Imam petnajstletnega sina, a on ni težava. On je Darilo.
Končuje devetletko in poleg zbiranja točk za srednjo šolo in deklet, ga počasi začenjajo zanimati povsem običajne stvari in pri pojasnjevanju nekaterih imam večje težave kot pri spolni vzgoji. Saj veste, ko si oddahneš, ker si uspel končno pojasniti kako otrok pride iz maminega trebuha pa mu moraš pojasnjevati, kako je prišel noter. Zdaj gre za bolj mučna vprašanja.
Npr. zakaj je tehnik, ki je v hiši popravljal neko napravo 40 minut, zaračunal eno uro in še pol ure za prihod in odhod. Za 40 minut zaračuna 90. Ni zadovoljen s pojasnilom, da tako dobesedno kradejo (oprostite, zaračunavajo neopravljeno delo) skoraj vsi. V podjetju, ki nam vzdržuje računalniške programe, zaračunajo najmanj 15 minut. Pokličem, v minuti mi odgovorijo, kje moram kaj obkljukati, in pošljejo račun za 15 minut. Pa je to pošteno, me vpraša? Seveda ni, ampak …
Ko na poročilih znova in znova omenjajo poslanca, ki je ponaredil srednješolsko spričevalo, hitro preklopim, da mi ne bo treba pojasnjevati, kako je možno postati ugledni državljan, ko si pa tat, lopov, lažnivec. In ni bil prvi in ne zadnji. Kaj naj mu rečem, kakšna družba pa smo, v kateri ima tat in lažnivec dovolj poguma kandidirati za poslanca. Dovolj težav sem imel s pojasnjevanjem tega, kako ugledni in vplivni kradejo državi, delavcem, mi pa smo jih razglašali za vzornike. Da ne govorim o mukah pri pojasnjevanju, zakaj poslanci sovražijo svoje kolege, jih zmerjajo, lažejo… Koliko uglednih politikov, županov, direktorjev je v kazenskih pregonih ali pa resno povezani z nepoštenimi posli. Predsednik države trdi, da laže predsednik vlade. Predsednik vlade trdi, da laže predsednik države. Bivši predsednik države pravi, da predsednik vlade stalno laže, a predsednik vlade pravi, da je bivši predsednik naročal aretacije. Ata Soče trdi, da pošteni, odrasli ljudje ne lažejo. Kdo je lažnivec: Turk, Janša, Kučan ali Soče? Hude težave imam.
Kaj naj odgovorim, ko vpraša, kaj je večje mučenje otrok: obrezovanje, ko bolečina traja nekaj dni ali leta in leta psihičnega nasilja – vzgoje, da otroci morajo verjeti v nekaj v kar verjamejo njegovi starši? Kako naj mu pojasnim, da je za psihiatrinjo, kar varuhinja človekovih pravic po stroki je, košček kožice pomembnejši od velikega kosa duše? Čustveno in moralno obrezani neverniki in verniki so vladarji našega časa.
Ali so otroci zasebna last staršev? Niso, vendar …
Ali je res ves svet utemeljen na prevari, kraji, laži? Ni, vendar …
Ali tisti, ki imajo oblast (moč, šolstvo, denar, policijo, zdravstvo…) ne ukrepajo, ker vse to pridobiš in obdržiš, če kradeš, lažeš, sovražiš? Ne, vendar …
Ali naj bo moj otrok popolnoma nezaščiten in zelo ranljiv v tej družbeni »rasti in razvoju«? Ali obstajajo kakšni seminarji za učenje teh veščin, kajti, jaz jih ne obvladam in se jih nimam namena učiti.
Vem, da boste rekli, da težava, ki nima rešitve, ni težava. Res je, moja težava je pravzaprav ravno v tem, ker to o čemer pišem ni težava, ni rešitve, to je preprosto način funkcioniranja sistema, ki gradi in utrjuje takšno vedenje in hkrati s tem uničuje samega sebe.
Ne grem se več vzgojitelja. Nočem težav. Odgovarjal bom le s tem: življenje je pač takšno. Bom zmogel? Bo fant to razumel, da je vse dovoljeno in da je vse prav: kradi, laži, trpinči, obtožuj, zlorabljaj, sovraži. Ne, ne, ne smem!
A včasih se le utrudim in zvečer napišem kaj tako neumnega, kot je to pismo.
Jutri bo nov dan, ko bo oče Soče znova jasno (za)povedal: odrasli ne lažejo, uspešni ne kradejo, dobri ne sovražijo, ljubeči ne mučijo. Takšni so Darilo za ves svet.
Napisano 17. 2. 2012