Kako otroku uničiti življenje

Objavljeno dne 04. 06. 2012 v kategoriji: Otroci, Učimo se

 

Vsakič postanem žalosten, ko nekdo v stanju hipnoze pove, da je eden od staršev najbolj negativna oseba v njegovem življenju, vir vsega slabega in krivec za njegove neuspehe in nesreče. Mar je možno, da starši tako pogosto delamo veliko slabega, čeprav zmeraj hočemo vse najboljše?

Hipnoza je naravno stanje popolne telesne in mentalne sproščenosti, ko je pozornost hipnotiziranca ozko usmerjena in je zmožnost zavestne kritične presoje ter zavestne kontrole nad izgovorjenim zelo zmanjšana. S pravilnim pristopom v stanju hipnoze zagotovimo popolno iskrenost in izpoved najbolj skritih (potlačenih) občutkov, globoko zakopanih in skritih v podzavesti. Obstaja terapevtska tehnika, ko hipnotiziranec v podzavesti odkriva samo negativne stvari: čustva, stanja in tudi osebe. Hipnotiziranec čisti te negativizme, na koncu ostane le en, ki ima največjo težo, ki najbolj obremenjuje in škodi in je glavni vir vseh travm. Od čustev prevladujeta dva: strah ali jeza, med osebami na seznamu negativcev prednjačita mama ali oče! Kako to, ko pa je večina staršev prepričanih, da otroku dajejo le najboljše. Kje najpogosteje pride do te zamenjave, ko hočemo dobro, naredimo pa slabo?

V imenu ljubezni

Otroci se rodijo brez zavestnih informacij o tem svetu, so kot nepopisan list papirja – tabula rasa. So tudi popolnoma nemočni in v celoti odvisni od starejših, njihovih dejanj in besed. Vse, kar doživijo, trajno in globoko zapisujejo v svojo podzavest in tako oblikujejo podobo tega sveta in podobo o samem sebi. V tem obdobju se otrok nauči, kako ta svet funkcionira, kako naj sam funkcionira in kako naj zadovolji svoje potrebe. Otroci v obdobju do približno četrtega leta nimajo ločenega zavestnega in podzavestnega delovanja. Vse, kar slišijo, vidijo in čutijo, sprejmejo brez kritične presoje, brez upoštevanja vzrokov in posledic. Vse je brezpogojna, dokončna resnica. Otroci takrat ne razlikujejo med resničnim in namišljenim, med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Za njih je vse res in vse se dogaja zdaj.

Če otroku v tem obdobju ljudje, ki jim zaupa in verjame, sporočajo, da je nesposoben, bo to sprejel kot resnico. Enako, kot če mu sporočajo, da ni lep, da ni priden, urejen, pameten. Za otroka so nepomembni razlogi: nesposoben, ker je premajhen, ne sme, ker je starša strah, len, ker ga nekaj ne zanima … 

Zato pazimo na besede – ne le na pomen, ampak in predvsem na način izražanja. Nikoli ne recimo, npr. “ti tega ne znaš, ne zmoreš, zmeraj vse pokvariš, uničiš …”.

V otroke ne vsajajmo lastnih strahov pred življenjem, pred izzivi. Otroku ne grozimo: če ne boš “tega in onega”, ne bo nič iz tebe, nihče te ne bo hotel ipd. Otroci, ki jih je strah življenja, se iz njega izključujejo, tudi z mamili in drugimi načini pobega.

Otrok mora vedeti in čutiti, da ga brezpogojno sprejemamo takšnega, kot je. Mora ločiti, kdaj in zakaj ne moremo sprejeti določenega načina vedenja, kljub temu, da ga brezpogojno sprejemamo. Nikoli (zares nikoli) pred drugimi ljudmi otroka ne zaničujemo, ne govorimo o njegovih napakah, spodrsljajih, pomanjkljivostih. Nikoli! Brezpogojno sprejemanje in spoštovanje staršev je pogoj za samospoštovanje in samoljubezen. Želeno obnašanje hvalimo: otroka pohvalimo pred prijatelji, sorodniki, dvigujemo njegov ugled, ponos, samospoštovanje. Modri starši neželeno vedenje prezrejo, če le lahko. 

V povprečni družini starši otroku 170.000-krat sporočimo, da je še majhen, da ne zna, da ne zmore, da ni sposoben, da bo razbil, uničil, padel, poškodoval … Tudi pozneje, ko odraščajo, se otroci zavedajo svoje nebogljenosti, lastne nemoči, nesposobnosti. Kakšno predstavo lahko ima takšen otrok o samem sebi? Kako težko bo takšen otrok razvil občutek, da je kos vsem težavam, da je sposoben, da zmore. Kaj pa, če otrok živi v družini, kjer je tepen in ponižan? Bo takšen otrok imel občutek visoke vrednosti, bo pogumno iskal življenjske radosti? 

Mimogrede: starši veliko krat otroka obtožujemo, da je kriv. Otroku ves čas sporočamo, da je on kriv za našo jezo, bes, razočaranost, prizadetost  … in otrok podzavestno sprejme velikansko breme odgovornosti in občutek krivde. Tudi posiljene deklice imajo velikokrat  občutek, da so one krive, ker bi naj izzivale in zato praviloma ne obtožujejo moškega, ampak mamo, ker bi jo morala zaščititi.

Starši: trenerji in terapevti

Vzgoja je usposabljanje za samostojno življenje. Starši so hkrati trenerji in terapevti. V vlogi trenerja so dolžni iz otroka iztisniti vse, kar je zmožen doseči, v vlogi terapevta mu pomagati celiti poškodbe, fizične in čustvene pri doseganju ciljev ali morebitnem neuspehu. Dobro je, da je en starš v vlogi trenerja (oče), drugi v vlogi terapevta (mama). 

Nagon po preživetju otroke žene, da premagujejo za njih velikanske ovire. Če je ta naravna vztrajnost podprta z ljubečim in razumevajočim okoljem, ki otroka spodbuja, da sam premaguje ovire, se takšen otrok lahko razvije v zdravo osebnost, ki sebe visoko spoštuje in se ima rad.

Ko otrok pade, ga spodbujamo, da se vstane in tako krepimo naravno (nagonsko) vztrajnost, brez katere noben otrok ne bi shodil in ne govoril. Ta nagon ubijamo s tem, da ga vsakič dvignemo, ko pade in vse drugo naredimo namesto njega. 

Radovednost je drugi nagon, ki ga starši uničimo, s tem, da otroku onemogočimo raziskovanje. Zaradi lastnega strahu ne dovolimo nobenega tveganja. Otrok se mora, v situacijah, ko ni ogroženo njegovo zdravje in življenje, učiti iz svojih napak, mora poskušati in tudi doživeti kaj neprijetnega, zanj in za starše. Če sta oba starša trenerja, bo otrok “pretreniran”, stremel bo le k uspehu, rezultatu, ostal pa prikrajšan za terapije. Če sta starša nagnjena k vlogi terapevta, otrok ne bo izrazil vseh svojih talentov, ne bo razvil vseh svojih sposobnostih, ostal bo prikrajšan za spodbude pri doseganju ciljev.

Z nasveti nismo vsiljivi. Vsak nasvet vsebuje sporočilo: ti tega ne obvladaš, ne zaupam ti, ne verjamem vate, nisi sposoben … Skrb in strah staršev ni izraz ljubezni, ampak nezaupanje v dober izhod. Posledica je le prenos strahu na otroka.

Dober trener ne zahteva zgolj poslušnosti, pokornosti, pridnosti. V naši kulturi je otrok manjvredno bitje, ki mora biti pokorno in pridno. Kaj znanci najpogosteje vprašajo naše otroke: “Si priden? Ubogaš mamico in očka?” V otroke vsajamo informacijo, da sta pridnost in ubogljivost najbolj zaželeni družbeni vrednoti. Dobri trenerji hvalijo, motivirajo, navdušujejo, pospešujejo in ne kritizirajo. Usmerjeni so na dosežke in ne na napake. Trenerji in terapevti dajejo svojim varovancem tisto, kar potrebujejo, in ne tisto, kar oni hočejo.

Kako otroku uničiti življenje

Če hočeš otroku uničiti življenje – mu daj vse in vse naredi namesto njega. Če hočeš otroku uničiti življenje – ga prepričaj, da ni sposoben sam doseči vsega. Če hočeš otroku zagotoviti zdravo, polno življenje, ga usposobi, da bo lahko sam dosegal vse, kar bo želel. Naloga staršev je, da otrok postane prepričan, da je sposoben doseči prav vse. Dopovedati mu morajo, da so razlike med uspešnimi in neuspešnimi, bogatimi in revnimi, zdravimi in bolnimi majhne in da je lahko biti uspešen, bogat in zdrav. 

Otroka naučimo, da razlikuje med koristnim in prijetnim. Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti, da se odpovemo trenutnemu užitku zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim nekoristnim užitkom, ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. To pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino. Starogrška modrost pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno.

Naučimo otroka odločati, tudi pri banalnih stvareh: naj sam odloči, ali bo oblekel rdeči ali modri pulover, ali bo jedel špinačo ali blitvo … Seveda mu lahko povemo posledice te ali one odločitve, a odločitev prepustimo njemu. Počasi bo dojemal, da je njegovo življenje posledica njegovih odločitev in se bo naučil sprejemanja odgovornosti.

Po vrtcu ni prepozno

V znameniti knjigi V vrtcu bo morda prepozno, je avtor Masaru Ibuka poudaril, kako je pomembno oblikovanje samopodobe v prvih štirih, petih letih. Obstaja veliko knjig o vzgoji pred porodom in celo pred spočetjem. To je resna literatura eminentnih znanstvenikov in škoda je, da pri nas o tem skoraj ničesar ne vemo. Ko starši ugotovijo, da vzgoja ni bila prava, velikokrat obupajo, češ, zdaj je prepozno. Ni prepozno in otroku morajo sporočiti naslednje: Temeljna naloga vsakega človeka je “ponovno rojstvo” (samovzgoja, osebnostna rast), kar je pravzaprav smisel našega obstoja. Ljudje odrastemo takrat, ko nehamo za svoje življenje na kakršen koli način obtoževati svoje starše, ko jim odpustimo, če so karkoli slabega naredili za nas, in ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, za svoje življenje. Ni pomembno, kakšni smo se rodili, važno je, kakšni bomo umrli in za tisto vmes smo odgovorni izključno sami.






En odgovor na “Kako otroku uničiti življenje”

  1. Meni osebno, super članek. Pohvala in še tako naprej.

Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (74)
    • Knjige (6)
    • Medicina (38)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (34)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (37)
  • Foto galerija

  • Značke