Vegane v zapor

Objavljeno dne 13. 09. 2016 v kategoriji: Hrana, Izbrano za vas

Nedavni predlog neke stranke v italijanskem parlamentu, da bi z zaporom kaznovali vegane, ki bi svoje otroke silili k veganskemu prehranjevanju, sam po sebi ni vreden resnega odziva. Je poceni nabiranje političnih točk in zloraba tragične smrti otroka neodgovornih staršev, ki so bili – med drugim tudi vegani.

Ne vem, s čim je predlog motiviran, prepričan sem, da ne s skrbjo politikov za zdravje otrok. Na podlagi  800 verodostojnih znanstvenih raziskav iz celega sveta, na katere je Svetovna zdravstvena organizacija oprla svojo ugotovitev o rakotvornosti mesnih izdelkov in rdečega mesa, in ne na podlagi izjemno redkih posamičnih primerov (morda letno par v Evropi), ni nihče predlagal, da bi z zaporom kaznovali starše, ki otrokom dajejo dokazano rakotvorno hrano. Z zaporno kaznijo ne grozijo niti staršem, katerih otroci imajo sladkorno bolezen tipa 2, ali so predebeli, saj so (razen v izjemno redkih primerih) dokazano zelo škodili zdravju svojih otrok. Tudi kakšnemu strokovnjaku, ki predlaga prehranjevanje, ki ga prakticirajo v vrtcih, šolah, drugih ustanovah in bolnišnicah, katerega posledica je skoraj polovica predebelih otrok in prava pandemija za uradno medicino neozdravljivih kroničnih (v glavnem prehranskih) bolezni, nihče ne grozi z zaporom. Nihče ne grozi staršem pretepenih, z drogami, internetom, alkoholom in čim drugim zasvojenih otrok? … Tudi zdravnikom nihče ne grozi, ko govorijo neresnice, da je dobro načrtovana veganska hrana za otroke neprimerna in za zdravje nevarna. Če bi vse te starše in druge hoteli zapreti, bi gradnja novih zaporov postala najpomembnejša gospodarska dejavnost. A politike manj zanima, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec, običajno jih bolj zanimajo tisti, ki financirajo volitve.

Ne proti drugim, ampak vase 
Odziv veganov in neveganov kaže na to, kako pomembno je, če se, čeprav neumnost, pojavi v medijih in sproži naslednjo bitko v vojni med vsejedci in rastlinojedci. Namesto obračuna med seboj predlagam, da naredimo obračun v sebi – vsak naj si nastavi ogledalo in se vpraša, ali morda prav on(a) svoje otroke zanemarja, koliko se zdravo prehranjuje in koliko je njegovo znanje posledica tradicije in navad (vpliv staršev in drugih vplivnih ljudi, ki so živeli v resnem pomanjkanju znanja in hranil), sodobnega načina življenja, vpliva industrije in koliko plod lastnega znanja, pridobljenega iz različnih objektivnih virov in preverjanja v praksi velikega števila oseb v dolgem časovnem obdobju.

Nedvomno je vegansko gibanje nekaj drugega kot društvo za zaščito lesa ali združenje ljubiteljev praženega krompirja – posega v najintimnejše moralne dileme vsakega posameznika, njegove vsakdanje pomembne navade, uradne nutricionistične, šolske in medicinske prehranske resnice ter v interese mogočne prehranske industrije (od kmetov, predelovalcev do trgovcev). Zato je veganstvo prvorazredno moralno, ideološko, politično, ekološko in ekonomsko vprašanje. Veganstvo ima potencial temeljito spremeniti ta svet in tega se bojijo vsi: tisti, ki si drugačnega sveta ne želijo in tisti, ki si ga ne znajo predstavljati kot boljšo možnost in jih je strah vsega novega (neznanega). Zato nas ne sme čuditi burna in množična reakcija, neargumentiran upor vseh ki čutijo, da je ogrožena njihova osebna integriteta ali kateri koli interes. Zato je pritisk interesnih skupin iz mogočne prehranske industrije in posameznikov na politike, medije, šolstvo, znanost in stroko za ohranjanje obstoječega stanja trajen in strahovit, katerega rezultat je splošno prepričanje, da je vsejedstvo edino naravno in zdravo.

Kaj potrebujemo in kaj si želimo

Če vegani hočejo dobro skrbeti za svoje zdravje, morajo priznati, da zgolj odpovedovanje hrani živalskega izvora, ne zagotavlja popolnega zdravja. Tudi najuglednejše prehranske svetovne organizacije poudarjajo »da DOBRO NAČRTOVANA (moj poudarek) vegetarijanska in veganska prehrana« zagotavljata dobro zdravje v vseh življenjskih obdobjih in situacijah. To »dobro načrtovana« seveda ne pomeni zahtevanega načrtovanja, poznavanja kemične sestave vseh živil, merjenja, posebne dinamike ali režima prehranjevanja. Dokler bodo pri številnih veganih ugotavljali pomanjkanje določenih hranil, bo veganstvo upravičeno označeno kot potencialno zdravju škodljivo. Ljudje, ki jim je interes živali pomembnejši od lastnega zdravja, so upravičeno prepoznani kot sebi in svojim otrokom nevarni.

Ko bodo vegani imeli dokaze, da odlično skrbijo za svoje dobro in dobro svojih otrok, ne da bi pri tem trpela druga bitja in okolje, ne bo nobene materialne podlage za predloge o kaznovanju veganskih staršev. Če teh dokazov nimajo, potem lahko upravičeno pričakujemo, da vsi ne bodo verjeli načelnim stališčem sicer uglednih svetovnih organizacij, da je veganstvo možno in koristno. Zdravniki bodo kar naprej raje svetovali uradno »varno in preverjeno prehrano«, kot pa da bi svetovali o »dobro načrtovani veganski prehrani«, o čemer ne vedo in jih zaradi zagledanosti v uradne prehranske smernice in lastno prehransko prakso to niti ne zanima. Zdi se, kot da jim je bolj pomemben vnos posamičnih hranil z živalsko hrano (železa, cinka ali B12), kot dejstvo, da bomo, prav zaradi te iste hrane kot celote, pogosteje zbolevali in prezgodaj umirali. Ne znajo ali nočejo svetovati, kako si zagotoviti vnos vseh hranil brez zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša vsejedstvo.

Človek je lahko vsejed, ampak …

Vsejedcem tudi primanjkuje določenih hranil, mnogih zaužijejo preveč, a to prehranska in medicinska stroka ne problematizira, čeprav so tragične posledice sodobnega vsejedstva vidne na vsakem koraku. Da je hrana živalskega porekla nujna in nenadomestljiva za naše zdravje, nam že nekaj generacij lažejo v šolah, ambulantah in medijih. Imamo celo vsedržavni projekt, ki se vsako leto izvaja v vseh osnovnih šolah z imenom Tradicionalni slovenski zajtrk, kjer otroci jedo mleko, maslo, med, kruh in jabolko, kosila so skoraj brez izjeme sestavljena iz mesa, mesnih ali mlečnih izdelkov. Kljub znanim resnicam o škodljivosti kravjega mleka in mlečnih izdelkov in stališču ministrstva za zdravje, da sta maslo in med hranila, ki bi lahko bila na jedilniku le občasno, se vsako leto prevara o negovanju narodove tradicije in skrbi za zdravje otrok ponovi ob podpori ministrov za šolstvo, za zdravje in hrano ter pogosto predsednika republike.

Rešitev, ki jo osebno vidim, je zdravojedstvo. Temelji na uživanju zelo raznolike zelenjave, čim bližje njeni izvirni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, ob zmernem vnosu maščob in sladkorjev. Z zdravstvenega vidika ni nič narobe, če k temu občasno (npr. enkrat tedensko) dodamo kakšen košček mesa (ne mesnih izdelkov), mleka ali mlečnih izdelkov in si privoščimo kakšen užitek (kozarček vina, košček čokolade ipd.), a zaradi naše naravne nezmernosti, vpliva živinoreje na okolje in nepotrebnega mučenja živali, tudi to odsvetujem.

Čigave interese ogrožajo rastlinojedci

Vegani niso dobro organizirani, nimajo za seboj vplivnih institucij, nimajo finančnih potencialov, nimajo dostopa do medijev. Pri komuniciranju z javnostjo bi morali skrbeti, da nevegani prepoznajo svoje interese, da spoznajo, da bi tudi njim koristila sprememba prehranjevanja in več sočutja do drugih živih bitij. Da prehod na drugačen način prehranjevanja ni tvegan, ni naporen, ni dražji, ponuja pa veliko več zdravja in veselja. Uredniki in novinarji, zdravniki in nutricionisti bi morali preseči lastno vsejedsko paradigmo in objektivno predstavljati nevarnosti sodobnega prehranjevanja. Prostor v medijih morajo dobiti številni zdravniki, novinarji, kuharji, politiki, športniki in drugi ugledni državljani, ki so zdravi rastlinojedci – zdravojedci.

Vsejedci bi se morali vprašati, katere njihove interese ogrožajo vegani in zakaj nasprotujejo veganstvu. Strah, da bi brez uživanja hrane živalskega izvora, ogrozili svoje zdravje ni z ničemer utemeljen. Vegani se ne potegujejo za enako hrano, ne škodijo njihovemu zdravju ali okolju. Opozarjanje na neetičnost nepotrebnega ubijanja in mučenja živali zaradi lastnega užitka (ne nujne potrebe) ne bi smel biti zadosten razlog za nestrpnost do veganov. Tudi vsejedi in kot skupnost smo še vedno zelo občutljivi na mučenje živali: kaznujemo kruto ravnanje, hvalimo gasilce, ki ure in ure z drevesa rešujejo mačko, za heroja razglasimo kmeta, ki je ob poplavah rešil življenje eni svinji. Kako to, da v kosu mesa ali sira na svojih krožnikih ne vidimo mučeno in ubito žival?

Človeštvo bo moralo najti pot iz sedanjega načina prehranjevanja, ker prehranske bolezni ogrožajo zdravje milijard ljudi, milijarda pa trpi zaradi lakote. Edino zdravilo za prehranske bolezni je radikalna sprememba prehranskih navad, a to nobenemu ne prinaša dobička, zato to zdravilo ni za nikogar zanimivo. Nobena medicina ne more pozdraviti prehranskih bolezni. V vseh državah, ki imajo veliko več zdravnikov na prebivalca in dajejo več denarja za zdravstvo kot pri nas, državljani niso nič bolj zdravi.

Preseči bi morali ideološke razprave o zgodovini prehranjevanja, človeški anatomiji in fiziologiji (zobovje, prebavni in presnovni sistem) ipd. Dejstvo je, da je človek lahko vsejed, vprašanje je, ali mu to koristi. Materialni, vsem vidni dokazi, kažejo, da mu bolj škodi kot koristi, razen v okoljih, kjer druge hrane ni.

Zdravo in dolgo življenje brez nasilja

Vsi bi morali takoj in najostreje obsoditi vsakršno zanemarjanje otrok, vsakršno nasilje nad komur koli in kjer koli. Vsakršno zanemarjanje otroka, vključno z nezdravim prehranjevanjem ali kratenjem dokazano učinkovitih zdravstvenih storitev, je enak zločin, ne glede na to ali ga je storil vegan ali vsejedec, moški ali ženska, naš ali njihov.

Temelj veganstva je v odpovedovanju vsakršnemu izkoriščanju živali, koliko je to le mogoče, da ne bi škodili sebi. Nič več in nič manj. Ni niti besedice o vzgoji, veri, politiki, zdravstveni negi, cepljenju, alternativi, duhovnosti … Zato je bilo neetično in nestrokovno pred leti sklicevanje novinarske konference na UKC Ljubljana, ko so zdravniki vsejedci tolkli po veganih, zato ker starša (to da sta bila vegana je bilo povsem nepomembno) nista bolnega otroka peljala k zdravniku. Po zakonu verjetnosti je povsem normalno, da je tudi med vegani kakšen neodgovoren, neizobražen, neprišteven …, a to z veganstvom nima ničesar skupnega. Tudi ob nedavni tragični smrti pretepene deklice mediji niso poročali, ali sta bila starša vsejedca ali vegana. Prav tako o etičnih opredelitvah staršev, katerih otroci so postali kronično bolni, končali na inzulinu ali dializi ali celo umrli, ne poročajo ne zdravniki in ne mediji.

Tako kot vsaka neumnost bo tudi predlog o kazenskem pregonu veganov že jutri postala preteklost. Kakšna bo prihodnost veganstva, je odvisno od veganov. Kakšna zdravstvena in ekološka prihodnost vseh nas je odvisno od tega, kako hitro in obsežno se bomo približevali konceptu zdravojedstva.

(objavljeno v Delu, 12.9.2016 – v rubriki gostujoče pero)






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke