Kako škoditi svojemu otroku

Objavljeno dne 28. 01. 2014 v kategoriji: Otroci

Od nekdaj je bilo v reklamah dovoljeno pretiravati, a ne preveč. Od nekdaj je bilo dovoljeno uporabljati trike, da vzbudiš dobra čustva, ki bodo odločala o nakupu, a so obstajale meje. Zdaj je pretiravanje postalo brezsramno laganje, nedolžni triki pa podla manipulacija, celo z otroki in njihovimi čustvi. Reklamni bloki so postali ekstrakt laži in prostor krutega boja za naklonjenost kupcev.

Država bi jim morala zagotoviti brezplačne objave nepristranskih, objektivnih resnic.
Mediji objavljajo reklamna sporočila, kar je tudi prav. Časi so takšni, da še najboljšega izdelka ne moreš prodati brez ofenzivne reklame. Delež stroškov promocije v nekem izdelku postaja čedalje večji. Petdeset ali sto evrov za sekundo televizijskega oglasa, pet ali deset evrov za sekundo radijskega oglasa, tisoč evrov za 15 kvadratnih centimetrov časopisnega oglasa niso najvišje cene. Če hočete biti v reklamnem bloku prvi ali zadnji (prava ali zadnja platnica) je k temu treba prišteti še 20 ali več odstotkov. Žalostno, da je pri večini artiklov v ceni največji delež trgovska marža, oglaševanje, embalaža ipd. izdelek sam je skoraj zastonj. Velikanski vložek v promocijo mora prinesti zaslužek, če je treba tudi na pošten način.

Mediji seveda ne preverjajo vsebine in poštenosti objav. Oglaševalci so zavezani nekim etičnim standardom, a kakšni so ti, se lahko prepričamo vsak dan. Marketinške agencije, ki pripravljajo oglasne kampanje (reklame), so visoko strokovno usposobljene firme, ki obvladajo svoj posel. Vedo, da se ljudje odločamo za nakup s čustvi, potem svojo odločitev opravičujemo z racionalnimi argumenti. Natančno vedo, da je treba vzbuditi čustveno navdušenje nad oglaševanim izdelkom ali storitvijo. Racionalno razumemo, da z eno kapljico čistila ne moremo pomiti gore posode ali očistiti celotne kopalnice, a smo čustveno lahko zelo navdušeni nad to možnostjo in v trgovini kupimo izdelek s široko odprtino, da iz njega izteče čim več in ne po kapljicah, in ga porabimo v nekaj dneh. Tudi vemo, da v gledališču iz torbice nihče ne bi potegnil mehčalca; da, prav neumno, ko krava v metroju skrbi za nežnost in nam svizec zavije čokolado. Vemo, da so neresnične ali vsaj vprašljive vsak dan nove in nove znanstvene inovacije, ki na drugo decimalko izračunajo učinkovitost sumljivo koristnih preparatov. Še prepričane feministke, ki popenijo, ko vidijo ubogo ženico z “moževo najljubšo srajco”, kupujejo prav ta izdelek. Enako učinkovita so tudi zdravila – ena tableta in vseh težav je konec. Zdravila na recept, torej tudi cepiva, je prepovedano reklamirati, ampak proizvajalci najdejo možnost, da opozarjajo na nevarne klope, epidemije gripe, sladkorno, osteoporozo ipd. In smo spet pri čustvih – strahu pred boleznijo.

Družbeni dokaz koristnosti

Vsak oglaševalec želi objaviti “družbeni dokaz” koristnosti izdelka. Najpogosteje so to znane osebnosti (nekaterim celo spremenijo ime, ki spominja na ime, ki ga reklamirajo) ali pa navadni ljudje – pomembno je, da prepričljivo “nevtralno” priporočajo. Vsi za svoja pričevanja dobijo nagrade, tisti nezadovoljnih pa v reklamah nikoli ne bomo videli. Poleg plačanih pravih in lažnih prič v reklamah nastopajo lažni zdravniki ali znanstveniki, ali preprosto v belo oblečeni ljudje, ki jih naša podzavest prepozna kot zdravnike ali znanstvenike, torej zaupanja vredne osebe. To je sprejeto kot “standard dovoljene laži” in tega skoraj več niti ne opazimo. Ne bi pa smeli dovoliti, da v obseg dovoljenih laži vključujemo bitja, ki manj kot odrasli ali sploh ne razlikujejo laži od resnice. To so otroci.

Sprevrženost reklamne kampanje o oglaševanju jetrne paštete, kjer so pri oglaševanju uporabili izmišljene pohvale izmišljenih ljudi (o tem smo pisali v prejšnji številki 7 dni) je v tem, da jo vodijo pod sloganom “Mame potrjujejo”. Pri potencialnih kupcih (mamah in otrocih) hočejo ustvariti vtis, da mame, ki svojim otrokom hočejo in dajo samo najboljše, potrjujejo (garantirajo), da je konkretna pašteta koristna za njihove otroke. Pričakovan odziv potencialnih kupcev (gledalcev, bralcev): “Mama svojemu otroku nikoli ne naredi nič slabega. Če so nekatere mame preverile in potrdile in če je za njihove otroke dobro, bo še za moje.” Ko so ugotovili, da so mame lažne (ena od “slovenskih” mam je spletna slika lepotice, ki je v neki drugi reklamni vlogi v ZDA promovirala hormonske teste) so se kupci vprašali: če so nam podtaknili lažne mame, kaj je šele v pašteti. Odgovor lažnivcev: to je običajna praksa! Mimogrede: v jetrni pašteti ni nič takega, kar bi odgovorne mame dale svojemu otroku. Še posebej ne tiste, ki resnično preverjajo, kaj svojemu otroku dajejo.

Vlogo skrbne in ljubeče mame, skrbnega in pokroviteljskega očeta eksploatirajo tudi drugi oglaševalci, najpogosteje prodajalci sladkarij in mlečnih izdelkov. Ob starših v takšnih reklamah nastopajo tudi otroci. Vsi delujejo domače, usklajeno in imamo občutek, kot da gre za resnično in ne lažno družino. Kljub temu, da racionalno vemo, da gre za lažno mamo, lažnega očeta in lažnega otroka, čustveno jih doživljamo drugače. Enako je v filmih, ko jočemo zaradi smrti junaka, istega igralca pa bomo čez eno uro gledali v komediji. Otroci videnemu verjamejo: če tista vzorna mama na televiziji kupuje svojemu zdravemu otroku, ker ga ima rada in mu želi vse najbolje, naj tudi moja meni kupi isto. Žrtve niso zgolj pravi otroci. V vsakem od nas je še nekaj otroka in to oglaševalci zlorabljajo, ko hočejo v nas zbuditi notranjega otroka: pijača moje generacije, nahranite otroka v sebi, zbudite otroka v sebi, nikoli ne prerastete potrebe po ….

Reklame tudi za manj zdravo hrano in pijačo

Ali imajo trgovci pravico reklamirati tudi manj zdravo ali nezdravo hrano, pijačo ipd.? Vsekakor. A v teh reklamah ne bi smelo biti ničesar, kar je povezano z otroki. Otroci ne bi smeli sedeti za praznično okrašeno mizo, na kateri so litri različnih kol, ledenih čajev ipd., ne bi smeli povezovati ustno higieno in kakršne koli zdravstvene koristi z žvečilnimi, ne bi smeli v reklamah uživati nezdravih izdelkov, ki dokazano niso zdravi: hamburgerji, bomboni, čokolade, mlečno čokoladni izdelki. Nihče v reklami ne pokaže predebelega in mozoljastega otroka, ki se baše s čokolado ali drugimi sladkarijami in ga ne opozori, da si bo najbrž čez leta vsak dan vbrizgaval inzulin. Oglaševalci za odrasle imajo odgovor: sami so odgovorni, saj na deklaracijah vse piše. Ob tem vedo, da večina nima potrebnih znanj za kritično presojo in vedo, da bodo nasedli reklami, saj je drugače ne bi predvajali. Lahko razpravljamo, ali je za odrasle košček 90-odstotne čokolade koristen ali ne, a mlečno čokoladni sladkani izdelki z veliko drugih dodatkov so za otroke škodljivi. Brezpogojno škodljivi, ne glede na zaužito količino! Če se pri odraslih lahko izgovarjajo na možnost odgovorne racionalne presojo, pri otrocih tega izgovora ne more biti. Menda ne pričakujemo, da bi otrok vedel, kaj je to aspartam, kaj je glutamat, koliko škodljivega sladkorja in drugega nezdravega je v pijačah. Ne moremo pričakovati, da bi se otrok odločal racionalnejše, kot se odločajo njegovi starši. Odgovorni starši bi morali otrokom dati tisto, kar jim koristi in ne tistega, kar jim ugaja. Starši bi morali vedeti za resnice, kako svetovni velikani znanstveno usklajujejo kemikalije, da bi bil okus čim bolj omamen in da bi od tega okusa postali odvisni. Morali bi prebrati Sol, sladkor, maščoba avtorja M. Mossa in se na podlagi dokumentov prepričati, koliko znanstvenikov in koliko denarja angažira prehranska industrija za raziskovanje okusa, umetno oblikovanje okusov, s katerimi postajamo zasvojeni. Ustvariti “točko blaženosti” z manipuliranjem hrane, aditivov, predvsem s sladkorjem, soljo in maščobo je cilj velikih, kot so Kraft, Coca-Cola, Lunchables, Kellogg, Nestlé, Oreos in drugi. Povprečen Američan v letu poje 13 kilogramov sira, 26 kg sladkorja in več kot 3 kg soli, brez da bi kar koli sami dodajali in brez hrane, ki jo sami pripravijo. Nič od te, Američani rečejo “smeti hrane” ne bi prodali brez reklamnih sporočil, v katerih nas prepričujejo, da je ta hrana varna in zdrava. Statistike pravijo, da je v Sloveniji več debelih otrok kot v Ameriki in v povprečju nismo bolj zdravi. Zaradi poindustrializiranega, privzgojenega okusa naši otroci ne marajo sadja, o zelenjavi še slišati nočejo, voda še za čevlje ni dobra. Zdrave domače, vsega dobrega polne enolončnice niso užitne, polnozrnati kruh z zrni je hrana za ptiče. Najboljša zelenjava je ocvrt krompir, najboljše sadje je tisto na drevesih, najboljša pijača kola, najboljša hrana pa pica ali zrezek. Najboljši prijatelj je računalnik, najljubši šport računalniške igrice.

Vsi so zadovoljni?

Državno administracijo plačujemo, da ščiti državljane, a mnogokrat ugotovimo, da ščiti tiste, ki morda plačajo več in imajo dovolj dobička, da vplivajo na znanost, stroko, medije in politiko. Če nič drugega, država bi morala takoj prepovedati nastopanje otrok v reklamah in resno kaznovati tiste, ki v reklamah očitno lažejo oziroma hudo zavajajo. Delovanje Zveze potrošnikov bi moralo biti v celoti financirano od države, država bi jim morala zagotoviti brezplačne objave nepristranskih, objektivnih resnic vsaj v državnih, morda celo v zasebnih medijih. Tako pač v svoji reviji in na spletu ugotovijo, da je neka reklama “nateg”, a tega velikemu številu kupcev ne morejo sporočiti. Nekoč me je sin vprašal: “Kam greva, ata?” “Greva na eno zelo nevarno mesto”, sem odgovoril. In odšla sva v trgovino. Če bi me pred reklamami vprašal: kaj bo na sporedu, bi odgovoril: marketinška pornografija, ta je za mladoletne prepovedana.

Če imamo na eni strani prepričanje staršev, da reklamirani izdelki niso škodljivi in na drugi strani pritisk otroka “mama, kupi tudi meni”, je reklamna kampanja uspela. Zadovoljni so vsi: medij, ker bodo reklamo še objavljali, reklamna agencija, ker je ustvarila učinkovito reklamo, proizvajalec in trgovec, ker bodo ustvarili dobiček, starši, ker bodo imeli zadovoljnega in ne sitnega otroka, otrok, ker je dobil nekaj, v čem uživajo tudi drugi, farmacevtska medicina, ker so dobili resnega kandidata, ki bo do smrti odličen kupec njihovih pripravkov in storitev, zdravstveni minister, ki se bo lahko hvalil, kako ima polne bolnišnice, politiki, ki se bodo pohvalili, da se je v njihovem mandatu povečala gospodarska rast. Ali bo ob tem splošnem zadovoljstvu, še kdo nezadovoljen, razen ustvarjalcev te revije?!

 






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke