Žejen ob potoku

Objavljeno dne 12. 06. 2012 v kategoriji: Otroci, Učimo se, Zdravje
Nekoč sem nekega gospoda vprašal, kako to, da mnogih mojih nasvetov in priporočil ne upošteva. Pa mi je odgovoril, da ne ve natančno, da morda zato, ker ni bil pravi trenutek, ker morda nisem imel pravega pristopa, ker nisem bil dovolj prepričljiv, ker ni imel denarja v tem trenutku …
Vprašal sem ga, ali res ni prepoznal svojih interesov in opozoril, da je moja pomembnost le v moji verodostojnosti: ali govorim resnico, ali govorim o stvareh za katere sem strokovno in moralno kompetenten. Drugače sem nepomemben: enako bi lahko ista priporočila slišal od koga drugega, lahko bi jih kje prebral … 
Prav bi bilo, če bi v vsaki moji besedi iskal lastne koristi. Ko bi ugotovil, da mu nekaj koristi, bi to lahko začel takoj uresničevati. Podkrepil sem z banalnim primerom. 
»Če bi vam ob grozečem mahanju z rokami, z izrazito jezo, besom in nestrpnostjo ob najbolj nemogoči uri zakričal: “Marš, ti neumno, zabito, grdo bitje takoj zdaj v Ljubljano in se takoj vrni! Ko prideš nazaj, dobiš takoj na roko 1.000 evrov!”, kaj bi naredili?«, sem ga vprašal.
»Seveda bi šel v Ljubljano!«, mi je odgovoril.
Torej bi takoj prepoznal lastni interes (jurja evrov) in se sploh ne bi zmenil za barvo in višino mojega glasu, za čas in prostor, za izgovorjene žaljivke še manj. Mislil bi si: »Govori ti kaj hočeš, jaz bom zaslužil tisoč evrov!« in pripravljen bi bil plačati 50 evrov za bencin! Morda bi se peljal celo s taksijem.
Pogosto komu dam nasvet, ki je vreden veliko več kot tisoč evrov, reagira pa tako, kot če bi me v prejšnjem primeru gospod vprašal: “Kaj pa naj delam v Ljubljani ob tej uri!” in bi ostal brez tisočaka.
Kdor ne skrbi za svoje interese, pač ne pridobi koristi: ne boljšega zdravja, ne večje sreče, ne intelektualnega, čustvenega ali duhovnega napredka in na koncu ne denarja. 
A kaj, ko ljudje ne skrbimo za svoje interese. Nočemo! Ko nekdo ni pripravljen (ne želi, noče, ne more, ne zmore – zavestno ali podzavestno),  mu nihče ne more pomagati.
Spomnim se kitajskega reka, ki pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da pije.
Ko smo že pri Kitajcih – vsi ste že slišali za knjigo Kitajska študija in mnogi jo tudi že imate. Sem zelo radoveden: koliko bralcev je spremenilo prehranske navade? Koliko jih je ob branju imelo vklopljene senzorje in iskalo lastne interese in koliko se jih je ukvarjalo s tem, kdo je avtor, ali to velja tudi za nas, ali je dovolj dokazov …, koliko jih je pomislilo, da to res ne more biti res, saj če bi to bilo res, bi to in to tovarno že zaprli, ali pa so rekli, da so vse že tudi sami vedeli, itd. – in niso ničesar spremenili.
Takšnih je najbrž več kot tista dva, ki sta nam pisala, da v knjigi ni tistega, kar sta pričakovala, da je to bolj ali manj znano, da je napisano nekako po ameriško … Od več kot 3.000 kupcev (približno 8.000 bralcev), le dva! A dvomim, da je 7.998 drugih bralcev pripravilo načrt spreminjanja prehranskih navad. Natisnili smo drugo izdajo Kitajske študije. Ne vem, kako bo z naslednjih 8.000 novih bralcev, ali bodo skrbeli za svoje interese?
Nobenega ne morem pripeljati niti do potoka, zato pa sem potok pripeljal k vam. Nikogar ne morem prisiliti, niti da bi pil. Svoje poslanstvo vidim samo v tem, da komu, ki to želi, pokažem potok in rečem: »Poglej, tukaj je vir tvojega zdravja!« Ni za pričakovati, da bi ljudje sami študirali in raziskovali, zato sem rezultate izvirnih znanstvenih raziskav prinesel k sebi in k vam. Nobenega pa ne morem prisiliti, da bi bral in skrbel zase. Tako je tudi prav. Zato tudi moja pisanja nimajo namena prepričevati ali vsiljevati, ostajam zgolj skromen informator z opozorilom: imeti informacijo o nečem in vedeti ni enako – nekaj vemo, če to tudi udejanjamo. Zato, da nekaj začnemo uresničevati v praksi potrebujemo veliko dokazov, zmeraj znova in znova jih moramo slišati / brati / videti, od različnih ljudi, iz različnih virov, moramo biti pripravljeni na spremembe in si jih želeti. Lep primer so kadilci, ki odmahnejo z roko, češ da vedo kako kajenje škodi, v resnici pa ne slišijo opozoril, ne vidijo napisov na škatlicah cigaret, ne berejo informacij o škodljivosti. Oni v resnici ne vedo, da kajenje škodi njihovemu zdravju.
Naj zaključim še z enim Kitajcem – menda je Lao Ce zapisal modrost, ki je velika zdravstvena resnica: »Ozdraviš takrat, ko se naveličaš biti bolan!«
Se je kdo naveličal biti bolan? 
27. 6. 2011





Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke