Koliko je covid-19 nevaren?

Objavljeno dne 05.12.2020 pod Izbrano za vas, Naslovne teme

Zaradi covida-19 nam oblast omejuje temeljne človekove svoboščine in pravice, kot so pravica gibanja, združevanja, izobraževanja, mnogim pravica do dela, zdravljenja, druženja, vlada napoveduje omejevanje pravic do svobodnega izražanja. Ne ocenjujem upravičenosti teh ukrepov, le ugotavljam dejstva. Vlada bi morala državljane sproti obveščati na podlagi katerih in kakšnih podatkov, ocen in napovedi to počne. To obveščanje bi moralo biti celovito, natančno, argumentirano, logično, ažurno in prepričljivo, če bi hotela državljane animirati za prostovoljno spoštovanje omejitev. Ker država tega ne počne v zadostni meri, moramo državljani z vsemi ustavnimi, občečloveškimi in moralnimi pravicami zahtevati pravočasne, celovite in podrobne podatke, ker so nam na podlagi teh podatkov omejene pravice.

Vlada (tako kot mnoge druge) je namesto spodbujanja državljanov izbrala pot strašenja z virusom, ukazovanja in kaznovanja. Na silo je hotela ustvariti videz o enotnosti stroke in ustvariti vtis, da so vsi ukrepi strokovno podkrepljeni. Kot da ne bi imeli dostopa do izjav najeminentnejših znanstvenikov, ki o epidemiji in ukrepih menijo drugače. Kot da ne bi videli, kako grobo je vlada obračunala s funkcionarji in strokovnjaki, ki niso podprli ukrepov vlade. Predsednik vlade je javno pozval Zdravniško zbornico, da odvzame licenco zdravnikom, ki nasprotujejo »uradni« stroki, ministri so kritične publiciste obtoževali umorov ipd. Discipliniranje javnosti, medijev in strokovnjakov je prispevalo k še večjemu nezaupanju državljanov. Protest in odpor rasteta. Ker ni prostovoljnega sodelovanja, vlada uvaja še hujše omejitve in jih grobo udejanja. Če ni rezultatov, vlada za krivce razglasi ljudstvo, kar ustvarja dodaten konflikt. To ustvarja novo nezaupanje in dodatni odpor. Tako se ustvarja neskončna spirala odpora in nasilja, v katero se vključujejo interesne skupine, civilna združenja, politične skupine … Videti je, da državljane odnos do vladajoče stranke, vlade in vladnih ukrepov zelo razdvaja, ustvarja konflikte in nasilje. Videti je, da bo virus trajno spremenil naša življenja – od svobode, sožitja, demokracije do popolne prevlade ali celo terorja terapevtske države. Zato smo še bolj upravičeni do poštenih in preverljivih informacij o resnični nevarnosti novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča.

Pozornost javnosti je usmerjena v preštevanje testiranih, zbolelih in umrlih, v preštevanje, kdo je za vlado in kdo proti, a pozabljamo na temeljno vprašanje: koliko je novi koronavirus zares nevaren.

Število pozitivnih na testu ne govori o nevarnosti covida-19

Ko v medijih poročajo o številu na testu pozitivnih primerov vztrajno nepravilno navajajo, da gre za število okuženih. Zelo dobro vedo za nezanesljivost testov, stroka je enotna, da pozitivni na testu še ne pomeni, da so okuženi. Zakaj vztrajajo pri besedni zvezi »danes je bil testiranih xxx oseb, od tega jih je yy okuženih«, čeprav vedo, da to ni res? Vedo tudi, da mi vemo (vsaj dobro informirani), da to ni res, a tisoč krat ponovljena neresnica postane resnica. V čigavo korist? Uradni organi so bolj previdni in uporabljajo termin »potrjeni primeri«. To je tudi svojevrstna manipulacija, ker si ta termin vsak tolmači po svoje, a dileme ni – gre za s testom potrjeno prisotnost virusa ali njegovih delov in ne za število okuženih, kaj šele število kužnih. Koliko so testi zanesljivi ne ve nihče.

Število »okuženih« je odvisno od števila testiranih. Spomladi je bilo zapovedano manj testiranj, kar je pomenilo manj »okuženih«, tako, da je bilo ob nekem številu umrlih videti, da je umrljivost (razmerje med številom okuženih in številom umrlih) zaradi virusa zelo visoka. S tako izračunano visoko stopnjo umrljivosti je vlada opravičevala ukrepe, nabavo opreme in še kaj.
Jasno je, če za nekajkrat povečamo število testiranih, da se bo povečalo tudi število pozitivnih izidov. Spomnite se poročanja o dnevnih rekordih, ko so poročali o absolutnem številu »okuženih«, ki so bili zgolj posledica veliko večjega števila testiranj. Po številnih kritičnih odzivih (sam sem večkrat opozarjal na to manipulacijo), sedaj mediji redno poročajo o odstotku »okuženih« gleda na število testiranih. Šele ta podatek kaže na gibanje števila »okuženih«, a ne kaže ničesar o nevarnosti covida-19. Tudi če je virus zelo nalezljiv, to še nič ne govori o njegovi nevarnosti.

Število hospitaliziranih ne govori o nevarnosti covida-19

V obdobju do 30.9.2020 je bilo od 523.620 testiranih pozitivnih 77.137 oseb, kar je 14,7%. Od 11.11.2020, ko se je pomembno povečalo število hospitaliziranih in umrlih, je bilo pozitivnih na testu 32.755 oseb, a se število hospitaliziranih in tistih na intenzivni negi skoraj ni spremenilo. V tem obdobju je bilo odpuščenih iz bolnišnic 1.864 oseb, kar pomeni, da jih je bilo približno toliko na novo sprejetih – torej okrog 1.900, kar je približno 5,7% tistih, ki so bili na testu pozitivnih.  Torej od vseh testiranih jih je manj kot 6% hospitaliziranih – pri 94% se okužba ni razvila, če so sploh bili okuženi. Tudi število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ima enake značilnosti – od vseh hospitaliziranih ti predstavljajo okrog 1,6% in 0,6 % od pozitivnih na testu.

Za oceno realne nevarnosti covida-19 glede na število hospitaliziranih bi potrebovali nekaj dodatnih podatkov. Npr. kakšen odstotek hospitaliziranih predstavljajo osebe z resnimi drugimi kroničnimi boleznimi, pri katerih bi potrebo po hospitalizaciji sprožila katera koli okužba. Ali pa podatek, koliko je tistih, ki so kazali nekaj simptomov respiratornih bolezni, a so bili hospitalizirani le zato, ker so bili na testu pozitivni, ali število tistih, ki so jih zaradi prostorske stiske in/ali iz previdnostnih razlogov iz DSO za nekaj časa preselili v bolnišnice. Mnogi so tudi tam umrli. Ni dokazov, da so vsi bolniki na tkim. covid-oddelkih zares okuženi z novim koronavirusom.

Ker nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov, koliko hospitaliziranih zares boleha za covidom-19, koliko bi bilo hospitaliziranih, tudi če bi bili okuženi s sezonsko gripo ali drugimi virus, koliko je bilo hospitaliziranih na covid oddelkih z drugimi zdravstvenimi težavami zgolj zato, ker so bili pozitivni na testu ipd., števila hospitaliziranih ne moremo jemati za oceno nevarnosti covida-19.

