Kako in zakaj NIJZ škoduje javnemu zdravju

Konec februarja letos sem poslal pismo predsedniku vlade, ministru za zdravje, direktorju Nacionalnega inštituta za javno zdravje in predsednici odbora za zdravstvo pri DZ RS. Bil sem, tako kot mnogi državljani, tudi sam zaskrbljen zaradi zdravstvenega stanja v državi, ki bi lahko bilo veliko boljše, če bi NIJZ spremenil svoja stališča o vitaminu D in poskrbel, da so prebivalci pravočasno obveščeni s celovitimi, ažurnimi in znanstvenimi informacijami o pomenu vitamina D.  

Vitamin D je postal najpomembnejši in najslavnejši vitamin, posebej v času epidemije, ki deluje kot učinkovito zdravilo za preprečevanje okužb, za lažji in hitrejši potek in dober izhod bolezni covida-19. S svojo močjo fascinira znanstvenike in zdravnike po celem svetu. Mnogi državljani želijo o tem vitaminu izvedeti nekaj več, zato številni obiščejo spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), v upanju, da jim bo osrednja nacionalna ustanova, katere glavni namen je »proučevanje, varovanje in zviševanje ravni zdravja prebivalstva Republike Slovenije s pomočjo ozaveščanja prebivalstva in drugih preventivnih ukrepov« ponudila verodostojne informacije. Zato je zelo pomembno, da tako ugledna institucija občanom in drugim državnim organom ponuja ažurne, celovite, natančne in poštene informacije o snovi, ki tako pomembno vpliva na njihovo zdravje, in to ne samo v času epidemije. Vendar, na NIJZ-ovi spletni strani je veliko informacij zelo zastarelih in napačnih, mnoge informacije so nepopolne, nejasne in zato neuporabne. Z vsemi objavami o vitaminu D NIJZ škoduje javnemu zdravju. Kot avtor strokovno recenzirane knjige o vitaminu D, čutim dolžnost obvestiti javnost o teh informacijah in pozvati NIJZ, da jih nemudoma popravi. Na večino teh dezinformacij in nestrokovnih priporočil, sem že opozoril v knjigi Moč vitamina D, a v treh letih se ni spremenilo nič.

Vsebino pisma lahko preberete tukaj: 

Kako in zakaj NIJZ škoduje javnemu zdravju

Na moj dopis je NIJZ odgovoril čez en mesec. Na mojo dobro dokumentirano kritiko stališč NIJZ glede vitamina D sem prejel površen in aroganten odgovor avtorjev kritiziranih stališč.
Na mojih deset dobro utemeljenih kritik napačnih in neresničnih stališč in priporočil NIJZ-a je le-ta odgovoril zgolj s frazo, da svojih stališč in priporoči glede vitamina D ne bo spremenil, dokler se ne bodo spremenila uradna (zakonska) priporočila in smernice. Niti o eni od desetih točk ni zapisal niti enega vsebinskega komentarja ali ugotovitve, da sem napisal kaj neverodostojnega ali neresničnega.

Moje upanje, da bo NIJZ o svojih napačnih stališčih kritično premislil in jih nemudoma odpravil ter javnost obvestil o novih informacijah ter tako prispeval k javnemu zdravju, je bilo naivno. Očitno je bolj pomembno ohranjati videz nezmotljivih strokovnjakov, pa naj stane, kar hoče: izguba milijonov zaradi bolezni, kot posledice nezadostne oskrbe z vitaminom D je malenkost v primerjavi z izgubo zdravja ljudi in njihovim trpljenjem. Videti je, da so za NIJZ vse te izgube manj pomembne od izgube ugleda in položaja zaposlenih, ki jih državljani plačujemo, da skrbijo za naše zdravje in ne za svoje interese.

Slovenska tragedija: sprava kot sredstvo razkola

Politiki obravnavajo spravo, kot da bi bila posledica sedanjega, realnega konflikta, ki ga lahko razrešimo z množično, skupinsko politično spravo, nekakšen pobot med levimi in desnimi, kar koli to pomeni. Kot sredstvo za izenačitev rezultata. Kot maščevanje. Kot popravo krivic, ki se ne dajo popraviti. Sprava je postala vzrok novega razkola, neizčrpen vir političnega vpliva, političnih karier, družbene, strokovne in znanstvene promocije in zaslužkov. Boja za oblast. Takšen koncept sprave je prevara.

Sprava je dvostransko dejanje dveh oseb, je etično-moralni čin iskrenega priznanja, razumevanja, sprejemanja in odpuščanja. Moralna dejanja so zmeraj vezana na osebo. Tudi, ko govorimo o etičnosti neke skupine, govorimo o seštevku moralnih dejanj posameznikov, članov te skupine. Ni skupinske etike ali skupinske morale. Vsak je osebno odgovoren za svoja dejanja, čeprav jih je storil, kot član skupine.
Ker ni skupinske morale, ker ni skupinskega greha, ker ni skupinske krivde, ker ni skupinske odgovornosti, ne more biti skupinske sprave – sprave med skupinami. Ne more biti sprave med deli naroda. Ne more biti sprave med narodi. Ne more biti sprave med državami. Ne more biti sprave med ideologijami. Ne more biti sprave med (različnimi) generacijami. Ne more biti sprave med tistimi, ki nikoli niso bili v sporu, ki nimajo krivde, greha ali odgovornosti. Krivda in greh nista dedna. Otroci niso odgovorni za dejanja svojih staršev.
A prav to počne politika: hoče doseči spravo med skupinami, deli naroda, med ideologijami, med posamezniki, ki so brez krivde in greha. S kom naj se spravijo? Komu naj se opravičijo? Koga naj prosijo za odpuščanje?

Ker gre za nespravljivost, je edina posledica govorjenja o spravi nadaljevanje nestrpnosti in nova sovraštva, ki preraščajo, vsaj do zdaj, v verbalno nasilje, a tudi to kaže, da smo pripravljeni na fizični obračun. Tako sprava postaja instrument družbenega razkola. Vsako priložnost nekateri politiki izkoristijo, da se ustijo o spravi, a pravzaprav ločujejo. Nočejo sprave. Zastrupljajo nas s sovraštvom, zaradi nečesa, kar obstaja le v spominu, ki ne odslikava vseh plasti tistega trenutka. Govorjenje o spravi je klic na maščevanje, na nov zločin, od katerega bi le nekateri imeli korist: moč in denar.
Tistih, ki so zgrešili zločine, skoraj ni več ali so nemočni. Namesto da dostojno pokopljemo mrtve, ki so se medsebojno sovražili in ubijali, mi njihove grehe prenašamo na njihove otroke in vnuke. Namesto da poskušamo razumeti tisti čas in okoliščine, njihove bolečine in strahove, jih brez pikice usmiljenja in razumevanja še vedno obtožujemo. Postavljamo se v vlogo moralnega rablja, ki z velike časovne distance v lagodju vseh dobrin, ki si jih pred 75 leti niso mogli zamisliti v najdrznejših sanjah, razsoja in obsoja.

Ali si zmoremo predstavljati, da sedanjo stopnjo nestrpnosti in pravega sovraštva, primitivnega in podlega verbalnega obračunavanja prenesemo v čas hudega trpljenja, bolečine, strahov, žalovanja za umrlimi sorodniki, prijatelji in soborci. Ko berem, s koliko strasti, ljubezni ali sovraštva, popolne predanosti in popolnega zavračanja nastopajo mnogi državljani, kako malo jim je stalo do resnice, do soživečih, imam občutek, da bi se tudi danes pobijali zaradi ideologije, ker kdo drugače misli, čuti, seksa ali moli. Ker smo sami nesreča, nasilje, trpljenje, bolečina, jeza, sovraštvo. Videti je, da se iz zgodovine ničesar nismo naučili, zato je najbolje, da je pozabimo.

Za ozdravitev naroda bi se morala, namesto nenehnega soljenja starih ran, zgoditi nekakšna pozaba. Posebne vrste amnezija, ko bi se spominjali brez čustev. Spominjajmo se tako, kot da bi nezainteresirano že stotič gledali isti film ali ponovno in nenavijaško gledali tekmo dveh neznanih ekip. Ko se gledanje konča, pozabimo na gledano in živimo svoje življenje v sedanjosti. Če bi se tako spominjali, ne bi obstajale sedanje zamere in želje po maščevanju zaradi tujih dejanj iz preteklosti.
Da bi nam bilo vseeno, kdo je bil kdo, čigavi so bili partizani in čigavi domobranci, kdo so bili fašisti in kdo komunisti, da bi pozabili vse strahote in grozote, ki so jih storili zaradi svojih prepričanj, zaradi strahu, globoko vsajene poslušnosti ali v imenu idealov.

Preteklost ne obstaja, nima mase, nima časa, nima energije. Obstaja samo kot spomin. Spominom dajejo energijo le naša sedanja čustva – jeza, zamere, ponos, strah… in ta energija kvari naša življenja zdaj. Če se osvobodimo čustvenega spominjanja, potem slabo iz preteklosti preneha biti razlog za slabo v sedanjosti. Konflikt iz preteklosti preneha kvariti sožitja v sedanjosti. Edino spomin brez sovraštva lahko ustvari ljubezen v sedanjosti.
Bolestno je, da se vnuki partizanov in domobrancev prepirajo in sovražijo zaradi nečesa, kar so zakrivili njihovi predniki. Tako sami postajajo nekakšni novi partizani, domobranci, komunisti, antikomunisti, sovražniki in potencialni morilci. Ne živijo svojih življenj, ampak podaljšujejo tuja. So enako zmanipulirani, kot so bili njihovi predniki.

Sedanjost je vse, kar imamo. Biti »zdaj« pomeni ne pripadati nikomur in ničemer: ne zgodovini ne staršem ne stranki ne veri ne državi ne narodu ne vodji ne tradiciji.
Odrastemo tako, da živimo brez avtoritet, idolov, mentalnih in duhovnih lastnikov. Odraščanje pomeni osvobajanje od prepričanj, kajti vsa prepričanja so iz spomina, iz preteklosti. Samo tako prenehamo biti ujetniki tujih prepričanj, sužnji avtoritetam in začnemo živeti svoje življenje. Zdaj.

V vsakem boju vsi izgubljajo. Zadovoljstvo zmagovalca je zgolj v porazu nasprotnika. Brez poraženca ni občutka zmagoslavja, sladkosti zmage, ni ponosa in slave. Ko je Napoleon po veliki zmagi prešteval tisoče svojih mrtvih vojakov, je baje izjavi: samo poraz je hujši od zmage. Pri vsaki zmagi so izgube, vsaka zmaga je tudi boleča, vsaka zmaga je grenka, vsaka zmaga je hkrati poraz. Nihče ne bi smeli slaviti zmage in biti nanjo ponosen. Vsako slavljenje zmage ponižuje in sramoti poraženca in ustvarja željo po maščevanju.

Maščevanje ni pot k spravi. Tako se nihče ne more spraviti. Odpirajo se nove rane, nove bolečine, nove zamere. Ali bi se zgodila sprava, če bi vse strani pobile enako število ljudi. Ko bi bili enaki v zločinu. Bi v državi cvetela blaginja, ko bi vsi enako pokradli? Bi živeli v ljubezni, če bi se vsi enako sovražili?

Zločini iz preteklosti so preteklost. So spomin. Informacija, iz katere se lahko naučimo, da se kaj podobnega ne bi ponovilo. Da resnične krivce tudi kaznujemo, da se drugi naučijo, da se podobne stvari ne smejo ponoviti. Osebna prizadetost, jeza in maščevalnost škodijo. Zastrupljajo. Uničujejo. Zasužnjijo. Onesrečujejo.

Edino zdravilo je iskreno odpuščanje. Odpuščanje je edina pot v sožitje, v sočutje, v ljubezen in svobodo. Svobodnih ljudi nihče ne more prevarati s spravo.

Nullius in verba

Nullius in verba – Nikomur na besedo je geslo s katerim je leta 1660 pričelo delovati britansko znanstveno združenje. Bil je to izraz odločenosti, da ne bodo nikomur verjeli na besedo, nikomur na besedo zaupali in da bodo sami skrbeli, da bodo njihove izjave preverljive. Resnične.
Bilo je to pred 360. leti. Od takrat se je vse spremenilo, le geslo je ostalo. Da se spomnimo, kakšne vrline so imeli nekoč znanstveniki. Danes je drugače. Vsi vpijejo, naj zaupamo stroki, naj verjamemo znanosti, a kaj ponujajo? Besede. Vsakič drugačne. Opazujem profesorje in doktorje, ki berejo, kar so napisali v najbolj lažnivi in nepošteni industriji v zgodovini človeštva. Farmacevtski industriji. Ko se njihove informacije spremenijo, ta isti dr.prof. brez zadrege čez dan ali dva spremenijo svoje trditve. In spet nas pozivajo, naj jim zaupamo. To ni več znanost. Je blebetanje. Nullius in verba.

Zaupanje je kakovost medsebojnih odnosov. Biti vreden zaupanja je vrhunec moralne drže posameznika. Izraz odločenosti, da boš govoril resnico, da boš držal besedo, da boš častno ravnal, ne glede na posledice. Ni možno zaupati stroki ali znanosti, poklicu. V vsaki stroki, v vsaki znanosti so ljudje, ki niso vredni zaupanja. Ki lažejo, kradejo, ponarejajo, tudi ubijajo. Ni možno zaupati novinarjem in urednikom. Ni možno verjeti politikom. Ni možno verjeti vernikom. Nullius in verba.

Pozivi naj zaupamo stroki, znanosti, nekemu poklicu ali skupini ljudi je manipulacija. Je poziv k ubogljivosti, poslušnosti, nekritičnosti. Je merjenje družbene moči, ugleda in vpliva. Kaj pomeni verjeti gasilcem, zaupati zdravnikom, se zanesti na policijo, slediti politikom. Neumno je. Merjenje zaupanja je nekoristen izmislek tekmovalne družbe.

Zaupanje je posledica. Posledica moralne drže človeka, ki si je zaupanje pridobil in zaslužil. Ki ga ni zahteval, pričakoval, pogojeval. Če je drugače, je prevara. Manipulacija.

Nikomur na besedo!

Slovenci – najsrečnejši narod na svetu

Veliko knjig poskuša odgovoriti, zakaj so ljudje srečni, kaj vpliva na občutek sreče. Nekateri trdijo, da so najsrečnejši Japonci, drugi pa Danci ali Finci. Osebno menim, da je metodologija napačna, da je merjenje srečnosti nemogoče, saj so vsi srečni ljudje enako srečni. Kakšen Igikaj ali Hyggeja! Sreča je bolj splošna, abstraktna, fluidna, eterična. Nesrečni ljudje trpijo konkretno, vsak po svoje, vsaka nesreča ima ime in priimek, realen vzrok in boleče posledice.

Osebno menim, da smo Slovenci najsrečnejši na svetu. V svojih srečnih družinskih mehurčkih nam je tako lepo, da noter ne spustimo nikogar. Če pa že, le testirane ali cepljene. Iz srečnega mehurčka tudi nihče ne gre ven – niti pretepene ženske niti odrasli otroci niti otroci v šolo, mnogi ne v službo.
Slovenci mirno in dolgo spimo. V nočnih urah je vse mirno, nobenega razgrajanja. Samo še, da ugasnejo ulično razsvetljavo in cerkvene zvonove. Pred spanjem imamo veliko zabavnih oddaj na vseh TV kanalih. Imamo resničnostne šove, kot je prenos sej parlamenta s komentatorji. Kakšen neki legendarni komentator Mladen Delić in njegovo: Ma ljudje, a je to mogoče!

Tako zelo smo zdravi, da so ordinacije zaprte. Nimamo več ošpic, raka le za vzorec. Vse kapi so že odkapale. Operacije niso potrebne, kirurgi delajo v tujini. Uvedli smo telemedicino, telešole, telenakupe, teleupravo in druge tele zadeve.
Svoboda govora je neomejena. Vsakemu lahko rečemo, kar hočemo. Vzorniki nam prek Twitterja z bogatim besednjakom sporočajo najpomembnejše informacije. Tudi, koga je treba in koliko sovražiti, koga zamenjati. Kmalu bo vlada uradne liste objavljala prek Twitterja, vsak državljan bo imel dva računa – enega za napadanje, drugega za obrambo.

