Prejemam veliko vaših pisem in prav za vsako sem iskreno hvaležen. Vsako me po svoje obogati, prinese nekaj novih informacij. V preteklih tednih sem prejel kar nekaj preposlanih e-mailov z enim sami vprašanjem: kaj o tem menite vi. Gre za dokaj staro pismo o škodljivih učinkih soje iz katerega bi človek lahko sklepal, da je soja smrtno nevarna rastlina. Da ne bi odgovarjal vsakemu posebej in ker menim, da bi moje mnenje utegnilo zanimati tudi vas, sem se odločil, da ga uvrstim v informacije za zdravje.
Najprej nekaj načelnih stališč. Prvič. Ne obstaja hrana ali hranilo, ki bi bila koristna ali škodljiva ne glede na količino. Včasih je med strupom in zdravilom razlika le v količini ali koncentraciji. Nobeno pretiravanje ni dobro. Drugič. Zdravo prehranjevanje temelji na raznolikosti. Ena rastlina ali hranilo ne vsebuje vsega, kar potrebujemo. Tretjič. Nobeni izolirani snovi iz kateregakoli hranila ne bi smeli pripisovati posebnega (prevelikega) pomena. Vse snovi skupaj, v naravni harmoniji in medsebojnem delovanju ustvarjajo tisto, kar je koristno za nas. Četrtič. Nadomeščanju živalskih beljakovin ni treba posvečati prevelike pozornosti in ni treba iskati ene rastline, ki bi nadomestila živalske beljakovine.
Tudi drugače slišim dobronamerna opozorila, da je soja nevarna. Ko odgovorim, da soje skoraj ne uživamo, me zaskrbljeno vprašajo: od kod pa dobiš beljakovine, če ne ješ soje.
Soja je rastlina, ki je bila najprej prepoznana kot popolna hrana, zdaj pa je naenkrat postala zelo nevarna. Soja iz mojega vrta (ko bo žena to brala, bo dvignila obrv in vprašala: čigavega vrta!?), torej, soja iz najinega vrta je nekaj drugega kot soja, na embalaži katere piše »proizvedeno v EU«, da o kakšni drugi soji niti ne govorim. Ideja: poiščite gensko nespremenjeno in netretirano sojino zrno in vzgajajte lastno sojo. Z vrtom, v katerem uspeva tudi čičerka, adzuki fižol, mung fižol, dolga vigna, goji jagode, tudi kakšna figa in še veliko drugih rastlin se bom pohvalil kdaj drugič. Sojo v kuhinji uporabljamo povprečno dva krat na mesec pri enem obroku, občasno pa kot dodatek kakšni drugi jedi. Tako fitoestrogeni ne vplivajo na tri moške družinske člane, ženi pa najbrž malo pomagajo. Sojine napitke uporabljamo kot dodatke. Morda kdaj pomešamo riževo in sojino mleko, uporabimo občasno sojin jogurt, smetano. Zelo redko uporabljamo tofu, da o okari in podobnem niti ne govorimo. Dokaj redno uporabljamo sojin miso z različnimi okusi in sestavinami ter sojino omako Kikkoman – oba izdelka sta naravno fermentirana soja. Fitinska kislina v soji ni samo slaba (škodljiva), ima tudi veliko koristih funkcij in strašiti z njo je potrebno le tiste, ki zaužijejo veliko soje ali drugih stročnic vsak dan. V naši prehrani stročnice niso zelo zastopane, običajno jih namakamo in kuhamo, tako da s fitinsko kislino nimamo nobene skrbi.
»Kaj pa potem jeste, Sočetovi?«, se morda vprašate. Povabil bi vas na kakšno kosilo, a ceneje bo, če vam zaupam kakšen recept ali pa napišem, kaj običajno jemo. Osnova našega prehranjevanja je škrobna hrana: zrna, žita, krompirji in veliko različne zelenjave ter sadja … Takšna hrana zagotovi vse, kar potrebujemo: beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vitamine, minerale, vlaknine.
Še eno opozorilo je te dneve polnilo elektronske nabiralnike in tudi časopisne stolpce. Zdi se, da so ustvarjalci in glavni distributerji tega sporočila prodajalci vitaminskih dodatkov in mleka, kateremu že skoraj standardno dodajajo vitamin D3. Dobronamerno se sklicujejo na neko študijo, v kateri bi naj ugotovili, da več kot 50 odstotkov Evropejcev trpi zaradi pomanjkanja tega vitamina. Priznajo sicer, da bi lahko bil vzrok za pomanjkanje tega vitamina premajhna izpostavljenost sončni svetlobi oz. preveč pokrivanja z oblačili ali kremami z izjemno visokimi zaščitnimi faktorji. Dobro je, da so zalegla opozorila dermatologov, da je sončenje nevarno, a tako kot pri soji je treba imeti pravo mero. Petnajst minut zjutraj ali popoldan, trikrat na teden z odkritim obrazom, dekoltejem in rokami naj bi zadoščalo, da telo samo sintetizira dovolj tega vitamina, pravzaprav hormona, ki je mnogo pomembnejši, kot le za trde kosti. Enako kot pri soji, tudi pri dodajanju vitamina D3 je pretiravanje nevarno.
5. 11. 2011