Predolge čakalne vrste, korupcije, neorganiziranost, strokovne napake in tudi tragični dogodek, kot je bil uboj zdravnika v izolski bolnišnici, zdravstveni lobi zlorabi za demagoško zavajanje, da je za vse to krivo premalo število zdravnikov.

Vodje zdravniškega lobija nam nenehno pod nos tiščijo podatke o številu in standardu zdravnikov v sosednji Avstriji, češ, če bi imeli v Sloveniji enako število zdravnikov in za zdravstvo namenili enako denarja kot v Avstriji, bi bili vsi problemi rešeni. Za zdravnike, da! Kaj pa za bolnike?

V Sloveniji imamo na 1000 prebivalcev približno enako število zdravnikov kot v Veliki Britaniji ali Združenih državah Amerike in več kot na Japonskem ali v Kanadi, a v nobeni od teh držav zdravniki ne grozijo s stavko in nimajo dolgih čakalnih vrst. V Grčiji imajo 2,5 krat več zdravnikov kot pri nas, a imajo zdravstveni sistem v razsulu in državljane, ki niso nič bolj zdravi, kot smo v Sloveniji.

V Sloveniji smo v zadnjih 13. letih povečali število zdravnikov za 25 %, farmacevtov za 42 % in celotne izdatke za zdravstvo kar za 45 %. Sodeč po predolgih čakalnih vrstah pri skoraj vseh specialistih se nam to ni obrestovalo. Sodeč po številu izdanih receptov (za 70 % več receptov zaradi zaprtja, 40 % zaradi prebavnih in presnovnih motenj, 36 % zaradi bolezni srca in ožilja), po skoraj podvojenem številu sladkornih bolnikov, po nenehnem in hitrem naraščanju pojavnost raka, po vsako leto večjemu številu kroničnih boleznih … smo vsako leto bolj bolni. Izdatki za preventivo se v zadnjem desetletju skoraj niso povečali (za 0,6 %), in to se nam je maščevalo v obliki predolgih čakalnih vrst, prepolnih bolnišnic, z naraščanjem stroškov zdravljenja in milijonih izgubljenih delovnih ur zaradi bolniških izostankov. Po desetletjih velikanskih vlaganj v razvoj medicine, povsod po svetu ugotavljajo, da je ta tako močno napredovala, da ni več – zdravih ljudi. Več zdravnikov ne pomeni več zdravja.

V Avstriji je stopnja umrljivosti na 100.000 prebivalcev pri srčnožilnih boleznih, ledvičnih boleznih, previsokem krvnem tlaku in diabetesu tipa 2 višja kot v Sloveniji, kjer imamo bistveno nižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov. Pričakovana življenjska doba je pri Avstrijcih daljša le za eno leto, najbrž zaradi bistveno boljšega splošnega standarda in ne zaradi števila zdravnikov. V ZDA, kjer imajo na 1000 prebivalcev enako število zdravnikov na prebivalca kot pri nas, namenijo za zdravstvo 3,6 krat več denarja, je stopnja umrljivosti zaradi srčno žilnih bolezni višja za 46 %, sladkorne bolezni tipa 2 za 126 %. Ne zgolj več zdravnikov, tudi več denarja za zdravstvo ne pomeni več zdravja! 

Vsi napori tistih, ki so prisegli, da bodo skrbeli za zdravje državljanov in vse dosedanje in napovedana reforma zdravstvenega sistema, ki jih snujejo tisti, ki jih plačujemo, da skrbijo za zdravje, se ukvarjajo skoraj izključno s številom zdravnikom, njihovim udobjem in ekonomiziranjem stroškov zdravljenja, kot da to pomembneje prispeva k zdravju državljanov.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti monopolni položaj ter sneti masko dobrega skrbnika za zdravje naroda. Zdravnike je treba prenehati obdajati s svetniškim sijem požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status serviserjev človeških teles, za katere je normalno, da delajo tako kot vsi drugi, tudi z napakami, da imajo legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, so tudi malce leni, neorganizirani, potratni. Očitno so minili časi, ki jih je prof. dr. Miro Denišlič, predsednik zdravniškega razsodišča druge stopnje, opisoval: »Naše vodilo je, da je slovenski zdravnik deloven in skromen. Mi potrebujemo skromnost, razkošje, kolikor ga je, naj občuti bolnik, tisti, ki trpi.«

Pričakovati ali zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je iluzorno, utopično in nekoristno, velika škoda pa nastaja, ker se osredotočamo na nepravo stvar – zdravljenje namesto zdravja.

Če bi bilo komu mar za naše zdravje, bi zdravniki in drugi, ki bi jih naj skrbelo naše zdravje, stavkali pred tovarnami, ki v okolje spuščajo rakotvorne snovi, prepovedali njihovo obratovanje, bi nas nenehno opozarjali na zdravju škodljivo hrano, iz bolnišnic bi odstranili avtomate s »strup-hrano«, v bolnišničnih menzah ne bi pripravljali hrane, zaradi katere tako množično zbolevamo, v ordinacijah bi državljane poučevali veščine nezbolevanja, zdravega življenja, zdravljenja s hrano …

Čudim se, da se niti zdravniki niti vlada niti poslanci niti novinarji niti državljani ne vprašajo, kako skrajšati čakalne vrste z zmanjševanjem števila čakajočih. Zakaj število le-teh sprejemamo kot konstanto, kot nespremenljivo dejstvo, kot nekaj, na kar ne moremo vplivati in lahko zgolj nemočno opazujemo, kako se vrste daljšajo. Zakaj za samoplačnike ni čakalnih vrst? Zakaj ves čas vztrajno govorimo le o drugi plati istega problema, številu zdravnikov, novih zdravilih, večji količini denarja za zdravstvo? Zato, ker so kronične bolezni biznis, veliki biznis!

Če bi zdravnike, ki zdaj zdravijo bolnike, ki se z nezdravo hrano, tobakom in alkoholom dobesedno ubijajo in denar, ki ga trošijo za to, da s škodljivimi farmacevtskimi pripravki kar naprej vzdržujejo njihove nezdrave navade, preusmerili v zdravljenje bolezni, ki se jim je težko ali nemogoče izogniti, bi imeli najbolj zdrave državljane, najboljši in najcenejši zdravstveni sistem. Tudi zdravnikov bi imeli dovolj in bi jih lahko pošteno plačali. Zakaj to nobenega ne zanima?

Edini, ki bi zares morali štrajkati (štrajk kot odločen aktiven protest in boj za svoje pravice in ne stavka, ko se manj ali nič ne dela) so bolniki, ponižani v objekt v sistemu zdravstvenega varstva, karkoli to že pomeni.