Tako smo srečni in navdušeni, da vse delamo prostovoljno. Prostovoljno se testiramo, prostovoljno nalagamo aplikacije za sledenje, prostovoljno se cepimo, prostovoljno ne hodimo po temi, prostovoljno se zapiramo v mehurčke.
Slovenci smo veliki lokalpatrioti. Ne prehajamo radi v druge lokalne skupnosti in se kot majhni otroci veselimo vsakega odprtega lokala. Hvala vladi. Ne, mi ne kopiramo drugih. Mi smo srečni razdeljeni v 212. občin, drugi pa v regije večje od Slovenije. Kdo jim je kriv?

Za našo varnost skrbijo skoraj vsi državni uslužbenci s pooblastili. Dan in noč, svetek in petek pazijo na nas. Policijski minister je celo nadziral delo tuje policije – da preveri, ali nas tudi oni dobro ščitijo.
Tako smo veseli, da nasmejane obraze ves čas skrivamo za maskami. Smo tudi šparalizacijski in eno masko uporabljamo cel mesec. Smo zelo spoštljivi do drugih in se ne rokujemo ampak pozdravljamo s komolci. Vsi smo postali komolčarji, ne zgolj nekateri. Tako je tudi prav. Roke redno steriliziramo, da dosežemo ravnovesje s steriliziranim umom.

Smo solidarni. Če kdo ni solidaren in vsem v posmeh na javnih mestih kaj zaužije, ga nežno opomnimo s štiristotimi evri. Enako naredimo z vsemi, ki kvarijo našo idilično srečo in protestirajo. Drugače smo mirni in zadovoljni. Vse nam je prav. Parlament bo celo sprejel zakon, s katerim bomo prepovedali kaznovanje dijakov, ki hočejo v šolo. Morda bo abolicija veljala še za druge pešce, za kolesarje, taksiste.

V epidemiji vsem gre dobro in vsi uživamo. Odlične dodatke na plače imajo vsi, od zdravnikov do upokojencev. Razen tistih, ki so ostali brez plače – tem nimajo na kaj dodati. Korona je prinesla dobičke v bolnice. Konec nesrečnih zdravnikov, saj veste, kjer so zdravniki nesrečni, so vsi nesrečni. Zdaj bo razhajalo samo zdravje.
Ker drugi uživajo v naši sreči, nam dajo veliko denarja. Vračali bodo drugi Slovenci, tisti, ki so šele v načrtih.

Vlada tako dobro skrbi za nas, da je naročila več kot 7 milijonov cepiv. Vsak se bo lahko cepil 4 krat. Tudi dojenčki in otroci. Vlada utrjuje našo potrpežljivost, zato bodo ta cepiva prihajala dolgo časa. Sreča je lepa samo, ko jo čakaš.
Imamo vlado, ki zelo učinkovito upravlja z nami. Upravljanje smo tako zdemokratili, da imamo vlado, parlament, odbore, komisije, policijo in druge državne institucije v enem: kar hoče vodja, sprejme vlada, kar sprejme vlada potrdi parlament, kar sprejme vlada in/ali potrdi parlament izvaja policija in vse druge pooblaščene osebe.

Le posamezniki so nesrečni. Nihče ne ve, koliko jih je, a vemo, da jih bo minilo.

Kdo vladi daje moč? Poslušni državljani

Vlada oziroma njen predsednik nima nobene dejanske, realne moči. Moč odločanja tudi o življenjih državljanov izhaja iz simbolne avtoritete vladarja in realne moči poslušnega represivnega sistema (policija, vojska, pravosodje, inšpekcijske službe s pooblastili za kaznovanje).

Vem, da so to organi, ki so neposredno podrejeni vladi, so njen sestavni del, a vem tudi, da je njihov namen in smisel »spametovati« majhno manjšino, ki se ne pokorava volji večine. Vlada, ki ta aparat uporabi, da bi »spametovala« veliko večino, ki se noče pokoriti vladni volji, je definicija državnega udara – prevzema oblasti s strani peščice vladajočih.

Vem tudi, da ljudje, ki so zaposleni v represivnih organih, opravljajo svoje delo. Da ni v njihovi pristojnosti, da odločajo, katere predpise bodo spoštovali, kdaj bodo kako ravnali. A vendar človek je človek, ne glede na zaposlitev in uniformo. Tudi če si v vladni službi oziroma v uniformi, te ta ne odvezuje moralnega vedenja. Vsak v uniformi lahko ravna po svoji vesti ali po svojih interesih. V času stavke policisti lahko samo opominjajo in ne kaznujejo, lahko pa striktno kaznujejo, lahko natančno in počasi opravljajo svoje delo ali ga opravljajo hitro in površno. Še vedno ne kršijo predpisov, a jih izvajajo po svoje. Enake pravice imajo vse pooblaščene osebe. Enako diskrecijsko pravico bi lahko uporabili pri moralnih dilemah in ne zgolj takrat, ko gre za lastne interese. Pri odločanju, ali bodo kaznovali ali sodno preganjali kršitelje neumnih, nedoslednih, nestrokovnih, le nekaj dni veljavnih vladnih ukrepov.

A ne. So junaki, ki za bogat koronadodatek kaznujejo jedce rogljičkov, burekov, sladoledov, brezdomce, ki ne spijo na »svoji« klopci, ali zgolj tiste, ki so v rokah držali transparent. Kot obsedeni vsi državni inšpektorji (od ribiških, gozdnih, davčnih, gradbenih do sanitarnih) in policisti iščejo ter kaznujejo tiste, ki ne spoštujejo protikoronskih odlokov oziroma ne ubogajo vlade. Čeprav sami vedo, da so določeni vladni ukrepi nepravični, pretirani, strokovno sporni ali v celoti nestrokovni. Ali z doslednim, striktnim kaznovanjem izkazujejo podporo vladi, upravičujejo dodatek k plači, ali pa so le poslušni državni uslužbenci? Do kod gre ta poslušnost? Do sramotnega kaznovanja raznašalca hrane, ki si je privoščil malico, daleč stran od drugih, ali ovadbe dijakov, ki je protestiral zoper zaprtje šol? Pri nas smo že gledali uporabo pendrekov, solzivca, gumijastih nabojev in vodnega topa. Bi uporabili prave naboje, če bi tako ukazala vlada?

Ali je te poslušnosti več v represivnih organih kot v drugih družbenih strukturah? So poslušni tudi zdravniki in duhovniki? Smo običajni ljudje manj poslušni? Je človek po naravi tako ubogljiv in nehuman, da je pripravljen škoditi sočloveku in celo tvegati njegovo življenje, zato da bi ugodil volji avtoritete?

V prelomnem eksperimentu socialnega psihologa Milgrama, ki ga je izvajala v ZDA od 1960 do 1963, v katerem so naključno izbrani ljudje pod nadzorom avtoritete vodje projekta znanstvenika zadajali vse večje elektrošoke poskusni osebi, če ta ni pravilno odgovorila na zastavljena vprašanja. Elektrošoki so bili fiktivni, vodja poskusa kot dejanska avtoriteta je zahtevala dajanje še močnejših elektrošokov, vse do meja, ko bi z elektrošokom poskusno osebo ubili, če bi bili realni. Izvrševali so zahteve (ne ukaze) avtoritete in nadaljevali z dodajanjem močnejših elektrošokov, čeprav so slišali jok, moledovanje in krike poskusne osebe, da ga boli, da ne more več, da bo umrl. Nobena grožnja ni bila potrebna, nobenega strahu pred posledicami neubogljivosti ni bilo. Vsak je lahko kadar koli izstopil iz eksperimenta, a je večina kljub pomislekom, nelagodju in strahu vztrajala do konca. Le redki so se avtoriteti uprli in zapustili eksperiment, saj niso hoteli sodelovati v zadajanju bolečine sočloveku. Eksperiment so različni znanstveniki velikokrat ponovili v različnih krajih, pri različnih ljudeh, v različnih situacijah, a zaključek je bil enak – ljudje smo pripravljeni izvrševati navodila avtoritete, čeprav ta nima realne moči in nam ne grozi nikakršna posledica zavrnitve navodil.

Videti je, da je poslušnost globoko privzgojena drža. Pri otrocih je zelo zaželena in zelo cenjena, na poslušnost otrok so starši sila ponosni. Tisoče generacij je bilo vzgajanih v poslušnosti. Vsi ljudje, ki se niso sami prevzgojili (ponovno sami rodili) in postali osvobojeni od vseh avtoritet, so poslušni. Za svobodne ljudi so njihova moralna drža, sočutje, solidarnost in podobne vrednote nekaj, česar ne more povoziti nobena zahteva, noben ukaz, nobena grožnja.

Nekritična poslušnost je pogubna. Poslušnost povozi vse druge vrednote, kot je sočutje ali morala. Zaradi poslušnosti je bilo storjenih največ gnusnih, najbolj množičnih zločinov v zgodovini. Vsi mučitelji, klavci, navadni vojaki morilci in tudi njihovi predpostavljeni so bili le poslušni izvrševalci ukazov. Brezpogojno izvršitev ukazov avtoritet poslušni sprejmejo kot državljansko in moralno dolžnost, kot vrhunsko moralno držo in so na to ponosni. Ne ozirajo se na to, ali so ali bodo s tem koga nepravično prizadeli, ali je njihovo delo moralno upravičeno, pravično…

Vsak človek je osebno odgovoren za svoja dejanja. Nobena avtoriteta (ne nadrejeni, ne predpis, ne ukaz) ga ne more prisiliti, da bi naredil nekaj nečloveškega, nemoralnega. Nekaj, kar bi nasprotovalo njegovi vesti.

Kdo vladam daje moč? Poslušni državljani.

Novi potni list za novega človeka

Vladarji kujejo načrte o cepilnih potnih listih, kljub temu, da:

• ne obstajajo dokazi, da cepljene osebe ne širijo okužb,
• ne obstajajo dokazi, koliko časa cepivo ščiti,
• cepljenih je le za kakšen odstotek prebivalstva,
• cepiva v zadostnih količinah še dolgo ne bo za načrtovano precepljenost 70% prebivalstva,
• mnogi se ne bodo cepili, ker niso v tvegani skupini, saj je zbolevnost pri mlajših prebivalcih zalo majhna, smrtnosti skoraj ni,
• da se mnogi ne bodo cepili zaradi zdravstvenih razlogov.

V potni list bi naj vpisovali podatke tudi o tem, ali smo covid-19 preboleli, kar ne zagotavlja, da nismo kužni, in rezultate testov, ki tudi ne morejo ugotoviti ali smo oziroma ali bomo čez nekaj ur kužni. Morda bo vse lepo zapakirano v mobilni aplikaciji, morda še s podatki o covid nekaznovanosti. Vanj bodo najverjetneje vpisovali tudi druga cepljenja. Zakaj ne bi vpisovali še cepljenja proti ošpicam, sezonski gripi, o HPV… če že imamo možnost.
Zakaj torej ogrevanje svetovnega prebivalstva za novi potni list – potrdilo o prostovoljnem cepljenju, prostovoljnem testiranju in prostovoljno naloženi aplikaciji za sledenje.

Vsak potni list je sredstvo kontrole. Da oblast ve, kam kdo gre in da mu lahko omeji gibanje. Ne zgolj med državami, ampak po novem tudi med regijami, mesti in vasmi znotraj države. Cepilni potni list je sredstvo nadzora in prisile. Nič drugega. Z omejevanjem gibanja necepljenim, netestiranim, neprebolelim in vsem brez digitalne aplikacije o sledenju vladarji želijo le eno: prisiliti nas, da se prostovoljno cepimo, prostovoljno testiramo in prostovoljno nalagamo aplikacije za sledenje.

Kakšno koristi imajo vladarji od tega. Obvladljivost: pokornost, poslušnost, ubogljivost, nekritičnost. Povrh bomo imeli občutek, da nam vladarji omogočajo svobodo. Le pridni moramo biti. In hvaležni, ker skrbijo za nas. To je temelj novega družbenega reda in to lajša upravljanje z nami. Mimogrede bodo ogromno (zares ogromno) zaslužili farmacevtsko- medicinski vladarji, ki postajajo vladarji vladarjev.

Če ne bi SARS-CoV-2 preskočil iz netopirja v zamrznjeno meso in potem na človeka, bi ga zanesljivo izmislili.

Naj živi smrt resnice!

Ko umre resnica nastopi najsmrtonosnejša smrt. Nič več ni, tako kot je. Laž postane resnična, vseprisotna. Najpogubnejše pri laži je njena nalezljivost in stoodstotna umrljivost resnice. In ko lažnivec pove kaj resničnega, mu drugi ne verjamejo. Zato je vseeno ali laže ali govori resnico.

Če bi bil bog vseveden in vsemogočen, bi ljudem zapovedal le eno zapoved: Ne laži! A tega ni mogel izreči, ker je sam izumil laž. Tudi cesarji, kralji, predsedniki in drugi vladarji svojim podanikom ne morejo zapovedati, naj ne lažejo, ker je njihova oblast utemeljena na laži. Ker sami lažejo.
Tudi mediji (z izjemnim spoštovanjem do vse manjšega števila neodvisnih novinarjev) objavljajo laži, ker sami lažejo. Saj jim je vseeno, kaj ljudje gledajo (berejo) med reklamami. Oni živijo od reklam, ves medreklamni program je zgolj balastni magnet. Da bi gledali reklame, v katerih ponudniki lažejo. Koga briga ali je balast balast resnice ali laži?

Zaupajmo stroki! Zaupajmo znanosti! Ta klic lažnivega uma je poziv k predaji lažnivi znanosti, lažnivi stroki, lažnivim znanstvenikom in strokovnjakom. Kaj je resnica v medicini? Kaj je resnica v prehrani? Koliko časa traja resnica? Kako naj verjamemo stroki in znanosti, ki bere sporočila iz marketinških oddelkov proizvajalcev zdravil (cepiv)? Ne obstaja laž, za katero znanost ne bi mogla dokazati, da je resnica.

Kmalu bo iz besednjaka izginila beseda resnica, saj ljudje ne bodo vedeli, kaj pomeni. Kot beseda ljubezen. Vsi govorijo o ljubezni, a v resnici govorijo o ljubosumju, prevari, nasilju, nesreči, trpljenju in celo smrti zaradi ljubezni. Zamenjala jo bo beseda laž. Dilema resnica – laž bo postala dilema mala laž – velika laž, koristna laž – nekoristna laž. Vse moralne dileme se bodo vrtele okrog enega vprašanja: ali mi to koristi?

Naj umre resnica. Koga briga?! Kdo ima kaj od resnice? Laž se najbolje prodaja, laž zagotavlja želeno stanje, laž zagotavlja prijetno življenje. Z lažmi lažje ustvarjamo strahove in z lažmi jih lažje prenašamo. Nič ni treba vedeti – le verjeti in ubogati. Biti priden.

A zanesljivo pride nekaj trenutkov iskanja resnice: kakšno je bilo to življenje, kaj sem v njem počel, kdo me je vse prevaral, kaj sem spoznal, sem videl resnico, sem resnico živel. Je bilo vredno? Ali je bilo vredno živeti v laži? Morda bomo tudi na ta vprašanja odgovarjali z lažmi. Laž preživi tudi smrt.

Koliko je covid-19 nevaren?

Zaradi covida-19 nam oblast omejuje temeljne človekove svoboščine in pravice, kot so pravica gibanja, združevanja, izobraževanja, mnogim pravica do dela, zdravljenja, druženja, vlada napoveduje omejevanje pravic do svobodnega izražanja. Ne ocenjujem upravičenosti teh ukrepov, le ugotavljam dejstva. Vlada bi morala državljane sproti obveščati na podlagi katerih in kakšnih podatkov, ocen in napovedi to počne. To obveščanje bi moralo biti celovito, natančno, argumentirano, logično, ažurno in prepričljivo, če bi hotela državljane animirati za prostovoljno spoštovanje omejitev. Ker država tega ne počne v zadostni meri, moramo državljani z vsemi ustavnimi, občečloveškimi in moralnimi pravicami zahtevati pravočasne, celovite in podrobne podatke, ker so nam na podlagi teh podatkov omejene pravice.

Vlada (tako kot mnoge druge) je namesto spodbujanja državljanov izbrala pot strašenja z virusom, ukazovanja in kaznovanja. Na silo je hotela ustvariti videz o enotnosti stroke in ustvariti vtis, da so vsi ukrepi strokovno podkrepljeni. Kot da ne bi imeli dostopa do izjav najeminentnejših znanstvenikov, ki o epidemiji in ukrepih menijo drugače. Kot da ne bi videli, kako grobo je vlada obračunala s funkcionarji in strokovnjaki, ki niso podprli ukrepov vlade. Predsednik vlade je javno pozval Zdravniško zbornico, da odvzame licenco zdravnikom, ki nasprotujejo »uradni« stroki, ministri so kritične publiciste obtoževali umorov ipd. Discipliniranje javnosti, medijev in strokovnjakov je prispevalo k še večjemu nezaupanju državljanov. Protest in odpor rasteta. Ker ni prostovoljnega sodelovanja, vlada uvaja še hujše omejitve in jih grobo udejanja. Če ni rezultatov, vlada za krivce razglasi ljudstvo, kar ustvarja dodaten konflikt. To ustvarja novo nezaupanje in dodatni odpor. Tako se ustvarja neskončna spirala odpora in nasilja, v katero se vključujejo interesne skupine, civilna združenja, politične skupine … Videti je, da državljane odnos do vladajoče stranke, vlade in vladnih ukrepov zelo razdvaja, ustvarja konflikte in nasilje. Videti je, da bo virus trajno spremenil naša življenja – od svobode, sožitja, demokracije do popolne prevlade ali celo terorja terapevtske države. Zato smo še bolj upravičeni do poštenih in preverljivih informacij o resnični nevarnosti novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča.

Pozornost javnosti je usmerjena v preštevanje testiranih, zbolelih in umrlih, v preštevanje, kdo je za vlado in kdo proti, a pozabljamo na temeljno vprašanje: koliko je novi koronavirus zares nevaren.

Število pozitivnih na testu ne govori o nevarnosti covida-19

Ko v medijih poročajo o številu na testu pozitivnih primerov vztrajno nepravilno navajajo, da gre za število okuženih. Zelo dobro vedo za nezanesljivost testov, stroka je enotna, da pozitivni na testu še ne pomeni, da so okuženi. Zakaj vztrajajo pri besedni zvezi »danes je bil testiranih xxx oseb, od tega jih je yy okuženih«, čeprav vedo, da to ni res? Vedo tudi, da mi vemo (vsaj dobro informirani), da to ni res, a tisoč krat ponovljena neresnica postane resnica. V čigavo korist? Uradni organi so bolj previdni in uporabljajo termin »potrjeni primeri«. To je tudi svojevrstna manipulacija, ker si ta termin vsak tolmači po svoje, a dileme ni – gre za s testom potrjeno prisotnost virusa ali njegovih delov in ne za število okuženih, kaj šele število kužnih. Koliko so testi zanesljivi ne ve nihče.

Število »okuženih« je odvisno od števila testiranih. Spomladi je bilo zapovedano manj testiranj, kar je pomenilo manj »okuženih«, tako, da je bilo ob nekem številu umrlih videti, da je umrljivost (razmerje med številom okuženih in številom umrlih) zaradi virusa zelo visoka. S tako izračunano visoko stopnjo umrljivosti je vlada opravičevala ukrepe, nabavo opreme in še kaj.
Jasno je, če za nekajkrat povečamo število testiranih, da se bo povečalo tudi število pozitivnih izidov. Spomnite se poročanja o dnevnih rekordih, ko so poročali o absolutnem številu »okuženih«, ki so bili zgolj posledica veliko večjega števila testiranj. Po številnih kritičnih odzivih (sam sem večkrat opozarjal na to manipulacijo), sedaj mediji redno poročajo o odstotku »okuženih« gleda na število testiranih. Šele ta podatek kaže na gibanje števila »okuženih«, a ne kaže ničesar o nevarnosti covida-19. Tudi če je virus zelo nalezljiv, to še nič ne govori o njegovi nevarnosti.

Število hospitaliziranih ne govori o nevarnosti covida-19

V obdobju do 30.9.2020 je bilo od 523.620 testiranih pozitivnih 77.137 oseb, kar je 14,7%. Od 11.11.2020, ko se je pomembno povečalo število hospitaliziranih in umrlih, je bilo pozitivnih na testu 32.755 oseb, a se število hospitaliziranih in tistih na intenzivni negi skoraj ni spremenilo. V tem obdobju je bilo odpuščenih iz bolnišnic 1.864 oseb, kar pomeni, da jih je bilo približno toliko na novo sprejetih – torej okrog 1.900, kar je približno 5,7% tistih, ki so bili na testu pozitivnih.  Torej od vseh testiranih jih je manj kot 6% hospitaliziranih – pri 94% se okužba ni razvila, če so sploh bili okuženi. Tudi število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ima enake značilnosti – od vseh hospitaliziranih ti predstavljajo okrog 1,6% in 0,6 % od pozitivnih na testu.

Za oceno realne nevarnosti covida-19 glede na število hospitaliziranih bi potrebovali nekaj dodatnih podatkov. Npr. kakšen odstotek hospitaliziranih predstavljajo osebe z resnimi drugimi kroničnimi boleznimi, pri katerih bi potrebo po hospitalizaciji sprožila katera koli okužba. Ali pa podatek, koliko je tistih, ki so kazali nekaj simptomov respiratornih bolezni, a so bili hospitalizirani le zato, ker so bili na testu pozitivni, ali število tistih, ki so jih zaradi prostorske stiske in/ali iz previdnostnih razlogov iz DSO za nekaj časa preselili v bolnišnice. Mnogi so tudi tam umrli. Ni dokazov, da so vsi bolniki na tkim. covid-oddelkih zares okuženi z novim koronavirusom.

Ker nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov, koliko hospitaliziranih zares boleha za covidom-19, koliko bi bilo hospitaliziranih, tudi če bi bili okuženi s sezonsko gripo ali drugimi virus, koliko je bilo hospitaliziranih na covid oddelkih z drugimi zdravstvenimi težavami zgolj zato, ker so bili pozitivni na testu ipd., števila hospitaliziranih ne moremo jemati za oceno nevarnosti covida-19.

Število umrlih zaradi ali s covidom-19 ne govori o nevarnosti covida-19

Veliko časa so politiki, mediji in strokovnjaki potrebovali, da so namesto besed »umrli zaradi covida-19«, »covid je vzel xx življenj«, »izgubili bitko proti covidu« in podobno začeli uporabljati »umrli s covidom«. A ne vsi. Še vedno pogosto v medijih slišimo, da so umrli zaradi covida-19. Kako to, da je uporaba različnih terminov, s katerimi označujejo usodno različna stanja, prepuščena vsakemu posamezniku, kot da je to stvar okusa. Razumem, če v prometni nesreči umre bolnik, ki bi sicer umrl čez nekaj ur zaradi drugih vzrokov, da ga statistiki štejejo med umrle v prometni nesreči. Nekaj podobnega se dogaja z umrlimi s covidom-19. Skoraj brez izjeme vse, ki so umrli s pozitivnim testom PCR štejejo, da so umrli zaradi covida-19. Tudi v podatkih statističnega urada, ki dosledno uporabljajo »umrli s covidom-19«, jih obravnavajo, kot da so umrli zaradi covida-19, saj to bolezen navajajo kot vzrok smrti. Pravo količino nevarnosti za nacionalno zdravje bi lažje ocenili, če bi vedeli, koliko bolnikov bi sicer umrlo v nekem kratkem času, tudi če ne bi imeli covida-19. Ta podatek je pomemben tudi zato, da stroka lažje ugotovi, kdo so najbolj ogrožene skupine in zaščiti teh država posveti največ pozornosti. A do teh podatkov ne moremo priti in utemeljeno sklepam, da ne obstajajo. To je bistvena ugotovitev. Ključna.

Kolikor vem, je bilo v Sloveniji opravljenih 7 obdukcij oseb, za katere se je predpostavljalo, da so umrli zaradi covida-19. Morda je to število zdaj večje, a zanesljivo ni takšno, da bi lahko trdili, da je z obdukcijo pri večjem številu, kaj šele pri večini, ugotovljeno, da je resničen vzrok smrti covid-19. V Nemčiji so opravili le 153 obdukcij, v katerih naj bi ugotovili, da je kar četrtina umrlo zaradi drugih vzrokov. Razumem, da je obdukcijo v normalnih razmerah nesmiselno delati pri umrlih, za katere se predpostavlja, da so okuženi (pozitivni na testu) in kažejo klinične znake okužbe, pomembno je ugotoviti, da tovrstnega dokaza nimamo. A zdaj živimo v nenormalnih razmerah, ki jim ni videti konca in nič ne kaže, da bomo spet kdaj na enak način normalni, kot smo bili prej. Neka ugledna zdravnica je izjavila, da brez PCR testa ne bi vedeli, kdo je umrl za navadno gripo ali drugo respiratorno boleznijo in kdo za covidom-19. Torej je nezanesljivi PCR test tisti, skupaj s subjektivno oceno zdravnika, glavni kriterij s katerim so določali število umrlih zaradi covida-19. Verjetno to drži v nekaterih primerih, a kako naj vemo, ali je bilo teh primerov 10 ali 90 odstotkov.

Zato je število umrlih, ki bi naj umrli zaradi ali s covidm-19 nezanesljiv podatek za oceno nevarnosti novega koronavirusa. Navajanje podatkov o dnevno umrlih zaradi ali s covidom-19 je lahko zelo zavajajoče. Nihče ne ve, koliko je umrlo enih in koliko drugih, zato je ta podatek neuporaben in primeren za manipulacije. Če pa stroka in oblast vse umrle, ki so bili na testu pozitivni in/ali kazali znake respiratornih bolezni, šteje kot umrle zaradi covida-19 potem mora računati s tem, da bodo ljudje z nezaupanjem ocenjevali ta in vse druge podatke ter vse ukrepe, ki so bili sprejeti na njihovi podlagi.

Skupno število umrlih govori o nevarnosti covida-19

Edini upoštevanja vreden podatek o nevarnosti vsake epidemije, tudi novega koronavirusa, je skupno število umrlih, natančneje, koliko novih (dodatnih) smrti povzroči nova bolezen. To je ključen podatek. Najpomembnejši. Preverljiv. Dostopen.

Če se število umrlih ne spremeni, je možno sklepati le eno – nova bolezen ali njen povzročitelj ni smrtno nevaren, ne ogroža življenj ljudi. Tako preprosto je to. Ni treba biti zdravnik, epidemiolog, biolog …

Poglejmo si statistiko splošne umrljivosti v štirih letih:

Vsi podatki so uradni podatki Statističnega urada RS, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Opozarjam na velike razlike med številom umrlih, ki jih navaja Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomenljiva je brezbrižnost glede teh razlik. Domnevam, da so podatki MZ bolj ažurni in te uporabljam.

Iz uradnih podatkov vidimo, da se v obdobju januar-september število skupno umrlih ni povečalo v primerjavi s povprečjem preteklih treh let. V tem obdobju je v preteklih treh letih skupaj umrlo 15.390, v letu 2020 pa 15.499, kar je za 0,07% več umrlih.  Če sodimo po teh številkah, moramo ugotoviti, da nacionalno zdravje zaradi novega koronavirusa in covida-19 ni bilo ogroženo. V septembra je zabeleženo 8% povečano števila umrlih glede na povprečje preteklih treh let, samo število pa je običajno (1662), saj je v opazovanem obdobju kar 22 mesecev, ko smo imeli več umrlih, v letu 2020 pa smo v štirim mesecih imeli več umrli, kot v septembru.

Do visokega povečanja skupnega števila umrlih je prvič prišlo v oktobru 2020, uradnih analiz vzrokov pa ni zaslediti. Na povečanje števila umrlih je zanesljivo vplivalo nekaj dejavnikov:

1. v preteklih šestih mesecih mnogi kronični bolniki niso bili ustrezno zdravljeni, prvi in kontrolni pregledi se niso izvajali. Ali je skrb za domnevne in resnične covid bolnike, ki so imeli skoraj ekskluziven dostop do vseh zdravstvenih storitev, s svojim življenjem in zdravjem plačalo še več oseb z drugimi boleznimi? Kakšna škoda in v kakšnem obsegu je bila s tem povzročena, ne ve nihče.
2. povečano število hospitaliziranih iz DSO, kjer je umrljivost sicer naravno zelo visoka. Ali je to posledica brezbrižnosti glede zaščite stanovalcev v DSO in v zdravstvenih ustanovah, ki sta največja žarišča, a med prvim in ves čas napovedovanim drugim valom niso bili izvajani zaščitni ukrepi.
3. priporočilo organov, da v DSO lahko delajo okuženi, ki nimajo znakov bolezni, ukinitev izdajanj karantenskih odločb, množično druženje zaradi turističnih bonov ipd.

Kaj se je torej zgodilo v oktobru in novembru? Kaj je povzročilo toliko umrlih? Kdo je odgovoren? Virus je enak. Počitnikovanja in masovnega druženja je bil konec že v začetku septembra. Strogi ukrepi za zajezitev širjenja virusa so bili sprejeti oktobra. Natančnejših pojasnil nam nihče ne da. Analiz ni. Utemeljitev ni. Podatki, ki ste jih ravnokar prebrali, so, po mojem vedenju, prvič objavljeni. Zakaj jih ni objavila stroka, vlada, mladi, stari ali uradni zdravniki. Dežurni varuhi vladnih ukrepov na vseh družbenih omrežjih. Vlada molči. Kdo je odgovoren za najmanj tisoč umrlih v oktobru in novembru. Mar so res krivi tisti, ki so kaj malega zaužili na ulicah in so bili nekaj minut brez maske, maloštevilni prestopniki občinskih meja, delavci v tovarnah, kakšen gostinec ali frizer, ki koga na črno pogosti ali postriže, kakšen publicist, ki podvomi o koristnosti ukrepov?

Povzetek

1. Vsi pozitivni na testu PCR niso okuženi ali kužni. Novi hitri testi so še manj zanesljivi in ne vidim racionalnega razloga za njihovo uporabo. Število na testu pozitivnih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
2. Vsi hospitalizirani s simptomi respiratornih boleznih, čeprav so bili na testu pozitivni, niso okuženi in nimajo covida-19. Število hospitaliziranih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
3. Vsi hospitalizirani na oddelkih za intenzivno nego s simptomi respiratornih boleznih, ne glede na to, ali so bili na testu pozitivni, niso nujno okuženi in nimajo nujno covida-19. Število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
4. Vsi umrli s simptomi respiratornih bolezni, čeprav so bili na testu pozitivni, niso umrli zaradi covida-19, nimamo pa podatkov, koliko je takšnih. Število umrlih s simptomi respiratornih bolezni in PCR pozitivni, ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
5. Vlada s strokovnjaki mora ugotoviti, kaj se je zgodilo v oktobru in novembru, ki sta ekscesna meseca, ki sta Slovenijo uvrstila na prvo mesto v svetu po številu umrlih na 100.000 prebivalcev. Podatke iz teh dveh mesecev ne bi smeli jemati kot naravno posledico okužb s SARS-CoV-2 in po teh podatkih ne smemo ocenjevati nevarnost covida-19.

Imamo pravico zahtevati celovite (popolne, ažurne) informacije, na podlagi katerih vlada odloča o naših življenjih in o naši prihodnosti. Imamo pravico do korektnega informiranja v medijih.

Zaključek

Na življenje in smrt lahko gledamo različno. Za svojce je smrt žalosten, tragičen dogodek, za državo statistični dogodek … Pri skrbi za nacionalno zdravje ne gre za življenje in zdravje posameznika, ampak za življenja in zdravje vseh.

Za odločevalce mora biti vsako življenje enako pomembno. Skrbeti morajo, da z omejenimi resursi (strokovnjaki, oprema, denar …) rešijo čim več življenj, da naredijo čim manj škode. Zavedam se, da je to zelo zahtevna in odgovorna naloga, a mora biti opravljana po najvišjih etičnih standardih in strokovnih merilih. Ne gre vedno za odločanje o življenju ali smrti, ampak je treba upoštevati tudi zdravje. Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni ali neobstoj neposredne življenjske ogroženosti.

Vsako leto se povečuje število smrti zaradi srčnožilnih bolezni, raka, sladkorne bolezni, kajenja, alkohola in podobnih vzrokov. Politiki in strokovnjaki mirno odgovarjajo, da je to posledica staranja in nezdravih življenjskih navad. Vsi vemo, da bi brez teh bolezni ti ljudje živeli še kakšno leto, morda desetletje. A pri odpravljanju teh vzrokov prezgodnjih smrti ne ukrenemo nič. Ne ukinemo prodaje alkohola ali tobaka, zdravju škodljive hrane, tudi cest ne zapiramo, ker na njih umre 100 ali 200 oseb. Ali so njihova življenja manj vredna od življenj bolnikov s covidom-19?

Vlada je vse državljane spremenila v kužne in bolne na podlagi neprepričljivih podatkov in nam temeljito spremenila življenja.

Epidemija ni (samo) medicinski problem. Pravzaprav je epidemija obroben medicinski problem. Na razpolago je le nekaj zdravil, protokoli zdravljenja znani, opreme je dovolj. Epidemija je socialni, ekonomski, psihični, pravni, moralni in še kakšen problem, pri reševanju katerega nobena stroka ne more imeti monopola. V času vsake epidemije je treba veliko žrtvovati in stvar družbenega dogovora je, kaj bomo žrtvovali. O tem ne more odločati nekaj vplivnih politikov.

Teorija in praksa zarote

Problem rešiš tudi tako, da eliminiraš spraševalca o problemu – tistega, ki na problem opozori in vpraša po rešitvah. Ki ne verjame odgovorom. Ko izgine spraševalec, izgine tudi problem.
Glavni problem današnjega časa je, da je spraševalcev-nevernikov veliko in vsak dan jih je več, ni pa prepričljivih in verodostojnih odgovorov. Zato število spraševalcev narašča. Eden od mehkih načinov eliminiranja spraševalcev-nevernikov je razglasitev, da so to ljudje z diagnozo. Bolniki. Te je treba zdraviti, da bodo postali normalni t.j. takšni, kot oblastniki pričakujejo, da smo. Če ne začnejo verjeti uradni znanosti, jih je treba spametovati. Najprej z visokimi globami, potem pa z dosmrtno diskriminacijo njihovih otrok (prepoved obiskovanja vrtcev, prepoved šolanja, potovanja), če pa to ne zaleže, pa z njihovo fizično izolacijo in z odvzemom otrok. To spraševalca-nevernika spremeni v upornika, upornika v bojevnika.

Kdor koli zaradi pomanjkanja preverljivih dokazov podvomi o ukrepih, je ožigosan kot pripadnik teorije zarote. Kot da gre za teroristično skupino. Diverzante. Bolnike. Potem ni treba več odgovarjati na vprašanja, dokazovati, razlagati ali se na katerikoli način ukvarjati z vsebino problema, ampak se ukvarjajo z neverniki. Uredniki, novinarji, zdravniki, inšpektorji, policisti, sodniki, politiki, strokovnjaki vseh profilov. Spraševalcem se očita, da so strokovno in moralno nekompetentni, šarlatani, neumneži, neodgovorni, egoisti, paraziti, škodljivci in še in še, a takšni izrazi so premalo konkretni. Brez vsebine. Neuporabni. Zato je treba strokovno, znanstveno in uradno nevernike razglasiti za nenormalne. Jim postaviti uradno diagnozo. Psihiatrija v službi vladarjev je od svojega nastanka zelo ustrežljiva glede izmišljanja novih bolezni, novih diagnoz.

Pred drugo svetovno vojno (pred komaj 80 leti) je psihiatrična stroka navajala 26 patoloških kliničnih stanj. Diagnostični statistični priročnik, ki ga izdaja Ameriško združenje psihiatrov, je nekakšna psihiatrična biblija, ki jo spoštuje psihiatrična stroka na vseh celinah. Prva izdaja iz leta 1952 je obsegala 130 strani in vsebovala 106 psihiatričnih diagnoz. V četrti izdaji se je število diagnoz povečalo na 297, medtem ko je v izdaji iz leta 2014 na 947 straneh opisanih 312 diagnoz. V 52 letih se je torej obseg priročnika povečal s 130 na 947 strani, število diagnoz pa s 26 na 312. Seveda nove diagnoze ne predstavljajo novih bolezni, ampak so posledica »strokovnega« dogovora, kaj je bolezenska motnja. Pri dodatnih diagnozah psihiatrična stroka upošteva kriterije družbe, kaj je normalno vedenje ter vpleta socialne in moralne vrednote. Tako je bila tudi homoseksualnost diagnosticirana kot duševna bolezen. Sedaj imajo diagnozo tudi preveč aktivni otroci.

Torej, vse kar ni normalno vedenje postaja bolezensko, kaj pa je normalno določa oblast, za vsako pa je normalno samo tisto, kar je predpisano, kaj pa je predpisano nam sporočajo mediji. Tudi naši mediji vabijo psihologe in psihiatre, ki upornikom postavljajo diagnoze. V svetu izvajajo kvazi znanstvene raziskave, po katerih bi naj neverniki-spraševalci bolehali za anksioznostjo, psihopatijo, sociopatijo, makiavelizmom, narcizmom. V podkrepitev navajajo nešteto referenc, kjer so ti odkloni od normalnega opisani in tako to blebetanje znanstvenikov in medijev dobi videz znanstvenosti.

Temeljna težava pravijo znanstveni in drugi verniki v uradne resnice, je v subjektivnem dojemanju in razumevanju posameznika. V njegovi nesposobnosti razumeti. Ker v bolnem umu spraševalec vidi le sovražnike, hudobce, zlohotnike. Ker ga niso pravilno vzgajali, ali so ga premalo objemali, morda zlorabljali, v šolah slabo učili. Zato so postali spraševalci-neverniki. Ne zaradi vsakdanjih izkušenj. Kje pa! Z dejanskostjo je vse v najboljšem redu. Le mnogi tega ne vidijo. Vsi, razen teh čudakov z diagnozo, naj bi vedeli, kaj je resnica: da so nalezljive bolezni izkoreninila cepiva, da padec precepljenosti od 95 na 92 povzroči epidemijo, da so znanstveniki častni in pošteni, da se nihče ne laže, da nihče od politikov ali drugih vplivnih ni podkupljiv, da so novinarji zapriseženi resnicoljubi, da je farmaciji stalo zgolj do našega zdravja … Kdor o tem podvomi, je enak tistim, ki trdijo, da je Zemlja ravna plošča.

Strokovno in moralno kompetentni strokovnjaki, za katere ne morejo postaviti diagnoze, ki ne soglašajo z ukrepi, navajajo drugačne dokaze, širijo drugačne resnice, so imenovani odpadniki stroke, sramota za znanost. Predsednik vlade se je pridružil boju proti neposlušnim strokovnjakom in pozval Zdravniško zbornico, naj nepravovernim zdravnikom odvzame licenco. Zdravnik bo postavljen pred dilemo: ali ubogati ali ostati brez službe in ogroziti eksistenco družine, zavreči desetletja študija in dela. Enako se bo godilo farmacevtom, kemikom, biologom, fizikom, novinarjem …Če bo kdo, kljub tem grožnjam in prepovedi govorjenja še naprej javno deloval, mu že zdaj grozijo s kazenskimi ovadbami in zapornimi kaznimi.

Najpomembnejši vzrok, najvažnejši razlog, ključni vir, edina resnična hrana za pandemično nezaupanje v vse institucije je stvarnost takšna, kot je.
Trditev, da je znanost objektivna, neodvisna, zavezana resnici, v službi človeka, da se znanost ne zlorablja, je naivna. Neresnična. Absurdna. Vsaka znanost, kjer naročnik določi namen raziskave, predpiše protokole, metode, vzorce, razpolaga z rezultati, jih tolmači ipd. je neobjektivna, parcialna, uslužna, instrumentalizirana. Koliko znanstvenih raziskav danes poteka brez podpore industrije? Koliko znanstvenikov danes lahko naredi znanstveno kariero brez podpore industrije? Koliko znanstvenih revij z vsemi recenzenti bi danes obstajalo brez podpore industrije? Vprašajmo se še, koliko industrije je danes brez zasebnega kapitala in koliko je zasebnega kapitala brez zasebnega interesa? Zato je možno, da so znanstvene resnice popolnoma različne, da imajo zelo kratek rok veljavnosti. To je resnični humus, na katerem hitro raste nezaupanje.

Industrija, natančneje lastniki kapitala prek svojih nameščencev nadzira znanost in znanstvenike: od njihovega šolanja, zaposlitve, delovnega mesta, kariere, socialnega statusa pa vse do upokojitve. Ne gre za pokvarjene znanstvenike, ne gre za pokvarjene kapitaliste. Tako pač funkcionira ta svet, katerega je (so)ustvarila znanost. Cel svet je (ali pa bo kmalu) v rokah nekaj posameznikov, ti pa imajo imena in priimke, in oni odločilno vplivajo na vse: politiko, znanost, šolstvo, šport, kulturo, informacije. Trditi, da je znanost izven tega vpliva in da bo nevtralna znanost rešila ta planet, je iluzorno. Naivno, neumno in nevarno. Edino je večja iluzija (prevara, zmota), da so za blagor, ki bi ga lahko prinesli neodvisni znanstveniki, največja ovira nevedni in nezaupljivi posamezniki in skupine, ki jih imenujejo pripadniki teorije zarot in jim postavljajo diagnoze. Slutim, da bo te diagnoze v prihodnosti imela večina zemljanov, ki jih bo treba zdraviti ali eliminirati.
Sam sem zelo kritičen do velikanske večine intelektualno lenih ljudi, a uspavala pa jih prav znanost s parolami: ne skrbite, mi bomo dobro skrbeli za vas; vi kar uživajte nezdravo hrano, mi vas bomo pozdravili; za hudo onesnaževanje bomo izmislili čistilne naprave, mi bomo rešili vse vaše težave in vas bomo osrečili. Nič vam ni treba razumeti, mi to obvladamo. Le zaupajte nam. Kdor zahteva zaupanje, ga ni vreden.Teorije zarot, kot jih imenujejo, niso nastale v glavah lenih in uspavanih ljudi. Niso nastale v glavah zlobnih neumnežev. Niso nastale v glavah egoistov, narcisov. Ti skrbijo za svoje interese, za svoje dobro. Niso nastale v glavah psihopatov ali makiavelistov. Ti imajo druge težave. Nastale so v glavah ljudi, ki iščejo smiselne odgovore, a jih ne najdejo, ki iščejo resnico, a je ne najdejo. Nastale so v glavah odgovornih ljudi, ki jih skrbi lastna prihodnost, prihodnost zanamcev. Nastale so v glavah zelo izobraženih, radovednih, kritičnih in odgovornih oseb.

Tehnični napredek, ki ga omogoča znanost, nas lahko stane obstoja. Predati svoje usode znanstvenikom je faustovsko dejanje. Znanost ni več rešitev – postaja problem. Vprašanja, zakaj in kako želimo živeti, kaj so naše vrednote … niso vprašanja za znanost. Znanost odgovarja na vprašanje »kako«, pa tudi to znotraj etičnih meja, ki jih postavljamo laiki. Tako npr. vprašanja o pravici do splava, evtanaziji, smislu življenja, smrti, genski manipulaciji rastlin in ljudi ter podobnem niso vprašanja za znanost.

Ne verjamem v teorije zarote, čeprav so dogajanja v resničnem svetu videti, kot da zarota zares obstaja. Teorija o teoriji zarote je pač teorija, ki si si jo vladarji izmislili, da lažje obračunajo z neverniki in uporniki. Vsaka diktatura si izmisli svojega sovražnika – to je pogoj njenega obstoja. Praksa zarote pa dejansko obstaja. Pa ne takšna zarota, ko bi se nekaj vplivnih zarotnikov zarotilo proti človeštvu. Peščica vladarjev sveta pač skrbi za svoje interese. Nič nenavadnega. A razumeti je treba, da ti multimilijarderji ne morejo biti človekoljubni, če bi bili, nikoli ne bi pokradli toliko denarja. Pohlepljubni so.

Praksa zarote pohlepa proti človečnosti je naravna posledica tistega, kar imenujemo tehnološki napredek, ki ljudi ločuje na koristne in nekoristne, na enakopravne in enakopravnejše. Posledica tehnološkega razvoja je psihološko nazadovanje: ljudje smo še bolj nesrečni, nasilni, sebični, lažnivi, pohlepni … Nič nimam proti znanosti in tehnologiji, a samo dokler ni sredstvo zasužnjevanja večine, dokler služi vsem – da ljudje ne umirajo zaradi pomanjkanja hrane, vode in zdravil, da se ne pobijamo zaradi zaslužkov pohlepnežev, da smo bolj sočutni, razumevajoči, iskreni, radodarni, ljubeči, da ne iščemo na kateri planet bi se lahko preselili, ampak, da ne uničujemo Zemlje.

Iskreno občudujem znanstvenike in znanost. Brezkompromisne, svobodne iskalce resnice. To je morda najvrednejše, kar lahko posameznik naredi v svojem življenju – da išče, se uči, odkriva, razvija svoje talente … Zato že desetletje pomagam, da bi se naučili ločevati neodvisno znanost od prodane, prvinske znanstvenike od tistih, ki zaradi lastnega pohlepa služijo pohlepnim.

Prevare s precepljenostjo in drugi farmacevtski triki

Izpoved anonimne (morda izmišljene) mame, kako sta za ošpicami zbolela njen mož in otrok, ki se nista mogla cepiti zaradi okvarjanega imunskega sistema, zdaj pa naj bi trepetala za njuna življenja, čeprav za ošpicami ne umira skoraj nihče, so objavili skoraj vsi mediji. Anonimna (najbrž neobstoječa) gospa za okužbo obtožuje necepljene državljane in aktiviste za svobodno cepljenje. Komu koristi ta medijski linč in zakaj je nastal ravno zdaj?

Kako preroško sem zapisal v eni svojih objav: »Farmacevtska medicina je očitno zagospodarila nad državo in mediji. V nekaterih državah so začeli kazensko preganjati nasprotnike obveznega cepljenja. Ne zadoščajo več denarne kazni za neposlušne starše, visoke kazni čakajo vse, ki nasprotujejo medicinsko-farmacevtski industriji – tudi neposlušne zdravnike, znanstvenike in druge strokovnjake. Uspelo jim je spreti starše: tiste, ki jih je upravičeno strah cepljenja in tiste, ki jih je neupravičeno strah necepljenih.«

V boj za dobički medicinsko-farmacevtska industrija pošilja na videz nevtralne novinarje in starše, ki s srce parajočimi zgodbami, za svoje trpljenje obtožujejo necepljene državljane. Njim nihče ne more očitati finančnih povezav s farmacijo, ponarejanje raziskav, skrivanje podatkov in podobno. Mediji ne objavljajo zgodb po cepljenju poškodovanih otrok, ker ni uradnih dokazov (potrditev proizvajalcev cepiv in njihovih distributerjev), da so prav cepiva povzročila te poškodbe. Tako tisoče zares tragičnih zgodb (v naši mali državi) ostaja zamolčanih in prezrtih, udarna medijska novica pa je, da je nekdo zbolel za ošpicami. Neverjetno medijsko pozornost povzroča podatek, da je letos za ošpicami zbolelo 42 oseb, pred 45. leti pa je zbolelo 4.092, skoraj 10 krat več, a tudi takrat nihče ni umrl, kljub bistveno nižji stopnji znanja, higiene in medicinske podpore. Nobenemu se ne orosi oko zaradi uničenih življenj otrok in njihovih družin, ker baje ni dokazov, da je to posledica cepljenja. To, da sta dve osebi zboleli za ošpicami pa naj bi bilo dokazano posledica za nekaj odstotkov nižje precepljenosti, kar naj bi povzročali nevestni, neodgovorni, neinformirani in zapeljani starši, ki ne verjamejo v cepljenje. Je to res?

