Mi nismo ovce, mi smo …

Objavljeno dne 24. 02. 2016 v kategoriji: Izbrano za vas, Otroci, Učimo se

Ko zaznamo, da slepo sledimo, ko pohlevno ubogamo, ko se odzivamo črednemu nagonu in brez premisleka gremo tja, kamor gredo drugi, ko spoznamo kako so nas zmanipulirali ter v podobnih situacijah rečemo sebi ali komu drugemu, da s(m)o ovce. (Štajerci to beremo »ofce«.)

Ne zgolj v pogovornem jeziku, tudi v literaturi je veliko primerjav človeškega obnašanja z vedenjem živali. Ena takšnih, meni ljubših je sijajna knjiga Živalska farma, v kateri ovce ves čas blejajo parole, ki krepijo čredni nagon tudi pri drugih živalih.
Tam, kjer so ovce, tam so tudi pastirji. Božji in državni. Materialistični in duhovni. Tisti, ki sebe razglasijo za vrednejše, pomembnejše, pametnejše dobrotnike, ki bodo skrbeli za dobro svojih ovčic. Postati pastir danes ni lahko. Konkurenca je velika. Uporabljati morajo veliko dobro naštudiranih trikov kako poovciti ljudi, zmanipulirati jih, držati v nevednosti in strahu, prepričanosti o lastni nemoči, ki postaja del biokemijske strukture posameznika in del kolektivnega nezavednega.
Ali vas zanima tehnologija ustvarjanja ovc – poovcovanja? Želite izvedeti, zakaj mnogi uživajo v vlogi ovce? Več kot 70 strani knjige Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod (520 strani) sem namenil opisovanju, kako prepoznati zvijače, trike in druge metode pastirske manipulacije in kako se jim upreti. Kako postati sam svoj pastir, sam skrbeti za svoje dobro.

Na Živalski farmi je živel tudi konj z imenom Boksač. Njegov najljubši in skoraj edini stavek je bil: »Še bolj bom delal!« Tudi ko je bil že zgaran, so mu podaljševali delovno dobo, na koncu pa so ga prodali – mesarjem. Mogočni konj, ki bi lahko sam spremenil usodo vseh na farmi, je bil – ovca! Ker ni vedel, kako so ga poovcili in se ni zavedal lastne moči.

Iz neke druge civilizacije je malo drugačna zgodba o konjih. Ko so konja, ki bi po prepričanju lastnika, moral biti žejen, na silo pripeljali do potoka, so ugotovili, da ga nikakor ne morejo prisiliti, da bi pil. Nastal je znani rek, ki ga pripisujejo zen modrecem: Konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da bi pil!

Pogosto mi pišete in pojamrate, kakšne ovce smo. Kaj vse dovolimo, da z nami počnejo politiki, zdravniki, farmacevti, nutricionisti, novinarji …, a vse prenašamo, čeprav vemo, da to za nas ni dobro. Jamranje ne pomaga, ugotavljajo celo politiki. Ukrepati je treba! Vendar, ne pričakujte sprememb pri drugih. Prvi korak k spreminjanju ovce v samopastirja je znanje: znanje o tem, kako so nas podredili, kako ohranjajo moč nad nami in zakaj se nikoli sami ne bodo spremenili, ter znanje o lastni moči in sposobnosti. Znanje je ključ do svobode.

Žejnim znanja ni treba k potoku, potok verodostojnih informacij sem prinesel v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod. Veliko let sem vložil v to. Res pa je, da ne morem nikogar prisiliti, da bi pil.

 

P.S.: Žalostno ugotavljam, da mlajša generacija ne pozna Georga Orwella, avtorja Živalske farme, človeka, ki je v romanu 1984 izmislil Big Brotherja, ki ga poznajo le iz maloumnih resničnostnih šovov. Iz grozljive uresničujoče se vizije je kapital naredil dobičkonosni zabavni šov. Kruha in iger!






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke