Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke.
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.

Odgovori “Normalna količina mržnje”

  1. by Nataša 10 let ago

    Čestitke za čudovito pisanje, ki se dotakne človeka in mu daje misliti…

Comments are closed.