Iluzije o D3 iz hrane

Objavljeno dne 19. 02. 2014 v kategoriji: Neuvrščeni

Velika epidemija, večji cinizem, škoda pa neprecenljiva

V zadnjem času skoraj da ni medija, ki ne bi objavil daljše prispevke o velikanskem pomenu vitamina D. Kako naj ne bi, ko skoraj tedensko prihajajo nove in nove znanstvene ugotovitve o koristnosti tega vitamina: od depresivnosti, psihičnih motenj, multiple skleroze, imunskega sistema, moči mišic, pravilne delitve celic … in tudi zato, ker ga v zimskih mesecih primanjkuje skoraj vsem.

Ne samo, da narašča število zdravstvenih težav, povezanih z vitaminom D, narašča tudi količina dnevnega vnosa. Tako Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) določa, da so dopustne zgornje količine dnevnega vnosa vitamina D za otroke od rojstva do enega leta 25 µg (1000 IE), od 1 do 10 leta 50 µg (2000 IE) in od 11 leta naprej, vključno za nosečnice in doječe matere, 100 µg (4000 IE). Povsem enako stališče je izdala posebna komisija, ki je bila imenovana s strani ameriške in kanadske vlade. Priporočene dnevne količine za zdrave osebe pa so: od rojstva do enega leta 400 IE, od enega do 16 leta 1000 IE, za starejše in tiste s povečanimi potrebami 3000 do 5000 IE na dan.
Prav je tudi, da se v medijih opozori na to, da v nekaterih raziskavah ni bilo možno ugotoviti, ali je pomanjkanje vitamina D3 pri ljudeh z določenimi hudimi boleznimi vzrok ali posledica bolezni, ostaja pa dejstvo, da ga primanjkuje pri tako velikem številu (ocenjujejo da najmanj pri 75 %), da upravičeno govorimo o epidemičnih razsežnostih.
V večini prispevkov so avtorji pri priporočilih, kako zadostiti potrebam po tem vitaminu, površni, nekateri se podatke kar izmislijo in nehote škodijo zdravju tistih, ki jim verjamejo.
Obstajajo trije načini preskrbe z vitaminom D3. Prvi, najbolj naraven je z izpostavljanjem večjega dela nezaščitene kože neposrednim (brez npr. vmesnega stekla) ultravijoličnim sončevim žarkom vsaj nekaj krat na teden po približno 15 – 20 minut, najbolje med 10. in 16. uro. Drugi vir je hrana, predvsem hrana živalskega izvora in tretji vir so prehranska dopolnila oz. dodajanje vitamina D3 v predpakirano hrano (mleko, kosmiči…).

Sončni vitamin brez sonca?
Nasvet, ki ga najpogosteje uporabljajo zdravniki in zdravstvene oblasti, ki si zatiskajo oči pred epidemičnimi razsežnostmi pomanjkanja vitamina D3. A pri tem nasvetu je tako, kot da bi lačnemu ob zaklenjenem hladilniku, polnemu hrane, rekel: Najej se! Otroke, od vrtca, osnovne šole in naprej, do takrat, ko začnejo delati do upokojitve (prisilno) zapiramo v vrtce, šole, v njihove sobe k nalogam in računalnikom, pozneje v tovarne, pisarne, domove starejših in jim preprečimo dostop do sonca – vira vitamina D3. In potem prisilno zaprtim svetujemo: sončite se! Kakšen cinizem! In še tisti, ki hodijo na sonce, prestrašeni pokrivajo kožo z oblekami, zaščitnimi kremami … Vedeti moramo, da v Sloveniji od oktobra do aprila sončni žarki padajo pod zelo neugodnim kotom in tudi sončenje, v redkih dneh, ko si redki “svobodni pod soncem” lahko privoščijo sončenje, to ne da želenih količin vitamina D3.
Sonce je za veliko večino otrok, dijakov, učencev, zaposlenih, nepokretnih … zgolj teoretično zanesljiv vir, praktično je skoraj brez pomena.

Vitamina D3 v hrani (skoraj) ni
Trditve, da dnevne potrebe po vitaminu D3 lahko zadovoljimo s hrano, so iz trte izvita. Priporočila, da za zadostno raven vitamina D3 lahko poskrbimo z uživanjem hrane živalskega izvora, ki naj bi bila bogata s tem vitaminom (ribje olje, masna riba, jajca, mleko, jetra) so nestrokovna in škodljiva.
Deset gramov ribjega olja vsebuje 1000 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali vsak dan zaužiti približno 2 jušni žlici ribjega olja, ki pa ni za zdravje koristna hrana, kaj šele za vsakdanje in trajno uživanje. V večini kapsul z ribjim oljem je do 80 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali pogoltniti vsak dan po 12 kapsul.
V enem rumenjaku je 18,6 IE vitamina D3, torej bi morali za 1000 IE vsak dan pojesti 54 jajc, za 4000 dovoljenih IE pa vsak dan po 215 jajc. Sklep: jajčni rumenjak je poponoma nepomemben vir vitamina D3.
V Alpskem mleku z dodanimi vitamini in minerali je po deklaraciji proizvajalca vitamina D3 0,75 µg na 100 g, torej na kilogram 7,5 µg oz. 300 IE. Torej, za 1000 IE bi morali vsak dan popiti več kot 3 litre mleka z dodanim vitaminom D3. Pri istem mleku brez dodanega vitamina D3 proizvajalec navaja, da 100 gramov mleka vsebuje 0,05 µg vitamina D3, kar po enakem izračunu pomeni, da bi za dnevno količino 1000 IE morali popiti 50 litrov mleka. Sklep: enako kot jajca, je tudi mleko (in mlečni izdelki) nepomemben vir vitamina D3.
Dve porciji mastne tune (okrog 146 gramov) vsebuje 345 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali za zadostitev potreb po 1000 IE vitamina D3 vsak dan pojesti skoraj pol kilograma mastnih rib, za dobro oskrbo z vitaminom D3 (2000 IE) bi vsak dan morali pojesti kilogram mastnih rib. Odrasli, ki jim stroka priporoča do 4000 IE pa bi morali pojesti dva kilograma mastnih rib vsak dan! Očitno tudi mastna riba ni dober vir vitamina D3.
Mimogrede, osebe s prekomerno telesno težo, ki je posledica visokokalorične hrane (maščoba da 2,25 krat več kalorij kot ogljikovi hidrati ali beljakovine in do 9 krat več kot škrobna hrana), potrebujejo od 3 do 5 krat več vitamina D3. Torej bi ljudje s preveliko telesno težo, ki je posledica predvsem mastne hrane, te naj uživali nekaj krat več, da bi dobili dovolj vitamina D3. Priporočilo pa tako!
Do približno 10 % dnevnih potreb po vitaminu D lahko zadovoljimo, če redno uživamo, sicer manj zdravo hrano živalskega izvora. V rastlinski hrani, je vitamina D še manj in z nobeno rastlinsko hrano ni možno niti približno zadostiti potrebam po tem esencialnem vitaminu.
Torej iz javnih verodostojnih podatkov lahko sklepamo, da nobena hrana (tudi tista živalskega izvora) ne more biti zadosten vir vitamina D3. Vendar, zaradi takšnih priporočil ljudje mislijo, da je dovolj tu in tam pojesti kakšno ribo, jajce, košček sira in popiti kozarec mleka, se malo sprehoditi po svetlem in je že posrbljeno za vitamin D3. Pa ni.

Strahotna cena zaradi nenaravnega življenja
Kaj nam preostane? Država vsakemu novorojenčku omogoči jemanje D3 na recept, in ker je to očitno velik strošek, recepte kmalu ukinejo, kot da ga otroci po enem letu več ne potrebujejo. Starši, v svojem naivnem prepričanju, da država skrbi za dobro otroka, to razumejo kot, da dodajanje vitamina D3 ni več potrebno. Tako od vrtca do pojave osteoporoze ali kakšne druge bolezni, ostajamo brez informacij (in brez receptov), da je potrebno v vsakem življenjskem obdobju skrbeti za zadosten vnos vitamina D3.
Ne glede na prehranske navade je neposredno izpostavljanje ultra vijoličnim sončnim žarkom, ki padajo pod čim bolj ravnim kotom (torej med 10. in 16. uro) z nepokritim in nezaščitenim večjim delom kože nekaj krat na teden edini naraven način pridobivanja vitamina D3.
Nikakor se ne bi smeli slepiti, da bomo s hrano pridobili dovolj vitamina D3. Narava je očitno imela drugačen načrt. Drugi vir vitamina D3 so prehranska dopolnila z najmanj 1000 IE (za dojenčke 400 IE), po možnosti naravnega izvora in v obliki, ki omogoča dobro absorpcijo.

Poceni rešitev
Zaradi nenaravnega načina življenja v zaprtih prostorih je večina bolj ali manj obsojena na redno in vseživljenjsko jemanje prehranskih dopolnil z vitaminom D3. To je cena civilizacijskega napredka, ki jo moramo plačati, a na srečo je ta cena, vsaj kar se prehranskih dopolnil tiče skoraj zanemarljiva – le nekaj centov na dan. Škoda, ki nastaja zaradi nezadostne preskrbe prebivalcev s tem vitaminom, pa se meri v milijonih.
Država bi ob vseh teh dejstvih morala enako kot to počnejo v razvitih državah, oblikovati nacionalno strategijo o vitaminu D3 in se ne zadovoljiti z nasveti “pojdite na sonce”, “jejte raznovrstno hrano” in podobno.
Podobni neuporabni nasveti “jejte pestro”, “uživajte uravnoteženo hrano” in podobne puhlice povzročajo, da so naši otroci med najbolj debelimi v Evropi, da imamo vsako leto večji prirastek bolnikov z boleznimi, ki so neposredna posledica uradnih prehranskih nasvetov. Tako je v vseh državah, kjer se “zdravo” prehranjujejo po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja.
Enako se dogaja pri vitaminu D3. Jasno in glasno moramo sporočiti, da vitamin D3 pravzaprav ni vitamin (po zapletenem postopku se ob sončenju spremeni v hormon) in ga v hrani praktično ni. Tisti, ki nas z ekonomsko prisilo in tudi z zakonskimi predpisi zapirajo v vrtce, šole, tovarne, pisarne, domove bi morali poskrbeti za nujen, drugačen odmerek sončnega vitamina.
Če tega nočejo ali ne morejo, bi nas o tem morali obvestiti in na mnogotere načine vztrajno in korektno obveščati o pomenu vitamina D3 in načinih, kako lahko sami poskrbimo za svoje dobro.






3 komentarji na “Iluzije o D3 iz hrane”

  1. Nataša je dejal 02.04.2015 ob 7:52

    Hvala za ta vaš nasvet … vašo informacijo bi morali objavit vsi mediji, v dobro ljudi!

  2. Klemen je dejal 16.09.2017 ob 18:32

    Odlično. Kaj je po vašem alternativa pridobivanju D3. Pozdrav od JZupana.

  3. Ivan je dejal 17.09.2017 ob 8:13

    Nekaj o tem na http://www.vitamind3.si, obširno v knjigi Moč vitamina D.

Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (68)
    • Knjige (6)
    • Medicina (37)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (33)
    • Otroci (17)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke