Zaradi sebe

Objavljeno dne 24. 08. 2012 v kategoriji: Učimo se

Vsi smo kdajpakdaj naredili nekaj, na kar nismo ponosni. Odrasla, suverena oseba postanemo takrat, ko to priznamo in to nehamo počenjati. Odrastemo tedaj, ko ne krademo niti takrat, kadar ni možnosti, da nas dobijo, in ko ne lažemo, čeprav nas ne morejo ujeti na laži. Za prijatelje in vladarje bi morali izbirati odrasle in le častne ljudi.

Mnogi ljudje so nam blizu: sorodniki, sodelavci, sosedje, znanci … Imenujemo jih z različnimi imeni, tistim, ki imajo podobne moralne vrednote, pa rečemo – prijatelji. Niti s sorodniki ne moremo biti prijatelji, če imamo različne moralne vrednote. S prijatelji imamo lahko različne okuse, izobrazbo, premoženje, poreklo, vero, a ne moremo imeti različnih vrednot. Razlika med sorodniki in prijatelji je, da si prijatelje sami izbiramo, sorodniki so nam dodeljeni. Idealno je, če smo s sorodniki hkrati tudi prijatelji. Ljudje, ki jih izbiramo, so lahko v našem življenju pomembnejši od sorodnikov in pogosto odločilno vplivajo na naše življenje.

V življenju ne izbiramo le prijateljev, izbiramo tudi ljudi, ki zastopajo naše interese v državnih organih, političnih, strokovnih ali interesnih združenjih. Zaupamo nekomu, ki ima podobne vrednote, in zanj verjamemo, da bo namesto in v imenu nas deloval v našo korist. Mislimo, da se lahko zanesemo na njih, da bodo držali besedo, da bodo izpolnili obljubljeno. Prijatelje in zastopnike izbiramo za določen čas in pod določenimi pogoji; dokler imajo enake vrednote, kot takrat, ko smo jih izbrali. Kaj storiti, ko ugotovimo, da izbrana oseba (prijatelj, zastopnik) nima tistih vrednot, za katere smo bili prepričani, da jih ima? Ali mu lahko še kdaj zaupamo? Ali smo lahko o čemerkoli še prepričani? Je obnašanje te osebe predvidljivo, iskreno, pošteno, zanesljivo? Kako naj vemo, kdaj bo v prihodnosti govoril laži in kdaj resnico in ali bo deloval v naše dobro?

Kaj je že čast?

Izbrani bi moral vedeti, da je njegova izbranost pogojna in začasna. Ponosen bi moral biti, da je izbran, in bi moral narediti vse, da ohrani to čast. Ko ga kdo spomni na kakšno nečastno dejanje, bi se moral distancirati od tega dejanja: moral bi ga takoj priznati, obsoditi, pojasniti okoliščine, vzroke in posledice dejanja, dati trdna zagotovila (še bolje dokaze), da bi zdaj ravnal častno, ter, če le lahko, odpraviti posledice tega dejanja. Če takoj in brezpogojno ne prizna napake in se zlaže, dokaže, da je še vedno lažnivec in tat. K stari napaki doda novo, še hujšo in takrat zaupanje, prijateljstvo izgubi.
Jasno in strogo distanciranje od dejanja je vprašanje poštenosti tistih, ki izbiramo. Ko gre za prijatelja vsak ravna po svoji presoji. Razumevanje okoliščin in odpuščanje nikakor ne sme pomeniti sprejemanja dejanja. Če se prijatelj ne distancira od svojega nečastnega dejanja, se moramo distancirati od prijatelja. Ponarediti diplomo ni enako kot pasti po stopnicah, zboleti … , ko te prijatelji ne smejo pustiti na cedilu in ti morajo pomagati. Pri izbranih zastopnikih nimamo takšne neposredne moči, zato je treba izkoristiti moč medijev, moč javnosti. Vsi, ki jih je zastopnik prizadel s tem, ker je izdal njihovo zaupanje, bi se morali javno distancirati in zavračati vsakršne stike z njim.
Razumem, da nečastna dejanja ljudje storijo v stiski, ampak morajo vedeti, kje je meja in da je onstran te meje drug svet. Ko težave začneš reševati na moralno nesprejemljiv način, moraš vedeti, da boš izgubil prijatelje – tiste, ki imajo drugačne moralne vrednote. Najhujša kazen za lažnivce je, da jim ne moremo verjeti, tudi ko govorijo resnico in ko jim je zelo pomembno, da bi jim verjeli. Na goljufiv način priti do ugleda, statusa in standarda, ki ti ne pripada, ni enako, kot ukrasti kruh, da nahraniš lačne otroke. Revni običajno pokončno stojijo v urejenih vrstah pred vrati Rdečega križa, a objestneži kradejo in lažejo zato, da bi imeli še več ne nujno potrebnih stvari.

Vsi lažnivci, vsi tatovi?

Postali smo družba, v kateri beseda poštenost ne pomeni veliko in je način zbiranja dokazov postal pomembnejši od vsebine. Tožilec, za katerega imajo dokaze, da je jemal podkupnino se brani, da dokazi niso bili zbrani po predpisih. Ko dobijo pijanega politika za volanom, izjavi, da gre za politično zaroto. Ko ugotovijo, da je direktor državnega podjetja kradel in lagal, ga kljub temu ponovno izvolijo, ko poslanca dobijo s ponarejenim spričevalom, izjavi, da ga ni ponaredil on, ko ugotovijo, da je poslanec prepisoval pri magistrski nalogi, ta sprašuje po verifikaciji računalniškega programa, s katerim so ugotovili goljufijo. Ko predsednik vlade prepiše govor drugega politika, sprejme še nagrado in prepisovanje zanika. Pri nas nihče ni tat ali lažnivec – le politične nasprotnike ima! Kakšen cinizem, kakšna žalitev za nas, ki smo jih izbrali! Vedo, da mi vemo, da lažejo, a vseeno lažejo. Vedo, da vemo, da so kradli, a so ponosni, ker ni pravnomočno dokazano. Ni pomembno, kdaj je bilo kakšno dejanje storjeno, pomembno je, da lažejo ZDAJ. Zdaj so lažnivci.
Zakaj ni vsaka svinjarija kaznivo dejanje? Zato, ker je zakon vedno zakon močnejšega, tistega, ki ima oblast, a oblast očitno ne pomeni več nič drugega, ko priložnost krasti na veliko.
Zakon morale bi moral biti močnejši. Tega ima vsak v sebi in mu ga nihče ne more odvzeti. Po tem zakonu bi morali ravnati, ko izbiramo prijatelje in zastopnike. Ni pomembno, ali kaj piše v ustavi ali v zakonu. Ljudje so vedeli, kaj je prav in kaj narobe, tudi ko ni bilo zakonov. Zakaj danes nikogar ni sram? Zakaj danes tako malo damo na čast in poštenje?
Lažnivcev in tatov verjetno ni sram zato, ker so prepričani, da ne izstopajo iz okolja, da smo enaki njim, da bomo razumeli in pozabili. Navsezadnje si najbrž celo mislijo, če ne bi bilo zelo veliko lažnivcev in tatov, ne bi potrebovali toliko policistov, inšpektorjev, kontrolorjev dopinga, tožilcev in sodnikov. Z brezpogojnim javnim distanciranjem bi bilo sporočilo jasno: “Nismo vsi lažnivci in nismo vsi tatovi.” Mlade ljudi bi usmerjali v častno ustvarjalno delovanje, in ne v nepošteno iznajdljivost. Učili bi jih živeti častno in pošteno in oni bi točno vedeli, kaj to pomeni. Vedeli bi, da spoštovanje, čast in ugled moramo pridobivati zaradi sebe.

Zaradi sebe!

Gospod je bil poslovodja v neki državni perutninski farmi. Tudi če je prodajal sorodnikom in prijateljem, je vsakega piščanca stehtal in zaračunal. Nihče ni vedel, koliko piščancev je na farmi, in nihče ne bi mogel ugotoviti, če bi katerega kar podaril, kaj šele, če bi zaračunal kakšen gram manj, a tega ni počel. Res je, da se je to mnogim zdelo čudaško, a so ga vsi zelo spoštovali. Bil je pošten zaradi sebe.
Ugleden, urejen gospod gre mimo berača in ga pozdravi: “Dober dan, gospod.” Berač mu odgovori: “Kakšen gospod neki sem ti jaz, ali si slep.” Gospod mu odgovori: “To sem vam rekel zaradi sebe!”. Dokler so zanj bili vsi drugi gospodje in gospe, je bil tudi sam gospod.
Po treh letih bombardiranja Sarajeva novinar vpraša nekega gospoda, zakaj se vsak dan zjutraj obleče, obrije in uredi, kot da bo šel v službo. Odgovori mu: “Zaradi sebe.” Vse so mu lahko uničili, le njegovega dostojanstva in ponosa ne in to je ohranjal zaradi sebe.
Gospod ob kosilu glasno rigne in reče: “Oprostite!”. Nekdo mu odvrne: “Saj smo vsi sami domači.” On pa odgovori: “To sem rekel zaradi sebe!”
Ko je znanec odšel na šolanje v ZDA, si je za izpit pripravil nedovoljena pomagala in pripomočke pa so ga Američani čudno gledali. “Če boš prepisoval, se ne boš nič naučil. Ne učiš se za oceno, ampak zaradi sebe!” so rekli.
Ko živimo častno in pošteno, ohranjamo lastno dostojanstvo, ponos, visoko lastno vrednost. Odrastemo takrat, ko nekomu pomagamo in zamolčimo, da smo pomagali; negujemo kulturno vedenje, ko smo sami; smo urejeni in lepo oblečeni, ko nas nihče ne gleda; smo pošteni tudi takrat, ko ni možnosti, da nas dobijo; ne lažemo, ko nas ne morejo ujeti na laži. Odrasli ljudje imajo dovolj poguma, da priznajo, da so v življenju odraščali – delali in popravljali napake.
Izbrani vladarji bi s svojim vedenjem morali sporočati: bodite tudi vi častni, pošteni in dobri ljudje. Sporočilo državljanom, posebno mladim, ne bi smelo biti: “Pazi, da te ne ujamejo, če te vseeno zalotijo, pa vztrajno zanikaj!” Resnica je pogoj za svobodo, mentalno in duhovno zdravje posameznika in družbe, častno in pošteno delovanje pa pogoj za vsakršen blagor. V življenju gre za to, da dokažemo sami sebi, kaj zmoremo in česa smo sposobni.






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (75)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (35)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke