Pohvala je kisik za dušo

Objavljeno dne 17. 09. 2012 v kategoriji: Otroci, Učimo se

Začelo se je novo šolsko leto in morda bodo moje starševske izkušnje koristne še za koga. Pred približno trinajstimi leti sem v neki kolumni zapisal zgodbico, ki je še kako aktualna. 

Pohvala je kisik za dušo

Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi dveinpolletni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: “Lan je kakal na stranišču!” in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: “Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!”
 In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja “Lan je velik!”, nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
 Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: “Nikoli več!”
 Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu – najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: “Nikoli več!”
 “Kaj nikoli več?” vprašava oba, skoraj hkrati.
 “Nikoli več fizike,” odgovori, “danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike,” pojasni razlog svojega veselja.
 “In koliko si pisal?”, sva spet z ženo uigran par.
 “Tri!””, odgovori s še vedno veselim glasom.
 “Samo trojko si dobil, pa si že vesel,” pokomentiram, soproga pa doda: “V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!”
 Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: “Vama pač nikoli nič ni prav.” in se zapre v svojo sobo in sam vase.
 Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila. Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in ponos pa sva spremenila v jezo in žalost.
 Zakaj?
 To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi rekla: “Končno uporabljaš stranišče, in to je nekaj povsem normalnega.” Kaj če bi Leu rekla: “Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju – vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo.”
 Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri enemu videla, kaj je naredil, pri drugem pa sva videla, česa ni naredil. 

Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite: V vsaki situaciji je treba videti tisto, kar zasluži pohvalo. Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.

Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.

Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!«

14. 2. 2011

 

Pojej živo žabo 

“Če bi jaz delal samo tisto, kar mi paše, bi ti danes manj užival. Ker sva midva (pokažem na ženo) delala tisto, kar se nama ni ljubilo, je tudi tebi danes lepo!”, sem zabrusil sinu, ko je na začetku osnovne šole rekel, da se mu ne ljubi učiti.

To je bil povod za pogovor o tem, kaj je treba delati, ali tisto, kar nam ugaja ali tisto, kar nam koristi. Vse njegove naloge sva razdelila v dve skupini: na tiste, ki so prijetne (se mu ljubi) in tiste, ki so koristne (se mu ne ljubi). Prijetne sva označila z velikim P, koristne pa s K. Seveda sva med prijetne uvrstila igre, dopisovanje s prijatelji ipd., med koristne pa učenje, trening ipd. Oba sva vedela, da gre za veliko poenostavljanje, saj je veliko opravil koristnih in hkrati prijetnih, ampak za moj namen je bila ta poenostavitev potrebna.

Poenostavljeno: opravljanje koristnih nalog nam zmanjša trenutni užitek, vendar nas pripelje do pomembnega cilja, opravljanje le prijetnih nalog pa ustvarja le trenutne užitke in bo dolgoročno povzročilo številne neprijetnosti ali celo trpljenje.

Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti odpovedati se trenutnim užitkom zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim užitkom (užitek hranjenja, pitja, kajenja, drogiranja, igranja …) ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. Lana spomnim, da to pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino in kot argument citiram staro grško modrost, ki pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno. Da ta najin pogovor ne bi bil hitro pozabljen, je na to temo pripravil miselni vzorec. Pripravil je tole:

Slikica ga je opominjala, da se zmeraj sam odloča, ali bo tisto, kar bo delal zanj koristno in ali bo prispevalo k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.

Skrivnost uspeha je v tem, da si koristne naloge narediš prijetne, in da najprej narediš tisto, kar je najtežje. Če moraš narediti nekaj težkega, zoprnega (v prispodobi: pojesti živo žabo), naredi to čim prej. Potem hitro spoznaš, da je vse težko, dokler ne postane lahko in da je pot do uspeha in zdravja odvisna od tega ali imamo cilje in ali nas vsak naš korak približuje temu cilju. 

Tako preprosto je, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda ker so prepričani, da tega ne zmorejo ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo. 

 

 

Siti ljubezni, lačni spoštovanja

V življenju je vse pomembno, tudi dober uspeh v šoli je pomemben, a ne tako zelo, da bi bilo vredno uničiti otrokovo zdravje zaradi dobrih ocen. Če ne bomo poudarjali pomena ocen, ne bomo napihovali sicer velikanskega stresa, ki ga otroci doživljajo vsak dan. Veliko bolje je biti psihofizično zdrav in srečen, kot imeti visok družbeni status in bogastvo in biti nesrečen. Ne poveličujmo pomena šole in ocen. Pomembno je, da v otroka vcepimo dobro samopodobo, pogum, samospoštovanje. Zmanjšajmo pritisk in stres, pomagajmo otroku, da bo sproščen in dobre volje, ko se začne učiti. Nihče se ne more ničesar naučiti, če je jezen, prizadet ali nesrečen, ustvarja in utrjuje pa se občutek nesposobnosti: veliko se uči (gleda v knjigo) in si ničesar ne zapomni. Lenih otrok ni, le njihov interes ni usmerjen tja, kamor bi mi želeli. V življenju je pomembno, da si odličen v tistem, kar delaš. Za vsakršen uspeh v življenje je odločilna dobra samopodoba otroka, za to pa so najodgovornejši starši. 

Otroci pričakujejo, da jih starši imamo radi in ljubezen sprejemajo kot nekaj, kar jim pripada. Starši pogosto izkazujemo ljubezen tako, da kažemo, da otroka ne spoštujemo in ga ne sprejemamo takšnega, kot je. Nekoga, ki ga spoštuješ in mu zaupaš, ne opozarjaš ob vsaki priložnosti, kaj, kdaj in kako mora narediti, ne odločaš namesto njega, ne kritiziraš ga nenehno, ne dvomiš v njegov izbor prijateljev, glasbe, oblačil. Vse to je jasno sporočilo otroku: ne zaupam ti in ne spoštujem tvojih odločitev. Z lastnimi strahovi in neprijetnimi izkušnjami otroku ne bomo veliko pomagali. Ljubezni ne merimo s količino lastnega strahu, da se otroku ne bi kaj zgodilo, da mu v življenju ne bi uspelo, ampak s stopnjo usposobljenosti, da otrok samostojno uspešno premaguje svoje ovire. 

Otroci so siti takšne ljubezni. To, česar so lačni, je občudovanje, spoštovanje in sprejemanje. Vsak otrok je vreden občudovanja. Če v družini ne doživijo občudovanja, spoštovanja in sprejemanja, gredo v družbo tistih, ki jih spoštujejo in sprejemajo. To je pri otrocih najpomembnejši kriterij pri izbiri prijateljev in ne to ali pijejo, kadijo, se pretepajo, lažejo ali kradejo. 

Vsak dan se spomnite (iščite, dokler ne najdete) kaj je dobrega vaš otrok (partner, sodelavec) naredil za sebe, za vas ali za druge. Položite mu roku na ramo, globoko poglejte v njegove oči in iskreno recite: “Bravo. Odlično si to naredil!”. To samodejno dviguje samospoštovanje, ponos in samoljubezen, nekaj, česar današnjim otrokom in odraslim zelo primanjkuje.

Tudi sami se, čim pogosteje, za hipec spomnite, kaj ste dobrega naredili za zase ali za druge, dvignite roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, se prijateljsko potrepljajte in si recite: “Bravo jaz! Rad/a se imam!”

 

(Objavljeno v 7DNI – sreda, 5. september 2012)






En odgovor na “Pohvala je kisik za dušo”

  1. Peter je dejal 28.09.2012 ob 7:04

    Bog!
    O, ko bi naši časopisi objavlali take sestavke, bi bili tudi Slovenci drugačni! Tako nam pa neprenehoma lažejo, slikajo nebesa na tem svetu brez dela, samo za denar jm gre, zato je tako, kot je!
    Ivan,
    Bog lonaj!

Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke