Mi nismo ovce, mi smo …

Objavljeno dne 24.02.2016 pod Izbrano za vas, Otroci, Učimo se

Ko zaznamo, da slepo sledimo, ko pohlevno ubogamo, ko se odzivamo črednemu nagonu in brez premisleka gremo tja, kamor gredo drugi, ko spoznamo kako so nas zmanipulirali ter v podobnih situacijah rečemo sebi ali komu drugemu, da s(m)o ovce. (Štajerci to beremo »ofce«.)

Ne zgolj v pogovornem jeziku, tudi v literaturi je veliko primerjav človeškega obnašanja z vedenjem živali. Ena takšnih, meni ljubših je sijajna knjiga Živalska farma, v kateri ovce ves čas blejajo parole, ki krepijo čredni nagon tudi pri drugih živalih.
Tam, kjer so ovce, tam so tudi pastirji. Božji in državni. Materialistični in duhovni. Tisti, ki sebe razglasijo za vrednejše, pomembnejše, pametnejše dobrotnike, ki bodo skrbeli za dobro svojih ovčic. Postati pastir danes ni lahko. Konkurenca je velika. Uporabljati morajo veliko dobro naštudiranih trikov kako poovciti ljudi, zmanipulirati jih, držati v nevednosti in strahu, prepričanosti o lastni nemoči, ki postaja del biokemijske strukture posameznika in del kolektivnega nezavednega.
Ali vas zanima tehnologija ustvarjanja ovc – poovcovanja? Želite izvedeti, zakaj mnogi uživajo v vlogi ovce? Več kot 70 strani knjige Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod sem namenil opisovanju, kako prepoznati zvijače, trike in druge metode pastirske manipulacije in kako se jim upreti. Kako postati sam svoj pastir, sam skrbeti za svoje dobro.

Na Živalski farmi je živel tudi konj z imenom Boksač. Njegov najljubši in skoraj edini stavek je bil: »Še bolj bom delal!« Tudi ko je bil že zgaran, so mu podaljševali delovno dobo, na koncu pa so ga prodali – mesarjem. Mogočni konj, ki bi lahko sam spremenil usodo vseh na farmi, je bil – ovca! Ker ni vedel, kako so ga poovcili in se ni zavedal lastne moči.

Iz neke druge civilizacije je malo drugačna zgodba o konjih. Ko so konja, ki bi po prepričanju lastnika, moral biti žejen, na silo pripeljali do potoka, so ugotovili, da ga nikakor ne morejo prisiliti, da bi pil. Nastal je znani rek, ki ga pripisujejo zen modrecem: Konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da bi pil!

Pogosto mi pišete in pojamrate, kakšne ovce smo. Kaj vse dovolimo, da z nami počnejo politiki, zdravniki, farmacevti, nutricionisti, novinarji …, a vse prenašamo, čeprav vemo, da to za nas ni dobro. Jamranje ne pomaga, ugotavljajo celo politiki. Ukrepati je treba! Vendar, ne pričakujte sprememb pri drugih. Prvi korak k spreminjanju ovce v samopastirja je znanje: znanje o tem, kako so nas podredili, kako ohranjajo moč nad nami in zakaj se nikoli sami ne bodo spremenili, ter znanje o lastni moči in sposobnosti. Znanje je ključ do svobode.

Žejnim znanja ni treba k potoku, potok verodostojnih informacij sem prinesel v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod. Veliko let sem vložil v to. Res pa je, da ne morem nikogar prisiliti, da bi pil.

 

P.S.: Žalostno ugotavljam, da mlajša generacija ne pozna Georga Orwella, avtorja Živalske farme, človeka, ki je v romanu 1984 izmislil Big Brotherja, ki ga poznajo le iz maloumnih resničnostnih šovov. Iz grozljive uresničujoče se vizije je kapital naredil dobičkonosni zabavni šov. Kruha in iger!






Komentiraj

Neporavnani računi iz mladosti

Objavljeno dne 12.07.2014 pod Neuvrščeni, Otroci, Učimo se

Trudim sem se poravnati vse račune iz otroštva in mladosti. Odpustil sem vsem, ki so me hote ali nehote kakorkoli prizadeli. Odpustil sem staršem in drugim v prepričanju, da so ravnali po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni. Vsak je na svoj način prispeval k mojemu odraščanju. Odpustil sem tudi samemu sebi za vse, kar sem slabega naredil, če sem kogarkoli kakorkoli prizadel. Popolnoma sem sprejel odgovornost za takšnega kot sem.

Preizkušal sem številne svoje talente, nisem se branil različnih izzivov. Neizpolnjene otroške in mladostniške želje sem si uresničeval sam. Tu in tam je še kaj ostalo nerazčiščenega ali neizpolnjenga, a nekaj je vredno vaše pozornosti. 

Ko se je pred 40 leti pojavila Rubikova kocka, sem jo imel nekaj krat v rokah. Enkrat se mi je zdelo preneumno, drugič nekoristno, tretjič prezahtevno, četrtič otročje. Dolgo časa me je vleklo v obračun z gospodom Rubikom, a so zmeraj bile bolj pomembne druge reči.

Pred nekaj meseci sem prejel neki mailing-ponudbo gospoda Vida za inštrukcije za sestavljanje Rubikove kocke, pa sem si mislil: Kaj je to še aktualno? Kdo še vrti to čudno reč? Ampak ideja niti ni slaba: namesto dnevov in morda tednov samo(m)učenja le ena ura. Če vas zanima, si oglejte www.rubikovakocka.si.

Malo potem od prijatelja dobim link in povabilo, naj si ogledam čudež: fant v 20 sekundah z zaprtimi očmi sestavi kocko. Pred kakšnim mesecem so mediji poročali o 40 obletnici Rubikove kocke, o tekmovanjih, rekordih v sestavljanju. Berem tudi, da se neki znanstveniki sproščajo ob Rubikovi kocki, v najbolj gledani nemški TV oddaji zlagajo kocko z zavezanimi očmi…  Če dobro pomislim, veliko rednih informacij o najbolj prodajani “igrači” na svetu je bilo na razpolago, a so vse nekako šle mimo mene. Kar ne iščeš – ne vidiš!

Pred kratkim sem na bencinskem servisu s kolenom udaril v neko škatlico, ki je bila čudno postavljena na prodajni polici. Pogledal sem v kaj sem udaril in v veliki škatli videl – Rubikovo kocko. Kako so se domači smejali, ko so videli, kaj sem si kupil! 

A po dveh dneh se z moje igračke odlepijo nalepke in stvar postane neprivlačna. V Mariboru v samo eni trgovini najdem le eno samo pravo Kocko. Prinesem domov in doživim razočaranje: kocka je pretežka, pretrda. To noben otrok ne more uporabljati, nobenega veselja s to rečjo ne morem imeti. Kaj mariborski starši svojim otrokom ne kupujejo rubika? Kako je možno, da nikjer ni nobene izbire? Mar vsi le gledajo v televizor in računalnik. 

Berem na spletu, da je v svetu drugače. Rubikova kocka s številnimi izvedbami je še kako aktualna. V Ljubljani tudi. V spletni trgovini TojeTo najdem, kar sem si želel: zelo lahke, hitre, trpežne kocke z nalepkami in takšne brez nalepk ter veliko drugih miselnih orehov. Če ste iz Ljubljane si boste celovito ponudbo čudovitih miselnih in drugih ustvarjalnih iger lahko ogledali v njihovi trgovini na Gallusovem nabrežju 29. Meni so takoj poslali paket – končno imam najboljše kocke na svetu. To je to! 

“Hic Rubik, hic salta!”, sem si rekel, in začel obračun z gospodom Rubikom. Pravzaprav obračun sam s seboj, ki bo očitno še dolgo trajal, saj je gospod ustvaril še veliko podobnih in zahtevnejših ugank, jaz pa našel čudovito in koristno zabavo. Nisem vedel, da je to tako izvrsten trening za možgane. Ob tipkovnici imam hudo kocko. Ko jo vzamem v roke, v hipu vse izgine. Čudovita preusmeritev možganov. Vse obstane. 

O možganih nekaj mikromalega vem – tudi to, da z njihovo intenzivno uporabo preprečujemo propadanje oziroma upadanje kognitivnih in drugih sposobnosti. Eden boljših načinov upočasnitve staranja možganov je zagotovo nenehna produktivna uporaba. Navdušenje je nalezljivo in že vidim, kako bodo “kockali” moji prijatelji. 

Če iščete kaj koristnega in zabavnega v poletnih mesecih, ob posedanju na plaži ali v dobri senci, si kupite kocko ali kakšno drugo “mučilno” napravo. Če boste v službi in si boste zaželeli trenutnega in popolnega odklopa, imejte pri sebi kocko. 

Za zdravje možganov potrebujemo glukozo (oh, spet OH — ogljikovi hidrati), kisik, nekaj orehov in dobro .

Nikoli nismo prestari, da se ne bi igrali in nikoli nismo premladi, da ne bi delali resnih stvari.

Če se hočete igrati, sem za vas pripravil natančna navodila za sestavljanje kocke. Kliknite na SI KOCKAR.






Komentiraj

Ta igrica je tako težka, da je le za punce!

Objavljeno dne 08.03.2013 pod Izbrano za vas, Neuvrščeni, Učimo se

Ko je sin bil še majhen, sva se igrala različne igre, med njimi tudi takšne – po moško tekmovalne, z veliko gibanja, skakanja, kričanja… Nekega dne sem predlagal, da bi se igrala težko, najtežjo igrico. Tekmovala bova v tem, kdo bo dalj časa sedel popolnoma nepremično. Čeprav te začne nekje srbeti, se ti morda muha usede na nos, postaneš naenkrat žejen ali pa moraš na stranišče, se ne smeš premakniti – kakršen koli gib ali zvok pomeni, da si izgubil. 
Ko je sin uspešno odigral nekajminutno, zanj resnično najtežjo igrico, in spoznal vso njeno zahtevnost, se je ves vzhičen pohvalil: “Mama, naučil sem se super težko igrico, ki je tako težka, da je samo za fante. To sploh ni za punce!”
Mama mu je resno ugovarjala.

Sinu seveda nisem razlagal, zakaj je v življenju važno, da imamo kontrolo nad svojim telesom, mislimi, čustvi in dejanji. Minila so leta, sin spoznava kako je koristno samonadzor razširiti še na druga področja in da je to težje, kot si je predstavljal, a ga vztrajno širi. Nadzor nad omejenim številom mišic je bila lahka igrica.

Ne gre za zatiranje, tlačenje ali neizkazovanje čustev ali želja in ne gre za racionalno (robotsko) obnašanje, odločanje ali ravnanje. Gre za samonadzor v smislu samovzgoje zaradi česar se tako pomembno razlikujemo od živali; za samovzgojo, zaradi katere smo strpni in spoštljivi do drugih, razumevajoči in sočutni, skratka smo ljudje. Čustva brez kontrole (raz)uma so lahko pogubna in želje uničevalne na osebni, nacionalni ali državni ravni: sovraštvo, umor, nacionalizem, fašizem… 

Pri samonadzoru so ženske vrhunske mojstrice. Koliko ljubezni znajo pokazati in hkrati prikriti, kako zmorejo ljubiti in sprejeti tudi tisto in tistega, kar bi rade spremenile, koliko strahov neizreči (ali izreči kot ljubečo skrb), koliko jeze spremeniti v razumevanje, kolikim (nepomembnim) željam in sanjam se odreči. 
Moški smo za lahke igrice: ko smo jezni preklinjamo, udarjamo in razbijamo, ko sovražimo zmerjamo, tepemo in ubijamo, ko si nekaj strastno želimo krademo, posiljujemo, lažemo. Ker je ta svet svet moških, je takšen, kot je. Življenje je znosno, ker je v vsakem moškem nekaj ženskega in v vsaki ženski nekaj moškega. In tudi zato, ker mnogo stvari moški počnemo zaradi žensk, a te nam znajo postavljati meje.

Eno najpomembnejših spoznanj je, da lahko nadziramo le eno bitje na tem svetu, to smo mi sami. Ena najpomembnejših nalog je, da se trudimo (samovzgajamo), da smo vsak dan boljši človek ter da se naučimo sprejemati drugačne. Želja, da bi nadzirali druge vodi v nenehno poglabljajoče se konflikte. Tisočletja znane modrosti so enako aktualne: spremeni sebe in spremenil boš cel svet; bodi sprememba, ki jo hočeš videti pri drugih. Največ, kar lahko naredimo je, da se do drugih ljudi obnašamo tako, kot da so že takšni, kot mi želimo, da so. 

Zares težke igrice zmorejo samo ženske. Ženske se vsak dan sprašujejo, kaj bodo dobrega naredile za druge ljudi, za svojo družino. Tudi moški bi se morali vsak dan (in ne le osmega marca) vprašati, kaj bomo danes dobrega naredili za svoje ženske. 

Vsak dan bi bil lepši dan.

Maribor, 8. marec 2013






Komentiraj

Neprivlačni zakon privlačnosti

Objavljeno dne 17.09.2012 pod Neuvrščeni, Učimo se

Še pred desetletjem bi lahko na prste ene roke našteli knjige o duhovnem življenju in osebnostni rasti. Danes vsak, ki kaj da nase, piše o duhovnosti, mnogi se opogumijo in napišejo knjigo ali celo več knjig. Še bolj so zanimivi tisti, ki pišejo po nareku oseb, ki jih nihče drug ne sliši in ne vidi. Bitja iz drugih svetov naj bi najbolje vedela, kako bi morali živeti Zemljani.

 Prišepetovalci iz drugih dimenzij naj bi le izbranim (le po kakšnih kriterijih so jih izbrali?) brezplačno razkrivali univerzalne zakone delovanja našega vesolja, ti pa “po nareku” napisane modrosti in skrivnosti prodajo za velike denarje. Nastaja nešteto navodil, kako te zakone uporabiti in čez noč postati uspešen, srečen in bogat. Motivator je postal nov poklic, navduševati ljudi pa dober posel. Ker navkljub razsvetljevanju in motiviranju ljudje ne postajajo uspešnejši, nastajajo knjige, ki pojasnjujejo razloge za to. Razočarani pišejo svoje knjige, izmišljajo si nove tehnike uresničevanja želja, nekateri pa odmahnejo z roko in si rečejo k*** vas gleda in to prodajajo kot novo duhovno prakso.

A kaj, ko so zakone univerzuma Zemljani zapisovali že pred tisoči let, zdaj jih le imenujejo drugače. Način sodobnega življenja nas je zelo odtujil od naravnega bistva, od tistih prvinskih znanj in instinktov. Ko delujemo na izvirni, prvinski način, tako kot to počnejo še neprogramirani otroci, pa ugotovimo, da ta prvinska znanja še vedno imamo. 

Zakon osredotočenja

Zakon osredotočenja pravi, da vse, na kar se osredotočimo, raste v vsakršnem pomenu te besede. Zakon osredotočenja bi danes mnogi zamenjali z novodobnim zakonom privlačnosti, vendar je takšno imenovanje napačno: ničesar ne privlačimo – le vidimo tisto, na kar smo osredotočeni. Na seminarju sem prosil udeležence, da se osredotočijo in najdejo čim več rdečih predmetov v dvorani. Po nekaj minutah sem prosil, da zaprejo oči, in jih vprašal, koliko modrih predmetov je v dvorani. Nihče niti približno ni vedel, modri predmeti za njih niso obstajali. Enako je v življenju: če na nekaj nismo osredotočeni, za nas ne obstaja. Otroci še delujejo prvinsko. Ko sva s sinom še gobarila, se je sredi jase drl: “Gobe, kje ste? Pridite sem!” Še več gob je našel, ko si je jasno predstavljal eno vrst gob: “Marele, kje ste?!” Ničesar ne pritegneš, ne privlačiš, ampak le osredotočiš svoje misli, da najdeš tisto, kar iščeš. 

Starejši sin je imel psa, mlajši si je želel doživeti enako izkušnjo. V družini smo nasprotovali z različnimi razlogi in z različno intenziteto, a kljub temu je vsak evro, ki ga je dobil, varčeval za kužka, ves čas je govoril, kakšnega kužka bo imel, a mi smo vztrajali pri svojem. Nekoč, ko sva bila sama, je planil v jok: “Kužka nikoli ne bom dobil, denarja nimam, vi mi pa ne dovolite.” Pa sem mu odgovoril: “Naše poslanstvo ni, da preprečimo uresničitev tvoje želje. Tega nihče ne more. Z nasprotovanjem le preverjamo, kako močna je tvoja odločitev. Če je močnejša od nasprotovanja, boš kužka imel, če je šibkejša, si ga ne zaslužiš. Osredotočiti se moraš na kužka, misliti samo o njem, si ga predstavljati, se z njim pogovarjati, skratka, obnašati se moraš, kot da ga že imaš.” Čez nekaj mesecev je čudovita (danes žal že mrtva) maltežanka Vivi iz daljne Moskve postala sinova največja uresničena želja. Če smo na nekaj tako močno osredotočeni, da samo na to mislimo, da nas vsak korak pelje k tistemu, na kar smo osredotočeni, če smo pripravljeni narediti vse, kar je treba narediti, se bo tisto, na kar smo osredotočeni, uresničilo oz. materializiralo.

