“Le čevlje sodi naj Kopitar!”, je duhovito, a ne preveč izvirno, zapisal France Prešern, ko je opozoril na to, da naj o strokovnih vprašanjih govorijo le strokovnjaki.
Veliko pred njim so stari Rimljani govorili, da naj o čevljih sodi čevljar, kar je takrat veljalo, enako kot pri Prešernu, predvsem za področje umetnosti oz. kulture. Kot neka dokončna verzija podobnih rekov velja Ciceronova: “Quam quisque norit artem, in hac se exerceat!” – “Vsak naj opravlja le tisto delo, ki ga zna!”
Od tistih časov naprej je bil ta pregovor veliko krat zlorabljen za zaščito interesov skupine strokovnjakov in za diskvalifikacijo tistih, ki niso bili zadovoljni z njihovimi izdelki ali storitvami. Lažje je bilo reči “ti nisi strokovnjak, zato bodi tiho” kot priznati napako, odgovarjati zanjo ali pa se ukvarjati z argumenti. Namesto argumentov – diskvalifikacija. Manj argumentov imaš – bolj diskvalificiraj!
A pri čevljih niso pomembni le čevljarji. Pomembna je noga in ta najbolje oceni, ali so čevlji ta pravi. Ni treba biti čevljar, da veš, ali so čevlji pretesni, se prehitro razpadejo, so neudobni, levi in desni različne barve ali velikosti. Nekoč je neki ugledni psihoanalitik izjavil: Ni treba biti Edison, da veš, da je žarnica “crknila”.
Vztrajanje na “čevlje naj sodi le kopitar” je lahko racionalno in upravičljivo, ko gre za čisto strokovna vprašanja. Npr. kako dolgo mora biti usnje strojeno, katera lepila uporabiti, katera orodja, katere barve so obstojne… Ko pa noga čevelj obuje, o čevlju ne sme soditi več samo čevljar. Kako bi bilo zanimivo: pridete čevljarju in rečete, da vas levi čevelj žulji, on pa odvrne: “A ste čevljar? Niste! Potem o čevljih ne morete soditi! O čevljih sodi naj le čevljar!”
Ali si lahko samo predstavljate, v kako nevarni družbi bi živeli, če bi o čevljih sodili le čevljarji, pravniki o pravici, ekonomisti o denarju, agronomi o zelenjavi, nutricionisti o hrani, zdravniki o zdravju. Groza me je samo ob misli na to: večina bi imela bodisi premajhne ali prevelike čevlje, največ pravic bi imeli pravniki, ekonomisti bi bili najbogatejši, jedli bi le tisto, kar zraste in kar nam nekdo reče, da je dobro, bolnišnice bi bile prepolne bolnikov.
Morda res nismo zelo daleč od takšne družbe, a ravno to nas zavezuje, da se borimo za boljšo.
Povsem legitimni in naravni so poskusi zapiranja stroke pred kritičnimi uporabniki. Razumeti moramo naravno tendenco, da se čim več napak skrije pod plašč strokovnosti in razumeti moramo, kako je za vse nas pomembno, da je to področje čim manjše ter kako je nevarno, ko nas hočejo odpraviti s “o čevljih sodi naj le čevljar”. Na številnih področjih smo spoznali to nevarnost in je bilo vloženih veliko naporov, da so začeli soditi tudi sodniki porotniki (pravni laiki), da imamo varuha človekovih pravic, ki ni ne pravnik in ne politik, demokratični standard je, da policaj ni notranji minister ali vojak obrambni minister. Najbrž bo nekoč demokratični standard, da minister za zdravje ne bo zdravnik?! Kako dolgo je trajalo, da smo dobili laičnega varuha bolnikovih pravic, pravico do drugega zdravniškega mnenja, pravico do izbire zdravnika, pravico tožiti zaradi strokovnih napak. Ta minimum smo dosegli. Zdaj moramo doseči še več.
Madikamentizacija družbe je eden najpomembnejših procesov v novejši zgodovini človeštva. Prisotna je v vsepovsod in kot družba postajamo kolektivni pacient. Medicina, v vsej svoji kompleksnosti in povezavi s farmacijo (medikamenti), je tako pomembna, da ne smemo dovoliti nobenega zapiranja, monopolizacije. Jasno, da so teme, ki so strokovno tako zahtevne, da jih ne razumejo niti zdravniki drugih specialnosti in v tem delu velja “čevlje sodi naj le čevljar”.
Obstaja veliko področje medicine (skrbi za zdravje), ko ni treba biti zdravnik ali zdravstveni delavec, da bi razumel kako kaj in zakaj deluje. Vztrajno si moramo prizadevati, da je to področje vsak dan obsežnejše. Ogromna večina zdravnikov črpa informacije iz javno dostopne literature in ne prenašajo rezultatov lastnega raziskovalno znanstvenega dela ali virov informacij, ki bi bili samo njim dostopni in razumljivi. Torej, do teh informacij ni več težko priti. Po drugi strani smo ljudje vsak dan bolj izobraženi, bolj informirani, bolj ozaveščeni in se lažje naučimo tudi strokovnih stvari. Še pred nekaj desetletji si skoraj nihče ni sam meril krvnega pritiska, danes si sami merimo krvni sladkor, določamo odmerek inzulina ipd. Zdaj mimogrede lahko pridobimo številne informacije in izvemo za drugačna mnenja drugih zdravnikov. Če, kot medicinski laiki, ocenjujemo uspešnost zdravnika ali zdravstva, nam nihče ne sme reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!” Če nekemu zdravniku predstavimo nasprotno mnenje drugega zdravnika, potem gre v prispodobi “čevljar proti čevljarju” in ti nihče nima pravice reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!”
Moramo postati bolj zahtevni, samozavestni in odgovorni, posebej na področjih, ko ne gre za operativna, zelo zapletena strokovna vprašanja. Pri določenih strokovnih vprašanjih niti stroka ni enotna in tudi ne more biti, saj medicina ni eksaktna znanost. Nobeno zdravilo in nobeden medicinski postopek ne deluje popolnoma enako na vse ljudi in celo na iste ljudi lahko vsakič deluje različno. Bolj ali manj se vse zreducira na neko stopnjo verjetnosti. Upravičeno lahko zahtevamo, da nam vsakič znova strokovnjaki predstavijo različne strokovne poglede, seveda tam, kjer stroka ni popolnoma enotna. Nič ni narobe, če se posamezni strokovnjak opredeli za kakšno od variant in predoči svoje argumente, narobe pa je, kadar drugo resnico zamolči, jo prezre ali celo diskvalificira brez argumentov. Ne samo da je narobe, nevarno je za naše zdravje.
Skupaj moramo, sedanji in bodoči uporabniki medicinskih storitev, zmanjševati monopol nad temami, ki se tičejo našega zdravja. Ne smemo dovoliti, da samo zdravniki lahko govorijo o spočetju, nosečnosti, rojstvu, hrani, o spanju, o seksu, o sončenju, o postu, o stresu, debelosti … o načinih preprečevanja bolezni, načinih zdravljenja in umiranja ter da vse druge označimo za nevarne laike. Seveda so njihove informacije dobrodošle, a vendar njihov najpomembnejši argument ne sme biti bela obleka oz. stetoskop okoli vratu.
Ljudje smo pač ljudje: smo odlični in slabi, natančni in površni, odgovorni in neodgovorni, naduti in skromni, intelektualno radovedni in intelektualno leni, objektivni in subjektivni, pošteni in nepošteni. Nikar nobenemu ne smemo verjeti kar tako, še posebej ne takrat, ko se sklicuje na “le čevlje sodi naj kopitar”.
Čevlje nikar naj ne sodi le kopitar. Le čevlje sodi naj – noga! Ta najbolje ve, kako dober je čevljar.
17. 8. 2011