Vegežerci – čigave interese ogrožajo

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Veganstvo, Vsejedstvo, Zdravje, Zdravojedstvo

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci – Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? 

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem … zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah,  zaradi njih ne krčijo gozdov… zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane (natančneje mesa) in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci … – temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju! 

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre. Ne bomo ustvarjali fronte med borci za pravice živali, da le-te živijo brez mučenja in med borci za pravice ljudi, da lahko živali mučijo in ubijajo. Večina, ki je pogosto nestrpna do katerekoli drugačnosti in do strpnih ter inertna pri svojih navadah nima od takšnih razprav prav nobene koristi, enako kot tudi manjšina, ki je enako nestrpna, včasih tudi agresivna.Vse to izvirno nima veze z načinom prehranjevanja in tudi ne z vegežerci.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk – ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor, dr. Campbell, bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje. Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Kako naj ljudje razumejo istega zdravnika, ki izjavi, da je kravje mleko za dojenčka do šestega meseca smrtno nevarno (temu pritrjuje celotna stroka), ob drugi priložnosti pa pove, da so za rast in razvoj majhnega otroka živalske beljakovine (mleko in mlečni izdelki) nenadomestljivi (stroka niti približno ni enotna – kaj pa naj bi se v telescu šestmesečnega bitjeca spremenilo, da bi včeraj smrtno nevarna snov čez noč postala nenadomestljiva), v tretji izjavi pa pove, da je že veliko krat povedal, da odrasli ljudje mleka ne potrebujemo, ker je mleko namenjeno mladičem, dokler dojijo (stroka je enotna, da vsaj 75 % odraslih ima laktozno intoleranco – ne prenašajo mleka – preprosta statistika državnih uradov pokaže povezavo med količino zaužitega mleka in mlečnih izdelkov in določenimi boleznimi).

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri domači strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)? 

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar. 

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice in gledale drugačne reklame. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

31. 8. 2011






Komentiraj

Skrivnostno življenje brokolija

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Hrana, Veganstvo, Vrt, Zdravje
O rastlinah ne vemo veliko. Tudi o drugih stvareh vemo bore malo, skoraj nič. Vsa velika odkritja v zgodovini človeštva so le v tem, da odkrivamo kako kaj v naravi deluje. Vsi naši izumi so le bedna kopija dogajanja v naravi. Ste mogoče gledali film ali brali knjigo Kateri k. sploh vemo? (What the bleep do we know!?). Nimate knjige, ne morete najti filma? Nič hudega – pišite mi. Zvedeli boste, kako človeštvo en k. ve.
Rastline so vredne občudovanja. Težko bi zapisal, da so rastline inteligentna bitja, zanesljivo pa funkcionirajo zelo inteligentno. Naj omenim samo še eno knjigo, potem neham sitnariti s knjigami, to je Skrivnostno življenje rastlin, avtorjev P. Tompkinsa in C. Birda. Če je še niste, jo obvezno preberite. Uh, moram prelomiti obljubo in omeniti še eno knjigo istih avtorjev, ki jo poznajo le redki in, kolikor vem, ni prevedena v slovenščino: Skrivnost tal (zemlje, prsti) – Secret of The Soil. 
Dolgo nisem vedel, da ima tudi brokoli svoje skrivnosti. Ljudje kupujejo glave brokolija, jezni so na trgovce, ker je še nekaj listov zraven, doma liste odstranijo, brokoli kuhajo, pražijo, pretlačijo… Skrivnost brokolija je v njegovih listih, ki so enako koristni kot glava iz cvetov. Ko to pišem, pijem sok iz listov brokolija. Lahko bi v Vitamix dal brokoli, dobil bi enako hranljivi sok, a kaj, ko je listov veliko več kot cvetov.
  Brokoli surov v 100 gramov cvetna glava          listi
  Ogljikovi hidrati:   6.64 g  5.24 g
  Maščobe:  0.37 g  0.37g
  Beljakovine:   2.82 g  2.98 g
  Voda:  89.30g  90.69 g
  Vitamin A ekviv.:  31 μg (3 %)  800 μg (89 %)
  Tiamin (vit. B1):  0.071 mg (5 %)  0.065 mg (5 %)
  Riboflavin (vit. B2):  0.117 mg (8 %)  0.119 mg  (8 %) 
  Niacin (vit. B3):  0.639 mg  (4 %)  0.639 mg  (4 %)
  Pantotenska kislina (vit. B5):  0.573 mg (11 %)  0.575 mg (11 %)
  Vitamin B6:   0.175 mg (13 %)  0.159 mg (12 %)
  Folati (vit. B9):  63 μg (16 %)  71 μg (18 %)
  Vitamin C:  89.2 mg (149 %)  93.2 mg (155 %)
  Kalcij:   47 mg (5 %)  48 mg (5 %)
  Železo:  0.73 mg (6 %)  0.88 mg (7 %)
  Magnezij:   21 mg (6 %)  25 mg (8 %)
  Fosfor:   66 mg (9 %)  66 mg (9 %)
  Kalij:  316 mg  (7 %)  325 mg  (7 %)
  Cink:   0.41 mg (4 %)  0.40 mg (4 %)
  Selen:   2.5 μg (6 %)  3 μg (6 %)
V oklepaju je odstotek dnevno priporočene količine. 
In še eno skrivnost brokolija vam bom zaupal: brokoli ne mara vročine! Noče, da ga kuhamo, pražimo, pečemo, cvremo. Najraje ostane surov.
Listi brokolija v mojem kozarcu so še pred nekaj minutami bili živi deli žive rastline, v Vitamix sem dodal nekaj kock ledu in sok se ni segrel, kljub temu, da so ostri noži dobesedno razbili trde molekule listov, kar mi je omogočilo, da zaužijem sveže encime, vitamine in minerale, ki bi, ujeti v vlakninah, ostali neprebavljeni. Temu rečejo »živa hrana«! Če bi v Vitamix, poleg brokolija, namesto sadja dodal nekaj druge zelenjave bi imel v štirih minutah vročo “živo” brokolijevo juho.
Rastline ne rastejo zaradi nas in ne za nas. Vse, kar rastline delajo in naredijo, delajo in naredijo zaradi sebe: rastejo, imajo liste, cvete, plodove … za svoj rast in razvoj potrebujejo minerale, vitamine, encime, vodo, maščobe, ogljikove hidrate …. Zato jih tudi proizvajajo. Vse te snovi so sestavni del življenja rastline, »živijo« dokler živi rastlina. Ko rastlini vzamemo del (list, plod, cvet) se v tistem delu konča življenje in vsi sestavni deli začnejo umirati (odmirati). Ko je treba zaradi globalnega trga del rastline prodati tisoč kilometrov oddaljenemu kupcu, je treba ta proces umiranja upočasniti, kolikor le lahko. Obstaja nekaj naravnih načinov upočasnitve, kot je npr. hlajenje saj na nizkih temperaturah upočasnimo razkrajanje. Obstaja tudi manj naraven način, kot je pakiranje v vrečke s CO2, kjer ni kisika in ne prihaja do oksidacije (gnitja). Obstaja tudi obdelava s kemičnimi sredstvi. Še pred tem je treba poskrbeti, da je rastlina pripravljena na dolga potovanja, kar pomeni, da ji v fazi rasti dodajajo različne kemikalije, da pospešijo rast, dvignejo odpornost proti boleznim, da rastlina ohrani barvo, svež videz …
Pri uživanju vseh rastlin velja enako pravilo: maksimalno skrajšajmo čas od trganja do zaužitja. Najbolje, če se ta čas meri v minutah, ker je takrat v rastlini največ življenjsko pomembnih hranil. Drugo pravilo: rastlino čim manj temperaturno spreminjamo (kuhamo, pečemo, pražimo, cvremo), ker na ta način v njej ohranimo največ hranljivih snovi. 
Kaj lahko naredimo sami?
Imejmo lastni vrt. Pridelamo lahko skoraj vse brez škodljivih škropiv in gnojil. Iz vrta vzamemo takrat in toliko kolikor potrebujemo in zelenjavo in sadje uničujemo najmanj kolikor je potrebno. 
Te dneve je bil objavljen podatek, da imamo v Sloveniji 35.000 hektarjev zapuščene zemlje, na kateri bi lahko pridelovali zelenjavo in sadje. To bi bilo dovolj, da bi imela vsaka družina svoj vrt. Ne potrebujemo velike parcele. Ravno v knjigi Skrivnostno življenje tal, avtorja opisujeta kako ljudstvo Hunza obdelujejo vrt, ki pogosto meri le nekaj deset kvadratnih metrov, izkoristijo vsak centimeter zemlje, sami skrbijo za semena in zemlji vračajo to, kar jim da.
Gibanje, ki bi lahko spremenilo naš planet, bi se lahko začelo v naših vrtovih. In mi bi lahko bili začetniki tega gibanja. 
Začni obdelovati vrt in spremenil boš sebe. Spremeni sebe in spremenil boš svet. 
30. 6. 2011





Komentiraj

Za živali in za ljudi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se, Veganstvo, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana. 
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični. 
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko. 

Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.  

Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.
Bodite zdravi. Se splača!
2. 5. 2011





Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (68)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke