Proti debelosti s pametjo ali gensko manipulacijo

Objavljeno dne 15.06.2016 pod Izbrano za vas, Zdravojedstvo

Po poročanju medijev so znanstveniki odkrili »gen za vitkost« s katerim bi se lahko borili proti debelosti in sladkorni bolezni.

Naj vas le spomnim na »revolucionarno novico«, ki so jo senzacionalistično objavljali vsi mediji sredi septembra leta 2012, torej pred štirimi leti. Že takrat je vodilni raziskovalec Simon Horvat poudaril, »da ni pričakovati čudežev. Opozoril je, »da lahko ljudje še vedno največ storijo s spremembo življenjskega sloga in prehrane.« Vmes se nič ni spremenilo. To je povedal še danes. Še veliko let bo poteklo, da bodo ta odkritja imela uporabno vrednost, če sploh kdaj.
Lepo je, da so znanstveniki radovedni, naš denar pa mi morali trošiti za raziskave, ki nam koristijo. Samo g. Horvat že 20 let išče gen za vitkost, kje so še vsi drugi raziskovalci doma in v svetu. V istem letu nekoristnega odkritja gena je zaradi sladkorne bolezni v svetu umrlo 3.700.000 oseb, od takrat do danes vsaj 15.000.000 ljudi. Množično bodo umirali tudi v prihodnosti, vmes jih bodo zdravili in zdravili. In odkrivali gene, njihove povezave …

Od skoraj 450.000.000 sladkornih bolnikov jih je 80 % ozdravljivih s spremembo življenjskega sloga, predvsem prehrane. Brez genskih manipulacij, škodljivih farmacevtskih pripravkov in tveganih kirurških posegov.
Namesto da trošimo denar za izobraževanje, osveščanje in pomoč ljudem, da se dokončno pozdravijo oziroma ne zbolevajo, mi trošimo denar in vzbujamo lažno upanje, da bo nekoč tabletka, s katero bomo shujšali ali se ne redili. Morda pomembnejše od tega lažnega upanja je napačno sporočilo, da so geni in ne naše življenjske in prehranske navade odgovorne za debelost in diabetes. Mnogi so že takrat uporabili odličen alibi: nisem kriv, krivi so geni. Gene je treba spreminjati in ne mojih navad!, se tolažijo, po nepotrebnem zbolevajo in umirajo.
Žalosten sem zaradi tovrstnih znanstvenih dosežkov, zaradi katerih bomo, če bodo sploh kdaj uporabni, lahko jedli več zdravju škodljive hrane, se prenažirali, a ostali vitki. Kdo bi od tega imel kakšno korist razen prehranske in farmacevtsko-medicinske industrije? Kako bodo ob tem trpeli drugi organi, ki bodo morali predelati preveč škodljive hrane, znanstvenikov, ki raziskujejo en gen, ne zanima. Nas pa bi moralo!

Po kmečki pameti: genski material se v zadnjih 30 letih ni mogel spreminjati. Je biološko nemogoče. Tudi virusa debelosti niso odkrili. To, kar se je spremenilo je, da pojemo 25 % več hrane kot smo jedli prej in da smo povečali vnos maščobe, živalske hrane in enostavnih sladkorjev, predvsem visoko fruktoznega koruznega sirupa. V Sloveniji se je poraba maščob v prehrani od leta 1992 do 2011 povečala za 30 %, beljakovin za 32 % in ogljikovih hidratov (med katerimi so tudi škodljivi sladkorji, predvsem visoko fruktozni koruzni sirup) pa le 16 %. Dodati je treba še premalo gibanja in bomo dobili zelo natančno in popolno sliko vzrokov epidemije debelosti in sladkorne. To je hkrati zdravilo.

Vsem medijem in državljanom sporočam, da obstaja čudežna, hitra in dokončna rešitev: različna rastlinska hrana čim bližje svoji izvorni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom maščob in beljakovin ter zmerna redna telesna dejavnost. Ta rešitev je znanstveno nepreklicno dokazana in potrjena v praksi milijard zdravih in vitkih oseb. Ima pa ta rešitev eno težavo: ne da se patentirati, z njo se ne more graditi znanstvena kariera in doseči slava, z njo ne moreš imeti ambulant za hujšanje, je ne moreš objaviti kot senzacionalno novico in se ne more proizvajati v obliki tablet.






Komentiraj

Prekucnjena prehranska piramida

Objavljeno dne 14.06.2016 pod Izbrano za vas, Zdravojedstvo

Ena od zvijač, ki jo prehranski »strokovnjaki« pogosto uporabljajo, je zamenjava prehranskih priporočil s prehransko prakso. Zdravstvena priporočila pravijo, da naj bi največ in najpogosteje uživali škrobno hrano, zelenjavo in sadje, v omejenih količinah maščobe, najmanj pa enostavne sladkorje. Ta priporočila so pogosto prikazana v obliki prehranske piramide. To so torej uradni nasveti, priporočila, želje. To ni dejanski način prehranjevanja. V Sloveniji se je poraba maščob v prehrani od leta 1992 do 2011 povečala za 30 %, beljakovin za 32 % in ogljikovih hidratov (med katerimi so tudi škodljivi sladkorji, predvsem visoko fruktozni koruzni sirup) pa le 16 %. Torej, naša praksa, tudi po zaslugi podobnih člankov, gre zelo stran od priporočene prehranske piramide. Dejanska poraba in ne priporočila vplivajo na zdravje državljanov!

Hrana, ki jo zdaj jemo in zaradi katere zbolevamo, je sestavljena pretežno iz maščobe in beljakovin ter enostavnih sladkorjev. Če realnost (to, kar v resničnem življenju jemo) zamenjamo s priporočili (to, kar naj bi jedli), je lahko vsako nadaljnje sklepanje logično pravilno, vendar nujno privede do napačnih rezultatov. Ker gre za na videz logično sklepanje, ji mnogi neobveščeni državljani nasedejo ter samo še poslabšajo svoje prehranske navade in škodujejo svojemu zdravju.

Da ne bo pomote: ne zagovarjam obstoječih uradnih prehranskih smernic, ki jih ilustrira prehranska piramida. Ostro jim nasprotujem, ker predlagajo zdravju škodljivo hrano, ki sicer vsebuje potrebna hranila, vendar kot celota škodi našemu zdravju, povrh vsega pa je teh hranil ravno toliko ali celo veliko več v hrani, ki nam ne škodi, ampak koristi. Še bolj odločno pa je treba nasprotovati nasvetom, da bi še povečali vnos zdravju škodljive hrane, konkretno maščob (živalskih in rastlinskih). Podobno kot pri holesterolu, naša telesa iz zaužite škrobne hrane (v vsaki je nekaj maščobe) sama sintetizirajo vse maščobne kisline, razen omege 3, ki jo je nujno dodajati. Kapsule omege 3, posebej tiste iz alg ali iz lana, so veliko boljši vir te esencialne maščobe kot mastna riba. To je odlična investicija v zdravje in ne »cuzanje denarja«, kot pravi avtor.

Avtor navaja, da obstajajo prehranske potrebe po holesterolu (300 mg), kar ni res. Uradne referenčne vrednosti za vnos hranil opozarjajo: »Zato naj vnos holesterola s hrano ne bi bistveno presegal 300 mg/dan« in ne omenjajo nobenih potreb po holesterolu. Ves potrebni holesterol naša telesa sintetizirajo sama, pogosto preveč. Vse znanstvene razprave o prehranskem holesterolu so na temo koliko je škodljiv in ne koliko ga potrebujemo. Stroka je enotna – ne potrebujemo ga!

Enako je napačno navajanje, da se ljudje redijo zaradi kruha, riža in podobne hrane. Ogljikovi hidrati se zelo redko in zelo težko spreminjajo v maščobe. Za to pretvorbo telo porabi kar 30 % vnesenih kalorij. Samo za primerjavo: za shranjevanje zaužitih maščob telo porabi le 3 % zaužitih kalorij, beljakovin pa ne skladiščimo in odvečne sproti izločamo.

Kilogram belega dolgozrnatega kuhanega riža da zgolj 1.200, kilogram krompirja 800 kalorij, še manj pa kilogram testenin. S takšno in podobno škrobno hrano imamo lahko vsaj 5 obilnih obrokov na dan – tako nismo nikoli lačni in nikoli debeli. Res pa je, da so druga živa bitja veliko učinkovitejša pri pretvarjanju ogljikovih hidratov v maščobo. Tipičen primer so prašiči, ki presežek ogljikovih hidratov hitro in obilno spremenijo v maščobo. Na srečo naš metabolizem ni podoben metabolizmu prašičev ali goveda, tako da opozorila, da se bomo zredili zaradi ogljikovih hidratov, posebej tistih iz celovite naravne škrobne hrane, niso utemeljena in dokazana niti v praksi niti v eksperimentih. Ljudstva, katerih je osnovna hrana riž, stročnice, koruza, krompir in žita so bila skozi zgodovino in so tudi zdaj najbolj zdrava, vitka in dolgoživeča.

Debelost in druge prehranske bolezni so posledica zaužitja več kalorij (prenajedanja, saj zaužijmo 22 % več kalorij kot 25 leti ), preveč maščob, preveč sladkorjev (posebej visoko fruktoznega koruznega sirupa) ter premalo celovite škrobne hrane in druge zelenjave ter sadja.

Trditev, da smo manj zdravi zaradi večjega vnosa ogljikovih hidratov in manjšega vnosa maščob, ni mogoče podpreti z nobenimi podatki, z nobeno verodostojno znanstveno raziskavo, je neresnična in milo rečeno neodgovorna. Prehrana je veliko preresna zadeva, da bi s takšno neodgovornostjo pisali o njej. Avtorji podobnih člankov bi se morali vprašati, kaj če bo kdo verjel objavljenemu?






Komentiraj

Resnica o holesterolskih lažeh in laži o zdravih jajcih

Objavljeno dne 26.10.2015 pod Izbrano za vas, Mediji, Zdravojedstvo

Če bi bil lastnik tovarne jajc, bi bil Večeru zelo hvaležen za dva marketinška prispevka. V predprejšnji številki Večera, v nedeljo, je bil namreč objavljen članek z naslovom Holesterolske laži, v zadnji številki pa članek z naslovom Spet so zelo zdrava. Oba sta bila opremljena z velikimi fotografijami jajc. Če bi bil ljubitelj jajc in holesterolske hrane, bi bil vesel potrditve, da je uživanje jajc ne samo varno, temveč celo zdravilno.

Novinarka našteje 7 “dokazov”, da so jajca “spet zelo zdrava”, kot da bi to nekoč bila. Pa niso. V prejšnjem članku je avtor govoril o “rehabilitaciji jajc”, čeprav so bila jajca vedno sporno živilo. Trditve o tem, da je holesterol neškodljiv, so za zdravje bralcev, ki verjamejo takšnim izmišljotinam, škodljive. Dejstvo, da je holesterol nujen, nima ničesar opraviti v vnosom holesterola s hrano. Kolikor ga potrebujemo, ga telo samo sintetizira. Vsak dodatni vnos, čeprav takoj ne vpliva na zdravje, obremenjuje jetra in celo telo ter je nepotreben. Ni druge resnice ali drugačnih raziskav. Navajanje posamičnih sestavin kot dokaz o koristnosti celote je preverjena oblika manipulacije. Podobno kot bi rekli, da klorovodikova kislina vsebuje vodo, brez vode ni življenja, torej je pitje klorovodikove kisline zdravju koristno.

Novinarka v zapisu Spet so zelo zdrava našteje nekaj lahko dokazljivih neresnic.

  1. Jajca, ki jih zaužijemo ob zajtrku, naj bi zmanjševala večerno lakoto. Biološko je to popoln nesmisel. Kar koli poješ za zajtrk, ne vpliva na večerni občutek lakote.
  2. Jajca so “polna vitamina B, natančneje kolina”. Vitamin B ne obstaja, za besedo “kolin” prvič slišim, najbrž je imela v mislih “holin”. Iz približno enega jajca dobimo od 1 do 3 % nekaterih vitaminov iz skupine B. Jajca so zelo bogat vir holesterola in holina, oba pa sta povezana z večjim tveganjem za nastanek raka prostate, holin še dodatno poveča tveganje za razvoj raka debelega črevesja, saj se (podobno kot karnitin iz rdečega mesa) presnavlja v vnetne snovi, ki prispevajo h kroničnim boleznim, vključno z rakom.
  3. Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, katere pomanjkanje je izjemno redko. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, v malo večji banani pa ga je 10-krat več.
  4. Jajce naj bi vsebovalo veliko antioksidantov. Katerih pa? Jajce ne vsebuje vitamina C, nekaterih vitaminov pa le toliko, da bi z njimi zadovoljili približno 1 % dnevnih potreb. Za pridobitev potrebnega vitamina E bi morali pojesti približno 20 jajc dnevno.
  5. Nobena verodostojna raziskava ne potrjuje navedb, da bi jajca zniževala krvni tlak.
  6. Jajca naj bi bila odličen vir železa in vitamina D. Natančni izračuni kažejo, da bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po vitaminu D3 (1.000 IE) vsak dan pojesti 64 jajc, medtem ko bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po železu pojesti 100 jajc.
  7. Z jajci se lahko shujša. Z vsako beljakovinsko hrano se lahko hitro hujša, a o tragičnih posledicah prakticiranja beljakovinskih diet je bilo napisanih veliko knjig.

Kaj pa oba avtorja o jajcih nista napisala?

  1. Jajca nimajo prav nobenega pozitivnega učinka na zdravje, ki ga ne bi mogli nadomestiti s popolnoma neproblematično hrano.
  2. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.
  3. V analizi 44 ločenih študij je sodelovalo več kot 400.000 udeležencev, ki so bili uvrščeni v tri skupine. V prvi so zaužili manj kot 3, v drugi od 3 do 5 in v tretji več kot 5 jajc na teden. Kakor se je povečevalo število jajc, tako se je povečevalo tveganje za raka na prebavilih. Najmočnejšo povezavo so raziskovalci ugotovili pri raku debelega črevesja. Tisti iz prve in druge skupine so imeli tveganje povečano za 15 %, medtem ko je bilo pri udeležencih iz tretje skupine (več kot 5 jajc na teden) tveganje večje za kar 42 %. V Študiji zdravja medicinskih sester je bilo ugotovljeno, da se tveganje za nastanek raka dojk poveča za 67 % za vsakih 100 g jajc na teden.
  4. Beljak je koncentriran vir živalskih beljakovin, ki so same po sebi problematične, predvsem zato, ker dvigujejo raven inzulinu podobnega rastnega hormona (IGF-1), ki je povezan s spodbujanjem raka. Jajca vsebujejo veliko metionina, aminokisline, ki vsebuje žveplo (povzroča vonj po gnilih jajcih in napenjanje), pri presnovi katere nastaja homocistein, ki je znan kot dejavnik tveganja pri številnih boleznih (srčna in možganska kap, bolezni ožilja v nogah, tromboza, tudi demenca in depresivne motnje). Jajca močno dvigujejo raven kislosti telesa, bolj kot goveje ali piščančje meso.
  5. Ker je jajce zelo visoko v prehranski verigi, so v njem pogosto nakopičene razne snovi, od antibiotikov, hormonov, cepiv in drugih zdravil do ostalih vplivov iz okolja. Jajca lahko vsebujejo mikroorganizme, ki pogosto povzročajo bolezni; najbolj znana je salmonela. Alergija na jajca je najpogostejša alergija na hrano pri otrocih, ki se razvije zaradi občutljivosti na beljakovine beljaka in sestavine rumenjaka. To je razlog, da zakonodaja predpisuje, da je treba obvezno navesti, ali je lecitin E322 jajčnega izvora.
  6. Z etičnega vidika ni pomembne razlike, ali jemo meso ali živalske izločke (mleko, jajca). Razlika je le v trajanju trpljenja pred ubojem. Kokoši je res vseeno, ali ji vzamemo jajca ali ne, ni pa ji treba živeti v kokošjem taborišču z odrezanim kljunom, da ne bi poškodovala sotrpink, brez življenjskega prostora …, saj jo na koncu vseeno ubijejo. Za čigavo korist? Ljudem uživanje jajc v ničemer ne koristi.

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki, ki jim je mar za resnico. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom o zdravju, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje.






Komentiraj

Bolestno zdrav

Objavljeno dne 26.10.2015 pod Izbrano za vas, Mediji, Zdravojedstvo

V na videz lahkotnem in skoraj zabavnem članku, objavljenem v Večeru v Nedeljo, z oksimoronskim naslovom Bolestno zdrav, je avtor zapisal nekaj stvari, ki so resne in vsebujejo pomembno sporočilo.

Takoj na začetku se avtor obregne nad trditvijo, da je za 90 odstotkov bolezni kriva hrana, kar bi naj bilo, če že ne neumna, vsaj nedokazana. V dokumentih EU je zapisano, da je 86 odstotkov bolezni posledica nezdravega življenjskega sloga. Najpogostejše bolezni sodobnega človeka (bolezni srca in ožilja, rak, diabetes, bolezni prebavnega sistema, alergije in druge avtoimunske bolezni) so neposredna posledica nezdravih prehranskih navad, pri katerih prevladuje načelo užitka. Trditev o velikanskem vplivu hrane na bolezni, čeprav za kakšen odstotek pretirana, ni niti neumna niti nedokazana.

Potem avtor opisuje ortoreksijo, kot bolestno skrb za zdravo prehrano. Če ima nezdravo prehranjevanje številna imena (ateroskleroza, srčne kapi, diabetes, artritis, rak, osteoporoza, ledvični kamni, debelost, alergije in številna druga) je morda celo prav, da ima tudi zdravojedstvo vsaj eno svojo bolezen. To pa ni ortoreksija. Ortoreksija ni bolezensko ukvarjanje z zdravo hrano, ampak pretirano ukvarjanje z lastnim zdravjem. Nekoč je bila s strani iste medicine kot bolezen označeno pretirano ukvarjanje z lastnim spolovilom (masturbacija) ali drugačno zadovoljevanje spolnih potreb (homoseksualnost). Želja, da sodobna medicina postavlja pravila normalnega vedenja in da vse, kar odstopa od normalnega (v konkretnem primeru prehranjevanja), označi kot bolezen, ki jo je treba zdraviti, je z vidika njihovih zaslužkov razumljiva. Težko pa razumem, da tako pogosto nasedamo tem trikom.

Norčevanje iz tistih, ki vse plačajo, le da je »bio« in »zdravo«, ob podatkih iz dobro dokumentiranih raziskav, da organsko pridelana hrana vsebuje npr. 29 % več magnezija, 27 % več vitamina C, 21 % več železa … in veliko manj fitokemikalij, postane samonorčevanje iz lastne neinformiranosti.

»Jesti, kar imaš rad, je veselje.«, zapiše avtor. Enako je pri vsem drugem: le namesto besede »jesti« uporabite besede »piti«, »kaditi« ali katerokoli drugo besedo. Na spletnih straneh vseh resnejših strokovnih zdravniških združenj je hrana razvrščena na tisto, ki je zdrava in ki ni zdrava. Nikjer ne obstaja predalček za veselo hrano. To kategorijo si izmisli avtorji knjig, receptov, diet ipd., ter prehranska industrija. Tako prodajajo vse, kar ljudi veseli in se ne zmenijo za to, ali jim to tudi koristi. Ker ljudje z veseljem berejo dobre informacije o svojih slabih navadah se tovrstna literatura dobro prodaja.

Poskus duhovitega zaključka, da bomo vsi umrli: tisti, ki nič ne jedo (?!), ki jedo zdravo in tisti, ki jedo, kar jim je v veselje, je, oprostite, a ne najdem boljšega izraza – neumen in škodljiv. Prvič, vsebuje popolnoma neresnično predpostavko, da zdrava hrana ne more biti v veselje in drugič, ne opozori, da se veselo prehranjevanje zelo pogosto konča žalostno, včasih tragično. Ne zgolj za veselojedca, ampak tudi za njegove svojce in vse, ki solidarno plačujemo njegovo zdravljenje ter za tiste, ki ostanejo prikrajšani za zdravstvene storitve, ker preveč denarja porabimo za zdravljenje posledic prehranskega veseljačenja. Svetovalcev veselega prehranjevanja to očitno ne skrbi, ker za svoje nasvete ne odgovarjajo.

Na starogrško modrost »izberi tisto, kar ti koristi, življenje bo samo poskrbelo, da bo to postalo tudi prijetno« smo očitno pozabili ali je nikoli nismo poznali. Pogubni varianti »izberi tisto, kar ti je v veselje, umrl boš v vsakem primeru«, bi se morali upreti. Tudi uredniki. 






Komentiraj

Moramo se vrniti k škrobni hrani!

Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014 

“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”

Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.

Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj? 

Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni,  debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje. 

Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.

Kaj še ugotavljate?

Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.

Kaj torej jesti, da ne zbolimo?

Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin  ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.

 

SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI

Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?

Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.

Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.

Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?

Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani. 

Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.

Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?

Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.

 

PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE

Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?

Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.

Kakšne učinke je študija imela pri nas?

Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.

Zakaj je tako?

Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.

Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?

Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.

Se res vse vrti samo v tem krogu?

Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.

Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.

To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah.  Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.

Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?

Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.

Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.

IZPOSTAVLJENE MISLI:

80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo

Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli

Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice

Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi

Škrob je naravna hrana ljudi

 

Avtor: Bojan Tomažič.






Komentiraj

Nadpomenke so brez pomena

Objavljeno dne 30.03.2014 pod Hrana, Zdravojedstvo

Nadpomenka (hipernim) je beseda s širšim (višjim) skupnim pomenom. Takšna beseda je npr. voda, ki je nadpomenka besedam reka, morje, jezero…  Ko nekdo reče voda, še ne vemo ali je imel v mislih morje ali reko, jezero ali potoček; morda ima v mislih čisto vodo, morda tekočino, ki priteče iz pipe.

Če v komunikaciji z drugimi hočemo biti zelo jasni se nadpomenkam izogibamo. Če hočemo biti nejasni, in v tej nejasnosti “prodati” svojo resnico, potem pogosto uporabljamo nadpomenke. Težko bi našli tako množično zlorabo nadpomenk, kot je to na področju zdravja in hrane. 

Ogljikovi hidrati so nadpomenka besedam škrob, sladkorji, vlaknine. A začuda smo naučeni kot ogljikove hidrate razumeti zgolj ali najpogosteje le sladkorje. Ni treba biti posebej informiran, da bi vedeli, kdo ima interes ogljikove hidrate predstavljati kot sladkorje in jim pripisovati škodljive posledice za naše zdravje. Skratka, če kdo reče “ogljikovi hidrati” je skoraj tako kot da ni nič rekel. Ogljikovi hidrati so beli sladkor in vlaknine iz pomaranče, bela moka in rdeči riž – skratka snovi, ki razen podobne kemične strukture nimajo nič skupnega. Podobno kot je ogljik lahko grafit v svinčniku in diamant in je voda lahko led, para ali snežinka.

Ko pa rečemo škrob, smo že konkretnejši. Najpomembnejša škrobna hrana so zrna: ječmen, ajda, pira, koruza, proso, oves, riž, rž, sirek, pšenica, divji riž, stročnice: fižol, leča, bob, grah in škrobna zelenjava: topinambur, pastinak, krompir, črni koren, sladki krompir, buče, jam. 

Hrana iz teh hranil je neskončno različna na vse možne načine: različno hranljiva, kalorična, vsebuje različne količine mineralov, vitaminov, vlaknin, encimov  in drugih snovi, je različnega okusa, barv, tekstur … Jedi iz različnih sort krompirja lahko pripravimo na 1001 način, nešteto oblik in okusov testenin iz različnih žit in različnimi kombinacijami le – teh, na stotine drugih načinov uporabe žita kot so kvinoja, pira, ajda, proso, tef… le lastna domišljija postavlja meje pri različnosti uporabe stročnic, ki jih je več kot sto različnih vrst. Skratka gre za tako raznolikost celovitih živil, da brez kakršnih koli naporov preprosto moramo zadovoljiti vse svoje prehranske potrebe, vključno z beljakovinami in maščobami.

Ker ni možno ponarediti znanstvene resnice, da je škrobna hrana izjemno raznolika in popolna, da zagotovi vse beljakovine (vse esencialne aminokisline) v optimalnih razmerjih in v odlični biološki razpoložljivosti ter vse potrebne maščobe (brez škodljivih transmaščob), je termin “škrobna hrana” nekako izginil in ga je nadomestila nadpomenka s slabim prizvokom – “ogljikovi hidrati”, katerih se drži sloves, da botrujejo sladkorni bolezni tipa B, mašijo žile, ne zagotavlja vseh drugih hranil, predvsem beljakovin ali nenasičenih maščob, ki jih je treba potemtakem dodatno vnašati s hrano živalskega izvora, a nič ni dlje od resnice.

Kaj je znanstvena resnica o škrobni hrani, ki je še nihče ni z dokazi ovrgel? Zakaj je škrobna hrana, obogatena z neškrobno različno zelenjavo, sadjem, semeni in oreščki popolna naravna izbira, in rešitev za skoraj vse prehranske bolezni: od debelosti, sladkorne, bolezni kardiovaskularnega sistema, avtoimunskih bolezni …? Hočete dokaze in logično razlago, kako je možno s to hrano vse te bolezni in mnoge druge ustaviti in celo odpraviti? Hočete končno shujšati dokončno, brez ločevanja, tehtanja, merjenja, načrtovanja, kombiniranja? 

V vseh državah, kjer prebivalci uživajo pretežno škrobno hrano, imajo najmanj bolezni in tam, kjer je poskrbljeno za dobre higienske pogoje, doživijo največ let.

Neznanje je najpogostejši in najmogočnejši vzrok za bolezni. Zdaj lahko veste. Biti brez teh informacij ni zdravo.






Komentiraj

Ali bomo leta 2050 vsi vegani?

Objavljeno dne 03.03.2013 pod Hrana, Zdravojedstvo

Švedski strokovnjaki so izračunali, da leta 2050 svetovne zaloge vode ne bodo zadostovale za naraščajoče potrebe živinoreje. Devet milijard ljudi naj bi takrat živelo na Zemlji in za tolikšno število prebivalcev so potrebni ukrepi, sicer bodo leta 2050 vsi prebivalci prisiljeni živeti kot vegani, ker živalske hrane preprosto ne bo dovolj za vse.

Morda pretiravajo: živalska hrana bo zanesljivo zelo redka (draga) in si jo bodo lahko privoščili le nekateri, in še to le poredkoma. Postali naj bi torej vegani, pa ne zaradi zdravstvenih koristi in etične drže, ampak zato, ker naraščajočega števila prebivalcev preprosto ne bo več mogoče prehranjevati z živalskimi izdelki.

Trenutno je približno dve milijardi prebivalcev predebelih, milijarda pa jih strada. Švedski strokovnjaki trdijo, da bomo morali vnos živalskih beljakovin od sedanjih 20 znižati na znanstveno dokazano zdravih 5 odstotkov vseh dnevnih kalorij. Če bi še teh 5 odstotkov živalskih beljakovin zamenjali z rastlinskimi, bi premagali mnoge bolezni ljudi in planeta.

Po mnogih izračunih so ugotovili, da za kalorijo živalske hrane porabimo 7 kalorij iz rastlin, da za kilogram mesa porabimo 10-krat več vode kot za kilogram krompirja, da je živinoreja veliko nevarnejši onesnaževalec okolja, kot so avtomobili. Več kot tretjina vseh obdelovalnih površin je tačas namenjena vzgoji rastlin za živinorejo. 

Ali bomo dovolj modri, da bomo raje začeli sami jesti rastline, ne pa, da z njimi najprej nahranimo živali in potem jemo predelane rastline v obliki škodljivih živalskih beljakovin in maščob z dodatki hormonov, zdravil, mikrobov …, zaradi česar najpogosteje zbolevamo?

Morda nas bodo ob tem tudi izkušnje, kakršnim smo priče v teh dneh, še prej prepričale, da je vredno premisliti o sedanji prehranski praksi, ki povzroča največ kroničnih nenalezljivih bolezni in dolgo, boleče umiranje.

Zapleti s konjskim mesom v Evropi in ponovno odkritje aflatoksina v mleku opozarjajo na nekaj pomembnih dejstev: Niti ena država in tudi ne vse skupaj, združene v EU, z ogromnim, dragim aparatom, ne morejo v celoti zaščititi svojih državljanov in jim zagotoviti varne hrane. Treba je vedeti, da bo tako tudi v prihodnje. Državni organi, kljub neštetim zakonom in direktivam, še vedno ne morejo izslediti virov hrane. Ali pa je morda sistem zasnovan tako, da je vir zelo težko izsledljiv ali sploh ne.

Izjavam in zagotovilom državnih organov ne moremo verjeti, saj eni ugotovijo, da je hrana varna, drugi pa, da je ta ista hrana nevarna, kot je to bilo v primeru aflatoksina. Neučinkovitost (vseeno je, ali objektivna ali subjektivna) in morda pristranskost državnih organov in laboratorijev je nekaj, s čimer moramo računati, in bolj kot kdaj prej se moramo zanašati nase. Ali so z zastrupljeno krmo hranili tudi druge živali: ali je aflatoksin morda v jajcih, celo v mesu? Kje bodo končale kemikalije, s katerimi bodo zdravili bolne živali?

Državni nadzor je pomanjkljiv. Po nekaj tednih, ko so nam zagotavljali, da je prisotnost konjskega mesa v prehranskih izdelkih zgolj “etični” problem, so ugotovili, da je konjsko meso onesnaženo z močnim zdravilom, ki škoduje ljudem. Z zmanjševanjem števila inšpektorjev in povečevanjem želje proizvajalcev po dobičkih bomo potrošniki vsak dan bolj tvegali svoje zdravje.

Afera s konjskim mesom je mnoge mesojede spomnila, da imajo tudi oni lastni prag etičnosti in da ne jedo določenih živali. Tisti, ki imajo konje za “hišne” ljubljence, so bili ogorčeni: nekdo je celo izjavil, da se počuti “nečisto”. Če bi nas enako bolelo trpljenje katerekoli živali, ne pa samo trpljenje in muke “naše”, bi bil ta svet veliko bolj zdrav in srečen. 

