodnjakov, sojin zrezek in sojino mleko pa sta postala sinonima za vegetarijansko prehranjevanje.

Ogrožena mesnopredelovalna in mlekarska industrija sta udarila nazaj. Nastalo je nešteto raziskav in dokazov o škodljivosti soje. Dogajanja ob soji so krasen primer, ustvarjanja zmede in priložnost, da se naučimo nekaj koristnega o soji in tudi o funkcioniranju tega sveta.

Azijske izkušnje s sojo

Na Japonskem in Kitajskem je centralni del prehranjevanja škrobna hrana – točneje riž – ob velikem vnosu različne zelenjave, sadja in zelo skromnem (zanemarljivem) vnosu živalske hrane. Škrobna hrana vsebuje veliko ogljikovih hidratov, zmerne količine beljakovin, malo maščob, nič holesterola in veliko vlaknin, mineralov in vitaminov. V azijskih državah delež soje v skupnih kalorijah ne presega pet odstotkov, kar bi pomenilo nič več kot pol skodelice soje ali pa pol kozarca sojinega mleka za odraslega. V teh državah uporabljajo sojo, to je zelo pomembno, v nepredelani obliki ali pa v predelani na preprost, naraven način. Kuhana soja v strokih (edamame) je najpreprostejši način uporabe. Pri izdelavi sojinega mleka nastane smetana (yuba), ki je ni zelo veliko v primerjavi s kravjim mlekom. Sojina skuta ali sir (tofu) in stranski proizvod (okara) na nobeni mizi nista vsak dan. Sojina moka je prav tako poredko uporabljana oblika, tako kot sojino olje.

Pogosto uporabljajo fermentirane oblike soje kot so natto, miso in sojine omake, vendar so to bolj začimbe. Torej, tradicionalna uporaba soje, pomeni uživati naravno, gensko nespremenjeno sojo in s preprostimi tehnikami pripravljeno sojo v majhnih količinah.

A kot da teh dejstev nihče ne bi hotel poznati. Soji so pripisovali veliko več, drugi so dokazovali nasprotno – da je soja škodljiva, celo strupena. Poglejmo si najpomembnejše očitke oz. opozorila.

Soja – antihranilo?

Soja vsebuje snovi, ki negativno vplivajo na prebavo beljakovin (tripsin inhibitorje) in absorpcijo mineralov, predvsem kalcija, magnezija in cinka (fitinska kislina). Vendar so bili škodljivi učinki dokazani na živalih in ne na ljudeh. Tripsin inhibitorji se uničujejo s segrevanjem in fermentacijo. Podobno velja tudi za druge stročnice, ki niso užitne surove.

Fitična (fitinska) kislina (fitin je sol fitične kisline s kalcijevimi in magnezijevimi ioni) je prisotna v številnih rastlinah, posebej v stročnicah in žitih, in sicer najpogosteje v semenskih ovojnicah in kličnih listih. Ima številne koristne učinke na naše zdravje: deluje kot dober antioksidant in varuje pred rakom dojke, debelega črevesa, jeter, prostate, kožnem raku in levkemiji, znižuje raven holesterola in maščob v krvi. Stopnja zmanjšane absorpcije mineralov je ob prehrani, bogati z različno zelenjavo ob omejenem vnosu stročnic skoraj zanemarljiva.

Z znanstvenimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da pri ljudeh, ki uživajo rastlinsko hrano, bogato z vlakninami, niso ugotovili pomanjkanja mineralov. Če uživamo v zadostnih količinah različne listnate zelenjave, polnovredna žita, stročnice ipd. dobimo dovolj mineralov.

Škoda, ki bi jo naredile fitinska in oksalna kisline ter vlaknine, je bolj teoretična predpostavka in je škodljivost pretirano poudarjena. Dr. McDougall piše: Ohranjanje naravnih ovojnic na žitnem zrnju z izogibanjem njegovi obdelavi bo ohranilo vlaknine in fitate v hrani. Opazili so, da je dodajanje ovojnic riževega zrnja prehrani bolnikov z zgodovino ledvičnih kamnov učinkovit način za znižanje stopnje kalcija in dramatično zmanjšanje tvorbe kamnov.

Soja in lektini

Pri prizadevanjih, da bi čim bolje skrbeli za svoje zdravje, pogosto naletimo na dramatična opozorila o tem ali onem hranilu ali o kakšni sestavini hranila. Eno takšnih so lektini, s katerimi strašijo rastlinojedce, češ da so rastlinske beljakovine nezdrave.

Ali so opozorila, da polnozrnata hrana in stročnice povzročajo zdravstvene težave, res utemeljena ali gre (spet) za odkritje težave le zato, da nam prodajo rešitev?

Lektini so beljakovine, ki so v vseh živih organizmih: živalih, rastlinah in bakterijah. Naj-prej so jih odkrili v rastlinah, pozneje pa ugotovili, da gre za vsepovsod prisotno beljakovino, ki je ne uniči niti želodčna kislina in ki v tankem črevesu lahko uničuje resice, s katerimi telo vsrkava hrano. Lahko tudi prehaja v kri, kjer se veže na glikoproteine celične površine in povzroča začasno zlepljenje krvničk.

Najbogatejši z lektini so: žita (predvsem pšenica), stročnice (fižol, soja, arašidi), mleko in mlečni izdelki, razhudniki. Pri nekaterih ljudeh uživanje teh hranil povzroča driske, sla-bost, bruhanje in druge težave.

Vsi lektini niso enako problematični, nekatere lahko s pripravo hrane v celoti deaktiviramo, drugih pa ne. Lektine, ki so v stročnicah, skoraj v celoti deaktiviramo z namakanjem v veliko vode, ki jo praviloma na nekaj ur zamenjamo, in s kuhanjem. Nekateri razhudniki vsebujejo tudi veliko lektinov (krompir, jajčevci, paradižnik, paprika), a jih uživamo kuhane, ko so lektini deaktivirani, pri surovem paradižniku in papriki pa ne pretiravamo, saj kot celovita živila v normalnih količinah ne povzročata nobenih težav. 3

Če imamo pri kateri koli hrani prebavne ali presnovne težave, uporabimo izločevalni postopek, po katerem izločamo posamezno živilo iz uporabe in ugotovimo, katero živilo nam ne ustreza.

Pri 95 odstotkih zdravih ljudi lektini ne povzročajo težav, pri tistih, ki se zdravo prehranjujejo, pa sploh ne. Uživanje različnih polnovrednih rastlinskih živil z omejenim vnosom beljakovin (stročnic), maščob in soli je še vedno najboljša prehrana.

Delovanje lektinov je le dodatno opozorilo, da z beljakovinami ni pametno pretiravati.

Soja – rakotvorna?

Soja vsebuje fitoestrogen, ki naj bi lahko spodbujal nastanek raka dojk in prostate. Resnica je, da je pojavnost raka dojk in prostate na Japonskem in Kitajskem 4 do 6 krat nižja kot je v zahodnih državah! V laboratorijskih raziskavah je bilo ugotovljeno, da soja zavira rast raka na dojkah in raka prostate.

 

Soja- povzroča hormonske težave?

Velike količine sojinega mleka (3 dcl), trikrat na dan naj bi v enem mesecu znižale nivo hormonov estradiola in progesterona, kar bi posledično lahko pomenilo tudi neplodnost in osteoporozo. Kako to, da so Japonci in Kitajci med najbolj plodnimi narodi? Vročinske valove v obdobju menopavze ima od 70 do 80 žensk na zahodu in le 10 do 14 odstotkov na Japonskem. Tudi pri nas je veliko žensk, ki si v menopavzi pomagajo s sojinimi izoflavoni.

Soja – moti ščitnico?

V nekaterih študijah so poročali, da so otroci, ki so jih hranili s soja formulo, imeli hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice). V študijah na prebivalcih so dokazali, da soja varuje pred nastankom raka ščitnice.

Soja – škodi možganom?

V študiji med Američani japonskega porekla srednjih let, ki so dolgo časa uporabljali tofu, so ugotovili zmanjšano delovanje možganov in nekatere spremembe, ki bi jih lahko povezali z Alzheimerjevo boleznijo. Dejstvo pa je, da je Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence v kulturah, kjer konzumirajo sojo, veliko manj, kot v zahodnih družbah. Obstajajo številne študije v katerih so dokazovali ugoden vpliv soje na funkcioniranje možganov.

Soja – slabo vpliva na srce?

Dokazov, da bi soja slabo vplivala na srce ni, a to pogosto omenjajo. Statistika je spet jas-na: tam, kjer je soja doma, imajo veliko najmanj težav s srcem in ožiljem. Zmerna uporaba soje (do 30 gramov) naj bi zmanjševala tveganja za boleznimi srca.

Zgodbe ob soji

Iz argumentov ZA in PROTI vidimo, kako je lahko vse dokazljivo – a le če imaš interes in če analiziraš en delček, eno snov in jo izvzameš iz celote. Podatkov o verodostojnosti raziskav ali raziskovalcev nimamo: o vzorcu, drugih prehranskih in življenjskih navadah, o starosti, o načinih vzorčenja, tipu analiz. Nekaterih podatkov ne bomo nikoli izvedeli: kdo so naročniki, plačniki, povezave raziskovalcev z industrijo …

Kaj se lahko naučimo iz zgodbe o soji? Nobeno pretiravanje ni dobro. Velike količine sojinega mleka, ki vsebujejo veliko beljakovin in veliko kalcija bodo povzročile enake težave z osteoporozo in ledvičnimi kamni, kot jih povzroča kravje mleko. Zmerna pravilna uporaba posamičnega hranila in uporaba zelo različnih celovitih hranil je ključ do zdravja. Pri hrani se ne osredotočajmo na izolirane, posamične sestavine, ampak upoštevajmo učinek celote. V nekaterih raziskavah je bilo dokazano, da so izolirane sojine beljakovine enako škodljive kot beljakovine iz mesa ali mleka. Izolirane pšenične beljakovine (gluten) imajo podobne učinke. V vseh rastlinah najdemo fitokemikalije, kot sestavne dele, ki medsebojno na nešteto načinov in vplivov delujejo na naš organizem. Če neko snov izoliramo, npr. izoflavone pri soji, dobimo močan koncentrat, ki je laboratorijski izdelek. Takšne koncentrirane in izolirane snovi, posebej, če jih jemljemo dalj časa, so lahko povzročitelji številnih zdravstvenih težav. To seveda velja za vse rastline – za sojo in za peteršilj. Zato moramo skrbeti, da zaužijemo čim več polnovredne ali vsaj čim manj predelane hrane.

Končna (moja) ocena o koristnosti / škodljivosti soje: tradicionalna uporaba sojinih izdelkov v obliki sojinih zrn, mleka ali tofuja naj ne presega 5 odstotkov dnevnih kalorij. Sojino mleko ni pijača, naj bo dodatek v müeslijih, k sladicam ipd. Če uporabljamo sojina zrna, jih pred kuhanjem namakamo vsaj 12 ur. Pripravljenih sojinih izdelkov v obliki tofuja, hrenovk, zrezkov, burgerjev ipd. je treba jesti le priložnostno, nekaj krat na mesec. Fermentirane oblike soje lahko uporabljamo vsak dan, pri čemer pazimo, da ne zaužijemo preveč soli. Do sedaj nisem zasledil nobenih dokazov, da bi bilo takšno uživanje soje kakor koli škodljivo.

Prav je, da skrbimo za svoje zdravje in da spremljamo dognanja sodobne znanosti. Vendar je treba ohraniti zdravorazumsko presojo in upoštevati splošno znana in preverljiva dejstva. Iz izkušenj milijonov zdravih ljudi, ki dolgo živijo se lahko naučimo več kot iz zmeraj novih in novih nasprotujočih se znanstvenih raziskav, o katerih ne vemo praktično nič.






Komentiraj

Krompir je zelo zdrava hrana

Objavljeno dne 19.02.2014 pod Hrana

 

Vedno je bilo “cool”, če si govoril ali pisal nasprotno kot vsi drugi. Nič drugače ni na področju prehrane.

Če sta si zdravstvena in nutricistična stroka enotni, da je neka hrana zdrava, če vse državne zdravstvene organizacije trdijo enako, če so skoraj brez izjeme vsi ljudje, ki uživajo to hrano zdravi, čili in dolgoživeči, se zmeraj najde junak, ki trdi, da je s to hrano nekaj narobe, da ni zdrava ali je celo strupena. Sledijo teorije o prodani znanosti, zaroti, namernemu uničevanju zdravja … Tako je npr. z beljakovinami: vsa znanost in praksa dokazujeta, da je zdravo zaužiti največ 10 odstotkov kalorij iz beljakovin, pa se najdejo junaki, ki trdijo, da je treba vnos beljakovin najmanj potrojiti. Podobno je z maščobami in tudi s posamičnimi hranili. Občasno se v medijih pojavi anonimni zapis o nevarnosti soje, žit pa tudi krompirja.

S članki anonimnih avtorjev, izmišljenimi, biološko nelogičnimi in z ničemer podkrepljenimi izjavami ne moreš argumentirano polemizirati. A ker obstaja tveganje, da jim kdo utegne verjeti in bo morda ostal prikrajšan za zdrava živila in bo nadaljeval s prehransko prakso, ki v več kot 80 odstotkih povzroča sodobne bolezni, je treba napisati resnico.

V naslovu “Zakaj je krompir tako nezdrav?” ni dilem ali je zdrav ali ni – naslov najavlja le odgovore, ki naj bi sledili, a argumentiranih odgovorov, kaj šele dokazov, ni. Brez informacij ostanemo tudi o tem, kateri so to “resnični strokovnjaki, ki že dolgo vedo” in kako so to vedeli, če pa komaj zdaj »uradna znanost presenečeno ugotavlja«, da je krompir smrtonosen. V eni od polemik o škodljivosti krompirja (in drugih razhudnikov) z magistrom kemije, enim od “resničnih strokovnjakov, ki vse ve, še preden znanost odkrije”, sem prosil za verodostojne znanstvene dokaze o škodljivosti krompirja (ne hrane s krompirjem, kot je ocvrt krompir), a sem ostal brez odgovora. Ob pomanjkanju znanstveno podprtih dokazov je zaključil, da vir njegovih informacij prihaja iz višjih dimenzij.

V naši dimenziji in v naši realnosti je resnica, da je krompir zdrava hrana. To ni moja resnica, to je resnica neštetih študij in dokazov neodvisnih znanstvenikov, ki jo potrjujejo milijarde ljudi v vsakdanji praksi.

Krompir je zdrava hrana

Krompir je odlična in čudovita hrana. Za hrano so ga uporabljali že pred 4000 leti, v Evropo so ga prenesli koncem 16. stoletja. V zadnjih 400 letih, odkar je postal splošno razširjen po celem svetu, dnevno nahrani milijone ljudi in še nihče niti v enem samem primeru ni dokumentiral česar koli slabega o krompirju. To, da je krompir strupen, je izmišljotina. Strupen je le zelen krompir in krompir, ki kali.

Obstaja več kot 100 različnih vrst krompirja. Poleg običajnih vrst tudi pri nas postaja vse bolj znani dve vrsti čudovitega in različnega okusa: sladki krompir (batata) in topinambur.

Krompir vsebuje približno 15 % ogljikovih hidratov (škroba), 2 odstotka beljakovin, ki so sestavljene iz vseh nujnih (esencialnih) aminokislin in 2,5 odstotka nujno potrebnih vlaknin. Sto gramov krompirja vsebuje 350 mg kalija (več kot banana), 10 mg kalcija, 45 mg fosforja, 25 mg magnezija, 0,7 mg železa. Vsebuje še cink, niacin in vitamine skupine B in kar 20 mg vitamina C, ki se ne uniči s kuhanjem. Le trije krompirji zadovoljijo naše potrebe po tem vitaminu. Krompir vsebuje tudi flavonoide, ki ščitijo pred boleznimi srca in ožilja, respiratornega sistema in tudi pred rakom. Povprečen državljan Slovenije poje letno približno 30 kilogramov krompirja.

Krompir uporabljajo v kozmetične in zdravilne namene. Najbolj znani so vroči ali hladni obkladki iz krompirja in krompirjev sok, ki lajša želodčne težave.

V edini študiji, ki jo anonimi avtor navaja, se je prof. Stampfer na harvardski univerzi osredotočil le na eno sestavino krompirja – škrob, ki se hitro spremeni v krvni sladkor, hitri dvigi ravni glukoze, pa naj bi povzročali številne zdravstvene težave. Znanstvena ozkost zaradi osredotočenja na le eno sestavino, je nujno izpostavila eno lastnost, to je hitro spreminjanje škroba v krvni sladkor (glukozo). To hitrost izražamo z glikemičnim indeksom (GI), za katerega velja, da je njegov pomen bistveno manjši, kot so mu pripisovali pred leti in se vse pogosteje opušča. Ker ni konsistentnih dokazov, da bi bila hranila z nizkim GI koristnejša ali bolj zdrava kot tista z visokim GI Ameriško združenje za diabetes ne svetuje več posvečanja velike pozornosti vrednostim GI.

Obtožiti krompir, da je nezdrav, ker učinkovito naredi tisto, kar mora (da energijo), je biološko nelogično. Hitro in prekomerno izločanje inzulina povzroča, če obrok začnemo s hrano z visokim GI. Vemo, da skoraj nikoli obroka ne začnemo samo s krompirjem, ki pa ni samo škrob in je najpogosteje del sestavljene jedi.

Tudi vsi laiki vemo, da so ljudje, ki se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano (Azijci, Indijci, vegani) vitki, aktivni, živijo dalj časa, imajo zanemarljivo pojavnost sladkorne bolezni in drugih bolezni, ki so posledica hranjenja s hrano, ki ima, med drugim, nizek glikemični indeks.

Milijarde ljudi, ki imajo bistveno manj sodobnih bolezni, uživajo pretežno škrobno hrano: žita in krompir.

Edino človek ima v slini dovolj encima za razgradnjo škroba, to pa za to, ker smo ljudje naravni škrobojedci.

Krompir ne redi

Če krompir redi, je to zato ker ga najpogosteje zaužijemo z veliko maščobe v obliki olja ali masti (ocvrt, pražen, čips…), mleka in mlečnih izdelkov (pire, gratiniran s sirom) ali s polivkami in omakami, ki vsebujejo veliko smetane, masla, sladkorja. Torej, krompirjeve jedi ne redijo zaradi krompirja, ampak zaradi dodatkov, predvsem maščob. Kilogram krompirja da približno 1000 kalorij, kar pomeni, da bi morale ženske, ki za svoje dnevne potrebe porabijo približno 2000 kalorij, vsak dan pojesti po dva kilograma krompirja, da bi zadostile svojim energijskim potrebam. Moški bi morali za zadovoljitev svojih energijskih potreb pojesti vsak dan 3 kg krompirja. Očitno krompir sodi med nizko kalorično hrano. Gram mesa ali sira da 4 kalorije, masla ali olja 9 kalorij, gram krompirja pa le 1 kalorijo. Povečevanje telesne teže je izključno razlika med zaužitimi in porabljenimi kalorijami, torej, če bi odrasli moški vsak dan tri krat na dan pojedel pet – šest velikih krompirjev se zaradi krompirja ne bi zredil. Presežni škrob se ne spremeni v telesno maščobo, temveč v glikogen, ki se shranjuje v jetrih in mišicah. Zelo redko in zelo malo škroba (ogljikovih hidratov na sploh) se spremeni v telesno maščobo.

Tveganje za sladkorno bolezen, bolezni krvnožilnega sistema niso živila z visokim GI, temveč prekomerna telesna teža, ki jo pridobijo z visoko kalorično hrano. Krompir ne redi.

Naloga živila je, da nas nasiti, da zagotovi dovolj kalorij in drugih hranil. To nalogo krompir odlično opravi.

Lekcija iz preteklosti

Med prvo svetovno vojno so britanske sile blokirale vse morske povezave, zaradi česar je 400.000 Nemcev umrlo zaradi podhranjenosti. Kljub temu, da je bila Danska nevtralna, je posledice blokade čutila skoraj enako kot Nemčija, vendar Danci zaradi podhranjenosti niso umirali. Zahvaliti se morajo zdravniku in strokovnjaku za prehrano dr. Mikkel Hindhedeju, ki je bil tudi svetovalec danske vlade. Njegova priporočila so sprejeli mnogi Danci in so namesto mesa jedli veliko škrobne hrane in zelenjave. Ideja je bila preprosta: namesto da bi z žiti in zelenjavo hranili živali, so hranili ljudi. Zaradi lakote so v Nemčiji umirali ljudje, na Danskem pa živali. Radikalno so zmanjšali število živali, živalski izdelki so postali zelo dragi, da so si jih lahko privoščili le nekateri in to poredkoma. V letih najhujše blokade 1917 in 1918 se je stopnja umrljivosti na Danskem znižala za 34 odstotkov. Dr. Hindhede je bil nad podatki sam presenečen. Po vojni je zapisal: »Od leta 1885, ko sem začel poskuse z vnosom manj beljakovin v prehrani (večinoma vegetarijanski), sem bil prepričan, da je boljše zdravje posledica tega načina življenja. Rezultat obsežnih raziskav je moje prepričanje, da je prehrana z mesnimi izdelki najpogostejši vzrok bolezni. (…) Človek lahko ohrani polno moč za eno leto ali več na hrani iz krompirja in maščob ter za pol leta ali več na prehrani z ječmenom in maščobami.«

Krompir je eno najpomembnejših hranil, mnogi ugledni strokovnjaki ga imajo za steber zdrave prehrane. Marsikdaj in marsikje je bilo preživetje in zdravje odvisno od krompirja. Zato so ga naši predniki imeli za sinonim sreče: ta ima krompir – ima srečo, pokrompiriti – posrečiti.

Imejte veliko krompirja in pojejte veliko krompirja.






Komentiraj

Strupeni krompir

Objavljeno dne 18.03.2013 pod Hrana, Hranila

V zadnjem času na trgovskih policah veliko več zelenega krompirja, kot ga je bilo kadar koli prej. Ko trgovke na oddelkih zelenjave opozorim, da so nekateri krompirji zeleni in torej strupeni, mi odgovorijo: “Saj to nič hudega, to je stalno tako! Inšpektorji tudi nikoli nič niso rekli!” Najbrž je takšen odgovor posledica neznanja in ne želje po zaslužku.

Če prodajalke zelenjave ne vedo, kateri krompir je strupen, predpostavljam, da tudi mnogi drugi tega ne vedo. Čeprav o zastrupitvah s krompirjem v časopisih ne poročajo, se dogajajo in je o tem treba nekaj vedeti. Krompir je eno najbolj priljubljenih živil na svetu, in če bi bil sam po sebi strupen, ga zagotovo ne bi pojedli več kot 300 milijonov ton na leto. Krompir je idealno škrobno živilo, ki vsebuje veliko koristnih snovi in ima malo kalorij, a včasih je treba biti previden, saj lahko vsebuje strup solanin.

Kaj je solanin

Solanin je strupena snov (alkaloid), ki ga vsebujejo rastline iz rodu razhudnikov (krompir, paradižnik, jajčevec, paprika, grenkoslad, pasje zelišče, tobak). Njegova naloga je obramba rastline pred paraziti in ima antifugicidno in antipesticidno sposobnost. Solanin je prisoten v vseh delih rastline, listih in plodovih.

Kje je solanin prisoten

Kot rečeno, je solanin prisoten v vseh delih rastline. Tobaka in strupenih rastlin grenkoslad in pasje zelišče, ki so tudi iz rodu razhudnikov, ne bomo obravnavali; osredotočili se bomo le na hrano. 

Pri papriki je prisotnost solanina tako zanemarljiva, da je nihče niti ne omenja. To velja za vse vrste paprike, ne glede na barvo in obliko.

Pri jajčevcih je prisotnost solanina malenkost večja, a še vedno zanemarljiva. Izogibamo se mladim, nedozorelim, zelo trdim plodovom oziroma počakamo, da na sobni temperaturi dozorijo. Sicer jajčevcev nihče ne uživa zelo pogosto, tako, da je vsaka skrb odveč. Soljenje in ožemanje narezanih jajčevcev ni potrebno.

Pri paradižnikih mnogi odsvetujejo uživanje zelenih, nezrelih plodov. Nekateri zelo dosledno odstranjujejo zelenkasti del ob peclju, kjer je koncentracija solanina višja. Obstajajo raziskave, da paradižnik sploh ne vsebuje strupenega solanina, ampak le neškodljiv alkaloid tomatine. Kakorkoli že, vsi poznamo solate z zelenim paradižnikom, pa še nikjer niso zabeležili zastrupitev s solaninom. Nekateri zelene paradižnike za tovrstne solate prekuhavajo, drugi ne, a zaradi paradižnikov ni treba skrbeti. Najboljši so zreli plodovi in v teh ni ničesar strupenega.

Pri krompirju so strupeni cvetni plodovi, kroglice, ki nastanejo po oploditvi cveta.

Koncentracija solanina se izjemno poveča, če so gomolji izpostavljeni svetlobi (če niso dovolj globoko v zemlji), ob napadu rastlinskih bolezni (plesen) in tudi zaradi mehanskih poškodb pri pobiranju, ko rastlina obrambno reagira. Prizadeti deli postanejo zeleni, kar je posledica nastajanja klorofila, ki pa ni strupen, je le pokazatelj prisotnosti solanina ter so po okusu grenki. 

Povprečna količina solanina v zdravem krompirju je tako majhna, da ga praktično ga ni, pri krompirju, ki je bil izpostavljen svetlobi, pa se ta vsebnost poveča tudi za deset- in večkrat. 

Zvišana koncentracija solanina je v krompirju, ki kali, čeprav ni obarvan zeleno. 

Strupenost solanina

Solanin je zelo strupen tudi v zelo majhnih količinah. Povzroča bruhanje, potenje, krče v želodcu in črevesju, glavobole, srčne aritmije, vrtoglavico, pri hujših zastrupitvah pa haluciniranje, paralizo, zlatenico in celo smrt, če bi zaužili več kot 3 miligrame na kilogram lastne teže, kar je pri običajni prehrani skoraj nemogoče. Prvi znaki zastrupitve se pojavijo po približno osmih urah, v primeru hujše zastrupitve pa celo po tridesetih minutah. Neredke zastrupitve z zelenim krompirjem so bile v času vojne, ko so ljudje zaradi neznanja, pomanjkanja sredstev za zatiranje kalivosti in tudi zaradi pomanjkanja hrane zaužili tudi zelene dele krompirja. Solanin je enako strupen za ljudi in za živali, z razliko, da živali v naravi to vedo. 

Kako se izogniti zastrupitvi s solaninom

Krompir, ki je zelen, je strupen in ga ne smemo jesti. Nikoli ne jemo krompirja, ki kali. Če nam po sajenju ostane kakšen krompir s kalčki, ga ne smemo jesti in ne z njih hraniti živali. Enako velja za krompir, ki je grenak. 

Zdrav krompir, ki ni zelen in ne kali, za vsak primer toplotno obdelamo (nad 170 stopinj Celzija) in tako solanin v celoti odpravimo oziroma znižamo vsebnost na popolnoma varno raven. Po nekaterih informacijah obdelava krompirja v mikrovalovnih pečicah zmanjša strupenost solanina le v manjši meri. Če je kožica krompirja zelenkasta in pod njo zelen le del krompirja, ta del odstranimo. Poskusimo, če je drugi del krompirja grenak in če je, zavržemo cel krompir. S takšnimi olupki in odstranjenimi deli ne hranimo živali. Uživanje postanega krompirja nima ničesar opraviti s solaninom in je popolnoma varno.

 

Objavljeno v reviji 7D, 13.3.2013






Komentiraj

Ali bomo leta 2050 vsi vegani?

Objavljeno dne 03.03.2013 pod Hrana, Zdravojedstvo

Švedski strokovnjaki so izračunali, da leta 2050 svetovne zaloge vode ne bodo zadostovale za naraščajoče potrebe živinoreje. Devet milijard ljudi naj bi takrat živelo na Zemlji in za tolikšno število prebivalcev so potrebni ukrepi, sicer bodo leta 2050 vsi prebivalci prisiljeni živeti kot vegani, ker živalske hrane preprosto ne bo dovolj za vse.

Morda pretiravajo: živalska hrana bo zanesljivo zelo redka (draga) in si jo bodo lahko privoščili le nekateri, in še to le poredkoma. Postali naj bi torej vegani, pa ne zaradi zdravstvenih koristi in etične drže, ampak zato, ker naraščajočega števila prebivalcev preprosto ne bo več mogoče prehranjevati z živalskimi izdelki.

Trenutno je približno dve milijardi prebivalcev predebelih, milijarda pa jih strada. Švedski strokovnjaki trdijo, da bomo morali vnos živalskih beljakovin od sedanjih 20 znižati na znanstveno dokazano zdravih 5 odstotkov vseh dnevnih kalorij. Če bi še teh 5 odstotkov živalskih beljakovin zamenjali z rastlinskimi, bi premagali mnoge bolezni ljudi in planeta.

Po mnogih izračunih so ugotovili, da za kalorijo živalske hrane porabimo 7 kalorij iz rastlin, da za kilogram mesa porabimo 10-krat več vode kot za kilogram krompirja, da je živinoreja veliko nevarnejši onesnaževalec okolja, kot so avtomobili. Več kot tretjina vseh obdelovalnih površin je tačas namenjena vzgoji rastlin za živinorejo. 

Ali bomo dovolj modri, da bomo raje začeli sami jesti rastline, ne pa, da z njimi najprej nahranimo živali in potem jemo predelane rastline v obliki škodljivih živalskih beljakovin in maščob z dodatki hormonov, zdravil, mikrobov …, zaradi česar najpogosteje zbolevamo?

Morda nas bodo ob tem tudi izkušnje, kakršnim smo priče v teh dneh, še prej prepričale, da je vredno premisliti o sedanji prehranski praksi, ki povzroča največ kroničnih nenalezljivih bolezni in dolgo, boleče umiranje.

Zapleti s konjskim mesom v Evropi in ponovno odkritje aflatoksina v mleku opozarjajo na nekaj pomembnih dejstev: Niti ena država in tudi ne vse skupaj, združene v EU, z ogromnim, dragim aparatom, ne morejo v celoti zaščititi svojih državljanov in jim zagotoviti varne hrane. Treba je vedeti, da bo tako tudi v prihodnje. Državni organi, kljub neštetim zakonom in direktivam, še vedno ne morejo izslediti virov hrane. Ali pa je morda sistem zasnovan tako, da je vir zelo težko izsledljiv ali sploh ne.

Izjavam in zagotovilom državnih organov ne moremo verjeti, saj eni ugotovijo, da je hrana varna, drugi pa, da je ta ista hrana nevarna, kot je to bilo v primeru aflatoksina. Neučinkovitost (vseeno je, ali objektivna ali subjektivna) in morda pristranskost državnih organov in laboratorijev je nekaj, s čimer moramo računati, in bolj kot kdaj prej se moramo zanašati nase. Ali so z zastrupljeno krmo hranili tudi druge živali: ali je aflatoksin morda v jajcih, celo v mesu? Kje bodo končale kemikalije, s katerimi bodo zdravili bolne živali?

Državni nadzor je pomanjkljiv. Po nekaj tednih, ko so nam zagotavljali, da je prisotnost konjskega mesa v prehranskih izdelkih zgolj “etični” problem, so ugotovili, da je konjsko meso onesnaženo z močnim zdravilom, ki škoduje ljudem. Z zmanjševanjem števila inšpektorjev in povečevanjem želje proizvajalcev po dobičkih bomo potrošniki vsak dan bolj tvegali svoje zdravje.

Afera s konjskim mesom je mnoge mesojede spomnila, da imajo tudi oni lastni prag etičnosti in da ne jedo določenih živali. Tisti, ki imajo konje za “hišne” ljubljence, so bili ogorčeni: nekdo je celo izjavil, da se počuti “nečisto”. Če bi nas enako bolelo trpljenje katerekoli živali, ne pa samo trpljenje in muke “naše”, bi bil ta svet veliko bolj zdrav in srečen. 

Zavedanje, da država ne more ščititi naših interesov, bi moralo usmerjati našo pozornost v samozaščitno obnašanje. Pozorneje bi morali brati opozorila znanstvenikov o pomenu prehranjevanja, verjeti bi morali nevtralni znanosti, katera hrana je zdrava, predvsem pa bi morali vedeti, kdo nas hrani. Tragikomično je, da v Sloveniji kupujemo hrvaško lazanjo, ki jo je proizvedlo belgijsko podjetje iz romunskih konjev, ki jih je pripravila francoska industrija – morda pa ta veriga še ni popolna. Cel mesec dni po odkritju konjskega mesa v burgerjih odkrivajo, da je prisotno v lazanjah, kebabih, klobasah, tortelinih …

Slovenija ima vse možnosti za prehransko samozadostnost in zaradi svoje majhnosti tudi vse možnosti za skoraj popoln nadzor hrane, a kaj, ko oblast zanima vse kaj drugega. V Sloveniji imamo toliko neobdelanih kmetijskih zemljišč, da bi lahko zaposlili tisoče in tisoče zdaj brezposelnih državljanov. 

Če bi tisti, ki iz kakršnihkoli razlogov kupujejo hrano, kupovali pri znanih kmetih, bi kmetje povečali proizvodnjo in znižali cene, povečalo pa bi se tudi število kmetij. Dokler bomo raje kot obsedeni zbirali točke zvestobe in histerično iskali najcenejšo hrano, bomo lahek plen tistih, ki nam bodo prodajali tudi tisto, česar ne maramo in kar nam ne koristi. Vsaka žival v naravi izbira izključno tisto hrano, ki ji koristi, edino človek izbira tisto, ki mu je blizu, ki je poceni, lepo zapakirana, se zlahka odpre in hitro pripravi.

Zastrupitve z rastlinsko hrano so redke in posledica izjemne malomarnosti. Potrebe rastlin so skromne, če le zrastejo in dozorijo, pomeni, da vsebujejo vse hranljive snovi, čeprav morda v manjših koncentracijah. Zdravstvena oskrba rastlin in nadzor kakovosti sta preprostejša. Z rastlinsko hrano bistveno znižamo zdravstvena tveganja, pričakovane zdravstvene koristi pa so veliko večje.

Z Večerovim bobom leta nagrajena izjava, da gospa ne gleda na kakovost živil in kupuje najcenejše, govori o finančni stiskah ljudi, a posredno obtoži zdravo hrano, ki naj bi bila dražja in si jo revni ne morejo privoščiti. V anketi istega časopisa je na vprašanje “Ali pazite, kakšno hrano jeste?”, nekaj več kot 40 odstotkov bralcev odgovorilo, da “gledajo le na ceno, ne pa na kakovost”. Kakovostna, celovita rastlinska hrana, pri kateri imajo osrednje mesto škrobna živila z dodatkom rumene, zelene in rdeče zelenjave, sadja in oreščkov, ob omejenem vnosu maščob, enostavnih sladkorjev in stročnic, je najcenejša in za ljudi najpopolnejša hrana, tudi z vidika dnevnih stroškov. Če k temu prištejemo velikanske stroške proizvodnje živalske hrane, stroške zdravljenja ipd., kar vse moramo plačati kot končni kupci, je očitno, da je tista hrana, ki jo danes označujemo za najcenejšo, v resnici najdražja. 

Morda pa bo v prihodnosti vse drugače. Ljudje smo v svoji neomejeni zmožnosti primitivnega posnemanja narave sposobni vsega: kmalu naj bi jedli meso iz laboratorija, pili človeško mleko, ki bi ga dajale krave, jedli rastline brez semen, pili vodo iz plastenk in dihali zrak iz konzerv. Bo človeštvo lažje živelo, ko nas bo spet le milijarda ali dve – bo takrat scenarij za leto 2050 drugačen? Tudi na to kapitalizem še nima odgovora: po eni strani potrebuje veliko potrošnikov, po drugi strani pa mora zniževati stroške. Kakor se bo kapitalistom izplačalo, tako bo! Razen, če …

Objavljeno v reviji 7DNI – 27. februar 2013

 






Komentiraj

Sodišče za prehranske zločine

Objavljeno dne 12.12.2012 pod Bolezni, Hrana, Izbrano za vas

Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo samooklicani nutricionisti, prehranski guruji, avtorji škodljivih diet in tudi »uradni« strokovnjaki povzročajo državljanom z napačnimi nasveti o prehranjevanju.

Dosegli so to, kar so hoteli: vsak lahko p(r)odaja svojo resnico. Vse je zdravo in vse ni zdravo, vsak ima prav in nihče nima prav, kot da je razlikovanje med zdravo in nezdravo hrano stvar okusa ali ideološkega prepričanja. Tisočkrat ponovljeno neresnico sprejemamo kot resnico in za njo več ne zahtevamo dokazov. Preprosto »vemo«, da tako jè in nismo pripravljeni niti pomisliti, da svojih prepričanj nikoli nismo oblikovali na podlagi dejanskih argumentov, dokazov ali lastnega premisleka. Preprosto verjeli smo in verjamemo tudi zdaj in nikoli nismo preverjali ali je res ali ni res.
Tako funkcionirajo navadni ljudje in tako funkcionirajo tudi strokovnjaki.

Ker prepričanja pogosto niso posledica lastnega premisleka ali seznanitve z dejstvi, dokaze, ki bi lahko privedli do spremembe prepričanja, odločno odklanjamo in vztrajamo pri tistem, kar »vemo« čeprav ne vemo, zakaj in kako vemo.

Obstaja nešteto dokazov, da z beljakovinami prebogata hrana ni zdrava. Evropska agencija za varno hrano priporoča za odrasle osebe 0,83 gramov beljakovin na kilogram lastne teže, kar je zelo podobno zdravstvenim usmeritvam najvišjih državnih organov ZDA, Kanade, drugih razvitih držav ter Svetove organizacije za zdravje pri OZN. Navkljub velikanskemu pritisku industrije beljakovin (mesna in mlekarska industrija; mimogrede – dve največji svetovni mlekarski firmi ustvarita več prihodkov, kot je vrednost celoletnega družbenega produkta Slovenije), vse strokovne institucije tega sveta vztrajajo pri približno enakem priporočilu, to pa je do 8 odstotkov kalorij iz beljakovin od celotnih dnevnih kalorij. Obstajajo številne raziskave, v katerih so dokazali, da je še ta vnos previsok in da pomembno prispeva k razmahu bolezni izobilja. Torej imamo polovico sveta, kjer je stroka enotna, v drugi polovici sveta (Japonska, Kitajska, Indija, Afrika …), kjer brez kakršnih koli priporočil prebivalci zaužijejo manj beljakovin in imajo bistveno manj ali sploh nič bolezni sodobnih družb. Skratka, v celem svetu obstaja strokovno soglasje in zdrava praksa milijard ljudi, da je treba biti pri vnosu beljakovin zelo skromen.

Od kod pogum posameznikom, da kljub tem dejstvom javno priporočajo dnevni vnos beljakovin, ki je 4 do 5 krat višji od priporočenega. Kako bi lahko bila njihova »resnica« bolj tehtna in bolj verodostojna. V osnovnošolska znanja sodi vedenje, da naša telesa ne morejo shranjevati beljakovin, da njihov presežek hudo obremenjuje predvsem ledvice in da je veliko praktikantov beljakovinskih diet resno zbolelo, nekateri celo umrli.

Ko je treba ščititi interese farmacije, je država stroga. Še na škatlici vitamina C ali na limoni je prepovedano napisati, da zdravi gripo, v knjigi pa lahko napišeš, da npr. šparglji zdravijo raka in da je zdravo, če povečaš vnos beljakovin za pet krat! Enako je dovoljeno, da v vseh medijih in nastopih priporočaš zdravju škodljive diete, in se tako objektivno ustvarja vtis, da gre za koristne nasvete in strokovno kompetentne avtorje. Zakaj nihče ne ukrepa proti tistim, ki se lažno predstavljajo kot nutricionisti, strokovnjaki za prehrano, strokovnjaki za super hrano, prehranski guruji, mednarodni mojstri ipd., saj takšno predstavljanje pri kupcih neupravičeno vzbuja občutek zaupanja, da se lažje odločijo za nakup? Zakaj nihče ne ukrepa zoper tiste strokovnjake, ki sicer imajo formalno izobrazbo, a njihovi nasveti evidentno povzročajo naraščanje bolezni?

Kdo bo odgovarjal, da je več kot polovica otrok predebelih in da vsako leto dobimo tisoče novih sladkornih bolnikov, v glavnem kot posledico uradnih prehranskih priporočil? Zakaj s hrano ne pozdravimo večine od 130.000 obstoječih sladkornih bolnikov in prihranimo milijone za zdravljenje tistih, ki si bolezni sami niso pridelali oz. so jim povzročili drugi z napačnimi nasveti? Kdo bo odgovarjal, ker vsi dializni centri delajo v treh izmenah in je dializnih aparatov zmeraj premalo? A bolniki niso le bolniki, so tudi kupci. Sladkornim bolnikom farmacevtsko medicinska industrija proda letno samo v Sloveniji za 35 milijonov evrov zdravil in zdravstvenih pripomočkov, v svetu ocenjujejo, da je ta številka okrog 300 milijard dolarjev. Družbeni sistem ne temelji na varčevanju, temveč na potrošnji, in sicer potrošnji tistega, kar industrija proizvaja in ne tistega, kar bi mi zares potrebovali.

Morda bodo tudi na tem področju za naše zdravje naredili več odvetniki, kot zdravstvene oblasti. A če bi tožili tisti, ki so zboleli zaradi smernic in nasvetov za »zdravo prehranjevanje« ter zaradi prakticiranja shujševalnih diet, bi morali ustanoviti specializirano sodišče za prehranske zločine, za samooklicane mednarodne guruje pa mednarodno sodišče za prehranske zločine. Se vam beseda »zločin« zdi pretiravanje? Morda. A vprašati bi bilo treba tiste, ki so končali na dializi, utrpeli okvaro jeter, zboleli za sladkorno, ostali brez nog, imajo bolezni srca in ožilja, osteoporozo … –oni najbolje vedo.






Komentiraj

Prehranska kontrarevolucija

Objavljeno dne 16.06.2012 pod Hrana, Za živali

Znani kuhar Jamie Oliver v vrsti oddaj pod skupnim imenom Prehranska revolucija želi spremeniti prehranske navade.

Slavni kuhar je postal slaven zaradi svojega načina priprave hrane oz. odnosa do hrane in nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi pripravljal zdravo hrano.

Oliver razume prehransko revolucijo kot prehod od (pol)pripravljene hrane k hrani, ki se pripravlja, tam, kjer se jé. To pač ne more biti revolucija. Revolucionarna sprememba je bila vsekakor prehod na industrijsko pripravljeno hrano, a kot večina revolucij, je tudi ta za množice prinesla veliko več škode, trpljenja in bolezni in vodjem revolucije velikansko bogastvo. Odpravljaje te revolucionarne spremembe je pravzaprav kontrarevolucija in jo kot takšno podpiram.

Seveda ne morem podpreti uporabe velikih količin nezdravih maščob in živalskih izdelkov. Skrajnjo nesprejemljivo se mi je zdelo, da slavni kuhar tako navijaško bodri in usmerja enajstletno deklico, ko s pištolo najprej rani, potem pa nekaj krat ustreli aligatorja. Seveda se pokolu pridruži sam Oliver in tudi sam ubije enega aligatorja, ki potem konča na kuharski mizi.

Tudi to veseljačenje ob ubijanju ima neko korist, saj se bodo mnogi jasneje zavedali, kako nastaja brezimenski zrezek. Tisto, kar je Jamie  imel na krožniku s cajunsko omako, je bil živ aligator, ki ga je ta isti kuhar prej ubil. Če bi moral vsak ubiti žival in iz nje pojesti svoj zrezek, bi bilo veliko več zdravih ljudi in srečnih živali.

Prava prehranska revolucija se bo zgodila takrat, ko bomo pri prehranjevanju strogo ločevali hrano, ki nam koristi od hrane, ki nam škodi in ne bo več okus tisti, ki določa, kaj je dobro in kaj ni dobro.

Morda bo kakšen kuhar takrat ponudil zdravi Cajunski riž (beremo: kajdžanski).

Recept pa je tukaj.






Komentiraj

Ko vemo preveč

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Učimo se, Zdravje

Danes sem se imel zanimiv pogovor. Gospod, ki ima, kljub kirurški in farmacevtski pomoči, še vedno veliko težav, pove približno takole: “Jaz vse to vem, morda celo preveč vem. Veliko berem, poskušam to in ono, a mi nič prav ne pomaga!”

Še pod vtisom včerajšnje nogometne tekme mu odgovorim: “Včeraj sem poslušal profesionalnega nogometnega komentatorja. Ta ve vse o nogometu: pozna vse igralce, pravila, sodnike, taktike, trenerje, sistem treningov …, a nogometa ne zna igrati. Nekako podobno je z vami: imate veliko informacij o zdravem življenju, a ga ne znate živeti.Informacije niso znanje in znanje ni modrost. To, kar vi potrebujete niso nove informacije, ampak pomoč, katere informacije boste spremenili v znanje. Vi potrebujete manj informacij!”

Mnogi med nami preveliko krat zamahnemo z roko in si rečemo “to že vem”, a v resnici ne vemo. Nekatere informacije moramo slišati (prebrati) toliko krat, da postanejo znanje. Naša prepričanja so le velikokrat ponovljene misli, naše navade so le velikokrat ponovljena opravila. Le velikokrat prebrane in slišane informacije imajo moč spreminjanja naših prepričanj, naših navad in našega življenja. 

Izberite področje svojega življenja, kjer želite doseči spremembe. Da boste izbrali pravo področje, morate biti modri, modri pa ste takrat, ko izberete tisto, kar vam koristi (koristi in ne ugaja). Izberite informacije, ki prispevajo k uresničitvi vašega namena. Te informacije velikokrat glasno ponavljajte, berite, vizualizirajte, da jih bo celotno vaše bitje sprejelo in jih bo začelo uresničevati. Tako boste pridobili znanje. Znanje vas bo pripeljalo do izkušenj, oboje do modrosti.

Če želite izboljšati svoj videz in počutje ter postajati vsak dan boljšega zdravja, ne zamahnite z roko in ne recite “to že vem!”, ampak berite: 

Za ljudi velja, da bi morali že po naravi biti zdravi in aktivni. Kakor koli že, očitno je, da večina od nas, ki živi v sodobnih in razvitih družbah, ne dosega tega ideala. Vsi smo utrujeni, pretežki in jemljemo kopico tablet za razne tegobe. Pričakovana življenjska doba človeka je približno petinosemdeset let in vsaka življenjska dekada bi morala biti zapolnjena z dejavnostjo, trajno sposobnostjo vida, sluha, okusa, premikanja in mišljenja. V resnici pa se ljudje v zahodnih družbah spreminjajo na slabše, medtem ko hitijo v prezgodnjo smrt. Če je dobro zdravje  naše naravno stanje, zakaj je potem bolezen tako prevladujoča v naši družbi? 

Strokovnjaki so ugotovili, da skoraj vse bolezni izhajajo iz okoljskih razmer. Naš najpomembnejši in tesen stik z okoljem nastane z vnosom hrane. Vsak dan zaužijemo od pol do dobrih dveh kilogramov hrane, ki na koncu postane poglavitno hranilo, ki vstopa v naš krvni obtok in gradi tkivo. Izraz Si, kar ješ” brez dvoma drži in poudari glavno pomembnost prehrane za naše zdravje. 

Dr. Mark Hegsted iz harvardske šole javnega zdravja je v uvodu v poročilo senatnega odbora za prehrano in človeške potrebe iz leta 1977 navedel: Rad bi poudaril, da  obstaja veliko  jasnih podatkov in teh je vsak dan vse več, ki močno nakazujejo in v nekaterih primerih dokazujejo, da so glavni vzroki smrti in invalidnosti povezani s hrano, ki jo uživamo.

Ta odstavek je iz velike mednarodne uspešnice McDogallov načrt. Ne recite “jaz vse to vem”, ampak berite naprej, berite naprej, naprej, berite še enkrat, še enkrat… Mar je možno, da nimate iz česar brati, da še nimate knjige McDougallov načrt?

Zdravje je naravno stanje. Njegovo doseganje je poceni, hitro in trajno. O tem se učimo iz knjig. Iz njih pridobimo informacije, znanje in modrost. Hočete to? 

Privoščite si zdravje!

23. 11. 2011






Komentiraj

O nevarnosti soje

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Hranila, Zdravojedstvo

Prejemam veliko vaših pisem in prav za vsako sem iskreno hvaležen. Vsako me po svoje obogati, prinese nekaj novih informacij. V preteklih tednih sem prejel kar nekaj preposlanih e-mailov z enim sami vprašanjem: kaj o tem menite vi. Gre za dokaj staro pismo o škodljivih učinkih soje iz katerega bi človek lahko sklepal, da je soja smrtno nevarna rastlina. Da ne bi odgovarjal vsakemu posebej in ker menim, da bi moje mnenje utegnilo zanimati tudi vas, sem se odločil, da ga uvrstim v informacije za zdravje.

Najprej nekaj načelnih stališč. Prvič. Ne obstaja hrana ali hranilo, ki bi bila koristna ali škodljiva ne glede na količino. Včasih je med strupom in zdravilom razlika le v količini ali koncentraciji. Nobeno pretiravanje ni dobro. Drugič. Zdravo prehranjevanje temelji na raznolikosti. Ena rastlina ali hranilo ne vsebuje vsega, kar potrebujemo. Tretjič. Nobeni izolirani snovi iz kateregakoli hranila ne bi smeli pripisovati posebnega (prevelikega) pomena. Vse snovi skupaj, v naravni harmoniji in medsebojnem delovanju ustvarjajo tisto, kar je koristno za nas. Četrtič. Nadomeščanju živalskih beljakovin ni treba posvečati prevelike pozornosti in ni treba iskati ene rastline, ki bi nadomestila živalske beljakovine.

Tudi drugače slišim dobronamerna opozorila, da je soja nevarna. Ko odgovorim, da soje skoraj ne uživamo, me zaskrbljeno vprašajo: od kod pa dobiš beljakovine, če ne ješ soje.

Soja je rastlina, ki je bila najprej prepoznana kot popolna hrana, zdaj pa je naenkrat postala zelo nevarna. Soja iz mojega vrta (ko bo žena to brala, bo dvignila obrv in vprašala: čigavega vrta!?), torej, soja iz najinega vrta je nekaj drugega kot soja, na embalaži katere  piše »proizvedeno v EU«, da o kakšni drugi soji niti ne govorim. Ideja: poiščite gensko nespremenjeno in netretirano sojino zrno in vzgajajte lastno sojo. Z vrtom, v katerem uspeva tudi čičerka, adzuki fižol, mung fižol, dolga vigna, goji jagode, tudi kakšna figa in še veliko drugih rastlin se bom pohvalil kdaj drugič. Sojo v kuhinji uporabljamo povprečno dva krat na mesec pri enem obroku, občasno pa kot dodatek kakšni drugi jedi. Tako fitoestrogeni ne vplivajo na tri moške družinske člane, ženi pa najbrž malo pomagajo. Sojine napitke uporabljamo kot dodatke. Morda kdaj pomešamo riževo in sojino mleko, uporabimo občasno sojin jogurt, smetano. Zelo redko uporabljamo tofu, da o okari in podobnem niti ne govorimo. Dokaj redno uporabljamo sojin miso z različnimi okusi in sestavinami ter sojino omako Kikkoman – oba izdelka sta naravno fermentirana soja. Fitinska kislina v soji ni samo slaba (škodljiva), ima tudi veliko koristih funkcij in strašiti z njo je potrebno le tiste, ki zaužijejo veliko soje ali drugih stročnic vsak dan. V naši prehrani stročnice niso zelo zastopane, običajno jih namakamo in kuhamo, tako da s fitinsko kislino nimamo nobene skrbi. 
»Kaj pa potem jeste, Sočetovi?«, se morda vprašate. Povabil bi vas na kakšno kosilo, a ceneje bo, če vam zaupam kakšen recept ali pa napišem, kaj običajno jemo. Osnova našega prehranjevanja je škrobna hrana: zrna, žita, krompirji in veliko različne zelenjave ter sadja … Takšna hrana zagotovi vse, kar potrebujemo: beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vitamine, minerale, vlaknine. 

Še eno opozorilo je te dneve polnilo elektronske nabiralnike in tudi časopisne stolpce. Zdi se, da so ustvarjalci in glavni distributerji tega sporočila prodajalci vitaminskih dodatkov in mleka, kateremu že skoraj standardno dodajajo vitamin D3. Dobronamerno se sklicujejo na neko študijo, v kateri bi naj ugotovili, da več kot 50 odstotkov Evropejcev trpi zaradi pomanjkanja tega vitamina. Priznajo sicer, da bi lahko bil vzrok za pomanjkanje tega vitamina premajhna izpostavljenost sončni svetlobi oz. preveč pokrivanja z oblačili ali kremami z izjemno visokimi zaščitnimi faktorji. Dobro je, da so zalegla opozorila dermatologov, da je sončenje nevarno, a tako kot pri soji je treba imeti pravo mero. Petnajst minut zjutraj ali popoldan, trikrat na teden z odkritim obrazom, dekoltejem in rokami naj bi zadoščalo, da telo samo sintetizira dovolj tega vitamina, pravzaprav hormona, ki je mnogo pomembnejši, kot le za trde kosti. Enako kot pri soji, tudi pri dodajanju vitamina D3 je pretiravanje nevarno.

 

5. 11. 2011






Komentiraj

Ob smrti nekega otroka

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Medicina, Otroci, Zdravje

Ne vem in ne zanima me, zakaj se je vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani tako mudilo s sklicevanjem novinarske konference, ko v tistem trenutku o smrti 10 mesečnega dečka niso znali nič več kot to, da je tehtal 3 kilograme in pol in da je umrl zaradi zastrupitve krvi.

O vzrokih smrti ni bilo kaj za povedati, zato se je novinarska konferenca zdela za lase privlečen povod, da predvsem dva zdravnika povesta nekaj o vegetarijanstvu, kot nenaravnem in zdravju nevarnem načinu prehranjevanja.
Predstavnika UKC Ljubljana sta opozorila na splošno nevarnost veganstva in skoraj zagrozila z odvzemom otroka vsem, ki otrok ne bodo hranili tudi s hrano živalskega izvora. Izjavila sta, da je neuživanje mesa in na sploh hrane živalskega izvora nenaravno in zdravju nevarno.
Ni še bilo novinarske konference, kjer bi zdravniki obtožili vsejede starše, če so njihovi otroci dvakrat predebeli, že imajo ali bodo najverjetneje imeli težave s srcem in ožiljem, pritiskom, osteoporozo, sladkorno, alergijami … in bodo odlični konzumenti medicinskih storitev in farmacevtskih izdelkov.
Novinarji, lačni in žejni senzacij in z nezadostnim znanjem o prehranjevanju in zdravju, so pohiteli z reportažami o nevarnostih vegetarijanstva in veganstva. Mimogrede in med vrsticami smo lahko »izvedeli«, kako so vegetarijanci čudni ljudje: odklanjajo zdravo hrano, odklanjajo zdravljenje, so fanatiki … in na dan privlečejo skoraj 10 let star primer umrlega otroka, ki še nima sodnega epiloga. Res je, da so že naslednji dan objavili drugačne prispevke o družini intelektualcev in zdravice, ki so dolga leta popolnoma zdravi vegetarijanci. Novinarji so opravili popravni izpit, a zdravniki (še) niso.
V tako čustveno nabitem ozračju, ko je krivca za smrt otroka treba nujno najti, je težko razpravljati na podlagi argumentov, je pa ravno poudarjanje argumentov nujno za trezno in objektivno presojo. Obstaja možnost, da se smrt tega otroka razume kot kronski dokaz nevarnosti veganstva in sredstvo za ustrahovanje vseh, ki to so ali bi želeli postati. Ker bi s tem nastala velika družbena škoda in negativne posledice za zdravje velikega števila ljudi, čutim odgovornost, da opozorim na nekaj dejstev.
Prvič. Rastlinojedstvo se ni pojavilo kot posledica filozofskih, verskih ali moralnih vzgibov. Odklanjanje uživanja hrane živalskega izvora je posledica zdravstvenih argumentov. Ni nobenega dokaza, da so velika imena svetovne zgodovine (Sokrat, Darwin, DaVinci, Einstein, Tolstoj, Clinton, Carl Lewis…) vegani iz nezdravstvenih razlogov. Torej, ne gre za verske fanatike ali militantne moraliste, ki so pripravljeni žrtvovati lastno zdravje zaradi filozofskih prepričanj in bi jim bilo nevarno slediti. Nasprotno: sodobni ljudje se odpovedujejo hrani živalskega izvora skoraj izključno zaradi svojega zdravja. Vsakomur dostopne statistike kažejo, da je v državah, kjer uživajo veliko hrane živalskega izvora in visoko procesirane hrane, največ sladkorne bolezni, osteoporoze, raka, multiple skleroze in drugih bolezni. Res pa je, da so zagovorniki pravic živali bolj glasni in agresivni del nemesojedcev (ki pogosto uživajo nezdravo rastlinsko hrano in torej niso pravi vegetarijanci), kar pa v ničemer ne zmanjšuje velikega pozitivnega učinka uživanja polnovredne rastlinske hrane na zdravje posameznika, tudi otroka. 
Drugič. Hrana, živalskega izvora ne vsebuje ničesar, kar ne bi vsebovale rastline. V zelenjavi in sadju je vsega več (beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin, vode, mineralov, vitaminov, encimom, sladkorjev) v biološko bolj dostopni obliki kot v hrani živalskega izvora. Hkrati polnovredna hrana rastlinskega izvora, za razliko od hrane živalskega izvora, ne vsebuje ničesar škodljivega. Zakaj bi bilo torej za rast in razvoj nujno uživati hrano živalskega izvora? Rastlinska hrana naj ne bi zagotavljala samo dveh snovi, in sicer vitamina B12 in vitamina D. Že nekaj let je v številnih raziskavah dokazano, da je vitamin D pravzaprav hormon, ki ga telo samo sintetizira. Vitamin B12 vsebuje tudi hrana, ki jo uživajo rastlinojedci in ga delno ustvarjajo lastne bakterije. V resnično zelo izjemnih primerih je treba dodajati ta dva vitamina, najnovejše študije in dolgoletna praksa dokazujejo, da se lahko varno prehranjujemo tudi brez dodajanja teh vitaminov. 
Zagotavljanje idealnega načina prehranjevanja brez hranil živalskega izvora ni zahtevno, kar bi naj lahko obvladali le redki. Je preprosto, logično in naravno. 
Seveda vsaka enostranskost povzroči težave: če bi jedli samo fižol in pili samo sojino mleko, bi resno ogrozili svoje življenje, enako kot če bi jedli samo meso in pili samo kravje mleko. Kar pa je zanesljivo, je dejstvo, da nihče v zgodovini človeštva še ni umrl samo zaradi neuživanja živil živalskega izvora.
Sodobni človek se odpoveduje hrani živalskega izvora in visoko predelani (rafinirani) hrani rastlinskega izvora predvsem, pogosto izključno, zaradi lastnega zdravja. Za mnoge je postranska korist, nemučnje in neubijanje, velikanska korist za okolje, manj odsotnosti zaradi bolezni, državni zdravstveni proračun ipd. To je svetovni trend, ki ga poskuša živilska, prehranska in farmacevtska industrija upočasniti, kolikor ga le lahko. 
Pred približno enim mesecem, v neki oddaji nacionalne TV o knjigi Kitajska študija, v kateri so predstavljene najobsežnejše neodvisne raziskave vpliva hrane na zdravje človeka, si je neka prehranska strokovnjakinja privoščila strokovni škandal, ko je javno povedala, da ne pozna rezultatov teh raziskav, a je kljub temu pozvala gledalce, da še naprej vsak dan uživajo meso in mleko. 
Enako škandalozne so izjave predstavnikov UKC Ljubljana, da je prehranjevanje, posebej otrok, brez živalskih izdelkov zdravju nevarno. 
Ni prav, da naši strokovnjaki ne poznajo rezultatov verodostojnih znanstvenih raziskav, če pa jih poznajo in govorijo drugače, potem je to nekaj bistveno hujšega.

Katero hrano živalskega izvora naj bi užival desetmesečni otrok, da bi bil zdrav? Kravje mleko, ki je medicinsko prepovedano do najmanj 6 mesecev starosti? Kako to, da do šestega meseca smrtno nevarna snov (kravje mleko in mlečni izdelki), naenkrat postane nepogrešljiva za rast in razvoj zdravega deset mesečnega otroka? Kaj, če je ta snov nekaterim otrokom nevarna še kakšen mesec dlje? Naj bi otrok po šestih mesecih jedel meso ali jajca? Zdravniki priporočajo dojenje čim dalj časa, tudi do enega leta in dlje. Otroka šele po šestem mesecu začnemo navajati na gosto hrano s sadnimi in zelenjavnimi kašicami? Naj bi bilo krivo materino mleko, ker bi naj mati ne uživala živalske hrane? Katero hrano živalskega porekla pa je krava, da ustvari na hektolitre mleka? Ali je mleko vsejedih mater kvalitetnejše od mleka vegetarijank? Znanost ugotavlja, da ni? Nasprotno!

Če se ugotovi, da konkretni starši zanemarjajo konkretnega otroka, bodisi tako, da ima otrok dvakrat preveč ali dvakrat premalo kilogramov, naj stroka ugotovi zakaj in naj ti starši odgovarjajo.
Naj uvedejo testiranje mleka mater, ki pojedo preveč visoko predelane industrijske hrane, mastne hrane, veliko hrane živalskega izvora, mater, ki zaužijejo veliko zdravil, ki kadijo, pijejo alkohol, živijo v hudi stiski, in tudi mleko mater, ki uživajo polnovredno rastlinsko hrano. 
To bi bilo veliko prepričljivejše in koristnejše, kot pa pavšalno, neodgovorno in nestrokovno kazati prstom na milijarde ljudi, ki (skoraj) ne uživajo živalske hrane in jim je popolnoma vseeno kako jih kdo imenuje. Vse statistike kažejo, da ti ljudje imajo manj bolezni zaradi katerih so prepolne bolnišnice bogatih družb, med njimi tudi UKC Ljubljana.
Namesto podcenjujočega odnosa do nevsejedcev z označevanjem, da gre za ljudi, ki so nevarni sebi in drugim, pričakujem od tistih, ki imajo vpliv na javno mnenje pošteno in objektivno informiranje, katera hrana je zdravju koristna in prispeva k ozdravitvi in katera hrana ni zdravju koristna in upočasnjuje ali onemogoča ozdravitev. Ustvarjanje lažne dileme »za ali proti živalim« oz. »za ali proti hrani živalskega izvora« ne prispeva k boljšemu zdravju ljudi. 
Sporočilo, čeprav lokalnih, zdravnikov ima tudi vzgojni učinek na njihove mlajše kolege in študente medicine ter tudi na laično javnost, ki verjame, da ti ljudje sledijo strokovni literaturi in da govorijo tisto, kar koristi javnemu interesu in ne interesu prehranskih, farmacevtskih ali medicinskih lobijev. 
Na srečo imamo na razpolago znanstveno objektivne, verodostojne informacije mednarodno uveljavljenih znanstvenikov – raziskovalcev, ki ne pripadajo nobenim lobijem in nam ne ponujajo lastnih mnenj ter prepričanj, ampak znanstveno ugotovljena dejstva. Ta pa so drugačna, kot smo jih slišali iz ust ljubljanskih zdravnikov in brali iz nekaterih novinarskih komentarjev. 
13. 8. 2011





Komentiraj

Bil sem v bolnici

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Medicina, Zdravje

V nedeljo sem bil v bolnici … na obisku.
Srečo imam (več berem, več sreče imam), da v tej častitljivi ustanovi, v katero mnogi polagajo velike in zadnje upe, v celem življenju nisem prebil več kot nekaj ur in to ob obiskih.

Gospa, ki sva jo z ženo obiskala, leži v sobi, ki meri približno 20 kvadratnih metrov in v kateri je bilo nameščenih kar sedem postelj. Vse so bile zasedene. Imajo eno stranišče in en umivalnik. Ne znam si predstavljati kako lahko zdravniki ob vizitah in pregledih zagotovijo minimalno bolnikovo zasebnost. Tudi druge sobe so polne, pravi znanka, pohvali zdravnike (tudi tiste uvožene), sestre …

Na gastroenterološkem oddelku ležijo starejši, mlajši, suhi, manj suhi in debeli večinoma z enim samim vzrokom svojih zdravstvenih težav in ta je bil na njihovih krožnikih. Pot na vse gastroenterološke oddelke tega sveta se začne v kuhinji.

Gospa ima raka na črevesu. Ima preveč kilogramov in obrabljena kolka. Že prej je bila operirana na žilah. Pa na žolču. Tudi s pljuči je nekaj narobe. Najbrž ne obstaja knjiga o hujšanju, ki je ne bi kupila, verjetno ne obstaja dieta, ki je ne bi probala. Jedla je veliko zelenjave in sadja, obdelovala vrt … Zdaj ne razume, kako nekdo, ki se je tako trudil za svoje zdravje, tako hudo zboli? 

Kaj je delala narobe? Ali so bile informacije, ki jih je vsrkavala, prave, preverjene? Kdo naj bi poskrbel za to? Vlada, zdravniki, trgovci, mediji? Kdo skrbi za selekcijo informacij, za varnost shujševalnih diet?    Nihče! Ljudje so prepuščeni sami sebi in marketinškim spretnostim v dobiček usmerjenih podjetij.Da so bile usmeritve napačne in informacije pomanjkljive ljudje spoznajo na gastroenteroloških in drugih oddelkih, mnogi tudi takrat ne.Kako naj bi, če na istem oddelku in v celi bolnišnici strežejo hrano, zaradi katere bolniki ležijo v prenatrpanih sobah ali pa doma v bolečinah čakajo, da pridejo na vrsto. 

V knjigi, ki jo ravno kar pripravljam za tisk, se avtor malo pošali, ko zapiše, da bi morale biti bolnišniške menze udeležene na dobičku bolnišnice, saj odlično skrbijo, da posel v operacijskih dvoranah dobro teče.

In v teh menzah jedo zdravniki, sestre in drugo osebje. Kako naj normalen človek podvomi v to, da ta hrana za naše zdravje ni dobra. Reče si: »To pa ja jejo dohtarji. Oni že vedo, kaj je zdravo, saj so zdravniki. Pa na televiziji je ves čas reklama za takšno hrano. Tudi v revijah o zdravi hrani. Če bi bilo to škodljivo, bi država to prepovedala.«

Življenje v družbi izobilja pomeni, da je vsega preveč, “najbolj preveč” pa je informacij. Torej, dragi prijatelji, skrb za zdravje se začne z izbiro informacij. Pa ne po kriteriju, kaj mi ugaja, česar sem navajen, kaj uživajo znanci, kaj so počeli moji starši, kdo več oglašuje, ampak kdo ima prav. 
Ali je mogoče vedeti, kdo ima prav?Je!In, kdo ima prav?Narava ima vselej prav!Že, že, a kdo in kje piše, kako si je kaj zamislila Narava.

Dr. McDougall v knjigi, ki jo je že kupilo več kot 500.000 ljudi. Ti so spoznali kakšen načrt ima Narava za ljudi. Ker je ta načrt Narave podkrepljen z najnovejšimi znanstvenimi raziskavami in z utemeljeno hudo kritiko prakse, ki polni gastroenterološke in druge oddelke po celem svetu ter s točnimi navodili kaj jesti in kaj ne, se ta načrt imenuje McDougallov načrt. 

1. 8. 2011






Komentiraj

Čmrlj kot dokaz

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Vrt

Zanesljivo ste neštetokrat slišali zgodbo o čmrlju, ki jo nenehno ponavljajo novodobni motivatorji, ki kljubuje zakonom aerodinamike in leti, čeprav po teh zakonih ne bi smel. Bolj kot o vsemogočnosti volje, odločenosti, vztrajnosti, ki bi naj bila celo nad zakoni, ta zgodba govori o človeški omejenosti. Čmrlj leti po naravnih in ne naših zakonih in ničemur ne kljubuje, nič ni bolj vztrajen od sršena, nič bolj inteligenten od ose ali odločnejši od čebele. Čmrlj je dokaz, da ljudje ne razumemo zakonov narave in je dokaz kako nas je lahko »motivirati«, da poslušamo neumnosti.

V zelo gledanem programu 24Kitchen so predstavili čmrlja kot dokaz, da je pridelovanje paradižnika, paprike in druge zelenjave, popolnoma ekološko, bio, čisto, brez kemikalij, ker v rastlinjaku živijo čmrlji. Ne povedo pa, da te rastline rastejo na kokosovih vlaknih, katerim dodajo umetna hranila in še kakšno kemijo. Čmrljem, ujetim v rastlinjak, ne ostane kaj drugega, kot da se hranijo in mimogrede oprašujejo. To, da čmrlji živijo v rastlinjaku pač ni dokaz za nič drugega, kot za človeško sposobnost ustvariti umetne pogoje v katerih celo čmrlji preživijo. O kakovosti paradižnika pa čmrlji ne povedo ničesar, kaj šele, da bi kaj dokazovali.

Z velikimi pričakovanji sem šel kupiti medijsko in komercialno najavljan novi slovenski pradadižnik. A poglej, ta slovenski paradžnik raste na isti podlagi kot nizozemski, je in pije enake kemikalije kot nizozemski. Tako je slovenski paradižnik pravzaprav nizozemski.

Na sliki je čmrlek (to je otrok odrslega čmrlja, čmrljček), ki na našem vrtu nabira nektar in izkušnje. Upam, da bo s tega cveta odletel nekaj metrov stran na domači paradižnik, ki se hrani z našo zemljo in pije pohorsko vodo. A to čmrlja nič ne zanima. On je le dokaz neskončne usvarjalnosti in lepote narave.


Med čmrlji ni razlike. Čmrlj je čmrlj, vseeno mu je ali je naš ali nizozemski.

A razlika med paradižniki? To pa morate sami probat!






Komentiraj

Skrivnostno življenje brokolija

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Hrana, Veganstvo, Vrt, Zdravje
O rastlinah ne vemo veliko. Tudi o drugih stvareh vemo bore malo, skoraj nič. Vsa velika odkritja v zgodovini človeštva so le v tem, da odkrivamo kako kaj v naravi deluje. Vsi naši izumi so le bedna kopija dogajanja v naravi. Ste mogoče gledali film ali brali knjigo Kateri k. sploh vemo? (What the bleep do we know!?). Nimate knjige, ne morete najti filma? Nič hudega – pišite mi. Zvedeli boste, kako človeštvo en k. ve.
Rastline so vredne občudovanja. Težko bi zapisal, da so rastline inteligentna bitja, zanesljivo pa funkcionirajo zelo inteligentno. Naj omenim samo še eno knjigo, potem neham sitnariti s knjigami, to je Skrivnostno življenje rastlin, avtorjev P. Tompkinsa in C. Birda. Če je še niste, jo obvezno preberite. Uh, moram prelomiti obljubo in omeniti še eno knjigo istih avtorjev, ki jo poznajo le redki in, kolikor vem, ni prevedena v slovenščino: Skrivnost tal (zemlje, prsti) – Secret of The Soil. 
Dolgo nisem vedel, da ima tudi brokoli svoje skrivnosti. Ljudje kupujejo glave brokolija, jezni so na trgovce, ker je še nekaj listov zraven, doma liste odstranijo, brokoli kuhajo, pražijo, pretlačijo… Skrivnost brokolija je v njegovih listih, ki so enako koristni kot glava iz cvetov. Ko to pišem, pijem sok iz listov brokolija. Lahko bi v Vitamix dal brokoli, dobil bi enako hranljivi sok, a kaj, ko je listov veliko več kot cvetov.
  Brokoli surov v 100 gramov cvetna glava          listi
  Ogljikovi hidrati:   6.64 g  5.24 g
  Maščobe:  0.37 g  0.37g
  Beljakovine:   2.82 g  2.98 g
  Voda:  89.30g  90.69 g
  Vitamin A ekviv.:  31 μg (3 %)  800 μg (89 %)
  Tiamin (vit. B1):  0.071 mg (5 %)  0.065 mg (5 %)
  Riboflavin (vit. B2):  0.117 mg (8 %)  0.119 mg  (8 %) 
  Niacin (vit. B3):  0.639 mg  (4 %)  0.639 mg  (4 %)
  Pantotenska kislina (vit. B5):  0.573 mg (11 %)  0.575 mg (11 %)
  Vitamin B6:   0.175 mg (13 %)  0.159 mg (12 %)
  Folati (vit. B9):  63 μg (16 %)  71 μg (18 %)
  Vitamin C:  89.2 mg (149 %)  93.2 mg (155 %)
  Kalcij:   47 mg (5 %)  48 mg (5 %)
  Železo:  0.73 mg (6 %)  0.88 mg (7 %)
  Magnezij:   21 mg (6 %)  25 mg (8 %)
  Fosfor:   66 mg (9 %)  66 mg (9 %)
  Kalij:  316 mg  (7 %)  325 mg  (7 %)
  Cink:   0.41 mg (4 %)  0.40 mg (4 %)
  Selen:   2.5 μg (6 %)  3 μg (6 %)
V oklepaju je odstotek dnevno priporočene količine. 
In še eno skrivnost brokolija vam bom zaupal: brokoli ne mara vročine! Noče, da ga kuhamo, pražimo, pečemo, cvremo. Najraje ostane surov.
Listi brokolija v mojem kozarcu so še pred nekaj minutami bili živi deli žive rastline, v Vitamix sem dodal nekaj kock ledu in sok se ni segrel, kljub temu, da so ostri noži dobesedno razbili trde molekule listov, kar mi je omogočilo, da zaužijem sveže encime, vitamine in minerale, ki bi, ujeti v vlakninah, ostali neprebavljeni. Temu rečejo »živa hrana«! Če bi v Vitamix, poleg brokolija, namesto sadja dodal nekaj druge zelenjave bi imel v štirih minutah vročo “živo” brokolijevo juho.
Rastline ne rastejo zaradi nas in ne za nas. Vse, kar rastline delajo in naredijo, delajo in naredijo zaradi sebe: rastejo, imajo liste, cvete, plodove … za svoj rast in razvoj potrebujejo minerale, vitamine, encime, vodo, maščobe, ogljikove hidrate …. Zato jih tudi proizvajajo. Vse te snovi so sestavni del življenja rastline, »živijo« dokler živi rastlina. Ko rastlini vzamemo del (list, plod, cvet) se v tistem delu konča življenje in vsi sestavni deli začnejo umirati (odmirati). Ko je treba zaradi globalnega trga del rastline prodati tisoč kilometrov oddaljenemu kupcu, je treba ta proces umiranja upočasniti, kolikor le lahko. Obstaja nekaj naravnih načinov upočasnitve, kot je npr. hlajenje saj na nizkih temperaturah upočasnimo razkrajanje. Obstaja tudi manj naraven način, kot je pakiranje v vrečke s CO2, kjer ni kisika in ne prihaja do oksidacije (gnitja). Obstaja tudi obdelava s kemičnimi sredstvi. Še pred tem je treba poskrbeti, da je rastlina pripravljena na dolga potovanja, kar pomeni, da ji v fazi rasti dodajajo različne kemikalije, da pospešijo rast, dvignejo odpornost proti boleznim, da rastlina ohrani barvo, svež videz …
Pri uživanju vseh rastlin velja enako pravilo: maksimalno skrajšajmo čas od trganja do zaužitja. Najbolje, če se ta čas meri v minutah, ker je takrat v rastlini največ življenjsko pomembnih hranil. Drugo pravilo: rastlino čim manj temperaturno spreminjamo (kuhamo, pečemo, pražimo, cvremo), ker na ta način v njej ohranimo največ hranljivih snovi. 
Kaj lahko naredimo sami?
Imejmo lastni vrt. Pridelamo lahko skoraj vse brez škodljivih škropiv in gnojil. Iz vrta vzamemo takrat in toliko kolikor potrebujemo in zelenjavo in sadje uničujemo najmanj kolikor je potrebno. 
Te dneve je bil objavljen podatek, da imamo v Sloveniji 35.000 hektarjev zapuščene zemlje, na kateri bi lahko pridelovali zelenjavo in sadje. To bi bilo dovolj, da bi imela vsaka družina svoj vrt. Ne potrebujemo velike parcele. Ravno v knjigi Skrivnostno življenje tal, avtorja opisujeta kako ljudstvo Hunza obdelujejo vrt, ki pogosto meri le nekaj deset kvadratnih metrov, izkoristijo vsak centimeter zemlje, sami skrbijo za semena in zemlji vračajo to, kar jim da.
Gibanje, ki bi lahko spremenilo naš planet, bi se lahko začelo v naših vrtovih. In mi bi lahko bili začetniki tega gibanja. 
Začni obdelovati vrt in spremenil boš sebe. Spremeni sebe in spremenil boš svet. 
30. 6. 2011





Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (68)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke