Izvedenec psihiatrične stroke (klinični psiholog), ki ga je postavilo sodišče, je močno obremenil zdravnika Radana, češ, da je narcisoidna osebnost oziroma ima narcisoidno motnjo, da je oseba z nadpovprečnim inteligenčnim kvocientom, ki pa se je do svojih bolnikov obnašal kot bog, ki odloča o tem, ali bo posamezni bolnik živel ali umrl. Radanovi občutki sovražnosti, destruktivnosti in sadizma pa naj bi se s pomočjo obrambnega mehanizma spremenili v navzven vidno prijaznost. Označil ga je za nevarno osebo, ki je svoje bolnike umoril iz morilske sle. Po zaslišanju pa je izvedenec svoje mnenje spremenil, ki ni bilo več obremenilno za Radana. Priznal je, da je uporabil napačne in pomanjkljive metode pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Zaradi spremembe mnenja bo tožilstvo spremenilo obtožnico, Radanu pa je odpravljen pripor. Logičen sklep: Radan je bil v priporu zaradi napačnega izvedenskega mnenja. Upravičena domneva: nekdo je zaradi napačnega izvedenskega mnenja zaprt, nekdo pa oproščen.
Iz ugotovitve, da izvedenec ni uporabil prave metodologije, bi laiki lahko sklepali, da obstaja neka prava, znanstveno preverjena, zanesljiva metodologija, ki daje popolnoma objektivne rezultate – le konkretni izvedenec je ni uporabil. Resnica pa je, da takšna metodologija ne obstaja – vsaka metodologija je le podlaga za subjektivno sklepanje in oceno (oceno oz. mnenje in ne ugotovljeno dejstvo) izvedenca.
Ta svež primer govori o tem, na kako majavih temeljih so zasnovana pričanja psihiatričnih izvedencev. Zelo blizu mi je stališče mnogih uglednih psihiatrov, da so takšna izvedeniška mnenja neverodostojna in da bi jih bilo treba odpraviti. V konkretnem primeru ni velika nastala škoda, ker je izvedenec spremenil svojem mnenje v postopku, nobene garancije nihče nima, da so imeli izvedenci prav v že končanih postopkih, v katerih je bila višina kazni ali oprostitev odvisna od njihovega povsem subjektivnega mnenja, za katerega, v sodnem procesu, ki je proces dokazovanja, niso imeli dokazov.
Če izvedencem ni treba ničesar dokazovati, če je njihovo mnenje lahko tako ali drugače, so lahko instrument tožnika ali obrambe.
Kako lahko psihiater ali klinični psiholog na podlagi obnašanja v sedanjosti verodostojno ugotovi psihično stanje v preteklosti v popolnoma drugačni situaciji ter sklepa, ali se je nekdo lahko zavedal posledic svojega dejanja in ali je bil sposoben obvladati svoja čustva in ravnanja? Seveda le na podlagi opazovanja in pogovora pogosto veliko let po kaznivem dejanju. Navzlic temu sodišče sprejme njegovo domnevo kot izvedensko resnico (dejstvo oz. dokaz).
Temeljna predpostavka pravne države je, da vsi predpisi veljajo za vse enako, brez upoštevanja posebnosti. Za enaka kazniva dejanja morajo vsi odgovarjati enako. To osnovno načelo je pogosto kršeno v sodnih procesih, ko psihiatrični izvedenci po dolgem obdobju od kaznivega dejanja domnevajo, v kakšnem psihičnem stanju je bil takrat izvršitelj kaznivega dejanja.
Temeljna svoboda posameznika je, da je takšen, kot je, in da je za svoja dejanja polno odgovoren. Duševne “bolezni” in “stanja zmanjšane prištevnosti” ne bi smele nikogar razbremenjevati kazenske odgovornosti. Skoraj brez izjeme se storilci kaznivih dejanj pred njihovo izvršitvijo nimajo za bolnike in ne iščejo zdravniške pomoči. Tudi po zagrešitvi kaznivega dejanja se ne bi smeli imeti za bolnike in se izgovarjati na bolezen, predvsem pa sodišča morajo spoštovati načelo, da smo pred zakonom vsi enaki in pri sojenju upoštevati materialne dokaze.
Psihiatrizaciji družbe, nastanku in zdravljenju duševnih bolezni, posledicah uporabe antidepresivov in o uspešnosti psihoterapij je namenjeno celo poglavje v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.
Objavljeno v Delu, 4. 6. 2016