Pisal mi je doc. dr. Evgen Benedik

15.6.2023 sem ponovno objavil bodico (prvič je bila objavljane pred štirimi leti) z naslovom Marketinška mlekarska znanost v kateri sem zapisal: Dve znanstveni avtoriteti in prehranski mnenjski voditeljici v službi industrije: dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr.med. v reklamah za mlečne beljakovinske napitke in prof.dr. Irena Rogelj za Mercatorjeve mlečne izdelke. Obe imata skoraj neomejen dostop do medijev in obe hvalita “skoraj najpopolnejšo hrano za ljudi”. Žalostni časi za pošteno znanost.

Tri dni kasneje sem objavil svoj dvostranski članek iz Večera Zamolčane resnice o kravjem mleku, v katerem sem navedel 20 dejstev o vplivu kravjega mleka na zdravje ljudi, ki jih zdravniki in nutricionisti ne navajajo oziroma jih prikrivajo. Zvečer sem prejel pismo doc. dr. Evgena Benedika, v katerem kritizira nekaj let staro bodico. Zakaj? Ga je morda spodbudil aktualen članek iz Večera? Z g. Evgenom Benedikom se osebno ne poznava, nimava neporavnanih računov. Med nama ni konflikta.

Seveda sem na pismo odgovoril in se je razvila zanimiva korespondenca. Menim, da ima javnost interes vsaj delno in površno spoznati, kako znanstveniki ščitijo drug drugega, kaj pomeni znanstvena etika in morala, s kakšnimi argumenti in dokazi obračunavajo z “nasprotniki”, s kakšnimi metodami obračunavajo s kritiki, kaj se skriva pod imperativno “konstruktivno” kritiko, kako se oblikujejo znanstvene (v konkretnem primeru prehranske) resnice ipd.

Za tiste, ki ne poznajo Evgena Benedika (v nadaljevanju EB): je doktor prehranskih ved, zaposlen je na Biotehnični fakulteti (učitelj) in UKC Ljubljana (klinični dietetik). V zadnjem letu je širši javnosti bolj znan kot agresiven nasprotnik veganstva in hud kritik Strateškega sveta za prehrano. Je lastnik podjetja, nekoč je prodajal prehranska dopolnila, zdaj pogosto nastopa v reklamah.

V nadaljevanju povzemam njegova tri pisma.

V prvem pismu EB piše, da mi je poslal zasebno pismo, da bi bila komunikacija kar se da profesionalna. Sporoča, da ceni moje delo, pri čemer pogreša objektivnost, predvsem pa se ne strinja z mojim načinom javnega diskreditiranja vrhunskih slovenskih strokovnjakov, kot sta prof. dr. Irena Rogelj in prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek. Piše, da je najlažje nekoga kritizirati in mu ne dati možnosti, da mi razloži, kje se motim oziroma napačno tolmačim kakšno strokovno informacijo. EB razume, da je to moja reklama in promocija, ampak se mu ne zdi prav, da to počnem za ceno, da nekoga ponižujem in zasmehujem. Njegova etika in vest mu ne dovolita, da mirno spremlja moje objave. Navaja, da verjetno ni prvi, ki me opozarja na takšno početje in ker je iluzorno pričakovati, da se bom spremenil, bo najino facebook “prijateljstvo” prekinil. In na koncu mi je poslal lepe pozdrave.

V drugem pismu EB sporoča, da je moje delo na začetku zelo cenil. Ima celo eno mojo knjigo. Pravi, da se zelo motim pri trditvi, da nihče ni dokazal, da širim neresnice. Svetuje mi, naj odprem oči in naj bom samokritičen, kar bi naj širilo moje obzorje.

V tretjem pismu EB ugotavlja, kakšna škoda je, da sem tako prepričan, da imam prav, saj da je ravno obratno. Navaja, da so znanstveniki še kako veseli ljudi, ki znajo biti konstruktivno kritični, jaz pa ga s svojimi objavami naj ne bi prepričal. Razume, da stremim k privabljanju bralcev in sledilcev, saj naj bi od tega bil odvisen moj zaslužek. Pravi, da je to sila preprosta matematika: konstruktivne kritičnosti ne more biti tam, kjer je zaslužkom. Ponovi, da me je dobronamerno in korektno opozoril na stvari, ki so ga zmotile na mojem FB profilu.

V nadaljevanju so strnjeni moji odgovori, ki sem jih malce uredil v eno samo besedilo, da sem se lahko izognil ponavljanju.

Pozdravljeni g. Benedik.

Nisem vas prosil za “fb prijateljevanje”, nisem vedel, da sva “fb prijatelja”, tako da vaša prekinitev zame nima nikakršnega pomena.

Pišete, da diskreditiram vrhunske slovenske strokovnjake. Ni res. Diskreditirajo se sami, jaz le to opazim in javno komentiram.

Navajate, da onemogočam “da mi kdo razloži, kje se motim oz. napačno tolmačim kakšno strokovno informacijo.” Vse moje objave so javne in jih lahko komentira kdor koli. Veliko pomembnih člankov sem objavljal v Večeru, Dnevniku in Delu. Možnosti za komentarje in pravilno tolmačenje so in so bile neomejene. Nihče se ni nikoli z dokazi in argumenti zoperstavil mojemu pisanju. Tudi vi se niste. Torej, vaša trditev, da se motim in napačno tolmačim, je prazna in ni resnična. V celotnem obdobju mojega javnega delovanja še nisem doživel, da bi kdo dokazal, da sem napisal kaj neresničnega, žaljivega ali sovražnega. Zelo se trudim biti spoštljiv, a včasih je prav uporabiti prave besede, ki jih uporabljam zelo previdno in usmerjeno na konkretno delovanje in ne na osebo.

Podtaknili ste mi, da “podpihujem svoje sledilce k nestrpnosti do strokovne javnosti”. Pravo podpihovanjem javnosti je, da uživa kravje mleko in mlečne izdelke, ko “vrhunski strokovnjaki” na tako brutalen kažejo pripadnost neki industriji in si sami znižujejo ugled in verodostojnost. Kritika tega početja je podpihovanje kritičnosti – da ljudje ne nasedajo reklamam in trditvam industrijske znanosti. Je takšna kritika strokovnjakov širjenje nestrpnosti do stroke? Želite tako preprečiti ocenjevanje delovanja strokovnjakov? Bi imeli le poslušne in ubogljive konzumente vaših strokovnih resnic? Pravite, da gre za “mojo reklamo in promocijo”. To je ena majhnih podlosti, ki nadomešča argumente, na katere sem navajen in imun.

Ne, niste prvi, ki jim grem na živce. To je pač cena javnega kritičnega delovanja. Ljudje so zelo občutljivi, ko napišeš kaj drugačnega, kot oni trdijo. Jaz nisem varuh njihove (vaše) moralne ali strokovne avtoritete.

Ne, nisem prepričan, da imam vedno prav. Sem zelo učeč. Ne maram pa, da mi kdo očita, da nimam prav, a tega ne podkrepi z nobenim argumentov. In vi to vztrajno počnete, kot da bi vam akademski naslov sam po sebi dal popolno avtoriteto za presojanje, da nekaj ni prav brez argumentacije in brez dokazov. Namesto lažnive trditve, da mi je že bilo dokazano širjenje neresnic, bi bilo veliko koristneje, da bi navedli vsaj en takšen dogodek, samo en dokaz, da sem se motil, da sem objavil kaj neresničnega. Tako pa … Poleg tega v objavi, ki ste jo napadli, ni šlo za strokovno besedilo. Lahko bi me opozorili na kakšno neprimerno besedo, a me niste. Niste bili osredotočeni na besede v objavi, kritizirali ste mene osebno in mi na koncu prav po otročje izrekli kazen (fb razprijateljevanje).

Nisem vas prosil za nasvete. V kulturni in spoštljivi komunikaciji velja prepoved dajanja nasvetov, če niste zaprošeni zanje, posebej pa, ker zanje niste niti strokovno niti moralno kompetentni, saj se ne nanašajo na vaše strokovno področje.

Uporabljate množino samostalnika znanstvenik – znanstveniki. Kot da je to po vseh merilih natančno definirana skupina, a sami veste, da ni. Med znanstveniki so pošteni in nepošteni, etični in neetični, skromni in neskromni, so takšni, ki spoštujejo druge in njihove kritike in so takšni, ki mislijo, da so nedotakljivi vsevedi, so takšni, ki ljubijo resnico in tudi takšni, ki ponarejajo podatke za svoje raziskave, ponarejajo cele raziskave zaradi denarja, slave, kariere … Da o psiholoških profilih niti ne govorim. Podobno je s strokovnimi in znanstvenimi revijami, katerih objave znanstveniki tako čislate, ker vam zagotavljajo uspešne kariere in zaslužkarstvo.

Konstruktivna (pozitivna, dobronamerna) kritika realno ne obstaja. To je novejši izmislek kritiziranih, ki so si ustvarili orodje za diskvalifikacijo kritikov. Zakaj bi kritika morala biti konstruktivna? Kako smešen odgovor bi bil: vaša kritika ni konstruktivna, zato je ne bomo obravnavali in vas bomo še povrh kaznovali. Pomembnejše od KDO in KAKO sporoča, mora biti KAJ sporoča.

Kritika (ocena) je lahko koristna ali nekoristna. O tem odloča kritizirani. Če mu kritika pride prav, se ne bo oziral na to, kako je kritika izrečena ali kdo jo je izrekel. Seveda je lepo, če je kritika izrečena prijazno in strpno, a to je drugotnega pomena. Po načinu kritiziranja ne smemo domnevati o namerah (motivov). Ključno je, ali kritika prispeva k resnici, ali je koristna.

Zaničevanje naj bi bilo nasprotje konstruktivne kritike, a ne more biti. Zaničevanje je samostojen pojem, ki z razlogom obstaja brez povezave s kritiko. Zaničujemo lahko osebo ali njeno delo, kar pomeni napad brez argumentov, brez dokazov. Obstaja le trditev, da je nekdo ali nekaj slabo, nevredno, zanič. Naj vam namignem, da v vašem pisanju prepoznavam elemente zaničevanja. Trdite, da vas moje objave ne prepričajo, prebrali ste le eno knjigo. To je tipičen primer zaničevanja avtorja, ne da bi poznali njegovega dela. To me je spomnilo, ko je dvoletni sin, ko je ob pogledu na kosilo rekel: Lan tega ne mara, kaj je to?

V enem prejšnjih pisanj ste navedli, da ste “moje delo, predvsem tisto na začetku zelo cenili”, zdaj pravite, da vas moje objave niso prepričale. Kdaj ste spremenili mnenje? Kaj je bil povod? Katere objave (razen te, ki je povod za najino korespondenco) so po vašem mnenju botrovale poslabšanju ocene mojega dela?

Vaša matematika, da “konstruktivna kritika nima veze z zaslužkom”, je zelo nezanesljiva in čudna matematika. Je pač priročna floskula za zaničevanje. Zakaj naj bi bil (v konkretnem primeru ni bil) zaslužek slab motiv? Razumem, da je ob pomanjkanju argumentov uporabno podtakniti slab motiv (namero) avtorju, a to ni pošteno. Ni častno. Bedno je. Ljudje nismo bedaki, da tega ne bi videli.

Nič ne more biti narobe, če je motiv pošten zaslužek. S kakšno pravico legitimen, pošten, moralno nesporen motiv razglasite za slabega in ga zaničujete. Če sem prav informiran, sami ste služili denar s prodajo prehranskih dopolnil, kar pomeni, da imate ta vir zaslužka za pošteno in častno zaslužen denar. Po logiki, da je vsak zaslužek slab motiv, nobeden profesor ne bi smel študentom priporočiti, kaj šele uvrstiti med obvezno literaturo svojih skript ali knjig, ker nagovarja podrejene, da mu zagotovijo zaslužek. Nihče nikoli ničesar ne počne brez motiva. Se strinjate, da imate tudi vi motiv za svoje delovanje? Krčevito branite svoja stališča glede prehrane, ker imate motiv in ta motiv se konča pri zaslužku. Vaš srditi boj proti veganom bi lahko razumeli kot boj za ohranjanje službe, kariere in socialnega statusa. Jasno, če bi vi začeli pisati dobro o veganstvu ali sprejeli veganstvo, ne bi imeli več nobene verodostojnosti. Kako bi povedali študentom, da ste se vsa leta motili, ko ste odločno in brezpogojno trdili, da je človek vsejed in da je edino vsejedstvo naravna pot do zdravja? In da ste druge učili narobe. Kaj bi naredili z doktoratom? Profesorsko kariero. Bi preklicali vse strokovne objave in tiste na družbenih omrežjih? Bi pobrisali vse »bruhce« o Strateškem svetu za prehrano, na katerega ste tako očitno jezni? Vi morate biti vsejed. Doc. dr. Evgen Benedik, klinični dietetik lahko obstaja le kot vsejed, zato tako nerazumno tolčete po veganih in zagovarjate vsejedstvo. Mar ni to najbolj materialen motiv. Zaslužkarstvo je dejavnost zaradi zaslužka.

In vidite, v tem je razlika med nama. Jaz sem lahko vse in nič. Lahko sem vegan ali vsejed. Ne menim se za zaslužek, nisem odvisen od ničesar in od nobenega. Nobenega ne potrebujem, ne FB prijateljev ne sledilcev ne kupcev. Ne potrebujem popularnosti in ne pozornosti. Prosim, da ne domnevate o mojih motivih in ne sodite (po sebi). V znanost velja: kar ne vem – ne vem; kar vem – naj bo resnica. O meni in mojih motivih ne veste ničesar. Ne morete zapisati resnice.

Govoriti “jaz sem dobronameren” in biti dobronameren ni enako. Se strinjate? Vi pišete, da ste me dobronamerno opozorili, jaz te dobronamernosti nisem prepoznal.
Govoriti o namerah je vedno težavno. Kdo ocenjuje, kaj je dobronamerno? Je njegovo ocenjevanje dobronamerno? Objektivno? Kako dokazati svoj dober namen? S kakšno pravico predpostavljamo o namerah drugih? Ali zgolj drugim pripisujemo lastne namene oz. motive? Jaz imam pošten namen s svojim pisanjem informirati bralce, vi pa pravite, da je moj namen zaslužek. Jaz vas opozorim, da to razumem kot podtikanje namena in osebno zaničevanje, vi pa vztrajate. Se vam zdi to pošteno? Dobronamerno?

Vaše pisanje meni in vaši javni nastopi (o teh bom še pisal) so po mojem mnenju žalostno početje, nevredno znanstvenika in pedagoškega delavca, in tudi potencialno nevarno za zdravje tistih, ki sledijo vašim nasvetom. Zaradi takšnih strokovnjakov sem na naslovni strani knjige, ki govori o tem, kako se ustvarjajo in ohranjajo prehranske resnice, napisal: Najpogubnejše za resnico in naše zdravje je nekritično sledenje nasvetom zdravniških in prehranskih avtoritet.

Kako in zakaj NIJZ škoduje javnemu zdravju

Konec februarja letos sem poslal pismo predsedniku vlade, ministru za zdravje, direktorju Nacionalnega inštituta za javno zdravje in predsednici odbora za zdravstvo pri DZ RS. Bil sem, tako kot mnogi državljani, tudi sam zaskrbljen zaradi zdravstvenega stanja v državi, ki bi lahko bilo veliko boljše, če bi NIJZ spremenil svoja stališča o vitaminu D in poskrbel, da so prebivalci pravočasno obveščeni s celovitimi, ažurnimi in znanstvenimi informacijami o pomenu vitamina D.  

Vitamin D je postal najpomembnejši in najslavnejši vitamin, posebej v času epidemije, ki deluje kot učinkovito zdravilo za preprečevanje okužb, za lažji in hitrejši potek in dober izhod bolezni covida-19. S svojo močjo fascinira znanstvenike in zdravnike po celem svetu. Mnogi državljani želijo o tem vitaminu izvedeti nekaj več, zato številni obiščejo spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), v upanju, da jim bo osrednja nacionalna ustanova, katere glavni namen je »proučevanje, varovanje in zviševanje ravni zdravja prebivalstva Republike Slovenije s pomočjo ozaveščanja prebivalstva in drugih preventivnih ukrepov« ponudila verodostojne informacije. Zato je zelo pomembno, da tako ugledna institucija občanom in drugim državnim organom ponuja ažurne, celovite, natančne in poštene informacije o snovi, ki tako pomembno vpliva na njihovo zdravje, in to ne samo v času epidemije. Vendar, na NIJZ-ovi spletni strani je veliko informacij zelo zastarelih in napačnih, mnoge informacije so nepopolne, nejasne in zato neuporabne. Z vsemi objavami o vitaminu D NIJZ škoduje javnemu zdravju. Kot avtor strokovno recenzirane knjige o vitaminu D, čutim dolžnost obvestiti javnost o teh informacijah in pozvati NIJZ, da jih nemudoma popravi. Na večino teh dezinformacij in nestrokovnih priporočil, sem že opozoril v knjigi Moč vitamina D, a v treh letih se ni spremenilo nič.

Vsebino pisma lahko preberete tukaj: 

Kako in zakaj NIJZ škoduje javnemu zdravju

Na moj dopis je NIJZ odgovoril čez en mesec. Na mojo dobro dokumentirano kritiko stališč NIJZ glede vitamina D sem prejel površen in aroganten odgovor avtorjev kritiziranih stališč.
Na mojih deset dobro utemeljenih kritik napačnih in neresničnih stališč in priporočil NIJZ-a je le-ta odgovoril zgolj s frazo, da svojih stališč in priporoči glede vitamina D ne bo spremenil, dokler se ne bodo spremenila uradna (zakonska) priporočila in smernice. Niti o eni od desetih točk ni zapisal niti enega vsebinskega komentarja ali ugotovitve, da sem napisal kaj neverodostojnega ali neresničnega.

Moje upanje, da bo NIJZ o svojih napačnih stališčih kritično premislil in jih nemudoma odpravil ter javnost obvestil o novih informacijah ter tako prispeval k javnemu zdravju, je bilo naivno. Očitno je bolj pomembno ohranjati videz nezmotljivih strokovnjakov, pa naj stane, kar hoče: izguba milijonov zaradi bolezni, kot posledice nezadostne oskrbe z vitaminom D je malenkost v primerjavi z izgubo zdravja ljudi in njihovim trpljenjem. Videti je, da so za NIJZ vse te izgube manj pomembne od izgube ugleda in položaja zaposlenih, ki jih državljani plačujemo, da skrbijo za naše zdravje in ne za svoje interese.

Nullius in verba

Nullius in verba – Nikomur na besedo je geslo s katerim je leta 1660 pričelo delovati britansko znanstveno združenje. Bil je to izraz odločenosti, da ne bodo nikomur verjeli na besedo, nikomur na besedo zaupali in da bodo sami skrbeli, da bodo njihove izjave preverljive. Resnične.
Bilo je to pred 360. leti. Od takrat se je vse spremenilo, le geslo je ostalo. Da se spomnimo, kakšne vrline so imeli nekoč znanstveniki. Danes je drugače. Vsi vpijejo, naj zaupamo stroki, naj verjamemo znanosti, a kaj ponujajo? Besede. Vsakič drugačne. Opazujem profesorje in doktorje, ki berejo, kar so napisali v najbolj lažnivi in nepošteni industriji v zgodovini človeštva. Farmacevtski industriji. Ko se njihove informacije spremenijo, ta isti dr.prof. brez zadrege čez dan ali dva spremenijo svoje trditve. In spet nas pozivajo, naj jim zaupamo. To ni več znanost. Je blebetanje. Nullius in verba.

Zaupanje je kakovost medsebojnih odnosov. Biti vreden zaupanja je vrhunec moralne drže posameznika. Izraz odločenosti, da boš govoril resnico, da boš držal besedo, da boš častno ravnal, ne glede na posledice. Ni možno zaupati stroki ali znanosti, poklicu. V vsaki stroki, v vsaki znanosti so ljudje, ki niso vredni zaupanja. Ki lažejo, kradejo, ponarejajo, tudi ubijajo. Ni možno zaupati novinarjem in urednikom. Ni možno verjeti politikom. Ni možno verjeti vernikom. Nullius in verba.

Pozivi naj zaupamo stroki, znanosti, nekemu poklicu ali skupini ljudi je manipulacija. Je poziv k ubogljivosti, poslušnosti, nekritičnosti. Je merjenje družbene moči, ugleda in vpliva. Kaj pomeni verjeti gasilcem, zaupati zdravnikom, se zanesti na policijo, slediti politikom. Neumno je. Merjenje zaupanja je nekoristen izmislek tekmovalne družbe.

Zaupanje je posledica. Posledica moralne drže človeka, ki si je zaupanje pridobil in zaslužil. Ki ga ni zahteval, pričakoval, pogojeval. Če je drugače, je prevara. Manipulacija.

Nikomur na besedo!

Slovenci – najsrečnejši narod na svetu

Veliko knjig poskuša odgovoriti, zakaj so ljudje srečni, kaj vpliva na občutek sreče. Nekateri trdijo, da so najsrečnejši Japonci, drugi pa Danci ali Finci. Osebno menim, da je metodologija napačna, da je merjenje srečnosti nemogoče, saj so vsi srečni ljudje enako srečni. Kakšen Igikaj ali Hyggeja! Sreča je bolj splošna, abstraktna, fluidna, eterična. Nesrečni ljudje trpijo konkretno, vsak po svoje, vsaka nesreča ima ime in priimek, realen vzrok in boleče posledice.

Osebno menim, da smo Slovenci najsrečnejši na svetu. V svojih srečnih družinskih mehurčkih nam je tako lepo, da noter ne spustimo nikogar. Če pa že, le testirane ali cepljene. Iz srečnega mehurčka tudi nihče ne gre ven – niti pretepene ženske niti odrasli otroci niti otroci v šolo, mnogi ne v službo.
Slovenci mirno in dolgo spimo. V nočnih urah je vse mirno, nobenega razgrajanja. Samo še, da ugasnejo ulično razsvetljavo in cerkvene zvonove. Pred spanjem imamo veliko zabavnih oddaj na vseh TV kanalih. Imamo resničnostne šove, kot je prenos sej parlamenta s komentatorji. Kakšen neki legendarni komentator Mladen Delić in njegovo: Ma ljudje, a je to mogoče!

Tako zelo smo zdravi, da so ordinacije zaprte. Nimamo več ošpic, raka le za vzorec. Vse kapi so že odkapale. Operacije niso potrebne, kirurgi delajo v tujini. Uvedli smo telemedicino, telešole, telenakupe, teleupravo in druge tele zadeve.
Svoboda govora je neomejena. Vsakemu lahko rečemo, kar hočemo. Vzorniki nam prek Twitterja z bogatim besednjakom sporočajo najpomembnejše informacije. Tudi, koga je treba in koliko sovražiti, koga zamenjati. Kmalu bo vlada uradne liste objavljala prek Twitterja, vsak državljan bo imel dva računa – enega za napadanje, drugega za obrambo.

Tako smo srečni in navdušeni, da vse delamo prostovoljno. Prostovoljno se testiramo, prostovoljno nalagamo aplikacije za sledenje, prostovoljno se cepimo, prostovoljno ne hodimo po temi, prostovoljno se zapiramo v mehurčke.
Slovenci smo veliki lokalpatrioti. Ne prehajamo radi v druge lokalne skupnosti in se kot majhni otroci veselimo vsakega odprtega lokala. Hvala vladi. Ne, mi ne kopiramo drugih. Mi smo srečni razdeljeni v 212. občin, drugi pa v regije večje od Slovenije. Kdo jim je kriv?

Za našo varnost skrbijo skoraj vsi državni uslužbenci s pooblastili. Dan in noč, svetek in petek pazijo na nas. Policijski minister je celo nadziral delo tuje policije – da preveri, ali nas tudi oni dobro ščitijo.
Tako smo veseli, da nasmejane obraze ves čas skrivamo za maskami. Smo tudi šparalizacijski in eno masko uporabljamo cel mesec. Smo zelo spoštljivi do drugih in se ne rokujemo ampak pozdravljamo s komolci. Vsi smo postali komolčarji, ne zgolj nekateri. Tako je tudi prav. Roke redno steriliziramo, da dosežemo ravnovesje s steriliziranim umom.

Smo solidarni. Če kdo ni solidaren in vsem v posmeh na javnih mestih kaj zaužije, ga nežno opomnimo s štiristotimi evri. Enako naredimo z vsemi, ki kvarijo našo idilično srečo in protestirajo. Drugače smo mirni in zadovoljni. Vse nam je prav. Parlament bo celo sprejel zakon, s katerim bomo prepovedali kaznovanje dijakov, ki hočejo v šolo. Morda bo abolicija veljala še za druge pešce, za kolesarje, taksiste.

V epidemiji vsem gre dobro in vsi uživamo. Odlične dodatke na plače imajo vsi, od zdravnikov do upokojencev. Razen tistih, ki so ostali brez plače – tem nimajo na kaj dodati. Korona je prinesla dobičke v bolnice. Konec nesrečnih zdravnikov, saj veste, kjer so zdravniki nesrečni, so vsi nesrečni. Zdaj bo razhajalo samo zdravje.
Ker drugi uživajo v naši sreči, nam dajo veliko denarja. Vračali bodo drugi Slovenci, tisti, ki so šele v načrtih.

Vlada tako dobro skrbi za nas, da je naročila več kot 7 milijonov cepiv. Vsak se bo lahko cepil 4 krat. Tudi dojenčki in otroci. Vlada utrjuje našo potrpežljivost, zato bodo ta cepiva prihajala dolgo časa. Sreča je lepa samo, ko jo čakaš.
Imamo vlado, ki zelo učinkovito upravlja z nami. Upravljanje smo tako zdemokratili, da imamo vlado, parlament, odbore, komisije, policijo in druge državne institucije v enem: kar hoče vodja, sprejme vlada, kar sprejme vlada potrdi parlament, kar sprejme vlada in/ali potrdi parlament izvaja policija in vse druge pooblaščene osebe.

Le posamezniki so nesrečni. Nihče ne ve, koliko jih je, a vemo, da jih bo minilo.

Kdo vladi daje moč? Poslušni državljani

Vlada oziroma njen predsednik nima nobene dejanske, realne moči. Moč odločanja tudi o življenjih državljanov izhaja iz simbolne avtoritete vladarja in realne moči poslušnega represivnega sistema (policija, vojska, pravosodje, inšpekcijske službe s pooblastili za kaznovanje).

Vem, da so to organi, ki so neposredno podrejeni vladi, so njen sestavni del, a vem tudi, da je njihov namen in smisel »spametovati« majhno manjšino, ki se ne pokorava volji večine. Vlada, ki ta aparat uporabi, da bi »spametovala« veliko večino, ki se noče pokoriti vladni volji, je definicija državnega udara – prevzema oblasti s strani peščice vladajočih.

Vem tudi, da ljudje, ki so zaposleni v represivnih organih, opravljajo svoje delo. Da ni v njihovi pristojnosti, da odločajo, katere predpise bodo spoštovali, kdaj bodo kako ravnali. A vendar človek je človek, ne glede na zaposlitev in uniformo. Tudi če si v vladni službi oziroma v uniformi, te ta ne odvezuje moralnega vedenja. Vsak v uniformi lahko ravna po svoji vesti ali po svojih interesih. V času stavke policisti lahko samo opominjajo in ne kaznujejo, lahko pa striktno kaznujejo, lahko natančno in počasi opravljajo svoje delo ali ga opravljajo hitro in površno. Še vedno ne kršijo predpisov, a jih izvajajo po svoje. Enake pravice imajo vse pooblaščene osebe. Enako diskrecijsko pravico bi lahko uporabili pri moralnih dilemah in ne zgolj takrat, ko gre za lastne interese. Pri odločanju, ali bodo kaznovali ali sodno preganjali kršitelje neumnih, nedoslednih, nestrokovnih, le nekaj dni veljavnih vladnih ukrepov.

A ne. So junaki, ki za bogat koronadodatek kaznujejo jedce rogljičkov, burekov, sladoledov, brezdomce, ki ne spijo na »svoji« klopci, ali zgolj tiste, ki so v rokah držali transparent. Kot obsedeni vsi državni inšpektorji (od ribiških, gozdnih, davčnih, gradbenih do sanitarnih) in policisti iščejo ter kaznujejo tiste, ki ne spoštujejo protikoronskih odlokov oziroma ne ubogajo vlade. Čeprav sami vedo, da so določeni vladni ukrepi nepravični, pretirani, strokovno sporni ali v celoti nestrokovni. Ali z doslednim, striktnim kaznovanjem izkazujejo podporo vladi, upravičujejo dodatek k plači, ali pa so le poslušni državni uslužbenci? Do kod gre ta poslušnost? Do sramotnega kaznovanja raznašalca hrane, ki si je privoščil malico, daleč stran od drugih, ali ovadbe dijakov, ki je protestiral zoper zaprtje šol? Pri nas smo že gledali uporabo pendrekov, solzivca, gumijastih nabojev in vodnega topa. Bi uporabili prave naboje, če bi tako ukazala vlada?

Ali je te poslušnosti več v represivnih organih kot v drugih družbenih strukturah? So poslušni tudi zdravniki in duhovniki? Smo običajni ljudje manj poslušni? Je človek po naravi tako ubogljiv in nehuman, da je pripravljen škoditi sočloveku in celo tvegati njegovo življenje, zato da bi ugodil volji avtoritete?

V prelomnem eksperimentu socialnega psihologa Milgrama, ki ga je izvajala v ZDA od 1960 do 1963, v katerem so naključno izbrani ljudje pod nadzorom avtoritete vodje projekta znanstvenika zadajali vse večje elektrošoke poskusni osebi, če ta ni pravilno odgovorila na zastavljena vprašanja. Elektrošoki so bili fiktivni, vodja poskusa kot dejanska avtoriteta je zahtevala dajanje še močnejših elektrošokov, vse do meja, ko bi z elektrošokom poskusno osebo ubili, če bi bili realni. Izvrševali so zahteve (ne ukaze) avtoritete in nadaljevali z dodajanjem močnejših elektrošokov, čeprav so slišali jok, moledovanje in krike poskusne osebe, da ga boli, da ne more več, da bo umrl. Nobena grožnja ni bila potrebna, nobenega strahu pred posledicami neubogljivosti ni bilo. Vsak je lahko kadar koli izstopil iz eksperimenta, a je večina kljub pomislekom, nelagodju in strahu vztrajala do konca. Le redki so se avtoriteti uprli in zapustili eksperiment, saj niso hoteli sodelovati v zadajanju bolečine sočloveku. Eksperiment so različni znanstveniki velikokrat ponovili v različnih krajih, pri različnih ljudeh, v različnih situacijah, a zaključek je bil enak – ljudje smo pripravljeni izvrševati navodila avtoritete, čeprav ta nima realne moči in nam ne grozi nikakršna posledica zavrnitve navodil.

Videti je, da je poslušnost globoko privzgojena drža. Pri otrocih je zelo zaželena in zelo cenjena, na poslušnost otrok so starši sila ponosni. Tisoče generacij je bilo vzgajanih v poslušnosti. Vsi ljudje, ki se niso sami prevzgojili (ponovno sami rodili) in postali osvobojeni od vseh avtoritet, so poslušni. Za svobodne ljudi so njihova moralna drža, sočutje, solidarnost in podobne vrednote nekaj, česar ne more povoziti nobena zahteva, noben ukaz, nobena grožnja.

Nekritična poslušnost je pogubna. Poslušnost povozi vse druge vrednote, kot je sočutje ali morala. Zaradi poslušnosti je bilo storjenih največ gnusnih, najbolj množičnih zločinov v zgodovini. Vsi mučitelji, klavci, navadni vojaki morilci in tudi njihovi predpostavljeni so bili le poslušni izvrševalci ukazov. Brezpogojno izvršitev ukazov avtoritet poslušni sprejmejo kot državljansko in moralno dolžnost, kot vrhunsko moralno držo in so na to ponosni. Ne ozirajo se na to, ali so ali bodo s tem koga nepravično prizadeli, ali je njihovo delo moralno upravičeno, pravično…

Vsak človek je osebno odgovoren za svoja dejanja. Nobena avtoriteta (ne nadrejeni, ne predpis, ne ukaz) ga ne more prisiliti, da bi naredil nekaj nečloveškega, nemoralnega. Nekaj, kar bi nasprotovalo njegovi vesti.

Kdo vladam daje moč? Poslušni državljani.

Novi potni list za novega človeka

Vladarji kujejo načrte o cepilnih potnih listih, kljub temu, da:

• ne obstajajo dokazi, da cepljene osebe ne širijo okužb,
• ne obstajajo dokazi, koliko časa cepivo ščiti,
• cepljenih je le za kakšen odstotek prebivalstva,
• cepiva v zadostnih količinah še dolgo ne bo za načrtovano precepljenost 70% prebivalstva,
• mnogi se ne bodo cepili, ker niso v tvegani skupini, saj je zbolevnost pri mlajših prebivalcih zalo majhna, smrtnosti skoraj ni,
• da se mnogi ne bodo cepili zaradi zdravstvenih razlogov.

V potni list bi naj vpisovali podatke tudi o tem, ali smo covid-19 preboleli, kar ne zagotavlja, da nismo kužni, in rezultate testov, ki tudi ne morejo ugotoviti ali smo oziroma ali bomo čez nekaj ur kužni. Morda bo vse lepo zapakirano v mobilni aplikaciji, morda še s podatki o covid nekaznovanosti. Vanj bodo najverjetneje vpisovali tudi druga cepljenja. Zakaj ne bi vpisovali še cepljenja proti ošpicam, sezonski gripi, o HPV… če že imamo možnost.
Zakaj torej ogrevanje svetovnega prebivalstva za novi potni list – potrdilo o prostovoljnem cepljenju, prostovoljnem testiranju in prostovoljno naloženi aplikaciji za sledenje.

Vsak potni list je sredstvo kontrole. Da oblast ve, kam kdo gre in da mu lahko omeji gibanje. Ne zgolj med državami, ampak po novem tudi med regijami, mesti in vasmi znotraj države. Cepilni potni list je sredstvo nadzora in prisile. Nič drugega. Z omejevanjem gibanja necepljenim, netestiranim, neprebolelim in vsem brez digitalne aplikacije o sledenju vladarji želijo le eno: prisiliti nas, da se prostovoljno cepimo, prostovoljno testiramo in prostovoljno nalagamo aplikacije za sledenje.

Kakšno koristi imajo vladarji od tega. Obvladljivost: pokornost, poslušnost, ubogljivost, nekritičnost. Povrh bomo imeli občutek, da nam vladarji omogočajo svobodo. Le pridni moramo biti. In hvaležni, ker skrbijo za nas. To je temelj novega družbenega reda in to lajša upravljanje z nami. Mimogrede bodo ogromno (zares ogromno) zaslužili farmacevtsko- medicinski vladarji, ki postajajo vladarji vladarjev.

Če ne bi SARS-CoV-2 preskočil iz netopirja v zamrznjeno meso in potem na človeka, bi ga zanesljivo izmislili.

Naj živi smrt resnice!

Ko umre resnica nastopi najsmrtonosnejša smrt. Nič več ni, tako kot je. Laž postane resnična, vseprisotna. Najpogubnejše pri laži je njena nalezljivost in stoodstotna umrljivost resnice. In ko lažnivec pove kaj resničnega, mu drugi ne verjamejo. Zato je vseeno ali laže ali govori resnico.

Če bi bil bog vseveden in vsemogočen, bi ljudem zapovedal le eno zapoved: Ne laži! A tega ni mogel izreči, ker je sam izumil laž. Tudi cesarji, kralji, predsedniki in drugi vladarji svojim podanikom ne morejo zapovedati, naj ne lažejo, ker je njihova oblast utemeljena na laži. Ker sami lažejo.
Tudi mediji (z izjemnim spoštovanjem do vse manjšega števila neodvisnih novinarjev) objavljajo laži, ker sami lažejo. Saj jim je vseeno, kaj ljudje gledajo (berejo) med reklamami. Oni živijo od reklam, ves medreklamni program je zgolj balastni magnet. Da bi gledali reklame, v katerih ponudniki lažejo. Koga briga ali je balast balast resnice ali laži?

Zaupajmo stroki! Zaupajmo znanosti! Ta klic lažnivega uma je poziv k predaji lažnivi znanosti, lažnivi stroki, lažnivim znanstvenikom in strokovnjakom. Kaj je resnica v medicini? Kaj je resnica v prehrani? Koliko časa traja resnica? Kako naj verjamemo stroki in znanosti, ki bere sporočila iz marketinških oddelkov proizvajalcev zdravil (cepiv)? Ne obstaja laž, za katero znanost ne bi mogla dokazati, da je resnica.

Kmalu bo iz besednjaka izginila beseda resnica, saj ljudje ne bodo vedeli, kaj pomeni. Kot beseda ljubezen. Vsi govorijo o ljubezni, a v resnici govorijo o ljubosumju, prevari, nasilju, nesreči, trpljenju in celo smrti zaradi ljubezni. Zamenjala jo bo beseda laž. Dilema resnica – laž bo postala dilema mala laž – velika laž, koristna laž – nekoristna laž. Vse moralne dileme se bodo vrtele okrog enega vprašanja: ali mi to koristi?

Naj umre resnica. Koga briga?! Kdo ima kaj od resnice? Laž se najbolje prodaja, laž zagotavlja želeno stanje, laž zagotavlja prijetno življenje. Z lažmi lažje ustvarjamo strahove in z lažmi jih lažje prenašamo. Nič ni treba vedeti – le verjeti in ubogati. Biti priden.

A zanesljivo pride nekaj trenutkov iskanja resnice: kakšno je bilo to življenje, kaj sem v njem počel, kdo me je vse prevaral, kaj sem spoznal, sem videl resnico, sem resnico živel. Je bilo vredno? Ali je bilo vredno živeti v laži? Morda bomo tudi na ta vprašanja odgovarjali z lažmi. Laž preživi tudi smrt.

Teorija in praksa zarote

Problem rešiš tudi tako, da eliminiraš spraševalca o problemu – tistega, ki na problem opozori in vpraša po rešitvah. Ki ne verjame odgovorom. Ko izgine spraševalec, izgine tudi problem.
Glavni problem današnjega časa je, da je spraševalcev-nevernikov veliko in vsak dan jih je več, ni pa prepričljivih in verodostojnih odgovorov. Zato število spraševalcev narašča. Eden od mehkih načinov eliminiranja spraševalcev-nevernikov je razglasitev, da so to ljudje z diagnozo. Bolniki. Te je treba zdraviti, da bodo postali normalni t.j. takšni, kot oblastniki pričakujejo, da smo. Če ne začnejo verjeti uradni znanosti, jih je treba spametovati. Najprej z visokimi globami, potem pa z dosmrtno diskriminacijo njihovih otrok (prepoved obiskovanja vrtcev, prepoved šolanja, potovanja), če pa to ne zaleže, pa z njihovo fizično izolacijo in z odvzemom otrok. To spraševalca-nevernika spremeni v upornika, upornika v bojevnika.

Kdor koli zaradi pomanjkanja preverljivih dokazov podvomi o ukrepih, je ožigosan kot pripadnik teorije zarote. Kot da gre za teroristično skupino. Diverzante. Bolnike. Potem ni treba več odgovarjati na vprašanja, dokazovati, razlagati ali se na katerikoli način ukvarjati z vsebino problema, ampak se ukvarjajo z neverniki. Uredniki, novinarji, zdravniki, inšpektorji, policisti, sodniki, politiki, strokovnjaki vseh profilov. Spraševalcem se očita, da so strokovno in moralno nekompetentni, šarlatani, neumneži, neodgovorni, egoisti, paraziti, škodljivci in še in še, a takšni izrazi so premalo konkretni. Brez vsebine. Neuporabni. Zato je treba strokovno, znanstveno in uradno nevernike razglasiti za nenormalne. Jim postaviti uradno diagnozo. Psihiatrija v službi vladarjev je od svojega nastanka zelo ustrežljiva glede izmišljanja novih bolezni, novih diagnoz.

Pred drugo svetovno vojno (pred komaj 80 leti) je psihiatrična stroka navajala 26 patoloških kliničnih stanj. Diagnostični statistični priročnik, ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov, je nekakšna psihiatrična biblija, ki jo spoštuje psihiatrična stroka na vseh celinah. Prva izdaja iz leta 1952 je obsegala 130 strani in vsebovala 106 psihiatričnih diagnoz. V četrti izdaji se je število diagnoz povečalo na 297, medtem ko je v izdaji iz leta 2014 na 947 straneh opisanih 312 diagnoz. V 52 letih se je torej obseg priročnika povečal s 130 na 947 strani, število diagnoz pa s 26 na 312. Seveda nove diagnoze ne predstavljajo novih bolezni, ampak so posledica »strokovnega« dogovora, kaj je bolezenska motnja. Pri dodatnih diagnozah psihiatrična stroka upošteva kriterije družbe, kaj je normalno vedenje ter vpleta socialne in moralne vrednote. Tako je bila tudi homoseksualnost diagnosticirana kot duševna bolezen. Sedaj imajo diagnozo tudi preveč aktivni otroci.

Torej, vse kar ni normalno vedenje postaja bolezensko, kaj pa je normalno določa oblast, za vsako pa je normalno samo tisto, kar je predpisano, kaj pa je predpisano nam sporočajo mediji. Tudi naši mediji vabijo psihologe in psihiatre, ki upornikom postavljajo diagnoze. V svetu izvajajo kvazi znanstvene raziskave, po katerih bi naj neverniki-spraševalci bolehali za anksioznostjo, psihopatijo, sociopatijo, makiavelizmom, narcizmom. V podkrepitev navajajo nešteto referenc, kjer so ti odkloni od normalnega opisani in tako to blebetanje znanstvenikov in medijev dobi videz znanstvenosti.

Temeljna težava pravijo znanstveni in drugi verniki v uradne resnice, je v subjektivnem dojemanju in razumevanju posameznika. V njegovi nesposobnosti razumeti. Ker v bolnem umu spraševalec vidi le sovražnike, hudobce, zlohotnike. Ker ga niso pravilno vzgajali, ali so ga premalo objemali, morda zlorabljali, v šolah slabo učili. Zato so postali spraševalci-neverniki. Ne zaradi vsakdanjih izkušenj. Kje pa! Z dejanskostjo je vse v najboljšem redu. Le mnogi tega ne vidijo. Vsi, razen teh čudakov z diagnozo, naj bi vedeli, kaj je resnica: da so nalezljive bolezni izkoreninila cepiva, da padec precepljenosti od 95 na 92 povzroči epidemijo, da so znanstveniki častni in pošteni, da se nihče ne laže, da nihče od politikov ali drugih vplivnih ni podkupljiv, da so novinarji zapriseženi resnicoljubi, da je farmaciji stalo zgolj do našega zdravja … Kdor o tem podvomi, je enak tistim, ki trdijo, da je Zemlja ravna plošča.

Strokovno in moralno kompetentni strokovnjaki, za katere ne morejo postaviti diagnoze, ki ne soglašajo z ukrepi, navajajo drugačne dokaze, širijo drugačne resnice, so imenovani odpadniki stroke, sramota za znanost. Predsednik vlade se je pridružil boju proti neposlušnim strokovnjakom in pozval Zdravniško zbornico, naj nepravovernim zdravnikom odvzame licenco. Zdravnik bo postavljen pred dilemo: ali ubogati ali ostati brez službe in ogroziti eksistenco družine, zavreči desetletja študija in dela. Enako se bo godilo farmacevtom, kemikom, biologom, fizikom, novinarjem …Če bo kdo, kljub tem grožnjam in prepovedi govorjenja še naprej javno deloval, mu že zdaj grozijo s kazenskimi ovadbami in zapornimi kaznimi.

Najpomembnejši vzrok, najvažnejši razlog, ključni vir, edina resnična hrana za pandemično nezaupanje v vse institucije je stvarnost takšna, kot je.
Trditev, da je znanost objektivna, neodvisna, zavezana resnici, v službi človeka, da se znanost ne zlorablja, je naivna. Neresnična. Absurdna. Vsaka znanost, kjer naročnik določi namen raziskave, predpiše protokole, metode, vzorce, razpolaga z rezultati, jih tolmači ipd. je neobjektivna, parcialna, uslužna, instrumentalizirana. Koliko znanstvenih raziskav danes poteka brez podpore industrije? Koliko znanstvenikov danes lahko naredi znanstveno kariero brez podpore industrije? Koliko znanstvenih revij z vsemi recenzenti bi danes obstajalo brez podpore industrije? Vprašajmo se še, koliko industrije je danes brez zasebnega kapitala in koliko je zasebnega kapitala brez zasebnega interesa? Zato je možno, da so znanstvene resnice popolnoma različne, da imajo zelo kratek rok veljavnosti. To je resnični humus, na katerem hitro raste nezaupanje.

Industrija, natančneje lastniki kapitala prek svojih nameščencev nadzira znanost in znanstvenike: od njihovega šolanja, zaposlitve, delovnega mesta, kariere, socialnega statusa pa vse do upokojitve. Ne gre za pokvarjene znanstvenike, ne gre za pokvarjene kapitaliste. Tako pač funkcionira ta svet, katerega je (so)ustvarila znanost. Cel svet je (ali pa bo kmalu) v rokah nekaj posameznikov, ti pa imajo imena in priimke, in oni odločilno vplivajo na vse: politiko, znanost, šolstvo, šport, kulturo, informacije. Trditi, da je znanost izven tega vpliva in da bo nevtralna znanost rešila ta planet, je iluzorno. Naivno, neumno in nevarno. Edino je večja iluzija (prevara, zmota), da so za blagor, ki bi ga lahko prinesli neodvisni znanstveniki, največja ovira nevedni in nezaupljivi posamezniki in skupine, ki jih imenujejo pripadniki teorije zarot in jim postavljajo diagnoze. Slutim, da bo te diagnoze v prihodnosti imela večina zemljanov, ki jih bo treba zdraviti ali eliminirati.
Sam sem zelo kritičen do velikanske večine intelektualno lenih ljudi, a uspavala pa jih prav znanost s parolami: ne skrbite, mi bomo dobro skrbeli za vas; vi kar uživajte nezdravo hrano, mi vas bomo pozdravili; za hudo onesnaževanje bomo izmislili čistilne naprave, mi bomo rešili vse vaše težave in vas bomo osrečili. Nič vam ni treba razumeti, mi to obvladamo. Le zaupajte nam. Kdor zahteva zaupanje, ga ni vreden.Teorije zarot, kot jih imenujejo, niso nastale v glavah lenih in uspavanih ljudi. Niso nastale v glavah zlobnih neumnežev. Niso nastale v glavah egoistov, narcisov. Ti skrbijo za svoje interese, za svoje dobro. Niso nastale v glavah psihopatov ali makiavelistov. Ti imajo druge težave. Nastale so v glavah ljudi, ki iščejo smiselne odgovore, a jih ne najdejo, ki iščejo resnico, a je ne najdejo. Nastale so v glavah odgovornih ljudi, ki jih skrbi lastna prihodnost, prihodnost zanamcev. Nastale so v glavah zelo izobraženih, radovednih, kritičnih in odgovornih oseb.

Tehnični napredek, ki ga omogoča znanost, nas lahko stane obstoja. Predati svoje usode znanstvenikom je faustovsko dejanje. Znanost ni več rešitev – postaja problem. Vprašanja, zakaj in kako želimo živeti, kaj so naše vrednote … niso vprašanja za znanost. Znanost odgovarja na vprašanje »kako«, pa tudi to znotraj etičnih meja, ki jih postavljamo laiki. Tako npr. vprašanja o pravici do splava, evtanaziji, smislu življenja, smrti, genski manipulaciji rastlin in ljudi ter podobnem niso vprašanja za znanost.

Ne verjamem v teorije zarote, čeprav so dogajanja v resničnem svetu videti, kot da zarota zares obstaja. Teorija o teoriji zarote je pač teorija, ki si si jo vladarji izmislili, da lažje obračunajo z neverniki in uporniki. Vsaka diktatura si izmisli svojega sovražnika – to je pogoj njenega obstoja. Praksa zarote pa dejansko obstaja. Pa ne takšna zarota, ko bi se nekaj vplivnih zarotnikov zarotilo proti človeštvu. Peščica vladarjev sveta pač skrbi za svoje interese. Nič nenavadnega. A razumeti je treba, da ti multimilijarderji ne morejo biti človekoljubni, če bi bili, nikoli ne bi pokradli toliko denarja. Pohlepljubni so.

Praksa zarote pohlepa proti človečnosti je naravna posledica tistega, kar imenujemo tehnološki napredek, ki ljudi ločuje na koristne in nekoristne, na enakopravne in enakopravnejše. Posledica tehnološkega razvoja je psihološko nazadovanje: ljudje smo še bolj nesrečni, nasilni, sebični, lažnivi, pohlepni … Nič nimam proti znanosti in tehnologiji, a samo dokler ni sredstvo zasužnjevanja večine, dokler služi vsem – da ljudje ne umirajo zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravil, da se ne pobijamo zaradi zaslužkov pohlepnežev, da smo bolj sočutni, razumevajoči, iskreni, radodarni, ljubeči, da ne iščemo na kateri planet bi se lahko preselili, ampak, da ne uničujemo Zemlje.

Iskreno občudujem znanstvenike in znanost. Brezkompromisne, svobodne iskalce resnice. To je morda najvrednejše, kar lahko posameznik naredi v svojem življenju – da išče, se uči, odkriva, razvija svoje talente … Zato že desetletje pomagam, da bi se naučili ločevati neodvisno znanost od prodane, prvinske znanstvenike od tistih, ki zaradi lastnega pohlepa služijo pohlepnim.

Prevare s precepljenostjo in drugi farmacevtski triki

Izpoved anonimne (morda izmišljene) mame, kako sta za ošpicami zbolela njen mož in otrok, ki se nista mogla cepiti zaradi okvarjanega imunskega sistema, zdaj pa naj bi trepetala za njuna življenja, čeprav za ošpicami ne umira skoraj nihče, so objavili skoraj vsi mediji. Anonimna (najbrž neobstoječa) gospa za okužbo obtožuje necepljene državljane in aktiviste za svobodno cepljenje. Komu koristi ta medijski linč in zakaj je nastal ravno zdaj?

Kako preroško sem zapisal v eni svojih objav: »Farmacevtska medicina je očitno zagospodarila nad državo in mediji. V nekaterih državah so začeli kazensko preganjati nasprotnike obveznega cepljenja. Ne zadoščajo več denarne kazni za neposlušne starše, visoke kazni čakajo vse, ki nasprotujejo medicinsko-farmacevtski industriji – tudi neposlušne zdravnike, znanstvenike in druge strokovnjake. Uspelo jim je spreti starše: tiste, ki jih je upravičeno strah cepljenja in tiste, ki jih je neupravičeno strah necepljenih.«

V boj za dobički medicinsko-farmacevtska industrija pošilja na videz nevtralne novinarje in starše, ki s srce parajočimi zgodbami, za svoje trpljenje obtožujejo necepljene državljane. Njim nihče ne more očitati finančnih povezav s farmacijo, ponarejanje raziskav, skrivanje podatkov in podobno. Mediji ne objavljajo zgodb po cepljenju poškodovanih otrok, ker ni uradnih dokazov (potrditev proizvajalcev cepiv in njihovih distributerjev), da so prav cepiva povzročila te poškodbe. Tako tisoče zares tragičnih zgodb (v naši mali državi) ostaja zamolčanih in prezrtih, udarna medijska novica pa je, da je nekdo zbolel za ošpicami. Neverjetno medijsko pozornost povzroča podatek, da je letos za ošpicami zbolelo 42 oseb, pred 45. leti pa je zbolelo 4.092, skoraj 10 krat več, a tudi takrat nihče ni umrl, kljub bistveno nižji stopnji znanja, higiene in medicinske podpore. Nobenemu se ne orosi oko zaradi uničenih življenj otrok in njihovih družin, ker baje ni dokazov, da je to posledica cepljenja. To, da sta dve osebi zboleli za ošpicami pa naj bi bilo dokazano posledica za nekaj odstotkov nižje precepljenosti, kar naj bi povzročali nevestni, neodgovorni, neinformirani in zapeljani starši, ki ne verjamejo v cepljenje. Je to res?

Precepljenost izraža odstotek cepljenih v ciljni skupini v nekem obdobju. Predpostavimo, da je v Sloveniji v enem letu 20.000 otrok, ki bi jih naj po programu cepili in če jih cepijo 19.000 je to 95 % precepljenost. Delež vseh teh otrok v številu prebivalcev v državi je 1 % (20.000 od 2.000.000), delež cepljenih pa še nižji – 0,95% (19.000 od 2.000.000). Ob predpostavki, da drugi prebivalci niso cepljeni (kar se je nujno zgodilo ob uvedbi cepljenja) je precepljenost prebivalstva 0,95%, torej nikakršna (19.000 od 2.000.000). Če se je 50-ih letih, od kdaj smo uvedli obvezno cepljenje, vsako leto cepilo enako število otrok (torej je bila precepljenost vsa leta 95%), je sedanja precepljenost prebivalstva 47,50 % (19.000 cepljenih x 5 let glede na 2.000.000 prebivalcev). Če bi bila v vseh 50-ih letih precepljenost 93%, bi bila precepljenost prebivalstva le za 1 % nižja; namesto 47,50 bi bila 46,50. Da bi bil ta en odstotek tako pomemben, lahko verjame le popolni naivnež ali pa nekdo, ki ima močan interes, da širi takšne neresnice. Edino podatek o precepljenosti celotnega prebivalstva je lahko pomemben, stopnja letne precepljenosti, kot smo videli, je v realnem življenju nepomembna. Omenjanje, da se ošpice pojavljajo, ker je precepljenost v nekaj letih padla na 93% je zelo zavajajoče. Laž! Prevara, ki ji nasedajo neinformirani državljani, mediji in na žalost politiki, kot je to naredil aktualni predsednik vlade, ko je ukinitev obveznega cepljenja neumno primerjal z ukinitvijo vojske in zatrdil, da je država za razliko od nekaterih staršev odgovorna.

Uporaba stopnje precepljenosti pri ugotavljanju kolektivne imunosti je velika manipulacija, ker:
– v državi je približno 832.000 oseb, rojenih pred uvedbo cepljenja, torej necepljenih, nihče pa ne, koliko jih je ošpice prebolelo,
– tisti, ki so cepljeni z enim odmerkom, veljajo za nezadostno cepljene, torej kot da ne bi bili nikoli cepljeni,
– nihče ne ve, ali so tisti, ki so polno cepljeni (dva odmerka) zares zaščiteni in koliko časa zaščita traja, saj veliko polno cepljenih zboli za ošpicami,
– prenašalci virusa so lahko tudi cepljeni, polno cepljeni in preboleli.

Da bi bilo pri vsem tem pomembno ugotavljanje precepljenosti na decimalko in da bi nas moralo skrbeti, ker je precepljenost v nekaj letih padla za kakšen odstotek? Nas imajo za idiote? Očitno. Ali se obnašamo kot idioti? Očitno!

Kakor koli že, stopnja dejanske precepljenosti prebivalstva je neugotovljiva in strašiti z njo je zelo zavajajoče, manipulativno, prevarantsko. Obtoževati necepljene, da so krivi in odgovorni, za pojav ošpic je nestrokovno, neresnično, neetično, podlo.

Na še eno pomembno stvar je treba opozoriti. Jasno in glasno. Proizvajalci cepiva in njihovi distributerji (državni regulatorni organi, ministrstvo za zdravje, nacionalni zavod za zdravje, zdravniška zbornica, zdravniki) vztrajno uporabljajo zavajajočo besedno zvezo, da so cepiva »učinkovita in varna«, podzavest preprostih ljudi to prevaja v »koristna in neškodljiva«. Zakaj zdravniki in vsi drugi ne uporabljajo besed »koristna in neškodljiva«? Za cepiva in vsa druga zdravila? Preprosto zato, ker je koristnost cepiv nedokazana in ker cepiva vsebujejo snovi, ki so škodljive. Pustimo v tem zapisu ob strani številne znanstvene dokaze, da so cepiva nekoristna in škodljiva in se vprašajmo, s kakšnimi dokazi proizvajalci cepiv in njihovi distributerji dokazujejo njihovo koristnost in neškodljivost. Ker teh dokazov nimajo, uporabljajo besede s popolnoma nedoločljivim pomenom: učinkovita in varna. Če se hočemo napiti, je alkohol v zmernih količinah zelo učinkovit in varen, ni pa koristen in je škodljiv.

Kako je s cepivi? Če bi bilo pri cepivih razmerje med koristnostjo in škodljivostjo podobno kot pri antibiotikih, nikjer na svetu ne bi obstajali nasprotniki (obveznega) cepljenja. Če bi proizvajalci in njihovi distributerji imeli enako prepričljive dokaze za cepiva kot za antibiotike, bi jih objavili. To bi bil dokončen konec planetarnega cepilnega odpora. Namesto teh dokazov, v bolj pošiljajo prestrašene državljane in podkupljene strokovnjake, politike in medije. Če bi bila cepiva varna in neškodljiva, bi proizvajalci prevzeli odgovornost za škodo in plačali milijardne odškodnine, tako jih plačujejo davkoplačevalci, torej tudi tisti, ki so prisilno cepljeni in so s cepivi poškodovani.

Le upanje je močnejše od strahu. Upanje, da obstaja nekaj, kar bo preprečevalo bolezni, odpravilo trpljenje in podaljšalo življenje je močnejše od strahu pred posledicami te skrbi. Kjer je upanje, ni znanja, kjer ni znanja, je vera, kjer je vera, je konflikt. Konflikti med tistimi, ki verjamejo in tistimi, ki ne verjamejo. Konflikti o tistem, kar je znano, ne obstajajo. Konflikti med verniki in neverniki so najbolj krvavi konflikti v zgodovini človeštva. Zdravila (cepiva sodijo med zdravila) ne bi smela biti predmet vere, ampak racionalne presoje o koristnosti in škodljivosti.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko skriti. Njim ne bo treba neposredno nasprotovati predlogu zakona o odpravi obveznega cepljenja, za kar se je začel postopek zbiranja podpisov. In prav ob začetku te akcije se je pojavil medijski linč (to je začetek resničnega linča) tistih, ki terjamo jasne, konkretne, prepričljive in preverljive dokaze o koristnosti in neškodljivosti cepljenja, predsednik vlade pa je pohitel z izjavo, da bo obvezno (prisilno) cepljenje ostalo.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko mirni. Verniki in plačanci bodo opravili ves posel.

Drugi intervju na maribor24.si

V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi

Ivan Soče o vzgoji, odraščanju in starševstvu: “V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi”

Kako velika je KITAJSKA ŠTUDIJA

Kako velika je raziskava KITAJSKA ŠTUDIJA in kako majhni so tisti, ki njo in istoimensko knjigo označijo za kozlarije in psevdoznanstvene oslarije.

Struktura in značilnosti KITAJSKE ŠTUDIJE

Movember in rak prostate

Člani in simpatizerji mednarodnega gibanja in fundacije za opozarjanje na problematiko raka prostate Movember po vsem svetu v novembru ne brijejo brkov (ang. Mustache) in tako so N spremenili v M – November je postal Movember. Movembra se zdravniki hvalijo, koliko novih bolnikov z rakom prostate so odkrili, kako uspešni so pri operacijah, strašijo moške, da je rak prostate skoraj nujen pri globoki starosti in nas vabijo na redna testiranja. Novinarji nastavljajo mikrofone zdravnikom in ozdravljenim bolnikom, navajajo statistike. Kaj niti v enem od teh sestavkov ne boste prebrali, sledi tukaj:

Rak prostate ni nujna posledica staranja in ni res, da vsak moški ne more narediti veliko, da ne bi zbolel.

Rak prostate v fazi, ki zahteva zdravljenje, je predvsem bolezen izobilja. V razvitih državah zboli povprečno eden od desetih moških, v nerazvitih deželah eden od sto tisoč (1 od 10 in 1 od 100.000, torej 10.000 krat manj – kakšna razlika!!!). Rak prostate je drugi najpogostejši vzrok smrti, pri nekadilcih pa celo prvi. V neki študiji s skoraj 50.000 udeleženci so ugotovili, da moški, ki redno uživajo hrano živalskega izvora povečajo tveganje za nastanek raka prostate za 60 %. Tistim, ki so že imeli diagnosticiran rak prostate, se je pričakovana doba preživetja povečala za 400 %, v kolikor so radikalno spremenili svoje prehranske navade in začeli jesti rastlinsko hrano.

Pregled raziskav univerze Harvard je jasen: Dvanajst od štirinajst kontrolnih študij in sedem od devetih kohortnih študij je pokazalo pozitivno povezavo med uživanjem kravjega mleka in rakom prostate. Znanstveniki trdijo, da je uživanje večjih količin kravjega mleka najzanesljivejši prehranski napovedovalec raka prostate. V študiji je pokazano, da imajo moški, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, dva- do štirikrat večje možnosti, da zbolijo za rakom prostate, v primerjavi s tistimi, ki zaužijejo minimalne količine. Kot so ugotovili v študiji, je uživanje velikih količin mleka in mlečnih izdelkov »eden izmed najbolj doslednih prehranskih napovedovalcev raka prostate«.

Znanstveniki so ugotovili številne negativne učinke uživanja mlečnih izdelkov na zdravje človeka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav z rakom prostate. Epidemiološki dokazi npr. na Japonskem kažejo, da se je rak prostate od druge svetovne vojne poveča za 25-krat, kar je skladno s 5, 10 in 20-kratnim povečanjem vnosa jajc, mesa in mlečnih izdelkov, medtem ko so bile ostale značilnosti prehranjevanja (ne pa načina življenja) relativno podobne.

S pregledom 11 raziskav študij primerov, ki so pokazale pozitivno povezanost med uživanjem mleka in raka prostate, pregledom 13 neodvisnih kohortnih raziskav, ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja nastanka raka prostate. »Na koncu smo ugotovili pozitivno povezavo med porabo mleka in raka na prostati.«, trdijo avtorji.
Raziskave z izoliranim učinkovanjem organskega kravjega mleka (vsebuje le naravno vsebovane hormone) na človeškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v 14 ločenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprečju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko zmanjšalo rast rakavih celic za 30 %. »Ti podatki kažejo, da je treba bolnike z rakom prostate in dojk opozoriti na možnost pospeševanja napredovanja bolezni zaradi uživanja mlečnih izdelkov in njihovih nadomestkov.«

Ni le mleko pomemben faktor za nastanek in razvoj raka prostate. O rakotvornosti (predvsem) rdečega mesa in mesnih izdelkov je svojo ugotovitev sporočila Svetovna zdravstvena organizacija. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.

Tveganje, da bomo umrli zaradi raka prostate, je majhno, okrog 3 %, saj večina moških umre z rakom prostate in ne zaradi raka prostate.

Še nekaj o presejalnih programih

Presejalni program PSA, test za zgodnje odkritje raka prostate, je Ameriški Task Force že leta 2012 odsvetoval, ker so ugotovili, “da obstaja zmerna ali visoka verjetnost, da testiranje nima nobene koristi oziroma da je škoda večja od koristi”.

Kanadski Task Force on Preventive Health Care je oktobra 2014 izdal posodobljene smernice, v katerih odsvetuje uporabo PSA testa. To priporočilo temelji na dokazih, da je tveganje za poškodbe večje od negotove koristi in da ni dokazov, da bi PSA pregledi zmanjšali umrljivost zaradi raka prostate. Skoraj 20 % je lažnih (napačnih) diagnoz, kar vodi v invazivno operativno zdravljenje, pri čemer nastopajo pogoste okužbe, urinske inkontinence in erektilne disfunkcije.

Dolgoročne študije npr. ugotavljajo, da so v presejalni skupini diagnosticirali približno 12 odstotkov več raka kot v drugi, vendar se skupini nista razlikovali po stopnji umrljivosti, kar kaže, da pri celotnem prebivalstvu pregled ne zmanjša števila smrti zaradi raka prostate. V neki ameriški raziskavi, katere rezultate je objavila ena najuglednejših strokovnih revij na svetu, so ugotovili, da med tistimi, ki so jim kirurško odstranili prostato, in tistimi, ki so jih le opazovali, ni bilo pomembnejših razlik v preživetju. Nastopile pa so druge razlike: tisti, ki so bili operirani, so imeli dvakrat pogosteje impotenco in urinsko inkontinenco, medtem ko jih je 20 odstotkov imelo še druge zaplete. Sklep je bil logičen: operacije rakave prostate niso podaljšale življenja ali izboljšale njegove kakovosti. Nasprotno. Strokovnjaki ocenjujejo, da je na splošno več kot 40 odstotkov operacij na prostati nepotrebnih. Že pred leti so bile objavljeni rezultati dveh pomembnih kliničnih raziskav, ki sta dokazovali, da je zgodnje odkrivanje raka prostate s PSA-jem nepotrebno.

Richard Albin, ki je odkril antigen PSA, je v New York Timesu zapisal: “Test ni zanesljivejši od metanja kovanca. Že leta trdim, da presejalni test PSA ne more odkriti karcinoma prostate, in kar je še pomembneje, ne more razlikovati med dvema tipoma raka prostate: tistim, zaradi katerega boste umrli, in tistim, s katerim boste umrli.”

Kljub podatkom in stališčem se še vedno veliko moških udeležuje presejalnih testov. V čigavo korist? Ali so žrtve medicinske propagande ali dobro obveščeni odgovorni moški, ki skrbijo za svoje zdravje? Z družbenega vidika je povsem umestno vprašanje, ali je prav porabiti veliko sicer omejenih sredstev za zdravstvo za nekoristno pregledovanje in nepotrebno zdravljenje, se je spraševal dr. Albin.

Torej moški, vsaj občasno lulajte stoje in opazujte curek urina in potem skrbno počistite za sabo. Če opazite zmanjšan pritisk, je prvi znak, da je lahko nekaj narobe, ni pa nujno. Zahtevajte od zdravnika, naj vas pouči o bolezni in vašem stanju in mu ne izročite svojega telesa.

***

Še nekaj ne boste nikjer ne prebrali in ne videli: predsednika države z mlečnimi brki. Ne vem ali je slika nastala v posmeh Movembru, ali so predsednika zalotili, ko je »hranil otroka v sebi«, vendar je sporočilo škodljivo: predsednik države uživa v tekočini, ki dokazano državljanom lahko povzroča hude zdravstvene težave.

Ne ubijte sla! — o kravjem mleku (zadnjič)

Polemika, ki jo je sprožil moj članek v Delu Kravje mleko (je za teličke) se je po treh mesecih končala (vsaj v dveh zadnjih številkah Dela na to temo ni bilo nobenega odziva). Kolikor vem, ostal je le en neobjavljen članek, katerega objavo je odgovorni urednik 4 krat zavrnil. To je moj popravek neresničnih in napačnih navedb avtorjev pisem bralcev, ki so pisali laži o meni in neresnice o kravjem mleku:

Mleko, mlečni izdelki, kalcij, osteoporoza

Kar štirje zdravniki so se podpisali pod strokovno nezahteven članek (Delo, 8.9.2016) in s tem dali težo zapisanemu. Pa še to ni bilo dovolj. Zapisali so, kako »strokovna združenja SZD z ogorčenostjo spremljamo v javnosti predstavljene argumente o škodljivosti mleka«, kar se nanaša moj članek Kravje mleko je dobro za teličke (Delo, 13.8.2016), ki ga lahko berete tukaj.

Povprečno informirani bralci bodo pod težo »doktor-argumentov« verjeli ogorčenim zdravnikom, ker je napisano v skladu z njihovimi prepričanji in podpirajo njihove prehranske navade, a ta vera se je v praksi pokazala kot škodljiva. Vsak dan narašča število za farmacevtsko medicino neozdravljivo bolnih s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, katerih vzrok je prehrana, ki jo, tudi po priporočilih zdravnikov, uživamo.

Zakaj bi bili zdravniki tako množično ogorčeni nad argumenti o škodljivosti mleka? Mar bi neuživanje kravjega mleka ogrožalo javno zdravje? Je kdo zbolel, ker ni užival kravjega mleka? Je kdo ozdravel zaradi uživanja kravjega mleka? So še pri kakšnem zapisu o škodljivosti nekega živila zdravniki izražali ogorčenost? Ob zapisih o krompirju ali soji, na primer? Zakaj je le mleko tako dragoceno hranilo, da je številnim zdravnikov bilo treba stopiti v bran množičnemu, rednemu in obilnemu konzumiranju mleka? Zakaj zdravniki za kravje mleko navajajo zdravstvene trditve, ki so po pravilih EFSE prepovedane, kot npr. »mleko je pomembno za rast, pri okrevanju po bolezni, poškodbah, po naporih«, saj za to ni dokazov.

Dejstvo je, da 70 % svetovne populacije (torej 5 milijard ljudi) ne more presnoviti kravjega mleka, v Sloveniji 50 % državljanov, starejših od 50 let, torej okrog 600000 državljanov! Kako vsi ti ljudje preživijo brez mleka? So bolni? Prezgodaj umirajo? Imajo več osteoporoze, zlomom kolka, srčno žilnih bolezni, sladkorne, avtoimunskih bolezni? O tem ogorčeni zdravniki niti besedice. Seveda ne, ker neuživanje kravjega mleka samo po sebi nikomur ne more škoditi.

Kako lahko nekaj tako nenaravnega, kar zavrača 70 % svetovne populacije, razglasiš za »pomembno živilo za rast, pri okrevanju po boleznih, poškodbah, po naporih«. Če ne bi z rednimi pitjem kravjega mleka v zgodnjem otroštvu nenaravno ohranjali tvorjenja encima laktaze, bi za to »boleznijo« bolehalo najbrž celo človeštvo. Kravje mleko je najpogostejši prehranski alergen, od 6 do 7 % otrok je alergičnih na mleko.

Toliko o naravnosti, nenadomestljivosti in koristnosti kravjega mleka za ljudi. Do mlekarske industrije servilna medicina je izmislila bolezen hipolaktacijo (laktozno intoleranco), ki jo »zdravi« s farmacevtskimi pripravki. V čigavo korist.

Ogorčeni zdravniki v nadaljevanju po pravilih redukcionistične znanosti pišejo o posamičnih sestavinah mleka. Seveda je v kravjem mleku veliko sestavin, a je količina posameznih sestavin popolnoma drugačna kot v človeškem mleku: beljakovin je 300 % več, maščob za 25 % manj, ogljikovih hidratov za 23 % manj, vitamina C kravje mleko ne vsebuje, fosforja ima 650 % več itd. Razlike med količino posameznih aminokislin (gradniki beljakovin) so od 200 do 400 %. Poleg navedenih sestavin je treba upoštevati še različno vsebnost hormonov, od katerih je zelo pomemben rastni hormon IGF-1. Številne študije so dokazale, da višje ravni IGF-1 vplivajo na razvoj nekaterih tumorjev, predvsem na prostati, dojkah, debelem črevesu, in drugih oblik raka. Odrasli, ki uživajo kravje mleko, imajo za približno 10 % višjo raven IGF-1 kot tisti, ki ga ne uživajo. V raziskavah, ki jih je finančno podprl ameriški NIH, je bilo kravje mleko označeno kot najverjetneje najbolj rakotvorno kadarkoli testirano substanco, ki jo tako množično zaužije človek (Campbell in Chen, 1999).

Zakaj zdravniki niti z besedico ne omenijo niti ene pomanjkljivosti uživanja kravjega mleka. Zakaj v imenu javnega zdravja niso bili ogorčeni nad laganjem mlekarske industrije o koristnosti mlečnih napitkov, ampak sta to morala prepovedati EFSA in sanitarna inšpekcija. Skratka, opisati mleko kot koristno raztopino hranil je možno le tako, da opišete koristnost vsake posamezne sestavine in ne upoštevate živila kot celote.

Na mojo trditev o povezanosti kravjega mleka, osteoporoze in zlomov kolka so zdravniki arogantno zapisali: »To preprosto ni tako«.
Pa je tako. Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mlečnih izdelkov (in kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 raziskav. Tretjina le-teh podpira povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ne (Lanou, 2009). Povzetek avtorjev: osteoporoza in pogostost zlomov kosti so najvišji v državah, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, kalcija, ter živalskih beljakovin. Kot državljan sem ogorčen nad tako enostranskostjo zdravnikov – zagovornikov porabe kravjega mleka. Želel bi si zdravnikov, ki jih skrbi naše zdravje in ne poraba kravjega mleka. Ti bi napisali, tako kot so znanstveniki na Harvardski univerzi, da je »mleko le eden od mnogih virov kalcija in da obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj mleko ne sme biti najboljši vir za vse« in bi v korist državljanov zapisali, da npr. popolnoma nesporni ohrovt vsebuje skoraj 50 % več kalcija kot kravje mleko.

Predlagam, da avtorji članka svoje dobre klinične izkušnje z mlekom preverijo v izvirni znanstveni raziskavi, kjer bi 145 tisoč slovenskih bolnikov z osteoporozo ob povprečni dnevni porabi 600 g mleka in v primerjavi s kontrolno skupino, ki ni uživala mleka in mlečnih izdelkov ter eksperimentalno skupino, ki bi ji izboljševali kostno maso z dodajanjem kravjega mleka. Glede na zagotovila o koristnosti kravjega mleka, si javnost zasluži neizpodbitne dokaze o prednosti uživanja kravjega mleka. V članku, omejenem na nekaj deset vrstic, ne morem navajati številnih verodostojnih raziskav o škodljivosti kravjega mleka za ljudi, zato jih navajam na svojem blogu www.soce.si.

Osteoporoza, zlom kosti

V ZDA, kjer zaužijejo dnevno 462 gramov mleka, imajo na 100000 prebivalcev 98 zlomov kolka, Švedi imajo 70 zlomov in zaužijejo 502 g mleka, v Južni Afriki pa imajo le 6 zlomov in zaužijejo samo 10 g mleka. V Sloveniji porabimo 600 g mleka dnevno in po podatkih NIJZ imamo na 100000 prebivalcev 101 zlom kolka, v prvem letu po operaciji pa umre 30 % operiranih.
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poskodbe_starejsih_ljudi_zaradi_padcev_v_sloveniji.pdf

Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mlečnih izdelkov (in kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 raziskav. Tretjina le-teh podpira povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ne (Lanou, 2009). Povzetek avtorjev: “osteoporoza in pogostost zlomov kosti so najvišji v državah, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, kalcija, ter živalskih beljakovin. Večina študij o tveganju zlomov vsebujejo malo ali nobenih dokazov, da mleko ali drugi mlečni izdelki koristijo kostem. Kopičijo se dokazi, ki kažejo, da lahko poraba mleka ali mlečnih izdelkov prispeva k tveganju raka prostate in jajčnikov, avtoimunskih bolezni in nekaterih otroških bolezni. Ker mleko ni potrebno za ljudi po prenehanju dojenja in ne vsebuje ​​hranil, ki jih ne vsebujejo živila brez živalskih beljakovin, nasičenih maščob in holesterola, imajo vegetarijanci boljše zdravje in manj kroničnih bolezni, če omejijo ali opustijo uživanje mleka in mlečnih izdelkov. Zato mleka ne bi smeli priporočati v zdravi vegetarijanski prehrani.”
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19321571

Da vseživljenjska veganska prehrana nima nikakršnega negativnega vpliva na kostno gostoto in ne spremeni sestave telesa so dokazali Ho-Pham LT 1 , Nguyen PL , Le TT , Doan TA , Tran NT , Le TA , Nguyen TV , 2009), čeprav vnašajo manjše količine kalcija in beljakovin, kot vsejedke.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19350341

Raziskava v 23 državah je pokazala, da je pogostost zloma kosti neposredno povezana z vnosom beljakovin živalskega izvora zaradi endogene proizvodnje kislin, ki je posledica presnove živalskih beljakovin.  Rastlinska prehrana nima tega učinka.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11034231

Do podobnih rezultatov so prišli že Weinsier in Krumdieck (2000) skoraj deset let pred to raziskavo, ko 71 % od 21-ih dobro zasnovanih raziskav, večinoma podprtih s strani mlekarske industrije, ni dokazalo prednosti uživanja mlečnih izdelkov na zdravje kosti. Raziskava je vključevala tudi 7 naključno kontroliranih raziskav, od katerih jih je bilo kar 6 finančno podprtih s strani mlekarske industrije. Le ena raziskava je bila izvedena na postmenopavznih ženskah, ki lahko predstavljajo kritično skupino za nastanek osteoporoze, pa še ta je v enem letu pokazala izgubljanje kostne mase na račun rednega uživanja 2,5 dl mleka. Avtorja zaključujeta: Ni jasno, ali mlečni izdelki koristijo zdravju kosti. Redke študije so pokazale pozitiven vpliv mleka na zdravje kosti, večina pa je pokazala rezultate, ki niso bili pomembni.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10966884

Raziskovalci pri pregledu 7 prospektivnih kohortnih raziskav (Bischoff-Ferrari idr., 2011), z do 26 let dolgim spremljanjem ljudi, niso našli povezave med vnosom mleka in zmanjšanim tveganjem za zlom kolka niti pri največjih vnosih mleka. Pravijo: Naš zaključek je, da v tej metaanalizi kohortni študiji ni bilo splošne povezave med uživanjem mleka in tveganje zloma kolka.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20949604

Enake rezultate je dala raziskava 20-letnega spremljanja 61.433 žensk in 45.339 moških, ki je povrhu, poleg več vsakršnih zlomov pri ženskah, ki so zaužile vsaj 3 kozarce mleka dnevno, pokazala tudi več raka, srčnožilnih bolezni in hitrejšo umrljivost (Michaëlsson idr., 2014).
http://www.bmj.com/content/349/bmj.g6015

Tudi za uživanje mleka v obdobju odraščanja raziskovalci niso našli razlogov za uživanje mleka. Nasprotno. Za vsak dodatno zaužiti kozarec mleka na dan so ugotovili 9 % povečano tveganje za nastanek zlomov kolka kasneje v življenju, kar, po mnenju avtorjev, delno pojasnjuje dolgo trajajočo enigmo, da imajo tiste populacije, ki zaužijejo največ mleka tudi najvišje stopnje zlomov kolka (Feskanich, Bischoff-Ferrari, Frazier in Willet, 2014).
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24247817

Rak prostate

Znanstveniki so ugotovili številne negativne učinke uživanja mlečnih izdelkov na zdravje človeka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav z rakom prostate. Epidemiološki dokazi (Ganmaa, Li, Qin, Wang, Takeda in Sato, 2003), npr. na Japonskem kažejo, da se je rak prostate od druge svetovne vojne poveča za 25-krat, kar je skladno s 5, 10 in 20-kratnim povečanjem vnosa jajc, mesa in mlečnih izdelkov, medtem ko so bile ostale značilnosti prehranjevanja (ne pa načina življenja) relativno podobne.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12710911

S pregledom 11 raziskav študij primerov (Qin idr., 2004), ki so pokazale pozitivno povezanost med uživanjem mleka in raka prostate, pregledom 13 neodvisnih kohortnih raziskav (Quin, Xu, Wang, Tong in Koshi, 2007), ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja nastanka raka prostate. »Na koncu smo ugotovili pozitivno povezavo med porabo mleka in raka na prostati.«, trdijo avtorji.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17704029
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15203374

Raziskave z izoliranim učinkovanjem organskega kravjega mleka (vsebuje le naravno vsebovane hormone) na človeškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v 14 ločenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprečju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko zmanjšalo rast rakavih celic za 30 % (Tate, Bibb in Larcom, 2011). »Ti podatki kažejo, da je treba bolnike z rakom prostate in dojk opozoriti na možnost pospeševanja napredovanja bolezni zaradi uživanja mlečnih izdelkov in njihovih nadomestkov.«
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22043817

Rakotvornost mleka

Dr. T.C. Campbell je že leta 1990, po uradnih kriterijih za eksperimentalno določanje kancerogenosti substanc, kazein (glavno beljakovino mleka) v številnih raziskavah, ki jih je finančno podprl ameriški NIH, označil kot najverjetneje najbolj rakotvorno kadarkoli testirano substanco, ki jo zaužije človek. Vse to je podprl z najcelovitejšo biomedicinsko opazovalno raziskavo o vplivu prehranjevanja na rakava obolenja, srčnožilne in presnovne bolezni v zgodovini (Campbell in Chen, 1999). O obsežnosti, kakovosti in enkratnosti raziskave govori tudi podatek, da so vrednosti železa merili na šest načinov, analize krvi so opravljali v laboratoriju na Cornellu, pekinškem laboratoriju in v 24-ih laboratorijih v šestih državah na štirih celinah (Campbell in Campbell, 2011, str. 343).
http://toxsci.oxfordjournals.org/content/52/suppl_1/87.abstract

Avtoimunske bolezni (diabetes tipa 1, multipla skleroza)

Že leta 1992 so finski raziskovalci ugotovili, da je kravje mleko vpleteno kot možen sprožilec avtoimunskega odziva, ki uničuje beta celic trebušne slinavke, kar povzroča sladkorna bolezen tipa 1. (Karjalainen J. in drugi 1992). Od takrat so opravili veliko študij in v veliki večini ugotovili povezanost uživanja kravjega mleka s sladkorno boleznijo tipa 1 – večja kot je poraba kravjega mleka več je diabetesa tipa 1.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1377788. 

Že leta 1940 je dr. Roy Swank dokazal vpliv porabe kravjega mleka na pogostost multiple skleroze. Francoski raziskovalci (Malosse D, Perron H, Sasco , Seigneurin JM) so primerjali vpliv porabe kravjega mleka na razširjenost multiple skleroze v 27 državah in 29 populacijah po celem svetu. Ugotovili so pomembno korelacijo med vnosom kravjega mleka in razširjenostjo multiple skleroze.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1291895

Mleko je najpogostejši alergen

Poleg dejstva, da 70 % prebivalcev našega planeta ima zdravstvene težave pri presnovi kravjega mleka, je mleko tudi najpogostejši alergen. Iz meta analize, ki vključuje podatke iz 51 publikacij, je razvidno, da je mleko najpogostejši prehranski alergen, takoj za njim pa so jajca, sledijo pa arašidi, ribe, raki in školjke. Od 6 do 7 % otrok je alergičnih na mleko. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4241964/

Toliko o naravnosti, nenadomestljivosti in koristnosti kravjega mleka za ljudi.

Rakavi bolniki nič mleka

Ameriški inštitut za raziskave raka natančno našteva živila, »ki se borijo proti raku« in na dolgem seznamu ni mleka in nobene živalske hrane.
http://www.aicr.org/foods-that-fight-cancer/.

Na spletni strani ameriškega združenja proti raku v priporočilih o zdravi prehrani niti z besedico ni omenjeno mleko niti mlečni izdelki.
http://www.cancer.org/cancer/cancercauses/dietandphysicalactivity/diet-and-physical-activity

V Evropskem kodeksu za boj proti raku priporočajo: “Vsak dan zaužijte vsaj 400 gramov različnega svežega sadja in zelenjave. Omejite hrano, ki vsebuje maščobe živalskega izvora.”Ob vsem tem pa predstojnica Enote za klinično prehrano OI UKC LJ podpiše, da je »kravje mleko pomembno pri okrevanju po boleznih«!

Kot državljan sem ogorčen nad tako enostranskostjo zdravnikov – zagovornikov porabe kravjega mleka. Želel bi si zdravnikov, ki jih skrbi naše zdravje in ne poraba kravjega mleka. Ti bi napisali, tako kot so znanstveniki na Harvardski univerzi, da je »mleko le eden od mnogih virov kalcija in da obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj mleko ne sme biti najboljši vir za vse« in bi v korist državljanov zapisali, da npr. ohrovt vsebuje skoraj 50 % več kalcija kot kravje mleko.
https://www.hsph.harvard.edu/nutritionsource/calcium-full-story/.

Zdravniki, ki jih skrbi zdravje ne bi zdravili izmišljene bolezni laktozne intolerance, ampak bi odsvetovali uporabo mleka, ne bi pisali in hvalili prehranskih smernic, po katerih je na jedilniku vsak dan kravje mleko in meso. Posledica tudi takšne skrbi je 50 % predebelih otrok, mnogi bodo končali na inzulinu ali dializi, nekateri na onkologiji.

Predlagam, da avtorji članka svoje dobre klinične izkušnje z mlekom preverijo v izvirni znanstveni raziskavi, kjer bi 145 tisoč slovenskih bolnikov z osteoporozo ob povprečni dnevni porabi 600 g mleka in v primerjavi s kontrolno skupino, ki ni uživala mleka in mlečnih izdelkov ter eksperimentalno skupino, ki bi ji izboljševali kostno maso z dodajanjem kravjega mleka. Glede na zagotovila o koristnosti kravjega mleka, si javnost zasluži neizpodbitne dokaze o prednosti uživanja 4 do 6 enot mleka dnevno. Če takšne raziskave nimajo, naj navedejo rezultate podobne verodostojne znanstvene raziskave, ki je ne bi financirala mlekarska industrija in bi bila objavljena v ugledni recenzirani znanstveni reviji.

V spletni izdaji svojega članka so štirje zdravniki navedli 5 virov, ki jih vredno pokomentirati.

Prvi vir:
Smernice zdravega prehranjevanja, ki nimajo verodostojnih virov v referencah, pisali pa so jih zdravniki in nutricionisti z enako paradigmo. So posledica mitov in zablod, da je kravje mleko nujno in nenadomestljivo za zdrave kosti ljudi.

Drugi vir
Rozenberg S, Body J-J, Bruyère O, et al. Effects of Dairy Products Consumption on Health: Benefits and Beliefs-A Commentary from the Belgian Bone Club and the European Society for Clinical and Economic Aspects of Osteoporosis, Osteoarthritis and Musculoskeletal Diseases. Calcified Tissue International. 2016;98:1-17. doi:10.1007/s00223-015-0062-x.
je sponzoriran s strani Abbot, Pfizer in 30 drugih farmacevtskih podjetij ter mlekarske industrije (Danone).
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4703621/

Tretji vir
Fenton TR, Lyon AW. Milk and acid-base balance: proposed hypothesis versus scientific evidence. J Am Coll Nutr. 2011 Oct;30(5 Suppl 1):471S-5S.
govori, da kislotvorna hrana (npr. mleko) ne povzroča acidoze in to drži, ima pa kislotvorno obremenitev, kar ni sporno. Telo vzdržuje rahlo bazično kislo-bazično ravnovesje (pH), obremenitev se prenese na pufre (kalcij, magnezij).

Četrti vir
Gao X, Wilde PE, Lichtenstein AH, Tucker KL. Meeting adequate intake for dietary calcium without dairy foods in adolescents aged 9 to 18 years (National Health and Nutrition Examination Survey 2001-2002) J Am Diet Assoc. 2006;106(11):1759-1765. doi: 10.1016/j.jada.2006.08.019.
je zelo sporen, saj zaključuje, da priporočenega dnevnega vnosa kalcija ne moremo dobiti brez uživanja mleka (!?), kar bi pomenilo, da 2/3 sedanje populacije in še več do izpred 30 let nazaj niso mogle zadovoljiti potreb po kalciju, čeprav so številne populacije živele med 90 in 110 let in niso konzumirali mleka in niso poznali (veliko) osteoporoze. Študijo je financiralo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, ki 90 % vseh subvencij nameni živinorejcem in ne kmetovalcem. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22081694

Peti vir
Heaney RP. Dairy and bone health. J Am Coll Nutr. 2009;28(Suppl 1):82S-90S. 28/Supplement_1/82S.
 G. Heaney navaja, da je »težko oblikovati dieto za zdrave kosti, ne da bi dobili tri obroke mleka dnevno« je v nasprotju z dejstvom, da najmanj 2/3 prebivalcev, ki ne uživajo kravjega mleka, nima »bolnih kosti«. V tem članku je avtor prikril, da je svetovalec mlekarski industriji, kar je v nekem drugem primeru priznal. (http://jnci.oxfordjournals.org/content/96/10/805.full.pdf).
Zaradi tega prikrivanja in pomanjkanja literature in informacij in ustvarjanja velike koristi proizvajalcem hrane  je bil “kaznovan”. V zahvalo za promocijo mleka mu je mlekarska industrija ob smrti posvetila memorial. https://dairygood.org/content/2016/a-tribute-to-robert-p-heaney-a-remarkable-researcher-and-human-being

Torej, od petih virov je eden znanstveno nepomemben (prvi), trije so bili financirani s strani industrije (drugi, četrti in peti), eden (tretji) pa za razumevanje koristnosti kravjega mleka za ljudi ni relevanten.

Do takrat, ko bomo imeli trdna zagotovila neodvisne znanosti o koristnosti uživanja kravjega mleka za ljudi, velja moj poziv, ne verjemite meni, ne verjemite tistim, ki vam prodajajo mleko, ne verjemite tistim, ki pišejo prehranske smernice zaradi katerih tudi množično zbolevamo in ne verjemite tistim, ki vas neuspešno zdravijo zaradi prehranskih bolezni in vas ne učijo, kako se jim izogniti. Sledite logiki narave, berite različno literaturo in premišljujte z lastno glavo. Žrtvujte trenutno ugodje za dolgoročne koristi!

Ivan Soče, Maribor

Kravje mleko (je dobro za teličke) II. del

Na moj članek (Delo, 13. 8. 2016) se je pričakovano odzvala mlekarska industrija, katere interese zastopa GZS – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Direktorica takoj na začetku izrazi zaskrbljenost, ker je uredništvo dovolilo objavo mojega članka, čeprav naj bi se, po njenem mnenju, od njega distanciralo s pripisom: »Prispevek je mnenje avtorja in …« Vsi prispevki v tej rubriki so opremljeni z enakim pripisom, a pripis pod mojim člankom je skoraj brezpredmeten, saj nisem izražal svojih stališč. Naštel sem 24 bioloških, kemijskih, statističnih, znanstvenih in drugih dejstev, ki so izsledki številnih neodvisnih večkrat ponovljenih raziskav najvplivnejših znanstvenikov našega časa, ki so tudi potrjeni v praksi milijard ljudi v dolgem časovnem obdobju. O tem so napisane knjige, kot Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod, kjer sem mleku in živalskim beljakovinam posvetil več kot 30 strani.
O moči mlekarske industrije (multinacionalk) je treba pisati, da ljudi opomnim, da je sedanja resnica o mleku, resnica tistega, ki ima denar za reklame in kupljene znanstvene raziskave, ima vpliv na politiko, medije in šolstvo. Samo tako si razlagam medijsko zelo podprto vsakoletno prevaro, v kateri sodelujejo številni ministri in celo predsednik države, s Slovenskim tradicionalnim zajtrkom, kjer otrokom vseh osnovnih šol in celi javnosti lažejo, da tradicionalen in zdrav zajtrk vsebuje mleko, maslo, med in jabolko. Zaradi tega vpliva, obstoječih navad in čustvene navezanosti na mleko (sicer materino, a neuki ne vedo, da gre za dve povsem različni tekočini), ljudje verjamejo, da je kravje mleko za ljudi odlična hrana in sami ne preverjajo dejstev. 
Naj opišem novejši primer medijskega ustvarjanja resnic o mleku. Vsi večji slovenski mediji, na čelu s STA, so objavljali članke z dvema naslovoma: »Slovenski raziskovalci dokazali, da uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« in »Kravje mleko ni zdravju škodljivo« v katerem so poveličevali raziskavo na Veterinarski fakulteti. V resnici so slovenski znanstveniki dokazali, da estrogen v prilagojenem kravjem mleku brejih kraj ni škodljiv za zdravje štirih laboratorijskih miši, če so ga uživale le 8 dni. Vpliv kravjega mleka z dodanim estrogenom na zdravje ljudi v raziskavi ni niti omenjen in tudi nikoli ni bil problematiziran. Kako je potemtakem možno sklepanje »da ga lahko pijemo brez skrbi« in »da ni zdravju škodljivo«? Je pa bilo v neki drugi neodvisni in odlično zasnovani in večkrat ponovljeni raziskavi, ki jo je vodil dr. Campbell, dokazano, da so beljakovine iz kravjega mleka dobesedno stikalo, s katerim so sprožali ali ustavljali napredovanje raka pri laboratorijskih živali.
Na navedenih 24 dejstev o neprimernosti kravjega mleka za ljudi je predstavnica GZS odgovorila le na eno trditev, in sicer na to, da kravje mleko povzroča osteoporozo. Vesel sem, da 23 drugih trditev ni vprašljivih! Kar se kalcija tiče, opisal sem dejstva o kalcijevem (ne)ravnovesju. Tukaj veljajo zakoni kemije: čeprav je v kravjem mleku veliko kalcija, ga telo porabi za nevtralizacijo kislin, ki nastanejo zaradi drugih sestavin mleka. Sklicevanje na smernice zdravega prehranjevanja, katerih posledice vidimo na vsakem koraku in smo vsak dan bolj bolni, ni argument. Zmožnost iz celovitega živila izolirati eno snov (iz mleka kalcij), nam ne daje pravice sklepati, da ta snov na naše zdravje učinkuje enako kot celovito živilo. Poudarjanje, da mleko vsebuje veliko ene ali druge snovi, še ni dokaz, da nam kot celota koristi. Tudi v klorovodikovi kislini je veliko za življenje nujne vode, a je kot celota strupena tekočina.
Da je pojavnost osteoporoze in zlomov kolka odvisna od količine zaužitega mleka, govorijo preproste državne statistike, ki so lahko preverljivo podatek in sem nekaj konkretnih primerov navedel v članku. V vseh državah, kjer popijejo več mleka, imajo več osteoporoze, tam, kjer kravjega mleka skoraj ne uživajo, osteoporoze skoraj ni. To je dejstvo, ki se ga ne da izpodbijati z nobenimi floskulami. Po uradnih podatkih za leto 2014 vsak prebivalec Slovenije porabi 214 litrov mleka letno (vsak dan po 6 decilitrov), imamo pa okrog 144.000 bolnikov z diagnosticirano osteoporozo, še več pa je takšnih, ki imajo krhke kosti! Od kod pri tako visoki porabi mleka toliko bolnikov z osteoporozo in tako veliko zlomov kolka?
V drugem odzivu gospa Milič obsežno citira propagandni hvalospev mleku, ki ga je napisala neka druga avtorica v nekem drugem časopisu. Z avtorico tega članka se strinjam le s tistim, da je živalsko mleko dobro za kopel in je blagodejno za kožo. Res moraš biti zelo pristranski ali zelo neobveščen, da zapišeš, »da ni boljšega vira za ohranitev čvrstih kosti, kot so mleko in mlečni izdelki«. Pismo gospa Milič zaključuje z vprašanjem: »Komu verjeti?« Jaz nikoli nisem želel, da mi kdo verjame. Osebno pri mleku na noben način nimam nikakršnih interesov. Prizadevam pa si, da bi vsak preveril dejstva in prenehal biti vernik, ki verjame prehranski industriji in njihovim strokovnjakom, ki so celo kariero gradili na delnih resnicah. Od njih res ni za pričakovati, da bodo rekli: »Oprostite, bili smo v zmoti.« 
In koncu se bralka vpraša, kaj piti namesto mleka: kokakolo, cedevito, limonado, teran ali šnops. …, kot da kravjemu mleku ni alternative, čeprav smo edina vrsta na planetu, ki v dobi odraslosti uživamo hrano, ki je namenjena za strogo določen čas in prilagojeno potrebam lastne vrste. Alternativa mleku je raznovrstna rastlinska hrana, ki vsebuje vsega v še večjem izobilju kot kravje mleko (vse, kar mleko vsebuje pride iz rastlin) in v ničemer ne povzroča nobenih težav. Za pitje pa je voda.
Namen, sestava in način konzumiranja kravjega mleka je le eden – da tele čim prej začne jesti rastline in zraste v nekaj sto kilogramov težko govedo. Naj tako ostane. 

Objavljeno v Delu, 3. 9. 2016

Kravje mleko ni zdravju škodljivo in jajca rešujejo življenja

Članek z naslovom »Slovenski raziskovalci dokazali, da uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« s podnaslovom »Raziskovalci Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so ovrgli dvome na račun uživanja kravjega mleka. Dokazali so namreč, da ga lahko pijemo brez skrbi, čeprav vsebuje estrogen, ki naj bi negativno vplival na zdravje.«, ki ga po Slovenski tiskovni agenciji povzemajo in širijo vsi mediji, je primer novinarskega neprofesionalnega, neetičnega in škodljivega poročanja.
V resnici so znanstveniki dokazali, da estrogen iz kravjega mleka ni škodljiv za zdravje laboratorijskih miši, če so ga uživale zelo kratek čas. Raziskava je trajala le 8 dni, kar je približno 1 % življenja miši, kar bi v človeškem življenju pomenilo približno 7 mesecev. Udeleženih je bilo samo 12 živali, le štirim so dodajali izjemno visoke odmerke estrogena. Kaj bi se zgodilo z mišmi, če bi enake količine mleka uživale polovico svojega življenja?
Kako na miši vpliva kravje mleko kot celovita hrana tudi niso raziskovali? 
Vpliv kravjega mleka z dodanim estrogenom na zdravje ljudi v raziskavi ni niti omenjen. Kako je potemtakem možno novinarsko sklepanje »da ga lahko pijemo brez skrbi«. Torej novinarski zapis: KRAVJE MLEKO NI ZDRAVJU ŠKODLJIVO je laž, resnica pa je: ESTROGEN IZ KRAVJEGA MLEKA NI ŠKODLJIV ZA ZDRAVJE LABORATORIJSKIH MIŠI, ČE GA JEMLJEJO ZELO KRATEK ČAS! 
Raje kot za lase privlečena reklama za kravje mleko bi videl, kdo so naročniki in plačniki raziskave, finančne povezave raziskovalcev in Veterinarske fakultete z mlekarsko industrijo, da bi bila raziskava objavljena v neki nevtralni recenzirani znanstveni reviji in ne v glasilu ameriške mlekarske industrije.
Enako so pred kratkim mediji objavljali članek o zdravilnih učinkih jajc, med lažmi pa je bila tudi ta, da nam lahko jajca rešijo življenja, ker vsebujejo snov, ki lahko izboljša reflekse, kar bi nam lahko rešilo življenje, ko bi morali med vožnjo hitro reagirati. 
Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, pri kateri je izjemno redko ugotovljeno pomanjkanje. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, malo večja banana pa ga vsebuje 10 krat več. Nihče ne ve, koliko jajc bi morali pojesti, da bi nam izboljšala reflekse in kakšno splošno zdravstveno škodo bi utrpeli, če bi pojedli toliko jajc.
Možnost sodobne znanosti, da iz celovite hrane izloči in analizira posamično sestavino odpira velike možnosti manipulacije. Tudi ciankalij vsebuje nestrupen in koristen kalij in solna kislina vsebuje nujno potrebno vodo, a kot celota delujeta drugače.
Kar je do zdaj nevtralna prehranska znanost ugotovila je, da sta kravje mleko in jajca kot celota za ljudi vseh starosti nenaravna in zdravju škodljiva hrana, posebej za otroke.

Za telesno in duševno zdravje!

Časopisna hiša VEČER organizira za svoje bralce prireditve v obliki predavanj ali pogovorov VEČER V ŽIVO. V tej sezoni so bili gostje Tomo Križnar, Dejan Zavec, Adrian P. Kezele, Alenka Rebula in Ivan Soče, ki sem imel predavanje 7. junija 2016.

Polna dvorana Narodnega doma v Mariboru na mojem predavanju o (ne)moči farmacevtske in alternativne medicine, o moči prehranske medicine in o moči lastnega znanja. (foto S. Bizjak)

Še vedno so aktualne moje besede: “Medicina je tako močno napredovala, da ni več zdravih ljudi! Za vsako zdravilo se najde bolezen! Zdravja ne najdemo v lekarnah, temveč v znanju in v poštenih informacijah!«

Pred štirimi leti sem imel predavanje, tudi v organizaciji Večera oz. revije 7D, v polni dvorani Zavarovalnice Maribor. 

Kjer so nesrečne ženske, nihče ni srečen

Ob mednarodnem dnevu družin so nam državni organi postregli s podatki, da v Sloveniji narašča število zunajzakonskih skupnosti. Že 60 % otrok rodijo neporočene matere! Število zakonskih razvez narašča. Število samskih ljudi se povečuje, skoraj polovica državljanov je samskih. Politiki in duhovniki so zaskrbljeni, meni pa se zdi, da stvari končno gredo v pravo smer.

Še večji optimist bi bil, če bi zunajzakonske skupnosti ne živele na las podobno kot zakonske, – le izognili so se nepotrebnemu in škodljivemu vpletanju države v njihove najintimnejše zadeve. Preseneča me, da si istospolni pari tako vneto želijo podpisovati poročne pogodbe pred matičarji in živeti v preseženi obliki sobivanja odrasli ljudi, kot je zakonska skupnost. Elementarne človekove pravice bi morale biti zagotovljene brez tistega »dokler naju smrt ne loči«. Ljubezen povezuje in odsotnost ljubezni mora biti edini in zadosten razlog za ločitev. Praznovati bi morali vsakič, ko se dve (ali več) zreli oseb odločita živeti skupaj in praznovati bi morali, ko se odločita ne živeti več skupaj. Svobodni ljudje lahko srečno živijo predvsem s povezovanjem z drugimi in v razmerju zgolj takrat, če jim le-ta omogoča svobodo, kar sicer ni nemogoče, je pa sila redko. Smo bitja povezovanj in ne razmerij.

Kmalu se bo začela (spet!) razprava o spremembah zakona o družinskih razmerjih. Spet se bomo ujeli v past formalizmov, namesto da bi posegli radikalneje: odpravili kakršno koli zakonsko urejanje medsebojnih odnosov odraslih ljudi, ki se ljubijo in želijo živeti skupaj, dokler se ljubijo.

Določila, kot so »zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«, ki »temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanje, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči« so arhaična. Obstoječa pogodbena razmerja, ki jim rečemo zakonska skupnost med možem in ženo, vnašajo preveč zasužnjevanja, trpljenja, sovraštva, jeze, nesreče … škodujejo osebnostni rasti odraslih, predvsem otrok. So pa zelo dobra pri fabriciranju »želenih« ljudi, potrebnih osebnostnih profilov, nesvobodnih, nesrečnih in odtujenih, ponižanih in nemočnih ljudi, za katere bo še naprej skrbela politika (kapital, ki oblikuje politiko) in duhovščina (kapital, ki oblikuje vero).

Najpogosteje pišemo o fizičnem in spolnem nasilju v družinah, psihično in ekonomsko nasilje, ki je še hujše, pa ostaja prezrto. Fizično nasilje nad otroki bomo poskusili zakonsko omejevati, z drugimi oblikami nasilja »za njihovo dobro« pa razpravljajo teoretiki. Še hujše od nasilja je duhovna in čustvena otopelost partnerjev, (samo)omejevanje osebnostne rasti, pristajanje na načelo praktičnosti in ugodja … Tako se človeštvo spreminja v skupek človeških robotov kjer se vsi trudijo (politika, šolstvo, medicina, mediji in tudi mi sami), da bi bili boljši, vendar ne boljši ljudje, ampak, da bi bili boljši delavci in boljši kupci. 

Poroka je bila skozi zgodovino zgolj instrument moškega za podrejanje (lastninjenje, popredmetenje) ženske, za pridobitev spolnega objekta, stroja za rojevanje otrok in služkinje. Poroka je moškemu zagotavljala več moči, več premoženja in zagotavljala legitimne dediče. K uveljavitvi zakonske skupnosti je veliko prispevala duhovščina, za katero je družina tovarna novih vernikov. Po definiciji je zakonska skupnost nenaravna, nasilna institucija v kateri nezreli osebi z nasiljem rešujejo nujne konflikte, zato ker jih spodbujamo na obstoj in vztrajanje v zakonskem razmerju, v razmerju čustvene navezanosti. Ker v zakonu nihče ne živi svobodno življenje, se vsi nesporazumi rešujejo z močjo – najpogosteje z močjo moškega, ki pa je primitivna, groba, agresivna, destruktivna moč. V svoji primarni družini je nasilje doživelo 73 % anketiranih Slovencev. 90 % tistih, ki so doživeli nasilje, nadaljujejo z nasiljem v svojih družinah. Vsakih 10 sekund je v svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok poškodb žensk med 15 in 44 letom je partnerjevo nasilje. Tam, kjer so nesrečne ženske, nihče ne more biti srečen!

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje.«, je zapisal Tolstoj. V Sloveniji je skoraj 580.000 družin in večina jih je nesrečnih po svoje! Kakšno razkošje različnih nesreč, kakšno bogastvo trpljenja, kako globoko morje bolečin.

Resnice o holesterolu in druge laži

Po spletu kroži povzetek članka, ki ga je napisal dr. Jančar z naslovom Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo. Članek je bil objavljan 13. 02. 2016 v časopisu Dnevnik.  Na njegov članek so se odzvali prof. dr. Dušan Keber, prof. dr. Aleš Blinc, doc. dr. Borut Jug, nekdanji in sedanja zdravnika Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC v Ljubljani, ki jim je problematika holesterola bližje kot onkologu Jančarju. Njihov članek Zgodba o holesterolu ni zarota je bil enako objavljen v Dnevniku, a ta po spletu ne kroži! Za vsak slučaj, če ne boste imeli dostopa do Dnevnika, sem oba članka objavil pod tem besedilom!

Pošiljanje samo članka, ki govori o tem, da je škodljivost holesterola laž in ne drugega, ki trdi nasprotno, utrjuje prepričanje, da je opozarjanje o njegovi škodljivosti nepotrebno, da gre za zaroto farmacevtske industrije in celo, da je holesterol nujen za zdravje. Komu to koristi?

Pri pisanju g. Jančarja prepoznam, verjamem nenamerno, manipulacijo. Namreč, članek začenja z dejstvi, da je holesterol sestavni del vseh tkiv, da je za naš obstoj potreben, celo nujen. Iz tega bi bralec lahko sklepal, da je to nujno, potrebno in koristno snov dobro uživati s hrano, in sicer v čim večjih količinah, kar seveda ni res. Prehranski holesterol je nekaj povsem drugega kot telesni holesterol. Tudi brez kosti ne moremo živeti, brez limfe še manj, da  o krvi niti ne govorim, a nihče pameten ne trdi, da je za naše zdravje dobro jesti kosti, piti limfo ali kri. Ves holesterol, ki ga resnično nujno potrebujemo, telo samo sintetizira in prepogosto v prevelikih količinah. Dodatnega vnosa holesterola ne potrebujemo! Neskončne razprave, ali nam prehranski holesterol škodi veliko ali malo manj, so zmeraj povezane bodisi s prehransko ideologijo, prehransko prakso posameznika, interesi prehranske ali farmacevtske industrije. Ne poznam verodostojne znanstvene raziskave, v kateri bi potrdili koristnost, kaj šele nujnost uživanje prehranskega holesterola in jih tudi g. Jančar ne navaja.

Zdravnik Jančar je prisegel na tisto Hipokratovo: »da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno!« Etičen zdravnik bi moral svoje bolnike odvračati od vsega, kar bi jim lahko kakorkoli škodilo. Na tem seznamu je prehranski holesterol uvrščen zelo visoko. OI UKC Ljubljana, kjer je g. Jančar zaposlen, opozarja: »Pri uživanju hrane z veliko maščobe in holesterola se dokazano poveča verjetnost, da se bodo pojavile nekatere vrste raka, zlasti rak debelega črevesa.« Njegovi kolegi iz najbolj znanega združenja proti raku (ameriški ACS) na svoji spletni strani ne priporočajo niti enega živila s holesterolom. Prehranski holesterol vsebujejo izključno živila živalskega izvora, ki poleg holesterola vsebujejo še veliko drugih zdravju nepotrebnih ali škodljivih snovi (živalske beljakovine in maščobe).

Seveda ne zagovarjam jemanja zdravil proti holesterolu, ki pogosto ne delujejo, škodijo pa vedno. Kako pa živeti brez holesterolskih skrbi, pišem v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

*************

Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo

Boris Jančar

13. februar 2016  14. februar 2016 22:50

Iz tiskane edicije

Holesterol je sestavni del vseh tkiv v človeškem telesu, največ ga je v možganih. Ugotovitev, da je sestavni del aterosklerotične odebelitve v žilah, mu je prinesla »slavo«, da je glavni krivec za nastanek srčno-žilnih bolezni. Ateroskleroza lahko nastane v žilah srca, kjer lahko povzroči srčni infarkt, v žilah možganov, kjer lahko povzroči možgansko kap, in v žilah nog, kjer lahko povzroči odmrtje dela ali tudi cele noge. Srčno-žilne bolezni so skupno ime za vsa zgornja obolenja.

(Foto: Bojan Velikonja/dokumentacija Dnevnika)

Seveda je bila prva misel o preventivi, da je treba jesti hrano z malo holesterola. S poskusi na prostovoljcih so ugotovili, da tudi velika količina holesterola v prehrani, do 3000 mg na dan, ne vpliva pomembneje na holesterol v krvi.(1)

Ancel Keys je bil prepričan, da maščobe v prehrani povzročajo zvišanje holesterola v krvi, ki maši žile in povzroča srčni infarkt ter možgansko kap. Hipotezo je predstavil leta 1952 na predavanju v bolnišnici Mt. Sinai v New Yorku. Imenoval jo je hipoteza dieta-srce. Hipoteza se v telegrafskem slogu glasi: maščobe v prehrani – zvišan holesterol – ateroskleroza – srčno-žilna obolenja. Utemeljil jo je s sedaj že slavno »Raziskavo šestih držav« (Six Countries Study).(2)

Primerjal je porabo maščob v šestih državah in smrtnost zaradi srčnih bolezni. Te države so bile Italija, Japonska, ZDA, Avstralija, Anglija z Walesom in Kanada. Na grafikonu je bila lepo vidna krivulja, ki je kazala, da je smrtnost zaradi bolezni srca v državi tem večja, kolikor večja je poraba maščob. Na prvem mestu po porabi maščob in smrtnosti zaradi bolezni srca so bile ZDA.

»Pazljivo« izbiranje vzorca

Na voljo so bili sicer podatki za 22 držav sveta, a je pazljivo izbral samo tiste, ki so dokazovali njegovo hipotezo. Izpustil je Zahodno Nemčijo, ki je imela enako porabo maščob kot Finska, a za dve tretjini manjšo umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja. Izpustil je tudi Francijo, znano po porabi maščob in majhnem številu srčno-žilnih obolenj. Če uporabimo vse podatke, ni nobene povezave in nobene krivulje v grafikonu. Temu v znanstvenem jeziku rečemo selektivna izbira podatkov, v pogovornem jeziku pa laganje s statistiko.

Ker je bil Keys ugleden raziskovalec, mu je ameriška služba za javno zdravje leta 1956 dodelila takrat velikansko vsoto 200.000 dolarjev za raziskavo, v kateri naj bi preučil prehrano 12.700 moških srednjih let v sedmih državah sveta (Italija, Grčija, Jugoslavija, Finska, Japonska, Nizozemska in ZDA). Tako imenovana »Raziskava sedmih držav« je trajala od leta 1958 do 1964. Rezultati so bili objavljeni v monografiji, ki jo je leta 1970 izdalo Ameriško združenje za srce (AHA). Drugi sodelavci študije so po podatkih iz nje nato objavili skupaj šest knjig in več kot 600 člankov. Raziskava je seveda potrdila Keysovo hipotezo; trdil je, da je pokazala izrazito korelacijo med porabo nasičenih maščob in smrtnostjo zaradi srčno-žilnih bolezni.

Raziskava je nedvomno pokazala, da je smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni v državah zelo različna. Na Finskem je bila smrtnost drvarjev in kmetov 992 na 10.000 prebivalcev. Na Kreti in Krfu je bila neverjetno nizka, samo 9 na 10.000 prebivalcev. V ZDA je bila smrtnost med železniškimi delavci 750 na 10.000 prebivalcev. Zdelo se je, da rezultati kažejo, da je pomembna tudi vrsta maščob, saj je bila količina zaužitih maščob v Grčiji in na Finskem približno enaka, razlika je bila, da so nasičene maščobe sestavljale samo 8 odstotkov kalorij, ki so jih zaužili Grki, in 22 odstotkov pri Fincih. Drugi sklepi raziskave pa so bili bolj dvomljivi. Smrtnost v vzhodni Finski je bila trikrat večja kot v zahodni Finski kljub enaki prehrani in življenjskemu slogu. Prebivalci Krfa so pojedli manj nasičenih maščob kakor Krečani, smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pa je bila večja. Te podatke je Keys kratko malo ignoriral.

Med raziskavami, ki so bile povsem nasprotne Keysovi hipotezi, je bila indijska. Malhotra je pet let spremljal več kot milijon delavcev indijske železnice, ki so vsi opravljali enako delo. Ugotovil je, da je smrtnost zaradi bolezni srca med delavci v Pandžabu sedemkrat manjša kot med delavci v Madrasu kljub temu, da so v Pandžabu s hrano zaužili osem- do 19-krat več maščob kot v Madrasu. Rezultate raziskave je Malhotra leta 1967 objavil v tedaj najbolj znani reviji s področja epidemiologije British Heart Journal.(3) Presenetljivo je, da so raziskavo strokovnjaki v zahodnem svetu povsem ignorirali, nihče je ni komentiral, citirana je bila zelo redko.

Raziskava Roseto, leta 1967 objavljena v reviji ameriškega zdravniškega združenja JAMA, je pokazala, da je med prebivalci mesteca Roseto v Pensilvaniji zelo malo infarktov kljub prehrani z obilo nasičenimi maščobami.(4) Ker je bila raziskava objavljena v ZDA, je Keys v žolčnem pismu reviji skušal z različnimi pripombami marginalizirati raziskavo in jo razglasiti za nepomembno.

Silovita obramba teorije

Objavljenih je bilo še nekaj raziskav v uglednih znanstvenih revijah, ki so nasprotovale Keysovi hipotezi. Ko je biostatistik Jacob Yerushalmy leta 1975 v članku izrazil dvom o vzročni povezavi med maščobami in srčno-žilnimi boleznimi, je Keys njegove podatke razglasil za povsem zgrešene.(5)

Zagovorniki hipoteze dieta-srce so nasprotnim raziskavam vedno ugovarjali z argumenti, da so podatki nezanesljivi, raziskave narobe interpretirane ali nepomembne. Imeli so tudi močno podporo v medijih.

Ancel Keys je v javnih nastopih silovito napadal vse, ki so izrazili dvom o njegovi hipotezi. V nasprotju z običajno prakso v znanosti, da je treba hipotezo preveriti z neodvisnimi raziskavami, je Keys zahteval, naj nasprotniki dokažejo, da nima prav.

Zagovorniki hipoteze dieta-srce so postopno zasedli pomembna mesta v ameriških združenjih, kot sta AHA in Nacionalni inštitut za zdravje (NIH), ter v medijih, predvsem v tedaj najbolj vplivni reviji Time.

Keys je postal član svetovalnega odbora za prehrano pri Ameriškem združenju za srce. Leta 1961 je skupina izdala navodila za prehrano, v katerih je povzela njegove ideje o zdravi prehrani. Dieto so poimenovali razumna ali pametna dieta. Priporočala je, da je treba zelo zmanjšati uživanje nasičenih maščob, mesa, mleka, sira in drugih mlečnih izdelkov. To je bila prva v dolgi vrsti uradno priporočenih diet, utemeljenih na zelo dvomljivih epidemioloških podatkih.

Skeptične nasprotnike so utišali s silovito kampanjo v tisku. Ker so v odborih za dodeljevanje sredstev za raziskave prevladovali Keysovi zagovorniki, so skeptikom onemogočili pridobivanje sredstev za financiranje raziskav in s tem sčasoma povsem utišali nasprotna mnenja. Industrija se je hitro prilagodila in z obsežno oglasno kampanjo promovirala hrano z malo maščobami ali brez maščob, v kateri je oznaka »lahko« ali »brez holesterola« postala sinonim za zdravo prehrano.

V skladu s hipotezo dieta-srce so uvedli klinične raziskave. Ena prvih je bila raziskava »Anti-Coronary Club«, ki se je začela 1957. Vključili so 1100 preiskovancev in jim predpisali »razumno« dieto, po kateri naj bi maščobe v prehrani omejili na 30 odstotkov in zelo zmanjšali porabo jajc, mlečnih izdelkov ter mesa. V kontrolni skupini naj bi uživali običajno ameriško prehrano z do 40 odstotkov maščob. Po desetih letih so objavili rezultate. Raziskovalci so z veseljem objavili, da so imeli preiskovanci na dieti nižji holesterol, manjšo težo in nižji krvni tlak. V povzetku študije so poudarili te »impresivne« dosežke diete. Neprijetno dejstvo, ki so ga javnosti prikrili, je bilo, da je v dietni skupini umrlo 26 preiskovancev, v kontrolni skupini pa samo šest. Prikrili so tudi še bolj skrb zbujajoč podatek, da je v dietni skupini osem preiskovancev umrlo zaradi odpovedi srca, v kontrolni skupini po nobeden.

Odgovor na vprašanje, ali ljudje, ki se držijo »razumne« diete, živijo dlje, je torej jasen: ne.

Kljub tem rezultatom je študija postala osnova za nadaljnje raziskave, s katerimi so poskušali dokazati, da je dieta z malo maščobami zaščitna za srce.

Na podlagi objavljenih rezultatov je Nacionalni inštitut za srce, pljuča in kri zasnoval prvo veliko raziskavo, imenovano MRFIT (Multiple Risk Factors Interventional Trial), kar lahko prevedemo kot »raziskava spreminjanja več dejavnikov tveganja«. Raziskavo so začeli v sedemdesetih letih 20. stoletja in je stala 115 milijonov dolarjev.

Najprej so pri 362.000 Američanih določili vrednost holesterola v krvi. V raziskavo so vključili samo moške. Od teh so izbrali 12.000 tistih, ki so imeli zelo visoko vrednost holesterola v krvi, več kot 290 mg/ml (7,5 mg/dl evropske vrednosti). Naj spomnim, da je sedaj priporočena vrednost holesterola manj kot 5 mg/dl. Po mnenju raziskovalcev so bili ljudje s tako visoko vrednostjo holesterola v krvi v veliki nevarnosti, da zelo kmalu doživijo srčni infarkt. Razdelili so jih na dve skupini po naključnem izboru. Preiskovancem v kontrolni skupini so naročili, naj gredo domov in živijo in se hranijo, kakor so se do tedaj. Intervencijski skupini so predpisali, da morajo shujšati, zdraviti povišan krvni tlak, prenehati kaditi in spremeniti prehrano. Priporočili so jim »pametno« dieto, po kateri naj maslo zamenjajo z margarino, uporabljajo posneto mleko z malo maščob, jedo samo eno do dve jajci na teden, ne jedo rdečega mesa ter močno omejijo maščobe, slaščice in omake. Obe skupini so spremljali sedem let in rezultate objavili leta 1982. Za hipotezo dieta-srce so bili katastrofalni.