Zavedanje, da država ne more ščititi naših interesov, bi moralo usmerjati našo pozornost v samozaščitno obnašanje. Pozorneje bi morali brati opozorila znanstvenikov o pomenu prehranjevanja, verjeti bi morali nevtralni znanosti, katera hrana je zdrava, predvsem pa bi morali vedeti, kdo nas hrani. Tragikomično je, da v Sloveniji kupujemo hrvaško lazanjo, ki jo je proizvedlo belgijsko podjetje iz romunskih konjev, ki jih je pripravila francoska industrija – morda pa ta veriga še ni popolna. Cel mesec dni po odkritju konjskega mesa v burgerjih odkrivajo, da je prisotno v lazanjah, kebabih, klobasah, tortelinih …

Slovenija ima vse možnosti za prehransko samozadostnost in zaradi svoje majhnosti tudi vse možnosti za skoraj popoln nadzor hrane, a kaj, ko oblast zanima vse kaj drugega. V Sloveniji imamo toliko neobdelanih kmetijskih zemljišč, da bi lahko zaposlili tisoče in tisoče zdaj brezposelnih državljanov. 

Če bi tisti, ki iz kakršnihkoli razlogov kupujejo hrano, kupovali pri znanih kmetih, bi kmetje povečali proizvodnjo in znižali cene, povečalo pa bi se tudi število kmetij. Dokler bomo raje kot obsedeni zbirali točke zvestobe in histerično iskali najcenejšo hrano, bomo lahek plen tistih, ki nam bodo prodajali tudi tisto, česar ne maramo in kar nam ne koristi. Vsaka žival v naravi izbira izključno tisto hrano, ki ji koristi, edino človek izbira tisto, ki mu je blizu, ki je poceni, lepo zapakirana, se zlahka odpre in hitro pripravi.

Zastrupitve z rastlinsko hrano so redke in posledica izjemne malomarnosti. Potrebe rastlin so skromne, če le zrastejo in dozorijo, pomeni, da vsebujejo vse hranljive snovi, čeprav morda v manjših koncentracijah. Zdravstvena oskrba rastlin in nadzor kakovosti sta preprostejša. Z rastlinsko hrano bistveno znižamo zdravstvena tveganja, pričakovane zdravstvene koristi pa so veliko večje.

Z Večerovim bobom leta nagrajena izjava, da gospa ne gleda na kakovost živil in kupuje najcenejše, govori o finančni stiskah ljudi, a posredno obtoži zdravo hrano, ki naj bi bila dražja in si jo revni ne morejo privoščiti. V anketi istega časopisa je na vprašanje “Ali pazite, kakšno hrano jeste?”, nekaj več kot 40 odstotkov bralcev odgovorilo, da “gledajo le na ceno, ne pa na kakovost”. Kakovostna, celovita rastlinska hrana, pri kateri imajo osrednje mesto škrobna živila z dodatkom rumene, zelene in rdeče zelenjave, sadja in oreščkov, ob omejenem vnosu maščob, enostavnih sladkorjev in stročnic, je najcenejša in za ljudi najpopolnejša hrana, tudi z vidika dnevnih stroškov. Če k temu prištejemo velikanske stroške proizvodnje živalske hrane, stroške zdravljenja ipd., kar vse moramo plačati kot končni kupci, je očitno, da je tista hrana, ki jo danes označujemo za najcenejšo, v resnici najdražja. 

Morda pa bo v prihodnosti vse drugače. Ljudje smo v svoji neomejeni zmožnosti primitivnega posnemanja narave sposobni vsega: kmalu naj bi jedli meso iz laboratorija, pili človeško mleko, ki bi ga dajale krave, jedli rastline brez semen, pili vodo iz plastenk in dihali zrak iz konzerv. Bo človeštvo lažje živelo, ko nas bo spet le milijarda ali dve – bo takrat scenarij za leto 2050 drugačen? Tudi na to kapitalizem še nima odgovora: po eni strani potrebuje veliko potrošnikov, po drugi strani pa mora zniževati stroške. Kakor se bo kapitalistom izplačalo, tako bo! Razen, če …

Objavljeno v reviji 7DNI – 27. februar 2013

 






Komentiraj

O nevarnosti soje

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Hranila, Zdravojedstvo

Prejemam veliko vaših pisem in prav za vsako sem iskreno hvaležen. Vsako me po svoje obogati, prinese nekaj novih informacij. V preteklih tednih sem prejel kar nekaj preposlanih e-mailov z enim sami vprašanjem: kaj o tem menite vi. Gre za dokaj staro pismo o škodljivih učinkih soje iz katerega bi človek lahko sklepal, da je soja smrtno nevarna rastlina. Da ne bi odgovarjal vsakemu posebej in ker menim, da bi moje mnenje utegnilo zanimati tudi vas, sem se odločil, da ga uvrstim v informacije za zdravje.

Najprej nekaj načelnih stališč. Prvič. Ne obstaja hrana ali hranilo, ki bi bila koristna ali škodljiva ne glede na količino. Včasih je med strupom in zdravilom razlika le v količini ali koncentraciji. Nobeno pretiravanje ni dobro. Drugič. Zdravo prehranjevanje temelji na raznolikosti. Ena rastlina ali hranilo ne vsebuje vsega, kar potrebujemo. Tretjič. Nobeni izolirani snovi iz kateregakoli hranila ne bi smeli pripisovati posebnega (prevelikega) pomena. Vse snovi skupaj, v naravni harmoniji in medsebojnem delovanju ustvarjajo tisto, kar je koristno za nas. Četrtič. Nadomeščanju živalskih beljakovin ni treba posvečati prevelike pozornosti in ni treba iskati ene rastline, ki bi nadomestila živalske beljakovine.

Tudi drugače slišim dobronamerna opozorila, da je soja nevarna. Ko odgovorim, da soje skoraj ne uživamo, me zaskrbljeno vprašajo: od kod pa dobiš beljakovine, če ne ješ soje.

Soja je rastlina, ki je bila najprej prepoznana kot popolna hrana, zdaj pa je naenkrat postala zelo nevarna. Soja iz mojega vrta (ko bo žena to brala, bo dvignila obrv in vprašala: čigavega vrta!?), torej, soja iz najinega vrta je nekaj drugega kot soja, na embalaži katere  piše »proizvedeno v EU«, da o kakšni drugi soji niti ne govorim. Ideja: poiščite gensko nespremenjeno in netretirano sojino zrno in vzgajajte lastno sojo. Z vrtom, v katerem uspeva tudi čičerka, adzuki fižol, mung fižol, dolga vigna, goji jagode, tudi kakšna figa in še veliko drugih rastlin se bom pohvalil kdaj drugič. Sojo v kuhinji uporabljamo povprečno dva krat na mesec pri enem obroku, občasno pa kot dodatek kakšni drugi jedi. Tako fitoestrogeni ne vplivajo na tri moške družinske člane, ženi pa najbrž malo pomagajo. Sojine napitke uporabljamo kot dodatke. Morda kdaj pomešamo riževo in sojino mleko, uporabimo občasno sojin jogurt, smetano. Zelo redko uporabljamo tofu, da o okari in podobnem niti ne govorimo. Dokaj redno uporabljamo sojin miso z različnimi okusi in sestavinami ter sojino omako Kikkoman – oba izdelka sta naravno fermentirana soja. Fitinska kislina v soji ni samo slaba (škodljiva), ima tudi veliko koristih funkcij in strašiti z njo je potrebno le tiste, ki zaužijejo veliko soje ali drugih stročnic vsak dan. V naši prehrani stročnice niso zelo zastopane, običajno jih namakamo in kuhamo, tako da s fitinsko kislino nimamo nobene skrbi. 
»Kaj pa potem jeste, Sočetovi?«, se morda vprašate. Povabil bi vas na kakšno kosilo, a ceneje bo, če vam zaupam kakšen recept ali pa napišem, kaj običajno jemo. Osnova našega prehranjevanja je škrobna hrana: zrna, žita, krompirji in veliko različne zelenjave ter sadja … Takšna hrana zagotovi vse, kar potrebujemo: beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vitamine, minerale, vlaknine. 

Še eno opozorilo je te dneve polnilo elektronske nabiralnike in tudi časopisne stolpce. Zdi se, da so ustvarjalci in glavni distributerji tega sporočila prodajalci vitaminskih dodatkov in mleka, kateremu že skoraj standardno dodajajo vitamin D3. Dobronamerno se sklicujejo na neko študijo, v kateri bi naj ugotovili, da več kot 50 odstotkov Evropejcev trpi zaradi pomanjkanja tega vitamina. Priznajo sicer, da bi lahko bil vzrok za pomanjkanje tega vitamina premajhna izpostavljenost sončni svetlobi oz. preveč pokrivanja z oblačili ali kremami z izjemno visokimi zaščitnimi faktorji. Dobro je, da so zalegla opozorila dermatologov, da je sončenje nevarno, a tako kot pri soji je treba imeti pravo mero. Petnajst minut zjutraj ali popoldan, trikrat na teden z odkritim obrazom, dekoltejem in rokami naj bi zadoščalo, da telo samo sintetizira dovolj tega vitamina, pravzaprav hormona, ki je mnogo pomembnejši, kot le za trde kosti. Enako kot pri soji, tudi pri dodajanju vitamina D3 je pretiravanje nevarno.

 

5. 11. 2011






Komentiraj

Vegežerci – čigave interese ogrožajo

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Veganstvo, Vsejedstvo, Zdravje, Zdravojedstvo

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci – Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? 

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem … zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah,  zaradi njih ne krčijo gozdov… zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane (natančneje mesa) in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci … – temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju! 

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre. Ne bomo ustvarjali fronte med borci za pravice živali, da le-te živijo brez mučenja in med borci za pravice ljudi, da lahko živali mučijo in ubijajo. Večina, ki je pogosto nestrpna do katerekoli drugačnosti in do strpnih ter inertna pri svojih navadah nima od takšnih razprav prav nobene koristi, enako kot tudi manjšina, ki je enako nestrpna, včasih tudi agresivna.Vse to izvirno nima veze z načinom prehranjevanja in tudi ne z vegežerci.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk – ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor, dr. Campbell, bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje. Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Kako naj ljudje razumejo istega zdravnika, ki izjavi, da je kravje mleko za dojenčka do šestega meseca smrtno nevarno (temu pritrjuje celotna stroka), ob drugi priložnosti pa pove, da so za rast in razvoj majhnega otroka živalske beljakovine (mleko in mlečni izdelki) nenadomestljivi (stroka niti približno ni enotna – kaj pa naj bi se v telescu šestmesečnega bitjeca spremenilo, da bi včeraj smrtno nevarna snov čez noč postala nenadomestljiva), v tretji izjavi pa pove, da je že veliko krat povedal, da odrasli ljudje mleka ne potrebujemo, ker je mleko namenjeno mladičem, dokler dojijo (stroka je enotna, da vsaj 75 % odraslih ima laktozno intoleranco – ne prenašajo mleka – preprosta statistika državnih uradov pokaže povezavo med količino zaužitega mleka in mlečnih izdelkov in določenimi boleznimi).

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri domači strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)? 

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar. 

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice in gledale drugačne reklame. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

31. 8. 2011






Komentiraj

Skrivnostno življenje brokolija

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Hrana, Veganstvo, Vrt, Zdravje
O rastlinah ne vemo veliko. Tudi o drugih stvareh vemo bore malo, skoraj nič. Vsa velika odkritja v zgodovini človeštva so le v tem, da odkrivamo kako kaj v naravi deluje. Vsi naši izumi so le bedna kopija dogajanja v naravi. Ste mogoče gledali film ali brali knjigo Kateri k. sploh vemo? (What the bleep do we know!?). Nimate knjige, ne morete najti filma? Nič hudega – pišite mi. Zvedeli boste, kako človeštvo en k. ve.
Rastline so vredne občudovanja. Težko bi zapisal, da so rastline inteligentna bitja, zanesljivo pa funkcionirajo zelo inteligentno. Naj omenim samo še eno knjigo, potem neham sitnariti s knjigami, to je Skrivnostno življenje rastlin, avtorjev P. Tompkinsa in C. Birda. Če je še niste, jo obvezno preberite. Uh, moram prelomiti obljubo in omeniti še eno knjigo istih avtorjev, ki jo poznajo le redki in, kolikor vem, ni prevedena v slovenščino: Skrivnost tal (zemlje, prsti) – Secret of The Soil. 
Dolgo nisem vedel, da ima tudi brokoli svoje skrivnosti. Ljudje kupujejo glave brokolija, jezni so na trgovce, ker je še nekaj listov zraven, doma liste odstranijo, brokoli kuhajo, pražijo, pretlačijo… Skrivnost brokolija je v njegovih listih, ki so enako koristni kot glava iz cvetov. Ko to pišem, pijem sok iz listov brokolija. Lahko bi v Vitamix dal brokoli, dobil bi enako hranljivi sok, a kaj, ko je listov veliko več kot cvetov.
  Brokoli surov v 100 gramov cvetna glava          listi
  Ogljikovi hidrati:   6.64 g  5.24 g
  Maščobe:  0.37 g  0.37g
  Beljakovine:   2.82 g  2.98 g
  Voda:  89.30g  90.69 g
  Vitamin A ekviv.:  31 μg (3 %)  800 μg (89 %)
  Tiamin (vit. B1):  0.071 mg (5 %)  0.065 mg (5 %)
  Riboflavin (vit. B2):  0.117 mg (8 %)  0.119 mg  (8 %) 
  Niacin (vit. B3):  0.639 mg  (4 %)  0.639 mg  (4 %)
  Pantotenska kislina (vit. B5):  0.573 mg (11 %)  0.575 mg (11 %)
  Vitamin B6:   0.175 mg (13 %)  0.159 mg (12 %)
  Folati (vit. B9):  63 μg (16 %)  71 μg (18 %)
  Vitamin C:  89.2 mg (149 %)  93.2 mg (155 %)
  Kalcij:   47 mg (5 %)  48 mg (5 %)
  Železo:  0.73 mg (6 %)  0.88 mg (7 %)
  Magnezij:   21 mg (6 %)  25 mg (8 %)
  Fosfor:   66 mg (9 %)  66 mg (9 %)
  Kalij:  316 mg  (7 %)  325 mg  (7 %)
  Cink:   0.41 mg (4 %)  0.40 mg (4 %)
  Selen:   2.5 μg (6 %)  3 μg (6 %)
V oklepaju je odstotek dnevno priporočene količine. 
In še eno skrivnost brokolija vam bom zaupal: brokoli ne mara vročine! Noče, da ga kuhamo, pražimo, pečemo, cvremo. Najraje ostane surov.
Listi brokolija v mojem kozarcu so še pred nekaj minutami bili živi deli žive rastline, v Vitamix sem dodal nekaj kock ledu in sok se ni segrel, kljub temu, da so ostri noži dobesedno razbili trde molekule listov, kar mi je omogočilo, da zaužijem sveže encime, vitamine in minerale, ki bi, ujeti v vlakninah, ostali neprebavljeni. Temu rečejo »živa hrana«! Če bi v Vitamix, poleg brokolija, namesto sadja dodal nekaj druge zelenjave bi imel v štirih minutah vročo “živo” brokolijevo juho.
Rastline ne rastejo zaradi nas in ne za nas. Vse, kar rastline delajo in naredijo, delajo in naredijo zaradi sebe: rastejo, imajo liste, cvete, plodove … za svoj rast in razvoj potrebujejo minerale, vitamine, encime, vodo, maščobe, ogljikove hidrate …. Zato jih tudi proizvajajo. Vse te snovi so sestavni del življenja rastline, »živijo« dokler živi rastlina. Ko rastlini vzamemo del (list, plod, cvet) se v tistem delu konča življenje in vsi sestavni deli začnejo umirati (odmirati). Ko je treba zaradi globalnega trga del rastline prodati tisoč kilometrov oddaljenemu kupcu, je treba ta proces umiranja upočasniti, kolikor le lahko. Obstaja nekaj naravnih načinov upočasnitve, kot je npr. hlajenje saj na nizkih temperaturah upočasnimo razkrajanje. Obstaja tudi manj naraven način, kot je pakiranje v vrečke s CO2, kjer ni kisika in ne prihaja do oksidacije (gnitja). Obstaja tudi obdelava s kemičnimi sredstvi. Še pred tem je treba poskrbeti, da je rastlina pripravljena na dolga potovanja, kar pomeni, da ji v fazi rasti dodajajo različne kemikalije, da pospešijo rast, dvignejo odpornost proti boleznim, da rastlina ohrani barvo, svež videz …
Pri uživanju vseh rastlin velja enako pravilo: maksimalno skrajšajmo čas od trganja do zaužitja. Najbolje, če se ta čas meri v minutah, ker je takrat v rastlini največ življenjsko pomembnih hranil. Drugo pravilo: rastlino čim manj temperaturno spreminjamo (kuhamo, pečemo, pražimo, cvremo), ker na ta način v njej ohranimo največ hranljivih snovi. 
Kaj lahko naredimo sami?
Imejmo lastni vrt. Pridelamo lahko skoraj vse brez škodljivih škropiv in gnojil. Iz vrta vzamemo takrat in toliko kolikor potrebujemo in zelenjavo in sadje uničujemo najmanj kolikor je potrebno. 
Te dneve je bil objavljen podatek, da imamo v Sloveniji 35.000 hektarjev zapuščene zemlje, na kateri bi lahko pridelovali zelenjavo in sadje. To bi bilo dovolj, da bi imela vsaka družina svoj vrt. Ne potrebujemo velike parcele. Ravno v knjigi Skrivnostno življenje tal, avtorja opisujeta kako ljudstvo Hunza obdelujejo vrt, ki pogosto meri le nekaj deset kvadratnih metrov, izkoristijo vsak centimeter zemlje, sami skrbijo za semena in zemlji vračajo to, kar jim da.
Gibanje, ki bi lahko spremenilo naš planet, bi se lahko začelo v naših vrtovih. In mi bi lahko bili začetniki tega gibanja. 
Začni obdelovati vrt in spremenil boš sebe. Spremeni sebe in spremenil boš svet. 
30. 6. 2011





Komentiraj

Ne gre le za živali …

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.
Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca… predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.
Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.
Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela. 
Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija? 
Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?
Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?  
Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva! 
Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.
Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih – o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.
20. 6. 2011





Komentiraj

Za živali in za ljudi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se, Veganstvo, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana. 
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični. 
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko. 

Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.  

Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.
Bodite zdravi. Se splača!
2. 5. 2011





Komentiraj

Epidemija dobrega zdravja

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Zdravje, Zdravojedstvo

Začelo se obdobje nalezljivega zdravja, ki se nezadržno širiti po celi Sloveniji. Bolniki in zdravniki, mladi in stari, moški in ženske, upokojenci in delavci, invalidi in športniki, študenti, dijaki, dojenčki in nerojeni zanamci, vsejedci, vegani, vegetarijanci, presnojedci, vsi zdravi in nezdravi … vsi bodo lahko uživali velike prednosti odličnega zdravja. 

Danes smo začeli pošiljati knjigo KITAJSKA ŠTUDIJA – najcelovitejša študija o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva, ki bo resnično marsikomu rešila življenje. Jutri bomo začeli z branjem in kljub obsežnosti hitro končali. Spoznali bomo, zakaj do zdaj nismo imeli jasnih in resničnih informacij, kako se rezultati raziskav ustvarjajo in prilagajajo ter posredujejo javnosti, zakaj je situacija na področju prehrane in zdravljenja takšna kot je, ter kaj je čista znanstvena resnica.

Vsi vsak dan kupujemo zdravje in daljše življenje. To je za mnoge neskončno dober posel in vsi v tem poslu ne igrajo poštene igre. Težko bi našel področje, kjer je toliko zmede, ki je namerno povzročena, ker je to področje neznansko velikih dobičkov prehranske, farmacevtske in medicinske industrije, ki ima ogromen vpliv na šolstvo, medije in politiko. 

Če hočemo odgovorno skrbeti za svoje dobro, za dobro svoje družine moramo imeti kakovostne informacije – to pomeni poštene, pristne in verodostojne.

Zdaj končno imamo knjigo, ki razprši vso to zmedo in nam ponudi prave, izvirne znanstvene dokaze o tem, kaj je dobro in kaj ni dobro. 

Ali je možno, da to koga ne zanima? Seveda je. Ljudje veliko krat delujemo samouničevalno in se zanesemo na zakon verjetnosti. »Morda ne bom ravno jaz.«, si mislijo. Velikokrat so določena prepričanja tako globoka, da jih težko spreminjajo. Ker vsako spreminjanje terja napor, smo raje po starem in upamo, a upanje umre pred nami.

Težko je delati spremembe, še težje je biti bolan. Za zdravje je treba nekaj plačati, a vsaka bolezen je veliko dražja. Za spremembe, ki zanesljivo vodijo k boljšemu zdravju, je treba vložiti nekaj časa, a veliko več časa porabimo za bolezen. Če začnemo ZDAJ, bodo vse spremembe lažje, prihranili bomo veliko denarja in imeli veliko več časa v katerem bomo uživali zdravi .

A za spremembe ni dovolj potreba, nujna je informacija. Nič ne pomaga, če vem, kaj je narobe, vedeti moram, kaj je prav. 

Tudi tisti, ki nočejo sprememb in igrajo »loto-life« bi morali imeti prave informacije in sodelovati pri njihovem širjenju. 

Zdravje je nalezljivo. 

Začela se je velika epidemija zdravja in mi smo ponosni »okuževalci« z dobrimi, verodostojnimi informacijami.

3. 2. 2011






Komentiraj

Podaljšajte si življenje

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Zdravje, Zdravojedstvo

Od kdaj obstaja  človeštvo nenehno iščemo eliksir mladosti. Ves čas se sprašujemo, kaj  bi delali, da bi živeli dalj časa?

Eden od dobrih odgovorov je – jejmo čim manj.

Naj vas spomnim na 5-6 tisoč let staro zgodbo iz zena, ki  pravi, da Stvarnik vsakemu posamezniku že ob rojstvu določi neko količino hrane. Ko to hrano poje – umre. Če določeno količino hrane zmanjšujemo počasi, bomo živeli dolgo. Če odmerjeno količino hrane pojemo hitro, bomo hitro tudi umrli. Da je stvar bolj zabavna Stvarnik nobenemu ni zaupal, kakšno količino mu je določil. Zato velja nasvet za vse: jejmo čim manj, da bo odmerjeni kupček dolgo trajal.

Tisočletja pozneje (ta mesec so bili objavljeni rezultati raziskave) so znanstveniki ugotovili, da živalim lahko podaljšajo življenje za 40% samo s tem, da jim zmanjšajo vnos kalorij za 30%. Trdijo, da so bile povrh živali  (miši) bolj zdrave, živahnejše in da so imele močnejše kosti, bile so zaščitene pred sladkorno tipa B in bile so tudi mentalno bolj sposobne.
Znanstveniki raziskujejo naprej: kako z umetnimi zdravili upočasniti proizvajanje proteina S6K1, ki vpliva na AMPK molekule … Izmisli si bodo še veliko okrajšav, različnih imen in morda potešili svojo in našo radovednost. Njihov cilj je doseči, da se organizem, ob pomoči farmacevtskih pripravkov, obnaša tako, kot da smo pojedli za 40% manj kot smo v resnici. Kaj bo to povzročilo na drugih področjih, ne razmišljajo.

Vendar, takšne pomoči ne potrebujemo. 
Raje si zamislimo neki kup hrane in vsakič, ko s tega kupa nekaj vzamemo, se zavedajmo, da smo bližje temu, da od kupa ne bo ostalo nič. In, saj že veste: manjši kupček – bližji konec; nič kupčka – nič življenja. 
Torej  –  jejmo manj!

4.11.2009






Komentiraj

Prehranska revolucija

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Zdravje, Zdravojedstvo
Na vse bolj popularnem kanalu 24Kitchen smo lahko gledali oddajo o projektu Prehranska revolucija, ki jo je uvajal sloviti kuhar Jamie Oliver. Osebno nikoli nisem rad gledal njegovih oddaj ali bral njegovih knjig, a ta oddaja ima že po namenu in naslovu sporočilo, na katerega bi rad opozoril.
Oliver je iz javnih občil izvedel, da v nekem mestu v ZDA prebivalci nadpovprečno pogosto zbolevajo za skoraj vsemi kroničnimi boleznimi in da imajo izjemno visoke stopnje prezgodnjih smrti. Po neštetih nastopih, oddajah, prireditvah, knjigah, šolah … je Jamie deloval zrelo in prepričljivo, ko je izjavil: vzrok njihovih težav je hrana. V Angliji je pustil družino in se odpravil pomagat Američanom. Ko so odpovedali zdravniki, se je pojavil kuhar.
Prinesel je pomembno sporočilo: hrana je ključ, s katerim odklepamo raj zdravja ali pekel bolezni. Seveda je tisto, kar je predlagal kot zdravo hrano, še daleč od zdrave hrane, je pa veliko manj škodljivo in velik korak k pravi hrani. Gledam, kako resno opozori predebelo mamo, da bo s svojo hrano že zdaj predebele otroke prikrajšala za 10 do 15 let življenja. Zdravnik je bil še bolj odločen: “Vaš sin bo živel najmanj 30 let manj, če bo jedel takšno hrano še naprej, pred tem pa mu grozijo zamašene žile, kapi, amputacija, slepota … “, je bil jasen. Kamere in šov gor ali dol, pretresljivo in iskreno je zvenela izpoved mame, ko je v joku dejala, da ni nič hujšega na svetu, kot spoznanje, da ubijaš lastne otroke. Morda je do zdaj imela izgovor, da tega ni vedela. Zdaj izgovorov ni več. Bilo je tragikomično gledati, kako kuharice v osnovni šoli pripravljajo “hrano” za katero, vedo le glavno sestavino (npr. piščančje meso) za cel seznam dodatkov v tej hrani, pa se jim niti sanja ne. V oddaji nastopi tudi nekakšna inšpektorica šolske prehrane, ki nadzira, ali se otroci hranijo po smernicah, ki jih je predpisalo ministrstvo za kmetijstvo.
Prevedeno: skrbi, da otroci postanejo in ostanejo zvesti potrošniki tistega, kar proizvajajo ameriški proizvajalci hrane, ki vodijo kmetijsko ministrstvo. V posmeh boleznim, ki jih povzroča hrana, ki je slavnega kuharja pripeljala iz Anglije v Ameriko, te prehranske smernice imenujejo “smernice zdravega prehranjevanja”. In v istem hipu sem se spomnil, da tudi naše ministrstvo za kmetijstvo skupaj z združenji proizvajalcev hrane sofinancira jumbo plakate, televizijske in druge oglase, kjer propagira meso ali mleko, in se pri tem sklicujejo na smernice zdrave prehrane, ki so jih sami spisali.
Tudi v Sloveniji so bolna mesta, s katerimi se resno ne ukvarja niti ministrstvo za okolje, niti ministrstvo za kmetijstvo, da o ministrstvu za zdravje niti ne govorim: njih zanima predvsem, kaj se dogaja za zidovi zdravstvenih ustanov. 
Za spoznanje, da veliko krat škodimo lastnemu telesu in lastnemu otroku ni treba potovati daleč. Amerika je tu, samo videti jo je treba.

Prehranska revolucija, ki jo ponuja g. Oliver, ni prava revolucija. Kuha še vedno zelo nezdravo hrano, a ta vseeno pobije manj ljudi, kot tista zaradi katere je začel svojo malo revolucijo. Je pomemben korak pri razumevanju kako hrana vpliva na zdravje, pravo revolucijo ba slavni kuhar se je pridružil, to pa je prehranjevanje s polnovredno rastlinsko hrano.

Napisano 5. 3. 2012





Komentiraj

Imel sem srečo in nisem umrl!

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Zdravje, Zdravojedstvo

»Imel sem srečo in nisem umrl!« 

To je izjavil bivši ameriški predsednik Bill Clinton to nedeljo v pogovoru z dr. Gupto za CNN. Kaj je po številnih operacijah najboljših kirurgov v najboljših bolnišnicah rešilo Billa Clintona, da ni umrl? Sprememba prehranskih in življenjskih navad.

Gospod Clinton je moder in bogat človek. Privošči si lahko najdražje svetovalce, najdražjo hrano in številne medicinske novotarije, izjavil pa je tole: »Všeč mi je zelenjava. Rad imam sadje.« Preprosti, poceni polnovredni obroki rešujejo življenja!

Že pred meseci sem pisal, kako je g. Clinton javno pohvalil knjigo Kitajska študija, ki je njemu, tako kot mnogim drugim, spremenila (rešila) življenje. 






Komentiraj

Mleko nevarnejše od aflatoksina?

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Izbrano za vas, Zdravje, Zdravojedstvo | Oznake:

Dve izjemno nevarni kemikaliji sta lahko v krmi domačih živali: dioksin in aflatoksin. Znanstvenik, ki je med prvimi izoliral dioksin in dolga leta raziskoval delovanje aflatoksina, je bil prof. dr. Colin Campbell, v širši javnosti znan kot nosilec najobsežnejše študije v zgodovini človeštva o vplivu hrane na zdravje, ki jo je skupaj z ugotovitvami več kot 750 drugih raziskav objavil v knjigi Kitajska študija. Temeljna ugotovitev njegovih raziskav je, da na razvoj raka bolj vpliva vnos beljakovin kot prisotnost rakotvornih snovi: “Odkrili smo, da nizek vnos beljakovin zmanjšuje razvoj raka in na več načinov deluje sinhrono. Kot da to ne bi bilo dovolj, smo še odkrili, da visok vnos beljakovin, ki presega količino, potrebno za telesno rast, razvoj raka celo spodbuja. Pospeševanje raka smo lahko nadzorovali preprosto s tem, da smo spreminjali količine beljakovin, ne glede na izpostavljenost rakotvornim snovem. Kot bi vklapljali in izklapljali stikalo za luč. Dejavnik, ki je v tem primeru spodbujal raka, so bile beljakovine v kravjem mleku. Mojim kolegom je bilo izjemno težko sprejeti že to, da bi beljakovine lahko spodbujale razvoj raka, in to beljakovine kravjega mleka … Sem nor?”

Ne, gospod Campbell ni bil nor. Dolga leta po vseh teh odkritjih še vedno velja za eno največjih znanstvenih avtoritet na področju vpliva hrane na zdravje in vse poznejše raziskave na živalih in ljudeh so dokazovale to njegovo trditev.

O živalskem mleku

Mleko je hranilo za dojenčke za precej natančno odmerjen čas, ko druge hrane še ne morejo uživati. Dojenje je edini naravni način konzumiranja mleka in v tem načinu se mleko ne izpostavlja ne svetlobi, ne temperaturnim, kemičnim ali fizikalnim spremembam gre neposredno iz telesa v telo in tako se ta za življenje dojenčka življenjsko pomembna tekočina skoraj ne more okužiti. Vsaka živalska vrsta ima mleko, ki ustreza samo tej živalski vrsti. Po kemični sestavi se človeško mleko zelo razlikuje od kravjega, to pa od kobiljega ali od podganjega mleka. Sestava mleka je prilagojena potrebam dojenčkov: to, kar potrebuje otrok, je nekaj drugega kot tisto, kar potrebuje teliček, ali žrebiček, ali podganji mladič. Pri vseh živalskih vrstah brezpogojno velja železno pravilo: takoj ko mladiči postanejo sposobni uživati drugo hrano, opuščajo dojenje. Ko izgubimo naravno potrebo po mleku, se začne zniževati tvorjenje encima za presnovo mleka (rinila) za predelavo beljakovin in laktaze, za predelavo ogljikovih hidratov v mleku (laktoze). Človek je izjema in to svojo tehnološko superiornost drago plačuje. A kaj, ko so kraja (kravi krademo tisto, kar ni nam namenjeno), predelava in prodaja mleka in mlečnih izdelkov eden največjih poslov na našem planetu. Kar 75 odstotkov (ta podatek je tudi objavljen na spletni strani Ministrstva za zdravje RS) odraslih oseb ne sintetizira dovolj laktaze, encima za presnovo beljakovin iz mleka (laktoze), a še vedno verjamemo marketinškim priporočilom, da nikoli ne prerastemo potreb po mleku, da jogurti skrbijo za učinkovitost imunskega sistema, nas varujejo pred prehladi in napihnjenostjo, da so siri nenadomestljivi ipd.

O aflatoksinu

Aflatoksin je strup, ki ga ob ugodnih mikroklimatskih razmerah proizvaja gliva Aspergillus falvus. Poleg vlage, suše ipd. je pri nastajanju aflatoksina pomembno, kako kakovostno živijo rastline, kolikšna je njihova odpornost, tretiranje z drugimi kemičnimi sredstvi in še kaj.
Majhne količine aflatoksina niso nevarne, so pa nepotrebne in nas vseeno obremenjujejo, predvsem jetra. To, kar nas mora skrbeti, je, da njegove prisotnosti in koncentracije v mleku ne kontrolirajo redno in ga pogosto odkrijejo prepozno. Redko povzroči zastrupitev pri ljudeh, a povsem nedolžen ni.
Leta 1960 je v Angliji zaradi aflatoksina poginilo več kot 100.000 puranov. Ali bodo krave, ki so jih hranili z oporečno krmo, zbolele, kakšne posledice bo to pustilo na jetrih živali in ali bolne živali lahko proizvajajo zdravo mleko, ki bo sicer brez aflatoksina? Seveda bi bilo treba to ugotavljati za vsako posamezno žival, obstaja pa cenejši način, da se izognemo tem nevarnostim. To pa zanesljivo ni prekuhavanje, ker je aflatoksin termostabilen in ga ne uniči niti 200 stopinj Celzija.

O aflatoksinu, raku in kravjem mleku

Kravje mleko je bogat vir beljakovin. Visok vnos beljakovin vpliva na encim, ki je odgovoren za presnovo aflatoksina. Nizek vnos beljakovin pomembno zmanjša encimsko delovanje in preprečuje nevarnemu aflatoksinu in drugim rakotvornim snovem, da se vežejo na DNK, in to drastično zmanjša nastanek in začetno rast tumorjev. Poskusnim živalim so dajali enake odmerka aflatoksina in različne količine kazeina (beljakovine v kravjem mleku). Pri hrani z visoko vsebnostjo kazeina je število žarišč raka naraslo. Še več: živali z višjim odmerkom aflatoksina so razvile manj rakastih žarišč, če so jih hranili s hrano, ki je vsebovala le 5 % kazeina. Pri že razvitih žariščih sploh ni bilo nobenega odziva, tudi če so živalim dajali najvišje tolerančne odmerke aflatoksina. Raziskovalci so sklenili, da je to še en dokaz tega, da nizkobeljakovinska hrana izniči učinek močno rakotvorne snovi, kakršna je aflatoksin. S povečanjem ali z zmanjševanjem odmerkov kazeina so nadzirali potek raka, kot s stikalom so razvoj raka vklopili ali izklopili, odvisno od tega, ali so živali hranili z veliko- ali z malobeljakovinsko hrano.
Veliko študij na ljudeh je potrdilo to osnovno ugotovitev. Če bi ljudje zaužili enako količino aflatoksina z zelenjavo ob majhnem vnosu živalskih beljakovin, bi utrpeli bistveno manjšo škodo (če bi jo sploh), kot če bi bila enaka količina v beljakovinski tekočini, ki ji rečemo mleko.

Mleko, srčne kapi, multipla skleroza, ledvični kamni …

V številnih študijah so ugotovili povezavo med uživanjem kravjega mleka z nastankom in razvojem srčnih bolezni, ledvičnih kamnov, osteoporoze, alergij, multiple skleroze in drugih avtoimunskih bolezni. O tem je veliko dokazov nevtralne znanosti. Nekateri raziskovalci morda pretiravajo, ko predlagajo, da bi na embalaži mleka in mlečnih izdelkov morali pisati opozorila o škodljivosti, podobno kot na cigaretnih škatlicah. Je morda z beljakovinami in maščobami bogata hrana brez vitaminov in vlaknin, kot je kravje mleko, nevarnejša od aflatoksina?
Doječe mamice pogosto uživajo velike količine kravjega mleka. Velikokrat je bilo dokazano, da človek, enako kot žival, lahko proizvaja mleko iz rastlin, in če uspe kravi iz trave proizvesti tisoče litrov mleka, je naravno, da človek iz rastlinske hrane proizvede dovolj mleka za svoje mladiče. Če mati pije kravje mleko, v katerem je dioksin, se leta kopiči v njenih maščobnih celicah in prehaja skozi njeno mleko v dojenčka. Podobno je z aflatoksinom ali s cigaretnimi in z drugimi strupi.

Premagajmo aflatoksin in druge toksine – izklopimo raka

Že omenjeni dr. Campbell se sprašuje: “Ali je mogoče, da kemične rakotvorne snovi na splošno ne povzročajo raka, razen če so prehranske razmere ustrezne? Je mogoče, da smo vse življenje izpostavljeni manjšim količinam rakotvornih kemikalij, pa se rak ne pojavi, če ne uživamo živil, ki spodbujajo razvoj tumorjev? Lahko raka obvladujemo z ustrezno prehrano?”
Obstaja nešteto dokazov, da je to možno in povsem biološko logično. Vsak med nami pozna nekoga, ki si je raka ali katero drugo hudo, s stališča farmacevtske medicine neozdravljivo bolezen, ozdravil s spremembo prehranskih navad, vključno s postenjem. Objektivna, nevtralna znanost ve: s hrano lahko povzročamo in obvladujemo bolezen ter ustvarjamo zdravje.

(Ivan Soče, 7DNI 7.2.2012)






Komentiraj

Javno pismo ministru za zdravje

Objavljeno dne 08.06.2012 pod Medicina, Zdravje, Zdravojedstvo

REPUBLIKA SLOVENIJA

MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
MINISTER ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, Ljubljana

 

Spoštovani gospod minister za zdravje!

S simpatijami in razumevanjem spremljam Vaša prizadevanja za spremembe v zdravstvenem sistemu. Razumem, da so odločitve zmeraj kompromis med različnimi interesi, in Vaše drže ne razumem kot pomanjkanje poguma ali argumentov. Verjamem, da je sklepanje kompromisov, pri katerih nihče ni povsem zadovoljen, posledica pomanjkanja javne in glasne podpore za pogumnejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen.

V nekem javnem nastopu ste izjavili: »Zdravje je vrednota!« Naj bi bila, morda celo najpomembnejša. Torej naj bi bilo Vaše delovanje usmerjeno k ustvarjanju in ohranjanju zdravja, a so Vas (ali pa ste se sami, tako kot Vaši predhodniki in večina državljanov) ujeli v past, da o zdravju premišljujete kot o procesu zdravljenja. Govoriti o zdravju ne pomeni govoriti o bolnišnicah, bolnikih, zdravnikih, čakalnih vrstah, številu operacij … Zdravljenje ni vrednota

Kot zdravnik veste, da se zdravje ne ustvarja v zdravstvenem sistemu, vsaj ne v tistem delu, ki je ves čas in v vseh državah v krizi, in prav nobene možnosti ni, da se ta kriza ne bi v prihodnje še poglabljala, tudi če bomo za zdravljenje namenjali vsako leto več denarja. V državah, kjer namenijo več družbenega bruto proizvoda za zdravljenje, je zdravje prebivalcev slabše! Sami spremljate uradne podatke državne statistike in ugotavljate, da se število bolnikov tudi v Sloveniji pri vseh kroničnih boleznih nenehno povečuje. Prav pri nobeni resni, kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka. Torej smo državljani vsak dan manj zdravi in k našemu zdravju prav nič niso prispevale vse dosedanje reforme zdravstvenega sistema. Minister in ministrstvo za zdravje morata to upoštevati in svojo pozornost osredotočiti na skrb za zdravje oziroma ustvarjanje pogojev za nenastanek bolezni. Če to zanemarite in se ukvarjate z (boljšim) zdravljenjem, postane zdajšnje Ministrstvo ministrstvo za zdravljenje, Vi pa minister za zdravljenje. Zaradi usmerjanja pozornosti na zdravljenje, se vse več ljudi odpoveduje aktivni skrbi in odgovornosti za svoje zdravje in živi v iluziji, da bo vsemogoča farmacevtska medicina že poskrbela za vse, če ne zdaj, pa nekoč v prihodnosti, ko bi naj le dočakali čudežna zdravila brez škodljivih posledic.  