Vsaka misel naj bo osredotočena v tisto, kar hočemo postati ali imeti. Ne mislimo na tisto, česar nočemo, misel sama po sebi ima potencial uresničitve. Če nenehno mislimo, kako je krivično, da nimamo denarja, se sprašujemo, kako bomo plačali položnice, vrnili posojilo …, smo osredotočeni na tisto, česar nimamo. in to raste. Pravilo ene misli določa, da smo lahko osredotočeni naenkrat le na eno stvar. Ne moremo biti osredotočeni hkrati na zdravje in bolezen, biti prepričani, da smo uspešni in da nismo uspešni. Mi ne privlačimo, z osredotočenostjo dosežemo aktiviranje notranjih potencialov, da se premikamo k tistemu, na kar smo osredotočeni. To, na kar smo osredotočeni, določa naše življenje.

Zakon prepričanja

Zakon prepričanja pravi, da smo to, o čemer smo prepričani, da smo, da bomo dosegli in imeli tisto, o čemer smo prepričani. Vse, v kar smo prepričani, ima tendenco uresničitve, materializacije. V življenju dosežemo to, o čemer smo prepričani, da nam pripada, kar je usklajeno z našo predstavo o samem sebi (samopodobo). Ne moremo imeti nekaj, za kar smo prepričani, da nam ne pripada. Dober primer je, ko ljudje s samopodobo reveža podedujejo ali zadenejo na lotu veliko denarja – čez čas se vrnejo v svet revnih brez evra v žepu in se spet uskladijo s svojo samopodobo. 

Ljudje pogosto ne vemo, o čem in koliko smo resnično prepričani. Prepogosto pomešamo želje in prepričanje: sanjamo o uspehu, hkrati smo prepričani, da smo nesposobni; želimo biti srečni, a smo prepričani, da je življenje kruto in nepravično; hočemo biti vodja, smo pa prepričani sledilci.

Velik razkorak med samopodobo in zavestnim obnašanjem (zavestno vlogo v vsakdanjem življenju) je lahko vir številnih frustracij in bolezni. Odličen primer je v biografskem filmu Sijaj, ko ima glavni junak (svetovno znani pianist David Helfgott) po očetovi zaslugi samopodobo plašnega, ranljivega, ogroženega fantka, zavestno pa hoče postati slaven in javno nastopati, kar ga pripelje v umobolnico. Veliko milejša varianta notranjega konflikta je npr. pri ženski s samopodobo moškemu podrejene ženske, ki živi v vlogi feministke.

Zakon pričakovanja pravi, da zares pričakujemo le tisto, kar je usklajeno z našo samopodobo, vse drugo so želje brez ali le z majhno možnostjo uresničitve. Pričakovanje je globoko prepričanje, da se bo nekaj zares uresničilo. Pričakovano se ne bo približevalo k nam, mi se moramo približevati pričakovanemu, začeti pa moramo pri spreminjanju samopodobe.

Zakon vzroka in posledice

Zakon vzroka in posledice ali akcije in reakcije pravi: enak vzrok ima enako posledico. Nešteto bolj “kunštnih” imen ima ta zakon, najpopularnejše in najbolj mistično je “karma”. Ljudje smo vedno vedeli, da enako dejanje ustvari enako posledico, in vsi so vedno vedeli, da le nespametni pričakujejo drugačne posledice, a delujejo enako. V vseh kulturah obstaja veliko ljudskih rekov v smislu “kar seješ, to žanješ”.

Če se človek zredi, mu ni treba prav ničesar vedeti o nutricionizmu ali o medicini, o vplivu hrane na zdravje, o vitaminih ali mineralih, ogljikovih hidratih … Mora vedeti, da se bo še naprej redil, če bo jedel enako hrano. Če hoče imeti drugačno težo (drugačno posledico) mora jesti drugačno hrano (spremeniti vzrok). To je tudi zakon odgovornosti – odgovorni smo, ker trpimo posledice svojih odločitev. 

Delovanje tega zakona nam pokaže, ali smo bili osredotočeni na pravo stvar: če smo nezadovoljni s posledico, pomeni, da smo bili osredotočeni na napačno stvar – v konkretnem primeru na hrano, in ne na zdravje. Tako ugotovimo intenziteto in smer odstopanja, saj nam postane jasno, ali smo imeli napačne misli ali smo bili premalo osredotočeni. Razumevanje zakona vzroka in posledice je osvobajajoče, ker razumemo, da je naše življenje le posledica vzrokov, ki smo jih sami ustvarjali s svojimi mislimi, prepričanji in dejanji. 

Pravilo nadzora določa, da vsak sam nadzira vzroke – svoje misli, prepričanja in dejanja. Nadzor nad vzroki je stvar naše svobodne odločitve. Če smo prepričani, da so posledice rezultat neke višje sile (npr. usode, boga), nam to odvzame željo in moč, da aktivno usmerjamo svoje misli in pričakovanja v doseganje svojih ciljev. Zmeraj sami odločamo: tudi takrat, ko odločimo, da bo namesto nas odločal nekdo drug.

 

 

 

 

 

Z ovirami in nasprotovanji drugi le preverjajo, kako močna je naša odločitev. Sin se je odločil za Vivi!

(Objavljeno 12. 09. 2012)






Komentiraj

Pohvala je kisik za dušo

Objavljeno dne 17.09.2012 pod Otroci, Učimo se

Začelo se je novo šolsko leto in morda bodo moje starševske izkušnje koristne še za koga. Pred približno trinajstimi leti sem v neki kolumni zapisal zgodbico, ki je še kako aktualna. 

Pohvala je kisik za dušo

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi dveinpolletni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”
 In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je velik!”, nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
 Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!”
 Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
 “Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
 “Nikoli več fizike,” odgovori, “danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike,” pojasni razlog svojega veselja.
 “In koliko si pisal?”, sva spet z ženo uigran par.
 “Tri!””, odgovori s še vedno veselim glasom.
 “Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
 Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” in se zapre v svojo sobo in sam vase.
 Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila. Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in ponos pa sva spremenila v jezo in žalost.
 Zakaj?
 To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi rekla: “Končno uporabljaš stranišče, in to je nekaj povsem normalnega.” Kaj če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo.”
 Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri enemu videla, kaj je naredil, pri drugem pa sva videla, česa ni naredil. 

Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite: V vsaki situaciji je treba videti tisto, kar zasluži pohvalo. Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

14. 2. 2011

 

Pojej živo žabo 

“Če bi jaz delal samo tisto, kar mi paše, bi ti danes manj užival. Ker sva midva (pokažem na ženo) delala tisto, kar se nama ni ljubilo, je tudi tebi danes lepo!”, sem zabrusil sinu, ko je na začetku osnovne šole rekel, da se mu ne ljubi učiti.

To je bil povod za pogovor o tem, kaj je treba delati, ali tisto, kar nam ugaja ali tisto, kar nam koristi. Vse njegove naloge sva razdelila v dve skupini: na tiste, ki so prijetne (se mu ljubi) in tiste, ki so koristne (se mu ne ljubi). Prijetne sva označila z velikim P, koristne pa s K. Seveda sva med prijetne uvrstila igre, dopisovanje s prijatelji ipd., med koristne pa učenje, trening ipd. Oba sva vedela, da gre za veliko poenostavljanje, saj je veliko opravil koristnih in hkrati prijetnih, ampak za moj namen je bila ta poenostavitev potrebna.

Poenostavljeno: opravljanje koristnih nalog nam zmanjša trenutni užitek, vendar nas pripelje do pomembnega cilja, opravljanje le prijetnih nalog pa ustvarja le trenutne užitke in bo dolgoročno povzročilo številne neprijetnosti ali celo trpljenje.

Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti odpovedati se trenutnim užitkom zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim užitkom (užitek hranjenja, pitja, kajenja, drogiranja, igranja …) ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. Lana spomnim, da to pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino in kot argument citiram staro grško modrost, ki pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno. Da ta najin pogovor ne bi bil hitro pozabljen, je na to temo pripravil miselni vzorec. Pripravil je tole:

Slikica ga je opominjala, da se zmeraj sam odloča, ali bo tisto, kar bo delal zanj koristno in ali bo prispevalo k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.

Skrivnost uspeha je v tem, da si koristne naloge narediš prijetne, in da najprej narediš tisto, kar je najtežje. Če moraš narediti nekaj težkega, zoprnega (v prispodobi: pojesti živo žabo), naredi to čim prej. Potem hitro spoznaš, da je vse težko, dokler ne postane lahko in da je pot do uspeha in zdravja odvisna od tega ali imamo cilje in ali nas vsak naš korak približuje temu cilju. 

Tako preprosto je, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda ker so prepričani, da tega ne zmorejo ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo. 

 

 

Siti ljubezni, lačni spoštovanja

V življenju je vse pomembno, tudi dober uspeh v šoli je pomemben, a ne tako zelo, da bi bilo vredno uničiti otrokovo zdravje zaradi dobrih ocen. Če ne bomo poudarjali pomena ocen, ne bomo napihovali sicer velikanskega stresa, ki ga otroci doživljajo vsak dan. Veliko bolje je biti psihofizično zdrav in srečen, kot imeti visok družbeni status in bogastvo in biti nesrečen. Ne poveličujmo pomena šole in ocen. Pomembno je, da v otroka vcepimo dobro samopodobo, pogum, samospoštovanje. Zmanjšajmo pritisk in stres, pomagajmo otroku, da bo sproščen in dobre volje, ko se začne učiti. Nihče se ne more ničesar naučiti, če je jezen, prizadet ali nesrečen, ustvarja in utrjuje pa se občutek nesposobnosti: veliko se uči (gleda v knjigo) in si ničesar ne zapomni. Lenih otrok ni, le njihov interes ni usmerjen tja, kamor bi mi želeli. V življenju je pomembno, da si odličen v tistem, kar delaš. Za vsakršen uspeh v življenje je odločilna dobra samopodoba otroka, za to pa so najodgovornejši starši. 

Otroci pričakujejo, da jih starši imamo radi in ljubezen sprejemajo kot nekaj, kar jim pripada. Starši pogosto izkazujemo ljubezen tako, da kažemo, da otroka ne spoštujemo in ga ne sprejemamo takšnega, kot je. Nekoga, ki ga spoštuješ in mu zaupaš, ne opozarjaš ob vsaki priložnosti, kaj, kdaj in kako mora narediti, ne odločaš namesto njega, ne kritiziraš ga nenehno, ne dvomiš v njegov izbor prijateljev, glasbe, oblačil. Vse to je jasno sporočilo otroku: ne zaupam ti in ne spoštujem tvojih odločitev. Z lastnimi strahovi in neprijetnimi izkušnjami otroku ne bomo veliko pomagali. Ljubezni ne merimo s količino lastnega strahu, da se otroku ne bi kaj zgodilo, da mu v življenju ne bi uspelo, ampak s stopnjo usposobljenosti, da otrok samostojno uspešno premaguje svoje ovire. 

Otroci so siti takšne ljubezni. To, česar so lačni, je občudovanje, spoštovanje in sprejemanje. Vsak otrok je vreden občudovanja. Če v družini ne doživijo občudovanja, spoštovanja in sprejemanja, gredo v družbo tistih, ki jih spoštujejo in sprejemajo. To je pri otrocih najpomembnejši kriterij pri izbiri prijateljev in ne to ali pijejo, kadijo, se pretepajo, lažejo ali kradejo. 

Vsak dan se spomnite (iščite, dokler ne najdete) kaj je dobrega vaš otrok (partner, sodelavec) naredil za sebe, za vas ali za druge. Položite mu roku na ramo, globoko poglejte v njegove oči in iskreno recite: “Bravo. Odlično si to naredil!”. To samodejno dviguje samospoštovanje, ponos in samoljubezen, nekaj, česar današnjim otrokom in odraslim zelo primanjkuje.

Tudi sami se, čim pogosteje, za hipec spomnite, kaj ste dobrega naredili za zase ali za druge, dvignite roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, se prijateljsko potrepljajte in si recite: “Bravo jaz! Rad/a se imam!”

 

(Objavljeno v 7DNI – sreda, 5. september 2012)






Komentiraj

Zaradi sebe

Objavljeno dne 24.08.2012 pod Učimo se

Vsi smo kdajpakdaj naredili nekaj, na kar nismo ponosni. Odrasla, suverena oseba postanemo takrat, ko to priznamo in to nehamo počenjati. Odrastemo tedaj, ko ne krademo niti takrat, kadar ni možnosti, da nas dobijo, in ko ne lažemo, čeprav nas ne morejo ujeti na laži. Za prijatelje in vladarje bi morali izbirati odrasle in le častne ljudi.

Mnogi ljudje so nam blizu: sorodniki, sodelavci, sosedje, znanci … Imenujemo jih z različnimi imeni, tistim, ki imajo podobne moralne vrednote, pa rečemo – prijatelji. Niti s sorodniki ne moremo biti prijatelji, če imamo različne moralne vrednote. S prijatelji imamo lahko različne okuse, izobrazbo, premoženje, poreklo, vero, a ne moremo imeti različnih vrednot. Razlika med sorodniki in prijatelji je, da si prijatelje sami izbiramo, sorodniki so nam dodeljeni. Idealno je, če smo s sorodniki hkrati tudi prijatelji. Ljudje, ki jih izbiramo, so lahko v našem življenju pomembnejši od sorodnikov in pogosto odločilno vplivajo na naše življenje.

V življenju ne izbiramo le prijateljev, izbiramo tudi ljudi, ki zastopajo naše interese v državnih organih, političnih, strokovnih ali interesnih združenjih. Zaupamo nekomu, ki ima podobne vrednote, in zanj verjamemo, da bo namesto in v imenu nas deloval v našo korist. Mislimo, da se lahko zanesemo na njih, da bodo držali besedo, da bodo izpolnili obljubljeno. Prijatelje in zastopnike izbiramo za določen čas in pod določenimi pogoji; dokler imajo enake vrednote, kot takrat, ko smo jih izbrali. Kaj storiti, ko ugotovimo, da izbrana oseba (prijatelj, zastopnik) nima tistih vrednot, za katere smo bili prepričani, da jih ima? Ali mu lahko še kdaj zaupamo? Ali smo lahko o čemerkoli še prepričani? Je obnašanje te osebe predvidljivo, iskreno, pošteno, zanesljivo? Kako naj vemo, kdaj bo v prihodnosti govoril laži in kdaj resnico in ali bo deloval v naše dobro?

Kaj je že čast?

Izbrani bi moral vedeti, da je njegova izbranost pogojna in začasna. Ponosen bi moral biti, da je izbran, in bi moral narediti vse, da ohrani to čast. Ko ga kdo spomni na kakšno nečastno dejanje, bi se moral distancirati od tega dejanja: moral bi ga takoj priznati, obsoditi, pojasniti okoliščine, vzroke in posledice dejanja, dati trdna zagotovila (še bolje dokaze), da bi zdaj ravnal častno, ter, če le lahko, odpraviti posledice tega dejanja. Če takoj in brezpogojno ne prizna napake in se zlaže, dokaže, da je še vedno lažnivec in tat. K stari napaki doda novo, še hujšo in takrat zaupanje, prijateljstvo izgubi.
Jasno in strogo distanciranje od dejanja je vprašanje poštenosti tistih, ki izbiramo. Ko gre za prijatelja vsak ravna po svoji presoji. Razumevanje okoliščin in odpuščanje nikakor ne sme pomeniti sprejemanja dejanja. Če se prijatelj ne distancira od svojega nečastnega dejanja, se moramo distancirati od prijatelja. Ponarediti diplomo ni enako kot pasti po stopnicah, zboleti … , ko te prijatelji ne smejo pustiti na cedilu in ti morajo pomagati. Pri izbranih zastopnikih nimamo takšne neposredne moči, zato je treba izkoristiti moč medijev, moč javnosti. Vsi, ki jih je zastopnik prizadel s tem, ker je izdal njihovo zaupanje, bi se morali javno distancirati in zavračati vsakršne stike z njim.
Razumem, da nečastna dejanja ljudje storijo v stiski, ampak morajo vedeti, kje je meja in da je onstran te meje drug svet. Ko težave začneš reševati na moralno nesprejemljiv način, moraš vedeti, da boš izgubil prijatelje – tiste, ki imajo drugačne moralne vrednote. Najhujša kazen za lažnivce je, da jim ne moremo verjeti, tudi ko govorijo resnico in ko jim je zelo pomembno, da bi jim verjeli. Na goljufiv način priti do ugleda, statusa in standarda, ki ti ne pripada, ni enako, kot ukrasti kruh, da nahraniš lačne otroke. Revni običajno pokončno stojijo v urejenih vrstah pred vrati Rdečega križa, a objestneži kradejo in lažejo zato, da bi imeli še več ne nujno potrebnih stvari.

Vsi lažnivci, vsi tatovi?

Postali smo družba, v kateri beseda poštenost ne pomeni veliko in je način zbiranja dokazov postal pomembnejši od vsebine. Tožilec, za katerega imajo dokaze, da je jemal podkupnino se brani, da dokazi niso bili zbrani po predpisih. Ko dobijo pijanega politika za volanom, izjavi, da gre za politično zaroto. Ko ugotovijo, da je direktor državnega podjetja kradel in lagal, ga kljub temu ponovno izvolijo, ko poslanca dobijo s ponarejenim spričevalom, izjavi, da ga ni ponaredil on, ko ugotovijo, da je poslanec prepisoval pri magistrski nalogi, ta sprašuje po verifikaciji računalniškega programa, s katerim so ugotovili goljufijo. Ko predsednik vlade prepiše govor drugega politika, sprejme še nagrado in prepisovanje zanika. Pri nas nihče ni tat ali lažnivec – le politične nasprotnike ima! Kakšen cinizem, kakšna žalitev za nas, ki smo jih izbrali! Vedo, da mi vemo, da lažejo, a vseeno lažejo. Vedo, da vemo, da so kradli, a so ponosni, ker ni pravnomočno dokazano. Ni pomembno, kdaj je bilo kakšno dejanje storjeno, pomembno je, da lažejo ZDAJ. Zdaj so lažnivci.
Zakaj ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje? Zato, ker je zakon vedno zakon močnejšega, tistega, ki ima oblast, a oblast očitno ne pomeni več nič drugega, ko priložnost krasti na veliko.
Zakon morale bi moral biti močnejši. Tega ima vsak v sebi in mu ga nihče ne more odvzeti. Po tem zakonu bi morali ravnati, ko izbiramo prijatelje in zastopnike. Ni pomembno, ali kaj piše v ustavi ali v zakonu. Ljudje so vedeli, kaj je prav in kaj narobe, tudi ko ni bilo zakonov. Zakaj danes nikogar ni sram? Zakaj danes tako malo damo na čast in poštenje?
Lažnivcev in tatov verjetno ni sram zato, ker so prepričani, da ne izstopajo iz okolja, da smo enaki njim, da bomo razumeli in pozabili. Navsezadnje si najbrž celo mislijo, če ne bi bilo zelo veliko lažnivcev in tatov, ne bi potrebovali toliko policistov, inšpektorjev, kontrolorjev dopinga, tožilcev in sodnikov. Z brezpogojnim javnim distanciranjem bi bilo sporočilo jasno: “Nismo vsi lažnivci in nismo vsi tatovi.” Mlade ljudi bi usmerjali v častno ustvarjalno delovanje, in ne v nepošteno iznajdljivost. Učili bi jih živeti častno in pošteno in oni bi točno vedeli, kaj to pomeni. Vedeli bi, da spoštovanje, čast in ugled moramo pridobivati zaradi sebe.

Zaradi sebe!

Gospod je bil poslovodja v neki državni perutninski farmi. Tudi če je prodajal sorodnikom in prijateljem, je vsakega piščanca stehtal in zaračunal. Nihče ni vedel, koliko piščancev je na farmi, in nihče ne bi mogel ugotoviti, če bi katerega kar podaril, kaj šele, če bi zaračunal kakšen gram manj, a tega ni počel. Res je, da se je to mnogim zdelo čudaško, a so ga vsi zelo spoštovali. Bil je pošten zaradi sebe.
Ugleden, urejen gospod gre mimo berača in ga pozdravi: “Dober dan, gospod.” Berač mu odgovori: “Kakšen gospod neki sem ti jaz, ali si slep.” Gospod mu odgovori: “To sem vam rekel zaradi sebe!”. Dokler so zanj bili vsi drugi gospodje in gospe, je bil tudi sam gospod.
Po treh letih bombardiranja Sarajeva novinar vpraša nekega gospoda, zakaj se vsak dan zjutraj obleče, obrije in uredi, kot da bo šel v službo. Odgovori mu: “Zaradi sebe.” Vse so mu lahko uničili, le njegovega dostojanstva in ponosa ne in to je ohranjal zaradi sebe.
Gospod ob kosilu glasno rigne in reče: “Oprostite!”. Nekdo mu odvrne: “Saj smo vsi sami domači.” On pa odgovori: “To sem rekel zaradi sebe!”
Ko je znanec odšel na šolanje v ZDA, si je za izpit pripravil nedovoljena pomagala in pripomočke pa so ga Američani čudno gledali. “Če boš prepisoval, se ne boš nič naučil. Ne učiš se za oceno, ampak zaradi sebe!” so rekli.
Ko živimo častno in pošteno, ohranjamo lastno dostojanstvo, ponos, visoko lastno vrednost. Odrastemo takrat, ko nekomu pomagamo in zamolčimo, da smo pomagali; negujemo kulturno vedenje, ko smo sami; smo urejeni in lepo oblečeni, ko nas nihče ne gleda; smo pošteni tudi takrat, ko ni možnosti, da nas dobijo; ne lažemo, ko nas ne morejo ujeti na laži. Odrasli ljudje imajo dovolj poguma, da priznajo, da so v življenju odraščali – delali in popravljali napake.
Izbrani vladarji bi s svojim vedenjem morali sporočati: bodite tudi vi častni, pošteni in dobri ljudje. Sporočilo državljanom, posebno mladim, ne bi smelo biti: “Pazi, da te ne ujamejo, če te vseeno zalotijo, pa vztrajno zanikaj!” Resnica je pogoj za svobodo, mentalno in duhovno zdravje posameznika in družbe, častno in pošteno delovanje pa pogoj za vsakršen blagor. V življenju gre za to, da dokažemo sami sebi, kaj zmoremo in česa smo sposobni.






Komentiraj

Vedeževalec Ivan

Objavljeno dne 29.07.2012 pod Izbrano za vas, Učimo se

 

Zanimivo je opazovati, kako malo odraslih ljudi verjame, da sami odločajo o svojem življenju, o svojem zdravju in svoji usodi. Zanimivo je videti, kako veliko odraslih ljudi za nasvete in oporo sprašuje popolne neznance. Povpraševanje ustvarja ponudbo in počasi postajamo dežela vedeževalcev.

Prav neverjetno se mi zdi, da je majhna Slovenija tako veliko tržišče za vsak dan nove vedeževalske talente, nove oddaje in nove telefonske linije 090. A namesto, da bi te talente izvažali, jih uvažamo. Zanimivo, da le državljani nekoč skupne države razumejo naše težave in nam tako nesebično priskočijo na pomoč. Nič zato, da velike države z milijonskimi zneski plačujejo vse, ki kolikor toliko zanesljivo znajo pogledati v prihodnost, obvladajo videnje na daljavo ipd., naši in uvoženi talenti ostajajo zvesti pomagači ubogim, samotnim, negotovim in prestrašenim našim državljanom. Čudim se pogumu vedeževalcev, ki tako prepričljivo postavljajo diagnoze, prognoze, svetujejo, usmerjajo, obljubljajo … in se še bolj čudim potrpljenju in naivnosti tistih, ki za minuto čakanja na liniji plačujejo po dva evra. Najbolj pa se čudim urednikom in tožilcem.

Premišljujem, da bi tudi sam odprl vedeževalski studio, kjer ne bi “bral” s praznega papirja, kart, kamnov ipd., ampak bi bil pravi, zanesljivi napovedovalec prihodnosti. Vprašal bi: Katero hrano jeste? Kaj in koliko pijete? Kadite? Telovadite? Katere knjige berete? Ali imate domačo žival? Ali vas kdo objema? Koliko minut se na dan smejete? Ali kličete vedeževalske linije? In podobno. 

Na podlagi teh podatkov bi z veliko gotovostjo napovedal prihodnost, predvsem na področju fizičnega in mentalnega zdravja. Ker je od tega odvisno počutje in delovna uspešnost, bi z veliko zanesljivostjo napovedal celo finančno prihodnost. Tudi na temo ljubezni in sreče bi lahko kaj zanesljivega napovedal.
 Ampak ne bom, pa ne zaradi hude konkurence, ker se tržišče očitno širi. Menda bo z zakonom določeno, da bodo pri tovrstnih oddajah morala biti vidna opozorila kar dveh ministrov: Minister za zdravo pamet opozarja: to je zabavno humoristična oddaja in Minister za finance opozarja: vaš denar je nesmiselno zapravljen. Morda bo kdo tovrstne oddaje prepovedal ali zahteval zaklepanje, ker bi naj šlo za obliko trde pornografije, in sicer mentalno pornografijo, ko nekdo nekoga brutalno j… v glavo. 
Preden bi se to utegnilo zgoditi, naj izkoristim priložnost, da vam napovem vaše celotno prihodnje življenje. 

Črna magija

Na vsakega, ki ne verjame vase, ki se boji, ki se podreja, ki ga je strah, ki ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, je “vržena” črna magija. To je tako hudo prekletstvo, da ga ne razkadijo vse sveče tega sveta, vse molitve in številni dragi telefonski impulzi. Največji “črni hudič” je v vaši podzavesti, v vašem prepričanju, da ste ranljivi, nemočni in nesposobni, da ne zmorete, da niste vredni. Izganjalci tega hudiča niso vedeževalci ali jasnovidci ali kakšni drugi zaščitniki. Edino kar šteje, je sprememba samega sebe v odraslega človeka, ki se ne boji življenja in prevzema odgovornost za svoja dejanja. 

Zdravje

Če ste bolni, pojdite k zdravniku. Po poti do zdravnika naredite seznam, kako ste si to bolezen sami pridelali. Če ste padli z drevesa, ste bili premalo previdni, če vas je zadela srčna kap, ste jedli preveč maščob in se premalo gibali, če imate ledvične kamne, ste uživali preveč živalskih beljakovin … Če hočete ozdraveti, morate delati in jesti prav nasprotno od tistega, kar ste delali in jedli prej. Če se odločite za alternativno, komplementarno, tradicionalno … zdravljenje, realno ocenite, koliko bo to prispevalo k vaši trajni ozdravitvi. Ne prepustite svojega zdravja belim ali črnim bogovom, samooklicanim in diplomiranim doktorjem, razsvetljencem in podobnim. Če vas zdravnik, enako kot zdravitelj, ničesar ne naučita, ste zapravili svoj (ne njegov) čas in priložnost trajne ozdravitve. 
 Če boste predvsem sami skrbeli za ozdravitev in če boste spremenili tisto, kar vas je pripeljalo do zdravnika, bo boljše. Mogoče že naslednji mesec. O bodočem zdravju odločate sami.

Ljubezen

Če partnerja spoštujete, ljubite in veliko naredite za njegovo srečo, boste doživeli ljubezen in srečo. Če niste deležni spoštovanja in ljubezni poiščite novega partnerja, in to takoj. Torej najprej brezpogojno iz srca dajte, potem počakajte – ne zahtevajte, ne izsiljujte, ne pogojujte – in če ne dobite tistega, kar vas osrečuje, ukrepajte. Če ne ukrepate, ste si sami krivi. Imate pravico biti srečni. Izbirajte ljudi, ki prispevajo k vaši sreči. Nobenemu ničesar niste dolžni.

Sreča

Nesrečni ste in zbolevate, ker si želite preveč in ne zato, ker imate premalo. Ne znate si želeti tega, kar imate in zmeraj hočete več! Želja ubija, ne revščina. Spoštujte in ljubite tisto, kar imate. Bodite mirni in se prepustite. Nikoli ne morete izgubiti nečesa, brez česar ste lahko. 

Denar

Bogati boste, ko boste imeli, kar potrebujete in ne, kar si želite. Najbogatejši je tisti, ki ničesar ne potrebuje. Če hočete imeti veliko denarja, trdo delajte in veliko darujte. Če hočete priti do denarja v nekem sporu, iščite dobre odvetnike in ne šlogaric. Če imate preveč denarja, igrajte loto in kličite 090. 

Če vas zanima za druge

Verjamem, da vas zanima, ampak drugi niso vaša skrb, zato nimate pravice vedeti. Če vas zanima, ali vas bo partner zapustil, vprašajte njega ali sebe. Če vas zanima šolski uspeh otroka, vprašajte otroka, koliko ur dnevno se bo zbrano učil. Posebej ne sprašujte za majhne otroke: prevzemite odgovornost in skrbite za otroka tako kot je zanj koristno, odrasle otroke pa pustite živeti njihovo življenje.

Karma je krama

Če ste zdaj srečni, ne pomeni, da ste nekoč trpeli, če zdaj trpite, ne pomeni, da ste prej veliko grešili. Karma ni kazen in ni nagrada, je le posledica vaših odločitev, ki ste jih sprejemali v svojem dosedanjem življenju. Smo ljudje svobodne volje, ki se učimo in ustvarjamo usodo, spoznavamo kakšno vedenje povzroča kakšne posledice (zakon vzroka in posledice = karma). Nič ni ne dobro in ne slabo – ima le drugačen namen. Usode ni, je šola, v kateri je vse naključje z enim namenom – učiti se postajati boljši človek. Če naredimo napako in je ne popravimo, storimo novo napako. Če se ne naučimo, lekcijo ponavljamo, dokler se ne naučimo. Tako preprosto je to. Karma je odvečna krama, ki jo težko nosite, a vseeno pazite, kaj delate.

Boga ni

Ne verjemite v boga, ki so ga ustvarili ljudje, verjemite v boga, ki je ustvaril ljudi. Ta zanesljivo ni star moški z belo brado, ljubosumen in maščevalen, krut in nepravičen, neusmiljen in zamerljiv, ki hoče ljubezen, terja pokorščino, zahteva ponižnost ter straši s svojo jezo in peklom. Takšni so ljudje, ki so si ustvarili boga po lastni podobi oz. podobi simbolnega očeta. 

Ljudje ustvarjajo različne bogove. Ne zdi se mi verjetno, da bi različni bogovi ustvarili različne ljudi. Institucionalizirana vera je posel, je kraja boga, je zloraba, ki temelji na z ničemer utemeljenim strahom (pred božjo jezo in peklom) in obljubljanju nečesa, česar ne more izpolniti (večno življenje v raju). Čuvajte se božjih pastirjev – oni so pastirji le ob pogoju, če ste vi ovce. Kaj bi imel bog od tega, da milijon katolikov postane muslimanov ali dva milijona budistov postane katolikov, kaj šele od tega, da katoliki pobijajo pravoslavne, ti muslimane, muslimani budiste … 

Takšnega boga ni, vi pa bodite verni. Ste del enega stvarstva in bog je v vsakem od nas v enaki količini. Nihče ne more imeti več, biti bližje bogu. Spoštujte del boga v sebi. On je vir svobode, ponosa, poguma, ljubezni. Del boga, ki je v vas, je vsemogočen: naredi vas srečne ali nesrečne, bogate ali revne, zdrave ali bolne, uspešne ali neuspešne. Del boga, ki je v vas, ima ime – to je vaše ime. To spoznanje vam lahko dvigne samozavest, ponos, pogum, veselje. Takšni ste podobni božji podobi, ki si jo predstavljam kot prelepo ljubečo, veselo in srečno žensko. Pravi bog noče vaše pokorščine, vašega denarja, vaše ponižnosti, vaših molitev, vašega trpljenja. Bog od vas ničesar ne potrebuje in ničesar noče – pomaga vam le, da ste sami srečni. Brez posrednikov.

Dokler za svoje težave obdolžujete druge (starše, druge ljudi, karmo, usodo …), dokler mislite, da so drugi močnejši in boljši, da jih bogovi in ljudje imajo rajši kot vas, ste še vedno nebogljeni stari otroci.

Jasnovidim vašo prihodnost: Tako bo, kot se boste sami odločali!






Komentiraj

Kaj se lahko naučimo od fuzbalerjev

Objavljeno dne 05.07.2012 pod Učimo se

10 POMEMBNIH STVARI, KI SE JIH LAHKO NAUČIMO OD FUZBALERJEV

Nogomet je ob dnevih, ko so stadioni polni gledalcev, tudi šport. Pred in po tekmi je to izvrstno organiziran, velik posel. Česar se lahko naučimo oz. na kaj nas lahko nogomet spomni:

  1. Nogomet je zanimiv, ker je v njegovi zasnovi veliko napak in enake napake nimajo enake teže in enakih posledic. Enkrat zgrešiš žogo in se ne zgodi nič, drugič enako zgrešiš pa žoga gre v aut, tretjič zgrešiš pa dobiš gol. Igralci pa se, kljub številnim napakam, skoraj nikoli ne jezijo na soigralce. Prepričani so, da se vsak potrudi po najboljših možnostih, da vsak hoče najboljše tudi ko grdo zgreši. Zavedajo se, da tudi sami pogosto brcnejo mimo in vedo, da zgražanje, kreganje in zmerjanje ustvari nasprotno stanje od želenega.
  2. Ko igrajo za državo pozabijo, katere klubske barve kdo zastopa: rdeče, bele, vijolične… Golman si ne reče: napadalec  nasprotnikov je moj klubski kolega, pa mu bom pustil, da nam zabije gol.
  3. Trener (selektor) ne kliče k sebi tistega, ki slabo igra in ga ne uči kako mora igrati, ga ne okrca, krega, mu grozi … preprosto ga zamenja. Igralcev ne more spremeniti, lahko pa jih spodbuja, hvali, motivira … in izbira. Če slabo izbira, bodo zamenjali tudi njega.
  4. Vsak igralec ve, da je lahko v trenutku zamenjan in se zato potrudi po najboljših močeh. Njegova bodoča usoda je odvisna samo od njega, nič ne pomagajo sorodniki, stranka … Lahko si malo pomagaš s komolci, malo s koleni, a pomembno je, kako igraš.
  5. Pravica, ki jo pooseblja sodnik s pomočniki, je veliko krat subjektivna, nepravična, je kompromis, a jo morajo vsi brezpogojno spoštovati. Tudi če si sodnik »izmisli« penal, mu ne smeš kaj grdega reči, kaj šele storiti, sicer te izločijo iz igre. Sodnik je nedotakljiv. Vsi trdijo, da je vseeno tako veliko bolje, kot tekma brez sodnikov.
  6. Za zmagovalce so krivice sprejemljive in so sestavni del tekme, za poražence pa so krivice nesprejemljive, zahtevajo kaznovanje tistih, ki jih zgrešijo. Kako isti dogodek različno vidijo in različno vrednotijo!
  7. Ko je igralec poškodovan, na igrišče teče terapevt. Trener ne kaže posebnega interesa za trpečega igralca. Terapevt se ne ukvarja z vzrokom poškodbe, usmerjen je le v simptom in ga skrbi kako ga bo odpravil, da lahko igralec nadaljuje tekmo. Trener je osredotočen na tekmo, na izid. Bolj kot zdravje poškodovanega ga skrbi, ali bo tekmo nadaljeval oziroma kdo ga bo nadomestil, če bo treba.
  8. Po tekmi sledi kratka analiza. Nihče se ne mrcvari z zgodovino tekme, z analiziranjem vsake minute, z vsako neizkoriščeno priložnostjo, z vsako napako. Nihče ne uporablja besed vedno, zmeraj, spet, nikoli …  Prvi kratkoročni cilj je po tekmi je sedanjost: regeneracija. Še prepoteni od pravkar končane tekme, igralci in trenerji, govorijo o bodočih izzivih, naslednjih nasprotnikih, tekmovanjih. Usmerjeni so v prihodnost in bodoče cilje.
  9. Zmagovalci pohvalijo poražence in s tem poveličajo svojo zmago. Poraženci pohvalijo zmagovalce in tako opravičijo svoj poraz. Če to ni dovolj, za poraz okrivijo še sodnika, a skoraj nikoli ne rečejo, da so oni bili za nič. Skrbijo za dobro samopodobo.
  10. Navijači so najpomembnejši del nogometa. Koliko tisoče in milijonov ljudi je pripravljenih plačati za … zakaj že? Zato, da (se) drugi igrajo z njihovim denarjem. Kaj imajo oni od tega? Malo smeha in malo solz. A brez njihovega nesebičnega darovanja denarja in časa bi pogosto polpismeni nogometaši ne služili milijonov evrov.

V življenju pa je nekako drugače. Življenje je v svoji zasnovi sestavljeno iz velikega števila napak, a pogosto enake napake dajo enake posledice, pa jih še vedno vztrajno delamo; nenehno se obtožujemo, kdo je kaj narobe naredil; vplivneži državi zabijajo avtogole, da le pomagajo svoji ekipi; v nedogled hočemo spremeniti partnerja, otroke, sodelavce; vsi mislijo, da so nezamenljivi in večni; pogosto smo bolj nagrajeni zaradi pripadnosti stranki, klanu, kot pa zaradi lastne uspešnosti; trenerji božajo, terapevti trenirajo; sodišč nihče ne spoštuje, še sodniki sami se ne; pravica je v rokah močnejšega; izčrpavamo se v analizi preteklosti, nismo usmerjeni v prihodnost; ves čas svoje neuspehe opravičujemo z geni, usodo, napačno stranko, žlahto …

Življenje je zanimiv šport. Vsak dan.






Komentiraj

Zaradi sebe

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Učimo se

V trgovini sem kupoval neke štručke in premišljeval ali naj jih kupim pet ali šest. Odločil sem se za šest in toliko sem jih tudi dal v vrečko. Na blagajni me gospa vpraša koliko štručk imam v vrečki, in  ne da bi sploh kaj pomislil sem odgovoril, da pet. Plačam pet štručk, pridem domov, štručke zložim na krožnik in ugotovim, da jih je šest.

Malo pozneje se odpeljem v trgovino na blagajno, pojasnim dogodek in plačam eno štručko. Presenečena blagajničarka pove, da to ni nič takega, da ni bilo treba, jaz pa ji pojasnim, da tega nisem naredil zaradi finančnega stanja trgovine, ampak zaradi sebe.

Spomnim se nekaj resničnih dogodkov, ko je nekdo nekaj naredi samo zaradi sebe. 

Stric je bil poslovodja v neki državni perutninski farmi. Tudi če je prodajal sorodnikom in prijateljem, je vsakega piščanca stehtal in zaračunal. Nihče ni vedel koliko piščancev je v hlevu in nihče ne bi mogel ugotoviti, če bi kakšnega podaril, kaj šele, če bi zaračunal kakšen gram manj, a ni – zaradi sebe. Res je, da se je številnim to zdelo čudaško, a so ga vsi spoštovali kot poštenega, nepodkupljivega človeka.

Ugleden, urejen gospod gre mimo berača in ga pozdravi: “Dober dan, gospod.” Berač mu odgovori:  ” Kakšen sem ti jaz gospod, a si slep.” Gospod mu odgovori: “To sem vam rekel zaradi sebe!”. Dokler so zanj bili vsi drugi gospodje in gospe, je lahko bil tudi sam gospod.

Po treh letih bombardiranja in streljanja po Sarajevu novinar vpraša nekega gospoda, zakaj se vsak dan zjutraj obleče, obrije in uredi, kot da bo šel v službo. Odgovori mu: “Zaradi sebe.” To je bilo dejanje kljubovanja, upora, trdnosti, ohranjanje svoje samopodobe.

V družbi samih domačih gospod ob kosilu glasno rigne in reče: “Pardon, oprostite!”. Nekdo mu odvrne, “saj nič ni – vsi smo domači”. On pa odgovori: “To sem rekel zaradi sebe!” 

Ko kaj delamo dejansko zaradi sebe, ohranjamo lastno dostojanstvo, ponos, sistem vrednot kot sestavni del osebnosti. Ne igramo, ne vedemo se po pričakovanju drugih, ampak smo takšni kot smo. Spoštujemo sami sebe. Utrjujemo dobro samopodobo. 

Roko na srce, vedno delamo zaradi sebe, vprašanje  je le ali zaradi resničnega ali zaigranega jaza. Pogosto nekoga obdarujmo, potem pa se hvalimo, kako dobri ljudje smo; lepo se uredimo, ko hočemo pustiti dober vtis na drugega; ne krademo le takrat, ko vemo, da nas bodo dobili; ne lažemo takrat, ko vemo, da drugi vedo, kaj je resnica. Nekateri se tudi na to ne ozirajo.

Vsi smo kdaj pa kdaj naredili nekaj, na kar nismo ponosni. Odrasla, suverena, samostojna oseba postanemo takrat, ko to priznamo in to nehamo delati. Odrastemo takrat, ko nekomu pomagamo in zamolčimo, da smo pomagali; negujemo kulturno vedenje, ko smo sami; smo urejeni in lepo oblečeni, ko nas nihče ne gleda; smo pošteni tudi takrat, ko ne obstaja možnost, da nas dobijo; ne lažemo, ko nas ne morejo dobiti na laži. Ko premagamo sami sebe, postanemo nepremagljivi.

Ni pomembno, kakšni smo se rodili, pomembno je, kakšni bomo umrli, kajti, za tisto vmes smo sami odgovorni.

Če vsak dan naredimo eno samo stvar na katero bomo ponosni samo zaradi sebe, bo ta svet veliko boljši.

Tudi sami bomo boljši in boljše se bomo počutili.

22. 5. 2012






Komentiraj

Imitatorji

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Otroci, Učimo se
Moj oče, Filip, je bil odličen imitator.  Ko se je po vojni zaposlil v neki tovarni, se je znašel v poklicu, o katerem praktično ni vedel nič. Učil se je od učencev, vajencev, pomočnikov in mojstrov. Čez leta je postal obrtniški mojster, bil je na svoj uspeh zelo ponosen, za me pa je bil mojster imitiranja. Učil me je: “Če hočeš uspeti, delaj natanko tisto, kar delajo uspešni!” Čudno se mi je zdelo – če bi bilo to tako preprosto, zakaj oče ni gledal, kaj dela glavni direktor in bi imeli veliko denarja, morda celo fička. “Zakaj, za božjo voljo, ni imitiral kakšnega bogataša ali politika?!”, sem se spraševal.
Ne, to ne more delovati, si je mislil mali Ivan. 

Veliko let pozneje sem na nekem pregrešno dragem seminarju, iz ust predavatelja, svetovne avtoritete, slišal naslednje:  ” Hočete biti uspešni? Nič lažjega. Glejte, kaj delajo uspešni in delajte natančno enako in dosegli boste enak uspeh! ”  
Osupel sem: to, kar govori Brian Tracy je Filip Soče govoril pred tridesetimi leti. Kaj mi je bilo treba čakati 30 let? Filip Soče niti v enem mesecu ni zaslužil toliko kot ta Američan v eni uri, govoril pa je enako. Zakaj takrat očetu nisem verjel in zakaj bi zdaj verjel Tracyju? Ker mu verjame cel svet? Ker govori tisto, kar vsi vemo, da je res, a nekako čutimo, da to ni za nas. Potrebujemo nekoga, kateremu verjamemo, da smo vredni več kot si sami mislimo, da smo in da smo zmožni dosegati vse cilje.
Seveda je, tako kot zmeraj, hudič v detajlih: nikoli ne vemo, kaj in kako natančno nekdo dela oziroma misli in ne vemo, kaj vse je bil pripravljen narediti, da doseže svoj cilj. 

Za dosego enakega cilja moramo plačati enako ceno, ne gre drugače. Vsi imamo do enakega cilja natančno enake ovire in moramo vložiti enake napore za njihovo premagovanje. Morda so se mojemu očetu zdeli napori preveliki, morda si preprosto kaj drugega ni želel, morda pa je bil “žrtev” lastne samopodobe, ki mu je določala meje. Pogosto imamo meje, za katere smo prepričani, da jih ne moremo premakniti. Tako kot je velikanski slon prepričan, da tanke verige s katero je pripet ne more pretrgati, ker je od malega naučen, da je ta veriga nepremostljiva ovira. Vdani smo v usodo in na kratki verigi nas imajo tisti, katerim smo prepustili, da o nas odločajo. Naše verige so naša prepričanja.
Ali je premikanje meja vredno vložka, je vprašanje vseh vprašanj. 
Kaj je uspeh: imeti veliko denarja, imeti dober avto, imeti moč… ali biti (za)ljubljen, biti srečen, biti spoštovan – skratka imeti ali biti.
Ali je očetov nasvet uporaben še danes? Seveda je, le ne vem, koga bi si danes izbral za vzornika. Bi si za vzornika izbral kakšnega menedžerja, politika, bančnika, lastnika podjetij, časopisnih hiš. Zanesljivo ne!
Če bi danes izbiral svojega vzornika, bi izbiral med učitelji ali umetniki. Oni ustvarjajo boljši svet.  
Pravzaprav sem še najraje učenec. Tisti, ki se učijo, resnično bogatijo sebe in ta svet.
1. 4. 2012





Komentiraj

Denar kot zdravilo

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje

V dveh letih smo v lekarne vrnili 72 ton neporabljenih, v glavnem na recept izdanih zdravil. Ni podatka, koliko je neporabljenih zdravil končalo v domačih smeteh, a predpostavimo, da vsaj toliko, kar pomeni, da v enem letu zdravniki predpišejo, mi pa ne koristimo 72 tisoč kilogramov zdravil. Predpostavimo, da povprečna škatlica tehta 20 gramov in da posamezno zdravilo stane 5 evrov, in izračunamo, da v enem letu damo za nepotrebna zdravila 18 milijonov evrov. Tudi, če k temu znesku ne prištejemo nepotrebnih zdravniških ur za predpisovanje nepotrebnih zdravil, stroškov uničevanja teh zdravil in stroškov, ki jih odvržena zdravila naredijo v okolju, je številka strašljivo visoka. A Slovenija predstavlja komaj 0,4 odstotka Evrope. Ali se vam ljubi izračunati, koliko za nepotrebna zdravila porabimo v Evropski uniji? Morda kdo ve, koliko nepotrebnih zdravil zaužijemo in kakšne nepotrebne stroške šele to povzroča?

V Sloveniji kadi približno 430.000 ljudi in če povprečno vsak pokadi za 3 evre na dan, pomeni, da vsak dan pokurijo skoraj 1.300.000 evrov, v enem mesecu je to skoraj 40 milijonov evrov, letno pa kar 480 milijonov evrov – več kot polovico tistega, kar bi nova vlada rada privarčevala. Če k temu prištejemo nepotrebne stroške zdravljenja zaradi posledic kajenja, odsotnost z dela, prezgodnje smrti ipd. bi lahko ta znesek najmanj podvojili. Ali se vam ljubi izračunati koliko denarja izpuhti v cigaretnem dimu v EU?

Srečnež iz Maribora je na lotu zadel sedmico, a zato, da je on dobil 4 milijone, so drugi vplačali najmanj 10 milijonov. Samo za ilustracijo: če so tedenska izplačila iger na srečo milijon evrov, sta vplačana najmanj dva milijona, mesečno 8 milijonov, letno približno 100 milijonov. Toliko namreč prinesemo čiste gotovine na okenca loterije.

Nekaj sto tisoč ljudi je plačalo, da osreči enega, a ne zato, ker bi bili dobri ljudje, ampak zato, ker so računali, da bodo sami osrečeni. Ko pa vedo, da ne bodo imeli nobene koristi, so pripravljeni zapraviti kar nekaj milijonov evrov le zato, da bi morda le enemu preprečili posvojitev otroka in to samo zato, ker ni “pravega” spola. Referendum bo: naj se troši papir, ure, elektrika…
Naj se trošijo zdravila, cigareti, alkohol, bencin …

Vse je normalno, ker ta svet temelji na potrošnji. Opevana rast in razvoj sta le drugo ime za porabo in potrošnjo. Dolžniška kriza je kriza potrošništva: če ne bomo trošili, ne bodo proizvajali, če ne bodo proizvajali, ne bomo dobili plače, če  ne dobimo plače, ne bomo odplačevali dolgov in ne trošili. Bolj trošimo, bolj rastemo! Bolj zapravljamo, bolj se razvijamo! 

Več zdravil bomo stran zmetali in bolj bomo kadili, več zdravnikov in bolnišnic bomo imeli in bolj dobičkonosna bosta Lek in Krka. Na drugih področjih je enako. Napredek je neizbežen.

Resnično bogati so tisti, ki ne potrebujejo veliko in napredujejo tisti, ki malo trošijo ter se razvijajo tisti, ki jih skrbi za blagor drugih.

1. 2. 2011






Komentiraj

Vse bo dobro

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Učimo se

Vse je hkrati slabo in dobro. 

Slabo je postalo blago in odličen vir zaslužkov:
– slaba novica je dobra za medije,
– slabo gospodarstvo je dobro za politike,
– slabo zdravje je dobro za zdravstveni sistem,
– slabo stanje je dobra poslovna priložnost.

Navajeni smo biti slabo.  
Dokler se počutimo slabo smo pokorni državljani, partnerji, delavci… in tudi odlični kupci.
Slabo se počutimo le takrat, ko nas je strah in ko nas je strah, pričakujemo še slabše.
Naj ne bo tako. Biti slabo je le priložnost za biti boljše. 

Dobro počutje je lahko še boljše.
Napredujemo le, ko smo dobro.
Nič ne uspeva hitreje od uspeha. 
Bogati smo takrat, ko malo potrebujemo.
Zdravje je svoboda in sreča. 

Uživajte življenje.
Pričakujte dobro in zgodilo se bo še boljše. 

Bodite dobro. To je Vaše naravno stanje.
Srečno v 2012 !
21. 12. 2011

Upam, da se je leto 2012 dobro začelo. Prejeli in izrekli ste veliko dobrih želja.

Želje drugim in želje drugih nimajo velikega pomena, izražajo le občutke tistega, ki jih izreka.
Tuje želje nimajo moči uresničitve.
Pomembno je le tisto, kar si sami močno želimo, kar je naša goreča želja.
Te želje imajo moč uresničitve.

Če komu iz srca kaj dobrega želimo, se vprašajmo, kaj lahko sami prispevamo k uresničitvi njegove (njene) želje in to storimo. Sporočimo, da se lahko zanese na nas, na našo ljubezen in podporo. Vsak dan pokažimo in povejmo drugim, da jih sprejemamo, takšne kot so, da jih spoštujemo in ljubimo. Vsak dan se vprašajmo, kaj bomo danes dobrega naredili za te in druge ljudi, za živali in vso naravo. 

Vsak dan si zaželimo, da bi bili boljši človek. To željo lahko uresničujemo.
Želim si, da bi vam tudi v letu 2012 pisal koristna pisma, da bi vam ponudil še kakšno koristno knjigo ali izdelek s srčnim upanjem, da vam bo to pomagalo uresničiti vašo veliko željo – biti zdravi.

P.S.: Iskreno sem ganjen nad vašimi dobrimi željami in vesel, da vam moja pisma toliko pomenijo. Želje drugih govorijo o njih samih in vaše želje govorijo, da moja pisma prejemajo prijazni in ljubeči ljudje. Vesel in hvaležen sem za to.





Komentiraj

Ko vemo preveč

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Učimo se, Zdravje

Danes sem se imel zanimiv pogovor. Gospod, ki ima, kljub kirurški in farmacevtski pomoči, še vedno veliko težav, pove približno takole: “Jaz vse to vem, morda celo preveč vem. Veliko berem, poskušam to in ono, a mi nič prav ne pomaga!”

Še pod vtisom včerajšnje nogometne tekme mu odgovorim: “Včeraj sem poslušal profesionalnega nogometnega komentatorja. Ta ve vse o nogometu: pozna vse igralce, pravila, sodnike, taktike, trenerje, sistem treningov …, a nogometa ne zna igrati. Nekako podobno je z vami: imate veliko informacij o zdravem življenju, a ga ne znate živeti.Informacije niso znanje in znanje ni modrost. To, kar vi potrebujete niso nove informacije, ampak pomoč, katere informacije boste spremenili v znanje. Vi potrebujete manj informacij!”

Mnogi med nami preveliko krat zamahnemo z roko in si rečemo “to že vem”, a v resnici ne vemo. Nekatere informacije moramo slišati (prebrati) toliko krat, da postanejo znanje. Naša prepričanja so le velikokrat ponovljene misli, naše navade so le velikokrat ponovljena opravila. Le velikokrat prebrane in slišane informacije imajo moč spreminjanja naših prepričanj, naših navad in našega življenja. 

Izberite področje svojega življenja, kjer želite doseči spremembe. Da boste izbrali pravo področje, morate biti modri, modri pa ste takrat, ko izberete tisto, kar vam koristi (koristi in ne ugaja). Izberite informacije, ki prispevajo k uresničitvi vašega namena. Te informacije velikokrat glasno ponavljajte, berite, vizualizirajte, da jih bo celotno vaše bitje sprejelo in jih bo začelo uresničevati. Tako boste pridobili znanje. Znanje vas bo pripeljalo do izkušenj, oboje do modrosti.

Če želite izboljšati svoj videz in počutje ter postajati vsak dan boljšega zdravja, ne zamahnite z roko in ne recite “to že vem!”, ampak berite: 

Za ljudi velja, da bi morali že po naravi biti zdravi in aktivni. Kakor koli že, očitno je, da večina od nas, ki živi v sodobnih in razvitih družbah, ne dosega tega ideala. Vsi smo utrujeni, pretežki in jemljemo kopico tablet za razne tegobe. Pričakovana življenjska doba človeka je približno petinosemdeset let in vsaka življenjska dekada bi morala biti zapolnjena z dejavnostjo, trajno sposobnostjo vida, sluha, okusa, premikanja in mišljenja. V resnici pa se ljudje v zahodnih družbah spreminjajo na slabše, medtem ko hitijo v prezgodnjo smrt. Če je dobro zdravje  naše naravno stanje, zakaj je potem bolezen tako prevladujoča v naši družbi? 

Strokovnjaki so ugotovili, da skoraj vse bolezni izhajajo iz okoljskih razmer. Naš najpomembnejši in tesen stik z okoljem nastane z vnosom hrane. Vsak dan zaužijemo od pol do dobrih dveh kilogramov hrane, ki na koncu postane poglavitno hranilo, ki vstopa v naš krvni obtok in gradi tkivo. Izraz Si, kar ješ” brez dvoma drži in poudari glavno pomembnost prehrane za naše zdravje. 

Dr. Mark Hegsted iz harvardske šole javnega zdravja je v uvodu v poročilo senatnega odbora za prehrano in človeške potrebe iz leta 1977 navedel: Rad bi poudaril, da  obstaja veliko  jasnih podatkov in teh je vsak dan vse več, ki močno nakazujejo in v nekaterih primerih dokazujejo, da so glavni vzroki smrti in invalidnosti povezani s hrano, ki jo uživamo.

Ta odstavek je iz velike mednarodne uspešnice McDogallov načrt. Ne recite “jaz vse to vem”, ampak berite naprej, berite naprej, naprej, berite še enkrat, še enkrat… Mar je možno, da nimate iz česar brati, da še nimate knjige McDougallov načrt?

Zdravje je naravno stanje. Njegovo doseganje je poceni, hitro in trajno. O tem se učimo iz knjig. Iz njih pridobimo informacije, znanje in modrost. Hočete to? 

Privoščite si zdravje!

23. 11. 2011






Komentiraj

Mrtvi niso ne bogati in ne revni

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Učimo se

Kot da bi bilo včeraj, a minilo je točno eno leto, ko sem napisal članek Memento Mori. 

V tem letu, od enega do drugega Dneva mrtvih, se je število mrtvih povečalo za približno 400 takšnih, ki so naredili hitri samomor, število tistih, ki so se ubijali leta in leta, dokončno pa umrli v tem času je ogromno: 3.000 zaradi kajenja, nekaj tisoč zaradi srčno žilnih bolezni in za posledicami sladkorne bolezni, približno 700 zaradi alkoholizma itd. 

Tisti, ki so izbrali hitro smrt, so se zavedali posledic svojega zadnjega dejanja. Eno dejanje, ena posledica — smrt.
Tisoče in tisoče drugih se ne zavedajo posledic svojih vsakdanjih dejanj. Veliko posledic — veliko majhnih smrti. Kako pa se naj zavedajo, ko jim tisto, kar jih po malem ubija, ugaja, jih osrečuje in so morda prepričani, da je to celo zdravo. Nekateri se zavedajo teh posledic, a računajo, da bodo med srečniki, ki se bodo po statističnih zakonitostih nekako »prešvercali« v skupino srečnežev, nekateri se nočejo zavedati, mnogi resnično niso dovolj temeljito informirani … 
Kakor koli že, veliko ljudi prezgodaj umre zaradi načina življenja. 
Kako se motivirati, da malo več telovadimo, pojemo malo več zelenjave in sadja, zaužijemo manj soli, maščob, mleka, alkohola, strupov iz cigaret in konzerv …
Nekaterim je dovolj informacija, drugi potrebujejo nekaj prepričevanja, tretje motivira majhna zdravstvena težava, nekaterih pa ne niti diagnoza najhujših bolezni. Zdi se, da je nekaj samouničevalnega v vsakem v nas.

Ne gre za to, da bi poskušali postati večni obiskovalci pokopališč. Gre za kakovost življenja do takrat, ko bodo »nas« začeli obiskovati. V tem letu je umrl tudi znani Steve Jobs, ki je na nekem predavanju povedal: »Popolnoma brez pomena je, če si najbogatejši na pokopališču!«. Mar res? Čemu se je potem on, in mnogi drugi »velikani« našega časa, do zadnjega diha boril za dobiček — plačal delavce najmanj kolikor je še lahko, prodajal po najvišji ceni, koliko je še lahko?
Že lani smo se spomnili, da je »Memento Mori« (»Pomni, umrl boš!« ali »Zavedaj se, da boš umrl!«), v starem Rimu vzklikal suženj, ko je spremljal zmagovalca, ki se je po vojaških uspehih vračal v Rim. Ta klic je bil opozorilo, da je vse minljivo: zmaga in slava.Morda je današnji dan pravi trenutek, ko lahko vsak sebi reče: »Umrl bom!« Jasna misel o lastni smrti kot prenehanju bivanja v tej obliki v tem času in prostoru, deluje zelo terapevtsko in celo odrešujoče. Težave, bolezni, nezadovoljstvo, nemir, nesrečo…  imamo le dokler smo živi. 

Vse, kar tako bolestno kopičimo, ob jasnem zavedanju lastne tukajšnje minljivosti, dobi drugačen pomen. 
Mrtev človek ne more biti ne bogat in ne reven. Če kaj vrednega pusti za seboj, je ljubezen zaradi katere se ga bodo z nežnim nasmehom spominjali vsak dan in jo ne bodo merili z debelino granitnih plošč, velikostjo vencev ali številom sveč. To, tako in tako, nima prav ničesar opraviti z mrtvimi, ampak z nečimrnostjo živih.
29. 10. 2011





Komentiraj

Ljubezen za zdravje srca

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje
Z zdravjem srca se danes ukvarjamo na različne načine: farmacija razvija nova in medicina predpisuje stara zdravila, modernizira kirurške prejeme in raziskuje gene, drugi opozarjamo na nevarnost kajenja, stresa, na pomen hrane, telesne aktivnosti, a zelo pomemben dejavnik za zdravje srca ostaja izven teh interesov.
Na fizično zdravje srca zelo pomembno vpliva dajanje in sprejemanje ljubezni oz. odsotnost tega – osamljenost in izolacija.

Je že res, da so bolezni srca in ožilja najpogostejši morilci in se epidemično širijo v vseh družbah. Vendar prava epidemija, ki pustoši po planetu Zemlja je globok občutek odtujenosti, osamljenosti, nepomembnosti, nemoči, nesmiselnosti. Za nesrečna srca obstaja samo eno zdravilo in tega ne proizvaja nobeno farmacevtsko podjetje – to je ljubezen! Ljubezen, ki jo izkazujemo kot sprejemanje, spoštovanje, odpuščanje, sočutje, dotikanje.

Ljudje smo družbena bitja. Skozi milijone let smo skrbeli drug za drugega, ljubili drug drugega. Živeli smo skupaj. Potrebovali smo drug drugega. 

Danes so drugi časi. Pobijamo se za nafto, za vodo in kar tako. Sovražimo, tepemo in ubijamo, ker nekdo drugače čuti, misli, moli ali seksa. Nimamo časa za sorodnike, za prijatelje, za znance. Nimamo časa zase. Več, več, več … več denarja, večji avto, večja hiša. Imamo vsega preveč, a nimamo nič. Smo osamljeni, sami, prazni. In to praznino polnimo s hrano, alkoholom, drogo ali kakšnim drugim načinom bežanja pred nesmiselnostjo lastnega bivanja. Lačni smo ljubezni in to lakoto nasiti le ljubezen.

Nihče si ne želi zadnjih ur na tem svetu preživeti v novem avtomobilu ali si na roko natakniti novo zlato uro. Zadnje ure si želimo preživeti z nekom, ki mu bomo rekli: »Rad te imam. Želim ti vse dobro. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo. Vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel.« In potem lahko, še preden se srce ustavi, začutimo notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je imelo naše življenje neki pomen, smisel. Zavedamo se, da bomo za seboj pustili ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.
Ne čakajmo na ta zadnji trenutek. Storimo to danes. Za zdravje svojega srca. Naj nas osreči ljubezen. Pokažimo nekomu, da ga brezpogojno sprejemamo, razumemo in podpiramo, da je za nas pomembna oseba. Morda bomo tako koga spomnili, da nam pokaže, da smo mi pomembna oseba, da nas brezpogojno sprejema in podpira. Ti občutki vzajemne pripadnosti, varnosti, sočutja in pomembnosti bodo sprožili čudežno kemijo v naših telesih, ki bo koristila našemu srcu.
Dajanje in sprejemanje ljubezni nas naredi bolj zdrave in srečne ter življenju da pomen. 
Vsak dan.
27. 9. 2011





Komentiraj

O zdravju nikar le zdravniki

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje
“Le čevlje sodi naj Kopitar!”, je duhovito, a ne preveč izvirno, zapisal France Prešern, ko je opozoril na to, da naj o strokovnih vprašanjih govorijo le strokovnjaki. 
Veliko pred njim so stari Rimljani govorili, da naj o čevljih sodi čevljar, kar je takrat veljalo, enako kot pri Prešernu, predvsem za področje umetnosti oz. kulture. Kot neka dokončna verzija podobnih rekov velja Ciceronova: “Quam quisque norit artem, in hac se exerceat!” – “Vsak naj opravlja le tisto delo, ki ga zna!”
Od tistih časov naprej je bil ta pregovor veliko krat zlorabljen za zaščito interesov skupine strokovnjakov in za diskvalifikacijo tistih, ki niso bili zadovoljni z njihovimi izdelki ali storitvami. Lažje je bilo reči “ti nisi strokovnjak, zato bodi tiho” kot priznati napako, odgovarjati zanjo ali pa se ukvarjati z argumenti. Namesto argumentov – diskvalifikacija. Manj argumentov imaš – bolj diskvalificiraj!
A pri čevljih niso pomembni le čevljarji. Pomembna je noga in ta najbolje oceni, ali so čevlji ta pravi. Ni treba biti čevljar, da veš, ali so čevlji pretesni, se prehitro razpadejo, so neudobni, levi in desni različne barve ali velikosti. Nekoč je neki ugledni psihoanalitik izjavil: Ni treba biti Edison, da veš, da je žarnica “crknila”. 
Vztrajanje na “čevlje naj sodi le kopitar” je lahko racionalno in upravičljivo, ko gre za čisto strokovna vprašanja. Npr. kako dolgo mora biti usnje strojeno, katera lepila uporabiti, katera orodja, katere barve so obstojne… Ko pa noga čevelj obuje, o čevlju ne sme soditi več samo čevljar. Kako bi bilo zanimivo: pridete čevljarju in rečete, da vas levi čevelj žulji, on pa odvrne: “A ste čevljar? Niste! Potem o čevljih ne morete soditi! O čevljih sodi naj le čevljar!”
Ali si lahko samo predstavljate, v kako nevarni družbi bi živeli, če bi o čevljih sodili le čevljarji, pravniki o pravici, ekonomisti o denarju, agronomi o zelenjavi, nutricionisti o hrani, zdravniki o zdravju. Groza me je samo ob misli na to: večina bi imela bodisi premajhne ali prevelike čevlje, največ pravic bi imeli pravniki, ekonomisti bi bili najbogatejši, jedli bi le tisto, kar zraste in kar nam nekdo reče, da je dobro, bolnišnice bi bile prepolne bolnikov.
Morda res nismo zelo daleč od takšne družbe, a ravno to nas zavezuje, da se borimo za boljšo.
Povsem legitimni in naravni so poskusi zapiranja stroke pred kritičnimi uporabniki. Razumeti moramo naravno tendenco, da se čim več napak skrije pod plašč strokovnosti in razumeti moramo, kako je za vse nas pomembno, da je to področje čim manjše ter kako je nevarno, ko nas hočejo odpraviti s “o čevljih sodi naj le čevljar”. Na številnih področjih smo spoznali to nevarnost in je bilo vloženih veliko naporov, da so začeli soditi tudi sodniki porotniki (pravni laiki), da imamo varuha človekovih pravic, ki ni ne pravnik in ne politik, demokratični standard je, da policaj ni notranji minister ali vojak obrambni minister. Najbrž bo nekoč demokratični standard, da minister za zdravje ne bo zdravnik?! Kako dolgo je trajalo, da smo dobili laičnega varuha bolnikovih pravic, pravico do drugega zdravniškega mnenja, pravico do izbire zdravnika, pravico tožiti zaradi strokovnih napak. Ta minimum smo dosegli. Zdaj moramo doseči še več.
Madikamentizacija družbe je eden najpomembnejših procesov v novejši zgodovini človeštva. Prisotna je v vsepovsod in kot družba postajamo kolektivni pacient. Medicina, v vsej svoji kompleksnosti in povezavi s farmacijo (medikamenti), je tako pomembna, da ne smemo dovoliti nobenega zapiranja, monopolizacije. Jasno, da so teme, ki so strokovno tako zahtevne, da jih ne razumejo niti zdravniki drugih specialnosti in v tem delu velja “čevlje sodi naj le čevljar”. 
Obstaja veliko področje medicine (skrbi za zdravje), ko ni treba biti zdravnik ali zdravstveni delavec, da bi razumel kako kaj in zakaj deluje. Vztrajno si moramo prizadevati, da je to področje vsak dan obsežnejše. Ogromna večina zdravnikov črpa informacije iz javno dostopne literature in ne prenašajo rezultatov lastnega raziskovalno znanstvenega dela ali virov informacij, ki bi bili samo njim dostopni in razumljivi. Torej, do teh informacij ni več težko priti. Po drugi strani smo ljudje vsak dan bolj izobraženi, bolj informirani, bolj ozaveščeni in se lažje naučimo tudi strokovnih stvari. Še pred nekaj desetletji si skoraj nihče ni sam meril krvnega pritiska, danes si sami merimo krvni sladkor, določamo odmerek inzulina ipd. Zdaj mimogrede lahko pridobimo številne informacije in izvemo za drugačna mnenja drugih zdravnikov. Če, kot medicinski laiki, ocenjujemo uspešnost zdravnika ali zdravstva, nam nihče ne sme reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!” Če nekemu zdravniku predstavimo nasprotno mnenje drugega zdravnika, potem gre v prispodobi “čevljar proti čevljarju” in ti nihče nima pravice reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!”
Moramo postati bolj zahtevni, samozavestni in odgovorni, posebej na področjih, ko ne gre za operativna, zelo zapletena strokovna vprašanja. Pri določenih strokovnih vprašanjih niti stroka ni enotna in tudi ne more biti, saj medicina ni eksaktna znanost. Nobeno zdravilo in nobeden medicinski postopek ne deluje popolnoma enako na vse ljudi in celo na iste ljudi lahko vsakič deluje različno. Bolj ali manj se vse zreducira na neko stopnjo verjetnosti. Upravičeno lahko zahtevamo, da nam vsakič znova strokovnjaki predstavijo različne strokovne poglede, seveda tam, kjer stroka ni popolnoma enotna. Nič ni narobe, če se posamezni strokovnjak opredeli za kakšno od variant in predoči svoje argumente, narobe pa je, kadar drugo resnico zamolči, jo prezre ali celo diskvalificira brez argumentov. Ne samo da je narobe, nevarno je za naše zdravje. 
Skupaj moramo, sedanji in bodoči uporabniki medicinskih storitev, zmanjševati monopol nad temami, ki se tičejo našega zdravja. Ne smemo dovoliti, da samo zdravniki lahko govorijo o spočetju, nosečnosti, rojstvu, hrani, o spanju, o seksu, o sončenju, o postu, o stresu, debelosti … o načinih preprečevanja bolezni, načinih zdravljenja in umiranja ter da vse druge označimo za nevarne laike. Seveda so njihove informacije dobrodošle, a vendar njihov najpomembnejši argument ne sme biti bela obleka oz. stetoskop okoli vratu.
Ljudje smo pač ljudje: smo odlični in slabi, natančni in površni, odgovorni in neodgovorni, naduti in skromni, intelektualno radovedni in intelektualno leni, objektivni in subjektivni, pošteni in nepošteni. Nikar nobenemu ne smemo verjeti kar tako, še posebej ne takrat, ko se sklicuje na “le čevlje sodi naj kopitar”.
Čevlje nikar naj ne sodi le kopitar. Le čevlje sodi naj – noga! Ta najbolje ve, kako dober je čevljar.
17. 8. 2011





Komentiraj

Ko prst luno kaže samo norec…

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se, Zdravje

Zelo sem vesel, ko ugotavljam, da veliko ljudi začenja dojemati logiko delovanja globalnega kapitalizma, kjer sta (tudi) bolezen in zdravje tržno blago ter da smo ljudje pomembni le v vlogi potrošnika (hrane, zdravil, storitev…). 

Vsako leto multinacionalke porabijo bilijone evrov, da nas prepričujejo, kako kakovostno skrbijo za naše zdravje, da je industrijsko pripravljena hrana zdrava in kakovostna, kako medicina napreduje, kako neznansko velike dobičke farmacija namenja raziskavam, kar bi naj prispevalo našemu zdravju. Pravijo, da je treba samo še malo počakati: vzgojili so že krave, ki proizvajajo človeško mleko (zakaj le, če je kravje tako zdravo); meso proizvajajo v laboratorijih; industrijsko hrano tako pripravijo, da ne vsebuje bakterij, virusov in ničesar drugega živega, samo malo genoma še odkrijejo in bo ozdravitev raka, sladkorne … šala mala. Do takrat bo treba malo potrpeti: vsak četrti otrok v Sloveniji je predebel in je resen kandidat za sladkorno bolezen, vsako leto odstranijo tisoče dojk, pljuč, želodcev, krajšajo črevesja, delajo odvode, zamenjujejo ledvice, kolke …  Bolj skrbijo za naše zdravje – bolj smo bolni! Vsako leto potrebujemo več zdravnikov, sester, bolnišnic, novih zdravil, operacij, aparatur … Več je zdravnikov, bolnišnic in zdravil – manj smo zdravi!In ves čas nas prepričujejo, kako je to za nas dobro in mnogi jim verjamejo. To počnejo ves čas – začnejo nas prepričevati od rojstva naprej, v vrtcih, šolah, v službah … in pri tem uporabljajo vsa sredstva: radio, televizijo, časopise, učbenike, knjige, pravilnike, zakone, smernice …  

Državo z represivnim aparatom so si ustvarili mogočni zato, da zaščitijo svoje interese; njihovi zakoni zagotavljajo, da bodo kaznovani vsi, ki bi jih lahko ogrožali; naloga šolstva je, da »proizvaja« potrošnike in ubogljive državljane, zgodovina je vedno zgodovina zmagovalcev. Mediji so ujeti v to igro demokracije in ustvarjanje “velikih” tem (nesreče, požari, potresi, kraje, umori, neurja, vojne, lakota, epidemije, vladne krize, politične igre, prevare, spolni škandali …). Reklame tistih, ki nas zastrupljajo ali pa ne prispevajo k našemu zdravju, zagotavljajo obstoj in dobičke večine medijev. Na koncu smo srečni, da ni vojne, naravnih katastrof, da imamo streho nad glavo in da nismo lačni. Kdo je ob tako velikih, usodnih temah tako malenkosten, da ga skrbi vsebina sicer polnega želodca? 

Spreminjanje navad in prepričanj ni lahko delo. Potrebno je veliko potrpljenja, časa in argumentov, da spremenimo svoja prepričanja. V svojih pismih poskušam pokazati, kaj je prav; pokazati, kaj je koristno in zdravo; kaj je tisto, kar bi vam lahko prineslo srečo, zdravje in notranji mir.

S prstom pokažem na tiste, ki ne skrbijo za naše zdravje in srečo, čeprav vztrajno trdijo obratno. S prstom pokažem na škodljivo prakso državnih in drugih institucij, ki bi morale ščititi tiste, ki se sami ne morejo in ne znajo. S prstom pokažem na tiste knjige, ki lahko spremenijo vas in vaš svet na bolje. 

A kaj, ko namesto tistega, kar pokažem (in pokažemo), mnogi v prst gledajo.

Vesel sem, da število tistih, ki nam je mar, nezadržno raste. Zato z optimizmom zrem v prihodnost. Morda naši znanci in prijatelji spreminjajo navade veliko počasneje, kot bi si želeli in kot bi lahko. A potrpljenje, ljubezen in lastni vzgled bodo rodili čudovite sadove. Drugače ne more biti. Samo vztrajati je treba.

Ne glejte v prst, ko ta luno kaže!

12. 7. 2011






Komentiraj

Žejen ob potoku

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se, Zdravje
Nekoč sem nekega gospoda vprašal, kako to, da mnogih mojih nasvetov in priporočil ne upošteva. Pa mi je odgovoril, da ne ve natančno, da morda zato, ker ni bil pravi trenutek, ker morda nisem imel pravega pristopa, ker nisem bil dovolj prepričljiv, ker ni imel denarja v tem trenutku …
Vprašal sem ga, ali res ni prepoznal svojih interesov in opozoril, da je moja pomembnost le v moji verodostojnosti: ali govorim resnico, ali govorim o stvareh za katere sem strokovno in moralno kompetenten. Drugače sem nepomemben: enako bi lahko ista priporočila slišal od koga drugega, lahko bi jih kje prebral … 
Prav bi bilo, če bi v vsaki moji besedi iskal lastne koristi. Ko bi ugotovil, da mu nekaj koristi, bi to lahko začel takoj uresničevati. Podkrepil sem z banalnim primerom. 
»Če bi vam ob grozečem mahanju z rokami, z izrazito jezo, besom in nestrpnostjo ob najbolj nemogoči uri zakričal: “Marš, ti neumno, zabito, grdo bitje takoj zdaj v Ljubljano in se takoj vrni! Ko prideš nazaj, dobiš takoj na roko 1.000 evrov!”, kaj bi naredili?«, sem ga vprašal.
»Seveda bi šel v Ljubljano!«, mi je odgovoril.
Torej bi takoj prepoznal lastni interes (jurja evrov) in se sploh ne bi zmenil za barvo in višino mojega glasu, za čas in prostor, za izgovorjene žaljivke še manj. Mislil bi si: »Govori ti kaj hočeš, jaz bom zaslužil tisoč evrov!« in pripravljen bi bil plačati 50 evrov za bencin! Morda bi se peljal celo s taksijem.
Pogosto komu dam nasvet, ki je vreden veliko več kot tisoč evrov, reagira pa tako, kot če bi me v prejšnjem primeru gospod vprašal: “Kaj pa naj delam v Ljubljani ob tej uri!” in bi ostal brez tisočaka.
Kdor ne skrbi za svoje interese, pač ne pridobi koristi: ne boljšega zdravja, ne večje sreče, ne intelektualnega, čustvenega ali duhovnega napredka in na koncu ne denarja. 
A kaj, ko ljudje ne skrbimo za svoje interese. Nočemo! Ko nekdo ni pripravljen (ne želi, noče, ne more, ne zmore – zavestno ali podzavestno),  mu nihče ne more pomagati.
Spomnim se kitajskega reka, ki pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da pije.
Ko smo že pri Kitajcih – vsi ste že slišali za knjigo Kitajska študija in mnogi jo tudi že imate. Sem zelo radoveden: koliko bralcev je spremenilo prehranske navade? Koliko jih je ob branju imelo vklopljene senzorje in iskalo lastne interese in koliko se jih je ukvarjalo s tem, kdo je avtor, ali to velja tudi za nas, ali je dovolj dokazov …, koliko jih je pomislilo, da to res ne more biti res, saj če bi to bilo res, bi to in to tovarno že zaprli, ali pa so rekli, da so vse že tudi sami vedeli, itd. – in niso ničesar spremenili.
Takšnih je najbrž več kot tista dva, ki sta nam pisala, da v knjigi ni tistega, kar sta pričakovala, da je to bolj ali manj znano, da je napisano nekako po ameriško … Od več kot 3.000 kupcev (približno 8.000 bralcev), le dva! A dvomim, da je 7.998 drugih bralcev pripravilo načrt spreminjanja prehranskih navad. Natisnili smo drugo izdajo Kitajske študije. Ne vem, kako bo z naslednjih 8.000 novih bralcev, ali bodo skrbeli za svoje interese?
Nobenega ne morem pripeljati niti do potoka, zato pa sem potok pripeljal k vam. Nikogar ne morem prisiliti, niti da bi pil. Svoje poslanstvo vidim samo v tem, da komu, ki to želi, pokažem potok in rečem: »Poglej, tukaj je vir tvojega zdravja!« Ni za pričakovati, da bi ljudje sami študirali in raziskovali, zato sem rezultate izvirnih znanstvenih raziskav prinesel k sebi in k vam. Nobenega pa ne morem prisiliti, da bi bral in skrbel zase. Tako je tudi prav. Zato tudi moja pisanja nimajo namena prepričevati ali vsiljevati, ostajam zgolj skromen informator z opozorilom: imeti informacijo o nečem in vedeti ni enako – nekaj vemo, če to tudi udejanjamo. Zato, da nekaj začnemo uresničevati v praksi potrebujemo veliko dokazov, zmeraj znova in znova jih moramo slišati / brati / videti, od različnih ljudi, iz različnih virov, moramo biti pripravljeni na spremembe in si jih želeti. Lep primer so kadilci, ki odmahnejo z roko, češ da vedo kako kajenje škodi, v resnici pa ne slišijo opozoril, ne vidijo napisov na škatlicah cigaret, ne berejo informacij o škodljivosti. Oni v resnici ne vedo, da kajenje škodi njihovemu zdravju.
Naj zaključim še z enim Kitajcem – menda je Lao Ce zapisal modrost, ki je velika zdravstvena resnica: »Ozdraviš takrat, ko se naveličaš biti bolan!«
Se je kdo naveličal biti bolan? 
27. 6. 2011





Komentiraj

Ne gre le za živali …

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.
Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca… predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.
Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.
Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela. 
Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija? 
Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?
Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?  
Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva! 
Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.
Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih – o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.
20. 6. 2011





Komentiraj

Življenje je zanimiv šport

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se
Najbrž ste tudi sami videli reklamo, v kateri naš vrhunski športnik priporoča neko prehransko dopolnilo z geslom Življenje ni lahek šport. 
Spomnim se nekega filma, v katerem je glavni junak trdil, da je življenje krvav šport. Najbrž ima vsak svojo izkušnjo s tem športom: ko smo zdravi in nizamo uspehe, je življenje zelo zanimiv in vesel šport, ko pa nam ne uspeva, ta igra postane krut šport.
Ne glede na počutje in trenutno stanje pa je življenje v vsakem primeru individualni šport.
Celo življenje tekmujemo. Sprejeli smo, da je tekmovalnost vrednota, zagotovilo napredka. Če smo v vlogi tistega, ki kaj ponuja in tekmujemo z drugimi ponudniki, moramo biti konkurenčni, kar pomeni, da je treba dati več kot drugi (biti cenejši, hitrejši, produktivnejši). Če smo v vlogi tistega, ki jemlje (kupuje) hočemo imeti več kot drugi, a za to »več imeti« moramo dati več kot drugi tekmovalci. 
Od rojstva tekmujemo z brati in sestrami. Hočemo biti bolj (pri)ljubljeni, lepši, pametnejši. V šoli tekmujemo s sošolci – kdo bo imel boljše ocene in se bo uspel vpisati v želene šole, v službi tekmujemo s sodelavci – kdo bo napredoval, imel višjo plačo, boljšo pisarno. V zasebnem življenju tekmujemo s sorodniki, sosedi: kdo ima večjo hišo, boljši avto …
Uveljavila se je logika, če nismo zmagovalci, smo poraženci. Kot da ne bi vedeli, da zmagati itak nikoli ne moremo, ker je vedno nekdo boljši, lepši, pametnejši, bogatejši. V tekmi »vsak proti vsakemu« so večni tekmovalci večni poraženci.
Edina velika in trajna posledica tekmovalnosti je utrujenost.  Utrujenost od življenja. Izčrpanost.  Poraženost. Odtujenost. Nesmisel. 
Zamislimo si življenje kot neskončno velik stadion, na katerem je toliko tekaških stez, kolikor je ljudi – vsak je sam na svoji stezi, ki si jo je sam ustvaril. Nekatere steze so velike, druge majhne, ene ozke, druge široke, nekatere so ovinkaste, druge povsem ravne, ene vodijo navkreber, druge se hitro spuščajo… Ko ljudje tečejo, so hkrati tudi v drugih vlogah: so trenerji, gledalci, sodniki, eni spodbujajo, drugi ovirajo, tretjim je popolnoma vseeno.
Na takšnem stadionu ni tekme, ni semaforjev, ni zmagovalcev in ne poražencev. Nobeden proti nobenemu. Vsak si je zadal svoj cilj in ko ga doseže, zmaga. In ker je cilj vsakega doseči tisto, kar je njegov namen, so vsi zmagovalci.
S tekom se medsebojno spodbujajo, opazujejo in se učijo. Zato vsak dan tečejo z lahkotnejšim korakom, preskakujejo višje ovire z manj napora in si zastavljajo bolj veličastne cilje. Več ciljev dosežejo, več je razlogov za slavje. Občutek osebnostnega napredka je občutek sreče.
Življenje je individualni šport. Ne dajmo se prevarati: ne tekmujmo z drugimi, ker bomo zmeraj izgubili. Tekmujmo sami s seboj, ker bomo vedno zmagali. A ne gre za to ali bomo zmagovalci ali zgube, to ni tako važno. Bolj pomembno je koliko sami napredujemo, koliko smo vsak dan modrejši in boljši. To edino šteje.
Življenje je zanimiv šport.
Uživajte!
17. 5. 2011





Komentiraj

Blagor revnim

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se
Dnevno spremljamo zgodbe bodisi o najbogatejših bodisi o najrevnejših. Z redkimi izjemami se med najbogatejše uvrščajo tisti, ki so kradli. To jim je omogočala  njihova politična ali (in) upravljavska moč. Kradli so državi, upnikom, delavcem, vernikom…  Bogastvo je posledica njihove moči.
Z redkimi izjemami so med najrevnejšimi tisti, ki so dovolili, da so jim kradli. Njihova revščina je posledica njihove nemoči.
Revolucija se zgodi, ko revni spoznajo to resnico in prevzamejo moč.
Ko si predstavljam, da ima nekdo milijardo evrov, se vprašam, kaj bo z njimi. Za kaj jih bo porabil? Čemu ta denar? Ko gledamo, kako uničujejo svoja in tuja življenja, zato da bi namesto deset milijard imeli enajst milijard, namesto desetih hiš dvajset hiš … si mislim: ti ljudje so reveži.
Ko vidim revne, ki se s svojim avtom in mobitelom v roki pripeljejo po socialno podporo, živijo v toplem stanovanju, si mislim: ti ljudje niso revni. 
Veliko krat se je potrdila ideja, da je vsaka lastnina kraja. Velika lastnina – velika kraja. Izvirni greh sodobne družbe je vsebovan v treh besedah: To je moje! S tem se je začelo prekletstvo gospodarske in siceršnje tekme, ki nujno pelje iz zmage v zmago do končne pogube.
Gledamo, kako najbogatejši zemljani in najbogatejši Slovenci ostajajo čez noč brez vsega ali pa izvemo, da so njihovi dolgovi veliko večji od premoženja. Tako so najbogatejši posamezniki – tudi najbogatejše institucije – pravzaprav najrevnejši. Država Slovenija je v minusu, RKC ima finančne težave, banke imajo izgubo, politične stranke so prezadolžene, najbogatejši imajo največ kreditov …
Tudi pri nas promoviramo bogatenje kot družbeno zaželeno. Mariborske škofije nihče ni kritiziral, ko je ustvarjala bajno bogastvo tudi z moralno spornimi posli. Dokler so Merkur, Vegrad, SCT in vsi drugi, plačevali državi in bankam je bilo vse OK. Dokler je Gadafi lahko dajal, je bil dober, čeprav so vsi vedeli isto, kar vedo zdaj in zaradi česar ga javno obsojajo. Dokler imajo in dajejo tistim, ki imajo moč, je OK. Ko izgubijo moč in bogastvo, so skoraj brez izjeme vsi milijonarji bodisi obtoženi bodisi v preiskavi ali celo v zaporu. Mladim sporočamo, da doseganje bogastva ne temelji na pameti, ustvarjalnosti, sposobnosti, talentu, opravljanju splošno priznanega koristnega dela. Njim sporočamo, da si lahko bogat, če mešetariš s papirji, če podkupuješ, če kradeš, če ne izplačuješ plač (kradeš delavcem), ne plačuješ računov (kradeš poslovnim partnerjem). Paziti moraš le, da te ne dobijo.
Želja ubija, ne revščina. Zbolevamo, ker si želimo preveč in ne zato, ker imamo premalo. Ne znamo si želeti tega, kar imamo in zmeraj hočemo več! 
Kopičenje bogastva z ustvarjanjem dolga in s tveganjem zapora, ustvarjanje ugleda s tveganjem ponižanja, pričakovanje spoštovanja in zaupanja z izdajo vseh vrednot – to bi naj prineslo srečo?
So ti ljudje srečni. Ne, niso!
So ti ljudje bogati? Ne, niso! 
Kdo pa je bogat?
Bogat je tisti, ki ničesar ne potrebuje! 
Blagor njemu, njegovo je kraljestvo svobode.
10. 5. 2011





Komentiraj

Za živali in za ljudi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se, Veganstvo, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Redko kdaj srečam mlade in zdrave ljudi, ki prehrani posvečajo potrebno pozornost. Pred kratkim sem imel priložnost spoznati približno 40 takšnih in tudi nekaj starejših, ravno toliko, da nisem imel medgeneracijskega kompleksa.
Društvo Za živali! me je zaprosilo, da predstavim knjigo Kitajska študija. Vsi člani društva so vegani (ne uživajo nobenih živalskih izdelkov) predvsem zaradi etičnih razlogov. Ker jih je večina še mladih in zdravih, jih je zanimalo, kakšne zdravstvene prednosti prinaša uživanje polnovredne rastlinske hrane. O tem imajo veliko informacij, zanimalo pa jih je, kaj je o o vplivu hrane na zdravje napisal eden od najuglednejših znanstvenikov in raziskovalcev na svetu, dr. Campbell.
Predstavitev vsebine ene najpomembnejših knjig tega desetletja v 30 minutah je zahtevna naloga, zato sem si zadal le dva cilja. Prvič, da prenesem najpomembnejše sporočilo, to je, da sami v največji meri odločamo ali bomo zdravi ali bomo zboleli (in tudi za katerimi boleznimi) in drugič, da je pri odločanju med zdravjem in med boleznijo najpomembnejša hrana. 
Če vemo, da je zdravje posledica lastne odločitve kaj bomo jedli in pili vse drugo postane preprosto: hitro lahko pridobimo informacije in se že začne obdobje zdravja. Prihodnost se kaže v drugačni luči – postanemo bolj veseli in optimistični. 
Po predstavitvi knjige in zanimivi diskusiji je sledila veganska večerja. Če sem prav štel, je bilo šest različnih vrst hrane, pet-šest vrst peciva, nekaj različnih napitkov. Čudoviti okusi, prelepe barve. Tako delajo vsak mesec: zberejo se, pogovarjajo in uživajo v hrani, ki jo sami pripravijo. Spoznal sem čudovit svet mladih, zdravih ljudi z izjemno visokimi etičnimi standardi, ki skrbijo za svoje zdravje.
Še naslednji dan sem bil pod vtisom tega druženja. Spomnil sem se predstavitve Kitajske študije v klubu uglednih starejših ljudi, ki sicer ne skrbijo preveč za svoje zdravje in so si za večerjo (ob 21. uri) privoščili zelo nezdrav obilen obrok: predjed, juha, dve vrsti mesa, različne priloge, solata, sladica, vino, kava.
Zdaj še manj razumem starejše in bolne, ki za svoje zdravje niso pripravljeni narediti veliko. 

Kako je mogoče razumeti, da ljudje, ki imajo zdravstvene težave, nočejo niti vedeti, zakaj jih imajo. Kako je mogoče, da jih ne zanima, kako te bolezni pozdraviti? Zakaj hočemo biti tako nevedni, zakaj nam je treba, da smo nemočni in odvisni od farmacevtske medicine? Kako je mogoče, da nekomu ponudimo najpomembnejše informacije o njegovem zdravju (bolezni), sreči (trpljenju) ta pa odmahne z roko in reče: predrago je.  

Nekoč je menda V. Hugo rekel: vse je drago, le trpljenje je poceni. Zdaj I. Soče pravi: bolezen je draga, le zdravje je poceni.
Bodite zdravi. Se splača!
2. 5. 2011





Komentiraj

Pohvala je kisik za dušo!

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Zadnjič sem napisal poučno zgodbico o svojem plesnem učitelju. Pozabil sem zapisati, da vsakič konča trening z besedami: »Zahvalite se drug drugemu! Pohvalite drug drugega!«
Spomnil sem se, da sem pred leti napisal uvodnik Pohvala je kisik za dušo! Preberite, zabavno je:

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi tri letni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”

In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je veliki!”, nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!”
Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
“Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
“Nikoli več fizike,” odgovori. “Danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike.”, pojasni razlog svojega veselja.
“In koliko si pisal?”, sva spet z ženo uigran par.
“Tri!”, odgovori s še vedno veselim glasom.
“Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” in se zapre v svojo sobo in sam vase.

Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila.
Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in samozavest pa sva spremenila v negotovost, jezo in žalost.
Zakaj?
To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi Lanu rekla:
“Končno uporabljaš stranišče, tako kot vsi drugi, in to je nekaj povsem normalnega. Fant tvoje starosti bi že lahko sam očistil straniščno školjko in si sam obrisal rit! ”
Kaj če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo. Naslednje leto se boš rešil še kemije in na fakulteti boš študiral to, kar te veseli.”
Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri Lanu videla, kaj je naredil, pri Leu pa sva videla, česa ni naredil. 

Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite:
Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

 

Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

14. 2. 2011






Komentiraj

Zgodba o Matjažu

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Gospod Matjaž B. je moj nadvse simpatičen, duhovit, vesel in nadarjen, plesni učitelj. Nekoč je nekega gospoda učil pravilne drže. Svetoval mu je, da naj se, kadar koli vidi koga vzravnanega, spomni, da mora biti tudi sam vzravnan in naj takoj popravi svojo držo. Gospod mu je resno ugovarjal: “Tak´ se ne bom nič naučil, saj vidiš kak´ vsi hodijo  – imajo povešena ramena potisnjena naprej, kot da bi imeli kamen okrog vratu!”. Pa mu Matjaž odvrne: “Torej, vsakič, ko vidiš koga tako ukrivljenega, se takoj spomni, da je to narobe in se sam zravaj!”

Preprosto, če sam nisi vzravnan in vidiš vzravnanega, naj te to opomni, da je tvoja drža napačna in se zravnaj, ko pa vidiš nevzravnanega, naj te opomni, da je to narobe in se takoj zravnaj.  Če si vzravnan in srečaš vzravnanega, se zavedaj, da delaš prav in se pohvali, če srečaš ukrivljenega, se spet pohvali, ker ti delaš prav. Vsaka situacija te lahko opozori, ali delaš prav ali narobe. 

Enako velja za vsa druga področja: drža, hoja, hranjenje, zdravljenje, oblačenje, vožnja …

To je seveda možno, če vemo, kaj je prav, kaj želimo, k čemu stremimo. A kako naj vemo, kaj je prav? Izkušnje drugih so neprecenljive. Zgodba iz zen budizma pravi takole: Ko je modrec padel z drevesa in se poškodoval, je rekel: »Nočem zdravnika, pripeljite mi nekoga, ki je padel z drevesa!«

Drug drugemu lahko pomagamo pri iskanju tega, kaj je prav.
Vsakič, ko koga srečate s spuščenimi ali dvignjenimi rameni, zdravega ali bolnega, žalostnega ali veselega, bogatega ali revnega … naj vas opomni na to, kakšni hočete biti vi sami.

Bodite pokončni, ponosni, veseli, zdravi in bogati. 

5. 2. 2011






Komentiraj

Časa ni!

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se

Če kaj dobrega delamo, je to zato, ker smo se tega prej naučili.
Če kaj slabega delamo, je to zato, ker se še nismo naučili delati dobro.
In kako naj vemo, kdaj delamo dobro?
Dobro delamo takrat, ko se počutimo zares dobro.

Če smo uspešni, je to zato, ker smo se naučili, kako se to dela.
Če nismo uspešni, je to zato, ker se še nismo naučili kako biti uspešen.
In kako naj vemo, kdaj smo uspešni?
Uspešni smo takrat, ko uživamo vsesplošne koristi.

Če smo zdravi, je to zato, ker smo se naučili skrbeti za zdravje.
Če nismo zdravi, je to zato, ker smo skrbeli za bolezen.
In kako naj vemo, kdaj smo zdravi?
Zdravi smo takrat, ko smo srečni.

Želje drugih so odveč.
Vse je tako, kot mora biti.
Vse bo tako, kot mora biti.
Vse je odvisno od želje, ki nas žene.

Tako je bilo v letu 2010. In neskončno let nazaj.
Tako bo tudi v letu 2011. In neskončno let naprej.
Časa ni. Vse je večno. Vi tudi.
Uživajte!

29.12.2010






Komentiraj

Memento Mori!

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se

»Memento Mori« (»Pomni, umrl boš!« ali »Zavedaj se, da boš umrl!«), je v starem Rimu vzklikal suženj, ko je spremljal zmagovalca, ki se je po vojaških uspehih vračal v Rim. Ta navada je bilo opozorilo, da je vse minljivo: zmaga in slava.

Dan spomina na mrtve je tradicionalni praznik, ko se spominjamo mrtvih (nekoč so ob tej priložnosti molili za njihove duše), a dandanes je praznik, ki se ga veselimo, ker je dela prost dan, veselijo se ga predvsem cvetličarji in svečarji. Je dan, ko živim znancem želimo pokazati, kako so pomembni naši mrtvi in to pomembnost mnogo krat izkazujemo s količino cvetja, sveč, bleščečim granitom, marmorjem … Pokopališča postajajo tekmovalni poligon naše nečimrnosti, bahaštva  … Promenade na pokopališčih spominjajo na modne revije.

To, kar mnogi počnejo na današnji praznik nima pravzaprav ničesar skupnega z umrlimi. So le sredstvo izkazovanja lastne finančne moči.

Zmeraj ni bilo tako, tudi v deželah s krščansko vero ne, a koga še to zanima in kdo lahko danes kaj spremeni.

Morda je današnji dan je pravi trenutek, ko lahko vsak sebi reče: »Umrl bom!«
To, »umrl bom« lahko pomeni različne stvari, a veliki večini človeštva, ne glede na vero, je skupno prepričanje, da umreti, pomeni zapustiti ta svet, zapustiti to telo. Nekateri verjamejo, da se ista duša velikokrat rodi in velikokrat umre, za druge je to le enkratno dejanje. V vsakem primeru smrt pomeni le prehod v neko drugo obliko. 

V kar koli verjamete in tudi če ne, je jasna misel o lastni smrti terapevtska in celo odrešujoča. Težave, bolezni, nezadovoljstvo, nemir, nesrečo…  imamo le dokler smo živi. Vse, kar tako bolestno kopičimo ob jasnem zavedanju tukajšnje minljivosti, dobi drugačen pomen. 

Mnogim danes ni pomembno koliko potrebujejo, ampak poznajo samo eno besedo – VEČ. 
A nikdar ne moreš imeti vsega, nikoli ne moreš imeti najdražjega avtomobila, najdaljše jahte, najhitrejšega letala, največje hiše, najlepšega vrta …

Prvič nas rodijo. Potem se celo življenje rojevamo sami – učimo se, odraščamo in postajamo boljši ljudje. Če temu ni tako, ni denarja in luksuza, ki bi nas osrečil in zadovoljil. 

Memento Mori!

3. 10. 2010






Komentiraj

Jej, moli, ljubi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Učimo se

Jej

Priznam, da sem pred leti pogosto pomislil: a ni škoda mojega časa, jaz sem za to prepameten, imam veliko pomembnejših in nujnejših nalog….
Potem sem se tolažil, da je bila to skozi zgodovino človeštva najpomembnejša, prvinska naloga moškega – nahraniti svojo družino. Zdaj to jemljem kot nekaj samoumevnega, naravnega, vsakdanjega … in o tem sploh ne premišljujem. Preprosto: kuham!

Že kot študenta so me zanimale bolj zahtevne in eksotične kulinarične dobrote. V obdobju ustvarjanja kariere in materialnih dobrin sem se kuhanja loteval občasno – ob kakšni posebni priložnosti, ko sem hotel pokazati, da to tudi jaz zmorem.

Zdaj imam zgrajen posel, zgrajeno hišo, zgrajeno materialno eksistenco in je od vseh “gradbenih” nalog ostala le ena – da gradim samega sebe.
Ljudje ne moremo funkcionirati, kaj šele se »izgrajevati«, če nismo zdravi, zdravi pa ne moremo biti, če jemo nezdravo. To »jemo nezdravo« pomeni: nezdrave sestavine, napačno kombiniranje, nepravi čas, nepravi način, enega preveč, drugega premalo …
In če moramo jesti (ne živimo, da bi jedli, jemo, da bi živeli – iz knjige Jonatan Galeb), se trudim, da bi jedli zdravo in dobro.
Recepti moje mame, tašče … tudi tisti iz študentskih dni, so postali večinoma neuporabni. Hrana je bila res okusna, ampak …

Ko sva z ženo jedla v neki indijski restavraciji, je bilo na mizi vabilo za kuharski tečaj. »To je zate«, je rekla in me takoj vpisala.  Zame in mojo družino se je začelo veliko odkrivanje.  Spoznal sem veliko novih začimb, načinov priprave, novih surovin, jedi … Za to sem ji še vedno zelo hvaležen, kakor tudi za sedanjo podporo in nasvete.
Z željo, da tudi vas spodbudim k odkrivanju veselja do kuhanja novih, zdravih jedi, vas vabim, da si ogledate nekaj zelo dobrih receptov s kvinojo: zajtrki, kosila, solate, sladice, mleko.

Prepričan sem, da boste navdušeni vsaj tako kot smo bili v naši družini in da boste »mati vseh žit« uvrstili med redne obroke: vsestranska uporabnost, izjemno koristna (zdrava) in poceni hrana, dober okus, hitro pripravljeno …

……

Moli

Ena najpogostejših zapovedi je: Moli!
Moli za dež, moli za sonce, moli za hrano, moli za vodo, moli za mir, moli za ljubezen, moli za srečo, moli za pogum, moli, moli, moli …
Moli k Bogu, moli k Alahu, moli k Jehovi, moli k Jezusu, moli k Budi, moli k Soncu, moli k svetnikom, k gurujem … moli zase, za otroke, za sorodnike, moli za žive, moli za mrtve, moli, da se zgodi, moli, da se ne zgodi …

Da bi molili, hodimo v bližnja svetišča in tudi tisoče kilometrov daleč, oblačimo se v čudna oblačila, učimo se tuje jezike, uporabljamo čudne dišave, opravljamo obrede … Rastejo ašrami, džamije, cerkve, mošeje …
Vsak moli k tistemu, za katerega je prepričan, da je ustvaril vse, kar obstaja, in mu bo, po končani tuzemski epizodi, zagotovil večno lepo življenje.  Vsi, ki nagovarjajo k molitvi, trdijo, da je treba naše prošnje usmeriti nekam ali nekomu, da smo sami ničevni, nemočni. In zanimivo, vsi, ki nagovarjajo k molitvi, se ponujajo za posrednika med nami in Njim. 

O najpomembnejšem vprašanju, kdo ali kaj je Stvarnik, nihče nima odgovora z argumenti, ki bi bili sprejemljivi za vse. Vsak je prepričan o svojem prav! Za svojega Boga smo pripravljeni tudi ubijati in umreti. Komur se zdi to čudno, naj se spomni, da ljudje ubijamo in umiramo zaradi narodne ali rasne pripadnosti, spolne usmerjenosti, celo nogometa. 

Najbrž je vsem jasno, da ne obstaja več Stvarnikov. Je en sam / je eno samo / je ena sama. In kdor koli je to, je del njega/nje v vsakem od nas v enaki količini. Drugače ne more biti. Stvarnik je nevtralen, vse ima enako rad. Vse nas je poslal v isto šolo, smo pa v različnih razredih. Eni hitro dojamejo, drugi potrebujejo več izkušenj. Vsi pridemo tja, kamor moramo priti, Stvarniku je vseeno kdaj. Zanj ni ne časa in ne prostora, zato se nikoli nič ne zgodi prepozno. Naših molitev ne sliši, ne glede na to, ali jih pošiljamo neposredno ali po posrednikih. Še manj je smiselno in koristno moliti za drugega.

Nikamor ni treba. Nobenega ne potrebujemo. Edina molitev, ki učinkuje, je tista, ki je usmerjena k tistemu Stvarniku v nas samih. Temu ni vseeno. Ta je vsemogočen: naredi nas srečne ali nesrečne, bogate ali revne, zdrave ali bolne, postavi nas v raj ali v pekel.
Od njega lahko nekaj pričakujete. Molite k njemu.

Tisti del Stvarnika v vsakem izmed vas ima ime – to je vaše ime.

Ljubi

V naši civilizaciji se je udomačilo pojmovanje ljubezni kot akta dajanja. Darilo je materializirana ljubezen. Če nekoga ljubiš, mu v znak ljubezni nekaj daš (podariš). Več kot daš, s tem izražaš večjo ljubezen. In nasprotno.
Ne gre vedno za materialne stvari. Včasih kdo izsiljuje kaj bolj dragocenega: npr. čas, pozornost, spoštovanje … Saj poznate: če me ‘maš rad, potem … Ta izsiljevalska logika je utemeljena s tisočletno prakso, da je ljubezen dajanje, je pa v resnici zloraba ljubezni. Temu se ne reče ljubezen.

Če ljubezen pomeni »delati Dobro« (namerno veliki D), velikokrat z dajanjem »delamo Nedobro« (kar koli je že predmet dajanja), torej je to neljubezen. Nekoč sem prebral pametno misel: »Če želiš nekomu uničiti življenje, mu moraš podariti vse!«
Če sam čutiš, da te dajanje izpolnjuje z ljubeznijo, potem daš – daš zato, ker preprosto moraš dati. Takrat te ne zanima, kako bo prejemnik to sprejel in ali bo sprejel. Dajanje je egoistično dejanje. 

Kolikokrat ste komu kaj podarili, pa o tem prav nobenemu niste niti črhnili, tudi obdarovancu ne, in pri tem niste ničesar pričakovali. Začutili ste, da morate dati, in ste dali, pa ne zato, ker se spodobi, ker to kdo pričakuje, pogojuje …
Ljubezen preneha s trenutkom, ko zanjo postavljamo pogoje.

Ljubezen pomeni spoštovati odločitve vsakega, tudi če so to nezdravje, nebogatstvo, neizobraženost, nesreča, in ga sprejeti z vsem tem in dovoliti, da dela napake, da nima, da ne ve, da je bolan ali nesrečen. Drugačna ljubezen? Prava ljubezen?
Za ljubezen:

  1. Nič ne zahtevaj in ne pričakuj, čeprav ima to, kar si želiš, nekdo v velikih količinah.
  2. Nič ne daj, ker to nekdo zahteva, želi, pričakuje ali pa ker se spodobi ali ker sam pričakuješ kakšno korist.

             Oziroma:

  1. Daj, če boš ob tem začutil veselje, da delaš Dobro in ne pričakuješ nič v zameno za to.
  2. Sprejmi vse s hvaležnostjo, brez občutka, da moraš dati nekaj nazaj. 

Koga imate radi?

10. 10. 2010






Komentiraj

Težave pri vzgoji

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Otroci, Učimo se

Imam petnajstletnega sina, a on ni težava. On je Darilo.

Končuje devetletko in poleg zbiranja točk za srednjo šolo in deklet, ga počasi začenjajo zanimati povsem običajne stvari in pri pojasnjevanju nekaterih imam večje težave kot pri spolni vzgoji. Saj veste, ko si oddahneš, ker si uspel končno pojasniti kako otrok pride iz maminega trebuha pa mu moraš pojasnjevati, kako je prišel noter. Zdaj gre za bolj mučna vprašanja.

Npr. zakaj je tehnik, ki je v hiši popravljal neko napravo 40 minut, zaračunal eno uro in še pol ure za prihod in odhod. Za 40 minut zaračuna 90. Ni zadovoljen s pojasnilom, da tako dobesedno kradejo (oprostite, zaračunavajo neopravljeno delo) skoraj vsi. V podjetju, ki nam vzdržuje računalniške programe, zaračunajo najmanj 15 minut. Pokličem, v minuti mi odgovorijo, kje moram kaj obkljukati, in pošljejo račun za 15 minut. Pa je to pošteno, me vpraša? Seveda ni, ampak …

Ko na poročilih znova in znova omenjajo poslanca, ki je ponaredil srednješolsko spričevalo, hitro preklopim, da mi ne bo treba pojasnjevati, kako je možno postati ugledni državljan, ko si pa tat, lopov, lažnivec. In ni bil prvi in ne zadnji. Kaj naj mu rečem, kakšna družba pa smo, v kateri ima tat  in lažnivec dovolj poguma kandidirati za poslanca. Dovolj težav sem imel s pojasnjevanjem tega, kako ugledni in vplivni kradejo državi, delavcem, mi pa smo jih razglašali za vzornike. Da ne govorim o mukah pri pojasnjevanju, zakaj poslanci sovražijo svoje kolege, jih zmerjajo, lažejo… Koliko uglednih politikov, županov, direktorjev je v kazenskih pregonih ali pa resno povezani z nepoštenimi posli. Predsednik države trdi, da laže predsednik vlade. Predsednik vlade trdi, da laže predsednik države. Bivši predsednik države pravi, da predsednik vlade stalno laže, a predsednik vlade pravi, da je bivši predsednik naročal aretacije. Ata Soče trdi, da pošteni, odrasli ljudje ne lažejo. Kdo je lažnivec: Turk, Janša, Kučan ali Soče? Hude težave imam.

Kaj naj odgovorim, ko vpraša, kaj je večje mučenje otrok: obrezovanje, ko bolečina traja nekaj dni ali leta in leta psihičnega nasilja – vzgoje, da otroci morajo verjeti v nekaj v kar verjamejo njegovi starši? Kako naj mu pojasnim, da je za psihiatrinjo, kar varuhinja človekovih pravic po stroki je, košček kožice pomembnejši od velikega kosa duše? Čustveno in moralno obrezani neverniki in verniki so vladarji našega časa.  

Ali so otroci zasebna last staršev? Niso, vendar …
Ali je res ves svet utemeljen na prevari, kraji, laži? Ni, vendar …
Ali tisti, ki imajo oblast (moč, šolstvo, denar, policijo, zdravstvo…) ne ukrepajo, ker vse to pridobiš in obdržiš, če kradeš, lažeš, sovražiš? Ne, vendar …
Ali naj bo moj otrok popolnoma nezaščiten in zelo ranljiv v tej družbeni »rasti in razvoju«? Ali obstajajo kakšni seminarji za učenje teh veščin, kajti, jaz jih ne obvladam in se jih nimam namena učiti. 

Vem, da boste rekli, da težava, ki nima rešitve, ni težava. Res je, moja težava je pravzaprav ravno v tem, ker to o čemer pišem ni težava, ni rešitve, to je preprosto način funkcioniranja sistema, ki gradi in utrjuje takšno vedenje in hkrati s tem uničuje samega sebe. 

Ne grem se več vzgojitelja. Nočem težav. Odgovarjal bom le s tem: življenje je pač takšno. Bom zmogel? Bo fant to razumel, da je vse dovoljeno in da je vse prav: kradi, laži, trpinči, obtožuj, zlorabljaj, sovraži. Ne, ne, ne smem!
A včasih se le utrudim in zvečer napišem kaj tako neumnega, kot je to pismo.

Jutri bo nov dan, ko bo oče Soče znova  jasno (za)povedal: odrasli ne lažejo, uspešni ne kradejo, dobri ne sovražijo, ljubeči ne mučijo. Takšni so Darilo za ves svet.

Napisano 17. 2. 2012






Komentiraj

Kako otroku uničiti življenje

Objavljeno dne 04.06.2012 pod Otroci, Učimo se

 

Vsakič postanem žalosten, ko nekdo v stanju hipnoze pove, da je eden od staršev najbolj negativna oseba v njegovem življenju, vir vsega slabega in krivec za njegove neuspehe in nesreče. Mar je možno, da starši tako pogosto delamo veliko slabega, čeprav zmeraj hočemo vse najboljše?

Hipnoza je naravno stanje popolne telesne in mentalne sproščenosti, ko je pozornost hipnotiziranca ozko usmerjena in je zmožnost zavestne kritične presoje ter zavestne kontrole nad izgovorjenim zelo zmanjšana. S pravilnim pristopom v stanju hipnoze zagotovimo popolno iskrenost in izpoved najbolj skritih (potlačenih) občutkov, globoko zakopanih in skritih v podzavesti. Obstaja terapevtska tehnika, ko hipnotiziranec v podzavesti odkriva samo negativne stvari: čustva, stanja in tudi osebe. Hipnotiziranec čisti te negativizme, na koncu ostane le en, ki ima največjo težo, ki najbolj obremenjuje in škodi in je glavni vir vseh travm. Od čustev prevladujeta dva: strah ali jeza, med osebami na seznamu negativcev prednjačita mama ali oče! Kako to, ko pa je večina staršev prepričanih, da otroku dajejo le najboljše. Kje najpogosteje pride do te zamenjave, ko hočemo dobro, naredimo pa slabo?

V imenu ljubezni

Otroci se rodijo brez zavestnih informacij o tem svetu, so kot nepopisan list papirja – tabula rasa. So tudi popolnoma nemočni in v celoti odvisni od starejših, njihovih dejanj in besed. Vse, kar doživijo, trajno in globoko zapisujejo v svojo podzavest in tako oblikujejo podobo tega sveta in podobo o samem sebi. V tem obdobju se otrok nauči, kako ta svet funkcionira, kako naj sam funkcionira in kako naj zadovolji svoje potrebe. Otroci v obdobju do približno četrtega leta nimajo ločenega zavestnega in podzavestnega delovanja. Vse, kar slišijo, vidijo in čutijo, sprejmejo brez kritične presoje, brez upoštevanja vzrokov in posledic. Vse je brezpogojna, dokončna resnica. Otroci takrat ne razlikujejo med resničnim in namišljenim, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Za njih je vse res in vse se dogaja zdaj.

Če otroku v tem obdobju ljudje, ki jim zaupa in verjame, sporočajo, da je nesposoben, bo to sprejel kot resnico. Enako, kot če mu sporočajo, da ni lep, da ni priden, urejen, pameten. Za otroka so nepomembni razlogi: nesposoben, ker je premajhen, ne sme, ker je starša strah, len, ker ga nekaj ne zanima … 

Zato pazimo na besede – ne le na pomen, ampak in predvsem na način izražanja. Nikoli ne recimo, npr. “ti tega ne znaš, ne zmoreš, zmeraj vse pokvariš, uničiš …”.

V otroke ne vsajajmo lastnih strahov pred življenjem, pred izzivi. Otroku ne grozimo: če ne boš “tega in onega”, ne bo nič iz tebe, nihče te ne bo hotel ipd. Otroci, ki jih je strah življenja, se iz njega izključujejo, tudi z mamili in drugimi načini pobega.

Otrok mora vedeti in čutiti, da ga brezpogojno sprejemamo takšnega, kot je. Mora ločiti, kdaj in zakaj ne moremo sprejeti določenega načina vedenja, kljub temu, da ga brezpogojno sprejemamo. Nikoli (zares nikoli) pred drugimi ljudmi otroka ne zaničujemo, ne govorimo o njegovih napakah, spodrsljajih, pomanjkljivostih. Nikoli! Brezpogojno sprejemanje in spoštovanje staršev je pogoj za samospoštovanje in samoljubezen. Želeno obnašanje hvalimo: otroka pohvalimo pred prijatelji, sorodniki, dvigujemo njegov ugled, ponos, samospoštovanje. Modri starši neželeno vedenje prezrejo, če le lahko. 

V povprečni družini starši otroku 170.000-krat sporočimo, da je še majhen, da ne zna, da ne zmore, da ni sposoben, da bo razbil, uničil, padel, poškodoval … Tudi pozneje, ko odraščajo, se otroci zavedajo svoje nebogljenosti, lastne nemoči, nesposobnosti. Kakšno predstavo lahko ima takšen otrok o samem sebi? Kako težko bo takšen otrok razvil občutek, da je kos vsem težavam, da je sposoben, da zmore. Kaj pa, če otrok živi v družini, kjer je tepen in ponižan? Bo takšen otrok imel občutek visoke vrednosti, bo pogumno iskal življenjske radosti? 

Mimogrede: starši veliko krat otroka obtožujemo, da je kriv. Otroku ves čas sporočamo, da je on kriv za našo jezo, bes, razočaranost, prizadetost  … in otrok podzavestno sprejme velikansko breme odgovornosti in občutek krivde. Tudi posiljene deklice imajo velikokrat  občutek, da so one krive, ker bi naj izzivale in zato praviloma ne obtožujejo moškega, ampak mamo, ker bi jo morala zaščititi.

Starši: trenerji in terapevti

Vzgoja je usposabljanje za samostojno življenje. Starši so hkrati trenerji in terapevti. V vlogi trenerja so dolžni iz otroka iztisniti vse, kar je zmožen doseči, v vlogi terapevta mu pomagati celiti poškodbe, fizične in čustvene pri doseganju ciljev ali morebitnem neuspehu. Dobro je, da je en starš v vlogi trenerja (oče), drugi v vlogi terapevta (mama). 

Nagon po preživetju otroke žene, da premagujejo za njih velikanske ovire. Če je ta naravna vztrajnost podprta z ljubečim in razumevajočim okoljem, ki otroka spodbuja, da sam premaguje ovire, se takšen otrok lahko razvije v zdravo osebnost, ki sebe visoko spoštuje in se ima rad.

Ko otrok pade, ga spodbujamo, da se vstane in tako krepimo naravno (nagonsko) vztrajnost, brez katere noben otrok ne bi shodil in ne govoril. Ta nagon ubijamo s tem, da ga vsakič dvignemo, ko pade in vse drugo naredimo namesto njega. 

Radovednost je drugi nagon, ki ga starši uničimo, s tem, da otroku onemogočimo raziskovanje. Zaradi lastnega strahu ne dovolimo nobenega tveganja. Otrok se mora, v situacijah, ko ni ogroženo njegovo zdravje in življenje, učiti iz svojih napak, mora poskušati in tudi doživeti kaj neprijetnega, zanj in za starše. Če sta oba starša trenerja, bo otrok “pretreniran”, stremel bo le k uspehu, rezultatu, ostal pa prikrajšan za terapije. Če sta starša nagnjena k vlogi terapevta, otrok ne bo izrazil vseh svojih talentov, ne bo razvil vseh svojih sposobnostih, ostal bo prikrajšan za spodbude pri doseganju ciljev.

Z nasveti nismo vsiljivi. Vsak nasvet vsebuje sporočilo: ti tega ne obvladaš, ne zaupam ti, ne verjamem vate, nisi sposoben … Skrb in strah staršev ni izraz ljubezni, ampak nezaupanje v dober izhod. Posledica je le prenos strahu na otroka.

Dober trener ne zahteva zgolj poslušnosti, pokornosti, pridnosti. V naši kulturi je otrok manjvredno bitje, ki mora biti pokorno in pridno. Kaj znanci najpogosteje vprašajo naše otroke: “Si priden? Ubogaš mamico in očka?” V otroke vsajamo informacijo, da sta pridnost in ubogljivost najbolj zaželeni družbeni vrednoti. Dobri trenerji hvalijo, motivirajo, navdušujejo, pospešujejo in ne kritizirajo. Usmerjeni so na dosežke in ne na napake. Trenerji in terapevti dajejo svojim varovancem tisto, kar potrebujejo, in ne tisto, kar oni hočejo.

Kako otroku uničiti življenje

Če hočeš otroku uničiti življenje – mu daj vse in vse naredi namesto njega. Če hočeš otroku uničiti življenje – ga prepričaj, da ni sposoben sam doseči vsega. Če hočeš otroku zagotoviti zdravo, polno življenje, ga usposobi, da bo lahko sam dosegal vse, kar bo želel. Naloga staršev je, da otrok postane prepričan, da je sposoben doseči prav vse. Dopovedati mu morajo, da so razlike med uspešnimi in neuspešnimi, bogatimi in revnimi, zdravimi in bolnimi majhne in da je lahko biti uspešen, bogat in zdrav. 

Otroka naučimo, da razlikuje med koristnim in prijetnim. Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti, da se odpovemo trenutnemu užitku zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim nekoristnim užitkom, ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. To pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino. Starogrška modrost pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno.

Naučimo otroka odločati, tudi pri banalnih stvareh: naj sam odloči, ali bo oblekel rdeči ali modri pulover, ali bo jedel špinačo ali blitvo … Seveda mu lahko povemo posledice te ali one odločitve, a odločitev prepustimo njemu. Počasi bo dojemal, da je njegovo življenje posledica njegovih odločitev in se bo naučil sprejemanja odgovornosti.

Po vrtcu ni prepozno

V znameniti knjigi V vrtcu bo morda prepozno, je avtor Masaru Ibuka poudaril, kako je pomembno oblikovanje samopodobe v prvih štirih, petih letih. Obstaja veliko knjig o vzgoji pred porodom in celo pred spočetjem. To je resna literatura eminentnih znanstvenikov in škoda je, da pri nas o tem skoraj ničesar ne vemo. Ko starši ugotovijo, da vzgoja ni bila prava, velikokrat obupajo, češ, zdaj je prepozno. Ni prepozno in otroku morajo sporočiti naslednje: Temeljna naloga vsakega človeka je “ponovno rojstvo” (samovzgoja, osebnostna rast), kar je pravzaprav smisel našega obstoja. Ljudje odrastemo takrat, ko nehamo za svoje življenje na kakršen koli način obtoževati svoje starše, ko jim odpustimo, če so karkoli slabega naredili za nas, in ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, za svoje življenje. Ni pomembno, kakšni smo se rodili, važno je, kakšni bomo umrli in za tisto vmes smo odgovorni izključno sami.






Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (68)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke