Sodišče za prehranske zločine

Objavljeno dne 12. 12. 2012 v kategoriji: Bolezni, Hrana, Izbrano za vas

Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo samooklicani nutricionisti, prehranski guruji, avtorji škodljivih diet in tudi »uradni« strokovnjaki povzročajo državljanom z napačnimi nasveti o prehranjevanju.

Dosegli so to, kar so hoteli: vsak lahko p(r)odaja svojo resnico. Vse je zdravo in vse ni zdravo, vsak ima prav in nihče nima prav, kot da je razlikovanje med zdravo in nezdravo hrano stvar okusa ali ideološkega prepričanja. Tisočkrat ponovljeno neresnico sprejemamo kot resnico in za njo več ne zahtevamo dokazov. Preprosto »vemo«, da tako jè in nismo pripravljeni niti pomisliti, da svojih prepričanj nikoli nismo oblikovali na podlagi dejanskih argumentov, dokazov ali lastnega premisleka. Preprosto verjeli smo in verjamemo tudi zdaj in nikoli nismo preverjali ali je res ali ni res.
Tako funkcionirajo navadni ljudje in tako funkcionirajo tudi strokovnjaki.

Ker prepričanja pogosto niso posledica lastnega premisleka ali seznanitve z dejstvi, dokaze, ki bi lahko privedli do spremembe prepričanja, odločno odklanjamo in vztrajamo pri tistem, kar »vemo« čeprav ne vemo, zakaj in kako vemo.

Obstaja nešteto dokazov, da z beljakovinami prebogata hrana ni zdrava. Evropska agencija za varno hrano priporoča za odrasle osebe 0,83 gramov beljakovin na kilogram lastne teže, kar je zelo podobno zdravstvenim usmeritvam najvišjih državnih organov ZDA, Kanade, drugih razvitih držav ter Svetove organizacije za zdravje pri OZN. Navkljub velikanskemu pritisku industrije beljakovin (mesna in mlekarska industrija; mimogrede – dve največji svetovni mlekarski firmi ustvarita več prihodkov, kot je vrednost celoletnega družbenega produkta Slovenije), vse strokovne institucije tega sveta vztrajajo pri približno enakem priporočilu, to pa je do 8 odstotkov kalorij iz beljakovin od celotnih dnevnih kalorij. Obstajajo številne raziskave, v katerih so dokazali, da je še ta vnos previsok in da pomembno prispeva k razmahu bolezni izobilja. Torej imamo polovico sveta, kjer je stroka enotna, v drugi polovici sveta (Japonska, Kitajska, Indija, Afrika …), kjer brez kakršnih koli priporočil prebivalci zaužijejo manj beljakovin in imajo bistveno manj ali sploh nič bolezni sodobnih družb. Skratka, v celem svetu obstaja strokovno soglasje in zdrava praksa milijard ljudi, da je treba biti pri vnosu beljakovin zelo skromen.

Od kod pogum posameznikom, da kljub tem dejstvom javno priporočajo dnevni vnos beljakovin, ki je 4 do 5 krat višji od priporočenega. Kako bi lahko bila njihova »resnica« bolj tehtna in bolj verodostojna. V osnovnošolska znanja sodi vedenje, da naša telesa ne morejo shranjevati beljakovin, da njihov presežek hudo obremenjuje predvsem ledvice in da je veliko praktikantov beljakovinskih diet resno zbolelo, nekateri celo umrli.

Ko je treba ščititi interese farmacije, je država stroga. Še na škatlici vitamina C ali na limoni je prepovedano napisati, da zdravi gripo, v knjigi pa lahko napišeš, da npr. šparglji zdravijo raka in da je zdravo, če povečaš vnos beljakovin za pet krat! Enako je dovoljeno, da v vseh medijih in nastopih priporočaš zdravju škodljive diete, in se tako objektivno ustvarja vtis, da gre za koristne nasvete in strokovno kompetentne avtorje. Zakaj nihče ne ukrepa proti tistim, ki se lažno predstavljajo kot nutricionisti, strokovnjaki za prehrano, strokovnjaki za super hrano, prehranski guruji, mednarodni mojstri ipd., saj takšno predstavljanje pri kupcih neupravičeno vzbuja občutek zaupanja, da se lažje odločijo za nakup? Zakaj nihče ne ukrepa zoper tiste strokovnjake, ki sicer imajo formalno izobrazbo, a njihovi nasveti evidentno povzročajo naraščanje bolezni?

Kdo bo odgovarjal, da je več kot polovica otrok predebelih in da vsako leto dobimo tisoče novih sladkornih bolnikov, v glavnem kot posledico uradnih prehranskih priporočil? Zakaj s hrano ne pozdravimo večine od 130.000 obstoječih sladkornih bolnikov in prihranimo milijone za zdravljenje tistih, ki si bolezni sami niso pridelali oz. so jim povzročili drugi z napačnimi nasveti? Kdo bo odgovarjal, ker vsi dializni centri delajo v treh izmenah in je dializnih aparatov zmeraj premalo? A bolniki niso le bolniki, so tudi kupci. Sladkornim bolnikom farmacevtsko medicinska industrija proda letno samo v Sloveniji za 35 milijonov evrov zdravil in zdravstvenih pripomočkov, v svetu ocenjujejo, da je ta številka okrog 300 milijard dolarjev. Družbeni sistem ne temelji na varčevanju, temveč na potrošnji, in sicer potrošnji tistega, kar industrija proizvaja in ne tistega, kar bi mi zares potrebovali.

Morda bodo tudi na tem področju za naše zdravje naredili več odvetniki, kot zdravstvene oblasti. A če bi tožili tisti, ki so zboleli zaradi smernic in nasvetov za »zdravo prehranjevanje« ter zaradi prakticiranja shujševalnih diet, bi morali ustanoviti specializirano sodišče za prehranske zločine, za samooklicane mednarodne guruje pa mednarodno sodišče za prehranske zločine. Se vam beseda »zločin« zdi pretiravanje? Morda. A vprašati bi bilo treba tiste, ki so končali na dializi, utrpeli okvaro jeter, zboleli za sladkorno, ostali brez nog, imajo bolezni srca in ožilja, osteoporozo … –oni najbolje vedo.






En odgovor na “Sodišče za prehranske zločine”

  1. Miran je dejal 06.06.2014 ob 9:29

    Poglej zanimive ugotovitve. Lp Miran

Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke