Omertà v italijanščini pomeni ’dolžnost molčanja’. Omertà je najvažnejši zakon mafije, za naslov svoje knjige Omertà v farmacevtskih laboratorijih pa jo je uporabil zdravnik, ki je bil dolgo časa zaposlen v eni največjih farmacevtskih firm. Dr. Bernard Dalbergue je luksuzno življenje zamenjal za razkrivanje resnice o tem, kaj se dogaja v farmacevtskih laboratorijih. Brez obotavljanja je tudi v intervjuju za La Modne izjavil, da v Evropi zaradi škodljivih učinkov po pravilih stroke predpisanih zdravil letno umre približno 200.000 bolnikov, kar je enako kot v ZDA, kjer so do te številke prišli z natančnimi analizami. Za enega paradnih konj farmacevtske firme, kjer je bil zaposlen, gre za cepivo za HPV gardasil, napoveduje, da “bo največji škandal v zgodovini medicine”, saj “nima popolnoma nobenega vpliva na nastanek raka materničnega vratu, vse kar je, so zelo pomembne neželene posledice, ki uničujejo zdravje in celo ubijajo, ter nimajo nobene druge koristi, kot ustvarjanje dobička za proizvajalce.”

Najbrž bo tudi ta ’največji škandal’ pozabljen, tako kot so bili pozabljeni dosedanji največji škandali.
Pred nekaj tedni je bil veliki škandal o svetovni prevari s tamiflujem, ki so ga skoraj vse države kupovale na zalogo, ker bi naj bil edino učinkovito zdravilo proti novi gripi, a izkazalo se je, da prebolevanje gripe skrajša le za nekaj ur.
Ob tamifluju je ostala skoraj neopažena informacija o še eni prevari, povezani s ptičjo gripo. Približno 6 milijonov Britancev je prejelo cepivo pandemrix, za katero so potem ugotovili, da je neučinkovito, ima pa stranske neželene posledice. Britanska vlada je, tako kot druge, prevzela odškodninsko odgovornost in zdaj na skrivaj izplačuje milijonske odškodnine. Nekaj podobnega se dogaja na Švedskem, Finskem in Norveškem. Davkoplačevalci so plačali cepivo in zdaj plačujejo odškodnine!

Novejši škandal je z viagro. Pred nekaj tedni so objavili rezultate raziskave ameriške univerze Brown, v kateri je sodelovalo 2.000 moških, v kateri so ugotovili, da imajo moški, ki redno uživajo viagro (sildenafil) kar za 84 odstotkov večje tveganje za pojav nevarne oblike kožnega raka – melanoma. Opozorili so, da že ena tabletka lahko sproži genske mehanizme, ki spodbujajo širjenje kožnega raka. Spojino sildenafil citrat so v Pfizerju raziskovali za uporabo pri previsokem krvnem tlaku in angini pektoris, pri kliničnih preizkušanjih pa so ugotovili, da so imeli jemalci močnejšo erekcijo. Kmalu je to postala prodajna uspešnica in je v letu 2008 dosegla promet v višini skoraj dveh milijard ameriških dolarjev. Stranski učinki na začetku prodaje so bili glavobol, dispepsija, zamašen nos, motnje vida. Po sedmih letih je FDA ugotovila, da zdravilo lahko privede do trajne okvare vida, dve leti pozneje, pa so zahtevali, da proizvajalec vidno opozori na možnost za nenadno izgubo sluha. Mimogrede, sildenafil z imenom vizarsin proizvaja domača Krka, ki se pohvali s tem, da je njihova ’viagra’ bele barve, kar zagotavlja več diskretnosti. Na spletni strani, kjer proizvajalec reklamira svoj izdelek, o stranskih učinkih sidenafila niti besedice. Škandal?

Podobna zgodba je s prozacom (fluoksetin). John Virapen, bivši vodja oddelka za Švedsko pri farmacevtskem velikanu Eli Lilly, v knjigi Stranski učinek – smrt opisuje dejstva, kako se prihaja do dovoljenj za trženje in kako so strokovnjaki najprej zasmehovali fluoksetin kot antidepresiv do tega, da je postal pojem vseh antidepresivov, katerih zdravilni učinki so še vedno zelo vprašljivi, stranski učinki pa skrbno prikriti.

Pa naj še rečejo, da so zdravila dobro raziskana, varna in učinkovita, stranski in neželeni učinki znani. Resnično testiranje zdravila se začne šele po njegovi množični uporabi in šele čez nekaj let.
Na koncu intervjuja dr. Dalbergue, ne brez velikega cinizma, napravi vzporednico: “Na Kitajskem so politične nasprotnike javno usmrtili s strelom v tilnik, svojci pa so morali plačati kroglo. Nekaj podobnega vsako leto počne 18 do 30 tisoč ljudi v Franciji, ki kupijo ’zdravilo’, zaradi katerega umrejo.”

Eden najučinkovitejših načinov manipulacije z množicami je, da jo nenehno bombardirajo z novimi škandali. S tem dosežejo dvoje: prejšnji veliki škandali se hitreje pozabijo, najnovejšim pa posvečamo manj pozornosti in jih sprejemamo kot nekaj vsakdanjega, normalnega. Tako omerta v farmacevtskih tovarnah postaja manj pomembna. Zdi se, da preveč informacij ima enako moč kot nič informacij.

Zakon omerte lahko deluje tudi inverzno – ne molčijo o tistem, kar sami počnejo, ampak molčijo o tem, kar bi lahko mi sami počeli, da ne zbolevali oz. da bi ozdraveli. Obstajajo trajne resnice, verodostojne in koristne informacije, ki bi jih morali širiti, a o njih molčijo tisti, od katerih naivno pričakujemo, da so najglasnejši: zdravniki, zdravstvena oblast in prehranski strokovnjaki. Morda pa so tudi sami žrtve omerte, in preprosto ne vedo, kaj je prav!
Vse te informacije so vam na razpolago, če le hočete. Pred leti sem na predavanju v ljubljanski knjigarni ZDAJ rekel: “Prava zdravila so v knjigarnah in ne v lekarnah!”