Vlada oziroma njen predsednik nima nobene dejanske, realne moči. Moč odločanja tudi o življenjih državljanov izhaja iz simbolne avtoritete vladarja in realne moči poslušnega represivnega sistema (policija, vojska, pravosodje, inšpekcijske službe s pooblastili za kaznovanje).

Vem, da so to organi, ki so neposredno podrejeni vladi, so njen sestavni del, a vem tudi, da je njihov namen in smisel »spametovati« majhno manjšino, ki se ne pokorava volji večine. Vlada, ki ta aparat uporabi, da bi »spametovala« veliko večino, ki se noče pokoriti vladni volji, je definicija državnega udara – prevzema oblasti s strani peščice vladajočih.

Vem tudi, da ljudje, ki so zaposleni v represivnih organih, opravljajo svoje delo. Da ni v njihovi pristojnosti, da odločajo, katere predpise bodo spoštovali, kdaj bodo kako ravnali. A vendar človek je človek, ne glede na zaposlitev in uniformo. Tudi če si v vladni službi oziroma v uniformi, te ta ne odvezuje moralnega vedenja. Vsak v uniformi lahko ravna po svoji vesti ali po svojih interesih. V času stavke policisti lahko samo opominjajo in ne kaznujejo, lahko pa striktno kaznujejo, lahko natančno in počasi opravljajo svoje delo ali ga opravljajo hitro in površno. Še vedno ne kršijo predpisov, a jih izvajajo po svoje. Enake pravice imajo vse pooblaščene osebe. Enako diskrecijsko pravico bi lahko uporabili pri moralnih dilemah in ne zgolj takrat, ko gre za lastne interese. Pri odločanju, ali bodo kaznovali ali sodno preganjali kršitelje neumnih, nedoslednih, nestrokovnih, le nekaj dni veljavnih vladnih ukrepov.

A ne. So junaki, ki za bogat koronadodatek kaznujejo jedce rogljičkov, burekov, sladoledov, brezdomce, ki ne spijo na »svoji« klopci, ali zgolj tiste, ki so v rokah držali transparent. Kot obsedeni vsi državni inšpektorji (od ribiških, gozdnih, davčnih, gradbenih do sanitarnih) in policisti iščejo ter kaznujejo tiste, ki ne spoštujejo protikoronskih odlokov oziroma ne ubogajo vlade. Čeprav sami vedo, da so določeni vladni ukrepi nepravični, pretirani, strokovno sporni ali v celoti nestrokovni. Ali z doslednim, striktnim kaznovanjem izkazujejo podporo vladi, upravičujejo dodatek k plači, ali pa so le poslušni državni uslužbenci? Do kod gre ta poslušnost? Do sramotnega kaznovanja raznašalca hrane, ki si je privoščil malico, daleč stran od drugih, ali ovadbe dijakov, ki je protestiral zoper zaprtje šol? Pri nas smo že gledali uporabo pendrekov, solzivca, gumijastih nabojev in vodnega topa. Bi uporabili prave naboje, če bi tako ukazala vlada?

Ali je te poslušnosti več v represivnih organih kot v drugih družbenih strukturah? So poslušni tudi zdravniki in duhovniki? Smo običajni ljudje manj poslušni? Je človek po naravi tako ubogljiv in nehuman, da je pripravljen škoditi sočloveku in celo tvegati njegovo življenje, zato da bi ugodil volji avtoritete?

V prelomnem eksperimentu socialnega psihologa Milgrama, ki ga je izvajala v ZDA od 1960 do 1963, v katerem so naključno izbrani ljudje pod nadzorom avtoritete vodje projekta znanstvenika zadajali vse večje elektrošoke poskusni osebi, če ta ni pravilno odgovorila na zastavljena vprašanja. Elektrošoki so bili fiktivni, vodja poskusa kot dejanska avtoriteta je zahtevala dajanje še močnejših elektrošokov, vse do meja, ko bi z elektrošokom poskusno osebo ubili, če bi bili realni. Izvrševali so zahteve (ne ukaze) avtoritete in nadaljevali z dodajanjem močnejših elektrošokov, čeprav so slišali jok, moledovanje in krike poskusne osebe, da ga boli, da ne more več, da bo umrl. Nobena grožnja ni bila potrebna, nobenega strahu pred posledicami neubogljivosti ni bilo. Vsak je lahko kadar koli izstopil iz eksperimenta, a je večina kljub pomislekom, nelagodju in strahu vztrajala do konca. Le redki so se avtoriteti uprli in zapustili eksperiment, saj niso hoteli sodelovati v zadajanju bolečine sočloveku. Eksperiment so različni znanstveniki velikokrat ponovili v različnih krajih, pri različnih ljudeh, v različnih situacijah, a zaključek je bil enak – ljudje smo pripravljeni izvrševati navodila avtoritete, čeprav ta nima realne moči in nam ne grozi nikakršna posledica zavrnitve navodil.

Videti je, da je poslušnost globoko privzgojena drža. Pri otrocih je zelo zaželena in zelo cenjena, na poslušnost otrok so starši sila ponosni. Tisoče generacij je bilo vzgajanih v poslušnosti. Vsi ljudje, ki se niso sami prevzgojili (ponovno sami rodili) in postali osvobojeni od vseh avtoritet, so poslušni. Za svobodne ljudi so njihova moralna drža, sočutje, solidarnost in podobne vrednote nekaj, česar ne more povoziti nobena zahteva, noben ukaz, nobena grožnja.

Nekritična poslušnost je pogubna. Poslušnost povozi vse druge vrednote, kot je sočutje ali morala. Zaradi poslušnosti je bilo storjenih največ gnusnih, najbolj množičnih zločinov v zgodovini. Vsi mučitelji, klavci, navadni vojaki morilci in tudi njihovi predpostavljeni so bili le poslušni izvrševalci ukazov. Brezpogojno izvršitev ukazov avtoritet poslušni sprejmejo kot državljansko in moralno dolžnost, kot vrhunsko moralno držo in so na to ponosni. Ne ozirajo se na to, ali so ali bodo s tem koga nepravično prizadeli, ali je njihovo delo moralno upravičeno, pravično…

Vsak človek je osebno odgovoren za svoja dejanja. Nobena avtoriteta (ne nadrejeni, ne predpis, ne ukaz) ga ne more prisiliti, da bi naredil nekaj nečloveškega, nemoralnega. Nekaj, kar bi nasprotovalo njegovi vesti.

Kdo vladam daje moč? Poslušni državljani.