Veliko krat smo v dilemi, katere nasvete upoštevati, katerim informacijam zaupati in se sprašujemo: kaj je zame dobro. Iskanje tovrstnih odgovorov je posebej težavno, ko pravzaprav niti ne vemo, kaj nam povzroča nevšečnosti ali slabo stanje in kaj nam bo pomagalo. Vendar, nekdo nekako vse ve. Lahko se ga naučimo vprašati, odgovori so presenetljivo pogosto zelo točni.

Katera hrana je zame dobra? Ali kakšen organ deluje pravilno? Katero zdravilo bo zares delovalo? Katero terapijo / terapevta izbrati? Na kaj sem alergičen? Ali spim na dobrem mestu? Ali potrebujem in katere vitamine ali minerale?

Obstaja preverjen, uveljavljen in znanstveno podprt način, kako lahko sami najdemo odgovore na zgornja in še mnoga druga vprašanja. Z malo vaje lahko sami ugotavljamo, ali je nekaj za nas dobro, čeprav ne vemo natančno kaj je to. Npr. za hrano, ki jo prvič vidimo, za pločevinko, katere vsebine natančno ne poznamo. Ugotovimo lahko ali smo alergični na neko snov, tudi če imamo le sliko te snovi ali celo, če samo glasno izgovarjamo ime te snovi. Pomagamo si lahko pri življenjsko pomembnih pa tudi pri zabavnih dilemah in odločitvah. Testiranja lahko izvajamo sami ali ob pomoči ene osebe.

 Kineziološki test

 Testiranje temelji na dejstvu, da naše mišice reagirajo na umske, čutne ali izven razumske in izven čutne zaznave. Ko zaznamo nekaj zelo slabega, neresničnega, mišična moč popusti. Morda ‘mišična moč’ ni pravi izraz, bolj podobno je, kot da bi izgubili energijski nadzor nad mišicami in te niso več pod našo zavestno kontrolo. Ugotavljanju kdaj in zakaj kakšne mišice popustijo, rečemo kineziološko testiranje. 

Kineziologija je sicer veda o gibanju človeškega telesa in je tudi oblika meridianske terapije, ki za ugotavljanje neravnovesij v človeku uporablja testiranje trdnosti mišic. Pri nas je uveljavljen termin mišični test.

 Pravila mišičnega testiranja

 Mišice reagirajo na našo trditev: če je trditev resnična, bodo mišice ostale močne, in obratno, če je trditev neresnična, bodo mišice izgubile moč, tudi do 70 odstotkov. Več moči izgubimo oz. ohranimo, bolj zanesljiv je odgovor.

Torej se ne sprašujemo, ampak postavimo trditev. Npr. pravilno: ‘Jagode so zame dobre’ in ne: ‘Ali sem alergičen na jagode?’. 

Dokler si ne pridobimo dovolj izkušenj, si ne zastavljamo vprašanj, ampak postavljamo pozitivne trditve. Npr. ‘Ajda je zame dobra’ in ne ‘Krompir zame ni dober’.  Vsako trditev izgovorimo razločno in odločno. Ko smo že bolj izkušeni,  je dovolj, da se na predmet testiranja le miselno osredotočimo. 

Predmet testiranja je lahko različen. Lahko je snov (knjiga, zdravilo, pločevinka, tekočina …) lahko je slika predmeta (slika iz reklame, časopisa, spleta …), lahko je napisano besedilo (ime knjige, osebe, zdravila, snovi …). Če pri testiranju uporabljamo samo eno roko,  lahko drugo roko položimo na predmet testiranja ali pa ga držimo v roki. Če pri testiranju uporabljamo obe roki, potem predmet testiranja gledamo.

Ni nujno, da vemo, kaj natančno testiramo. Npr. v roki imamo pločevinko, za katero natančno ne vemo katere aditive vsebuje. Izrečemo trditev: ‘Vsebina pločevinke je zame dobra’ in naredimo test.

 Teste običajno izvajamo z nedominantno roko. Pri desničarjih je nedominatna leva roka. Dominantna roka je tista roka, ki je pri prekrižanih rokah zgornja, ali tista, ki je zgoraj, ko ploskamo ali pa, ko postavimo roki v položaj, kot da držimo dojenčka, roka, ki je zgoraj.

 Obstaja kar nekaj načinov testiranja mišične napetosti. V nadaljevanju so opisani trije najpogosteje uporabljani načini, ki so tudi tako različni, da si lahko vsak izbere zase najustreznejšega.

Pri vsakem od izbranih načinov je potrebno nekaj vaje, da nam samo testiranje postane domače, da pri tem ne čutimo kakšne posebne napetosti ali vznemirjenosti, da ne ustvarjamo premočnih pričakovanj (avtosugestije) in da pri samotestiranju ugotovimo, kako se naše mišice odzivajo.

Testi kažejo trenutni odziv. Lahko je, da je nekaj v tem trenutku dobro, jutri bo morda drugače.
Med posameznimi testiranji naredimo krajši odmor.

 Prvi način

Sklenemo obroč s palcem in enim od drugih prstov na nedominantni roki. Pazimo, da se prsta stikata z vrhovi in ne s celotnimi blazinicami. Prsta stisnemo, vendar  ne preveč močno, da jih ne bi mogli razkleniti. Kazalec druge roke postavimo v obroč in hitro in odločno (ne premočno) potegnemo navzven, da razklenemo sklenjena prsta. Če je trditev resnična, bosta prsta ostala sklenjena, če je neresnična, bo kazalec z lahkoto razklenil obroč. Ta način zahteva nekaj vaje, da sami ugotovimo, kdaj mišice ostanejo močne in kdaj postanejo  šibke.

Drugi način

Roko položimo na ravno površino z dlanjo navzdol. Testiramo tako, da dvigujemo kazalec od površine. Če je trditev resnična, bomo kazalec dvignili veliko višje, kot, če je trditev neresnična. Pri tem načinu najprej izrečemo trditev, za katero zanesljivo vemo, da je resnična ali da ni resnična. Na ta način ugotovimo, višino do katere lahko dvignemo prst in postavimo trenutno merilo za močno ali šibko reakcijo. Npr. najprej si rečemo: ‘2+2=4’ in pogledamo višino, do katere smo dvignili prst. Potem naredimo test. Če smo dvignili prst enako visoko kot prej, pomeni, da je trditev točna in obratno.

Tretji način

Pri tem načinu potrebujemo pomočnika. Stojimo vzravnano. Stopala so narazen za širino bokov. Roko postavimo stran od telesa v horizontalni položaj, druga visi ob telesu. V viseči roki lahko držimo predmet testiranja (predmet, slika, besedilo) ali pa roko položimo na njem. Pomočnik praviloma stoji za testirancem in ga z ničemer ne moti. Pomočnik naj eno roko položi na ramo viseče roke, z drugo roko nežno in stalno pritiska navzdol roko, s katero testiramo. Ko testiranec glasno izgovori resnično trditev, iztegnjena roka ohrani svojo moč in je pomočnik ne bo mogel potisniti navzdol. Ko izgovori neresnično trditev, bodo mišice izgubile moč in pomočnik bo roko, s katero testira, z lahkoto potisnil navzdol. 

Druga oseba lahko stoji tudi pred testirancem, vendar ga z ničimer ne sme motiti: ga ne gleda v oči, ima nevtralen izraz obraza, obnaša se nezainteresirano (nevtralno).

 Obstajajo redke osebe, ki na mišično testiranje ne reagirajo. Vzrokov je veliko in vse lahko odpravimo.

So posamezniki, ki po trditvi ‘Jaz sem ….. ‘ in izgovorijo svoje ime, izgubijo mišično moč. Lahko, da gre za premajhno poistovetenost s svojim imenom (problem s samoidentifikacijo) ali morda za kaj drugega. V tem primeru izgovorimo trditev, ki je čustveno nevtralna: npr. ‘2+2=4’, ali ‘to je moja roka’.

 Mnogi prisegajo na absolutno nezmotljivost mišičnega testa in so tudi takšni, ki ga sprejemajo kot dragocen instrument, a vseeno dvomijo v njegovo brezpogojno zanesljivost. Med ljudmi, ki poznajo in prakticirajo mišično testiranje, ni takšnih, ki bi o njem resnično dvomili ali pa ga celo odklanjali. 

Ko sami ugotovimo, kdaj naše mišice ohranijo moč in kdaj ter za koliko izgubijo moč, bomo obvladali izjemno koristno tehniko. 

 Metoda izločanja

Če se iz kakršnih koli razlogov nočemo naučiti ali prakticirati tehnike mišičnega testiranja, naučimo se natančnega in sistematičnega samoopazovanja. Zapisujmo si, kdaj, v kakšnih okoliščinah, ob prisotnosti katerih oseb, ob zaužitju katere hrane / pijače, ob kakšnem osebnem počutju se zgodi nekaj, kar za nas ni dobro (alergije, driske, nespečnost, zbitost…). Počasi izločajmo tiste dejavnike, za katere menimo, da so najverjetnejši povzročitelj neželenega stanja. Pri izločanju hrane je treba vedeti, da je potrebno vsaj nekaj dni, da v celoti izločimo tisto, kar smo zaužili. Če smo npr. izločili določeno hranilo in težave nismo odpravili, do izločanja naslednjega hranila počakajmo najmanj tri dni. V primeru, da z metodo izločanja ne ugotovimo, katera snov nam povzroča težave, moramo po vrstnem redu ugotavljati in izločati iz uporabe kombinacije različnih snovi.

Tudi ta najpreprostejša metoda nam zagotovi zelo verodostojne rezultate in si z malo truda lahko bistveno izboljšamo kakovost življenja.

 Izbira tehnike niti ni tako pomembna – važno je to, da sami ugotavljamo, kaj nam koristi in kaj nam ne koristi. Le tako lahko poskrbimo, da nam izbrani način življenja, od prehrane, oblačil, službe, družbe, športa…, prinaša čim več zdravja.

(Objavljeno v reviji 7D 03/2012)