Število umrlih zaradi ali s covidom-19 ne govori o nevarnosti covida-19

Veliko časa so politiki, mediji in strokovnjaki potrebovali, da so namesto besed »umrli zaradi covida-19«, »covid je vzel xx življenj«, »izgubili bitko proti covidu« in podobno začeli uporabljati »umrli s covidom«. A ne vsi. Še vedno pogosto v medijih slišimo, da so umrli zaradi covida-19. Kako to, da je uporaba različnih terminov, s katerimi označujejo usodno različna stanja, prepuščena vsakemu posamezniku, kot da je to stvar okusa. Razumem, če v prometni nesreči umre bolnik, ki bi sicer umrl čez nekaj ur zaradi drugih vzrokov, da ga statistiki štejejo med umrle v prometni nesreči. Nekaj podobnega se dogaja z umrlimi s covidom-19. Skoraj brez izjeme vse, ki so umrli s pozitivnim testom PCR štejejo, da so umrli zaradi covida-19. Tudi v podatkih statističnega urada, ki dosledno uporabljajo »umrli s covidom-19«, jih obravnavajo, kot da so umrli zaradi covida-19, saj to bolezen navajajo kot vzrok smrti. Pravo količino nevarnosti za nacionalno zdravje bi lažje ocenili, če bi vedeli, koliko bolnikov bi sicer umrlo v nekem kratkem času, tudi če ne bi imeli covida-19. Ta podatek je pomemben tudi zato, da stroka lažje ugotovi, kdo so najbolj ogrožene skupine in zaščiti teh država posveti največ pozornosti. A do teh podatkov ne moremo priti in utemeljeno sklepam, da ne obstajajo. To je bistvena ugotovitev. Ključna.

Kolikor vem, je bilo v Sloveniji opravljenih 7 obdukcij oseb, za katere se je predpostavljalo, da so umrli zaradi covida-19. Morda je to število zdaj večje, a zanesljivo ni takšno, da bi lahko trdili, da je z obdukcijo pri večjem številu, kaj šele pri večini, ugotovljeno, da je resničen vzrok smrti covid-19. V Nemčiji so opravili le 153 obdukcij, v katerih naj bi ugotovili, da je kar četrtina umrlo zaradi drugih vzrokov. Razumem, da je obdukcijo v normalnih razmerah nesmiselno delati pri umrlih, za katere se predpostavlja, da so okuženi (pozitivni na testu) in kažejo klinične znake okužbe, pomembno je ugotoviti, da tovrstnega dokaza nimamo. A zdaj živimo v nenormalnih razmerah, ki jim ni videti konca in nič ne kaže, da bomo spet kdaj na enak način normalni, kot smo bili prej. Neka ugledna zdravnica je izjavila, da brez PCR testa ne bi vedeli, kdo je umrl za navadno gripo ali drugo respiratorno boleznijo in kdo za covidom-19. Torej je nezanesljivi PCR test tisti, skupaj s subjektivno oceno zdravnika, glavni kriterij s katerim so določali število umrlih zaradi covida-19. Verjetno to drži v nekaterih primerih, a kako naj vemo, ali je bilo teh primerov 10 ali 90 odstotkov.

Zato je število umrlih, ki bi naj umrli zaradi ali s covidm-19 nezanesljiv podatek za oceno nevarnosti novega koronavirusa. Navajanje podatkov o dnevno umrlih zaradi ali s covidom-19 je lahko zelo zavajajoče. Nihče ne ve, koliko je umrlo enih in koliko drugih, zato je ta podatek neuporaben in primeren za manipulacije. Če pa stroka in oblast vse umrle, ki so bili na testu pozitivni in/ali kazali znake respiratornih bolezni, šteje kot umrle zaradi covida-19 potem mora računati s tem, da bodo ljudje z nezaupanjem ocenjevali ta in vse druge podatke ter vse ukrepe, ki so bili sprejeti na njihovi podlagi.

Skupno število umrlih govori o nevarnosti covida-19

Edini upoštevanja vreden podatek o nevarnosti vsake epidemije, tudi novega koronavirusa, je skupno število umrlih, natančneje, koliko novih (dodatnih) smrti povzroči nova bolezen. To je ključen podatek. Najpomembnejši. Preverljiv. Dostopen.

Če se število umrlih ne spremeni, je možno sklepati le eno – nova bolezen ali njen povzročitelj ni smrtno nevaren, ne ogroža življenj ljudi. Tako preprosto je to. Ni treba biti zdravnik, epidemiolog, biolog …

Poglejmo si statistiko splošne umrljivosti v štirih letih:

Vsi podatki so uradni podatki Statističnega urada RS, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Opozarjam na velike razlike med številom umrlih, ki jih navaja Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomenljiva je brezbrižnost glede teh razlik. Domnevam, da so podatki MZ bolj ažurni in te uporabljam.

Iz uradnih podatkov vidimo, da se v obdobju januar-september število skupno umrlih ni povečalo v primerjavi s povprečjem preteklih treh let. V tem obdobju je v preteklih treh letih skupaj umrlo 15.390, v letu 2020 pa 15.499, kar je za 0,07% več umrlih.  Če sodimo po teh številkah, moramo ugotoviti, da nacionalno zdravje zaradi novega koronavirusa in covida-19 ni bilo ogroženo. V septembra je zabeleženo 8% povečano števila umrlih glede na povprečje preteklih treh let, samo število pa je običajno (1662), saj je v opazovanem obdobju kar 22 mesecev, ko smo imeli več umrlih, v letu 2020 pa smo v štirim mesecih imeli več umrli, kot v septembru.

Do visokega povečanja skupnega števila umrlih je prvič prišlo v oktobru 2020, uradnih analiz vzrokov pa ni zaslediti. Na povečanje števila umrlih je zanesljivo vplivalo nekaj dejavnikov:

  1. v preteklih šestih mesecih mnogi kronični bolniki niso bili ustrezno zdravljeni, prvi in kontrolni pregledi se niso izvajali. Ali je skrb za domnevne in resnične covid bolnike, ki so imeli skoraj ekskluziven dostop do vseh zdravstvenih storitev, s svojim življenjem in zdravjem plačalo še več oseb z drugimi boleznimi? Kakšna škoda in v kakšnem obsegu je bila s tem povzročena, ne ve nihče.
  2. povečano število hospitaliziranih iz DSO, kjer je umrljivost sicer naravno zelo visoka. Ali je to posledica brezbrižnosti glede zaščite stanovalcev v DSO in v zdravstvenih ustanovah, ki sta največja žarišča, a med prvim in ves čas napovedovanim drugim valom niso bili izvajani zaščitni ukrepi.
  3. priporočilo organov, da v DSO lahko delajo okuženi, ki nimajo znakov bolezni, ukinitev izdajanj karantenskih odločb, množično druženje zaradi turističnih bonov ipd.

Kaj se je torej zgodilo v oktobru in novembru? Kaj je povzročilo toliko umrlih? Kdo je odgovoren? Virus je enak. Počitnikovanja in masovnega druženja je bil konec že v začetku septembra. Strogi ukrepi za zajezitev širjenja virusa so bili sprejeti oktobra. Natančnejših pojasnil nam nihče ne da. Analiz ni. Utemeljitev ni. Podatki, ki ste jih ravnokar prebrali, so, po mojem vedenju, prvič objavljeni. Zakaj jih ni objavila stroka, vlada, mladi, stari ali uradni zdravniki. Dežurni varuhi vladnih ukrepov na vseh družbenih omrežjih. Vlada molči. Kdo je odgovoren za najmanj tisoč umrlih v oktobru in novembru. Mar so res krivi tisti, ki so kaj malega zaužili na ulicah in so bili nekaj minut brez maske, maloštevilni prestopniki občinskih meja, delavci v tovarnah, kakšen gostinec ali frizer, ki koga na črno pogosti ali postriže, kakšen publicist, ki podvomi o koristnosti ukrepov?

Povzetek

  1. Vsi pozitivni na testu PCR niso okuženi ali kužni. Novi hitri testi so še manj zanesljivi in ne vidim racionalnega razloga za njihovo uporabo. Število na testu pozitivnih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
  2. Vsi hospitalizirani s simptomi respiratornih boleznih, čeprav so bili na testu pozitivni, niso okuženi in nimajo covida-19. Število hospitaliziranih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
  3. Vsi hospitalizirani na oddelkih za intenzivno nego s simptomi respiratornih boleznih, ne glede na to, ali so bili na testu pozitivni, niso nujno okuženi in nimajo nujno covida-19. Število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
  4. Vsi umrli s simptomi respiratornih bolezni, čeprav so bili na testu pozitivni, niso umrli zaradi covida-19, nimamo pa podatkov, koliko je takšnih. Število umrlih s simptomi respiratornih bolezni in PCR pozitivni, ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
  5. Vlada s strokovnjaki mora ugotoviti, kaj se je zgodilo v oktobru in novembru, ki sta ekscesna meseca, ki sta Slovenijo uvrstila na prvo mesto v svetu po številu umrlih na 100.000 prebivalcev. Podatke iz teh dveh mesecev ne bi smeli jemati kot naravno posledico okužb s SARS-CoV-2 in po teh podatkih ne smemo ocenjevati nevarnost covida-19.

Imamo pravico zahtevati celovite (popolne, ažurne) informacije, na podlagi katerih vlada odloča o naših življenjih in o naši prihodnosti. Imamo pravico do korektnega informiranja v medijih.

Zaključek

Na življenje in smrt lahko gledamo različno. Za svojce je smrt žalosten, tragičen dogodek, za državo statistični dogodek … Pri skrbi za nacionalno zdravje ne gre za življenje in zdravje posameznika, ampak za življenja in zdravje vseh.

Za odločevalce mora biti vsako življenje enako pomembno. Skrbeti morajo, da z omejenimi resursi (strokovnjaki, oprema, denar …) rešijo čim več življenj, da naredijo čim manj škode. Zavedam se, da je to zelo zahtevna in odgovorna naloga, a mora biti opravljana po najvišjih etičnih standardih in strokovnih merilih. Ne gre vedno za odločanje o življenju ali smrti, ampak je treba upoštevati tudi zdravje. Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni ali neobstoj neposredne življenjske ogroženosti.

Vsako leto se povečuje število smrti zaradi srčnožilnih bolezni, raka, sladkorne bolezni, kajenja, alkohola in podobnih vzrokov. Politiki in strokovnjaki mirno odgovarjajo, da je to posledica staranja in nezdravih življenjskih navad. Vsi vemo, da bi brez teh bolezni ti ljudje živeli še kakšno leto, morda desetletje. A pri odpravljanju teh vzrokov prezgodnjih smrti ne ukrenemo nič. Ne ukinemo prodaje alkohola ali tobaka, zdravju škodljive hrane, tudi cest ne zapiramo, ker na njih umre 100 ali 200 oseb. Ali so njihova življenja manj vredna od življenj bolnikov s covidom-19?

Vlada je vse državljane spremenila v kužne in bolne na podlagi neprepričljivih podatkov in nam temeljito spremenila življenja.

Epidemija ni (samo) medicinski problem. Pravzaprav je epidemija obroben medicinski problem. Na razpolago je le nekaj zdravil, protokoli zdravljenja znani, opreme je dovolj. Epidemija je socialni, ekonomski, psihični, pravni, moralni in še kakšen problem, pri reševanju katerega nobena stroka ne more imeti monopola. V času vsake epidemije je treba veliko žrtvovati in stvar družbenega dogovora je, kaj bomo žrtvovali. O tem ne more odločati nekaj vplivnih politikov.






Komentiraj

Javno pismo zdravnikom o vitaminu D3 in covidu-19

Objavljeno dne 09.11.2020 pod Medicina, Naslovne teme, Zdravje

Dva zdravnika in kemik (prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., specialistka internistka, endokrinologinja, predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri SZD, asist. Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog, in prof. dr. Igor Pravst, univ. dipl. kem., vodja raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje in raziskave Nutrihealth, so poslali pismo, ki sicer ni naslovljeno na nikogar, a so ga prejeli mnogi zdravniki in drugo medicinsko osebje, velikokrat pa je tudi objavljeno na družbenih omrežjih.

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D.

Pismo ima naslov Priporočila za nadomeščanje holekalciferola (vitamina D3) v obdobjih respiratornih okužb in za nadomeščanje holekalciferola pri posameznikih s covidom-19, avtorji na koncu zapišejo: “Dokument smo pripravili za čas pandemije covida-19 zaradi odsotnosti nacionalnih priporočil; priporočamo, da se ga uporablja do sprejema nacionalnih smernic na tem področju.”

Kot avtorja edine strokovno recenzirane knjige Moč vitamina D so me mnogi spraševali o tem dokumentu, zato čutim dolžnost, da nekatere navedbe komentiram. Tudi zato, ker se na takšen neformalen način oblikuje strokovno in javno mnenje, je nujno nekatere navedbe kritično oceniti. Nimam dostopa do naslovov zdravnikov, zato je javno pismo edini način, da sporočim svoje kritične pripombe na omenjeni dokument.

Priporočeni odmerki

Avtorji takoj na začetku pisma delno povzemajo zastarela priporočila Nacionalnega instituta za javno zdravje iz leta 2012 ter priporočajo dnevni odmerek za zdrave odrasle osebe od 800 do 2000 i.e. (internacionalnih enot) od začetka oktobra do konca aprila. Videti je, da ta zastarela priporočila avtorji podpirajo, čeprav na koncu dokumenta ugotavljajo, da je koristno jemati višje odmerke. Tudi v javnih nastopih eden od avtorjev priporoča odraslim redno jemanje do 2000 i.e. vitamina D3, kar naj bi zadostovalo za zdravo preskrbljenost s tem vitaminom, a ni tako.

Priporočilo je nepopolno, mora celo zavajajoče, in ni skladno z najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Videti je namreč, kot da je jemanje vitamina D potrebno le od oktobra do aprila, od maja do oktobra pa da ni potrebno, kar seveda ni res. Tudi v poletnih mesecih, ko je sicer dovolj sončnih dni in je sonce dovolj močno, da bi lahko ob pravilnem sončenju sami tvorili dovolj vitamina D, mnogi tega preprosto ne morejo, saj so zaradi službe, šole, varstva, bolezni ali v strahu pred soncem v zaprtih prostorih in od tvorjenja vitamina D ni skoraj nič.

Upoštevati je treba, da imajo starejše osebe premalo podkožnega tkiva, ki je potrebno za tvorjenje vitamina D (enako je pri dojenčkih), mnogi se izogibajo soncu iz zdravstvenih razlogov, velikanska večina pa pri sončenju zaradi strahu pred kožnim rakom uporablja zaščitne kreme, ki v celoti preprečujejo tvorjenje vitamina D. Kaj je to pravilno sončenje in kdaj tvorimo dovolj vitamina D, obširno opisujem v članku tukaj. Na isti povezavi navajam natančno vsebnost vitamina D3 v posameznih živilih, iz česar je možno ugotoviti, da vitamina D v hrani skoraj ni.

Iz navedenega lahko sklepamo, da je vitamin D nujno dodajati skoraj celo leto v obliki prehranskih dopolnil ali v obliki zdravil, ki imajo enako funkcijo.

Avtorji v nadaljevanju navajajo, kakšne odmerke naj bi jemali v ogroženi populaciji (kronični bolniki, starejši od 70 let, zdravstveni delavci, svojci obolelih, tisti, ki imajo tvegane stike s covid-19 pozitivnimi pacienti ter nosečnice): od 1000 do 2000 i.e. na dan oziroma 10.000 do 14.000 i.e. na teden. Ta povečani odmerek naj bi kronični bolniki, starejši in zdravstveni delavci jemali vse leto, svojci in tisti s tveganimi stiki “vsaj en mesec oziroma od oktobra do aprila”, nosečnice pa vso nosečnost od 1500 do 2000 i.e. na dan. Dnevni odmerek po tem priporočilu se poveča do 4000 i.e. na dan do izmerjene koncentracije vsaj 75 nmol/l, kar ustreza 30 ng/ml, kar je spodnja meja zadostne preskrbljenosti z D3.

V pismu za otroke od rojstva do enega leta priporočajo od 400 do 1000 i.e. na dan, od enega do 18. leta pa od 600 do 1000 i.e. na dan.

Bolniki s covidom-19 naj bi štiri dni zapored jemali po 14.000 i.e., nato pa 2000 i.e. na dan ali 14.000 i.e. tedensko, seveda če prej niso jemalo dovolj vitamina D, to je, če je raven 25(OH)D3 pod 75 nmol/l (30 ng/ml). Enako priporočajo za hospitalizirane bolnike in tudi tiste, ki so na oddelkih intenzivne nege.

Avtorji poudarjajo: “Vsi čezmerno prehranjeni in debeli (ITM > 25 kg/m2) potrebujejo dvojni ali celo trojni odmerek holekalciferola.” V teh priporočilih so avtorji naredili reklamo za dva pripravka z vitaminom D3, ki sta registrirana kot zdravilo, in v navodilih navajajo, koliko kapljic katerega pripravka je treba dodajati.

Pri tem dodajam, da nekatera zdravila vsebujejo metilhidroksiparabenzoat, ki lahko povzroči alergijske reakcije (včasih zapoznele), makrogolglicerol hidroksistearat, ki lahko povzroči želodčne motnje in drisko, ter škodljivi butilhidroksitoluen (E321), ki lahko povzroči kožne reakcije ali draženje oči in sluznic. Zaradi sumov o povezanosti butilhidroksitoluena z večjim tveganjem za nastanek raka, astme in vedenjskih težav pri otrocih ter motenj endokrinega sistema se ga je modro izogibati. Na trgu je veliko odličnih prehranskih dopolnil z naravnim vitaminom D3 brez kakršnihkoli škodljivih dodatkov.

Prav zaradi takšnih strokovnih navodil imamo v Sloveniji več kot 80 odstotkov državljanov s pomanjkanjem vitamina D. Priporočila so tudi popolnoma nelogična za vsakega laika. Za dojenčka, ki tehta do štiri kilograme, je priporočen dnevni odmerek do 1000 i.e., za odraslega, ki tehta 20-krat več kot dojenček, pa je priporočen odmerek le dvakrat višji.

Da teža igra pomembno vlogo pri določanju dnevnega odmerka, govori pravilen nasvet avtorjev, da naj bi debele osebe jemale dva- do celo trikrat večji dnevni odmerek. Torej če ima nekdo 75 kilogramov (normalen ITM), drugi pa 85 kilogramov (visok ITM), naj bi zaradi 10 kilogramov razlike dodatno zaužil 2000 ali 4000 dodatnih i.e., za 70 kilogramov razlike med težo odraslega in težo dojenčka pa le 1600 i.e.

Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je pred leti določila, da je najvišji varen dnevni odmerek vitamina D3 2000 i.e., zdaj je to zvišala na 4000 i.e; zvišala je dopustne odmerke za posamezne skupine in znižala starostne omejitve. Tako je tudi za otroke nad enim letom dovoljen dnevni odmerek 2000 i.e. Verjamem, da bo v naslednjem dokumentu tudi sedanje priporočene in najvišje dnevne vnose podvojila.

Naj sklenem: v dokumentu, ki naj bi nadomestil uradne strokovne smernice, so priporočeni dnevni odmerki prenizki in ne morejo zagotoviti zdrave preskrbe z vitaminom D3, zato je treba ta priporočila popraviti.

Kaj so zdrave ravni vitamina D3

Potrebe po vitaminu D3 ne izkazujemo v enotah, ki jih vsebuje posamezno hranilo ali prehranski dodatek. Pomanjkanje ali zadostnost preskrbe z vitaminom D3 ugotavljamo laboratorijsko, kjer ugotavljamo vsebnost presnovka vitamina D3 v obliki kalcidiola (25(OH)D3) v plazmi, ki je osnova za tvorjenje hormona kalcitriola, ki vpliva na skoraj vse kemične procese v naših telesih. V celem svetu je skoraj brez izjeme sprejeto, da vrednost kalcidiola pod 75 nmol/l (30 ng/ml) velja za nezadostno. Dokazano je, da 1000 enot zaužitega vitamina D3 dvigne raven kalcidiola od 6 do 10 ng/ml (15 do 25 nmol/l), odvisno od stopnje absorpcije. Torej preprost matematični izračun kaže, da je treba v idealnih pogojih zaužiti najmanj 3000 i.e., da bi imeli v krvi 30 ng/ml. Ker teh idealnih pogojev skoraj nikoli ni, je dobro dnevno jemati povprečno 4000 i.e., da bi ustvarili spodnjo raven preskrbljenosti oziroma da ne bi prišlo do pomanjkanja.

Vrednost kalcidiola 30 ng/ml je spodnja meja, optimalne vrednosti pa so okrog 45 ng/ml – toliko imamo, če se pravilno sončimo ali če poleti veliko delamo na odprtem – skratka če živimo v naravi. Ne sme biti cilj, da nam vitamina D ne bi primanjkovalo, da imamo minimalne ravni, ki še nekako zagotavljajo, da ne bi zboleli. Cilj mora biti, da imamo zdrave ravni vitamina D. Ta logika je ključna: skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo.

Podobno ugotavljajo tudi avtorji, ko navajajo, da “čim višja je raven, tem bolj učinkoviti so zunajskeletni učinki vitamina D. Ciljna raven je nad 75 nmol/l, po nekaterih izsledkih nad 100 nmol/l.” Škoda le, da pri tem niso dovolj natančni in da teh vrednosti ne izpostavljajo kot imperativ. Za doseganje vrednosti 115 nmol/ml oziroma 45 ng/ml je po prej navedeni formuli treba zaužiti od 4500 do 7500 i.e. vitamina D. S priporočenim odmerkom “do 2000 i.e. na dan” teh vrednosti ni možno doseči.

Skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo

Torej bi pričakoval od avtorjev jasno in odločno priporočilo, da morajo odrasle osebe za doseganje zdravih ravni vitamina D skrbeti za dnevni vnos iz vseh virov od 4000 do 8000 i.e. na dan.

Ti odmerki so povsem varni. Z njimi ni mogoče povzročiti hipervitaminoze ali povzročiti nikakršnih negativnih posledic. Tudi Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ugotovila, da so dnevni odmerki do 10.000 i.e. na dan povsem varni, vendar so iz previdnostnih razlogov to številko delili z 2,5 in določili, da je dnevni odmerek 4000 i.e. varen. Morebitne težave bi lahko nastale pri daljšem rednem jemanju odmerkov nad 30.000 i.e. na dan oziroma nad ravnjo 150 ng/ml (375 nmol/l).

Več o tem lahko preberete tukaj.

Pomanjkanje vitamina D3

Avtorji navajajo izsledke še neobjavljene raziskave, v kateri so ugotovili, da ima v jesensko-zimskem obdobju (med novembrom in aprilom) približno 80 odstotkov odraslih Slovencev pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 50 nmol/l) – in 40 odstotkov zdravih Slovencev hudo pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 30 nmol/l. 84 odstotkov oskrbovancev domov starejših občanov, ki jim niso dodajali vitamina D, je imelo hudo pomanjkanje (ravni 25(OH)D pod 30 nmol/l). Še ti podatki so katastrofalni, če pa bi kot spodnjo mejo postavili 75 nmol/l in ne 50 nmol/l, bi ugotovili, da so tragični.

Do podobnih ugotovitev so prihajali raziskovalci že prej. V dve leti trajajoči raziskavi Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, v kateri so spremljali 100 nosečnic v vseh letnih časih, so ugotovili, da jih je le sedem odstotkov imelo zadovoljive serumske koncentracije kalcidiola, in sicer dvanajst odstotkov v septembru in le dva odstotka v decembru. Koncentracije kalcidiola so bile pri novorojenčkih višje kot pri materah, vendar so dobro korelirale z njimi, kar pomeni, da je bila preskrba otrok z vitaminom D nezadostna.

Več o tem tukaj.

Vitamin D3 in covid-19

Zdravi posamezniki, ki se od aprila do oktobra pravilno sončijo oziroma veliko zadržujejo na odprtem, imajo raven vitamina D okrog 45 ng/ml. V obdobju, ko nam grozi kakšna bolezen ali jo že imamo, posebno pri kroničnih boleznih, je smiselno to raven še dvigniti, da dosežemo koncentracijo kalcidiola nad 60 ng/ml (150 nmol/ml). Za doseganje te ravni je treba skrbeti za redni dnevni vnos od 6000 do 10.000 i.e.

Če prej nismo redno jemali vitamina D, priporočam, da pet dni zapored jemljemo po 20.000 i.e. na dan, potem pa 10.000 i.e. na dan.

To priporočilo, utemeljeno v številnih znanstvenih raziskavah (v knjigi Moč vitamina D sem jih navedel več kot 500), velja za vse kronične bolnike, nosečnice ter vse, ki se pripravljajo na hospitalizacijo ali operativni poseg (tudi pri zobozdravniku). Če niste prepričani glede obstoječe ravni, prosite za napotnico za laboratorij.

O pomenu vitamina D v času epidemije covida​ sem napisal dodatek h knjigi Moč vitamina D, ki je v obliki e-knjige brezplačno dostopen tukaj. V tej e-knjigi navajam ugotovitve vseh pomembnejših raziskav o povezanosti vitamina D in covida-19.

Zaključek

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D. To je naravna posledica nenaravnega življenja v zaprtih prostorih, strašenja kozmetične industrije z melanomom in brezskrbnosti državnih institucij, ki naj bi skrbele za zdravje državljanov.

Priporočila avtorjev omenjenega dokumenta so korak v pravo smer, a to ni pravi korak – je skromen, a pomemben korakec.

(članek je bil objavljen v časniku Večer, 8.11.2020)
https://www.vecer.com/vecer-v-nedeljo/javno-pismo-zdravnikom-o-vitaminu-d3-in-covidu-19-10226311






Komentiraj

Teorija in praksa zarote

Objavljeno dne 19.10.2020 pod Izbrano za vas, Naslovne teme, Neuvrščeni

Problem rešiš tudi tako, da eliminiraš spraševalca o problemu – tistega, ki na problem opozori in vpraša po rešitvah. Ki ne verjame odgovorom. Ko izgine spraševalec, izgine tudi problem.
Glavni problem današnjega časa je, da je spraševalcev-nevernikov veliko in vsak dan jih je več, ni pa prepričljivih in verodostojnih odgovorov. Zato število spraševalcev narašča. Eden od mehkih načinov eliminiranja spraševalcev-nevernikov je razglasitev, da so to ljudje z diagnozo. Bolniki. Te je treba zdraviti, da bodo postali normalni t.j. takšni, kot oblastniki pričakujejo, da smo. Če ne začnejo verjeti uradni znanosti, jih je treba spametovati. Najprej z visokimi globami, potem pa z dosmrtno diskriminacijo njihovih otrok (prepoved obiskovanja vrtcev, prepoved šolanja, potovanja), če pa to ne zaleže, pa z njihovo fizično izolacijo in z odvzemom otrok. To spraševalca-nevernika spremeni v upornika, upornika v bojevnika.

Kdor koli zaradi pomanjkanja preverljivih dokazov podvomi o ukrepih, je ožigosan kot pripadnik teorije zarote. Kot da gre za teroristično skupino. Diverzante. Bolnike. Potem ni treba več odgovarjati na vprašanja, dokazovati, razlagati ali se na katerikoli način ukvarjati z vsebino problema, ampak se ukvarjajo z neverniki. Uredniki, novinarji, zdravniki, inšpektorji, policisti, sodniki, politiki, strokovnjaki vseh profilov. Spraševalcem se očita, da so strokovno in moralno nekompetentni, šarlatani, neumneži, neodgovorni, egoisti, paraziti, škodljivci in še in še, a takšni izrazi so premalo konkretni. Brez vsebine. Neuporabni. Zato je treba strokovno, znanstveno in uradno nevernike razglasiti za nenormalne. Jim postaviti uradno diagnozo. Psihiatrija v službi vladarjev je od svojega nastanka zelo ustrežljiva glede izmišljanja novih bolezni, novih diagnoz.

Pred drugo svetovno vojno (pred komaj 80 leti) je psihiatrična stroka navajala 26 patoloških kliničnih stanj. Diagnostični statistični priročnik, ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov, je nekakšna psihiatrična biblija, ki jo spoštuje psihiatrična stroka na vseh celinah. Prva izdaja iz leta 1952 je obsegala 130 strani in vsebovala 106 psihiatričnih diagnoz. V četrti izdaji se je število diagnoz povečalo na 297, medtem ko je v izdaji iz leta 2014 na 947 straneh opisanih 312 diagnoz. V 52 letih se je torej obseg priročnika povečal s 130 na 947 strani, število diagnoz pa s 26 na 312. Seveda nove diagnoze ne predstavljajo novih bolezni, ampak so posledica »strokovnega« dogovora, kaj je bolezenska motnja. Pri dodatnih diagnozah psihiatrična stroka upošteva kriterije družbe, kaj je normalno vedenje ter vpleta socialne in moralne vrednote. Tako je bila tudi homoseksualnost diagnosticirana kot duševna bolezen. Sedaj imajo diagnozo tudi preveč aktivni otroci.

Torej, vse kar ni normalno vedenje postaja bolezensko, kaj pa je normalno določa oblast, za vsako pa je normalno samo tisto, kar je predpisano, kaj pa je predpisano nam sporočajo mediji. Tudi naši mediji vabijo psihologe in psihiatre, ki upornikom postavljajo diagnoze. V svetu izvajajo kvazi znanstvene raziskave, po katerih bi naj neverniki-spraševalci bolehali za anksioznostjo, psihopatijo, sociopatijo, makiavelizmom, narcizmom. V podkrepitev navajajo nešteto referenc, kjer so ti odkloni od normalnega opisani in tako to blebetanje znanstvenikov in medijev dobi videz znanstvenosti.

Temeljna težava pravijo znanstveni in drugi verniki v uradne resnice, je v subjektivnem dojemanju in razumevanju posameznika. V njegovi nesposobnosti razumeti. Ker v bolnem umu spraševalec vidi le sovražnike, hudobce, zlohotnike. Ker ga niso pravilno vzgajali, ali so ga premalo objemali, morda zlorabljali, v šolah slabo učili. Zato so postali spraševalci-neverniki. Ne zaradi vsakdanjih izkušenj. Kje pa! Z dejanskostjo je vse v najboljšem redu. Le mnogi tega ne vidijo. Vsi, razen teh čudakov z diagnozo, naj bi vedeli, kaj je resnica: da so nalezljive bolezni izkoreninila cepiva, da padec precepljenosti od 95 na 92 povzroči epidemijo, da so znanstveniki častni in pošteni, da se nihče ne laže, da nihče od politikov ali drugih vplivnih ni podkupljiv, da so novinarji zapriseženi resnicoljubi, da je farmaciji stalo zgolj do našega zdravja … Kdor o tem podvomi, je enak tistim, ki trdijo, da je Zemlja ravna plošča.

Strokovno in moralno kompetentni strokovnjaki, za katere ne morejo postaviti diagnoze, ki ne soglašajo z ukrepi, navajajo drugačne dokaze, širijo drugačne resnice, so imenovani odpadniki stroke, sramota za znanost. Predsednik vlade se je pridružil boju proti neposlušnim strokovnjakom in pozval Zdravniško zbornico, naj nepravovernim zdravnikom odvzame licenco. Zdravnik bo postavljen pred dilemo: ali ubogati ali ostati brez službe in ogroziti eksistenco družine, zavreči desetletja študija in dela. Enako se bo godilo farmacevtom, kemikom, biologom, fizikom, novinarjem …Če bo kdo, kljub tem grožnjam in prepovedi govorjenja še naprej javno deloval, mu že zdaj grozijo s kazenskimi ovadbami in zapornimi kaznimi.

Najpomembnejši vzrok, najvažnejši razlog, ključni vir, edina resnična hrana za pandemično nezaupanje v vse institucije je stvarnost takšna, kot je.
Trditev, da je znanost objektivna, neodvisna, zavezana resnici, v službi človeka, da se znanost ne zlorablja, je naivna. Neresnična. Absurdna. Vsaka znanost, kjer naročnik določi namen raziskave, predpiše protokole, metode, vzorce, razpolaga z rezultati, jih tolmači ipd. je neobjektivna, parcialna, uslužna, instrumentalizirana. Koliko znanstvenih raziskav danes poteka brez podpore industrije? Koliko znanstvenikov danes lahko naredi znanstveno kariero brez podpore industrije? Koliko znanstvenih revij z vsemi recenzenti bi danes obstajalo brez podpore industrije? Vprašajmo se še, koliko industrije je danes brez zasebnega kapitala in koliko je zasebnega kapitala brez zasebnega interesa? Zato je možno, da so znanstvene resnice popolnoma različne, da imajo zelo kratek rok veljavnosti. To je resnični humus, na katerem hitro raste nezaupanje.

Industrija, natančneje lastniki kapitala prek svojih nameščencev nadzira znanost in znanstvenike: od njihovega šolanja, zaposlitve, delovnega mesta, kariere, socialnega statusa pa vse do upokojitve. Ne gre za pokvarjene znanstvenike, ne gre za pokvarjene kapitaliste. Tako pač funkcionira ta svet, katerega je (so)ustvarila znanost. Cel svet je (ali pa bo kmalu) v rokah nekaj posameznikov, ti pa imajo imena in priimke, in oni odločilno vplivajo na vse: politiko, znanost, šolstvo, šport, kulturo, informacije. Trditi, da je znanost izven tega vpliva in da bo nevtralna znanost rešila ta planet, je iluzorno. Naivno, neumno in nevarno. Edino je večja iluzija (prevara, zmota), da so za blagor, ki bi ga lahko prinesli neodvisni znanstveniki, največja ovira nevedni in nezaupljivi posamezniki in skupine, ki jih imenujejo pripadniki teorije zarot in jim postavljajo diagnoze. Slutim, da bo te diagnoze v prihodnosti imela večina zemljanov, ki jih bo treba zdraviti ali eliminirati.
Sam sem zelo kritičen do velikanske večine intelektualno lenih ljudi, a uspavala pa jih prav znanost s parolami: ne skrbite, mi bomo dobro skrbeli za vas; vi kar uživajte nezdravo hrano, mi vas bomo pozdravili; za hudo onesnaževanje bomo izmislili čistilne naprave, mi bomo rešili vse vaše težave in vas bomo osrečili. Nič vam ni treba razumeti, mi to obvladamo. Le zaupajte nam. Kdor zahteva zaupanje, ga ni vreden.Teorije zarot, kot jih imenujejo, niso nastale v glavah lenih in uspavanih ljudi. Niso nastale v glavah zlobnih neumnežev. Niso nastale v glavah egoistov, narcisov. Ti skrbijo za svoje interese, za svoje dobro. Niso nastale v glavah psihopatov ali makiavelistov. Ti imajo druge težave. Nastale so v glavah ljudi, ki iščejo smiselne odgovore, a jih ne najdejo, ki iščejo resnico, a je ne najdejo. Nastale so v glavah odgovornih ljudi, ki jih skrbi lastna prihodnost, prihodnost zanamcev. Nastale so v glavah zelo izobraženih, radovednih, kritičnih in odgovornih oseb.

Tehnični napredek, ki ga omogoča znanost, nas lahko stane obstoja. Predati svoje usode znanstvenikom je faustovsko dejanje. Znanost ni več rešitev – postaja problem. Vprašanja, zakaj in kako želimo živeti, kaj so naše vrednote … niso vprašanja za znanost. Znanost odgovarja na vprašanje »kako«, pa tudi to znotraj etičnih meja, ki jih postavljamo laiki. Tako npr. vprašanja o pravici do splava, evtanaziji, smislu življenja, smrti, genski manipulaciji rastlin in ljudi ter podobnem niso vprašanja za znanost.

Ne verjamem v teorije zarote, čeprav so dogajanja v resničnem svetu videti, kot da zarota zares obstaja. Teorija o teoriji zarote je pač teorija, ki si si jo vladarji izmislili, da lažje obračunajo z neverniki in uporniki. Vsaka diktatura si izmisli svojega sovražnika – to je pogoj njenega obstoja. Praksa zarote pa dejansko obstaja. Pa ne takšna zarota, ko bi se nekaj vplivnih zarotnikov zarotilo proti človeštvu. Peščica vladarjev sveta pač skrbi za svoje interese. Nič nenavadnega. A razumeti je treba, da ti multimilijarderji ne morejo biti človekoljubni, če bi bili, nikoli ne bi pokradli toliko denarja. Pohlepljubni so.

Praksa zarote pohlepa proti človečnosti je naravna posledica tistega, kar imenujemo tehnološki napredek, ki ljudi ločuje na koristne in nekoristne, na enakopravne in enakopravnejše. Posledica tehnološkega razvoja je psihološko nazadovanje: ljudje smo še bolj nesrečni, nasilni, sebični, lažnivi, pohlepni … Nič nimam proti znanosti in tehnologiji, a samo dokler ni sredstvo zasužnjevanja večine, dokler služi vsem – da ljudje ne umirajo zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravil, da se ne pobijamo zaradi zaslužkov pohlepnežev, da smo bolj sočutni, razumevajoči, iskreni, radodarni, ljubeči, da ne iščemo na kateri planet bi se lahko preselili, ampak, da ne uničujemo Zemlje.

Iskreno občudujem znanstvenike in znanost. Brezkompromisne, svobodne iskalce resnice. To je morda najvrednejše, kar lahko posameznik naredi v svojem življenju – da išče, se uči, odkriva, razvija svoje talente … Zato že desetletje pomagam, da bi se naučili ločevati neodvisno znanost od prodane, prvinske znanstvenike od tistih, ki zaradi lastnega pohlepa služijo pohlepnim.






Komentiraj

Boj za resnico

Objavljeno dne 19.12.2016 pod Naslovne teme

Če v tej bitki ne zmaga resnica, se bo boj ponavljal v neskončnost; če pa bo zmagala, bo zmagala za vedno!

Moja izkušnja pri iskanju resnice, ali je kravje mleko dobro le za teličke, ali je popolna hrana za ljudi ?

Moja ugotovitev je, da je najpogubnejše za resnico in naše zdravje nekritično sledenje prehranskim nasvetom zdravniških in prehranskih avtoritet!

Ali je možno, da mnogi naši zdravniki niso poznali in ne poznajo verodostojnih raziskav in dokazov o škodljivosti kravjega mleka in mlečnih izdelkov? Če jih niso, bi morali priznati, da so bili v zmoti in se opravičiti bolnikom in državljanom.

Ali je možno, da so naši zdravniki poznali te raziskave in dokaze? Če so jih, bi morali svojim bolnikom in zdravim državljanom pojasniti, zakaj so molčali o verodostojnih dokazih, da uživanje kravjega mleka (tudi) škodi ter se opravičiti za zavajanje in zdravstveno škodo, ki so jo najbrž povzročali s promoviranjem zgolj delnih resnic.

V pogumno in odgovorno napisani knjigi boste spoznali ne zgolj resnice o ustvarjanju mita o kravjem mleku kot “najpopolnejšemu hranilu”, temveč tudi resnico o njegovi stvarni (ne)koristnosti in (ne)škodljivosti za zdravje ljudi.

Zgodba o kravjem mleku je pomembna predvsem zaradi spoznavanja tehnologije ustvarjanja prehranskih resnic, saj enake metode manipulacije uporabljajo tudi pri drugih hranilih za katera nas že desetletja prepričujejo, da je njihovo uživanje naravno, nujno in nenadomestljivo.

Več informacij tukaj!






Komentiraj

Za telesno in duševno zdravje!

Objavljeno dne 20.05.2016 pod Izbrano za vas, Naslovne teme, Neuvrščeni

Časopisna hiša VEČER organizira za svoje bralce prireditve v obliki predavanj ali pogovorov VEČER V ŽIVO. V tej sezoni so bili gostje Tomo Križnar, Dejan Zavec, Adrian P. Kezele, Alenka Rebula in Ivan Soče, ki sem imel predavanje 7. junija 2016.

Polna dvorana Narodnega doma v Mariboru na mojem predavanju o (ne)moči farmacevtske in alternativne medicine, o moči prehranske medicine in o moči lastnega znanja. (foto S. Bizjak)

Še vedno so aktualne moje besede: “Medicina je tako močno napredovala, da ni več zdravih ljudi! Za vsako zdravilo se najde bolezen! Zdravja ne najdemo v lekarnah, temveč v znanju in v poštenih informacijah!«

Pred štirimi leti sem imel predavanje, tudi v organizaciji Večera oz. revije 7D, v polni dvorani Zavarovalnice Maribor. 

 






Komentiraj

Nova knjiga: HIPOKRAT JE BIL KUHAR

Objavljeno dne 02.11.2015 pod Izbrano za vas, Naslovne teme, Neuvrščeni

Najpomembnejša knjiga o nemoči medicine in moči lastnega znanja!

Iz knjige boste spoznali:
–  zakaj smo takšni, kot smo, zakaj verjamemo v kar verjamemo, zakaj in
kako lahko spreminjamo svoja prepričanja in svoje navade,
ki upravljajo z našim življenjem;

–  zakaj najpogosteje zbolevamo, kako bolezni preprečiti in pozdraviti,
ustaviti ali vsaj močno upočasniti njihovo napredovanje;

–  kaj lahko pričakujemo od sodobne in kaj od alternativne medicine;
–  s kakšnimi metodami manipulacije prirejajo prehranske resnice in kaj
so neizpodbitni dokazi nevtralne znanosti o hrani in njenem vplivu na zdravje;

–  kako drugi dejavniki (stres, telesna dejavnost, misli in čustva, oblačila
in drugo) vplivajo na naše zdravje;

–  kako vse te informacije uporabiti za boljšo skrb zase in za svoje zdravje.

Nobena druga knjiga ne ponuja toliko celovitih, verodostojnih informacij, podkrepljenih z obilico znanstvenih dokazov najuglednejših znanstvenikov našega časa.

Na začetku spoznamo, zakaj smo takšni, kot smo, kdo nas je “programiral” ter kdo zdaj nadzira naš um in kako. Izvemo, zakaj je občutek nemoči, nesposobnosti, nevrednosti le občutek in ne dejansko stanje. Vredni smo veliko več in zmoremo veliko več. Neznanje, nezdrava navezanost in nesprejemanje so glavni vzroki zbolevanja. Šele takrat, ko se umsko osvobodimo, spoznamo, kakšne neverjetne moči imamo, in začnemo iskati prave informacije, se osvobodimo prepričanj in navad, ki omejujejo našo svobodo in ogrožajo naše zdravje.

Ko postanemo prepričani, da lahko z novimi informacijami kaj spremenimo, jih začnemo iskati. Takrat spoznamo resnično nemoč in moč farmacevtske in alternativne medicine. Spoznamo, da v državah, kjer veliko vlagajo v zdravstvo, državljani niso nič bolj zdravi. Naša bolezen je za “varuhe zdravja” le dober posel. V knjigi boste našli osupljive podatke o lažeh in prevarah farmacevtsko-medicinske in prehranske industrije.

Ko imamo vedenje o tem, da nismo nemočni in da lahko sami skrbimo zase, da ne moremo pričakovati velikih koristi od drugih, se lahko naučimo, kako varovati svoje zdravje in kako najhitreje ozdraveti, če že zbolimo. Pri tem je hrana odločilnega pomena. V knjigi je natančno opisano, katera hrana prispeva k našemu zdravju in kako to hrano pripravljati.

Zdravje ni odvisno zgolj od hrane, zato je v knjigi veliko prostora namenjenega premagovanju stresa, telesni aktivnosti, vplivom okolja (stanovanje, oblačila …).

Več informacij o knjigi na www.hipokratjebilkuhar.si.






Komentiraj

Zaradi zdravil tudi zbolevamo in umiramo

Objavljeno dne 12.10.2013 pod Izbrano za vas, Medicina, Naslovne teme

Bolje ko gre farmacevtskim tovarnam in njihovim distributerjem, slabše je zdravje državljanov.

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn.

V zadnjih desetih letih se je poraba zdravil v Sloveniji povečala za 50 odstotkov. Milijon in pol Slovencev na leto dobi vsaj en recept, skupno število teh v enem letu presega številko 16 milijonov! 23.000 bolnikov uživa več kot deset zdravil hkrati, število tistih, ki uživajo hkrati 15 in več zdravil, se je v petih letih več kot podvojilo. Dobrih šest odstotkov bolnikov v UKC LJubljana zdravijo zaradi uporabe zdravil! Kako je z drugimi bolnišnicami, nimamo podatka, a povsod tiste, ki so zboleli zaradi zdravil, zdravijo z novimi zdravili!

Pred tremi leti je bil objavljen podatek, da letno v bolnišnicah zaradi neželenih učinkov zdravil umre 197.000 Evropejcev, v to število pa niso bili vključeni tisti, ki so zaradi istih posledic umrli zunaj bolnišnic, in ni bilo upoštevano število tistih, ki so umrli zaradi posledic drugih zdravstvenih obravnav (operacije, bolnišnične okužbe ipd.). V ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, ki vzame povprečno 180.000 življenj letno.

Pod pretvezo odgovorne skrbi za lastno zdravje, samozdravljenja in razbremenitve zdravstvenega sistema narašča število zdravil, ki jih je možno kupiti brez recepta in jih nekontrolirano kombiniramo z drugimi zdravili. V agresivnih reklamah nas prepričujejo, kako ta zdravila z lahkoto odpravljajo bolečine, prehlad, gripe, alergije, refluks, pomagajo pri prebavi …

Bolj nas zdravijo, več zdravil uporabljamo – bolj smo bolni. 

Že res, da se je pričakovana življenjska doba podaljšala, a število pričakovanih zdravih 54 let ostaja skoraj nespremenjeno. Torej podaljšujemo manj kakovostno življenje, v tem podaljšku smo odlični kupci farmacevtskih izdelkov in medicinskih storitev. Podaljševanje časa umiranja, tudi takrat, ko o tem sami ne moremo več odločati, postaja posel tisočletja. Umremo takrat, ko nismo več sposobni konzumirati zdravil, zaradi katerih rastejo dobički farmacevtskih tovarn, smrt pa dojemamo kot medicinski neuspeh. 

Latrogeneza in polifarmakoloza 

O pretiranem zdravljenju, torej pretirani uporabi zdravil in nekoristnih medicinskih posegih, poročajo v vseh državah. Latrogeneza postaja vse bolj domač termin v mnogih jezikih, označuje pa popolno medikalizacijo družbe in bolezni, ki nastajajo zaradi zdravljenja. Domovinsko pravico pridobiva še ena tujka – polifarmakoloza – moj izraz za bolezni, ki nastajajo zaradi hkratnega jemanja večjega števila zdravil. Staro in znano skupno ime za vse bolezni, ki jih povzročajo zdravila, je čudno nejasno in nedolžno: stranski učinki.

Denar, ki ga farmacevtske firme plačujejo za odškodnine zaradi stranskih učinkov zdravil in za kazni zaradi kaznivih dejanj nepoštenega trženja, zavajanj javnosti in zdravnikov, prikrivanja podatkov o neželenih učinkih, postaja pomemben delež pri ceni zdravil. Bolj nam zdravila škodijo, dražje jih plačujemo. 

A vsi Slovenci le nismo tako neumni, da bi vsa zdravila porabili in zaradi njih zbolevali. Vsako leto vrnemo v lekarne ali vržemo v smeti okrog 35 ton (!) zdravil. Nimam nič proti, če vsako leto primaknete še kakšno tono, a rotim vas, ne mečite zdravil v straniščne školjke, umivalnike, v naravo … Vse te strupe bomo v obliki onesnažene podtalnice, onesnaženega dežja, rastlin in živali pojedli ali popili – če ne mi, pa naši otroci ali vnuki. Ne pozabite, da se večina zdravil, ki jih zaužijemo (enako velja za zdravila za živali in rastline), ne uniči oziroma ne spremeni v neškodljivo obliko – v naših in živalskih izločkih je veliko zdravil, s katerimi onesnažujemo okolje. Poskrbimo, da bo tega čim manj: kupujmo zdravila in unovčimo recept, če smo resnično prepričani, da jih nujno potrebujemo, in če jih bomo jemali. 

Smo omamljeni?

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in ne s povečanjem števila zdravnikov. Je neposredna posledica zdravega načina življenja, predvsem prehranjevanja. Če je to tako preprosto, zakaj tega ne počnemo bolj množično in pogosteje.

Manipulatorsko vsajen občutek lastne nemoči, ki ga skrbno in vztrajno negujejo in poglabljajo tradicionalni vrači (zdravilci) in novodobni vrači (zdravniki), verske in državne institucije (predvsem šole) in tudi starši, nam jemlje pogum, da sploh začnemo premišljevati o sebi kot o nekom, ki lahko usodno spreminja lastno usodo, ki sam odloča o svojem zdravju, bolezni, zbolevanju in ozdravitvi. Vzgojeni smo v delnega, necelovitega človeka, ki verjame, da so drugi bolj pametni, modri, močni in tudi vsemogočni ter da smo odvisni od njihove pomoči. Vsem tem ustreza, da smo državljani pokorni, ubogljivi kupci nedelujočih zdravil in tretmajev, kupci nevidne in pogosto neobstoječe bioenergije. Takšni smo lahko masovno zlorabljeni tudi s strani prehranske industrije, ki po ekonomski, politični in medijski moči prekaša farmacevtsko industrijo. Prekaša jo tudi s škodljivimi vplivi hrane na naše zdravje, za katero trdijo, da je varna, okusna, hitra in zdrava. Armade znanstvenikov raziskujejo, s katerimi okusi bi nas še bolj zasvojili. Obupanim, nemočnim državljanom ne preostane drugega, kot da poskrbijo za vsaj malo življenjskih radosti, ki jih najdejo v premastni, presladki ali preslani hrani s tisoč umetnimi dodatki, ki nas zasužnjijo, v alkoholu, cigaretah ali veri. Omamljeni moramo biti, drugače normalni, samozavestni ne bi prenašali tako hudih zlorab. 

Zbujeni spozna, da za spremembo načina življenja potrebuje le nekaj stvari:

  • • naučiti se razviti občutek lastne visoke vrednosti in sposobnosti (samozaupanje, samoljubezen, samospoštovanje), 
  • • spoznati, da za svoje dobro zmore in zna skrbeti sam, 
  • • spoznati, da mu nihče in nič ne more toliko koristiti, kolikor si lahko sam škoduje,
  • • spoznati, da je njegovo zdravje/bolezen za vse druge (od vedeževalk, bioenergetikov, farmacevtov, nutricionistov in zdravnikov) le dober posel. 





Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (77)
    • Knjige (6)
    • Medicina (39)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (36)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (38)
  • Foto galerija

  • Značke