Minister za zdravje mora skrbeti ne zato, da je čim več operacij, ampak da jih je čim manj, ne sme skrbeti za racionalno (u)porabo zdravil, ampak da jih potrebujemo čim manj, ne sme skrbeti, da zdravniki delajo v treh izmenah, ampak za to, da imajo čim manj dela. Ob neki drugi priložnosti sem predlagal, naj minister za zdravje ne bi bil zdravnik in bi to postal demokratičen standard, kot pri vojski in policiji, kjer obrambni oziroma notranji minister ni ne vojak ne policist. Zdravnik bi moral biti minister za kmetijstvo in skrbeti, da uživamo hrano, ki prispeva k našemu zdravju, ne da skrbi za dobičke pridelovalcev in predelovalcev hrane.

Tudi v celotni družbi se je zgodila ta iracionalna sprememba: zamenjali smo zdravje z zdravljenjem, ozdravitev z jemanjem zdravil. To je posledica usodnega vpliva farmacevtske medicine, ki nas je ob podpori medijev in politike spremenila v kolektivnega pacienta, in tudi tako premišljujemo – kot kolektivni pacient. Sami veste, da v bolnišnicah skrbijo za bolezen, in ne za zdravje. Sami veste, kako malo zelo dragih postopkov zdravljenja prinese trajne in dokončne ozdravitve, pogosto le podaljšuje čas bolezni in umiranja. Največkrat postanemo le dosmrtni stalni kupec zdravil in storitev zdravljenja. 

Veliko denarja namenimo za prezgodnje odkrivanje nekaterih vrst raka. Svetovne statistike opozarjajo, da to morda ne prinaša pričakovanih rezultatov, in dejansko ne podaljšuje življenja. Zgodnje odkritje bolezni pogosto podaljša le čas med odkritjem in smrtjo in ne podaljša časa življenja, je pa res, da smo v »podaljšku« odlični kupci zdravstvenih storitev. Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka bolezni. Rad bi videl, da vlada finančno podpre oglaševanje o tem, kaj je treba jesti in piti, da se izognemo kateri od bolezni, da finančno (torej tudi davčno) podpre tiste pridelovalce hrane in ustvari razmere na trgu, kjer ne bi dunajski zrezek z ocvrtim krompirčkom stal 1,5 evra, sadni sok pa 2 evra (resničen podatek). Če se malo poigram s številkami, bi lahko zapisal, da družbo dunajski z ocvrtim krompirčkom stane 10 evrov, razliko seveda krijemo iz zdravstvene blagajne.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti položaj ter sneti masko monopolnega skrbnika za nacionalno zdravje in zdravnikom svetniški sij požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status »serviserja človeških teles«, za katerega je normalo, da dela osem ur, da dela napake, da ima legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, biti tudi malce len, neorganiziran, potraten. Zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je utopično pričakovanje, še večja škoda nastane zaradi napačnega osredotočenja na napačne težave.

Spoštovani minister za zdravje! Prosim, usmerite svojo pozornost in angažirajte vse svoje potenciale in potencialne sodelavce v odkrivanje tistih dejavnikov, ki povzročajo vztrajno slabšanje zdravja državljanov. Naredite vse, da preprečite, da bi bilo vsak dan čedalje več ljudi bolnih zaradi zdravju manj koristne hrane, kar zajema več kot 90 odstotkov vseh bolezni. Posledice so, vem, da to veste tudi Vi, sladkorna, ki se epidemično širi med otroke in vodi do hudih drugih zdravstvenih komplikacij, vključno s slepoto, amputacijami, depresijo ipd., vse bolezni krvnožilnega sistema (zamašene žile, visok krvni tlak, srčne kapi ipd.), rak na prebavilih (posebej je v porastu rak debelega črevesa) in druge vrste raka, hiatusna hernija, operacije na žolču ipd., osteoporoza (operacija kolkov …), akutna odpoved ledvic (število dializnih bolnikov se stalno povečuje). Vse to pripelje do poslabšanja fizičnega in duševnega zdravja, manjvrednostnega kompleksa, splošne naveličanosti, kolektivne depresivnosti, kar močno zmanjša družbeno produktivnost, razen v delu gospodarstva, ki proizvaja zdravila. Skoraj ni kronične bolezni, katere nastanek, potek in ozdravitev ne bi bila povezana s prehranjevanjem. Zato prosim, usmerite pozornost na glavni vzrok za nastanek bolezni – na hrano. To najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje bolezni in mogočno zdravilo je tukaj, je poceni, je varno.

Začnite spreminjati tam, kjer se odloča o zdravju ali bolezni. Začnite pri šolskih malicah in kosilih, začnite izobraževanje odraslih, začnite pri bolnišničnih obrokih, ki so za bolnike sporočilno pomembna. Hrana v bolnišnici mora biti takšna, da lahko osebje reče bolniku: Poglej, tako se moraš hraniti pa se ne bomo pogosto videvali. Tudi sedanja bolnišnična hrana ima to sporočilnost in jo bolniki dojemajo kot zdravo hrano, zaradi česar so tudi stalne stranke teh ustanov. Vem, da imamo smernice za prehrano in da so jih (so)oblikovale naše navade ter mogočni prehranski lobiji. Vem tudi, da velja preprosta resnica, ki je ne premaga nobena smernica in noben strokovnjak: imate neizpodbitne dokaze, da hrana, ki jo najpogosteje uživamo, slabša naše zdravje! Edino merilo kakovosti (strokovnosti) prehranskih smernic je koliko prispevajo k zdravju državljanov, in ne kdo jih je sprejel – dobre so takrat, ko je posledica njihove uporabe več zdravja in slabe, če imamo več bolezni. Če bomo enako jedli in pili, ne bomo le enako zdravi oziroma bolni, ampak bomo brezpogojno bolj bolni in manj zdravi! Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili in ta odstotek se bo, če bomo jedli in pili enako, samo še povečeval.

Čeprav so izsledki nevtralne znanosti o tem, katera hrana prispeva k našemu zdravju, znanstveno utemeljeni, dosledni, logični in preverljivi, jih je težko udejanjiti. Odpor proti spremembam je strahovit: človeku lastna značilnost, da se upira spremembam in da je nestrpen do drugačnih, je danes podprta z velikanskim denarjem prehranske industrije, ki se je zažrla v šolski in vzgojno-izobraževalni sistem na splošno, v medicinsko stroko, politiko in medije. Številni zdravniki so prehransko neizobraženi, mnogi spregledajo priporočila svetovno strokovno in moralno kompetentnih ustanov ter bolnikom dajejo enostranske, celo napačne informacije. Politike zanimajo naši glasovi, in ne naše zdravje. Mediji so čedalje bolj odvisni od oglaševalskega denarja prehranske in farmacevtske industrije ter njihovih informacij, ki jih servirajo prehransko neizobraženim novinarjem in urednikom.

Kje boste pridobili moč za potrebne spremembe, gospod minister? Pri zdravstvenem osebju, od katerega pričakujete, da se bodo sami disciplinirali, organizirali, šparali, več delali in manj zaslužili? Od zavarovalnice, kjer je uradnikom vseeno, koliko operacij bo izvedenih? Od poslancev, ki jim je vseeno, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec? Od večine državljanov, ki ne morejo in nočejo verjeti, da je tisto, v čemer uživajo in kar jim vsak dan priporočajo iz medijev in zdravniških ordinacij, lahko pogubno za njihovo zdravje? In če bi Vam kljub temu donkihotovskemu početju uspelo pri reorganizaciji zdravstva, bi bil rezultat teh prizadevanj klavrn: dobro organiziran in cenejši zdravstveni sistem, več obravnavanih bolnikov, več zdravil, več dragih naprav, več operacij, veliko zdravnikov in še več medicinskega osebja …, ampak zaradi tega ne bi bili nič bolj zdravi! 

Spoštovani gospod minister, ne dovolite sebi, da se ujamete v to miselno past, da je zdravljenje družbena vrednota. Tudi z avtoriteto zdravnika in ministra vplivajte na druge, da se ne ujamejo v to, za nacionalno zdravje, nevarno paradigmo. Ne zdravstvo, zdravje je družbena vrednota! 

Zdravja, družbene enakopravnosti in človeške solidarnosti ne zagotavljajmo v bolnišničnih čakalnicah, ordinacijah in operacijskih dvoranah. Država naj zagotovi enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, celovite in poštene informacije o zdravem načinu prehranjevanja in življenja ter poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine. To, in ne hitra in poceni zdravniška oskrba, je ustavna pravica vsakogar!

Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in živijo dlje. Za ponazoritev: v središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se ta zniža za eno leto! Tudi najnovejše poročilo Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji navaja več pretresljivih podatkov o tem, kako je zdravje naših državljanov odvisno od njihovega znanja. Vlada naj zagotovi brezplačen dostop do pomembnih, preverjenih, celovitih in nepristranskih informacij o vplivu hrane na zdravje! 

Če boste tako zasnovali svoje delovanje oziroma ko ga bomo državljani prepoznali kot takšnega, boste potrebovali ogromno moči za majhne spremembe. Edini vir Vaše moči, spoštovani gospod Marušič, smo državljani, ki hočemo biti zdravi in se zelo trdimo, da ne bi po nepotrebnem trošili ne zdravil ne časa zdravstvenega osebja. Na našo podporo se lahko zanesete. Prosim, bodite tudi naš minister.

Ivan Soče

Pričujoče javno pismo ministru za zdravje, g. Marušiču sem poslal 08. 09. 2011

P.S. če vam pisma ne ljubi brati, ga lahko poslušate, če kliknete tukaj. Namesto vas bere g. Zoran Turk.






Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (68)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke