Mrtvi niso ne bogati in ne revni

Objavljeno dne 13. 06. 2012 v kategoriji: Učimo se

Kot da bi bilo včeraj, a minilo je točno eno leto, ko sem napisal članek Memento Mori. 

V tem letu, od enega do drugega Dneva mrtvih, se je število mrtvih povečalo za približno 400 takšnih, ki so naredili hitri samomor, število tistih, ki so se ubijali leta in leta, dokončno pa umrli v tem času je ogromno: 3.000 zaradi kajenja, nekaj tisoč zaradi srčno žilnih bolezni in za posledicami sladkorne bolezni, približno 700 zaradi alkoholizma itd. 

Tisti, ki so izbrali hitro smrt, so se zavedali posledic svojega zadnjega dejanja. Eno dejanje, ena posledica — smrt.
Tisoče in tisoče drugih se ne zavedajo posledic svojih vsakdanjih dejanj. Veliko posledic — veliko majhnih smrti. Kako pa se naj zavedajo, ko jim tisto, kar jih po malem ubija, ugaja, jih osrečuje in so morda prepričani, da je to celo zdravo. Nekateri se zavedajo teh posledic, a računajo, da bodo med srečniki, ki se bodo po statističnih zakonitostih nekako »prešvercali« v skupino srečnežev, nekateri se nočejo zavedati, mnogi resnično niso dovolj temeljito informirani … 
Kakor koli že, veliko ljudi prezgodaj umre zaradi načina življenja. 
Kako se motivirati, da malo več telovadimo, pojemo malo več zelenjave in sadja, zaužijemo manj soli, maščob, mleka, alkohola, strupov iz cigaret in konzerv …
Nekaterim je dovolj informacija, drugi potrebujejo nekaj prepričevanja, tretje motivira majhna zdravstvena težava, nekaterih pa ne niti diagnoza najhujših bolezni. Zdi se, da je nekaj samouničevalnega v vsakem v nas.

Ne gre za to, da bi poskušali postati večni obiskovalci pokopališč. Gre za kakovost življenja do takrat, ko bodo »nas« začeli obiskovati. V tem letu je umrl tudi znani Steve Jobs, ki je na nekem predavanju povedal: »Popolnoma brez pomena je, če si najbogatejši na pokopališču!«. Mar res? Čemu se je potem on, in mnogi drugi »velikani« našega časa, do zadnjega diha boril za dobiček — plačal delavce najmanj kolikor je še lahko, prodajal po najvišji ceni, koliko je še lahko?
Že lani smo se spomnili, da je »Memento Mori« (»Pomni, umrl boš!« ali »Zavedaj se, da boš umrl!«), v starem Rimu vzklikal suženj, ko je spremljal zmagovalca, ki se je po vojaških uspehih vračal v Rim. Ta klic je bil opozorilo, da je vse minljivo: zmaga in slava.Morda je današnji dan pravi trenutek, ko lahko vsak sebi reče: »Umrl bom!« Jasna misel o lastni smrti kot prenehanju bivanja v tej obliki v tem času in prostoru, deluje zelo terapevtsko in celo odrešujoče. Težave, bolezni, nezadovoljstvo, nemir, nesrečo…  imamo le dokler smo živi. 

Vse, kar tako bolestno kopičimo, ob jasnem zavedanju lastne tukajšnje minljivosti, dobi drugačen pomen. 
Mrtev človek ne more biti ne bogat in ne reven. Če kaj vrednega pusti za seboj, je ljubezen zaradi katere se ga bodo z nežnim nasmehom spominjali vsak dan in jo ne bodo merili z debelino granitnih plošč, velikostjo vencev ali številom sveč. To, tako in tako, nima prav ničesar opraviti z mrtvimi, ampak z nečimrnostjo živih.
29. 10. 2011





Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (84)
    • Knjige (6)
    • Medicina (39)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (42)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (38)
  • Foto galerija

  • Značke