Skrb zbujajoč rezultat

V intervencijski skupini, v kateri je veliko preiskovancev prenehalo kaditi, znižalo krvni tlak in se držalo diete, je zaradi srčnega infarkta umrlo več ljudi kakor v kontrolni skupini. Rezultat je bil torej popolnoma nasproten temu, kar so hoteli dokazati. V sporočilu za javnost pa so zapisali: »Raziskava sicer ni pokazala razlik, a vseeno priporočamo ‘pametno’ dieto z malo maščob, mesa in jajc.« Za avtorje je bila znanost torej uporabna samo, če bi potrdila pričakovane rezultate, če ne, jo je treba pozabiti. Dvaindvajset let po koncu raziskave so raziskovalci sporočili, da je bilo v intervencijski skupini več smrti zaradi raka pljuč, čeprav je 21 odstotkov preiskovancev v tej skupini prenehalo kaditi, v kontrolni skupini pa samo 6 odstotkov. Ker seveda ni verjetno, da opustitev kajenja poveča smrtnost zaradi raka pljuč, so raziskovalci zapisali domnevo, da je nizka raven holesterola v tej skupini morda povezana z večjo smrtnostjo zaradi raka pljuč. Nivo serumskega holesterola je namreč pokazal marginalno obratno statistično povezavo z rakom pljuč.

Druga velika raziskava je bila »raziskava preprečevanja srčnih infarktov« (Coronary Primary Prevention Trial). V tej raziskavi so najprej preiskali pol milijona moških srednjih let in našli 3800 moških, ki niso imeli znakov obolenj srca, nivo holesterola v krvi pa je bil več kot 265 mg/dl (6,8 mg/dl evropske vrednosti), kar naj bi pomenilo, da so v veliki nevarnosti za takojšnji srčni infarkt. V raziskavo niso vključili nobene ženske. Polovici naključno izbranih so priporočili, naj jedo manj jajc, manj mesa in pijejo manj mleka ter vsak dan vzamejo predpisano tableto. Tableta v tej skupini je bila placebo, torej brez učinka. Drugi polovici so svetovali enako dieto, tableta pa je vsebovala sedaj že opuščeno zdravilo za znižanje holesterola holestiramin. Raziskava je pokazala, da med skupinama ni razlike v smrtnosti. V kontrolni skupini je umrlo 71 preiskovancev, v intervencijski pa 68, razlika je bila torej 0,2 odstotka, statistično povsem nepomembna razlika. Obe skupini v raziskavi sta imeli enako dieto, kljub temu pa je bila z vsem medijskim pompom oznanjena glavna trditev raziskovalcev, da so z raziskavo dokazali učinkovitost diete za zniževanje holesterola.

Čeprav je raziskava vključila samo moške srednjih let z nivojem holesterola, ki je bil višji kot pri 95 odstotkih celotne populacije, so raziskovalci trdili, da so ti rezultati veljavni za vse starosti in tudi za ženske.

Leta 1948 je ameriška služba za javno zdravje v mestecu Framingham v prvi prospektivni študiji o srčno-žilnih boleznih in dejavnikih tveganja na vzorcu 5200 preiskovancev zajela dve tretjini populacije. Pri vseh so vsaki dve leti opravili natančen klinični pregled in laboratorijske preiskave, preiskovanci so izpolnili vprašalnik o načinu prehrane in življenjskih navadah. S temi preiskavami naj bi določili dejavnike tveganja za preživetje in razna obolenja, zlasti srčno-žilna.

Leta 1961 so objavili prve rezultate. Pri moških, mlajših od 50 let, so opazili statistično pomembno povezavo med visokim holesterolom in smrtnostjo zaradi srčno-žilnih bolezni. Pri moških, starejših od 50 let, ni bilo nobene povezave. Pri ženskah v katerikoli starosti ni bilo nobene povezave med holesterolom v krvi in smrtnostjo. Kljub temu so trdili, da je raziskava dokazala, da je zvišan holesterol v krvi povezan s tveganjem za infarkt pri vseh starostih in obeh spolih. Povezanost je seveda samo statistična in ne vzročna, kajti epidemiološki podatki lahko samo nakazujejo možne vzročne povezave, ki pa jih je treba preveriti z drugimi raziskavami.

Strah ob razkritju

Leta 1980 so raziskovalci objavili poročilo po 30 letih opazovanja. Ker so bile prve objave medijsko zelo odmevne, so nove rezultate skrbno skrili v 360 strani dolgo publikacijo. Rezultati so bili ponovno povsem drugačni kot prve trditve. Analiza je pokazala, da znižanje holesterola povzroči povečano umrljivost! Znižanje nivoja holesterola v krvi za 1 mg/dl je povečalo skupno umrljivost za 14 odstotkov, smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pa za 11 odstotkov. (6)

Ta rezultat je bil tako uničujoč za hipotezo dieta-srce, da ga sploh niso objavili v medijih. Rezultate so skoraj desetletje skrbno skrivali pred javnostjo.

Da bi rešili potapljajočo se barko, so pozornost javnosti preusmerili na novo odkritje. Napredek laboratorijske tehnike je omogočil delitev holesterola na dve vrsti, sedaj popularno imenovani slabi in dobri holesterol (LDL- in HDL-holesterol). Vrtiljak raziskav, lažno prikazanih rezultatov in statističnih laži se je lahko znova zavrtel.

Pred nekaj leti so ugotovili, da je »slabi« LDL-holesterol sestavljen iz dveh delov; ena komponenta (A), imenovana puhasti ali penasti (fluffy) LDL, je povsem nepomembna za tveganje za srčno-žilne bolezni. Druga komponenta (B), imenovana »gosti« LDL, pa naj bi bila škodljiva, »hudobna«. Če imate visok LDL, je to torej povsem neuporaben podatek, če ne veste, koliko od tega je komponente B. Mimogrede, ogljikovi hidrati v hrani zvišujejo tip B, »gosti« LDL.

Upam, da je iz zgornjih podatkov že jasno, da je holesterol v krvi povsem nepomemben podatek, ki nima nobenega vpliva na srčno-žilne bolezni.

V devetdesetih letih so v Franciji, v Lyonu, izvedli raziskavo o povezavi prehrane z zdravjem srca (Lyon Diet Heart Study). Izbrali so 605 moških in žensk, ki so že preživeli en srčni infarkt. Ti preiskovanci so imeli vse dejavnike tveganja: imeli so visok holesterol, kadili so, jedli so »slabo hrano«, niso se gibali in živeli so v stresnem okolju. Razdelili so jih na dve skupini. Po posvetu s kardiologom so eni skupini priporočili mediteransko dieto z veliko sadja in zelenjave, zdrave maščobe, kot je olivno olje, stročnice, orehe in morsko hrano. Druga, kontrolna skupina naj bi bila na »razumni« dieti, ki jo zdravniki svetujejo že desetletja: ne več kot 30 odstotkov kalorij v prehrani od maščob, od tega ne več kot 10 odstotkov nasičenih maščob in ne več kot 300 mg holesterola na dan. Raziskavo so predčasno končali zaradi etičnih razlogov. V skupini z mediteransko dieto je bila namreč smrtnost za 70 odstotkov manjša in bilo je celo 76 odstotkov manj kardiovaskularnih smrti; v tej skupini je bilo tudi manj možganskih kapi, odpovedi srca in pljučnih embolij. Raziskovalci so zaradi teh rezultatov menili, da ni etično nadaljevati poskusa, ker so preiskovanci v kontrolni skupini zelo ogroženi. V mediteranski skupini se holesterol ni čisto nič znižal, tako celotni holesterol kot tudi LDL sta ostala nespremenjena. Prestižna revijaNew England Journal of Medicine raziskave ni hotela objaviti, ker je tedaj v ZDA že veljala dogma, da so maščobe in holesterol krivi za srčne bolezni. Raziskavo so leto pozneje objavili v reviji Lancet. (7)

Rezultati znane raziskave o zdravju med medicinskimi sestrami pa so bili objavljeni v New England Journal of Medicine leta 2000. V tej raziskavi so od leta 1970 spremljali več kot 120.000 medicinskih sester v ZDA. V podrobni analizi 84.129 primerov so ugotovili pet pomembnih dejavnikov, ki so bili »odgovorni« za tveganje za srčne bolezni. Ugotovili so, da so ti dejavniki »krivi« za 82 odstotkov srčnih dogodkov v raziskavi. Priporočila petih dejavnikov so: ne kadite, alkohol pijte zmerno, bodite telesno aktivni vsaj pol ure na dan, ITM (indeks telesne mase) naj bo pod 25, jejte dieto z malo sladkorja, z vlakninami in veliko omega-3 maščobnimi kislinami. Med dejavniki tveganja ni bilo niti besede o holesterolu. (8)

V raziskavo »Iniciativa za zdravje žensk«, ki se je začela leta 1993, so vključili 49.000 žensk. (9) Namen raziskave je bil, da dokažejo dobrobit »zdrave« prehrane z malo maščobami. To je bila največja in najdaljša raziskava o prehrani z malo maščobami. Po desetih letih se je pokazalo, da niso imele ženske, ki so uživale več sadja, zelenjave in polnozrnate hrane ter manj mesa in maščob, nič manjšega tveganja za srčne bolezni ali raka, pa tudi shujšale niso nič. Raziskava torej ni potrdila domneve, da je dieta z malo maščobami zdrava.

Predsednik Nacionalne akademije znanosti ZDA Philip Handler je leta 1980 izjavil, da so državljani ZDA pravzaprav poskusni zajčki, vključeni v obsežen poskus spremembe prehrane. (10)

Danes, skoraj štiri desetletja pozneje, je jasno, da je poskus propadel. Prevalenca sladkorne bolezni se je od leta 1980 do 2012 povečala za 166 odstotkov, več kot tretjina Američanov je predebelih, 86 milijonov Američanov je prediabetikov, srčno-žilne bolezni so še vedno ubijalec številka 1.(11) Sladkorna bolezen narašča celo med najstniki, med njimi je skoraj 25 odstotkov takih, ki imajo prediabetes, diabetes ali druge dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni.(12, 13) Kaže, da bo naslednja generacija Američanov prva, ki bo živela manj časa kot njihovi starši.(14)

Podatek, da so farmacevtske družbe Pfizer, AstraZeneca, Merck in druge z zdravili za zniževanje holesterola samo leta 2010 zaslužile 35 milijard dolarjev, morda pojasni trdovratnost preživetja hipoteze dieta-srce.

Dr. sci. prim. Boris Jančar, dr. med., spec. onkolog, je zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Literatura, na katero se v pričujočem besedilu sklicuje avtor:

1. Keys A. Diet and the Epidemiology of Coronary Hearth Disease. JAMA (1957) ;17;1912-1919

2. Keys A. Atherosclerosis: A problem in newer public health. Journal of Mount Sinai Hospital. New York 20, (1953) 2:143

3. Malhotra SL. Geographical Aspect of Acute Myocardial Infarction in India with special reference to patterns of Diet and Eating. British Hearth Journal, (1967); No 3:337-344

4. Stout C. Unusually Low Incidence of Death from Myocardial Infarction. JAMA, (1964) ;188:845-849

5. Yerushalmy B. Hilleboe HE. Fat in diet and mortality from hearth disease; A methodological note. New York State Journal of Medicine (1957) 14: 2346

6. Cholesterol and Mortality. 30 years of Follow-up from the Framingham Study.

7. Lorgeril et all. Mediterranean Alpha-Linoleic Acid-Rich Diet in Secondary Prevention of Coronary Hearth Disease. Lancet (1994) No 143;1:1431-1443

8. Stampfer MJ et all. Primary prevention of coronary heart disease in woman through diet and lifestile. NEJM (2000), 343;1:12-16

9. Beresford S et all. Low-fat dietary patterns and risk of colorectal cancer. JAMA 2006 ; 6:643-654

10. Time, 2014, 183 ; 24: 22-2714

11. US CDC (Center for Disease Control), National Health Examination Survey, 1960-1962

12. US CDC and Prevention of Diabetes-United States 2006 and 2010

13. May a.l. et all. Prevalence of cardiovascular risk factors among U.S. adolescents., 1999-2008. Pediatrics (2012) 129:1035-1041

14. Olshansky et all. A potential decline in life expectancy in the United States in the 21 century.NEJM (2005) 352:1138-1145

Odgovor: Zgodba o holesterolu ni zarota

Dušan Keber, Aleš Blinc, Borut Jug

27. februar 2016  28. februar 2016 7:36

https://www.dnevnik.si/1042730735/zdravje/prehrana/odgovor-zgodba-o-holesterolu-ni-zarota-

Iz tiskane edicije

Zdravnik Boris Jančar je v Objektivu nedavno (13. februarja 2016) objavil članek z naslovom Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo. V njem povzema kritike, ki spremljajo eno najbolj obsežnih raziskovanj v zgodovini medicinske znanosti: o vlogi holesterola pri razvoju ateroskleroze in njenih najhujših posledic – srčnega infarkta, možganske kapi in gangrene nog. Podobne članke je mogoče najti na spletu, obstaja tudi kup knjig z naslovi, kot so Veliki mit, Velika laž ali Velika zarota o holesterolu, ki jih pišejo nutricionisti, kardiologi in drugi strokovnjaki. Njihovo sporočilo je, da gre pri poudarjanju pomena holesterola in maščob v prehrani za dolgoletno laž, ki je voda na mlin farmacevtske in prehrambne industrije. Jančar je povzel znaten del njihovih argumentov in bi lahko dodal še kakšnega, pa mu tega najbrž ni dovoljevala dolžina članka.

(Foto: Tomaž Skale)

Na spletu so tudi članki, ki odgovarjajo tem kritikom, vendar so v manjšini in zaradi nespektakularnih naslovov manj opazni, žal. Razlogi, zakaj ožji strokovnjaki tako redko posežejo v javne polemike, so raznoliki: vsaj pri nekaterih je na delu zmotna (samo)zaverovanost, da bo javnost dala prednost njihovim občasnim in v znanstveno latovščino zavitim sporočilom pred poplavo kritik, ki se berejo kot dobre kriminalne zgodbe. Tudi avtorji pričujočega besedila se čutimo soodgovorne.

Utemeljena kritika, nato pa salto mortale

Temeljna predpostavka, ki so jo hoteli potrditi številni raziskovalci in ki jo izpodbijajo kritiki, izhaja iz sestave aterosklerotičnih leh, oblog na steni arterij, ki postopoma ožijo žilno svetlino in preprečijo dotok kisika v življenjsko pomembne organe: v teh oblogah je veliko holesterola in drugih maščob. Podobne lehe, ki jih pri prostoživečih živalih ne najdemo, so lahko povzročili pri opicah in številnih drugih živali, ki so jih krmili z mastno hrano. Dodajmo še podatek, da se je epidemija srčno-žilnih bolezni razmahnila v dvajsetem stoletju v razvitejših državah, torej tam, kjer prvikrat v svetovni zgodovini večina prebivalcev in ne le najbogatejši med njimi ni več stradala. Predpostavka je bila naslednja: razlog za nastanek ateroskleroze je pretirano uživanje jedi, ki vsebujejo holesterol in druge maščobe, kar vodi k porastu holesterola v krvi in njegovemu odlaganju v žilne stene. Ta proces bi morda lahko upočasnili, če bi maščobe v hrani omejili. Predpostavka je bila tako logična, da se je najbrž tedanjim raziskovalcem smejalo ob misli, kako igraje jo bodo dokazali.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se pričele obsežne epidemiološke in klinične raziskave, ki trajajo vse do današnjih dni. Nekatere so potrdile predvideno povezavo med mastno hrano, krvnim holesterolom in srčno-žilnimi boleznimi. Val kritik, ki se je zgrnil nadnje, jim očita slabo načrtovanje, precenjevanje neznatnih ugodnih rezultatov in prikrivanje ali pristransko razlago neugodnih. Zaradi pomanjkanja prostora ne bomo ugovarjali nekaterim Jančarjevim poenostavljenim sklepom o lažnivosti raziskovalcev, niti ne bomo drobnjakarski ob posameznih netočnih navedbah iz teh raziskav, temveč mu bomo pritrdili: njegovi očitki so v pretežni meri točni. Kritizirane študije svojih trditev res niso dokazale. Vendar se pri tem Jančar ne zaustavi, temveč naredi salto mortale: ker študije niso dokazale povezave, ta tudi v resnici ne obstaja. V članku črno na belem preberemo, da je merjenje holesterola v krvi nepomembno, ker ta ne vpliva na srčno-žilne bolezni, da nasičene maščobe v hrani ne vplivajo na pogostost srčno-žilnih bolezni in da ljudje, ki se držijo priporočene diete, ne živijo dlje. Nekoliko bolj posredno pa sporoča, da je zniževanje holesterola z dieto ali zdravili nekoristno, celo škodljivo.

Holesterol ni edini od znanih dejavnikov tveganja; mednje štejmo še dednost, starost, spol, kajenje, telesno neaktivnost, zvišan krvni tlak, debelost, sladkorno bolezen, vnetje, stres, depresijo, socialno deprivilegiranost in še mnoge druge. Marsikaterega še ne poznamo. Nobeden med znanimi ni neposredni vzrok za aterosklerozo, temveč zgolj povečuje tveganje za njen razvoj.

Zdi se, da Jančar v druge dejavnike razen krvnega holesterola in maščob v hrani ne dvomi. Tu si bomo privoščili cinizem, da je to pravzaprav čudno: tudi o pomenu drugih dejavnikov je napisanih mnogo kritik. Kot onkologu mu je zanesljivo znano, da nekateri še danes trdijo, da povezava kajenja s pljučnim rakom in srčno-žilnimi boleznimi ni dokazana.

Jančar uporablja podobno metodo, ki jo utemeljeno očita kritiziranim študijam: spregleduje vse tiste raziskave, ki bi na njegovo kritiko utegnile vreči vsaj drobno senco dvoma. Med tisoči študij ne našteje niti ene. Tudi ne poskuša odgovoriti na vprašanje, ki so si ga verjetno zastavili številni bralci: kaj pa zdaj, če je vse laž?

Avtorji pričujočega besedila, zdravniki treh generacij, spadamo med začetnike in nadaljevalce sistematičnega preprečevanja srčno-žilnih bolezni v Sloveniji. Že desetletja sporočamo polovici odraslih prebivalcev Slovenije, da imajo previsok holesterol – seveda poleg ostalih dejavnikov tveganja. Jančar jih v svojem članku poziva, naj spregledajo obraz lažnive znanosti, in ponuja olajšanje tistim, ki »trpijo« pod pezo prehranskih omejitev. Na ledini svojega posplošenega obračunavanja tako z zastarelimi kot z verodostojnimi znanji ustvarja prostor za obnavljanje prehranske promiskuitete: spet lahko jemo vse, kar imamo radi. S tem si je zadal velikansko odgovornost. Tudi mi čutimo svojo, zato bomo skušali pojasniti, zakaj je njegovo sporočilo tako zelo zmotno.

Povezava holesterola s srčno-žilnimi boleznimi je dokazana

Čeprav je holesterol samo eden od dejavnikov, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da ateroskleroze in z njo povezanih bolezni brez njega ne bi bilo. Pri živalih ne najdemo aterosklerotičnih leh, če pred tem ne dosežemo izrazitega zvišanja krvnega holesterola. Pri ljudeh, ki imajo dedno spremenjen gen PCSK9 in zato zelo nizke vrednosti LDL-holesterola, srčnih infarktov skoraj ni. Plemena lovcev in nabiralcev v amazonskem pragozdu imajo komaj 1,3 do 1,5 mmol/L holesterola v krvi (povprečne vrednosti pri Slovencih so trikrat višje) in ne zbolevajo zaradi bolezni srca. Podobne vrednosti imajo tudi primati v divjini. Na drugem koncu so bolniki z dedno povišanim LDL-holesterolom, ki umirajo zaradi infarkta že pred tridesetim letom, zbolijo pa v otroštvu, če jim z zdravili ne znižamo holesterola. Več študij je pokazalo, da se pogostost srčnih infarktov zmanjša, če dosežemo vrednost holesterola pod 1,8 mmol/L. To je možno samo z novejšimi zdravili, ki so do petnajstkrat učinkovitejša od katerekoli diete. Ob znižanju LDL-holesterola v krvi za 1 mmol/L se tveganje za infarkt zmanjša za 20 odstotkov. Moramo pa dodati, da se danes izogibamo trditvam, da se to zgodi zaradi znižanja holesterola ali samo zaradi tega: možno je, da ta zdravila delujejo tudi na druge, še neraziskane načine.

Današnja priporočena vrednost LDL-holesterola za zdrave odrasle je 3,0 mmol/L, kar je še vedno dvakrat več, kot je bila verjetno pri naših prednikih iz kamene dobe, če nanjo sklepamo po današnjih amazonskih plemenih. V nobeni od starejših raziskav niso bile razlike v vrednosti holesterola med primerjanima skupinama večje od deset odstotkov. Njihov neuspeh pri dokazovanju, da je nižji holesterol povezan z manjšo pogostostjo srčno-žilnih bolezni (če zanemarimo, da so trdile, da so to dokazale), je bil morda posledica tega, da je holesterol navzlic malenkost nižji vrednosti v eni od skupin še vedno ostajal v istem nevarnem območju. Poleg tega takrat raziskovalci niso razlikovali med koristnim HDL-holesterolom in škodljivim LDL-holesterolom in so še toliko manj vedeli, da je tudi LDL-holesterol mogoče razdeliti na bolj ali manj škodljivo podskupino. Obstajajo še bolj zapletene delitve (npr. slabi apolipoprotein B in dobri apolipoprotein A1). Jančar trdi, da vse to iskanje podvrste najbolj nevarnega holesterola služi temu, da se propadla ideja o vlogi holesterola spet vrti z novimi statističnimi lažmi in novimi možnostmi za farmacevtsko industrijo, mi pa menimo, da nam ta vse bolj zamotana zgodba kaže, kako preveč poenostavljene so bile začetne raziskave.

Primanjkuje nam prostora, da bi s podrobno utemeljitvijo zavrnili Jančarjevo namigovanje, da zniževanje holesterola povečuje pogostost raka. Ta povezava ni bila nikdar dokazana.

Varovalna dieta zmanjšuje pogostost srčno-žilnih bolezni

Večina Jančarjevega članka je namenjena kritiki študij, ki so se trudile dokazati, da hrana, ki vsebuje malo maščob, zmanjšuje pogostost srčnega infarkta in kapi.

Razlike med prehranjevalnimi vzorci različnih narodov ali prebivalcev različnih geografskih območij so pogosto, ne pa vselej, nakazale povezavo med nasičenimi maščobami v hrani, holesterolom in infarktom. Znan je francoski paradoks, ki ga omenja tudi Jančar: kljub velikemu vnosu nasičenih maščob utrpijo Francozi presenetljivo malo infarktov. Ne vemo, zakaj. Morda pri njih bolj kot pri drugih delujejo še nepoznani zaščitni dejavniki, na primer vino (to je najbolj populariziran vidik francoskega paradoksa), manj stresno življenje, genetske razlike itd.

V raziskavah ni bilo z nobeno dieto mogoče doseči znižanja krvnega holesterola za več kot nekaj odstotkov. Poleg zaključka, ki ga ponuja Jančar, obstaja tudi drugačna razlaga: med raziskavo, ki traja več let, se preiskovanci težko ves čas držijo predpisane diete, marsikateri ozaveščeni »kontrolni« preiskovanec pa se je oprime, tako da prehrana v obeh skupinah hitro postane podobna.

Današnji pogled nam razkriva, da ni bila vsaka priporočena dieta v preteklosti res »zdrava«. Na primer omejevanje holesterola v hrani. Čeprav je že dolgo znano, da človeško telo nadomesti zmanjšan vnos holesterola z lastno sintezo in da celo drakonske omejitve v hrani komaj opazno vplivajo na krvni holesterol, smo pri dietnem svetovanju dolgo časa odsvetovali uživanje jajc.

Bolj tragična je zgodba o maščobah v hrani. Dietni nasvet vse do današnjih dni vsebuje priporočilo, naj samo 30 odstotkov dnevno zaužitih kalorij izvira iz maščob, od njih pa naj bo nasičenih samo ena tretjina ali manj. Zato smo pred desetletji priporočali zamenjavo masla kot nasičene živalske maščobe z margarino, ki jo pridelujejo iz nenasičenih olj. Leta kasneje smo spoznali številne podvrste maščob, med katerimi so nekatere celo varovalne, druge pa zelo nevarne. Najbolj nevarne so transmaščobe, ki nastajajo pri pretvarjanju tekočih olj v trdo mast s postopkom hidrogenacije, v nekaj odstotkih pa so prisotne tudi v živalskih maščobah. Margarine so v preteklosti vsebovale 50 odstotkov in več transmaščob. Enkrat dnevni namaz takratne margarine (5 gramov) je povečal LDL-holesterol v krvi za 1 mmol/L in tveganje za infarkt za 20 odstotkov. Zamenjava masla z margarino je torej pomenila prestop z dežja pod kap! Neuspeh tedanjih dietnih študij lahko vsaj delno pripišemo tej nevednosti. Danes je v nekaterih državah (ne v Sloveniji) uporaba transnenasičenih maščob v prehranski industriji zakonsko omejena, na Danskem pa celo prepovedana. Današnje margarine pridobivajo po drugačnem postopku, zato lahko tokrat bolj utemeljeno trdimo, da so manj škodljive kot maslo. Vsekakor pa velja pri vsaki kupljeni predelani hrani preveriti na nalepki, ali so maščobe v njej delno hidrogenirane. Teh ne kupujmo – pa tudi takih ne, kjer deklaracije sploh ni!

Maščobe delimo po »srčno-žilni varnosti« v hierarhijo: nevarne transnenasičene maščobe, razmeroma nevtralne ali vsaj manj nevarne nasičene maščobe (maščobe živalskega izvora), pogojno zaščitne cisnenasičene maščobe (v večini rastlinskih olj) ter varovalne polinenasičene maščobe, med njimi omega 3 in omega 6 (v ribah, oljčnem olju in nekaterih oreških).

Jančar vse diete iz različnih študij imenuje »razumne diete«. Na krvni holesterol so vplivale le malenkostno in prav tako neprepričljivo na pogostost srčno-žilnih bolezni. Zato zaključuje, da ljudje, ki se držijo razumne diete, ne živijo dlje.

Vendar pri tem zaide v protislovje. Sklicuje se namreč tudi na lyonsko študijo (Lyon Heart Study), v kateri so pri bolnikih, ki so že preživeli srčni infarkt, primerjali dve dieti: sredozemsko, za katero so značilni zelenjava, stročnice, sadje, mešani oreški, semena, morska hrana, olivno olje in vino ter malo mesa in mlečnih proizvodov, ter običajno (razumno) dieto, katere temelj je opisano razmerje med nasičenimi in nenasičenimi maščobami. Zmanjšanje kardiovaskularne umrljivosti v skupini s sredozemsko dieto je bilo tolikšno (za 76 odstotkov), da so študijo predčasno prekinili. Jančar to navaja kot dokaz, da razumna dieta ne deluje. Mi to vidimo drugače: šele s sredozemsko dieto smo našli pravo razumno dieto. Tudi ponovljena raziskava v Španiji (PREDIMED Trial) je bila tako uspešna, da so jo predčasno prekinili: pri zelo ogroženih osebah se je tveganje za srčni infarkt in še zlasti možgansko kap zmanjšalo za 30 odstotkov.

Sredozemska dieta se od prej svetovanih diet razlikuje predvsem po večji količini rib in stročnic, ne pa v deležu nasičenih in nenasičenih maščob. Kako deluje, ni jasno, vsekakor ne preko znižanja krvnega LDL-holesterola – kar seveda ni pomembno: pomembno je, da je s to dieto možno podaljšati življenje! Očitno gre za kompleksne vplive številnih sestavin sredozemske diete, ki jih ni mogoče doseči s spremembami posameznih sestavin. Zato ne priporočamo uporabe prehranskih dodatkov, s katerimi je preplavljeno tržišče.

Jančar tudi meni, da je dolgoletna demonizacija nasičenih maščob na široko odprla vrata ogljikovim hidratom in kaloričnemu bogatenju prehrane, kar je udarilo nazaj z epidemijo debelosti in sladkorne bolezni. Napoveduje, da se bo zaradi tega življenjska doba v prihodnosti skrajšala. Pri tem je krivičen, saj je bila in je še vedno prva zahteva vsake diete, da je z njo treba vzdrževati zdravo telesno težo. Strinjamo pa se, da je priporočena zamenjava nasičenih maščob z ogljikovimi hidrati privedla do globalnega premika k jedem, ki jih je lažje konzumirati v pretiranih količinah kot mastne jedi.

In kaj zdaj?

Srčni infarkt, možganska kap in gangrena nog so bolezni, zaradi katerih umre polovica vseh ljudi v razvitejšem delu sveta. Vendar prav pri njih beležimo tudi največji uspeh medicine v zadnjih desetletjih: umrljivost se je v mnogih državah v tridesetih letih prepolovila. Tudi v Sloveniji, kjer smo samo v zadnjem desetletju zabeležili 1200 manj infarktov. Drugod – na primer v državah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze – ostaja umrljivost nespremenjena in je do trikrat višja kot v EU. Polovico uspeha pripisujemo vedno boljšim načinom zdravljenja teh bolezni, drugo polovico pa njihovemu preprečevanju v obliki odpravljanja dejavnikov tveganja.

Na nekatere od teh dejavnikov, na primer starost ali spol, ne moremo vplivati, na druge lahko. Vsak posameznik lahko največ stori zase kar sam z zdravim življenjskim slogom: varovalno prehrano (sredozemskega tipa), vzdrževanjem zdrave telesne teže (indeks telesne mase 20–25 kg/m2), redno telesno dejavnostjo (vsaj 150 minut zmerne ali 75 minut intenzivne vadbe na teden), vzdržnostjo od kajenja in omejevanjem pri alkoholu (do dva kozarca vina za moške, en kozarec za ženske dnevno). Zdravnik je potreben pri vzdrževanju primernega krvnega tlaka (neredko so potrebna zdravila) in krvnega holesterola (v primeru visoke ogroženosti zaradi prisotnosti več dejavnikov tveganja so potrebna zdravila).

Domnevamo, da bo že naslednja generacija izjavljala, kako pomanjkljiva, brez utemeljene znanstvene podlage in v določeni meri celo škodljiva so bila naša priporočila o zdravem življenjskem slogu. Lahko ponovimo samo tisto, kar so za svoja priporočila izjavljale vse generacije zdravnikov pred nami: da so utemeljena na najboljšem znanju, ki ga premoremo.

Prof. dr. Dušan Keber, prof. dr. Aleš Blinc, doc. dr. Borut Jug, nekdanji in sedanja zdravnika Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC v Ljubljani

Sejalci strahu

Le dan zatem, ko sem napovedal, da bodo velika farmacevtska in biotehnična podjetja dobila velike dotacije za hitro odkrivanje cepiva, zdravila, gensko spremenjenih komarjev, ki bodo pobijali okužene komarje, je ameriški predsednik Obama zaprosil kongres za 1,8 milijard dolarjev za borbo proti Zika virusu. Še kakšno milijardo bodo primaknile druge države. Morda bomo spet kupovali neučinkovita cepiva in plačevali odškodnine za posledice cepljenja kot v primeru prejšnje »pandemije«. Naj vas spomnim, da so čudežno zdravilo Tamiflu kupovale vse države, njegova učinkovitost pa je takšna, da prebolevanje gripe skrajša za nekaj nepomembnih ur, kar je ugotovil najuglednejši ocenjevalec medicinskega početja Conhrane Colaboration, v katerem sodelujejo najuglednejši zdravniki našega časa.

Ob Tamifluju je ostala skoraj neopažena informacija o še eni prevari, povezani s ptičjo gripo. Približno 6 milijonov Britancev je prejelo cepivo Pandemrix, za katero so potem ugotovili, da je neučinkovito, vendar ima neželene posledice. Britanska vlada je, tako kot druge, prevzela odškodninsko odgovornost in zdaj na skrivaj izplačuje milijonske odškodnine. Nekaj podobnega se dogaja na Švedskem, Finskem in Norveškem. Davkoplačevalci so plačali cepivo in zdaj plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja, saj farmacevtske tovarne ne odgovarjajo ne za varnost in ne za učinkovitost cepiv! Je kdo od sejalcev strahu kdaj odgovarjal? Ni!

Istega dne kot Obama pred Ziko, je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) seja strah pred prehranskimi dopolnili. Se strinjam, da je na tem področju veliko zmede, goljufivih trditev o zdravilnosti, neuresničljivih obljub o ozdravitvah, prodaje nekoristnih pripravkov ipd., ampak takšna splošna opozorila o nepotrebnosti in nevarnosti prehranskih dopolnil ne prispevajo k zdravju državljanov. Raje bi bili konkretni in javnosti sporočili, katera prehranska dopolnila so problematična sama po sebi, katera v kakšnih odmerkih in v interakciji z drugimi ipd. Država je dovolila popolni nered (zakaj le?) in zdaj zaradi tega nereda odvrača državljane od uživanja prehranskih dopolnil, kar je škodljivo za njihovo zdravje. 

Za NIJZ so očitno zdravila samo tiste snovi, ki prihajajo s tekočih trakov farmacevtskih velikanov in takšno pojmovanje je pogubno – seveda za naše zdravje. O škodljivosti tovrstnih zmot je ogromno dokazov, o strašljivih posledicah monopolizacije besede »zdravilo« sem napisal že veliko člankov.

Spoštovani zdravniki in farmacevti: mnoga prehranska dopolnila so zdravila, seveda po definiciji, ki je veljala tisočletja, da so zdravila snovi, ki preprečujejo bolezni in pomagajo k ozdravitvi. To, da je besedo »zdravilo« prepovedano napisati na prehranskem dopolnilu, je posledica moči medicinsko-farmacevtske industrije, ki nam je ukradla to besedo, in ne resnice. Žal nacionalna inštitucija za javno zdravje kot zdravila očitno pojmuje le kemikalije, ki vse »imajo stranske in neželene učinke, pred uporabo katerih se moramo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom«. 

Na urgenci ljubljanskega UKC-ja zaradi pravilnega jemanja farmacevtskih zdravil letno obravnavajo okrog tisoč bolnikov. Po oceni Lekarniške zbornice Slovenije stroški zdravljenj zaradi jemanja zdravil, ki bi jih lahko preprečili, znašajo okrog 28 milijonov evrov letno. Od 3 do 4 % vseh hospitalizacij so posledica jemanja zdravil po navodilih proizvajalca. Dr. Možina iz UKC Ljubljana je izjavil, da zdravila povzročijo 67 % vseh zastrupitev v Sloveniji. Ne pomnim, da bi ob teh podatkih NIJZ skliceval novinarske konference ali sejal strah pred zdravili.

Koliko zdravljenj in koliko zastrupitev pa je bilo zaradi pravilnega uživanja standardnih prehranskih dopolnil? Že dvajset let spremljam to problematiko in se ne spomnim niti enega primera.

Včeraj sem zapisal, da se je samo strahu treba bati. Popravljam: tudi sejalcev strahu se je treba bati. In še najbolj takrat, ko trdijo, da jih je strah za naše zdravje.

Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Ni ga medija na svetu in v Sloveniji, ki ne bi poročal o ugotovitvi Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), da mesni izdelki in rdeče meso povzročajo raka. Vsi večji mediji so ob tej informaciji objavljali novinarske komentarje, intervjuje z znanimi prehranskimi strokovnjaki, zdravniki in drugimi, ki jih zadeva to opozorilo SZO-ja (mesarji, združenjem pridelovalcev mesa ipd.).

Poročilo SZO-ja je bilo v veliki večini prispevkov predstavljeno kot mnenje ene od zainteresiranih strani, kot ena resnica, ki jo je treba osvetliti še iz drugega zornega kota, predstaviti tudi drugo plat medalje, predstaviti še drugo resnico. Verjamem, da je večina novinarjev to počela z dobrim namenom uravnoteženega, objektivnega poročanja, v resnici pa so ustvarili veliko zmedo, zmanjšali pomen resnega opozorila najvišje zdravstvene organizacije na svetu, zaradi česar ljudje ne bodo dovolj resno sprejeli opozorila SZO-ja, ne bodo spreminjali svojih prehranskih navad, ampak si bodo še naprej slabšali svoje zdravje. 

Vprašanje vseh vprašanj: komu verjeti

Spričo številnih nasprotujočih si mnenj ni postalo najpogostejše vprašanje, kako udejanjati priporočilo SZO-ja in preprečiti mnoge nepotrebne smrti, draga zdravljenja, trpljenje mnogih, temveč se je pod žaromet naše pozornosti postavilo vprašanje, “komu naj verjamemo”. Ustvarjanje videza, da gre pri poročilu SZO-ja za gradivo za javno obravnavo, za nekaj, o čemer lahko vsak razpravlja in ocenjuje, ali ga je vredno upoštevati, škodi zdravju državljanov. Namesto da bi državljane ozaveščali, kako čim prej in čim bolj dosledno upoštevati priporočila SZO-ja, je ustvarjena dilema, “komu verjeti”. 

Novinarjem in njihovim gostom običajno verjamemo. Če nam športni novinar sporoči, da je rezultat neke nogometne tekme 1 : 0, tega sami ne preverjamo. Verjamemo! Podobno ravnamo, če novinar sporoči, da brez rdečega mesa ogrožamo svoje zdravje, da je jajce dober vir vitamina D3, da maslo vsebuje jod, in podobne lahko preverljive laži. Posebej verjamemo tistemu, ki govori ali piše pozitivno o naših (slabih) navadah. Za te potrditve nihče ne zahteva dokazov. Verjamemo in si škodujemo.

Nasprotje prepričanj

Vem, da novinarji in uredniki živijo v skladu s prevladujočo prehransko paradigmo, po kateri je hrana živalskega izvora nujna in nenadomestljiva za zdravje ljudi. Razumem, da je prehranska praksa večine novinarjev vsejedska in si morda sami ne znajo predstavljati življenja brez mesa, mleka, masla, sira ali jajc. Priznam, da je težko delovati v nasprotju z lastnim prepričanjem, a od novinarjev pričakujemo strokovno, nepristransko in objektivno sporočanje resnice. V uredništvih bi morali imeti prehransko usposobljene novinarje (sodelavce), ki niso obremenjeni z lastno prehransko prakso in ne bijejo jalovega ideološkega boja med mesojedci in vegani. Noben urednik ne bo novinarju s področja politike ali gospodarstva dovolil komentirati nogometne tekme, toda o prehrani, ki najbolj odločilno vpliva na naše zdravje, lahko piše in govori dobesedno vsakdo, ki to hoče, pri čemer seveda izhaja iz lastne prehranske paradigme.

Zato se je zgodilo, da je poročanje medijev o tako pomembnem sporočilu SZO-ja, v celoti gledano, neprofesionalno, pristransko in v nasprotju s kodeksom novinarske etike ter škodljivo za zdravje državljanov. S čim utemeljujem to oceno?

Poročilo SZO-ja ni muha enodnevnica

Novinarji predstavljajo poročilo SZO-ja kot eno izmed številnih znanstvenih poročil. V številnih prispevkih naštevajo različna prehranska sporočila s kratkim rokom veljavnosti. Omenjeni so bili primeri paradižnika, ki naj bi bil nekoč označen kot rakotvoren, pozneje pa kot zdravilen, kravjega mleka, pri čemer naj bi bilo polnomastno mleko obtoženo, da povzroča raka, medtem ko naj bi bilo posneto kravje mleko še bolj nevarno, primer jajc, češ da so bila prej označena kot nevarna, zdaj pa spet veljajo za koristna, ipd. To pri ljudeh ustvarja vtis, da je opozorilo SZO-ja o rakotvornosti rdečega mesa in mesnih izdelkov le muha enodnevnica, tako kot naj bi bilo pri naštetih primerih, in da je le vprašanje časa, kdaj bodo ugotovili, da mesni izdelki in rdeče meso sploh niso nevarni, temveč koristni in celo zdravilni. 

Toda ni tako. Nikoli ni bilo verodostojnih raziskav, da je paradižnik rakotvoren, in ta ideja nikdar ni bila potrjena v širši znanstveni srenji ali kakšni zdravstveni organizaciji. Dejstvo, da je kravje mleko rakotvorno, najsi bo polnomastno ali posneto, govori le o tem, da je kravje mleko kot celovito živilo, še zlasti njegove beljakovine, rakotvorno, vpliv maščob pri tem pa je zanemarljiv. Nevtralna prehranska znanost o jajcih nikoli ni imela nasprotujočih si dokazov – jajca so bila vedno označena kot živilo, ki ga je treba uživati v omejenih količinah. Vse bitke okrog jajc so se odvijale v zvezi s tem, koliko jajc na teden je škodljivo: eno, dve ali pet. V Sloveniji tedensko povprečno zaužijemo 1,7 jajca, kar je v skladu s priporočili za zdrave odrasle osebe. Tako so jajca nepomembno hranilo, saj z njimi ne zadovoljimo niti odstotka nekaterih vitaminov in mineralov, vemo pa, da jajčne beljakovine povzročajo dvig škodljivega rastnega hormona IGF-1, ki je neposredno povezan s pogostostjo raka, da z veliko količino holesterola, najmileje povedano, le brez potrebe obremenjujemo jetra in žile.

Neodločeno – 800 : 1

Novinarji prepogosto omenjajo raziskavo medicinske fakultete v Gradcu. Navedena je tako, da je videti kot verodostojna znanstvena raziskava, ki je po teži in številu znanstvenih dokazov enakovredna 800 verodostojnim raziskavam, na katere je SZO oprl svojo ugotovitev o karcinogenosti mesnih izdelkov in rdečega mesa. Omenjeno je bilo, da je v raziskavi sodelovalo 1.300 vegetarijancev, kar ne drži. V raziskavi je sodelovalo 1.320 državljanov, od tega le 330 vegetarijancev (ne veganov). Ugotovitev avstrijskih raziskovalcev je, da “vegetarijanci pogosteje trpijo za boleznimi, kot so astma, rak in duševne bolezni, kot ljudje, ki jedo meso, a pri tem ne moremo ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica”. Novinarji so objavljali članke z velikimi naslovi: Vegetarijanci so manj zdravi od mesojedcev ali Vegetarijanci so v slabšem zdravstvenem stanju od ljudi, ki jedo meso in mesne izdelke in podobno. Sami avtorji raziskave so sporočili, da so se “od teh trditev že ogradili in da gre za nepravilne interpretacije podatkov”. Pošteni novinarji bi morali preveriti vsebino raziskave, ki si zasluži pozornost, ker je edina v svetu, v kateri so ugotovili, da so mesojedci bolj zdravi od vegetarijancev. Kaj če je bilo 330 vegetarijanskih udeležencev raziskave bolnih, še preden so opustili uživanje mesa in mesnih izdelkov, oziroma so zboleli ravno zaradi mesa in drugih živil živalskega izvora ter so zato postali vegetarijanci? Zanimivo bi bilo, če bi novinarji poročali, koliko časa je trajala raziskava, kakšna je bila starost in življenjske navade udeležencev raziskave. Pri tem je treba upoštevati dve pomembni stvari. Prvič, ljudje najpogosteje opuščajo uživanje mesa, ko zbolijo in jim farmacevtska medicina ne more pomagati. Tipični primer so astma, rak in depresije. Drugič, večina vegetarijancev obdrži uživanje drugih, enako škodljivih živalskih živil, kot so mleko in mlečni izdelki (predvsem sir) in jajca, nekateri uživajo celo ribe, kot da ne bi bile meso. Prehod na vegetarijanstvo torej ne more prinesti pričakovanih oziroma želenih učinkov na zdravje. 

Četudi bi bila raziskava dobro dizajnirana in rezultati verodostojni, bi bilo razmerje 800 : 1 v korist znanstveno dobro zasnovanih, izvedenih in korektno interpretiranih verodostojnih raziskav, zato si ena sama raziskava ne bi zaslužila tako senzacionalističnega poročanja z naslovi, ki ne odražajo njene vsebine, in se ne bi smela postaviti ob bok ugotovitvam SZO-ja.

Ne pričakujemo opravičil

Novinarji za pojasnjevanje pogosto angažirajo strokovnjake. Če k intervjuju povabiš strokovnjake, ki so poklicno kariero gradili na obstoječih priporočilih, po katerih neuživanje živalske hrane resno ogroža zdravje ljudi, je iluzorno predpostaviti, da bodo javno sporočili: “Oprostite, vsa leta sem se motil/a. Opravičujem se občanom, študentom, bralcem mojih knjig ali člankov. Umaknil bom svoje knjige in skripta, v medijih bom objavil resnico, da sem živel v zmoti.” Nihče ne bo tvegal svojega ugleda, kariere ali celo službe. Vse raziskave, na katerih SZO utemeljuje svoj sklep, so znane že desetletja, a jih naši strokovnjaki bodisi niso poznali bodisi so podcenjevali njihove izsledke bodisi jih namerno zamolčali. Pričakovati je torej bilo, da bodo trdovratno vztrajali, da je rešitev v zmernosti, raznovrstni prehrani brez kakršnega koli pretiravanja v eno ali drugo smer, da so manjše količine (posebej domačega) rdečega mesa neškodljive in nujne, da so nevarni zgolj dodatki v mesnih izdelkih in podobno. Novinarji, ki pokrivajo področje hrane, bi morali takšne izjave zavrniti kot netočne. 

Največje in najvplivnejše prehranske institucije na svetu, med katerimi so: American Dietetic Association (ADA), Academy of Nutrition and Dietetics (AND), Dietitians of Canada (DC), Australian National Health and Medical Research Council (NHMRC), Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), British Dietetic Association (BDA) in British Nutrition Foundation (BNF), imajo enako stališče do vegetarijanskega oziroma veganskega prehranjevanja. “Stališče ADA je, da je ustrezno načrtovan vegetarijanski način prehranjevanja, vključno z veganskim, prehransko primeren, zdravju koristen ter pomaga pri preprečevanju in zdravljenju nekaterih bolezni. Dobro načrtovana vegetarijanska prehrana je primerna za vsa življenjska obdobja, tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu in med odraščanjem ter pri športnikih. Takšna prehrana ponuja številne koristi za zdravje.”

Belo meso je meso in ribe so meso

Ameriško združenje za boj proti raku (AICR) je na svoji spletni strani objavilo seznam živil, “ki se borijo proti raku”, in med njimi ni niti enega živila živalskega izvora. Jasno, tisto, zaradi česar zboliš, te ne more pozdraviti! Ameriški Center za nadzor bolezni in preventivo (CDC) pravi: “Z nekaj načrtovanja lahko vegetarijanska prehrana zadovolji priporočene potrebe odraslih in otrok po beljakovinah.” Nikjer niti besedice o boljših ali slabših beljakovinah!

Dobronameren in dobro obveščen novinar spričo teh izjav ne bi smel objaviti neresnic, da je vegetarijanstvo ali veganstvo nevarna prehranska praksa, da so živalske beljakovine v primerjavi z rastlinskimi bolj kakovostne, in drugih laži. Strokovnjaki, ki so nas desetletja prepričevali v koristnost rdečega mesa, nam zdaj priporočajo belo meso in ribe. “Ključne so ribe,” pove prehranska avtoriteta, a novinar je ne povpraša o dokazih. Ljudstva Mediterana in npr. Japonske, ki veljajo za najbolj zdrava in dolgoživa, pojedo malo rib, edini, ki uživajo veliko rib, so Eskimi, eno najbolj bolnih ljudstev na planetu, z najkrajšo življenjsko dobo. Če bi kdo izmed sogovornikov izjavil, da je meso zdravo in nujno, bi moral novinar reagirati in javnosti sporočiti, da gre za osebno mnenje gosta in ne znanstveno dokazano resnico. Tako brez komentarja ostanejo izjave, da je neka vrsta mesa dobra za spanje, druga proti stresu, da je pršut zdravilen in podobne nebuloze, katerih bi se sramoval vsak povprečno obveščen državljan.

Prehransko neizobražen ali pristranski novinar ne zna ali noče nasprotovati trditvam, da je rdeče meso rakotvorno zaradi dodatkov. O dodatkih v mesnih izdelkih SZO ne govori. Jasno sporoča, da je vsako rdeče meso karcinogeno, tudi tisto, ki ga pridelujejo nekateri slovenski prehranski strokovnjaki, ki imajo dostop do medijev in pred kamerami razkazujejo svoja zdrava goveda. Zakaj je rdeče meso samo po sebi (in tudi druge živalske beljakovine) škodljivo in rakotvorno, je dobro dokumentirano in že dolgo časa znano. Farmsko in predelano meso z dodatki (hormoni, antibiotiki, drugimi zdravili, pesticidi, konzervansi, ojačevalci okusa ipd.) samo še dodatno slabša zdravje mesojedcev. 

V boju vsejedcev proti veganom zmaga bolezen

Kot ideološke ali kakšne druge nasprotnike vsejedcem novinarji predstavljajo vegane, pogosto takšne, s katerih videzom se navadni odrasli ljudje težko poistovetijo. Ti lahko nemalokrat izpovedo le lastne izkušnje. Strokovnjakom, ki poznajo prehranske resnice, med njimi je tudi veliko zdravnikov, uglednih in spoštovanih državljanov, ki ne uživajo hrane živalskega izvora in niso vegani, mediji redko kdaj, če sploh, namenjajo čas in prostor. Oni niso gostje v studijih in sogovorniki v časopisih. Zakaj se ljudje, ki ne uživajo hrane živalskega izvora, enačijo z vegani, posebej takšnimi s specifičnimi življenjskimi navadami in prepričanji? Veganstvo samo po sebi ne pomeni zdravojedstva, saj je neuživanje hrane živalskega izvora prvi, a vendar nezadostni pogoj za zdravo prehranjevanje. Visoko predelana veganska (rastlinska) hrana z veliko maščobe in enostavnih sladkorjev (predvsem fruktoznega sirupa) zanesljivo ni zdrava hrana.

Na hrano se vsak spozna

Posebno pozornost si zaslužijo novinarji, ki sami pišejo o prehrani. Ob bombastičnih naslovih sledijo članki ali prispevki, ki jih bodo ljudje radi brali in si priskrbeli alibi za svoje nezdrave prehranske navade. Pri tem zasledim tri načine nepoštenega pisanja.

Prvič: navajanje neresničnih podatkov, npr. o boljših beljakovinah, nujnosti uživanja rdečega in drugega mesa, vsebnosti tega ali onega živila. Za ilustracijo: mleko ali jajca niso bogat vir vitamina D3, saj bi za zadovoljitev dnevnih potreb po njem morali popiti nekaj deset litrov mleka ali pojesti več kot šestdeset jajc. Nekaj milijard ljudi v novejši zgodovini človeštva je zdravo živelo in živi brez rdečega mesa, brez jajc in mleka.

Drugič: manipuliranje s podatki. V vsakem živilu je nekaj, kar nam koristi, v večini pa tudi kakšna snov, ki nam ne koristi ali celo škodi. Izvzeti eno snov iz celovitega živila in na osnovi tega ločenega dela sklepati o koristnosti celotnega živila je ne le metodološko in logično napačno, ampak tudi nepošteno in zlonamerno dejanje. To je podobno, kot če bi zapisali, da klorovodikova kislina vsebuje veliko vode, ki jo človeško telo nujno potrebuje, zato je priporočljivo redno pitje klorovodikove kisline. Samo za ilustracijo: holesterol je zares nujen, ampak skrajno nepošteno je pisati in govoriti, da potrebujemo holesterol iz hrane. Ne potrebujemo ga, saj ga telo samo tvori v potrebnih količinah. Ne obstaja niti ena znanstvena raziskava, v kateri bi ugotovili, da je uživanje holesterola koristno ali potrebno ali da je kdo zbolel, ker ni užival holesterola. Enako je z maščobami: edina nujna maščoba je omega 3, ki jo zlahka dobimo iz rastlin (lan, chia, alge), tako da ne potrebujemo nobenega dodatnega vnosa maščob. 

Tretjič: objavljanje receptov in prehranskih nasvetov, v katerih se skoraj brez izjeme uporabljajo živila, ki močno škodujejo našemu zdravju, državljane opogumlja in usmerja v ohranitev obstoječe nezdrave prehranske prakse, za katero so najvišje zdravstvene organizacije ugotovile, da škoduje zdravju.

Naj sklenem. Poročanje medijev o ugotovitvah SZO-ja o škodljivosti rdečega mesa in njihovo siceršnje ukvarjanje s prehranjevanjem je zelo neprimerno, zelo pristransko in neprofesionalno. Jasno in glasno je večina medijev relativizirala in zmanjševala pomen opozorila SZO-ja. Nasproti ugotovitvam najvišje zdravstvene organizacije postaviti lastnika mesarije z izjavami, da njegovi mesarji redno uživajo mesne izdelke in da so vsi zdravi, izjavo strokovnjaka, ki trdi, da je pršut zdravilen, je neodgovorno. Pošteni novinarji bi morali poskrbeti, da bi v svojih medijih objavljali resnico ali vsaj njen največji možni približek. 

Zbolevamo zaradi napačnih nasvetov

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki in objavili pošteni novinarji in uredniki, ki jim je mar za resnico in zdravje ljudi. Nihče več ne polemizira s SZO-jem o tem, ali je kajenje škodljivo in rakotvorno. O škodljivosti rdečega mesa in mesnih izdelkov pa novinarji poročajo, kot da je to stvar osebnega okusa, prepričanja tega ali onega inženirja živilske tehnologije ali zdravnika. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom in pogosto zbolijo, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje, ki ga potem zmanjka za zdravljenje bolezni, ki si jih sami ne pridelamo, ter za nujne operacije otrok, za katere zbiramo prostovoljne prispevke. Isti mediji, ki pomagajo ohranjati nezdravo prehransko prakso, hkrati grajajo vlado, kako malo denarja nameni za zdravstvo, poročajo o epidemijah debelosti in drugih prehranskih boleznih. Tipičen primer je medijsko zelo podprt projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki otroke navaja na nezdravo prehranjevanje, ki s slovensko tradicijo prehranjevanja nima ničesar skupnega. 

O vseh teh temah sem pogosto in obsežno pisal, številni članki, v katerih sem opozarjal na škodljivo prakso, so bili objavljeni na manj vidnih mestih (npr. pismo bralca v primerjavi s celostranskim prispevkom z najavami na naslovnici) ali z nekajtedensko zamudo, objavo nekaterih pa so uredniki zavrnili. Pomembnejši je bil videz nezmotljivosti novinarja, sodelavca, gosta in medija kot zdravje državljanov. Očitno je medijem vseeno, ali jih berejo (gledajo, poslušajo) zdravi ali bolni bralci (gledalci, poslušalci). Pomembno je njihovo število, ker to zagotavlja preživetje medija, določa vrednost oglasnega prostora in lastnikom prinaša dobiček. Hvala za obstoj interneta, kjer sem lahko vse te članke objavil na svojem blogu www.soce.si.

Kršitve novinarskega kodeksa

Prepričan sem, da številni novinarji vztrajno kršijo novinarski etični kodeks v številnih členih: 

• Novinar mora preveriti točnost zbranih informacij.
• Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. 
• Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti. 
• Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika. 
• Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.
• Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.

Že zaradi dolžine tega pisma se ne nadejam njegove objave. Moja iskrena želja je pri novinarjih vzbuditi tisti prvinski čut za novinarsko poslanstvo – iskati in služiti resnici. 

Ivan Soče

P. S. Če je pomembno: nisem član nobene organizacije in pripadnik nobenega gibanja.

Nova knjiga: HIPOKRAT JE BIL KUHAR

Najpomembnejša knjiga o nemoči medicine in moči lastnega znanja!

Iz knjige boste spoznali:
–  zakaj smo takšni, kot smo, zakaj verjamemo v kar verjamemo, zakaj in
kako lahko spreminjamo svoja prepričanja in svoje navade,
ki upravljajo z našim življenjem;
–  zakaj najpogosteje zbolevamo, kako bolezni preprečiti in pozdraviti,
ustaviti ali vsaj močno upočasniti njihovo napredovanje;
–  kaj lahko pričakujemo od sodobne in kaj od alternativne medicine;
–  s kakšnimi metodami manipulacije prirejajo prehranske resnice in kaj
so neizpodbitni dokazi nevtralne znanosti o hrani in njenem vplivu na zdravje;
–  kako drugi dejavniki (stres, telesna dejavnost, misli in čustva, oblačila
in drugo) vplivajo na naše zdravje;
–  kako vse te informacije uporabiti za boljšo skrb zase in za svoje zdravje.

Nobena druga knjiga ne ponuja toliko celovitih, verodostojnih informacij, podkrepljenih z obilico znanstvenih dokazov najuglednejših znanstvenikov našega časa.

Na začetku spoznamo, zakaj smo takšni, kot smo, kdo nas je “programiral” ter kdo zdaj nadzira naš um in kako. Izvemo, zakaj je občutek nemoči, nesposobnosti, nevrednosti le občutek in ne dejansko stanje. Vredni smo veliko več in zmoremo veliko več. Neznanje, nezdrava navezanost in nesprejemanje so glavni vzroki zbolevanja. Šele takrat, ko se umsko osvobodimo, spoznamo, kakšne neverjetne moči imamo, in začnemo iskati prave informacije, se osvobodimo prepričanj in navad, ki omejujejo našo svobodo in ogrožajo naše zdravje.

Ko postanemo prepričani, da lahko z novimi informacijami kaj spremenimo, jih začnemo iskati. Takrat spoznamo resnično nemoč in moč farmacevtske in alternativne medicine. Spoznamo, da v državah, kjer veliko vlagajo v zdravstvo, državljani niso nič bolj zdravi. Naša bolezen je za “varuhe zdravja” le dober posel. V knjigi boste našli osupljive podatke o lažeh in prevarah farmacevtsko-medicinske in prehranske industrije.

Ko imamo vedenje o tem, da nismo nemočni in da lahko sami skrbimo zase, da ne moremo pričakovati velikih koristi od drugih, se lahko naučimo, kako varovati svoje zdravje in kako najhitreje ozdraveti, če že zbolimo. Pri tem je hrana odločilnega pomena. V knjigi je natančno opisano, katera hrana prispeva k našemu zdravju in kako to hrano pripravljati.

Zdravje ni odvisno zgolj od hrane, zato je v knjigi veliko prostora namenjenega premagovanju stresa, telesni aktivnosti, vplivom okolja (stanovanje, oblačila …).

Več informacij o knjigi na www.hipokratjebilkuhar.si.

EFT – navodila za tapkanje

EFT (Emotional Freedom Techniques) je največkrat kopirana zdravstvena metoda v zgodovini, ki jo nesebično (brezplačno) deli njen avtor Gary Craig. Pričujoči zapis je bolj ali manj povzetek gradiva z njegove spletne strani www.emofree.com. V slovenščini se je te metode prejelo ime tapkanje in bom v nadaljevanju uporabljal ta izraz.

Metoda, ki ima številne modifikacije in nadgradnje, je utemeljena na dejstvu, da akupunktura določenih energijskih točk na izbranih meridijanih ob moči misli osvobodi čustvene blokade, ki posredno ali neposredno povzročajo spremembe tudi na fizični ravni. Tako s tapkanjem razrešujemo čustvena stanja (strah, žalost, jeza, depresivnost, anksioznost, …), popravljamo ali odpravljamo neželena stanja (nespečnost, odvisnost od hrane, pijače, kajenja ipd., motnje hranjenja, alergije, občutek zapuščenosti, dvig samozavesti, sprememba razpoloženjskih stanj, nerazrešeni mentalni konflikti iz preteklosti), telesnem nivoju (napetost mišic, bolečine, previsok ali prenizek krvni tlak, boljši vid, boljši spomin, boljša vzdržljivost, povečanje dihalne zmogljivosti), izboljšavi odnosov in povezav (sprejemanje, odpuščanje, nezdrava navezanost pri partnerjih, otrocih, sorodnikih, sodelavcih …), zmanjševanje stresa, sprostitev ….

Skratka, tapkanje je uporabno pri vsem, kar bi lahko bilo še boljše. Nekaj minut lahko zelo pomembno spremeni življenje na vseh področjih: od šolskega in poslovnega uspeha, kakovosti medsebojnih odnosov, čustvenega in telesnega zdravja, sprejemanja življenja in uživanja v njem. Pa še povrh, tapkanje je povsem varno in popolnoma brez neželenih posledic.

Bistvo EFT je kombinacija oz. hkratna uporaba akupunkture (akupresure) in kognitivne psihoterapije.

 EFT akupresurne točke

Pri EFT uporabljamo omejeno število akupresurnih točk (AP)

KC – Karate točka na roki
TOH – vrh glave. Presečišče črt od korena nosu do začetka hrbtenice na zadnji strani glave ter med enim in drugim ušesom.
EB – začetek obrvi, med korenom nosu in obrvjo
SE – na kosti ob zunanjem kotičku očesa
UE – na kosti približno 1 cm pod očesom
UN – na sredini med zgornjo ustnico in nosom
CH – približno 1 cm pod spodnjo ustnico
CB – stik ključnice in prvega rebra.
UA – približno eno dlan pod pazduho.

 Na AT udarjamo z dvema ali tremi prsti, tako da jo težko zgrešimo. Tapkamo nežno do srednje močno, udarjanje ne sme boleti. Vseeno je ali tapkamo po desni ali levi strani telesa, če vmes strani zamenjujemo ali če tapkamo hkrati na obeh straneh. Na vsaki AT tapkamo povprečno 5 krat, ne manj kot 3 krat in ne več kot 7 krat. Izjema je le KC, ko tapkamo ves čas ko izgovarjamo besedilo in točka TOH, če imamo previsok krvni tlak.

 Definiranje težave

Jasno je treba definirati eno težavo, ki jo želimo odpraviti. Opredelitev naj bo konkretna. Tudi če so čustva kompleksna, z enim tapkanjem odpravljamo le eno težavo (problem). Tapkamo lahko večkrat dnevno zaradi iste težave ali zaradi različnih težav.

Pametno je, da pred pričetkom uporabe EFT naredimo seznam čustev oz. stanj, ki bi se jih želeli znebiti.

 Ocena moči težave

Na lestvici od 0 do 10 ocenimo trenutno moč (pomembnost, vpliv, stopnjo, intenzivnost) težave. Pri opredelitvi stopnje (pomembnosti) težave moramo biti karseda jasni in točni. Npr. pri bolečini jasno ocenimo, kaj bi bila za nas najhujša bolečina z vrednostjo 10 in ta občutek (vrednost) uporabimo, ko bomo ocenjevali počutje (stanje) pred in po terapiji.

Oblikujte besedilo

Dokler ne postanemo vešči, je najbolje napisati besedili, ki ga po potrebi beremo.

Najprej je treba oblikovati besedilo, ki osvobaja naša čustva oz. s katerim se sprejemamo takšni kot smo z vsem kar čutimo. Uporabljamo negativne opise in poudarjamo negativna stanja ali čustva, saj prav ta povzročajo težave in se jih želimo osvoboditi oz. jih razrešiti.

Osnovno pravilo pri oblikovanju tega besedila je, da v sedanjiku opišemo težavo in da se kljub tej težavi imamo radi in se sprejemamo.

V spodnji preglednici je nekaj primerov:

 Torej, izberemo enega od dveh začetkov in enega od treh zaključkov, takšnega, ki nam je bližje.

Vmesni del oblikujemo glede na izbrano težavo.

Stavek izgovarjamo glasno, osredotočeni smo na težavo. Pri mnogih bo učinkovitost večja, če bodo tapkanje izvajali pred ogledalom.

Tapkanje

Stavek glasno ponavljamo 3 krat, ves čas tapkamo na točko KC.

Nadaljujemo s tapkanjem po vseh AT in ponavljamo opis čustva / stanja. To lahko opisujemo z enakimi ali malo spremenjenimi besedami. Npr.: Strah me je letenja / Letenja se zelo bojim / V letalu se zelo slabo počutim / Zelo me je strah letenja / Bojim se letenja …

Pomembno je, da smo med tapkanjem nenehno osredotočeni na težavo, ki jo rešujemo.

Ocena uspešnosti terapije

Globoko vdihnemo in izdihnemo, se sprostimo in začutimo trenutno intenzivnost težave in jo ocenimo na enaki lestvici, kot pred začetkom terapije. Če z uspehom nismo zadovoljni, terapijo ponovimo. Redko kdaj, a vendar se lahko zgodi, da težavo začutimo intenzivneje, kar je tudi dober znak. Po ponovitvi terapije se bo intenzivnost zmanjševala.

 Celo terapijo lahko ponovimo večkrat. Pri zadnji terapiji lahko uporabimo preteklik in postavljamo trditve, kot da je težava že rešena, čeprav morda še ni. Npr. Čeprav me je bilo strah letanja, se brezpogojno sprejemam in imam rad. / Bilo me je strah letenja / Letenja sem se zelo bal / V letalu se dobro počutim / Ni me strah letenja / srečen sem, ker lahko letim …

 Tapkanje pri težavah brez znanega vzroka

Včasih ne moremo jasno definirati vzroka slabega počutja, ali jih je več hkrati, da je skoraj nemogoče ali zelo zamudno tapkanje za vsak vzrok posebej. V takšnih situacijah običajno v prsih čutimo pritisk, kot da bi nas nekaj dušilo, kot da bi nam zmanjkovalo zraka.

Takrat nekaj krat počasi globoko vdihnemo in izdihnemo največ kolikor še lahko. Osredotočeni smo na dihanje. Na lestvici od 0 do 10 ocenimo trenutno zmogljivost pljuč, kjer številka 10 predstavlja zmogljivost, ki jo trenutno ne moremo doseči. Recimo, da zmogljivost ocenimo z oceno 7.

Ob tapkanju na KC ponavljamo: Čeprav zdaj diham z zmogljivostjo 7 se globoko in brezpogojno sprejemam in ljubim. / Dihanje je oteženo / Ne diham globoko / Ne diham s polnimi pljuči / Moje dihanje je ovirano …

Po končanem tapkanju ponovno nekaj krat globoko in počasi izdihnemo in vdihnemo in ocenimo zmogljivost. Občutiti bi morali večjo sproščenost, umirjenost in kapaciteto vdiha.

 Tapkanje za druge

Če se znamo energijsko povezati z drugo osebo in če dobimo njeno dovoljenje, lahko tapkamo tudi za druge. Fizična prisotnost ali oddaljenost sta nepomembni. Ni nujno, da ta oseba pozna tehniko tovrstne energijske pomoči, pomembno je, da si želi pomoči in da nam dovoli pomagati. Izjema so majhni otroci, ko za njih tapkajo starši ali po njihovem pooblastilu EFT terapevt, sorodniki, ki nam ne morejo dati soglasja.

Ta tehnika je zelo uporabna pri čustvenih težavah otrok posebej, če jo kombiniramo s hipnozo skozi spanje.

 EFT tapkanje je ena najboljših, najenostavnejših in najbolj razširjenih oblik energijske (samo)pomoči. V nekaterih primerih zares čudežno pomaga. Če imate težave, ki jih ne morete rešiti s temi kratkimi navodili, poiščite pomoč pri licenciranih terapevtih. Pri resnih zdravstvenih težavah ravnajte odgovorno in se po potrebi posvetujte z zdravnikom. Predpostavljam, da ni psihoterapevta ali psihiatra, ki ne bi poznal tehnika EFT, zato upravičeno domnevati, da lahko računate na njihovo razumevanje in podporo.

Vsi smo piloti

O pilotu, ki je naredil samomor in ubil še 149 drugih je znano skoraj vse, tudi to, da je bil depresiven in samomorilen in naj bi bila prav depresivnost vzrok za katastrofo.
Oglasili so se tudi kritiki farmacevtske medicine z objavami, da antidepresivi povečujejo samomorilna nagnjenja. Po poročanju uglednih tujih časnikov naj bi v stanovanju pilota našli dokaze o jemanju psihofarmakov, strokovnjaki pa so opozorili, da bi naj bila večina storilcev množičnih pobojev v ZDA zdravljena z antidepresivi. Oglasili so se tudi bolniki z depresijo in javno zagotavljali, da niso nevarni ne sebi in ne drugim.

Mnogi ugledni psihiatri trdijo, da psihiatrija niti ni znanost, da so psihofarmaki praviloma neučinkoviti in s številnimi stranskimi posledicami. Psihiatrija kot psevdoznanost ne diagnosticira patoloških sprememb z meritvami ali objektivnimi vpogledi, temveč s pogovorom oziroma z opazovanjem, brez objektivnih diagnostičnih testiranj. Tudi prognoza je zgolj subjektivna ocena psihiatra in je zelo nezanesljiva. To so besede psihiatra dr. Roberta Torreja, ki je pred kratkim objavil knjigo Prava resnica o psihiatriji (Kako ustaviti planetarno epidemijo jemanja psihofarmakov), v kateri se naslanja na ugotovitve številnih svetovnih psihiatričnih avtoritet, ki so na čelu gibanja antipsihiatrije. Med najbolj znanimi je dr. Thomas Szasza, katerega knjiga Kraja človeka (Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja) je prevedena tudi v slovenščino.

Bolezen “depresija” je bila nekoč čustveno stanje “melanholija”, ki je bila le redko kdaj tako izrazita, da je bilo potrebno zdravljenje. Čustvene motnje je najpogosteje in najbolje pozdravil čas, prijatelji ali duhovniki. Veliko ljudi je vedelo za težave posameznika in so lahko vsi pomagali. Danes smo odtujeni, zaprti vase, iščemo pomoč pri neznanih ljudeh, jemljemo zdravila dvomljive učinkovitosti nevedoč za vse stranske učinke.
Evolucijsko smo ljudje zelo inertni in potrebujemo veliko časa za prilagajanje. V zadnjih 50 ali 100 letih smo doživeli več sprememb kot prej v nekaj tisočletjih in je očitno, da tem spremembam mnogi niso kos. Navkljub 400 % povečanju jemanja antidepresivov v zadnjih 20 letih in nadaljnji eksponentni rasti njihove uporabe, se število »bolnikov« povečuje. Kemija ustvarjanja otopelosti ali evforičnosti ne deluje tako, kot bi si želeli.

Občutek neobvladovanja življenja, brezsmiselnosti, žalosti … porodi mračna razpoloženja, ki jih moramo skrivati pred delodajalci, sorodniki, prijatelji. Vsi pričakujejo, da smo veseli, zdravi, motivirani, optimistični, pozitivni, a takšni zmeraj ne moremo biti. Moramo biti tudi žalostni, potrti, jezni, brezvoljni, pesimistični. Smo pač ljudje. Potrebujemo prijatelje, ki nas bodo razumeli, z nami sočustvovali, ki nas bodo podpirali, nam vlivali poguma in veselja do življenja. Potrebujemo dokaz, da smo vredni, pomembni in sposobni reševati vse težave, ki jih prinaša življenje.

Vsi smo nekakšni piloti. Vsi upravljamo z najdragocenejšim, kar imamo – z življenjem. S seboj v dobro ali slabo zmeraj potegnemo še nekaj drugih ljudi. Zato naše zdravje ni naša zasebna zadeva in skrb zdravnikov. Zaupajmo svoje težave prijateljem, sorodnikom. Prosimo za pomoč, skupaj rešujmo težave. Bodimo ljudje, ki živijo skupaj in ne drug ob drugemu. Uporabimo »psihiatrijo v skupnosti«, kot to imenuje dr. Torre in dodaja: »če pridete k nam (psihiatrom, moja opomba) po pomoč, pomembno zmanjšate možnosti, da pridete k sebi.« Če  parafraziram to misel: z zanašanjem na pomoč zdravstvenega sistema pomembno zmanjšujemo možnost, da (p)ostanemo zdravi. Sami smo piloti svojega življenja in sami odločamo, če in kdaj bomo zdrveli v brezno bolezni sodobnega načina življenja in koga bomo potegnili zraven. Pazljivo izbirajte kopilote in avtopilote – morda ti imajo svoje načrte.

Ko smo že pri depresiji. V novejši raziskavi, objavljeni prejšnji mesec v reviji Medscape, so ugotavljali, ali morda nizke koncentracije vitamina D napovedujejo depresivnost in ali bi imelo jemanje večjih odmerkov tega vitamina kakšen terapevtski učinek. Končnih odgovorov še ni, gotovo je le to, da obstaja povezava med nizkimi koncentracijami vitamina D in številnimi psihičnimi težavami, vključno z depresivnostjo in shizofrenijo.

Neporavnani računi iz mladosti

Trudim sem se poravnati vse račune iz otroštva in mladosti. Odpustil sem vsem, ki so me hote ali nehote kakorkoli prizadeli. Odpustil sem staršem in drugim v prepričanju, da so ravnali po svojih najboljših močeh in z najboljšimi nameni. Vsak je na svoj način prispeval k mojemu odraščanju. Odpustil sem tudi samemu sebi za vse, kar sem slabega naredil, če sem kogarkoli kakorkoli prizadel. Popolnoma sem sprejel odgovornost za takšnega kot sem.

Preizkušal sem številne svoje talente, nisem se branil različnih izzivov. Neizpolnjene otroške in mladostniške želje sem si uresničeval sam. Tu in tam je še kaj ostalo nerazčiščenega ali neizpolnjenga, a nekaj je vredno vaše pozornosti. 

Ko se je pred 40 leti pojavila Rubikova kocka, sem jo imel nekaj krat v rokah. Enkrat se mi je zdelo preneumno, drugič nekoristno, tretjič prezahtevno, četrtič otročje. Dolgo časa me je vleklo v obračun z gospodom Rubikom, a so zmeraj bile bolj pomembne druge reči.

Pred nekaj meseci sem prejel neki mailing-ponudbo gospoda Vida za inštrukcije za sestavljanje Rubikove kocke, pa sem si mislil: Kaj je to še aktualno? Kdo še vrti to čudno reč? Ampak ideja niti ni slaba: namesto dnevov in morda tednov samo(m)učenja le ena ura. Če vas zanima, si oglejte www.rubikovakocka.si.

Malo potem od prijatelja dobim link in povabilo, naj si ogledam čudež: fant v 20 sekundah z zaprtimi očmi sestavi kocko. Pred kakšnim mesecem so mediji poročali o 40 obletnici Rubikove kocke, o tekmovanjih, rekordih v sestavljanju. Berem tudi, da se neki znanstveniki sproščajo ob Rubikovi kocki, v najbolj gledani nemški TV oddaji zlagajo kocko z zavezanimi očmi…  Če dobro pomislim, veliko rednih informacij o najbolj prodajani “igrači” na svetu je bilo na razpolago, a so vse nekako šle mimo mene. Kar ne iščeš – ne vidiš!

Pred kratkim sem na bencinskem servisu s kolenom udaril v neko škatlico, ki je bila čudno postavljena na prodajni polici. Pogledal sem v kaj sem udaril in v veliki škatli videl – Rubikovo kocko. Kako so se domači smejali, ko so videli, kaj sem si kupil! 

A po dveh dneh se z moje igračke odlepijo nalepke in stvar postane neprivlačna. V Mariboru v samo eni trgovini najdem le eno samo pravo Kocko. Prinesem domov in doživim razočaranje: kocka je pretežka, pretrda. To noben otrok ne more uporabljati, nobenega veselja s to rečjo ne morem imeti. Kaj mariborski starši svojim otrokom ne kupujejo rubika? Kako je možno, da nikjer ni nobene izbire? Mar vsi le gledajo v televizor in računalnik. 

Berem na spletu, da je v svetu drugače. Rubikova kocka s številnimi izvedbami je še kako aktualna. V Ljubljani tudi. V spletni trgovini TojeTo najdem, kar sem si želel: zelo lahke, hitre, trpežne kocke z nalepkami in takšne brez nalepk ter veliko drugih miselnih orehov. Če ste iz Ljubljane si boste celovito ponudbo čudovitih miselnih in drugih ustvarjalnih iger lahko ogledali v njihovi trgovini na Gallusovem nabrežju 29. Meni so takoj poslali paket – končno imam najboljše kocke na svetu. To je to! 

“Hic Rubik, hic salta!”, sem si rekel, in začel obračun z gospodom Rubikom. Pravzaprav obračun sam s seboj, ki bo očitno še dolgo trajal, saj je gospod ustvaril še veliko podobnih in zahtevnejših ugank, jaz pa našel čudovito in koristno zabavo. Nisem vedel, da je to tako izvrsten trening za možgane. Ob tipkovnici imam hudo kocko. Ko jo vzamem v roke, v hipu vse izgine. Čudovita preusmeritev možganov. Vse obstane. 

O možganih nekaj mikromalega vem – tudi to, da z njihovo intenzivno uporabo preprečujemo propadanje oziroma upadanje kognitivnih in drugih sposobnosti. Eden boljših načinov upočasnitve staranja možganov je zagotovo nenehna produktivna uporaba. Navdušenje je nalezljivo in že vidim, kako bodo “kockali” moji prijatelji. 

Če iščete kaj koristnega in zabavnega v poletnih mesecih, ob posedanju na plaži ali v dobri senci, si kupite kocko ali kakšno drugo “mučilno” napravo. Če boste v službi in si boste zaželeli trenutnega in popolnega odklopa, imejte pri sebi kocko. 

Za zdravje možganov potrebujemo glukozo (oh, spet OH — ogljikovi hidrati), kisik, nekaj orehov in dobro .

Nikoli nismo prestari, da se ne bi igrali in nikoli nismo premladi, da ne bi delali resnih stvari.

Če se hočete igrati, sem za vas pripravil natančna navodila za sestavljanje kocke. Kliknite na SI KOCKAR.

Normalna količina mržnje

Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke.
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.

Javno pismo predsednici vlade

Zakaj g. Lordan ni primeren za ministra

Spoštovana prva ministrica, gospa Bratovšek. Prosim, da spoštovanega gospoda Daniela Bešič Loredana ne predlagate za ministra za zdravje.

Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega, kaj bolj zdravi, je za zdravje državljanov škodljivo. Poudarjanje, da je za vso zlo v zdravstvu, kriva le korupcija in da bomo po odpravi le te bolj zdravi, je nerazumno in neetično.

Beseda ’minister ’ in ’ministrovanje ’ pomeni ’pomagati, podpirati, služiti, prispevati’.  G. Daniel Bešič Loredan očitno razume ministrovanje kot služenje oziroma prispevanje k zdravju zdravstvenega sistema, kot da to, samo po sebi, zagotavlja boljše zdravje državljanov. Pomembno: v ZDA za zdravstveni sistem namenijo več kot dvakrat večji delež DBP, imajo na prebivalca veliko več zdravnikov, skoraj nič tovrstne korupcije, proti kateri se mi borimo, pa Američani niso nič bolj zdravi in je zdravstvena oskrba po doktrinah medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti. Podobno je v drugih razvitejših državah. Gospod Bešič Loredan, kot velika večina zdravnikov, očitno ne ve, da se zdravje ne meri po številu zdravstvenih delavcev, številu operacij, času čakanja na zdravniško oskrbo, ceni te oskrbe in podobno, ampak po številu državljanov, ki ne potrebujejo zdravniške oskrbe.

Že v svojem odzivu na iniciativo poštenih zdravnikov, ki je objavljeno na njihovi spletni strani, sem zapisal:

“Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Hkrati sem žalosten, ker je ta ogromni intelektualni in tako pomemben moralni potencial, usmerjen v relativno skromen cilj v primerjavi z velikim ciljem – zdravjem, v nekaj, kar državljanom ne bo prineslo več zdravja, ampak morda učinkovitejše, masovnejše in cenejše zdravljenje. Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ordinacij in s tekočih trakov farmacevtskih podjetij.”

Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije, vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča več kot 30 ton zdravil, po ocenah je to 20 milijonov evrov). Milijarde evrov porabimo za nepotrebna in neučinkovita zdravila in v sistemu, kjer vsi plačamo vse, ne more biti drugače.

Kako brezupno smo zaslepljeni, da je z zasnovo farmacevtskega načina zdravljenja vse v redu, le malo manj morajo krasti. Celo najvplivnejši politiki so se ogrevali, da bi postal minister za zdravje bivši predsednik računskega sodišča, zato ker se spozna na javna naročila in zna oceniti, ali so zakonita ali pa ne. Tragikomično. Tudi novi kandidat ponuja predvsem ali zgolj protikorupcijski program. Tudi če bi prihranili prehitro obljubljenih 500 milijonov evrov in popolnoma ukinili korupcijo, bi to za državljane pomenilo samo več zdravljenja in manj zdravja.

V vseh svojih nastopih, prej in sedaj, g. Loredan niti z eno besedico ni omenil rakotvornih območij v državi. Brez komentarja so ostale civilne iniciative o odpravi obveznega cepljenja, o nerazumnem nasprotovanju zdravljenja s konopljinimi pripravki, o odpravi krivične solidarnosti, kjer sta enakega zdravljenja deležni  kadilski, alkoholni, prehranski in podobni namerni samouničevalci svojega zdravja in nedolžni otroci ali delavci, ki zbolevajo, ker je dosedanje ministre za zdravje zanimala le bolezen. Nisem zasledil, kako bi kot minister za zdravje prepovedal vstop farmacije v ambulante, medicinske šole, fakultete, prepovedal sponzoriranje študentov medicine, reklamiranje bolezni in še in še bi lahko našteval. Niti enkrat ga nisem slišal izgovoriti besedo “hrana”, a po uradnih podatkih EU hrana in življenjski slog v 86 % odločata o bolezni.

Spoštovana gospa Bratovšek!

Prosim, da za ministra za zdravje predlagate nekoga, ki bo skrbel za zdravje državljanov, nekoga, ki bo skrbel, da ne bi po nepotrebnem zbolevali in nas po nepotrebnem zdravili, ki bo skrbel, da bi potrebovali čim manj zdravnikov, bolnišnic, čakalnih vrst. Nekdo, ki bo preprečil neposreden stik medicine in farmacije, ki bo večen vir korupcije, nekoga, ki bo zavezan zdravju državljanov in ne farmacevtski medicini.
Demokratičen standard bi moral biti, da minister za zdravje ne bi smel biti zdravnik, tako kot policijski in vojaški minister nista ne policist in ne vojak.

Maribor, 30. 03. 2014

Ladjice upanja

“Veličastno. Jokala sva. To bo ostalo v zgodovini Maribora in celega sveta. Bodi ponosen, ker si del tega in srečen, ker imaš takšne učitelje. Prenesi jim najino občudovanje in čestitke.”

To je SMS sporočilo, ki sem ga poslal sinu, po prireditvi v prepolni dvorani Mariborskega gledališča. Dve predstavi je videlo nekaj tisoč ljudi, moral bi jo videti ves svet.

Na Srednji ekonomski šoli Maribor uči zgodovino gospod Krabonja. Zanj zgodovina ni nekaj, ker se je pač zgodilo, ampak nekaj, kar še danes živimo. Zgodovino bi naj začutili, in ne zgolj racionalno vedeli kdaj se je kaj zgodilo. Postavil si je cilj, skupaj z dijaki, izdelati 6 milijonov ladjic iz starega papirja v spomin na 6 milijonov žrtev holokavsta. Veliki projekt, ki so se mu pridružili mnogi posamezniki, šole in ustanove in v nekaj mesecih naredili približno 2,5 milijona ladjic. Če je nekaj tisoč ljudi v nekaj mesecih uspelo narediti “samo” 2,5 milijona ladjic, ali si lahko predstavljate, kako ogromno je šest milijonov ljudi?

Veličasten projekt in veličasten zaključek. Več kot 100 nastopajočih, med njimi trije profesorji. Lahko bi udobno sedeli med nami, a so bili med tistimi, ki jim hočejo biti vzor. Lahko bi pretekle mesece popoldneve presedeli v udobju svojega doma, a so ustvarjali zgodbo, ki bo za zmeraj ostala v srcih tistih, ki jih učijo, in v srcih vseh, ki se jih je ta zgodba dotaknila tako ali drugače.

Spomnili so nas, da tudi danes imamo veliko koncentracijskih taborišč, le rečemo jim drugače. Še pred kratkim je naša generacija ustvarila Srebrenico. V drugih peklih ubijajo za vodo, za nafto, za zlato, za vero… Vsak dan tisoče otrok umre zaradi žeje in lakote. Tisoče jih umre, ker nimajo najosnovnejše zdravstvene oskrbe. Več kot dve milijardi ljudi trpi zaradi podhranjenosti. Tudi naši otroci so lačni, tepeni, ponižani.

Ko prenehamo biti ljudje, se zgodi vojna. Takrat se vse ustavi. Ničesar ni – le vojna. Neki francoski pesnik je zapisal:

1937
1938
1939
1940
vojna
vojna
vojna
vojna
vojna
1946
1947

To je bistvo vojne in vsakršnega uničevanja. Vse postane nič. Za vse ljudi. Za vse vojne. V vojni ni zmagovalcev, so le različne količine izgub. “Le poraz je hujši od zmage!”, je rekel Napoleon, ko je gledal mrtve zmagovalce. Vojna ni “spopad držav” – je razčlovečenje, trpljenje, nesreča, bolečina, smrt. In to je najpomembnejše vedenje o vojni, ki ga ti otroci ne bodo nikdar pozabili.

Med izpovedi otrok, taboriščnikov je neki fant zapisal: “Ni me bilo sram, ker sem Žid. Bilo me je sram, ker sem nemočen.”

Hudo mi je in me je sram, ker sem nemočen. Ker ob vseh današnjih grozotah zapiramo oči, obračamo glavo, preklapljamo na drugi kanal. Ne dovolimo, da se nas dotakne trpljenje in bolečina drugih. Ne tvegamo, da nam v razkošju ničvrednih predmetov kdo pokvari občutka sreče in samozadostnosti. Kako lepo je, da je Afrika daleč, da ne mejimo s Pakistanom, da Sudanci ne prihajajo k nam. Kako smo srečni, da ne ubijajo, tepejo, ropajo in posiljujejo nas in naših.

“To je moje” in “to so naši”, so najstrašnejše besede in vir mnogoterega zla. Ta osebni, državni in nacionalni egoizem ustvarja legalno pravico obračunati z vsem in vsakim, ki ni moj ali naš. Ustvarja pravico z orožjem braniti svoje – svoje stvari in svoje ljudi  – ubiti šest milijonov ljudi, le zato, ker niso bili “naši” in ubiti dvajset milijonov, ker je bilo treba branili “svoje”.

Zato odločitev organizatorjev, da izkupiček namenijo za šolanje najrevnejših indijskih otrok vsebuje mogočno sporočilo: vsi smo naši, če trpi eden, trpimo vsi, pomagaj enemu in pomagal boš vsem. Nič bolj si šolanja in sreče ne zasluži slovenski, nemški, ameriški, moj ali vaš kot indijski ali tibetanski otrok.

Med odlično predstavo nismo ploskali. Ko čutiš bolečino in trpljenje, ne ploskaš. Na koncu stoječe ovacije in poklon učiteljem in vsem nastopajočim.

V komentarju k obsežnemu pogovoru z vodjo projekta ladjic, Borisom Krabonjo, ki je bil objavljen v tedniku 7D, sem zapisal: “Nekoč, pred davnimi časi je veljalo, da so bili učitelji najbolj modri in častni člani skupnosti. Vzorniki. Vi, spoštovani Boris, dokazujete, da se je nekaj te prakse ohranilo tudi pri nas. Je še upanje. Odlično Učitelj. Čista petka!”

Čista petka tudi celemu kolektivu SEŠ, saj je takšen projekt možno izpeljati le ob sodelovanju vseh.

Ne zaprite oči. Ne poglejte proč. Ne preklopite.

Zajočite. Zajočite vsakič, ko začutite bolečino drugega. To je edina pot do človeka in edina rešitev za človeštvo. Nismo nemočni.

Normalna količina mržnje

Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke. 
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.

Jabolko na dan, odžene korupcijo stran

V vseh kulturah, kjer je uspevalo jabolko, je veljal pregovor: “Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran!” Skozi tisočletja na milijardah ljudi testirano zdravilo, je dobilo še eno znanstveno potrdilo o koristnosti.

Najnovejše ugotovitve angleških zdravnikov (povzeto po reviji Madscape) pravijo, da bi eno jabolko na dan rešilo smrti vsako leto približno 8500 Britancev, ki umrejo zaradi žilnih bolezni.

Holesterol je farmacevtska medicina razglasila za eno največjih groženj in najhujših sovražnikov našega zdravja. Tako so zdravila, ki znižujejo raven holesterola s skupnim imenom “statini”, postala ena najpogosteje predpisovanih (prodajanih) zdravil v svetu.

V zapletenih študijah so ocenili, da če bi vsi državljani Velike Britanije, starejši od 50 let, redno jemali zdravila proti holesterolu, bi vsako leto umrlo 9400 bolnikov manj, če pa bi namesto statinov uporabljali po eno jabolko na dan (100 g) bi se smrti izognilo 8500 bolnikov. Če k jabolku prištejemo vse druge koristi za organizem in nič stranskih neželenih učinkov ter pri statinih upoštevamo stanske in neželene učinke in dvomljivo korist, brezpogojno zmagajo jabolka.

Jabolko na dan, odžene holesterol vstran! 

Ne poznam raziskav o vplivu jabolk na zniževanje visokega krvnega tlaka, vem pa, da prava zdravila proti visokemu krvnemu tlaku še ne obstajajo. Kemikalije, ki tlak znižujejo, imajo enako značilnost kot statini – ničesar ne pozdravijo. Pomagajo nezdravo živeti, dokler jih jemljemo, vzroki bolezni ostajajo prikriti in/ali “nojevsko” pozabljeni. 

Ko država želi uporabo teh “zdravil” urediti z oblikovanjem terapevtskih skupin zdravil in na ta način znižati cene predragih zdravil, se oglašajo zdravniki, ki nasprotujejo zamenljivosti zdravil. Baje jih skrbi le naše zdravje. Trdijo, da na njih farmacevtska industrija nima vpliva. V konfliktu interesov, kjer obstaja korupcijsko tveganje, naj bi bili le člani organov, ki odločajo o zdravilih in naročilih. 

Vsakič, ko zdravnik napiše recept, naroči zdravilo. Ker ga sam ne plača, ga cena ne zanima. Če obstaja možnost, da zdravnik od proizvajalca zdravil na kakršen koli način in kadar koli dobi kakršno koli korist, obstaja konflikt interesov oz. korupcijsko tveganje. To dokazuje obtožnica za skoraj tretjino hrvaških zdravnikov, da se samo s pisanjem receptov lahko ravna koruptivno in kaznivo.

Uvedbi terapevtskih skupin zdravil za zniževanja holesterola in visokega krvnega tlaka se zelo upirajo farmacevtski zdravniki in društva bolnikov, ki jih z izdatnimi donacijami in enostranskimi informacijami zalagajo farmacevtska podjetja ob pomoči zdravnikov, ki imajo v društvih dominantno vlogo. Tako so društva bolnikov bolj ali manj le podaljšek farmacevtskega zdravljenja in ustvarjanje odvisnosti od farmacevtskih pripravkov.

Znani zdravnik se na javni televiziji pohvali kako ima vsako leto povprečno 20 predavanj o nevarnosti holesterola, le 4 ali 5 naj bi jih opravil za farmacevtske firme. Prav zanima me, če na tistih 15 drugih predava o jabolkih in drugi rastlinski hrani, ki znižuje holesterol oziroma zagotavlja, da do visokega holesterola nikoli ne pride. 

Enako je na nekonfliktnost interesov prisegala zdravnica, ki zagovarja predpisovanje kontracepcijskih tablet na recept. Trdi, da ni povezana s farmacijo, čeprav je od farmacevtskih firm prejela več kot 100.000 evrov honorarja. Nisem bil niti na enem predavanju, a upam staviti, da na teh predavanjih zdravnica ni svetovala uporabo kondomov. K številnim dobro dokumentiranim tveganjem uporabe “varnih in neškodljivih” tabletk so oftalmologi dodali najnovejše: kontracepcijske tablete za 205 % povečajo tveganje za razvoj glavkoma, enega najpogostejšega vzroka za slepoto.

Če bi tisti s Hipokratovo zaprisego, upoštevali njegovo zapoved: “Naj zdravila ostanejo v lekarni, če le lahko zdravite s hrano!” bi zdravniki vztrajno govorili, kako je treba vsak dan pojesti po eno jabolko, gobo, brokoli, cvetačo, zelje, nekaj krompirjev, riža …, malo potelovaditi, se posončiti.

Državljani bi bili bolj zdravi, zdravniki pa resnično ne bi bili v konfliktu interesov.

Zakaj tega ne počno? Zakaj vztrajajo le pri tabletkah in farmacevtskih pripravkih? Zaradi svojih interesov? Nemogoče! Da bi oni kaj takega …pa prisegli so …

Tudi vi poskrbite za svoje interese!

Soče minister za zdravje

Po nekem predavanju pred leti na Gospodarskem razstavišču na temo NEMOČ VELIKE MEDICINE je gospa iz prve vrste povedala: “Vi, gospod Soče, bi morali biti minister za zdravje!”

Resno sem ji ugovarjal: “Situacija v zdravstvu je takšna, da bi bil raje policijski minister in bi z malo drugačnimi pooblastili lahko za zdravje državljanov več naredil kot minister za zdravje, a še največ lahko naredim z javnim delovanjem.” 

Kako preroško! Zdaj ima policija pri vzpostavljanju učinkovitosti zdravstvenega sistema več zaslug kot zdravniška združenja ali zdravstvena oblast, a še vedno gre za ukrepe, ki ne prispevajo k našemu zdravju. V svojem odzivu na iniciativo poštenih zdravnikov sem zapisal:

“Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Hkrati sem žalosten, ker je ta ogromni intelektualni in tako pomemben moralni potencial, usmerjen v relativno skromen cilj v primerjavi z velikim ciljem – zdravjem, v nekaj, kar državljanom ne bo prineslo več zdravja, ampak morda učinkovitejše, masovnejše in cenejše zdravljenje, kot da zdravljenje samo po sebi prinaša zdravje. Ne pozabimo, da zdravljenje pogosto škodi zdravju – v ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, le upam, da je pri nas kaj drugače.

Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ali zdravilskih ordinacij.

Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije, vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča več kot 30 ton zdravil).

Vztrajanje na popravkih obstoječega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo.”

Če še niste, preberite Javno pismo poštenim zdravnikom in še vedno enako aktualno Javno pismo ministru za zdravje.

Kako brezupno smo zaslepljeni, da je z zasnovo farmacevtskega načina zdravljenja vse v redu, le malo manj morajo krasti. Celo najvplivnejši politiki se ogrevajo, da bi postal minister za zdravje bivši predsednik računskega sodišča, zato ker se spozna na javna naročila in zna oceniti, ali so zakonita ali pa ne. Tragikomično. Minister za zdravje bi moral biti nekdo, ki bo skrbel za zdravje državljanov, nekdo, ki bi skrbel, da ne bi po nepotrebnem zbolevali in nas po nepotrebnem zdravili, ki bo skrbel, da bi potrebovali čim manj zdravnikov, bolnišnic, čakalnih vrst. Nekdo, ki bo preprečil neposreden stik medicine in farmacije, ki bo večen vir korupcije.

Pri politiki je pač vse narobe: vse države imajo ministrstva za zdravje, a v vseh narašča številno bolnikov, vse imajo ministrstvo za kmetijstvo, a je v vseh hrana vsak dan slabša, vse imajo ministrstva za obrambo, a vse napadajo druge države … 

Jaz se bom še naprej prizadeval, da bi čim več ljudi postalo minister za obrambo – za obrambo svojih koristi. Kot sem zadnjič zapisal v neki reviji: “Zdravje in bolezen sta zmeraj posledica razmerja moči med našo sposobnostjo, da se branimo in sposobnostjo napadalca (vsiljivca: virusa, bakterije, rakaste celice …), da nam povzroči škodo.” 

Beseda ’minister ’ pomeni tudi ’pomagati, podpirati, služiti, prispevati’. Bodite dober lastni obrambni minister. 

Iluzije o D3 iz hrane

Velika epidemija, večji cinizem, škoda pa neprecenljiva

V zadnjem času skoraj da ni medija, ki ne bi objavil daljše prispevke o velikanskem pomenu vitamina D. Kako naj ne bi, ko skoraj tedensko prihajajo nove in nove znanstvene ugotovitve o koristnosti tega vitamina: od depresivnosti, psihičnih motenj, multiple skleroze, imunskega sistema, moči mišic, pravilne delitve celic … in tudi zato, ker ga v zimskih mesecih primanjkuje skoraj vsem.

Ne samo, da narašča število zdravstvenih težav, povezanih z vitaminom D, narašča tudi količina dnevnega vnosa. Tako Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) določa, da so dopustne zgornje količine dnevnega vnosa vitamina D za otroke od rojstva do enega leta 25 µg (1000 IE), od 1 do 10 leta 50 µg (2000 IE) in od 11 leta naprej, vključno za nosečnice in doječe matere, 100 µg (4000 IE). Povsem enako stališče je izdala posebna komisija, ki je bila imenovana s strani ameriške in kanadske vlade. Priporočene dnevne količine za zdrave osebe pa so: od rojstva do enega leta 400 IE, od enega do 16 leta 1000 IE, za starejše in tiste s povečanimi potrebami 3000 do 5000 IE na dan.
Prav je tudi, da se v medijih opozori na to, da v nekaterih raziskavah ni bilo možno ugotoviti, ali je pomanjkanje vitamina D3 pri ljudeh z določenimi hudimi boleznimi vzrok ali posledica bolezni, ostaja pa dejstvo, da ga primanjkuje pri tako velikem številu (ocenjujejo da najmanj pri 75 %), da upravičeno govorimo o epidemičnih razsežnostih.
V večini prispevkov so avtorji pri priporočilih, kako zadostiti potrebam po tem vitaminu, površni, nekateri se podatke kar izmislijo in nehote škodijo zdravju tistih, ki jim verjamejo.
Obstajajo trije načini preskrbe z vitaminom D3. Prvi, najbolj naraven je z izpostavljanjem večjega dela nezaščitene kože neposrednim (brez npr. vmesnega stekla) ultravijoličnim sončevim žarkom vsaj nekaj krat na teden po približno 15 – 20 minut, najbolje med 10. in 16. uro. Drugi vir je hrana, predvsem hrana živalskega izvora in tretji vir so prehranska dopolnila oz. dodajanje vitamina D3 v predpakirano hrano (mleko, kosmiči…).

Sončni vitamin brez sonca?
Nasvet, ki ga najpogosteje uporabljajo zdravniki in zdravstvene oblasti, ki si zatiskajo oči pred epidemičnimi razsežnostmi pomanjkanja vitamina D3. A pri tem nasvetu je tako, kot da bi lačnemu ob zaklenjenem hladilniku, polnemu hrane, rekel: Najej se! Otroke, od vrtca, osnovne šole in naprej, do takrat, ko začnejo delati do upokojitve (prisilno) zapiramo v vrtce, šole, v njihove sobe k nalogam in računalnikom, pozneje v tovarne, pisarne, domove starejših in jim preprečimo dostop do sonca – vira vitamina D3. In potem prisilno zaprtim svetujemo: sončite se! Kakšen cinizem! In še tisti, ki hodijo na sonce, prestrašeni pokrivajo kožo z oblekami, zaščitnimi kremami … Vedeti moramo, da v Sloveniji od oktobra do aprila sončni žarki padajo pod zelo neugodnim kotom in tudi sončenje, v redkih dneh, ko si redki “svobodni pod soncem” lahko privoščijo sončenje, to ne da želenih količin vitamina D3.
Sonce je za veliko večino otrok, dijakov, učencev, zaposlenih, nepokretnih … zgolj teoretično zanesljiv vir, praktično je skoraj brez pomena.

Vitamina D3 v hrani (skoraj) ni
Trditve, da dnevne potrebe po vitaminu D3 lahko zadovoljimo s hrano, so iz trte izvita. Priporočila, da za zadostno raven vitamina D3 lahko poskrbimo z uživanjem hrane živalskega izvora, ki naj bi bila bogata s tem vitaminom (ribje olje, masna riba, jajca, mleko, jetra) so nestrokovna in škodljiva.
Deset gramov ribjega olja vsebuje 1000 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali vsak dan zaužiti približno 2 jušni žlici ribjega olja, ki pa ni za zdravje koristna hrana, kaj šele za vsakdanje in trajno uživanje. V večini kapsul z ribjim oljem je do 80 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali pogoltniti vsak dan po 12 kapsul.
V enem rumenjaku je 18,6 IE vitamina D3, torej bi morali za 1000 IE vsak dan pojesti 54 jajc, za 4000 dovoljenih IE pa vsak dan po 215 jajc. Sklep: jajčni rumenjak je poponoma nepomemben vir vitamina D3.
V Alpskem mleku z dodanimi vitamini in minerali je po deklaraciji proizvajalca vitamina D3 0,75 µg na 100 g, torej na kilogram 7,5 µg oz. 300 IE. Torej, za 1000 IE bi morali vsak dan popiti več kot 3 litre mleka z dodanim vitaminom D3. Pri istem mleku brez dodanega vitamina D3 proizvajalec navaja, da 100 gramov mleka vsebuje 0,05 µg vitamina D3, kar po enakem izračunu pomeni, da bi za dnevno količino 1000 IE morali popiti 50 litrov mleka. Sklep: enako kot jajca, je tudi mleko (in mlečni izdelki) nepomemben vir vitamina D3.
Dve porciji mastne tune (okrog 146 gramov) vsebuje 345 IE vitamina D3, kar pomeni, da bi morali za zadostitev potreb po 1000 IE vitamina D3 vsak dan pojesti skoraj pol kilograma mastnih rib, za dobro oskrbo z vitaminom D3 (2000 IE) bi vsak dan morali pojesti kilogram mastnih rib. Odrasli, ki jim stroka priporoča do 4000 IE pa bi morali pojesti dva kilograma mastnih rib vsak dan! Očitno tudi mastna riba ni dober vir vitamina D3.
Mimogrede, osebe s prekomerno telesno težo, ki je posledica visokokalorične hrane (maščoba da 2,25 krat več kalorij kot ogljikovi hidrati ali beljakovine in do 9 krat več kot škrobna hrana), potrebujejo od 3 do 5 krat več vitamina D3. Torej bi ljudje s preveliko telesno težo, ki je posledica predvsem mastne hrane, te naj uživali nekaj krat več, da bi dobili dovolj vitamina D3. Priporočilo pa tako!
Do približno 10 % dnevnih potreb po vitaminu D lahko zadovoljimo, če redno uživamo, sicer manj zdravo hrano živalskega izvora. V rastlinski hrani, je vitamina D še manj in z nobeno rastlinsko hrano ni možno niti približno zadostiti potrebam po tem esencialnem vitaminu.
Torej iz javnih verodostojnih podatkov lahko sklepamo, da nobena hrana (tudi tista živalskega izvora) ne more biti zadosten vir vitamina D3. Vendar, zaradi takšnih priporočil ljudje mislijo, da je dovolj tu in tam pojesti kakšno ribo, jajce, košček sira in popiti kozarec mleka, se malo sprehoditi po svetlem in je že posrbljeno za vitamin D3. Pa ni.

Strahotna cena zaradi nenaravnega življenja
Kaj nam preostane? Država vsakemu novorojenčku omogoči jemanje D3 na recept, in ker je to očitno velik strošek, recepte kmalu ukinejo, kot da ga otroci po enem letu več ne potrebujejo. Starši, v svojem naivnem prepričanju, da država skrbi za dobro otroka, to razumejo kot, da dodajanje vitamina D3 ni več potrebno. Tako od vrtca do pojave osteoporoze ali kakšne druge bolezni, ostajamo brez informacij (in brez receptov), da je potrebno v vsakem življenjskem obdobju skrbeti za zadosten vnos vitamina D3.
Ne glede na prehranske navade je neposredno izpostavljanje ultra vijoličnim sončnim žarkom, ki padajo pod čim bolj ravnim kotom (torej med 10. in 16. uro) z nepokritim in nezaščitenim večjim delom kože nekaj krat na teden edini naraven način pridobivanja vitamina D3.
Nikakor se ne bi smeli slepiti, da bomo s hrano pridobili dovolj vitamina D3. Narava je očitno imela drugačen načrt. Drugi vir vitamina D3 so prehranska dopolnila z najmanj 1000 IE (za dojenčke 400 IE), po možnosti naravnega izvora in v obliki, ki omogoča dobro absorpcijo.

Poceni rešitev
Zaradi nenaravnega načina življenja v zaprtih prostorih je večina bolj ali manj obsojena na redno in vseživljenjsko jemanje prehranskih dopolnil z vitaminom D3. To je cena civilizacijskega napredka, ki jo moramo plačati, a na srečo je ta cena, vsaj kar se prehranskih dopolnil tiče skoraj zanemarljiva – le nekaj centov na dan. Škoda, ki nastaja zaradi nezadostne preskrbe prebivalcev s tem vitaminom, pa se meri v milijonih.
Država bi ob vseh teh dejstvih morala enako kot to počnejo v razvitih državah, oblikovati nacionalno strategijo o vitaminu D3 in se ne zadovoljiti z nasveti “pojdite na sonce”, “jejte raznovrstno hrano” in podobno.
Podobni neuporabni nasveti “jejte pestro”, “uživajte uravnoteženo hrano” in podobne puhlice povzročajo, da so naši otroci med najbolj debelimi v Evropi, da imamo vsako leto večji prirastek bolnikov z boleznimi, ki so neposredna posledica uradnih prehranskih nasvetov. Tako je v vseh državah, kjer se “zdravo” prehranjujejo po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja.
Enako se dogaja pri vitaminu D3. Jasno in glasno moramo sporočiti, da vitamin D3 pravzaprav ni vitamin (po zapletenem postopku se ob sončenju spremeni v hormon) in ga v hrani praktično ni. Tisti, ki nas z ekonomsko prisilo in tudi z zakonskimi predpisi zapirajo v vrtce, šole, tovarne, pisarne, domove bi morali poskrbeti za nujen, drugačen odmerek sončnega vitamina.
Če tega nočejo ali ne morejo, bi nas o tem morali obvestiti in na mnogotere načine vztrajno in korektno obveščati o pomenu vitamina D3 in načinih, kako lahko sami poskrbimo za svoje dobro.

Prehranski kontrarevolucionarji

Znani kuhar Jamie Oliver vodi svetovni projekt Prehranska revolucija, sestavljen iz televizijskih oddaj in drugih javnih dogodkov. V Sloveniji kar trije ministri napovedujejo nadaljevanje prehranskega tradicionalizma v osnovnih šolah. Kaj pa zdravje?!

 Angleški kuhar, ki je zaslovel in obogatel zaradi neobičajnega načina priprave hrane in nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi pripravljal zdravo hrano, je tipičen produkt medijev, ki so iz kuharskih oddaj naredili zabavne oddaje, pozneje pa še kuharski šport. Tudi v zrelih letih se njegov odnos do prehrane ni spremenil. Prehransko revolucijo kot prehod od (pol)pripravljene industrijske hrane k hrani, ki se pripravlja tam, kjer se jé, ne glede na to, za kakšno hrano gre in kako je ta hrana pridelana. To je sicer koristen in pomemben premik, a vendarle ni revolucija. 

Prava revolucija na področju prehrane je bila industrializacija prehrane. Proizvodnja hrane v tovarnah, ki jo doma le pogrejemo ali pa dokončamo, in nastajanje restavracij s hitro pripravljeno hrano, je pomenilo prehransko revolucijo. Tako radikalno, drastično in hitro smo se odpovedali nečemu, kar je bilo skozi zgodovino človeštva najpomembnejše, kar je odločalo o preživetju in zdravju, kar je ustvarjalo in krepilo družabnost. Prenos te skrbi in odgovornosti na tovarne hrane je bila vsekakor revolucionarna sprememba. Nahajališča hrane so postale trgovine, v katerih lovimo popuste in nabiramo točke zvestobe ter kupujemo, kar je poceni in ima glutamatni okus. 

Kontrarevolucionar Jamie

Kot večina revolucij je tudi ta množicam prinesla veliko škode, trpljenja, bolezni in smrti, vodjem revolucije (lastnikom prehranskih tovarn) pa velikansko bogastvo. Poskus zmanjšati posledice te vseobsegajoče revolucionarne prakse je pravzaprav kontrarevolucija in je kot takšna vredna podpore. Kontrarevolucionar Jamie na zanimiv način opozarja na tragične posledice lahkotnega odpiranja konzerv, kaj pa ponuja v zameno? Resen kontrarevolucionar bi ponudil nekaj bistveno drugačnega, a Jamie je bil in ostaja neresen (dober) kuhar in se je na svoj način pridružil trendovski skrbi za zdravo prehranjevanje. Svojo popularnost zdaj prodaja tako, da namesto konzervirane ponuja enako hrano – le nekonzervirano.

Ne podcenjujem škodljivosti dodatkov v (pol)pripravljeni hrani, a če se osredotočimo na škodljive aditive, ostanemo prikrajšani za pomembne informacije o škodljivosti in koristnosti same hrane, ne glede na to, kako je pripravljena. Manj pomembna razlika je, ali je meso iz proste reje ali iz živalskih “konclagerjev” – škodljive so živalske beljakovine in druge sestavine mesa, posebno, če jih uživamo preveč, kar sicer redno počne velika večina ljudi. Manj pomembno je, ali bomo pili čokoladno ali navadno mleko, posneto ali polnomastno – škodljivo je živalsko mleko. Škodljivo je preveč soli in skoraj vseeno je, ali je ta z obmorskih solin ali iz Tuzle. Itd. Fokusiranje na lokalno in manj predelano ter doma pripravljeno ustvarja občutek lažne varnosti in navidezne dobre skrbi za zdravo prehranjevanje. Promoviranje prehrane, ki jo zdravstvena in prehranska stroka enotno ocenjuje kot manj zdravo ali nezdravo (uporaba velikih količin nezdravih maščob, škodljivih sladkorjev in živalskih izdelkov), kar vsak dan dokazujemo z nenehnim naraščanjem števila bolnikov s kroničnimi in avtoimunskimi boleznimi, ne bi smelo biti sprejeto s takšnim navdušenjem. Zrezek, pripravljen na žaru namesto industrijsko pripravljene pleskavice, ne diši po prehranski revoluciji. Šele ko bomo strogo ločevali hrano, ki koristi ljudem, naravi in planetu, od hrane, ki slabi in uničuje naše zdravje, povzroča trpljenje živalim in ogroža naravo, bomo govorili o revolucionarnih spremembah prehranske prakse.

Trije kontrarevolucionarni ministri 
Prava prehranska revolucija se bo zgodila, ko se bomo zavedali, da predvsem hrana odloča o našem zdravju, da mora biti takšna, kot jo je opisal Hipokrat: hrana naj bo vaše zdravilo! Hrana, ki je zdravilo, ne vsebuje živalskih izdelkov, škodljivih maščob ali sladkorjev, alkohola, ni pridelana z gensko spremenjenimi semeni in s strupenimi kemikalijami. Prehranska revolucija pomeni uživanje celovite rastlinske, pretežno škrobne hrane, z veliko zelenjave in sadja, oreščkov in semen, ob omejenem uživanju beljakovin in maščob. Prehranska revolucija pomeni prehransko skromnost in ne pomeni številnih hodov in prenajedanja.

Kako bomo vedeli, kdaj se bo začela uresničevati prehranska revolucija? Preprosto: ko v naših šolah ne bo več polovica predebelih otrok, ko bo skoraj izginila sladkorna bolezen, ko se bo število rakastih bolnikov zmanjševalo, ko se ne bomo bali osteoporoze, ko bo manj avtoimunskih bolezni, ko bodo naše žile bolj pretočne, naši možgani bolj učinkoviti, ko bomo zmanjševali število dializnih aparatov, ko bomo bolnišnice spreminjali v domove zdravih starostnikov. Zdi se, da bomo na to revolucijo še čakali. Tam, kjer naj bi se začela, torej pri vzgoji otrok, se še dolgo ne bo nič spremenilo. Minister za zdravje, minister za hrano in minister za šolstvo so pred kratkim družno napovedali, da se bo projekt “Tradicionalnega slovenskega zajtrka” (TSZ) v slovenskih šolah nadaljeval tudi v tem letu. Lani ga je podprl celo prejšnji predsednik države Danilo Türk. Tako bodo ponovno z najvišjega državnega in strokovnega vrha sporočali učencem, učiteljem, staršem in državljanom, kaj je zdrav zajtrk: beli kruh, maslo, med in mleko. Kdo bi se še drznil podvomiti o tem, ali je takšna hrana zdrava ali ne. Beseda treh ministrov, od katerih je eden zdravnik, vendarle nekaj pomeni. Državljani si ne morejo niti zamisliti, da bi trije ministri našim otrokom svetovali nezdravo hrano. Kaj takega! Nemogoče! 

Kjer tečeta med in mleko …

Ne televiziji gledamo vesele otroke s kosom kruha z maslom in medom. V drugi roki kozarec kravjega mleka. Na mizi jabolka. Za okras. Vidimo tri ministre, kako ponosno napovedujejo boj za zdravje naših otrok in ohranjanje prehranske tradicije. Ne vidimo pa čebelarjev, mlekarjev, pekov in drugih kreatorjev in plačnikov projekta TSZ, ki imajo kratkoročne in dolgoročne finančne interese, vsi pa so našteti na spletni strani “projekta”, kjer objavljajo tudi številne recepte – vse z mlekom oziroma z medom. Sedanji ministri so bili nekoč otroci in takrat so neki prejšnji ministri in oblikovalci smernic zdrave šolske prehrane priporočali enako hrano. Saj poznate tisto: “Kar se Janezek nauči …” Tako današnji Janezi ponovno priporočajo med in mleko, mlekarjem, čebelarjem in drugim pa zagotavljajo stalne odjemalce. Koga še zanima, da so tudi ali predvsem zaradi takšnih zajtrkov in kosil naši otroci in njihovi starši iz leta v leto bolj bolni in bodo dosmrtni dobri kupci tovrstnih prehranskih in tudi farmacevtskih izdelkov. 

Vprašajte svoje babice in dedke, kaj so oni jedli za zajtrk. Medu in masla na belem kruhu ter mleka prav gotovo ne, ker takrat ni bilo čebelarskih in mlekarskih lobijev. A prevara o negovanju slovenske, zdrave tradicije uspeva. Ali ima pospeševanje prodaje čebelarskih in mlečnih izdelkov s strani treh ministrov elemente koruptivnega dejanja? Pred leti smo po Sloveniji imeli velike jumbo plakate s sporočiloma “Mleko krepi”, “Rdeče meso – telo ga potrebuje”, vse z denarno podporo države v zameno za podporo volivcev – kmetov. A pomembnejše kot koruptivnost je promoviranje prehranskih navad, zaradi katerih smo uvrščeni med najbolj bolne narode Evrope s skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo in naši otroci med najbolj debele na svetu. V vseh državah, v katerih tečeta “med in mleko”, ni veliko zdravja.

In kdaj se bo zares začela prehranska revolucija? Ko bomo na volitvah obkrožali le tiste, katerih dejanja bodo koristila našemu zdravju! To pa bomo počeli takrat, ko se bomo zares zavedali, da hrana pomembno vpliva na naše zdravje, ko bomo sami vedeli, kaj je za nas dobro, ko bomo skrbeli za svoje zdravje bolj kot za premoženje. Do takrat pa bomo le “strelivo” v prehranskih revolucijah in kontrarevolucijah, ki drugim prinašajo velike dobičke.

Objavljeno v 7dni, 19.6.2013

Ali je Angelina prehitela raka?

Slavni ljudje s svojimi dejanji pomembno prispevajo k oblikovanju javnega mnenja in odločitvi posameznikov. Odstranitev zdravih organov, da bi prehiteli bolezen, je slabo sporočilo in posnemanja nevreden zgled. Kaj so ljudje pripravljeni narediti, da zmanjšajo tveganje za prezgodnjo smrt, kaže primer slavne Angeline Jolie, ki si je zaradi domnevno visoke statistične verjetnosti, da bo zbolela za rakom, dala odstraniti obe dojki in načrtuje odstranitev jajčnikov. Žrtvovati tako veliko v tem trenutku za neko možno, statistično korist v zelo daljni prihodnosti je pogumen korak človeka, ki noče tvegati, da bi prezgodaj umrl in se zaveda odgovornosti do drugih, ki jim lahko povzroči veliko trpljenja. Karkoli si mislimo o tem, je treba spoštovati namen, ki jo je pripeljal do tega skrajnega dejanja. Tudi v Sloveniji imamo 16 podobnih primerov, v svetu jih je veliko. Če se rak ne bo razvil, nikoli ne bo nihče izvedel, ali je bila dvojna mastektomija nepotrebna ali pa ji je rešila življenje. Če pa se rak razvije, bomo vedeli, da je bila ta žrtev nepotrebna. 

BRCA – brca v prazno

Ugledni strokovnjaki navajajo, da geni na splošno vplivajo na nastanek raka dojk od 5 do 10 odstotkov, mnogi pa trdijo, da le od 3 do 5 odstotkov. Le pri majhnem odstotku ljudi je vpliv genov zelo pomemben. Torej, v izjemno visokem odstotku sami s svojim življenjskim slogom odločamo, ali se bodo slabi geni izrazili ali ne, ali bomo zboleli ali pa ne. Pričakovano tveganje za razvoj raka dojk pri mutiranih genih BRCA1 in BRCA2, ki sega do 80 in celo več odstotkov, je po mnenju mnogih pretirano. Po navedbah ameriškega Nacionalnega inštituta za rak (National Cancer Institute – NCI) ni zanesljivih podatkov o stopnji tveganja: “Ker družinski člani delijo delež svojih genov, pogosto pa živijo v enakem okolju, je mogoče, da je veliko število primerov raka v teh družinah delno posledica drugih genetskih ali okoljskih dejavnikov … Ni razpoložljivih podatkov iz dolgoročnih študij splošne populacije, kjer bi primerjali tveganje za nastanek raka pri ženskah, ki imajo škodljive BRCA1 ali BRCA2 mutacije z ženskami, ki nimajo takšnih mutacij.” 
Ali je strašenje z BRCA – brca v prazno? Vpliv enakih navad, enake hrane, vode, življenjskih stilov, kraja bivanja in vsega drugega, kar vpliva na zdravje oziroma bolezen je torej podcenjen. V raziskavah je redno neupoštevan ali vsaj podcenjen vpliv pričakovanj. Če za rakom zboli nekaj sorodnikov, se podzavestno “programiramo”, da bomo za rakom zboleli tudi sami. O tem zelo prepričljivo pišejo biologi in drugi “prizemljeni” znanstveniki. 
Prekomerna telesna teža in neaktivnost vplivajo 25 do 33 odstotkov za nastanek raka na dojki. Ženske, ki tedensko konzumirajo 3-5 alkoholnih pijač, imajo 15 odstotkov večje tveganje za razvoj raka dojk. Prezgodnja prva menstruacija in poznejši nastop menopavze (vzrok hrana), kajenje, hormonsko nadomestno zdravljenje, obsevanje in drugo so faktorji, ki zelo pomembno, najpogosteje veliko bolj kot geni, vplivajo na nastanek in razvoj raka. Vse to so dejavniki, na katere lahko sami vplivamo.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako premišljujejo tisti, ki s svojim življenjskimi slogom ustvarjajo visoko verjetnost, da bodo zboleli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo: sladkorno, boleznimi srca in ožilja, odpovedjo ledvic in druge. Zakaj ljudje nismo pripravljeni žrtvovati nekaj malega ugodja za velike koristi, odpovedati se nekaj trenutkom užitka pri kajenju, alkoholu, škodljivi hrani in svoje dolgoročne koristi in čas preživetja povečati za 30, 40, 70 ali več odstotkov. Za ilustracijo: pričakovana doba nekadilcev je za najmanj 8 let daljša od kadilske.

Nevarne napovedi

To, kar vzbuja skrb, je strokovna in medijska preusmeritev pozornosti na dejavnike, na katere nimamo vpliva. Razumevanje raka, kot biološke danosti, proti kateri pomaga le kirurgija in v prihodnosti genska manipulacija, je biološko nelogično in znanstveno nedokazano. Slavljenje pogumnih, ki so odkrili način, kako prehiteti raka, ima lahko katastrofalne posledice.
Uveljavljanje novega pojma “prehiteti raka”, kar pomeni odstranitev zdravih organov, ki bi lahko bili žarišče, ima neslutene posledice. Ali to pomeni, da bi morali vsem moškim po 80. letu starosti preventivno odstranjevali prostate, ker je verjetnost raka skoraj 100-odstotna? Raka na modih, maternici, jajčnikih, trebušni slinavki, ščitnici … lahko prehitimo z odstranitvijo organov! Ali si bomo zaradi slabih genov odstranjevali ledvice in hodili na dialize? Kaj pa naj naredijo tisti, ki jim grozi rak pljuč, kože, jeter …? 
Ali je novi trend posledica vpliva nove industrije – genetike, ki nastaja in se intenzivno bori za patente na tem področju. Obstajajo ideje, da bolezni ne bi več diagnosticirali po simptomih, ampak po genskem materialu. Morda ne bo več pomembno, kakšen krvni tlak imamo, zdravili ga bomo tudi, če je normalen, a bi po genskih predispozicijah lahko bil previsok. Prehiteti bolezen, pomeni “zdraviti” jo, ko še ne nastane. Morda bomo ob rojstvu deležni genskih reprogramiranj s patentiranim genskim materialom, če pa to ne uspe, bodo morda odstranjevali kritične organe. 
To ni boj za zdravje, to ni preprečevanje bolezni, to ni vabilo k zdravemu načinu življenja. To ne poudarja pomena skrbi za lastno zdravje, ampak pomeni nevarno zavajanje, da je vse v genih, da smo sami nemočni. 
Ali morda gre za monstruozen načrt spreminjanja zdravih ljudi v vseživljenjske kupce-bolnike. Ali bo sodobna medicina zamenjala gospodarja: mesto farmacevtske industrije bo prevzela genska industrija? Naša telesa so sodobni rudniki zlata in najbogatejše naftne vrtine, a le dokler so bolna, zdaj bodo vir bogatenja tudi, ko bodo zdrava. Bolezen ni več posel tisočletja, strah pred boleznijo in smrtjo prevzema primat. Nekoč se je z vero v nesmrtnost in pomoč boga bogatila le cerkev, zdaj to počne nova religija, ki prodaja vero v gensko znanost in pomoč belega boga. Le dovolj prestrašeni, pokorni, nevedni in ubogi moramo biti. Takšni smo najboljši kupci: od odpustkov do genskih analiz.

Uživajmo zdravo

Dejanja slavnih osebnosti, za katere se predpostavlja, da lahko kupijo vse in da so deležni najboljših zdravnikov in zdravil, imajo težo in so pogosto zlorabljena, ker se postavljajo kot vzgled. Upam, da dejanju gospe Jolie ne bodo sledile druge ženske.
Angelinino dejanje lahko sprejmemo kot odločitev človeka, ki odgovorno tehta med sedanjim ugodjem in koristmi v prihodnosti in se odloči za slednje. Enako je tehtal tudi Bill Clinton, a izbral je – zelenjavo. Samo z zelenjavo in sadjem je premagal resne težave s srcem in ožiljem, zaradi katerih je bil večkrat hospitaliziran in operiran. 
Znanstveno dokumentiranih primerov ozdravitve hudih bolezni in naravnega “prehitevanja” le s spremembo življenjskih navad, predvsem s hrano, je ogromno, kar ni medijsko atraktivno in nobenemu ne prinaša dobička. 
Po mnenju uglednega zdravnika dr. Johna McDougalla, ki je zdravil več kot tisoč žensk z rakom na dojkah, je bila ta odločitev sprejeta v agoniji in obupu. Pravi: “Upam, da si bo s to radikalno operacijo podaljšala življenje. Če bi bila moj pacient, bi jo odvračal od tega, ker sem prepričan, da je škoda veliko večja od koristi. Vsi bi morali imeti možnost, da najprej izkoristijo moč hrane, zasnovane na škrobu. Leta 1984 sem prvi opravil raziskavo, ki dokazuje prednosti zdrave prehrane za ženske z rakom na dojki. Od takrat je na desetine študij prišlo do enakih zaključkov. Obstajajo znanstveni dokazi, da mastektomija in lumpektomija ne podaljšujeta življenja nič več kot preprosta odstranitev rakaste tvorbe.”
Uživanje polnovredne različne zelenjave, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, veliko sadja, oreščkov in semen z omejenim vnosom maščob ob primerni telesni aktivnosti in veseljem do življenja je največ, kar lahko naredimo za svoje zdravje – tudi zdravje dojk.

Objavljeno v reviji 7DNI, 22.5.2012

Cepiti se ali umreti

Cepiva veljajo za velik ponos sodobne medicine, medicinski čudež in eno največjih odkritij na področju skrbi za zdravje, kljub temu da so postopek vakcinacije uporabljali že pred tisoči let. Zaradi cepiv naj bi končno premagali mnoge nalezljive bolezni in tako rešili milijone življenj. Kaj pa, če so te bolezni skoraj izginile še pred cepljenjem? Cepiva so hkrati največja dogma farmacevtske medicine, o resničnosti katere se ne sme niti podvomiti. Zakaj le?

Politična in medicinska oblast zatrjujeta, da je cepljenje nujen in upravičen ukrep, ki ga morajo, če je treba, tudi prisilno izvajati, da zagotovijo zdravstveno varnost skupnosti. Zagotavljajo hkrati, da so cepiva varna in neškodljiva, redki in občasni stranski pojavi so pač cena, ki jo s svojim zdravjem in življenjem plača kakšen posameznik, da bi bili zaščiteni vsi drugi.

Inštitut za varovanje zdravja RS je nekoč zapisal: “Le malokateri poseg v medicini je kronan s tako velikimi uspehi kot cepljenje, saj sta se zaradi njega zelo zmanjšali obolevnost in smrtnost zaradi mnogih nalezljivih bolezni. Številne epidemije, na primer črnih koz, kuge, tuberkuloze, davice, otroške paralize, ki so zaznamovale zgodovino in vplivale na razvoj človeštva, nas spomnijo na pomen obvladovanja nalezljivih bolezni s cepljenjem. Pred uvedbo cepljenja so otroci množično zbolevali in umirali za nalezljivimi boleznimi, temu pa se danes lahko izognemo že s preprostim obiskom v ambulanti. Milijoni otrok po svetu so zato bolj zdravi in varni pred okužbami z različnimi nevarnimi nalezljivimi boleznimi.”

Z nenehnim ponavljanjem istih trditev (mantra) v vseh državah, so dosegli, da se pravzaprav nihče več ne sprašuje po dokazih o učinkovitosti in s tem tudi ne o potrebnosti cepljenja. To je postala medicinska dogma in vsi tisti, ki imajo glede tega kakršnekoli pomisleke, so označeni kot ljudje, ki ogrožajo zdravje mnogih in težko pridobljeno kolektivno in osebno imunost. V najboljšem primeru so označeni kot paraziti, ki bi brez lastnega tveganja, participirali pri kolektivni imunizaciji. V javnosti se ob veliki podpori medijev ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki naj bi bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani, in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. Treba je opozoriti, da niso redki znanstveniki in zdravniki, ki z obilico dokazov trdijo drugače, a jih nihče ne jemlje resno: nekateri so končali na sodišču, drugi so doživeli osebno in poklicno degradacijo, kritični intelektualci in zaskrbljeni državljani pa naj ne bi smeli ničesar reči, ker smo medicinski laiki in smo lahko le nemočni pacienti. 

Cepiva niso izkoreninila bolezni

Za sedanje razumevanje pomena cepiv je treba ponovno pogledati podatke o domnevnem izkoreninjanju nalezljivih bolezni z uvedbo obveznega cepljenja. Natančen pregled javno dostopnih statističnih podatkov, katerih verodostojnosti nihče ni oporekal, v treh velikih državah, ki so vodile natančno statistiko, Anglija in Wales, Združene države Amerike in Avstralija, kaže, da uvedba cepljenja ni bistveno, po nekaterih avtorjih sploh nič prispevala k zmanjšanju stopnje obolevnosti ali umrljivosti. Že pred uvedbo obveznega množičnega cepljenja se je umrljivost v teh državah zmanjšala zaradi tuberkuloze dihal za 61 do 77 odstotkov, davice za 65 do 96 odstotkov, oslovskega kašlja za 86 do 94 odstotkov, tetanusa za 80 do 90 odstotkov, otroške paralize za 88 do 89 odstotkov, ošpic za več kot 98 odstotkov, zaradi rdečk in mumpsa pa za 97 odstotkov. Umrljivost v Angliji zaradi hepatitisa B se je po uvedbi cepljenja celo za malenkost dvignila.
Kako lahko na podlagi teh podatkov še trdimo, da se predvsem cepljenju lahko zahvalimo, ker množično ne umiramo, in da smo dosegli sedanji družbeni razvoj. Mnogi znanstveniki (ne laiki) trdijo, da tudi nadaljnji upad umrljivosti ni zasluga cepljenja, temveč izboljšanja higienskih razmer in življenjskega standarda, predvsem prehrane.
Pravico imamo vedeti, na katerih dokazih so sprejeti predpisi o obveznem cepljenju in ali bi takratni dokazi prenesli ponovne preizkuse po sedanjih standardih testiranja. Če obstajajo verodostojne randomizirane, dvojno slepe študije o učinkovitosti številnih cepiv, zakaj niso javno objavljene vse podrobnosti: kdo je naročnik, plačnik in dizajner raziskave, kdo so raziskovalci, na kakšnem vzorcu je bila raziskava opravljena, kakšni so celoviti izidi … Ali bomo kdaj izvedeli, ali je pred leti v Bosni zaradi cepljenja umrlo nekaj sto ali celo dva tisoč dojenčkov kot trdijo drugi. Zakaj so nekatera cepiva v nekaterih državah prepovedana, v drugih odobrena? Zakaj je v nekaterih državah cepljenje obvezno, v drugih pa ni? Kako je z imunizacijo dojenčkov z mlekom mater, ki niso prebolele nobenih bolezni in so bile cepljene?

Cepljenje proti HPV

Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV (humanega papiloma virusa), vsaj 12 jih je, ki veljajo za visoko rizične, ki lahko povzročijo spremembe celic materničnega vratu, ki v redkih primerih pripeljejo do vznika raka na materničnem vratu, cepiva pa naj bi ščitila pred dvema ali pred štirimi genotipi.
Trdijo, da se vsaj polovica spolno aktivnih oseb okuži s HPV in v 90 odstotkih okužba po 8 do 12 mesecih spontano mine, pri 10 odstotkih pa se lahko razvije trajna okužba s HPV, pri teh je tveganje za razvoj hujših predrakavih sprememb in raka materničnega vratu večje. Torej od 100 deklic le pri petih obstaja možnost trajne okužbe in pri nekaterih obstaja tveganje. A za rakom na materničnem vratu najpogosteje zbolevajo ženske med 34. in 49. letom, imunizacija devetletnih deklic s cepivom traja nedokazljivih največ 9 let. Na 100.000 žensk jih zboli za rakom na materničnem vratu manj kot deset! Torej je karcinom materničnega vratu majhen medicinski problem, ki se ga da uspešneje premagovati s preventivo in tudi z zdravljenjem, kot pa za zdaj z neobveznim in brezplačnim (plačujemo pravzaprav vsi) cepljenjem, kar morda dodatno opogumi deklice za zgodnje spolne odnose, misleč, da so varne, kar posledično poveča tveganje nosečnosti, jemanja kontracepcijskih tablet itd.

Cepljenje in gripe

Ob izbruhu sezonske gripe epidemičnih razsežnosti v Angliji in ZDA na začetku tega leta so uradno sporočili iz Centra za nadzor in preprečevanje bolezni v ZDA, da je “letošnje cepivo proti gripi učinkovito v 62 odstotkih”, kar pomeni, da so od 10 cepljenih štirje neimuni, vseh 10 pa je bilo izpostavljenih zdravstvenemu tveganju zaradi cepljenja. To štejejo kot “zmeren učinek” in je primerljiv z učinkovitostjo prejšnjih cepiv, ki se giblje med 50 in 70 odstotki. Na podlagi katerih in kako oblikovanih raziskav so ugotovili, da cepiva nudijo zaščito v 62 odstotkih, nam ni znano. 
Za še en podatek smo prikrajšani: koliko obolelih in umrlih zaradi nalezljivih bolezni je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo? 
Farmacevtka industrija ni zaupanja vredna. V številnih sodnih procesih proti vsem farmacevtskim velikanom jih državni tožilci in posamezniki najpogosteje obtožujejo zavajanja o učinkovitosti zdravil (cepiva imajo status zdravila), podkupovanja zdravnikov, korupcije, prikrivanja stranskih učinkov, neetičnosti, manipuliranja s podatki, prepovedanega ali zavajajočega oglaševanja, goljufivih metod trženja ipd. Ob “epidemiji” svinjske gripe so vse države kupovale in uporabljale cepiva, za katera proizvajalci niso hoteli prevzeti nikakršne odgovornosti, in so tako priznali, da so dali na tržišče nekaj, kar bo morda pomagalo ali ne pomagalo, škodovalo ali pa ne bo škodovalo … Ali je enako z drugimi cepivi? Kdo ve, zakaj smo po vsem svetu ob napovedanih epidemijah plačali milijarde evrov?
Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthonyja Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: “Ni dokazov, da katerokoli doslej proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo.”

Pravica do (samo)odločbe

Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da cepljenje ne zagotavlja zadostne ne osebne in ne kolektivne imunosti, je pa lahko nevarno in škodljivo.
Vsaka generacija staršev ima pravico do izvirnih podatkov o raziskavah in ni dolžna organu, ki je dovolil promet s cepivom, brezpogojno verjeti. Na spletnih straneh Instituta za varovanje zdravja je veliko napisanega v korist cepljenja, narisan je celo graf, da se je število obolelih zaradi ošpic v Sloveniji po uvedbi dvojnega cepljenja približalo ničli, in navajajo, da je podobno z drugimi boleznimi. Je res? Vsi argumentirani pomisleki o upravičenosti cepljenja so zapisani zgolj v obliki vprašanj; češ, radovedni in neuki sprašujejo, stroka pa odgovarja. Niso prikazani grafi, kaj se je dogajalo v državah, ki niso imele obveznega cepljenja, in niso navedeni podatki o učinkovitosti cepljenja v Angliji, ZDA in Avstraliji. Je že res, da so se v nekaterih državah ponovno pojavile nekatere nalezljive bolezni, ko se je zmanjšala precepljenost prebivalstva, je pa tudi res, da so se pojavile tudi v državah, kjer je bila precepljenost višja od predpostavljenih 95 odstotkov, kar naj bi zagotavljalo kolektivno zaščito, a o teh primerih nismo obveščeni. 

Svojega telesa gospodar

O cepljenju ne sme odločati zgolj farmacevtska medicina. Cepiti ali ne cepiti, sprejeti takšna ali drugačna tveganja moramo sprejeti kot zrela in odgovorna družbena skupnost in vsak posameznik zase. Sodobna medicina počasi spoznava, da je nujno uveljavljati personalizacijo zdravil in postopkov zdravljenja, pri cepljenju pa vztraja pri neselektivnem, množičnem pristopu. Že doseženi državljanski in demokratični standardi so v nasprotju s prisilnim in globalnim posegom v najobčutljivejši sistem naših teles, v naš imunski sistem. Preveč je nejasnosti, dvomov, nepreglednosti in pomislekov znanstvenikov in strokovnjakov, da bi se medicinska oblast lahko kar naprej sklicevala na višje nacionalne interese in ne postregla s prepričljivimi dokazi. Nisem vnaprejšnji nasprotnik cepljenja in nikogar ne nagovarjam proti cepljenju, poudarjam pa pravico vseh, da sprejemamo odločitve na podlagi verodostojnih in poštenih podatkov. Dokaze hočemo, ne pa zgolj farmacevtske mantre.

(Članek je bil objavljen v reviji 7DNI. Nekatere komentarje spletnih bralcev sem prenesel na blog)

Z rastlinami proti raku

Če bi imeli zdravilo, ki napada samo kancerogene celice, zdravim pa nič ne bi škodilo, bi premagali raka. Nekateri znanstveniki pravijo, da smo zelo blizu tej zmagi.

Ljudje in živali se pred napadalci branimo na dva načina, ali se spopademo ali zbežimo. Rastline nimajo izbire, pobegniti ne morejo, zato se morajo braniti. Poleg že znanih bodic in drugih vrst fizične obrambe uporabljajo tudi kemična orožja. Ker so napadalci različni, rastline svojo obrambo prilagajajo na neverjetno inteligenten način. Morda je najpreprostejši primer krompir, ki, kadar kali sintetizira strupeni solanin, ki je za živali pregrenak in ga pustijo pri miru. Tako si krompir zagotovi, da v času, ko skrbi za svoje potomce (kalčke) ni užiten. A v naravi obstajajo še veliko bolj sofisticirane obrambe.

Ko rastlino napadejo mikroskopsko majhni sovražniki npr. glivice, virusi, bakterije, te proizvajajo številne obrambne kemikalije, ki uničujejo te patogene organizme. Kaj, če te kemikalije z enako učinkovitostjo uničujejo rakaste celice pri ljudeh.

Resveratrol proti raku

Ubiti rakave celice ali veliko celic v obliki tumorja ni težko, to zna vsak onkolog. Vendar poleg rakavih ubija tudi zdrave in zdravilo, ki ubija nas skupaj z rakom, ni dobra rešitev. Če bi imeli zdravilo, ki napada samo kancerogene celice, zdravim pa nič ne bi škodilo, bi premagali raka. Nekateri znanstveniki pravijo, da smo zelo blizu tej zmagi. Eden teh entuziastov, dr. Burke pravi, da bo to največja prelomnica na področju prehrane, vse od odkritja vitaminov, prof. dr. Gerry Poter, da so odkrili način, kako uničevali rakaste celice, še preden bi nastal tumor. 

Odkritje, da je encim CYP1B1 prisoten zgolj v rakastih celicah pri skoraj vseh oblikah rakastih obolenj se šteje za eno najpomembnejših odkritij na področju raziskovanja raka v zadnjih četrt stoletja. Našli so ga v rakastih celicah pri raku možganov, dojk, debelega in tankega črevesa, ledvic, jeter, pljuč, jajčnikov, maternice, želodca, mehurja … 
Po odkritju CYP1B1 so iskali sintetično snov, ki bi delovala le na celice, ki vsebujejo ta encim. 
Pri iskanju tega super zdravila se je g. Gerry spomnil, da podobne molekule vsebuje sadje, zelenjava in druge rastline. Imel je prav. Iskana molekula je bila zelo podobna resveratrolu, substanci v ovojnici grozdja. Ugotovil je, da resveratrol in CYP1B1 sintetizirata kemikalijo (piceatinol), ki povzroči smrt rakaste celice, zdrave celice pusti pri miru. Nekaj resveratrola zaužijemo z grozdjem, z vinom, ki je pridelano na običajen način (sodoben način) vsaj 10-krat manj, s prehranskega vidika pa je koristneje piti grozdni sok kot pa vino.

Pri preučevanju resveratrola so uporabljali izvleček iz rastline, ki je z resveratrolom bogatejša od grozdja, to je korenina japonskega dresnika. Danes kakovostna prehranska dopolnila vsebujejo resveratrol, ravno iz japonskega dresnika.

Salvestroli proti raku

Domneva, da tudi druge rastline proizvajajo enako ali podobno snov je bila pravilna. Rojeni so bili salvestroli, iz latinskega salve = varen; salvacija = rešitev.

Salvestroli je skupno ime za različne fitokemikalije, ki jim je skupno to, da v rakastih celicah aktivirajo tumorske specifične encime, kot so CYP1B1. Pred stotimi leti je bil rak še relativno redka bolezen, eden od pomembnih razlogov je prehrana z organsko pridelanimi rastlinami, ki vsebujejo salvestrole. Sodobna kmetijska proizvodnja je povzročila, da je salvestrolov v današnjih rastlinah od 5- do 10-krat manj, kot pred sto leti.
Da bi bila obramba pred sovražniki čim učinkovitejša rastline poskrbijo, da so salvestroli neprijetnega, grenkega, trpkega ostrega okusa. Takšne hrane sodobni ljudje ne maramo. Zato prehranska industrija odstranjuje salvestrole iz naše prehrane, dodaja pa glutamate, sladkorje, barvila, emulgatorje, stabilizatorje … skratka veliko snovi, ki motijo homeostazo in bombardirajo celice z rakotvornimi kemikalijami. Kmetijska industrija ustvarja nove hibride, ki so sladki, prijetnega okusa in videza, vendar ne vsebujejo salvestrolov. 
Preventiva in kurativa s salvestroli bo uspešnejša, če bomo sami ali s sodelovanjem z lokalnimi kmeti in drugimi organizacijami ponovno oživeli stare sorte sadja in zelenjave, jih obdelovali na klasičen organski način, vse z namenom, da bomo v njih ponovno ustvarili dovolj salvestrolov, ki bodo ščitili rastline pred patogenimi organizmi, nas pa pred rakom.
Znanstveno potrjeno dejstvo o učinkovitem delovanju salvestrolov pri preventivi in zdravljenju raka in dejstvo, da je salvestrolov v sodobni hrani premalo ali jih sploh ni, je rodilo idejo o proizvodnji prehranskih dopolnil s koncentriranimi salvestroli. Glede na to, da gre za ekstrakte iz organsko pridelanih rastlin, so neželeni ali stranski učinki skoraj nemogoči, pričakovana korist pa velika.
Sadje bogato s salvestroli: borovnice, brusnice, črni ribez, grozdje, jabolko, jagode, hruške, pomaranče, mandarine; zelenjava: artičoke, avokado, kalčki, brokoli, zelena, rdeče in zelene paprike, cvetača, kitajsko zelje, zelje, raštika, modri jajčevec, zelena solata; druge rastline: bazilika, pegasti badelj, kamilica, kadulja, timijan (materina dušica), meta, peteršilj, regrat, rožmarin … Upoštevati je treba, da vsebnost salvestrolov niha tudi pri isti sorti, glede na sestavo tal, kemične obdelave ipd. Če želimo narediti čim več za svoje zdravje, moramo zaužiti čim več različne zelenjave in sadja ter čim manj hrane, ki nam škodi.

Še en borec proti raku

Ko smo že pri raku in rastlinah je treba omeniti še neko snov, ki v novejšem času tudi pri nas postaja vse bolj znana, to je leatril (amigdalin) ali vitamin B17.
Po strogi definiciji B17 ni vitamin, vendar ga uvrščajo med vitamine zaradi sposobnosti, da prispeva k optimalnemu delovanju organizma in tako preprečuje nastanek rakastih celic. Podobno kot vitamin C preprečuje nastanek skorbuta. Če rak razumemo kot bolezen, ki nastane zaradi napačnega prehranjevanja in B17 kot snov, ki to lahko prepreči, bi jo lahko imenovali vitamin, čeprav odsotnost B17 še ne pomeni nastanka bolezni. 
V literaturi lahko zasledimo, da so Egipčani, enako kot v tradicionalni kitajski medicini, uporabljali grenke mandlje za zdravljenje raka. Skozi zgodovino so naši predniki uživali polnovredna žita, ki so vsebovala vitamin B17 (proso, oves, ajda), jedli so tudi jabolčne peške, jedrca marelic, breskev, mandljev …
Leta 1930 so izolirali snov, ki so ji imenovali amigdalin (iz grščine amygdále = mandelj), dvajset let pozneje pa snov, ki so jo poimenovali leatril, ki vsebuje dve strupeni substanci benzaldehid in cianid.
Pomembno je, da leatril pod določenimi pogoji učinkovito uničuje rakaste celice. 
Leatril je postal popularen in se je pojavilo veliko prehranskih dopolnil z leatrilom / amigdalinom. 
Kdor se odloči za zdravljenje z leatrilom, mora vedeti, da lahko resno škodi svojemu zdravju, če se predhodno ne informira pri strokovnjakih o celovitem postopku zdravljenja. 

Če bomo občasno pojedli kakšno jedrce, nam bo koristilo. Če nas moti grenki okus jedrc, jih lahko zmeljemo in dodajamo sokovom ali drugi hrani, lahko pa tudi uporabljamo olje iz npr. mareličnih pešk. V primeru, da začutimo kakršnokoli slabost, glavobol ali vrtoglavico, lahko pomeni, da smo zaužili preveč leatrila.

Največji rakotvorec in rakomorilec

Vsak posameznik s svojimi dejanji odločilno prispeva k temu ali bo zbolel in ali se bo pozdravil. Vsak dan odločamo, ali bomo del narave in bomo za to nagrajeni in ali se bomo od nje odtujevali in bomo zato kaznovani. Pri skrbi za svoje zdravje imamo enega najbolj skrivnostnih in mogočnih zaveznikov – rastline. Pa ne le tiste, ki so omenjene v tem članku. Neverjetne koristi in velike užitke nam ponujajo, zato jih s hvaležnostjo uživajmo v velikih količinah vsak dan.

Cele rastline, po možnosti organsko pridelane, naredijo za naše zdravje neverjetne koristi: od uravnavanja ravni sladkorja, holesterola ali trigliceridov v krvi, do doseganja normalne telesne teže, prispevajo k zdravju srca in ožilja, delovanju imunskega sistema in ohranjanju vitalnosti tudi v poznih letih. Če ne zaužijemo dovolj zelenjave in sadja, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili.

Objavljeno, aprila 2013

Ta igrica je tako težka, da je le za punce!

Ko je sin bil še majhen, sva se igrala različne igre, med njimi tudi takšne – po moško tekmovalne, z veliko gibanja, skakanja, kričanja… Nekega dne sem predlagal, da bi se igrala težko, najtežjo igrico. Tekmovala bova v tem, kdo bo dalj časa sedel popolnoma nepremično. Čeprav te začne nekje srbeti, se ti morda muha usede na nos, postaneš naenkrat žejen ali pa moraš na stranišče, se ne smeš premakniti – kakršen koli gib ali zvok pomeni, da si izgubil. 
Ko je sin uspešno odigral nekajminutno, zanj resnično najtežjo igrico, in spoznal vso njeno zahtevnost, se je ves vzhičen pohvalil: “Mama, naučil sem se super težko igrico, ki je tako težka, da je samo za fante. To sploh ni za punce!”
Mama mu je resno ugovarjala.

Sinu seveda nisem razlagal, zakaj je v življenju važno, da imamo kontrolo nad svojim telesom, mislimi, čustvi in dejanji. Minila so leta, sin spoznava kako je koristno samonadzor razširiti še na druga področja in da je to težje, kot si je predstavljal, a ga vztrajno širi. Nadzor nad omejenim številom mišic je bila lahka igrica.

Ne gre za zatiranje, tlačenje ali neizkazovanje čustev ali želja in ne gre za racionalno (robotsko) obnašanje, odločanje ali ravnanje. Gre za samonadzor v smislu samovzgoje zaradi česar se tako pomembno razlikujemo od živali; za samovzgojo, zaradi katere smo strpni in spoštljivi do drugih, razumevajoči in sočutni, skratka smo ljudje. Čustva brez kontrole (raz)uma so lahko pogubna in želje uničevalne na osebni, nacionalni ali državni ravni: sovraštvo, umor, nacionalizem, fašizem… 

Pri samonadzoru so ženske vrhunske mojstrice. Koliko ljubezni znajo pokazati in hkrati prikriti, kako zmorejo ljubiti in sprejeti tudi tisto in tistega, kar bi rade spremenile, koliko strahov neizreči (ali izreči kot ljubečo skrb), koliko jeze spremeniti v razumevanje, kolikim (nepomembnim) željam in sanjam se odreči. 
Moški smo za lahke igrice: ko smo jezni preklinjamo, udarjamo in razbijamo, ko sovražimo zmerjamo, tepemo in ubijamo, ko si nekaj strastno želimo krademo, posiljujemo, lažemo. Ker je ta svet svet moških, je takšen, kot je. Življenje je znosno, ker je v vsakem moškem nekaj ženskega in v vsaki ženski nekaj moškega. In tudi zato, ker mnogo stvari moški počnemo zaradi žensk, a te nam znajo postavljati meje.

Eno najpomembnejših spoznanj je, da lahko nadziramo le eno bitje na tem svetu, to smo mi sami. Ena najpomembnejših nalog je, da se trudimo (samovzgajamo), da smo vsak dan boljši človek ter da se naučimo sprejemati drugačne. Želja, da bi nadzirali druge vodi v nenehno poglabljajoče se konflikte. Tisočletja znane modrosti so enako aktualne: spremeni sebe in spremenil boš cel svet; bodi sprememba, ki jo hočeš videti pri drugih. Največ, kar lahko naredimo je, da se do drugih ljudi obnašamo tako, kot da so že takšni, kot mi želimo, da so. 

Zares težke igrice zmorejo samo ženske. Ženske se vsak dan sprašujejo, kaj bodo dobrega naredile za druge ljudi, za svojo družino. Tudi moški bi se morali vsak dan (in ne le osmega marca) vprašati, kaj bomo danes dobrega naredili za svoje ženske. 

Vsak dan bi bil lepši dan.

Maribor, 8. marec 2013

Kdor ni jezen – GOTOF JE!

Hvala za obilo snega pred garažo in priložnost, da veliko jeze koristno porabim.

Jezen sem na tiste, ki bi mojo jezo imenovali “negativna energija” in trdijo, da je jeza nekaj slabega, da je treba biti do vseh in vsega strpen, razumevajoč, sočuten, ljubeč. Jezen sem, ker pod finto obstoja negativne in pozitivne energije, neukim in lahkovernim prodajajo knjige, seminarje in terapije kako negativno energijo spremeniti v pozitivno. Ne da se, ne nasedajte: energija je ena sama.

Jezen sem na tiste, ki nam lažejo, da je vse usoda, da je treba sprejeti “božja pota”, “skrivnost bivanja”, “da so to izkušnje, ki jih potrebujemo”. Nihče ne potrebuje izkušnje imeti milijone in še enega povrh in nobeden otrok ne potrebuje izkušnje biti lačen.

Jezen sem na moralnega teologa (in njegove), ki javno na televiziji pove, da bodo verniki požrli tudi večmilijonsko krajo v škofiji, tako kot so vse požirali do zdaj. Ni le povedal, on je napovedal. Gospod ve, kako se temu streže in kaj je to morala. Tudi vatikansko banko so dvakrat blokirali, ker je imela na svojem računu veliko milijonov evrov neznanega izvora. In še vedno ljudem, ki z bogom nimajo nikakršne zveze, nosijo denar in darove, v njihove roke polagajo svoja upanja, prosijo za kanček podkupnine pri bogu, da bi jim bo odprl vrata raja.

Nekoč je nekdo zapisal: “vsaka lastnina je kraja” in drugi, da se je prekletstvo tega sveta začelo s stavkom: “to je moje!” Morda je pretirano, a zanesljivo drži: vsaka lastnina, za katero ne dokažeš poštenega vira je kraja. In tisti, ki krade, je lopov. In vsak lopov je nujno tudi lažnivec. Laganje je greh vseh grehov! Vse zakone in vse zapovedi bi lahko ukinili, razen ene: Ne laži!

Jezen sem na tiste, ki ne plačujejo davkov, ker jih drugi moramo plačevati preveč. In jezen sem na tiste, ki davkov na namenijo splošni blaginji in družbeni solidarnosti, ampak za hranjenje neštetih parazitov.

Jezen sem na proletarce, ki niti štrajkati več ne znajo, jezen na učitelje in starše, ki otroke učijo pokorščine. Jezen sem na protestnike, ki mečejo kocke na mirne nedolžne someščane. Jezen sem na tiste, ki jokajo, kako so nam ukradli državo. Pa niso, dragi moji, sami smo jim jo izročili. Zdaj pa imamo.

Jezen sem na politike, ki brijejo norca iz ljudi in si izmišljujejo neobstoječe kategorije: kaj pomeni zamrznjeno predsedovanje stranki, ko si prepoznan kot koruptiven župan?!

Jezen sem na lažnivce, ki javno pred stotinami tisočev državljanov lažejo, da so prikrili premoženje in jezen na voditeljico, ki za moj denar (tv davek), spoštljivo dovoli obujanje spominov, kako sta s tem istim lažnivcem pred leti govorila o takratnih “krivicah”. Namesto, da zahteva odgovor, zakaj se je zlagal, da njegov avto stane 16 in ne 46 tisoč evrov, mu dovoli, da se ponovno zlaže, da ima nekdo drug še dražji avto, večjo hišo…

Jezen sem na njihove podpornike, ki nočejo sprejeti, da je njihov vodja nečasten človek. Ali se zavedajo, da s podporo priznajo, da imajo tudi oni enake vrednote? Je to dobro sporočilo njihovim otrokom, ki jim pridigajo o morali in krščanskih vrednotah? Najpomembnejša reforma, ki jo potrebujemo, je moralna reforma.

Jezen sem na poslanca, ki ga ni sram izjaviti: “če je diploma ponarejena, je nisem ponaredil jaz!” in jezen na fakulteto, ki nekomu podeli diplomo na podlagi pravilno prepisanega diplomskega dela.

V zgodovini poznamo primere, ko so se častni ljudje, ki jim je ostalo vsaj malo časti, umaknili v osamo ali celo s tega sveta. Ali je kdo od tistih, ki odločajo o naši usodi, časten človek? Ali morda živi v okolju sebi enakih, ki obžalujejo le to, da so ga dobili in so veseli, ker njih niso?

Bodimo dovolj jezni. Prvi člen ustave bi se moral glasiti: “Pravica, biti jezen je človekova temeljna in neodtujljiva pravica.”

Najbolj pa sem jezen na tiste, ki niso jezni.

Kdor ni jezen – GOTOF JE!

Tuje želje so odveč!

V preteklih dneh ste prejeli in izrekli veliko dobrih želja.  

Želje drugih in želje drugim izražajo le občutke tistega, ki jih izreka in nimajo moči uresničitve.
Pomembno je le tisto, kar si sami močno želimo, kar je naša goreča želja. 

Te želje imajo moč uresničitve. Vse je odvisno od nas in želje, ki nas žene.
Tako je bilo v letu 2012 in neskončno let nazaj.
Tako bo v letu 2013 in neskončno let naprej.

Če kaj dobrega delamo, je to zato, ker smo si želeli biti dober človek.
Če kaj slabega delamo, je to zato, ker še nismo ugotovili, kako srečni smo, ko delamo dobro.
Če smo uspešni, je to zato, ker smo se želeli naučiti, kako dobre stvari delati na pravi način.
Če nismo uspešni, je to morda zato, ker še nismo naredili dovolj napak.
Če smo zdravi, je to zato, ker smo se želeli naučiti, kako skrbeti za svoje zdravje.
Če nismo zdravi, je to morda zato, ker nismo bili dovolj bolni.

Če komu iz srca kaj dobrega želimo, se vprašajmo, kaj lahko sami prispevamo k uresničitvi njegove (njene) želje in to tudi storimo – brez pričakovanj in špekulacij. Sporočimo, da se lahko zanese na nas, na našo ljubezen in podporo. Vsak dan pokažimo in povejmo drugim, da jih sprejemamo, takšne kot so, da jih spoštujemo in ljubimo. Vsak dan se vprašajmo, kaj bomo danes dobrega naredili za te in druge ljudi, za živali in vso naravo. 

Zanesljivo se bodo uresničile vse želje, za realizacijo katerih bomo naredili vse, kar je treba in kako je treba.
Vsak dan si zaželimo, da bi bili boljši človek. To željo si lahko vsak uresničuje vsak dan.

Rdeči riž z rdečo omako

Rdeči riž zanesljivo in učinkovito znižuje holesterol in je odličen za krvožilni sistem. Prodajajo ga tudi v obliki prehranskih dopolnil, mi pa ga pripravljamo takole: 

Kuhamo 20 minut, dodamo pest rozin, pest srednje grobo narezanih, prej blanširanih in praženih mandljev. V skuhan riž dodamo še sok ene pomaranče in pustimo počivati nekaj minut. Okrasimo s peteršiljem in rezino pomaranče.

Rdeča omaka

Najprej v alu folijo zavijemo 5 dolgih rdečih paprik in en melancan, ki ga pred tem na večjih mestih prepikamo, ter damo v pečico za eno uro na 180 stopinj. Pečene paprike in melancan olupimo in odstranimo semena. Mimogrede: tako pripravljen melancan uporabljamo za namaz baba ganuš. Dve veliki čebuli, en velik por in tri stroke česna pražimo na srednjem ognju 20 minut, dodamo posušene narezane paradižnike, narezano pečeno papriko in melancan ter na koncu paradižnik – pelate. Omako malo solimo, dodamo rdečo sladko mleto papriko ter kuhamo še 10 minut na rahlem ognju. Ob serviranju omako okrasimo s češnjevim paradižnikom, listi bazilike in peteršiljem.

Neprivlačni zakon privlačnosti

Še pred desetletjem bi lahko na prste ene roke našteli knjige o duhovnem življenju in osebnostni rasti. Danes vsak, ki kaj da nase, piše o duhovnosti, mnogi se opogumijo in napišejo knjigo ali celo več knjig. Še bolj so zanimivi tisti, ki pišejo po nareku oseb, ki jih nihče drug ne sliši in ne vidi. Bitja iz drugih svetov naj bi najbolje vedela, kako bi morali živeti Zemljani.

 Prišepetovalci iz drugih dimenzij naj bi le izbranim (le po kakšnih kriterijih so jih izbrali?) brezplačno razkrivali univerzalne zakone delovanja našega vesolja, ti pa “po nareku” napisane modrosti in skrivnosti prodajo za velike denarje. Nastaja nešteto navodil, kako te zakone uporabiti in čez noč postati uspešen, srečen in bogat. Motivator je postal nov poklic, navduševati ljudi pa dober posel. Ker navkljub razsvetljevanju in motiviranju ljudje ne postajajo uspešnejši, nastajajo knjige, ki pojasnjujejo razloge za to. Razočarani pišejo svoje knjige, izmišljajo si nove tehnike uresničevanja želja, nekateri pa odmahnejo z roko in si rečejo k*** vas gleda in to prodajajo kot novo duhovno prakso.

A kaj, ko so zakone univerzuma Zemljani zapisovali že pred tisoči let, zdaj jih le imenujejo drugače. Način sodobnega življenja nas je zelo odtujil od naravnega bistva, od tistih prvinskih znanj in instinktov. Ko delujemo na izvirni, prvinski način, tako kot to počnejo še neprogramirani otroci, pa ugotovimo, da ta prvinska znanja še vedno imamo. 

Zakon osredotočenja

Zakon osredotočenja pravi, da vse, na kar se osredotočimo, raste v vsakršnem pomenu te besede. Zakon osredotočenja bi danes mnogi zamenjali z novodobnim zakonom privlačnosti, vendar je takšno imenovanje napačno: ničesar ne privlačimo – le vidimo tisto, na kar smo osredotočeni. Na seminarju sem prosil udeležence, da se osredotočijo in najdejo čim več rdečih predmetov v dvorani. Po nekaj minutah sem prosil, da zaprejo oči, in jih vprašal, koliko modrih predmetov je v dvorani. Nihče niti približno ni vedel, modri predmeti za njih niso obstajali. Enako je v življenju: če na nekaj nismo osredotočeni, za nas ne obstaja. Otroci še delujejo prvinsko. Ko sva s sinom še gobarila, se je sredi jase drl: “Gobe, kje ste? Pridite sem!” Še več gob je našel, ko si je jasno predstavljal eno vrst gob: “Marele, kje ste?!” Ničesar ne pritegneš, ne privlačiš, ampak le osredotočiš svoje misli, da najdeš tisto, kar iščeš. 

Starejši sin je imel psa, mlajši si je želel doživeti enako izkušnjo. V družini smo nasprotovali z različnimi razlogi in z različno intenziteto, a kljub temu je vsak evro, ki ga je dobil, varčeval za kužka, ves čas je govoril, kakšnega kužka bo imel, a mi smo vztrajali pri svojem. Nekoč, ko sva bila sama, je planil v jok: “Kužka nikoli ne bom dobil, denarja nimam, vi mi pa ne dovolite.” Pa sem mu odgovoril: “Naše poslanstvo ni, da preprečimo uresničitev tvoje želje. Tega nihče ne more. Z nasprotovanjem le preverjamo, kako močna je tvoja odločitev. Če je močnejša od nasprotovanja, boš kužka imel, če je šibkejša, si ga ne zaslužiš. Osredotočiti se moraš na kužka, misliti samo o njem, si ga predstavljati, se z njim pogovarjati, skratka, obnašati se moraš, kot da ga že imaš.” Čez nekaj mesecev je čudovita (danes žal že mrtva) maltežanka Vivi iz daljne Moskve postala sinova največja uresničena želja. Če smo na nekaj tako močno osredotočeni, da samo na to mislimo, da nas vsak korak pelje k tistemu, na kar smo osredotočeni, če smo pripravljeni narediti vse, kar je treba narediti, se bo tisto, na kar smo osredotočeni, uresničilo oz. materializiralo.

Vsaka misel naj bo osredotočena v tisto, kar hočemo postati ali imeti. Ne mislimo na tisto, česar nočemo, misel sama po sebi ima potencial uresničitve. Če nenehno mislimo, kako je krivično, da nimamo denarja, se sprašujemo, kako bomo plačali položnice, vrnili posojilo …, smo osredotočeni na tisto, česar nimamo. in to raste. Pravilo ene misli določa, da smo lahko osredotočeni naenkrat le na eno stvar. Ne moremo biti osredotočeni hkrati na zdravje in bolezen, biti prepričani, da smo uspešni in da nismo uspešni. Mi ne privlačimo, z osredotočenostjo dosežemo aktiviranje notranjih potencialov, da se premikamo k tistemu, na kar smo osredotočeni. To, na kar smo osredotočeni, določa naše življenje.

Zakon prepričanja

Zakon prepričanja pravi, da smo to, o čemer smo prepričani, da smo, da bomo dosegli in imeli tisto, o čemer smo prepričani. Vse, v kar smo prepričani, ima tendenco uresničitve, materializacije. V življenju dosežemo to, o čemer smo prepričani, da nam pripada, kar je usklajeno z našo predstavo o samem sebi (samopodobo). Ne moremo imeti nekaj, za kar smo prepričani, da nam ne pripada. Dober primer je, ko ljudje s samopodobo reveža podedujejo ali zadenejo na lotu veliko denarja – čez čas se vrnejo v svet revnih brez evra v žepu in se spet uskladijo s svojo samopodobo. 

Ljudje pogosto ne vemo, o čem in koliko smo resnično prepričani. Prepogosto pomešamo želje in prepričanje: sanjamo o uspehu, hkrati smo prepričani, da smo nesposobni; želimo biti srečni, a smo prepričani, da je življenje kruto in nepravično; hočemo biti vodja, smo pa prepričani sledilci.

Velik razkorak med samopodobo in zavestnim obnašanjem (zavestno vlogo v vsakdanjem življenju) je lahko vir številnih frustracij in bolezni. Odličen primer je v biografskem filmu Sijaj, ko ima glavni junak (svetovno znani pianist David Helfgott) po očetovi zaslugi samopodobo plašnega, ranljivega, ogroženega fantka, zavestno pa hoče postati slaven in javno nastopati, kar ga pripelje v umobolnico. Veliko milejša varianta notranjega konflikta je npr. pri ženski s samopodobo moškemu podrejene ženske, ki živi v vlogi feministke.

Zakon pričakovanja pravi, da zares pričakujemo le tisto, kar je usklajeno z našo samopodobo, vse drugo so želje brez ali le z majhno možnostjo uresničitve. Pričakovanje je globoko prepričanje, da se bo nekaj zares uresničilo. Pričakovano se ne bo približevalo k nam, mi se moramo približevati pričakovanemu, začeti pa moramo pri spreminjanju samopodobe.

Zakon vzroka in posledice

Zakon vzroka in posledice ali akcije in reakcije pravi: enak vzrok ima enako posledico. Nešteto bolj “kunštnih” imen ima ta zakon, najpopularnejše in najbolj mistično je “karma”. Ljudje smo vedno vedeli, da enako dejanje ustvari enako posledico, in vsi so vedno vedeli, da le nespametni pričakujejo drugačne posledice, a delujejo enako. V vseh kulturah obstaja veliko ljudskih rekov v smislu “kar seješ, to žanješ”.

Če se človek zredi, mu ni treba prav ničesar vedeti o nutricionizmu ali o medicini, o vplivu hrane na zdravje, o vitaminih ali mineralih, ogljikovih hidratih … Mora vedeti, da se bo še naprej redil, če bo jedel enako hrano. Če hoče imeti drugačno težo (drugačno posledico) mora jesti drugačno hrano (spremeniti vzrok). To je tudi zakon odgovornosti – odgovorni smo, ker trpimo posledice svojih odločitev. 

Delovanje tega zakona nam pokaže, ali smo bili osredotočeni na pravo stvar: če smo nezadovoljni s posledico, pomeni, da smo bili osredotočeni na napačno stvar – v konkretnem primeru na hrano, in ne na zdravje. Tako ugotovimo intenziteto in smer odstopanja, saj nam postane jasno, ali smo imeli napačne misli ali smo bili premalo osredotočeni. Razumevanje zakona vzroka in posledice je osvobajajoče, ker razumemo, da je naše življenje le posledica vzrokov, ki smo jih sami ustvarjali s svojimi mislimi, prepričanji in dejanji. 

Pravilo nadzora določa, da vsak sam nadzira vzroke – svoje misli, prepričanja in dejanja. Nadzor nad vzroki je stvar naše svobodne odločitve. Če smo prepričani, da so posledice rezultat neke višje sile (npr. usode, boga), nam to odvzame željo in moč, da aktivno usmerjamo svoje misli in pričakovanja v doseganje svojih ciljev. Zmeraj sami odločamo: tudi takrat, ko odločimo, da bo namesto nas odločal nekdo drug.

Z ovirami in nasprotovanji drugi le preverjajo, kako močna je naša odločitev. Sin se je odločil za Vivi!

(Objavljeno 12. 09. 2012)

Medikalizacija smrti

Bogati sprejemajo smrt kot dokončen medicinski neuspeh, revni kot pomanjkanje denarja za podaljševanje življenja. Vse pogosteje umremo takrat, ko ne moremo več konzumirati medicinskih pripravkov in postopkov, ko več ne moremo biti kupec. Umirajoči postaja podaljšek tehnoloških naprav, smrt pa odklop od le-teh. Nezmožnost umreti naravne smrti postaja zastrašujoča perspektiva živih.

Velikanske napore vlagamo v jalov boj proti smrti. Farmacevtska medicina nam prodaja čas (podaljšuje življenja) po strahotni ceni. Več časa smo bolni, več trpimo in več časa neproduktivno porabimo za medicinske čakalnice in tretmaje. Pogosto tisti, ki jim medicina podaljšuje življenje, ne odločajo o tem in tega podaljševanja sami ne plačujejo. Obred sodobnega umiranja traja tako dolgo, dokler ne postanemo tako poškodovani, da nismo več sposobni konzumirati medikamentov. Smrt, kot dokončno in trajno nezmožnost jemanja medikamentov, ugotovi njihov ponudnik – zdravnik. Po nekaterih podatkih več kot polovica ljudi v razvitih državah umre v situacijah, ko so deležni neke oblike medicinske oskrbe. Brez dvoma se bo ta odstotek zviševal in vse več ljudi bo pred smrtjo dalj časa v stanju preproste vegetacije, ki mu ne moremo reči življenje. 
Umreti naravne smrti v krogu najbližjih, se posloviti ter dostojno oditi postaja privilegij medicinskih nevernikov in velik socialni luksuz.

Umiranje kot bolezen
Verjamemo v, z ničemer dokazano, vsemogočnost sodobne medicine, vir te vere je lastni strah pred smrtjo, invalidnostjo in bolečino. Nastajajoči medicinski cerkvi prepuščamo nadzor nad spočetjem, rojstvom, življenjem in smrtjo. Kdorkoli in kadarkoli stopi v kontakt z medicino dobi trajni status pacienta – torej bolnika, ki verjame v njeno moč in pomoč. 
Odpovedovanje življenjsko pomembnih organov in prenehanje vitalnih funkcij, ki bi nujno povzročile smrt, je postalo bolezensko stanje, ki ga je, z vidika zdravstvenih profitov, vredno zdraviti in s strani medicinskih vernikov vredno verjeti v pozitiven izid. Ali to »zdravljenje smrti« podaljšuje kakovostno življenje, ali ga podaljšuje z realno predpostavko telesne, duševne in duhovne ozdravitve? Preložitev smrti na kasnejši čas, če bo umirajoči ves čas v vegetativnem stanju (stanju rastline), nima pravega pomena. 
Medicinsko umiranje je proces, ki ga medicina podaljšuje do meje, ki jo sama določa, ta pa pogosto ni v korist ne umirajočem, ne svojcem in tudi ne plačnikom. Medicino zanima zgolj telo (stroj) in dokler ta kaže znake življenja, čeprav ob podpori sodobnih aparatov in dokler to nekdo plačuje, je medicinsko-farmacevtski profit sorazmeren času umiranja. Nekateri zbolijo za rakom, drugi za sladkorno, tretji za aterosklerozo, … nekateri ne zbolijo – umrejo pa prav vsi. Umiranje in smrt postajata velik posel. 

Kdaj nastopi smrt 
Še pred kratkim je veljalo, da je nekdo mrtev, ko ne diha več, kar so lahko ugotovili svojci z nastavitvijo ogledala. Podobno je veljalo, da so razglasili smrt, ko je nehalo delovati srce. Bilo je preprosto: prislonil si uho na prsni koš in nekaj minut poslušal. Če ni bilo utripa, ni bilo življenja. Genialno preprosto je bilo ugotavljanje smrti: ko je telo doseglo sobno temperaturo, je bila oseba mrtva. Umiranja nihče ni preprečeval, podaljševal in tudi ne pospeševal. 
Zdaj velja, da smrt nastopi, ko to ugotovi zdravnik, način diagnosticiranja smrti pa ni tako preprost. Danes lahko telo funkcionira brez srca, brez pljuč, ledvic, želodca, jeter, črevesja … Po sedanji medicinski doktrini smrt nastopi, ko nehajo funkcionirati možgani. 
Novejše raziskave dokazujejo, da matične celice še štirinajst dni po smrti obdržijo zmožnost deljenja, obnovitve in rasti. Ta sposobnost ni enaka pri vseh celicah, pri krvnih je le štiri dni, pri kostnih pa štirinajst. Ali bo to pomenilo, da bodo v prihodnosti, tudi ko ne bodo zaznali električnega valovanja možganov, počakali nekaj tednov, da umre še zadnja celica in potem razglasili smrt? Ali smo živi, dokler je živa naša zadnja celica? Očitno o smrti in umiranju ne moremo razpravljati, ne da bi razpravljali o življenju? Kdaj smo živi, kaj je življenje in kdaj se neha?

Kaj je smrt
Težko določimo, kdaj nastopi smrt, če ni jasno, kaj je življenje. Obstaja šolska, biološka definicija življenja, po kateri so živa bitja tista, ki rastejo, se razmnožujejo in presnavljajo, a se mi zdi ta definicija precej tehnična in za ljudi neuporabna. Morda bi kot človeško življenje opredelili zmožnost zavedanja, dojemanja sebe in okolice, aktivnega odločanja, (spo)razumevanja, nadzora svojih reakcij, čutenja. Če tako opredelimo življenje, potem je nezmožnost delovanja kot človek (celovito fizično, mentalno in duhovno bitje) – neživljenje. Ali bi lahko rekli, da je neživljenje smrt, čeprav nekatere celice še delujejo?
Še neko vprašanje je lahko zanimivo: čigavo je življenje, kdo o njem odloča? Prevladujoče mnenje v krščanski kulturi je, da je življenje božja stvaritev in da samo On odloča, kdaj se začne in kdaj konča. Zato se človek naj ne bi vmešaval v spočetje (so proti zaščiti in splavu), a za čuda sprejemajo medicinsko vmešavanje pri podaljševanju življenja. Ali lahko o svojem življenju odloča človek sam; ali lahko popolnoma zavesten odloči do kdaj in v kakšni situaciji je pripravljen živeti in kdaj se naj njegovo življenje neha? Ali je možno v zdravstveni karton (izkaznici) zapisati, kako in kdaj želimo umreti in kako ne želimo živeti? Ali lahko svojci, ko oseba ni zmožna odločati o sebi, odločajo o njegovem življenju ali neživljenju? Zakaj to mora biti odločitev sodišča in/ali medicinske stroke? 

Evtanazija in paliativa
Zaradi tehničnega napredka bo možno ohranjati človeško telo v vegetativnem stanju dalj časa, (ki se bo podaljševal tudi zaradi vere v nove postopke in zdravila, ki naj bi čez čas umirajočega pozdravila), bo vprašanje umiranja v prihodnosti še bolj težavno in povezano z etičnimi, verskimi in finančnimi interesi.
Nekaznovalnost pasivne evtanazije (opustitev ohranjanja pri življenju), takoj, ko bi nastopilo trajno neživljenje, bi bil korak naprej k človeškemu umiranju. Že sedanja načela paliativne oskrbe Svetovne zdravstvene organizacije določajo, da se »umiranje sprejema kot naravno dogajanje, da se smrti ne zavlačuje niti ne pospešuje ter da se bolniku nudi podpora, da lahko živi čim bolj neodvisno in polno življenje do smrti«. Na vprašanje, kdaj nastopi neživljenje, naj ne bi odgovarjala (le) medicinska stroka. Človek, dokler je še v stanju zavestnega normalnega delovanja, bi moral jasno izraziti svojo željo in to bi lahko bil najpomembnejši del oporoke. Kadar ni jasno izražene volje, bi morali njegovi svojci prevzeti to odgovornost, država pa preprečiti morebitne zlorabe. Zdravniki bi naj bili le strokovni svetovalci in izvrševalci, saj ni prav, da bi na njih prevalili odgovornost odločanja o življenju in smrti. 

Umreti lastne smrti
Rojstvo je prvi, smrt pa zadnji velik in najveličastnejši dogodek v življenju. V nekaterih kulturah, ko človek začuti, da je prišel konec tukaj/zdaj bivanju, se dostojanstveno poslovi in mirno odide v samoto. Vsi se ga spomnijo kot normalnega človeka, ki je vedel zakaj je bil tukaj in je vedel, kdaj mora oditi. V nekaterih kulturah so izbirali »prijatelje v smrti«, ti so bili najpomembnejše osebe v življenju, tisti, ki so vedeli kako se posloviti, kako narediti trenutek odhajanja svečanim in veličastnim. 
V sodobnih kulturah, namesto v samoto gora ali v ločeno sobo s prijatelji v smrti, vse pogosteje odhajamo v postelje bolnišnic ali domov za ostarele kjer nezavestni, odsotni, nemočni, ponižani ter razčlovečeni postajamo podaljšek primitivnih strojev in takšni ostajamo v spominih svojcev. Najveličastnejši dogodek življenja postaja najbednejši. To je tehnična, medicinska, človeku tuja smrt.
Ljudje smo še vedno ljudje. Ob odhodu bi radi imeli ob sebi prijatelje, sorodnike. Vsakemu od njih bi rekel: »Rad te imam. Bodi dober človek in bodi srečen. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo živeti s tabo. Hvala ti. Odhajam miren. Ne skrbi, vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben človek v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bodi miren. S teboj sem.« In potem lahko začutimo, kako tonemo v notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je naše življenje imelo neki pomen, smisel, da je bilo vredno živeti. Zadnje, česar se zavedamo je, da za seboj puščamo ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.

Objavljeno 1.8.2012 v reviji 7DNI

Kako naj vem, kaj je zame dobro !?

Veliko krat smo v dilemi, katere nasvete upoštevati, katerim informacijam zaupati in se sprašujemo: kaj je zame dobro. Iskanje tovrstnih odgovorov je posebej težavno, ko pravzaprav niti ne vemo, kaj nam povzroča nevšečnosti ali slabo stanje in kaj nam bo pomagalo. Vendar, nekdo nekako vse ve. Lahko se ga naučimo vprašati, odgovori so presenetljivo pogosto zelo točni.

Katera hrana je zame dobra? Ali kakšen organ deluje pravilno? Katero zdravilo bo zares delovalo? Katero terapijo / terapevta izbrati? Na kaj sem alergičen? Ali spim na dobrem mestu? Ali potrebujem in katere vitamine ali minerale?

Obstaja preverjen, uveljavljen in znanstveno podprt način, kako lahko sami najdemo odgovore na zgornja in še mnoga druga vprašanja. Z malo vaje lahko sami ugotavljamo, ali je nekaj za nas dobro, čeprav ne vemo natančno kaj je to. Npr. za hrano, ki jo prvič vidimo, za pločevinko, katere vsebine natančno ne poznamo. Ugotovimo lahko ali smo alergični na neko snov, tudi če imamo le sliko te snovi ali celo, če samo glasno izgovarjamo ime te snovi. Pomagamo si lahko pri življenjsko pomembnih pa tudi pri zabavnih dilemah in odločitvah. Testiranja lahko izvajamo sami ali ob pomoči ene osebe.

 Kineziološki test

 Testiranje temelji na dejstvu, da naše mišice reagirajo na umske, čutne ali izven razumske in izven čutne zaznave. Ko zaznamo nekaj zelo slabega, neresničnega, mišična moč popusti. Morda ‘mišična moč’ ni pravi izraz, bolj podobno je, kot da bi izgubili energijski nadzor nad mišicami in te niso več pod našo zavestno kontrolo. Ugotavljanju kdaj in zakaj kakšne mišice popustijo, rečemo kineziološko testiranje. 

Kineziologija je sicer veda o gibanju človeškega telesa in je tudi oblika meridianske terapije, ki za ugotavljanje neravnovesij v človeku uporablja testiranje trdnosti mišic. Pri nas je uveljavljen termin mišični test.

 Pravila mišičnega testiranja

 Mišice reagirajo na našo trditev: če je trditev resnična, bodo mišice ostale močne, in obratno, če je trditev neresnična, bodo mišice izgubile moč, tudi do 70 odstotkov. Več moči izgubimo oz. ohranimo, bolj zanesljiv je odgovor.

Torej se ne sprašujemo, ampak postavimo trditev. Npr. pravilno: ‘Jagode so zame dobre’ in ne: ‘Ali sem alergičen na jagode?’. 

Dokler si ne pridobimo dovolj izkušenj, si ne zastavljamo vprašanj, ampak postavljamo pozitivne trditve. Npr. ‘Ajda je zame dobra’ in ne ‘Krompir zame ni dober’.  Vsako trditev izgovorimo razločno in odločno. Ko smo že bolj izkušeni,  je dovolj, da se na predmet testiranja le miselno osredotočimo. 

Predmet testiranja je lahko različen. Lahko je snov (knjiga, zdravilo, pločevinka, tekočina …) lahko je slika predmeta (slika iz reklame, časopisa, spleta …), lahko je napisano besedilo (ime knjige, osebe, zdravila, snovi …). Če pri testiranju uporabljamo samo eno roko,  lahko drugo roko položimo na predmet testiranja ali pa ga držimo v roki. Če pri testiranju uporabljamo obe roki, potem predmet testiranja gledamo.

Ni nujno, da vemo, kaj natančno testiramo. Npr. v roki imamo pločevinko, za katero natančno ne vemo katere aditive vsebuje. Izrečemo trditev: ‘Vsebina pločevinke je zame dobra’ in naredimo test.

 Teste običajno izvajamo z nedominantno roko. Pri desničarjih je nedominatna leva roka. Dominantna roka je tista roka, ki je pri prekrižanih rokah zgornja, ali tista, ki je zgoraj, ko ploskamo ali pa, ko postavimo roki v položaj, kot da držimo dojenčka, roka, ki je zgoraj.

 Obstaja kar nekaj načinov testiranja mišične napetosti. V nadaljevanju so opisani trije najpogosteje uporabljani načini, ki so tudi tako različni, da si lahko vsak izbere zase najustreznejšega.

Pri vsakem od izbranih načinov je potrebno nekaj vaje, da nam samo testiranje postane domače, da pri tem ne čutimo kakšne posebne napetosti ali vznemirjenosti, da ne ustvarjamo premočnih pričakovanj (avtosugestije) in da pri samotestiranju ugotovimo, kako se naše mišice odzivajo.

Testi kažejo trenutni odziv. Lahko je, da je nekaj v tem trenutku dobro, jutri bo morda drugače.
Med posameznimi testiranji naredimo krajši odmor.

 Prvi način

Sklenemo obroč s palcem in enim od drugih prstov na nedominantni roki. Pazimo, da se prsta stikata z vrhovi in ne s celotnimi blazinicami. Prsta stisnemo, vendar  ne preveč močno, da jih ne bi mogli razkleniti. Kazalec druge roke postavimo v obroč in hitro in odločno (ne premočno) potegnemo navzven, da razklenemo sklenjena prsta. Če je trditev resnična, bosta prsta ostala sklenjena, če je neresnična, bo kazalec z lahkoto razklenil obroč. Ta način zahteva nekaj vaje, da sami ugotovimo, kdaj mišice ostanejo močne in kdaj postanejo  šibke.

Drugi način

Roko položimo na ravno površino z dlanjo navzdol. Testiramo tako, da dvigujemo kazalec od površine. Če je trditev resnična, bomo kazalec dvignili veliko višje, kot, če je trditev neresnična. Pri tem načinu najprej izrečemo trditev, za katero zanesljivo vemo, da je resnična ali da ni resnična. Na ta način ugotovimo, višino do katere lahko dvignemo prst in postavimo trenutno merilo za močno ali šibko reakcijo. Npr. najprej si rečemo: ‘2+2=4’ in pogledamo višino, do katere smo dvignili prst. Potem naredimo test. Če smo dvignili prst enako visoko kot prej, pomeni, da je trditev točna in obratno.

Tretji način

Pri tem načinu potrebujemo pomočnika. Stojimo vzravnano. Stopala so narazen za širino bokov. Roko postavimo stran od telesa v horizontalni položaj, druga visi ob telesu. V viseči roki lahko držimo predmet testiranja (predmet, slika, besedilo) ali pa roko položimo na njem. Pomočnik praviloma stoji za testirancem in ga z ničemer ne moti. Pomočnik naj eno roko položi na ramo viseče roke, z drugo roko nežno in stalno pritiska navzdol roko, s katero testiramo. Ko testiranec glasno izgovori resnično trditev, iztegnjena roka ohrani svojo moč in je pomočnik ne bo mogel potisniti navzdol. Ko izgovori neresnično trditev, bodo mišice izgubile moč in pomočnik bo roko, s katero testira, z lahkoto potisnil navzdol. 

Druga oseba lahko stoji tudi pred testirancem, vendar ga z ničimer ne sme motiti: ga ne gleda v oči, ima nevtralen izraz obraza, obnaša se nezainteresirano (nevtralno).

 Obstajajo redke osebe, ki na mišično testiranje ne reagirajo. Vzrokov je veliko in vse lahko odpravimo.

So posamezniki, ki po trditvi ‘Jaz sem ….. ‘ in izgovorijo svoje ime, izgubijo mišično moč. Lahko, da gre za premajhno poistovetenost s svojim imenom (problem s samoidentifikacijo) ali morda za kaj drugega. V tem primeru izgovorimo trditev, ki je čustveno nevtralna: npr. ‘2+2=4’, ali ‘to je moja roka’.

 Mnogi prisegajo na absolutno nezmotljivost mišičnega testa in so tudi takšni, ki ga sprejemajo kot dragocen instrument, a vseeno dvomijo v njegovo brezpogojno zanesljivost. Med ljudmi, ki poznajo in prakticirajo mišično testiranje, ni takšnih, ki bi o njem resnično dvomili ali pa ga celo odklanjali. 

Ko sami ugotovimo, kdaj naše mišice ohranijo moč in kdaj ter za koliko izgubijo moč, bomo obvladali izjemno koristno tehniko. 

 Metoda izločanja

Če se iz kakršnih koli razlogov nočemo naučiti ali prakticirati tehnike mišičnega testiranja, naučimo se natančnega in sistematičnega samoopazovanja. Zapisujmo si, kdaj, v kakšnih okoliščinah, ob prisotnosti katerih oseb, ob zaužitju katere hrane / pijače, ob kakšnem osebnem počutju se zgodi nekaj, kar za nas ni dobro (alergije, driske, nespečnost, zbitost…). Počasi izločajmo tiste dejavnike, za katere menimo, da so najverjetnejši povzročitelj neželenega stanja. Pri izločanju hrane je treba vedeti, da je potrebno vsaj nekaj dni, da v celoti izločimo tisto, kar smo zaužili. Če smo npr. izločili določeno hranilo in težave nismo odpravili, do izločanja naslednjega hranila počakajmo najmanj tri dni. V primeru, da z metodo izločanja ne ugotovimo, katera snov nam povzroča težave, moramo po vrstnem redu ugotavljati in izločati iz uporabe kombinacije različnih snovi.

Tudi ta najpreprostejša metoda nam zagotovi zelo verodostojne rezultate in si z malo truda lahko bistveno izboljšamo kakovost življenja.

 Izbira tehnike niti ni tako pomembna – važno je to, da sami ugotavljamo, kaj nam koristi in kaj nam ne koristi. Le tako lahko poskrbimo, da nam izbrani način življenja, od prehrane, oblačil, službe, družbe, športa…, prinaša čim več zdravja.

(Objavljeno v reviji 7D 03/2012)

Javno pismo ministru za zdravje

Prav pri nobeni resni, kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka. Če bomo enako jedli in pili, ne bomo le enako zdravi oziroma bolni, ampak bomo brezpogojno bolj bolni in manj zdravi! Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili in ta odstotek se bo, če bomo jedli in pili enako, samo še povečeval.

(Iz pisma prejšnjemu ministru za zdravje g. Marušiču, ki me je povabil na pogovor in dogovor o načinu, kako bi lahko uresničili nekatere ideje iz pisma. Predčasne volitve in nastop nove vlade, so odvzele to priložnost. Vsebina pisma je bo še dolgo aktualna in upam, da bo tudi sedanji minister v pismu prepoznal enako koristne ideje, kot je to prepoznal njegov predhodnik.)

REPUBLIKA SLOVENIJE
MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
MINISTER ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, Ljubljana

Spoštovani gospod minister za zdravje!

S simpatijami in razumevanjem spremljam Vaša prizadevanja za spremembe v zdravstvenem sistemu. Razumem, da so odločitve zmeraj kompromis med različnimi interesi, in Vaše drže ne razumem kot pomanjkanje poguma ali argumentov. Verjamem, da je sklepanje kompromisov, pri katerih nihče ni povsem zadovoljen, posledica pomanjkanja javne in glasne podpore za pogumnejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen.

V nekem javnem nastopu ste izjavili: »Zdravje je vrednota!« Naj bi bila, morda celo najpomembnejša. Torej naj bi bilo Vaše delovanje usmerjeno k ustvarjanju in ohranjanju zdravja, a so Vas (ali pa ste se sami, tako kot Vaši predhodniki in večina državljanov) ujeli v past, da o zdravju premišljujete kot o procesu zdravljenja. Govoriti o zdravju ne pomeni govoriti o bolnišnicah, bolnikih, zdravnikih, čakalnih vrstah, številu operacij … Zdravljenje ni vrednota! 

Kot zdravnik veste, da se zdravje ne ustvarja v zdravstvenem sistemu, vsaj ne v tistem delu, ki je ves čas in v vseh državah v krizi, in prav nobene možnosti ni, da se ta kriza ne bi v prihodnje še poglabljala, tudi če bomo za zdravljenje namenjali vsako leto več denarja. V državah, kjer namenijo več družbenega bruto proizvoda za zdravljenje, je zdravje prebivalcev slabše! Sami spremljate uradne podatke državne statistike in ugotavljate, da se število bolnikov tudi v Sloveniji pri vseh kroničnih boleznih nenehno povečuje. Prav pri nobeni resni, kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka. Torej smo državljani vsak dan manj zdravi in k našemu zdravju prav nič niso prispevale vse dosedanje reforme zdravstvenega sistema. Minister in ministrstvo za zdravje morata to upoštevati in svojo pozornost osredotočiti na skrb za zdravje oziroma ustvarjanje pogojev za nenastanek bolezni. Če to zanemarite in se ukvarjate z (boljšim) zdravljenjem, postane zdajšnje Ministrstvo ministrstvo za zdravljenje, Vi pa minister za zdravljenje. Zaradi usmerjanja pozornosti na zdravljenje, se vse več ljudi odpoveduje aktivni skrbi in odgovornosti za svoje zdravje in živi v iluziji, da bo vsemogoča farmacevtska medicina že poskrbela za vse, če ne zdaj, pa nekoč v prihodnosti, ko bi naj le dočakali čudežna zdravila brez škodljivih posledic.  

Minister za zdravje mora skrbeti ne zato, da je čim več operacij, ampak da jih je čim manj, ne sme skrbeti za racionalno (u)porabo zdravil, ampak da jih potrebujemo čim manj, ne sme skrbeti, da zdravniki delajo v treh izmenah, ampak za to, da imajo čim manj dela. Ob neki drugi priložnosti sem predlagal, naj minister za zdravje ne bi bil zdravnik in bi to postal demokratičen standard, kot pri vojski in policiji, kjer obrambni oziroma notranji minister ni ne vojak ne policist. Zdravnik bi moral biti minister za kmetijstvo in skrbeti, da uživamo hrano, ki prispeva k našemu zdravju, ne da skrbi za dobičke pridelovalcev in predelovalcev hrane.

Tudi v celotni družbi se je zgodila ta iracionalna sprememba: zamenjali smo zdravje z zdravljenjem, ozdravitev z jemanjem zdravil. To je posledica usodnega vpliva farmacevtske medicine, ki nas je ob podpori medijev in politike spremenila v kolektivnega pacienta, in tudi tako premišljujemo – kot kolektivni pacient. Sami veste, da v bolnišnicah skrbijo za bolezen, in ne za zdravje. Sami veste, kako malo zelo dragih postopkov zdravljenja prinese trajne in dokončne ozdravitve, pogosto le podaljšuje čas bolezni in umiranja. Največkrat postanemo le dosmrtni stalni kupec zdravil in storitev zdravljenja. 

Veliko denarja namenimo za prezgodnje odkrivanje nekaterih vrst raka. Svetovne statistike opozarjajo, da to morda ne prinaša pričakovanih rezultatov, in dejansko ne podaljšuje življenja. Zgodnje odkritje bolezni pogosto podaljša le čas med odkritjem in smrtjo in ne podaljša časa življenja, je pa res, da smo v »podaljšku« odlični kupci zdravstvenih storitev. Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka bolezni. Rad bi videl, da vlada finančno podpre oglaševanje o tem, kaj je treba jesti in piti, da se izognemo kateri od bolezni, da finančno (torej tudi davčno) podpre tiste pridelovalce hrane in ustvari razmere na trgu, kjer ne bi dunajski zrezek z ocvrtim krompirčkom stal 1,5 evra, sadni sok pa 2 evra (resničen podatek). Če se malo poigram s številkami, bi lahko zapisal, da družbo dunajski z ocvrtim krompirčkom stane 10 evrov, razliko seveda krijemo iz zdravstvene blagajne.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti položaj ter sneti masko monopolnega skrbnika za nacionalno zdravje in zdravnikom svetniški sij požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status »serviserja človeških teles«, za katerega je normalo, da dela osem ur, da dela napake, da ima legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, biti tudi malce len, neorganiziran, potraten. Zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je utopično pričakovanje, še večja škoda nastane zaradi napačnega osredotočenja na napačne težave.

Spoštovani minister za zdravje! Prosim, usmerite svojo pozornost in angažirajte vse svoje potenciale in potencialne sodelavce v odkrivanje tistih dejavnikov, ki povzročajo vztrajno slabšanje zdravja državljanov. Naredite vse, da preprečite, da bi bilo vsak dan čedalje več ljudi bolnih zaradi zdravju manj koristne hrane, kar zajema več kot 90 odstotkov vseh bolezni. Posledice so, vem, da to veste tudi Vi, sladkorna, ki se epidemično širi med otroke in vodi do hudih drugih zdravstvenih komplikacij, vključno s slepoto, amputacijami, depresijo ipd., vse bolezni krvnožilnega sistema (zamašene žile, visok krvni tlak, srčne kapi ipd.), rak na prebavilih (posebej je v porastu rak debelega črevesa) in druge vrste raka, hiatusna hernija, operacije na žolču ipd., osteoporoza (operacija kolkov …), akutna odpoved ledvic (število dializnih bolnikov se stalno povečuje). Vse to pripelje do poslabšanja fizičnega in duševnega zdravja, manjvrednostnega kompleksa, splošne naveličanosti, kolektivne depresivnosti, kar močno zmanjša družbeno produktivnost, razen v delu gospodarstva, ki proizvaja zdravila. Skoraj ni kronične bolezni, katere nastanek, potek in ozdravitev ne bi bila povezana s prehranjevanjem. Zato prosim, usmerite pozornost na glavni vzrok za nastanek bolezni – na hrano. To najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje bolezni in mogočno zdravilo je tukaj, je poceni, je varno.

Začnite spreminjati tam, kjer se odloča o zdravju ali bolezni. Začnite pri šolskih malicah in kosilih, začnite izobraževanje odraslih, začnite pri bolnišničnih obrokih, ki so za bolnike sporočilno pomembna. Hrana v bolnišnici mora biti takšna, da lahko osebje reče bolniku: Poglej, tako se moraš hraniti pa se ne bomo pogosto videvali. Tudi sedanja bolnišnična hrana ima to sporočilnost in jo bolniki dojemajo kot zdravo hrano, zaradi česar so tudi stalne stranke teh ustanov. Vem, da imamo smernice za prehrano in da so jih (so)oblikovale naše navade ter mogočni prehranski lobiji. Vem tudi, da velja preprosta resnica, ki je ne premaga nobena smernica in noben strokovnjak: imate neizpodbitne dokaze, da hrana, ki jo najpogosteje uživamo, slabša naše zdravje! Edino merilo kakovosti (strokovnosti) prehranskih smernic je koliko prispevajo k zdravju državljanov, in ne kdo jih je sprejel – dobre so takrat, ko je posledica njihove uporabe več zdravja in slabe, če imamo več bolezni. Če bomo enako jedli in pili, ne bomo le enako zdravi oziroma bolni, ampak bomo brezpogojno bolj bolni in manj zdravi! Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili in ta odstotek se bo, če bomo jedli in pili enako, samo še povečeval.

Čeprav so izsledki nevtralne znanosti o tem, katera hrana prispeva k našemu zdravju, znanstveno utemeljeni, dosledni, logični in preverljivi, jih je težko udejanjiti. Odpor proti spremembam je strahovit: človeku lastna značilnost, da se upira spremembam in da je nestrpen do drugačnih, je danes podprta z velikanskim denarjem prehranske industrije, ki se je zažrla v šolski in vzgojno-izobraževalni sistem na splošno, v medicinsko stroko, politiko in medije. Številni zdravniki so prehransko neizobraženi, mnogi spregledajo priporočila svetovno strokovno in moralno kompetentnih ustanov ter bolnikom dajejo enostranske, celo napačne informacije. Politike zanimajo naši glasovi, in ne naše zdravje. Mediji so čedalje bolj odvisni od oglaševalskega denarja prehranske in farmacevtske industrije ter njihovih informacij, ki jih servirajo prehransko neizobraženim novinarjem in urednikom.

Kje boste pridobili moč za potrebne spremembe, gospod minister? Pri zdravstvenem osebju, od katerega pričakujete, da se bodo sami disciplinirali, organizirali, šparali, več delali in manj zaslužili? Od zavarovalnice, kjer je uradnikom vseeno, koliko operacij bo izvedenih? Od poslancev, ki jim je vseeno, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec? Od večine državljanov, ki ne morejo in nočejo verjeti, da je tisto, v čemer uživajo in kar jim vsak dan priporočajo iz medijev in zdravniških ordinacij, lahko pogubno za njihovo zdravje? In če bi Vam kljub temu donkihotovskemu početju uspelo pri reorganizaciji zdravstva, bi bil rezultat teh prizadevanj klavrn: dobro organiziran in cenejši zdravstveni sistem, več obravnavanih bolnikov, več zdravil, več dragih naprav, več operacij, veliko zdravnikov in še več medicinskega osebja …, ampak zaradi tega ne bi bili nič bolj zdravi! 

Spoštovani gospod minister, ne dovolite sebi, da se ujamete v to miselno past, da je zdravljenje družbena vrednota. Tudi z avtoriteto zdravnika in ministra vplivajte na druge, da se ne ujamejo v to, za nacionalno zdravje, nevarno paradigmo. Ne zdravstvo, zdravje je družbena vrednota! 

Zdravja, družbene enakopravnosti in človeške solidarnosti ne zagotavljajmo v bolnišničnih čakalnicah, ordinacijah in operacijskih dvoranah. Država naj zagotovi enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, celovite in poštene informacije o zdravem načinu prehranjevanja in življenja ter poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine. To, in ne hitra in poceni zdravniška oskrba, je ustavna pravica vsakogar!

Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in živijo dlje. Za ponazoritev: v središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se ta zniža za eno leto! Tudi najnovejše poročilo Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji navaja več pretresljivih podatkov o tem, kako je zdravje naših državljanov odvisno od njihovega znanja. Vlada naj zagotovi brezplačen dostop do pomembnih, preverjenih, celovitih in nepristranskih informacij o vplivu hrane na zdravje! 

Če boste tako zasnovali svoje delovanje oziroma ko ga bomo državljani prepoznali kot takšnega, boste potrebovali ogromno moči za majhne spremembe. Edini vir Vaše moči, spoštovani gospod Marušič, smo državljani, ki hočemo biti zdravi in se zelo trdimo, da ne bi po nepotrebnem trošili ne zdravil ne časa zdravstvenega osebja. Na našo podporo se lahko zanesete. Prosim, bodite tudi naš minister.

Ivan Soče

Pričujoče javno pismo ministru za zdravje, g. Marušiču sem poslal 08. 09. 2011

P.S. Če se vam pisma ne ljubi brati, ga lahko poslušate. Namesto vas bere g. Zoran Turk.