Precepljenost izraža odstotek cepljenih v ciljni skupini v nekem obdobju. Predpostavimo, da je v Sloveniji v enem letu 20.000 otrok, ki bi jih naj po programu cepili in če jih cepijo 19.000 je to 95 % precepljenost. Delež vseh teh otrok v številu prebivalcev v državi je 1 % (20.000 od 2.000.000), delež cepljenih pa še nižji – 0,95% (19.000 od 2.000.000). Ob predpostavki, da drugi prebivalci niso cepljeni (kar se je nujno zgodilo ob uvedbi cepljenja) je precepljenost prebivalstva 0,95%, torej nikakršna (19.000 od 2.000.000). Če se je 50-ih letih, od kdaj smo uvedli obvezno cepljenje, vsako leto cepilo enako število otrok (torej je bila precepljenost vsa leta 95%), je sedanja precepljenost prebivalstva 47,50 % (19.000 cepljenih x 5 let glede na 2.000.000 prebivalcev). Če bi bila v vseh 50-ih letih precepljenost 93%, bi bila precepljenost prebivalstva le za 1 % nižja; namesto 47,50 bi bila 46,50. Da bi bil ta en odstotek tako pomemben, lahko verjame le popolni naivnež ali pa nekdo, ki ima močan interes, da širi takšne neresnice. Edino podatek o precepljenosti celotnega prebivalstva je lahko pomemben, stopnja letne precepljenosti, kot smo videli, je v realnem življenju nepomembna. Omenjanje, da se ošpice pojavljajo, ker je precepljenost v nekaj letih padla na 93% je zelo zavajajoče. Laž! Prevara, ki ji nasedajo neinformirani državljani, mediji in na žalost politiki, kot je to naredil aktualni predsednik vlade, ko je ukinitev obveznega cepljenja neumno primerjal z ukinitvijo vojske in zatrdil, da je država za razliko od nekaterih staršev odgovorna.

Uporaba stopnje precepljenosti pri ugotavljanju kolektivne imunosti je velika manipulacija, ker:
– v državi je približno 832.000 oseb, rojenih pred uvedbo cepljenja, torej necepljenih, nihče pa ne, koliko jih je ošpice prebolelo,
– tisti, ki so cepljeni z enim odmerkom, veljajo za nezadostno cepljene, torej kot da ne bi bili nikoli cepljeni,
– nihče ne ve, ali so tisti, ki so polno cepljeni (dva odmerka) zares zaščiteni in koliko časa zaščita traja, saj veliko polno cepljenih zboli za ošpicami,
– prenašalci virusa so lahko tudi cepljeni, polno cepljeni in preboleli.

Da bi bilo pri vsem tem pomembno ugotavljanje precepljenosti na decimalko in da bi nas moralo skrbeti, ker je precepljenost v nekaj letih padla za kakšen odstotek? Nas imajo za idiote? Očitno. Ali se obnašamo kot idioti? Očitno!

Kakor koli že, stopnja dejanske precepljenosti prebivalstva je neugotovljiva in strašiti z njo je zelo zavajajoče, manipulativno, prevarantsko. Obtoževati necepljene, da so krivi in odgovorni, za pojav ošpic je nestrokovno, neresnično, neetično, podlo.

Na še eno pomembno stvar je treba opozoriti. Jasno in glasno. Proizvajalci cepiva in njihovi distributerji (državni regulatorni organi, ministrstvo za zdravje, nacionalni zavod za zdravje, zdravniška zbornica, zdravniki) vztrajno uporabljajo zavajajočo besedno zvezo, da so cepiva »učinkovita in varna«, podzavest preprostih ljudi to prevaja v »koristna in neškodljiva«. Zakaj zdravniki in vsi drugi ne uporabljajo besed »koristna in neškodljiva«? Za cepiva in vsa druga zdravila? Preprosto zato, ker je koristnost cepiv nedokazana in ker cepiva vsebujejo snovi, ki so škodljive. Pustimo v tem zapisu ob strani številne znanstvene dokaze, da so cepiva nekoristna in škodljiva in se vprašajmo, s kakšnimi dokazi proizvajalci cepiv in njihovi distributerji dokazujejo njihovo koristnost in neškodljivost. Ker teh dokazov nimajo, uporabljajo besede s popolnoma nedoločljivim pomenom: učinkovita in varna. Če se hočemo napiti, je alkohol v zmernih količinah zelo učinkovit in varen, ni pa koristen in je škodljiv.

Kako je s cepivi? Če bi bilo pri cepivih razmerje med koristnostjo in škodljivostjo podobno kot pri antibiotikih, nikjer na svetu ne bi obstajali nasprotniki (obveznega) cepljenja. Če bi proizvajalci in njihovi distributerji imeli enako prepričljive dokaze za cepiva kot za antibiotike, bi jih objavili. To bi bil dokončen konec planetarnega cepilnega odpora. Namesto teh dokazov, v bolj pošiljajo prestrašene državljane in podkupljene strokovnjake, politike in medije. Če bi bila cepiva varna in neškodljiva, bi proizvajalci prevzeli odgovornost za škodo in plačali milijardne odškodnine, tako jih plačujejo davkoplačevalci, torej tudi tisti, ki so prisilno cepljeni in so s cepivi poškodovani.

Le upanje je močnejše od strahu. Upanje, da obstaja nekaj, kar bo preprečevalo bolezni, odpravilo trpljenje in podaljšalo življenje je močnejše od strahu pred posledicami te skrbi. Kjer je upanje, ni znanja, kjer ni znanja, je vera, kjer je vera, je konflikt. Konflikti med tistimi, ki verjamejo in tistimi, ki ne verjamejo. Konflikti o tistem, kar je znano, ne obstajajo. Konflikti med verniki in neverniki so najbolj krvavi konflikti v zgodovini človeštva. Zdravila (cepiva sodijo med zdravila) ne bi smela biti predmet vere, ampak racionalne presoje o koristnosti in škodljivosti.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko skriti. Njim ne bo treba neposredno nasprotovati predlogu zakona o odpravi obveznega cepljenja, za kar se je začel postopek zbiranja podpisov. In prav ob začetku te akcije se je pojavil medijski linč (to je začetek resničnega linča) tistih, ki terjamo jasne, konkretne, prepričljive in preverljive dokaze o koristnosti in neškodljivosti cepljenja, predsednik vlade pa je pohitel z izjavo, da bo obvezno (prisilno) cepljenje ostalo.

Proizvajalci in distributerji cepiv so lahko mirni. Verniki in plačanci bodo opravili ves posel.

Drugi intervju na maribor24.si

V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi

Ivan Soče o vzgoji, odraščanju in starševstvu: “V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi”

Prvi intervju na maribor24.si

Zdravstvo skrbi le za bolezen in kravje mleko je samo za teličke

Borec za resnico Ivan Soče: O tem, da zdravstvo skrbi le za bolezen in da je kravje mleko samo za teličke

Ne sramotite otrok

Opažam, da starši (tudi stari starši) zelo pogosto tudi pred tujci sramotijo svoje otroke, ne zavedajoč se, kako resne posledice lahko imajo takšna dejanja za otrokovo kasnejše duševno zdravje, predvsem če to počnejo pri otrocih starih do četrtega, petega leta.
Starši najpogosteje pred drugimi spravljajo otroka v neprijeten položaj z na videz nedolžnim opozarjanjem, da ni rekel »prosim« in »hvala«, opozarjajo ga kako mora jesti, piti, sedeti … nekateri so bolj grobi in neusmiljeni z zmerjanjem v slogu »kako si ti neroden«, »si kot pujs!«, »si neumen?« in podobno.
Opazujte otroka, kako ob takšnih opozorilih obmolkne, se zapre vase, povesi pogled, morda odide, preneha sodelovati, postane žalosten ali agresiven … Zmeraj, ko otrok kaj podobnega naredi, pokaže, da se počuti ponižano, da ga je sram, in prav sram je eno najbolj uničujočih čustev. Zaboli ga, ko ljudje, za katere je prepričan, da ga brezpogojno ljubijo in do mnenja katerih mu je najbolj stalo, javno govorijo, da ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, da ne ravna prav in da kot takšen ni sprejet.
Z opozarjanjem na slabo vedenje ali slabe lastnosti starši najpogosteje v resnici opravičujejo lastne vzgojne neuspehe. Starši ne bi smeli reševati svojega ugleda, tako da sramotijo otroka, češ mi že vemo, kaj je lepo vedenje, le otrok ne uboga. Otroka ne vzgajamo ob obiskih in v javnosti. Doma zamujenega ne moremo nadomestiti. Če že moramo ukrepati, potem to naredimo tako, da ohranimo otrokovo integriteto, ponos, občutek visoke vrednosti in samospoštovanja. Otroku raje pomagajmo, kot da ga opozarjamo, sodelujmo in ne ocenjujmo, motivirajmo in ne zaničujmo.
Otroštvo ni prav veselo obdobje, ne otežujmo ga dodatno! Ni lahko biti otrok. V svojem umu in svoji duši mora reševati mnogo težav, skoraj ves čas je v konfliktu z zunanjim svetom, ki je svet odraslih. Ničesar sam ne more, ničesar ne zna, v celoti je odvisen od odraslih, od njihove dobre volje, dobrega počutja, znanja … Otrok se v tem obdobju uči, kako zadovoljiti svoje potrebe in uresničiti svoje želje. Da je to za otroka izjemno dramatično obdobje, dokazuje dejstvo, da prav iz tega obdobja izvirajo najresnejše travme, najgloblje duševne poškodbe in osebnostne motnje ter številne psihosomatske bolezni, ki jih povzročijo tudi »ljubeči« starši, ki se o vzgoji otrok nočejo naučiti.

Ne brez razloga (ne trdim, da je to edini razlog) se ne spomnimo lastnega otroštva oz. v otrokov spomin starši vtisnejo lastno videnje njegovega otroštva. Vsak starš si želi, da je njegov otrok srečen in želi, da se spominja lepih, srečnih trenutkov. Tako je otrok po pripovedovanju staršev imel veselo in brezskrbno življenje, v njegovi podzavesti pa so skrite travme, drame, strahovi … To romantiziranje otroštva je posledica velikih skrbi odraslih, ob katerih so otroške skrbi za odrasle videti mikrominimalne. Za otroke so pogosto prevelike.
Priznam, da staršem ni lahko, redko kdaj se zavedamo, da je otroku še težje. Nenaraven način življenja, na katerega otroka pripravljamo v nenaravnih okoliščinah, terja nenaravne, naučene prejeme. Če staršem pred stotimi leti ni bilo treba znati brati, danes je dobro, da veliko berejo. Da se naučijo kako izgrajevati zdravo osebnost. Če naši predniki o vzgoji niso potrebovali nobenih naučenih znanj (dovolj so bile lastne in družinske izkušnje), danes je starševstvo skoraj poklic. Tudi otroci niso, kar so nekoč bili. Ker starši (in tudi drugi vplivni) tega ne obvladajo, so posledice naraščanje vseh oblik duševnih bolezni, nasilja, depresije oz. osebnostnih motenj – skoraj vse imajo korenine v prvih petih letih življenja. O tem so soglasne vse psihoanalitične šole (smeri).

Samo ljubezen je premalo. Otroci potrebujejo še veliko drugih stvari, ki jim jih moramo dajati z ljubeznijo in s spoštovanjem. Poudarjam “s spoštovanjem”. Količina ljubezni ne obstaja. Ne moremo je niti zmanjšati niti povečati. Ljubezen je kvaliteta in ne kvantiteta.

Ivan Soče – zakaj vam ne verjamemo?

NASILJE V MEDICINI – 4. dejanje; finale, crescendo

Pismo Samirja Šabića, dr. med., spec. in moj odgovor

V članku v Večeru sem se odzval na ugotovitve Zdravniške zbornice, da so zdravstveni delavci, predvsem zdravniki, izpostavljeni nasilju bolnikov in da ti celo ogrožajo življenja zdravnikov. Nakazal sem, da je medicinsko nasilje eno najbolj perečih družbenih vprašanj, ki ga mnogi ne vidijo ali ga prikrivajo ali pa ga vidijo in priznajo, a ga vendar prenašajo, ker verjamejo, da jim bo prav ta in nobena druga medicina pomagala do zdravega in dolgega življenja. Na to zablodo je bilo treba opozoriti in pokazati, da je farmacevtska medicina tudi zelo nasilna, škodljiva, da tudi po nepotrebnem pohablja in ubija ter da so zdravniki navadni ljudje, ki so zmožni nasilja in zločinov. Ta članek lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/pisma-bralcev-nasilje-v-medicini-1003…

Na moj članek se je odzval zdravnik Samir Šabić, ki v ničemer ni dokazal, da sem navajal neresnice, mi pa je očital sovraštvo do medicinskega osebja, moj članek pa označil kot sovražni govor in navajal še druge podobne »argumente«, da medicinskega nasilja ni, če pa že je, da gre za zelo redke, posamične primere. Njegov odgovor lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/nasilje-v-medicini-2-10035138

Ker je bilo potrebno pojasniti, da je zdravnik Šabić poskusil zgolj relativizirati moje ugotovitve o medicinskem nasilju, jih bralcem prikazati kot moje izmišljotine zaradi sovraštva do medicine ter opozoriti, da medicinsko nasilje resnično obstaja, pokazati njegove širše razsežnosti in nevarnosti, sem napisal odgovor, ki ga lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/prejeli-smo-nasilje-v-medicini-3-1004…

Nekaj dni po objavi zgornjega dogovora sem prejel pismo g. Šabića. Predlagal sem mu, da na svojem blogu in FB strani objavim njegovo pismo in svoj odgovor, a soglasja nisem prejel. Zato v nadaljevanju objavljam zgolj moj odgovor, ki je nepomembno dopolnjen s pojasnili, kaj so očitki g. Šabića, da lažje razumete o čem pišem.

Objava mojega pisma je pomembna, ker pojasnjuje, s kakšnimi argumenti in na kakšen način zdravniki obračunavajo s kritiki delovanja medicine. Istih metod so se posluževali tudi drugi zdravniki, a o tem boste brali kasneje. Ne gre zgolj za poskus diskvalifikacije avtorja namesto soočenja vsebinskih argumentov, ampak za prikaz na kako primitiven, klevetniški, nepošten in nečasten način to zdravniki počnejo. Zdravnik Šabić mi je napisal: “Pacientom, ki me od objave v Večeru sprašujejo o vas in vaših metodah, sistematično povem resnico o vas. Prav takšno, po enakem vrstnem redu, kakor sem jo navedel zgoraj.” Torej je vsebina pisma g. Šabića na neki način postala javna, zato imam moralno pravico na njegovo pismo odgovoriti javno. Tako bodo tudi njegovi radovedni pacienti imeli možnost spoznati Šabićeve metode in njegove resnice oz. laži in podtikanja o meni.

Spoštovani g. Šabić!                                

Hvala za vaše pismo. Sicer menim, da je najino osebno dopisovanje še manj koristno od javnega nastopanja, kje piševa o različnih temah: jaz o medicinskem nasilju, vi o meni, pa vendar je prav, da odgovorim na vaše pismo, čeprav v ničemer ni povezano z mojim člankom Medicinsko nasilje.

Že naslov vašega pisma »Ivan Soče – zakaj vam ne verjamemo?« je absurden. Nikoli nisem niti zahteval niti pričakoval, da bi mi kdo verjel. Če ste prebrali nekaj mojih člankov, ste se lahko prepričali, da bralce nenehno opominjam, naj nobenemu ne zaupajo, ne verjamejo. Vsako zaupanje se izčrpa takoj, ko se ga zahteva. Zato ga nikdar nisem zahteval za razliko od zdravnikov, ki terjate slepo zaupanje bolnikov in sami (slepo) zaupate farmacevtski industriji in regulatornim organom. O tem sem obširno in argumentirano pisal tudi v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

Na začetku g. Šabić piše: “Predstaviti vam želim, kako vas vidimo strokovnjaki, ne samo jaz, marveč tudi kolegi, ki vas poznajo iz medijev in so prav tako z zanimanjem prebirali najino dopisovanje”. Namesto, da odgovori na vprašanje, zakaj mi ne verjame z vsebinskimi argumenti (da sem pisal neresnice, potvarjal podatke, zamolčal pomembna dejstva ipd.) zdravnik Šabić našteje “4 naslednja neizpodbitna dejstva:

1. Po izobrazbi ste ekonomist
2. Vaša alternativna ideologija vam pomeni vir dohodka
3. Za morebitna posameznikova ravnanja, ki bi izhajala iz vaših osebnih prepričanj (ki delujejo sugestivno) si ne upate prevzeti nikakršne (pravne) odgovornosti
4. Ideološki dualizem” ter k vsaki točki doda komentar.

Zame je povsem nepomembno, če mi kdo verjame ali ne. To ni moja skrb. Jaz le pošteno, objektivno in kritično premišljujem o življenju v vseh njegovih segmentih. Medicina je družbeni fenomen in kot takšna je podvržena družbeni kritiki, torej kritiki vsakega državljana. Ne more biti res, da le zdravniki kritično pišete o medicini, kar bi bil nevaren precedens.

Ne vidim nobenega racionalnega razloga, da ste si zastavljali vprašanja o meni, namesto da bi se vprašali o resničnosti mojih navedb. Je to sicer stara, preizkušena metoda lotevanja avtorja namesto njegovega dela, a jo uporabljajo le tisti, ki nimajo argumentov. Vsakič, ko to kdo počne, javno prizna, da nima protiargumentov in da je avtor imel prav. Morda le kakšen naivnež nasede.

Razumem, da ste v svoji prizadetosti zaradi mojih argumentiranih navedb o medicinskem nasilju jezni name in se posledično ukvarjate z menoj, a že nekoč so opozarjali, da »ne ubijte sla zaradi slabih novic, ki jih prinaša«.

Navajate nekaj »neizpodbitnih dejstev« o meni, ki s temo moje objave nimajo nič skupnega. Zakaj ste to storili? Zato, ker je vaš kriterij, po katerem presojate resnico, lastna stopnja zaupanja. Po vašem je resnično tisto, kar koli izreče nekdo, ki mu zaupate in je neresnično tisto, kar koli napiše nekdo, ki po vaši presoji ni vreden zaupanja. To je popolni antiintelektualizem. Tako delujejo samo verniki. Vsak resnicoljub lahko izreče neresnico (ali celo laž) in vsak lažnivec lahko izreče resnico.

Če je stopnja zaupanja za vas tako pomemben kriterij, bi pričakoval resnejšo in odgovornejšo presojo, ali je nekdo vreden zaupanja ali pa ne, a tega niste storili. Ste le zelo površno navedli nekaj nepomembnih podrobnosti o meni, nekaj necelovitih informacij, nekaj neresnic, malo podtikali, natolcevali in to neužitno šarado imenovali »neizpodbitna dejstva«, ki jih posredujete celo svojim pacientom in kolegom. Nedostojno intelektualca, ki se še povrh sklicuje ne moralo. Ni moteče, da uporabite vso možno jezikovno, logično in drugo akrobatiko, da poskusite rešiti čast in dobro ime zdravnikov, a tega častni in pošteni ljudje ne delajo tako, da brez argumentov rušijo čast in dobro ime drugega. Ko ne morete dokazati, da pišem neresnice, se lotite mene osebno, češ da nisem vreden zaupanja in naj bi bilo, po vašem, vse kar napišem, samo po sebi neresnica. Razumem: cilj opravičuje sredstva. V smeh pa me spravlja, da ne vidite prozornosti te zlagane drže, da naj bi vam zaupali zgolj zaradi končane neke fakultete in da živite v iluziji, da je vaše presojanje, kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne, vnaprej verodostojno. Ker ste zdravnik? Ha, ha. Verjeli ste, da je neko zdravilo varno in učinkovito in ste zahtevali, naj bolniki zaupajo vam. Kaj ste naredili, ko se je izkazalo, da je nevarno in je bilo umaknjeno iz prometa? Kaj storite, ko berete pogoste informacije o dokazanih in priznanih kaznivih dejanjih farmacije, o prikrivanju stranskih učinkov zdravil, o podkupovanju, prirejenih raziskavah …? Ste jim pisali pisma? Ste o teh kriminalnih dejanjih razpravljali s svojimi pacienti? Ne obtožujem vas, le opisujem kako zdravstveni sistem funkcionira.

Pa pojdimo po vrsti o vaših »neizpodbitnih dejstvih«.

Po izobrazbi sem ekonomist

Trdite, da “nisem uspel znotraj svojega dejanskega poklica”, hkrati pa zapišete, “da je vodenje podjetja skladno z mojo izobrazbo”. Torej, če je moje podjetje uspešno, potem sem uspel znotraj svojega poklica, mar ne? O moji poslovni karieri ne veste ničesar, o mojih poslovnih (ne)uspehih prav tako ne, a to ni predmet debate in na noben način ne vpliva na vsebino objavljenega članka. Če želite laž o mojem kariernem neuspehu navajati kot argument, naj vam bo. Za vas bi to morala biti ponižujoča raven diskusije, meni je vseeno. Navajen že takšnih intelektualnih primitivizmov, diskutantom ponujam še nekaj argumentov, kot npr. da sem bil član zveze komunistov, da sem nekaj krat plačal globo zaradi prehitre vožnje, da ne maram kivija in še kaj bi se našlo za kronske dokaze, da medicinskega nasilja ni, da je kravje mleko za ljudi popolna hrana, da presejalni programi rešujejo življenja …

Zakaj nočete videti, da moj članek (in vso moje javno delovanje) ni strokovno medicinsko pisanje in da se v medicinsko stroko nikoli nisem vmešaval. Nikjer nisem pisal o (bio)kemiji in drugih strokovnih rečeh. Tam, kjer sem to počel, sem zgolj citiral ugotovitve najuglednejših znanstvenikov. Ker se nisem nikoli vmešaval v strokovna medicinska vprašaja, je moja strokovna izobrazba brezpredmetna in omenjanje le-te je nekorektno. Beden poskus preusmerjanja pozornosti. Nemogoče je ne videti razlike med kritiko medicinskega sistema (nasilja v medicini) in vpletanja v strokovne odločitve (diagnoza, terapije …), to lahko poistoveti le zaslepljen ali zlonameren človek.

Kot dokaz mojega šarlatanstva ste navedli članek iz Mladine https://www.mladina.si/176364/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer neka “zaskrbljena zdravnica na robu obupa” nad mojim pisanjem navaja prav ta ključni argument – da nisem zdravnik. G. Šabić, če bi želeli biti vsaj malo pošteni, bi omenili tudi moj odgovor na ta članek, a očitno v zdravniških vrstah kroži le članek zdravnice – očitno mnenjske voditeljice. Elementarno pošten človek, ki navede prvi vir, bi moral navesti še tega: https://www.mladina.si/176647/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer sem razkril laži novinarja iz prvega članka ter dokazal, da ne gre za moje ugotovitve o škodljivosti kravjega mleka za zdravje ljudi, ampak za citate iz raziskav najuglednejših raziskovalnih institucij. Torej ni šlo za konflikt Ivan Soče, nestrokovnjak-šarlatan proti štirim zdravnikom-strokovnjakom, ampak za konflikt med svetovno najeminentnejšimi doktorji znanosti, ki navajajo celovito resnico o kravjem mleku nasproti štirim slovenskim zdravnikom, ki škodljivost kravjega mleka za zdravje ljudi prikrivajo. Celo nasprotno: zdravnica, iniciatorka in glavna protagonistka gonje proti meni, ki je sama napisala članek za Delo, drugi zdravniki so ga le podpisali in ta stališča zlagano predstavljali kot stališča uglednih državnih in strokovnih ustanov, je sodelovala pri reklamah za mlečne izdelke. Če ste zares željni verodostojnosti, preberite mojo knjigo Boj za resnico o kravjem mleku, kjer sem objavil veliko dokumentov o neverodostojnosti slovenskih zdravnikov (laganju, prikrivanju resnice, ponarejanju, navzkrižju interesov). Tudi na vsebino knjige in na moj odgovor štirim zdravnikom v Delu ni bilo odziva zaskrbljenih in obupanih zdravnikov (tako so se sami imenovali) in ni bilo dokazov o moji nekompetentnosti.

Če je laik, ki se loteva strokovnih vprašanj na napačen način šarlatan, potem je strokovnjak, ki prikriva celovito resnico in svojih pacientov ne opozarja na dokazano škodljivost hrane, zdravil ali medicinskih posegov, preprosto zločinec.

Argumenti in dokazi iz mojih knjig in člankov niso posledica mojih prepričanj. Ne funkcioniramo vsi enako, g. Šabić. O ničemer nimam vnaprejšnjih prepričanj, sodb. Nimam predsodkov, vnaprejšnjih sodb. Tega vi ne morete vedeti, zato tudi ne morete vedeti o nasprotnem. Zakaj torej pišete o nečem, o čemer ne morete vedeti? Zakaj pišete o meni, če o meni, razen izobrazbe in delovnega mesta, ne veste ničesar? Otročje je. Neresno. Ni treba biti Tesla ali Edison, da bi vedel, da je žarnica pregorela, a vi hočete prav to – po vašem o tem, ali je žarnica pregorela ali ne, lahko sodi le električar, o nasilju v medicini in o vseh napakah v zdravstvenem sistemu pa izključno zdravniki.

Uspešni in neuspešni direktorji, trgovci, novinarji, igralci in drugi so osebe s končano medicinsko fakulteto in tega nihče ne problematizira, ker ni problematično. Zdravniki so kritiki političnega sistema, pravnega, prometnega, socialnega … Tako je tudi prav. Enako je prav, da smo nezdravniki kritiki zdravstvenega sistema.

Tržim svojo ideologijo

Pišete: “Dejstvo, da tržite svojo ideologijo (v obliki knjig, prehranskih dodatkov in predavanj), je zelo povedno. Od promocije imate torej neposredno finančno korist.” Nobene ideologije nimam, spoštovani g. Šabić. Nobene. Omenili ste, da imam “alternativno ideologijo”, kar bi pomenilo, da sem za “alternativno medicino” in proti uradni medicini, kar z ničemer ne morete dokazati, ker preprosto ni res. Vaš dvom o moji kredibilnosti je vaša zasebna stvar, če pa z njim javno opletate, potem je treba postreči dokaze. Veliko mojih člankov so objavljali v Delu, Dnevniku, Večeru, bil sem gost v številnih nekomercialnih televizijskih in radijskih oddajah (Dobro jutro, Nočni klub …), imel veliko javnih predavanj na povabilo knjižnic, knjigarn, društev bolnikov, Večera… in nikoli nobenega nastopa nisem organiziral sam ali moje podjetje.

Ko so mediji objavili moje javno pismo ministru za zdravje, me je takratni minister naslednji dan povabil v kabinet na pogovor o mojih pogledih na zdravstveni sistem, ker me je imel za verodostojnega, za nekoga, ki o delovanju zdravstvenega sistema nekaj ve.

V svoji zaslepljenosti z dokazovanjem moje neverodostojnosti omenjate knjigo Moč vitamina D, češ, da “imam interes napihovati negativne vplive pomanjkanja vitamina D.” Spodobilo bi se, da bi omenili, da je knjigo strokovno ocenilo šest doktorjev medicinskih ved, dva doktorja znanosti s področja prehrane in ena zdravnica, specialistka družinske medicine. Med njimi je nekaj profesorjev na medicinski fakulteti in tudi dr. sci. in dr. med, ki je doktoriral prav na področju vitamina D. Nihče mi ni očital nobenega pretiravanja, nihče ni omenjal moje diplome, tudi v enem letu, kolikor je knjiga na tržišču, ni bilo nobenega tovrstnega komentarja.

V treh mojih knjigah, ki so povezane z zdravjem oz. zdravstvom in v 200 javno objavljenih člankih nihče ni ugotovil ničesar ideološkega, ničesar neresničnega, ničesar neargumentiranega. Vse to govori, da me imajo mnogi (med njimi so tudi zdravniki) za kredibilnega, verodostojnega, strokovno in moralno kompetentnega avtorja.

Kritični, intelektualno potentni ljudje se lotevajo vsebine in ne razpredajo na ravni klevet, ali bi kakšna druga založba izdaja moje knjige, v prazno pišejo o načelnih konfliktih interesov, o ideologijah, o možnih pretiravanjih …

Ne prevzemam odgovornosti

Pišete, da si “svoje ideologije ne upam lansirati v obliki eksplicitnih nasvetov, ker ne želim prevzeti odgovornosti.” Nikoli ne delim nobenih konkretnih medicinskih strokovnih nasvetov. Nikoli nisem postavljal diagnoz, prognoz, svetoval pri kakršni koli medicinski terapiji. Moj edini nasvet je: ne zaupajte zdravnikom na slepo. Pridobite si dodatne informacije od drugih zdravnikov. Zase ste edinstven na tem svetu, za zdravnika ste eden od tisočih pacientov. Zdravniki so navadni ljudje. Med njimi so tudi leni, neodgovorni, neorganizirani, utrujeni, nenaspani, naveličani, bolni, bahavi, površni, neodgovorni, nepošteni, takšni, ki lažejo, kradejo, ubijajo …, tudi najboljši zdravniki delajo napake, zato obstaja drugo mnenje, konzilij … Moj nasvet je: bodite odgovorni, samozavestni, zahtevni. Zdravnik je vaš serviser. Vi ga plačate. Enak nasvet velja za obnašanje pri odvetnikih, sodnikih, policistih …

Omenjate moje stališče do cepljenja. Kakšno pa je to stališče? Nimam ga. Vse, kar o cepivih pišem, je bolj ali manj v obliki vprašanj, na katera nihče ne odgovarja. Opozarjam na pomanjkanje dobrih dokazov, citiram ugledne znanstvenike, navajam dokaze o prirejanju rezultatov raziskav, o prikrivanju sestave cepiv, o cepilni diktaturi … Očitno je za medicinske vernike že samo spraševanje o utemeljenosti vere greh!

Omenjate moj odnos do presejalnih testov. Spet ste napisali neresnico: “ustvarili ste si svojo lastno sliko.” Nisem si ustvarjal nobene slike. Če bi brali te članke, bi lahko prebrali, da sem zgolj navajal izkušnje in prakso iz drugih držav ter javno dostopne znanstvene članke iz uglednih medicinskih revij. V javni polemiki v Delu in Večeru sem s številkami dokazal, da presejalni programi niso tako učinkoviti, kot to trdijo njihovi promotorji in da pri promociji ne omenjajo vseh negativnih posledic teh testov, ki so znanstveno dokazane ter da poveličujejo njihove rezultate. V polemiki so sodelovali vsi trije vodje presejalnih programov, a nihče ni zavrgel niti enega mojega argumenta ali dokazal neresničnost niti ene navedbe. Ničesar neresničnega nisem zapisal, ničesar neargumentiranega. Torej ni šlo za mojo zgrešeno sliko o presejalnih programih proti stroki, ampak za predstavitev dognanj medicinske stroke v razvitejših državah, ki jih naši zdravniki prikrivajo (ne morem verjeti, da jih ne poznajo) in kar naprej na enak način novačijo državljane v te programe. Če bi se le z enako zagnanostjo borili proti vzrokom za nastajanje raka. Če bi želeli ustvariti celovito, pošteno sliko o tej temi, bi prebrali te objave (dostopno tudi na http://www.soce.si/?p=1533) in navedli, kje sem zmotil oz. napisal neresnico. Trije zdravniki v javni polemiki niso našli niti ene takšne navedbe, a ste vseeno presejalne programe zlorabili za poskus moje diskvalifikacije.

Kako lahko človek, ki prisega na lastno integriteto, zapiše nesramno laž: “vam je odgovornost pri delu povsem tuja. Ne nosite in nikoli v življenju niste nosili odgovornosti odločati o čem pomembnem…” Kako to veste, spoštovani zdravnik? S čim to lahko dokažete? Kako si lahko izmislite takšno podlost?

Za vse, kar sem objavil ali rekel prevzemam vso odgovornost, moralno, materialno in kazensko. Ne poznam nobenega, ki bi zaradi mojega pisanja utrpel kakršnokoli škodo, če ne štejem prizadetih “egotov” zdravnikov, politikov, novinarjev, zdravilcev, cerkvenih funkcionarjev, duhovnih gurujev …

Sem ideološki dualist

Pišete, da sem zelo kritičen do farmacevtske medicine in spravljiv do medicinskega osebja ter da sem zaradi tega ideološki dualist. Tukaj ni nobenega dualizma, nobene ideologije, nobenega dobrikanja zdravnikom. Če vi ne vidite logične povezave, to še ne pomeni, da ta ne obstaja. Prav razumevanje celote (dobrega in slabega) delovanja medicinske industrije mi ne more “nižati kredibilnosti”, kot zatrjujete. Nasprotno. Jaz nisem proti in nisem za. Sem nevtralen opazovalec, ki poskušam kolikor le zmorem, opisovati objektivno dogajanje. Nisem navezan na videno, na svoje zaključke. Zmeraj znova opazujem. Z veseljem bom objavil vse napačne navedbe, ponižno prosil za odpuščanje za vse neresnice, a mi tega do zdaj ni bilo treba. Že pred leti sem zapisal v Dnevniku “Občudujem in spoštujem zdravnike, ki so predani bolniku in sami težko preživljajo v takšnem zdravstvenem sistemu. Takšni si zaslužijo našo javno podporo. Potrebujejo jo. In mi potrebujemo njih.”

Videti je, da vi ne vidite razlike med lastnim delovanjem v lastni ambulanti in medicinsko industrijo, katere sestavni del ste. Morda vam bo pomagal eden najbolj znanih zdravnikov na svetu, prof. dr. Peter Gøtzsche vodja nordijskega Cochrane Collaboration, ki trdi, da farmacevtska industrija uporablja enake metode kot organizirane kriminalne združbe in mafija. Z laganjem, prikrivanjem, podkupovanjem zdravnikov, akademikov, urednikov revij, strokovnih in laičnih organizacij bolnikov, bolnišnic, novinarjev, regulatorjev in politikov so zakrivili milijone smrti, ne da bi kdor koli od vodilnih v farmacevtskih firmah končal v zaporu. Milijardne odškodnine so bile izplačane le, da bi prikrili pravo resnico. Ta isti zdravnik piše: bolniki slepo zaupajo zdravnikom, zdravniki pa farmacevtom – tako je krog sklenjen. Drugi zdravnik, dr. Torre, pa piše, da je “farmacija ponižala zdravnike v preproste pill pusherje, trgovske distributerje svojih izdelkov.” Na to temo je napisano na stotine knjig, mnoge so napisali zdravniki.

Medicinskega nasilja ni, ker je Ivan Soče ekonomist

Pišete, da vas pacienti sprašujejo o mojih metodah. O katerih metodah naj bi spraševali, če nimam nobenih metod? Morda so spraševali, ali je res, kar sem napisal o medicinskem nasilju, vi pa ste najbrž odgovorili: “Medicinskega nasilja ni, ker je Soče ekonomist!” In so bili vaši pacienti potolaženi. Vesel sem, da kljub preštevilnim pacientom, kot ste zapisali, najdete čas za pogovor s pacienti o medicinskem nasilju. Za pogovor o meni je škoda časa. Jaz sem nepomemben, pomembno je tisto, kar zapišem. Zanimivo je tudi, da imajo vaši pacienti interes za pogovor o mojih metodah in da za to žrtvujejo nekaj dragocenih minut, kolikor jim je odmerjeno pri obisku zdravnika. Ohranjanje lastnega ugleda in ugleda medicine z laganjem in insinuacijami o meni ter navajanjem popolnoma nepomembnih podatkov ne koristi vašim pacientom. To, da vam bolniki pritrjujejo, je najbrž izraz strahu in ne zaupanja, a zdravniški napuh tega ne more ločiti.

G. Šabić piše: “Sprašujem se, kako boste ravnali takrat, ko boste tudi vi zboleli. Recimo, da boste potrebovali nujni operativni poseg. Ali boste tudi takrat razmišljali o tem, ali bo kirurgu od vročine in napora kapljal pot v operacijsko polje? Boste v operacijo sploh privolili ali boste zavzeli pokončno držo in jo zavrnili? Da ne omenjam potrebe po medikamentoznem zdravljenju. Boste takrat ohranili svoj karakter in vse zavrnili na svojo škodo, zato da ne ugodite farmacevtskemu lobiju in se predate zdravniškemu nasilju? Če boste karkoli od naštetega storili, si boste zaslužili moje iskreno spoštovanje in priznanje za pogum.”

Hvala g. Šabić, a ne skrbite za moje zdravje in moje ravnanje. Zmeraj se bom odločil, tako kot je prav. Nikoli nikogar nisem odvračal od medicinske obravnave in sam je uporabljam, ko ocenim, da je to potrebno. Zdravniške oči (vsa čast izjemam) vidijo dve vrsti bolnikov. Prvi so verniki, ki se zdravnikom popolnoma podredijo in jim brezpogojno zaupajo, drugi pa so neverniki, ki bi jih zdravniki najraje nagnali iz svojih ordinacij (ti poskusi so že bili). To je novi tip bolnikov, ki so izobraženi, kritični, zahtevni in pogumni. Podtikati nam sovraštvo, popolno zavračanje sodobne medicine in nas izzivati, naj odklanjamo zdravljenje, je skrajnje neetično. Zanesljivo ne bom odklonil zdravljenja in ne bom umrl zato, da bi si zaslužil vaše spoštovanje. Vprašajte pa sebe, ali bi me kot bolnika obravnavali enako kot sorodnika ali pa bi me obravnavali kot sovražnika. Mene vaš odgovor ne zanima.

Zgodbica s kapljanjem znoja s kirurgovega čela je značilna in kaže na hudo dvoličnost in sprenevedavost. Namesto da se kot etičen zdravnik vprašate, zakaj je neki drugi zdravnik za nepotrebno provizijo porabil denarja za nekaj tisoč klim, mene sprašujete, ali bi se pustil operirati prepotenemu zdravniku. Na moj članek na to temo v Večeru pred enim letom se nihče ni odzval. Kje so bili prepoteni kirurgi in etični zdravniki, ko je v zasebne žepe šlo denarja za nekaj tisoč klim? Narobe svet, a kaže, kako ste zdravniki samozaščitniški in nekritični do vsega zdravniškega in sovražni do vsakega kritičnega državljana.

Meni očitate načelni konflikt interesov, vi naj bi bili povsem neodvisni od farmacije, češ, da ničesar od te industrije ne prejemate. Mar ne vidite, da ste eksistenčno odvisni od farmacije, brez katere je sodobna medicina mrtva, vi pa brez sedanje službe. Ne gre za teorijo, ampak za resničnost. Pred leti je direktorica jeseniške bolnišnice javno grozila z zaprtjem le-te, ker jim je Salus zaradi večmilijonskega dolga ustavil dobavo farmacevtskih izdelkov. V nekem članku sem pisal, da niso največja težava številni podkupljeni zdravniki, ampak dejstvo, da je farmacija »kupila« celotno medicino.

Mit o medicini, utemeljeni na dokazih, se ruši. Farmacevtska industrija je dokazano najbolj goljufiva od vseh industrij in to spoznava vse več državljanov in tudi zdravnikov. Obstaja pa močnejši temelj medicine. To je medicina, utemeljena v strahu pred boleznijo in smrtjo ter v upanju, da medicina zdravi, odpravlja trpljenje in podaljšuje življenja. Če ne zdaj, pa bi naj kmalu. O dokazih o uspešnosti ali neuspešnosti farmacevtske medicine ni kaj za debatirati. Dokazi so dokazi. Tudi prikriti prej kot slej pridejo na dan. Prava nevarnost nastajajoči medicinokraciji preti s strani medicinskih nevernikov, ki niso prestrašeni in ponižni bolniki. So izobraženi in zahtevni naročniki medicinskih storitev in se ne klanjajo pred vsakim stetoskopom. Seveda je farmacevtska medicina tudi koristna, pogosto nenadomestljiva, a o tem je še preveč (samo)hvale in ni tema najine debate.

Za konec

Ni važno, kdo kaj reče. Pomembno je, ali je izrečeno resnica. Če prst luno kaže, le norec v prst gleda, pokvarjenci pa pozornost drugih usmerjajo na prst.

Lepo vas pozdravljam, Ivan

Artritis je ozdravljiv

Artritis je splošni izraz, ki se nanaša na vnetja v kateremkoli sklepu, ki jih spremljajo bolečine, otekanje, rdečica in otrdelost. Poleg sklepov se vnamejo in prenehajo normalno delovati tudi mnoga druga tkiva in organi. Po dalj časa ponavljajočih si vnetij, postanejo sklepi trajno deformirani in pohabljeni. Pri številnih ljudeh bolezen napreduje in prizadene celo telo.
Obstaja več vrst artritisa, od najbolj znanega protina, osteoartritisa do revmatoidnega artritisa, lupusa eritematosusa, psoriaznega artritisa in ankiloznega spondilitisa.
Vzrokov za pojav artritisa je več, najpogostejši, na katerega lahko sami popolnoma vplivamo je prehrana, ki je hkrati tudi pomemben dejavnik zdravljenja. Čeprav vpliv genov ima določeno vlogo, osebe z večjo gensko nagnjenostjo ob zdravi prehrani imajo artritisa veliko manj ali sploh ne.
Najpogostejši vzrok artritisa je hrana, bogata s purini, ki jih jetra razgradijo v sečno kislino. S purini je bogata beljakovinska hrana: rdeče meso, perutnina, ribe, lupinarji in tudi stročnice, ki tudi drugače pomembno vplivajo na količino sečne kisline, ob čemer je treba omeniti pomembno vlogo, ki jo ima alkohol. Sečna kislina, če jo je preveč, se lahko zgosti in tvori kristalčke, ki jih telo odlaga v sklepe, kite in okoliška tkiva, ti pa postanejo boleči, vroči, zatečeni in manj gibljivi, če se to stanje ponavlja pa pride do trajne deformacije sklepa, kroničnih bolečin in otekanja.

Dobra novica je, da lahko protin (putika, podgara, giht) in druge oblike artritisa pozdravimo s prehodom na rastlinsko, pretežno škrobno hrano z omejenim vnosom alkohola in visoko predelanih sladkorjev. Delež beljakovin v dnevnem vnosu kalorij naj nikakor ne bi bil viši od 10 %, idealno pa je okrog 5 %. Že s tem ukrepom bi nastanek artritisa zmanjšali na minimum (tudi ob genski predispoziciji), preprečili napredovanje in ga morda v celoti ozdravili.

Od drugih sredstev, ki so bolnikom v vseh fazah bolezni v veliko pomoč, je treba omeniti kurkumo in vitamin D3.
Prof. dr. M.F. Holick, največji poznavalec vpliva vitamina D na zdravje je zapisal: »Če bi moral izbrati eno čudežno sestavino za preprečevanje in zdravljenje številnih bolezni, od bolezni srca, vseh vrst raka, kapi, nalezljivih bolezni, gripe, tuberkuloze, diabetesa tipa 1 in 2 do demence, depresije, nespečnosti, mišične šibkosti, bolečin, fibromialgije, osteoartritisa, revmatoidnega artritisa, osteoporoze, psoriaze, multiple skleroze in hipertenzije, bi to bil – vitamin D.«

Akutni napadi protina so pogostejši spomladi, najverjetneje zato, ker so zaloge vitamina D že povsem izčrpane. Strokovnjaki pomanjkanje vitamina D že dolgo povezujejo z dvigom sečne kisline. Pri bolnikih s protinom so ugotovili znatno nižje ravni kalcitriola. V enem od člankov je poudarjena osrednja vloga vitamina D pri patogenezi protina (in erektilne disfunkcije) ter izpostavljeno napotilo, da je treba bolnikom s protinom meriti raven vitamina D in skrbeti, da ostaja nad 30 ng/ml.

Kurkuma oziroma aktivna snov kurkumin že tisočletja velja za eno najzdravilnejših rastlin, ki jo poznamo kot začimbo, vendar je v tej obliki, zaradi premajhne količine aktivnih snovi in izjemno slabe absorpcije kot takšna skoraj neučinkovita. Z napredkom znanosti so danes na voljo pripravki iz kurkume, v katerih je koncentrirana zdravilna snov in so ti preprati postali zelo učinkovita pomoč pri vseh vnetjih. Poleg izjemnega protivnetnega učinka, kurkuma zagotavlja antioksidativno zaščito, je odlična podpora prebavnemu sistema (jetra, črevesje), prispeva k dvigu razpoloženja in pozitivnem vplivu na kognitivno in duševno zdravje, k učinkovitosti imunskega sistema, zdravju srca in ožilja, ohranjanju zdrave ravni krvnega sladkorja, pozitivno vpliva na celotno zdravje, vključno z zdravjem kože in sklepov.

Za zaključek: artritis je bolezen prehranskega izobilja, na preprečitev nastanka in ozdravitev močno vplivamo s celovito rastlinsko hrano, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, pri čemer naj bo približno 5% od vseh kalorij iz rastlinskih beljakovin. Ne zgolj zaradi artritisa, temveč zaradi dobrega zdravja na splošno, je treba skrbeti za zadosten in reden vnos vitamina D in po potrebi kurkume v prehranskih dopolnilih, ki zagotavljajo visok odmerek aktivne snovi in dobro absorpcijo.

Jajce na dan ne prežene zdravnika stran

Prehranska industrija ve, da so znanstvene raziskave, v katerih potrjujejo koristnost naših prehranskih navad najboljša reklama za njihove izdelke. Če v neki raziskavi trdijo, da so jajca zdravilna, to trditev brezplačno objavijo vsi mediji, kar ima še večjo težo, saj ljudje podzavestno bolj verjamemo znanstvenikom in novinarjem kot pa proizvajalcem. Proizvajalci jajc na svojih izdelkih ne smejo napisati nobene zdravstvene trditve, ker ni dokazov, da so jajca koristna pri katerem koli zdravstvenem vprašanju, mediji pa lahko te neresnice objavljajo na naslovnicah. Tako se vsake toliko časa pojavi nova študija, v kateri ugotavljajo koristnost jajc ali pa vsaj njihovo neškodljivost.

»Jajce na dan prežene zdravnika stran« / »Uživanje jajc lahko koristi vašemu srcu« / »Jajca niso škodljiva za zdravje srca« / »Dnevno uživanje jajc lahko zmanjša bolezni srca in ožilja«

To so naslovi nekaterih člankov, ki so jih objavili ugledni časopisi v svetu in so jih povzemali tudi naši mediji. Gre za študijo, v kateri je sodelovalo 500 tisoč odraslih Kitajcev in v kateri naj bi ugotovili, da več zaužitih jajc pomeni manj kardiovaskularnih bolezni. Ali gre za zares nova in verodostojna znanstvena dognanja o zdravilnosti jajc?

Pomanjkljivosti študije

V člankih s senzacionalističnimi naslovi ne navajajo pomanjkljivosti študije, kot je: – Gre za prospektivno študijo, v kateri raziskovalci domnevajo, kako določeni dejavnik vpliva na bodoča dogajanja; – V študiji so primerjali skupino, ki je zaužila 2,03 jajca na teden s skupino, v kateri so jedli 5,32 jajc na teden. Kakšen rezultat bi dala študija, če bi primerjali tiste, ki ne uživajo jajc in tiste, ki jih zaužijejo 10 na teden; – V skupini, v kateri so zaužili manj jajc so bile osebe z nižjimi dohodki in nižjo izobrazbo, višjimi ravnmi krvnega tlaka in pogostejšimi kadilci, v drugi skupini pa so bile osebe z višjo izobrazbo, višjimi dohodki, nižjimi ravnmi krvnega tlaka. Iz drugih raziskav vemo, da osebe z višjimi dohodki in izobrazbo uživajo veliko več zelenjave in sadja, manj kadijo, več telovadijo … Na splošno v tej raziskavi niso bile upoštevane druge spremenljivke, ki pomembno vplivajo na bolezni srca in ožilja. Če iz celotnega spektra živil in drugih življenjskih navad izvzamemo le eno živilo in zanemarimo vse druge dejavnike, potem lahko dokažemo kar koli. – Zaradi dejstva, da gre za opazovalno študijo, ni možno sprejemati kakršnih koli trdnih sklepov, posebej ne, da več jajc pomeni več zdravja. Na to so opozorili ugledni znanstveniki; – V isti študiji so ugotovili, da so imele osebe, ki so uživale 0,76 jajc na dan višjo pojavnost kardiovaskularnih bolezni kot tisti, ki so zaužili 0,56 jajc na dan.

Kljub člankom o “rehabilitaciji jajc” so jajca še vedno sporno živilo.

Najpogostejše neresnice o jajcih.

1. Jajca, ki jih zaužijemo ob zajtrku, naj bi zmanjševala večerno lakoto. Biološko je to popoln nesmisel. Kar koli poješ za zajtrk, ne vpliva na večerni občutek lakote. 2. Jajca so polna vitaminov B, tudi holina. Jajca so zelo bogat vir holesterola in holina, oba pa sta povezana z večjim tveganjem za nastanek raka prostate, holin še dodatno poveča tveganje za razvoj raka debelega črevesja, saj se (podobno kot karnitin iz rdečega mesa) presnavlja v vnetne snovi, ki prispevajo h kroničnim boleznim, vključno z rakom. 3. Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, katere pomanjkanje je izjemno redko. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, v malo večji banani pa ga je 10-krat več. 4. Jajce naj bi vsebovalo veliko antioksidantov. Jajce ne vsebuje vitamina C, nekaterih vitaminov pa le toliko, da bi z njimi zadovoljili približno 1 % dnevnih potreb. 5. Jajca naj bi zniževala krvni tlak, kar ni potrjeno v nobeni verodostojni raziskavi. 6. Jajca naj bi bila odličen vir vitamina D. Za vnos 800 IE vitamina D3 bi po podatkih USDA-ja morali vsak dan pojesti 23 srednje velikih jajc, za 4.000 IE pa več kot 115. Po podatkih OPKP-ja ni pomembnejših razlik v vsebnosti D3 med jajci iz proste in baterijske reje 7. Z jajci se lahko shujša. Z vsako beljakovinsko hrano se lahko hitro hujša, a o tragičnih posledicah prakticiranja beljakovinskih diet je bilo napisanih veliko knjig. 8. Jajca so dober vir holesterola, ki je nujen za življenje. Dejstvo, da je holesterol nujen, nima ničesar opraviti v vnosom holesterola s hrano. Kolikor ga potrebujemo, ga telo samo sintetizira, pogosto preveč. Vsak dodatni vnos, čeprav takoj ne vpliva na zdravje, obremenjuje jetra in celo telo ter je nepotreben.

Ni druge resnice ali drugačnih raziskav. Navajanje posamičnih sestavin kot dokaz o koristnosti celote je preverjena oblika manipulacije.

Kaj pa o jajcih ostaja zamolčano?

1. Jajca nimajo prav nobenega pozitivnega učinka na zdravje, ki ga ne bi mogli nadomestiti s popolnoma neproblematično hrano.
2. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.
3. V analizi 44 ločenih študij je sodelovalo več kot 400.000 udeležencev, ki so bili uvrščeni v tri skupine. V prvi so zaužili manj kot 3, v drugi od 3 do 5 in v tretji več kot 5 jajc na teden. Kakor se je povečevalo število jajc, tako se je povečevalo tveganje za raka na prebavilih. Najmočnejšo povezavo so raziskovalci ugotovili pri raku debelega črevesja. Tisti iz prve in druge skupine so imeli tveganje povečano za 15 %, medtem ko je bilo pri udeležencih iz tretje skupine (več kot 5 jajc na teden) tveganje večje za kar 42 %. V Študiji zdravja medicinskih sester je bilo ugotovljeno, da se tveganje za nastanek raka dojk poveča za 67 % za vsakih 100 g jajc na teden.
4. Beljak je koncentriran vir živalskih beljakovin, ki so same po sebi problematične, predvsem zato, ker dvigujejo raven inzulinu podobnega rastnega hormona (IGF-1), ki je povezan s spodbujanjem raka. Jajca vsebujejo veliko metionina, aminokisline, ki vsebuje žveplo (povzroča vonj po gnilih jajcih in napenjanje), pri presnovi katere nastaja homocistein, ki je znan kot dejavnik tveganja pri številnih boleznih (srčna in možganska kap, bolezni ožilja v nogah, tromboza, tudi demenca in depresivne motnje). Jajca močno dvigujejo raven kislosti telesa, bolj kot goveje ali piščančje meso.
5. Ker je jajce zelo visoko v prehranski verigi, so v njem pogosto nakopičene razne snovi, od antibiotikov, hormonov, cepiv in drugih zdravil do ostalih vplivov iz okolja. Jajca lahko vsebujejo mikroorganizme, ki pogosto povzročajo bolezni; najbolj znana je salmonela. Alergija na jajca je najpogostejša alergija na hrano pri otrocih, ki se razvije zaradi občutljivosti na beljakovine beljaka in sestavine rumenjaka. To je razlog, da zakonodaja predpisuje, da je treba obvezno navesti, ali je lecitin E322 jajčnega izvora.
6. Z etičnega vidika ni pomembne razlike, ali jemo meso ali živalske izločke (mleko, jajca). Razlika je le v trajanju trpljenja pred ubojem. Kokoši je res vseeno, ali ji vzamemo jajca ali ne, ni pa ji treba živeti v kokošjem taborišču z odrezanim kljunom, da ne bi poškodovala sotrpink, brez življenjskega prostora …, saj jo na koncu vseeno ubijejo. Za čigavo korist?

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki, ki jim je mar za resnico in naše zdravje. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom o zdravju, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje.

Kako velika je KITAJSKA ŠTUDIJA

Kako velika je raziskava KITAJSKA ŠTUDIJA in kako majhni so tisti, ki njo in istoimensko knjigo označijo za kozlarije in psevdoznanstvene oslarije.

Struktura in značilnosti KITAJSKE ŠTUDIJE

Blokiran FB profil

Včeraj (17.2.2017) popoldan je nekdo iz neznanih razlogov blokiral moj FB profil, tako da moje objave niso vidne.

Blokiran ni le moj osebni profil, temveč tudi FB spletna stran, na kateri sem objavil le eno fotko, z namenom, da bom kdaj kasneje po potrebi objavljal tudi tukaj.

V 24. urah nisem prejel nikakršnega obvestila o razlogih za blokado ali navodil za ukrepanje.

Nisem kršil niti enega pravila FB.

Upam, da bom kmalu viden.

Medicinsko farmacevtski teror ali kdo so pravi cepci!

Končno smo dočakali razumen predlog o ukinitvi obveznega cepljenja, ki bi ga lahko šteli kot civilizacijski in demokratičen napredek, če… Da medicinski establišment ne misli resno, dokazujejo ukrepi, s katerimi bi le na drugačen način prisilili starše, da cepijo svoje otroke. Namesto strašenja z novimi epidemijami, strašnimi mukami in umiranjem naših otrok in vnukov, izmišljenimi konstrukti o precepljenosti, varnosti in učinkovitosti in podobnem, bi bilo veliko koristneje, če bi javnosti posredovali prepričljive odgovore z dokazi, vsaj na naslednja vprašanja.

1. Zakaj pri nobenem drugem zdravilu ali medicinskem postopku ni toliko odpora v celem svetu, ki izvira prav iz zdravniških, farmacevtskih in drugih znanstvenih vrst, tudi iz vrst imunologov, kot je to pri cepljenju? Nikjer na svetu ni organizacije ali gibanj proti antibiotikom, analgetikom, statinom ipd. V razvitem svetu ni države, v kateri ne bi nasprotovali (obveznemu) cepljenju. Zakaj? Če bi imeli enako prepričljive, logične in verodostojne dokaze o učinkovitosti cepiv kot o učinkovitosti npr. antibiotikov, bi v nekaj urah izginil ves svetovni odpor proti cepljenju.

2. Zakaj na spletni strani državnih organov in letakih niso predstavljeni celoviti podatki o učinkovitosti in varnosti cepljenja z navedbo dokazov? Zakaj ni podatkov, o tem, da so bile nalezljive bolezni skoraj izkoreninjene še pred uvedbo cepljenja? Zakaj so vse informacije takšne, kot da bi jih pisali marketinški strokovnjaki proizvajalcev cepiv? Očitno se računanje na neobstoj zgodovinskega spomina in premajhno informiranost državljanov splača. Pogosto je prepričanje, da se prav cepivom lahko zahvalimo za daljšo življenjsko dobo, boljše zdravje, neobstoj epidemij, kar preprosto ni in ne more biti res. Državljani upravičeno pričakujemo od državnih organov, da sporočajo resnico, drugače pa le dokazujejo, da so podaljšana roka medicinsko-farmacevtske industrije. Samo za ilustracijo nekaj podatkov iz uradne državne statistike: osem let po uvedbi cepljenja proti ošpicam je zbolelo več otrok (4279), kot pa osem let pred uvedbo cepljenja (2597); pet let po uvedbi cepljenja proti oslovskemu kašlju je zbolelo 1668 oseb, pet let pred uvedbo cepljenje pa 1842 oseb; tri leta po uvedbi cepljenja proti mumpsu je zbolelo 1852 oseb, trinajst let pred uvedbo cepljenja pa 880.

3. Zakaj Javna agencija za zdravila (državni organ) noče objaviti podatkov o učinkovitosti in varnosti cepiv, na podlagi katerih so izdali dovoljenje za uporabo? Kaj pomeni njihov odgovor: «Na področju javnega zdravja bi se negativne posledice morebitne neustrezne oziroma napačne interpretacije razkritih dokumentov lahko kazale npr. v dejstvu, da bi posamezniki oziroma večje skupine pričeli množično zavračati cepljenja.« Ali bi po razkritju teh informacij mnogi zdravniki vložili ugovor vesti in prenehali cepiti otroke? Zdravniki slepo zaupajo farmaciji in hočejo, da bolniki slepo zaupamo zdravnikom. Ta krog slepega zaupanja je poguben za zdravje državljanov.

4. Ali je kakšna povezava med številom cepljenj in umrljivostjo otrok v prvem letu življenja: Japonska, Švedska, Francija imajo okrog 3 smrti na 1.000 živorojenih in 12 cepljenj, v ZDA imajo 26 cepljenj in 6,2 umrlega otroka?

5. Kakšne dokaze imamo, da tvorjenje protiteles, kar je posledica cepljenja, zares ščiti pred boleznijo? Da imunski odziv, ki ga sproži cepivo ne ščiti pred boleznijo je dokazano v študiji učinkovitosti cepiva proti ošpicam, kjer so vključili 298 zdravstvenih delavcev v Sloveniji, ki so jih razdelili v sedem starostnih skupin, glede na podatke o precepljenosti Inštituta za varovanje zdravja RS. Kar 60,5 % zdravstvenih delavcev, starih od 32 do 37 let, je bilo nezadostno zaščitenih, v skupini od 21 do 29 let je bilo nezadostno zaščitenih 51,3 % oseb. Edini 100-odstotno zaščiteni so bili tisti, ki so ošpice preboleli. Ošpice se, kljub izjemno visoki stopnji precepljenosti, vse pogosteje pojavljajo tudi v Evropi. Po podatkih Surveillance Community Network for vaccine-preventable infectious diseases (EUVAC.NET) je bilo v letu 2009 v 32 evropskih državah prijavljenih 7.134 primerov ošpic.

6. Na katerih znanstvenih raziskavah je utemeljena trditev, da so cepiva učinkovita? Prof. dr. Ihan, zdravnik, profesor, imunolog, zagovornik cepljenja opisuje, kako se dokazuje učinkovitost oz. posledice cepljenja. “Ocenjujemo korist cepljenja le z obsežnimi epidemiološkimi študijami, ki merijo, kako cepljenje manjša zbolevnost populacije. Hkrati takšne študije izmerijo morebitne stranske učinke cepljenja”. Torej šele po cepljenju ugotavljajo učinkovitost, čas morebitne imunosti in posledice. Če izbruha epidemij ni iz kakršnega koli razloga, je cepljenje učinkovito, če pa ni učinkovito, potem je kriva premajhna precepljenost, novi sev virusa ali kaj drugega. Da resnično ne vedo kaj delajo, dokazuje naknadno ugotavljanje, da je potrebna revakcinacija. Preprosto niso vedeli in niso mogli vedeti, kako in koliko časa bo cepivo delovalo. Dejstvo o odsotnosti nalezljivih bolezni ni dokaz o učinkovitosti cepiv! Najnovejši dokaz je virus zika, ki je skoraj izginil brez cepiv, pa se je spet pojavil, pa skoraj izginil.

7. Na katerih znanstvenih dokazih sloni teorija o kolektivni zaščiti pri 95 % precepljenosti? Treba je le navesti znanstvene raziskave z vsemi podatki o raziskovalcih, naročnikih, plačnikih … in ne nešteto krat ponavljati trditev, ko zaradi števila ponovitev neresnica postane »resnica«. Po mojem vedenju teorija o precepljenosti, ki zagotavlja kolektivno zaščito, ni bila nikoli dokazana. Izhaja iz časov, ko so bili prepričani, da cepiva ponujajo doživljenjsko zaščito. Danes, ko nihče natančno ne ve, koliko časa traja imunost, ki bi jo naj zagotavljalo posamezno cepivo, nihče ne more vedeti, koliko prebivalcev je sedaj »zaščitenih« in kakšna je dejanska precepljenost prebivalstva. Morda pri otrocih res dosegamo visok odstotek precepljenosti, zdravstvena oblast naj objavi podlage za oceno sedanje precepljenosti prebivalstva, ki bi naj bila okrog 95 %, po mojem pa ne dosega niti 50 %.

8. Zakaj nimamo logičnega in znanstveno podprtega dokaza, kako je možen izbruh epidemij ob 100 odstotni precepljenosti?

9. Kako lahko necepljen otrok ogrozi zdravje cepljenega otroka? Koliko takšnih primerov je stroka dokumentirala? Če teh dokazov (izkušenj) ni, na podlagi česar in zakaj sejejo strah, nestrpnost in celo sovraštvo med starši?

10. Če so cepiva tako dobro raziskana in varna, kako zdravstvene oblasti pojasnjujejo dejstvo, da v različnih državah obstajajo različna pravila cepljenja, kako to, da so v nekaterih državah nekatera cepiva prepovedana ali vsaj odsvetovana, v drugih pa obvezna? Katera znanost je prava, kateri izsledki so verodostojni? To je odličen primer, da ne gre za spopad laikov in znanosti.

11. Na podlagi katerih dokazov, zagovorniki cepljenja trdijo, da so starši, ki nočejo cepiti svojih otrok žrtve proticepilnega lobija? Obstoj proticepilnega lobija je le v funkciji strašenja z obstojem zlobnih vplivnih ljudi, ki hočejo škoditi tudi nam. Nobena organizacija nima nikakršnega finančnega ali drugačnega interesa, da bi bojkotirali cepljenje. Obstaja pa zelo mogočen “cepilni” medicinsko farmacevtski lobi, ki je podredil državo in politiko, šolstvo in medije, ki terorizira državljane z obveznim cepljenjem, obveznimi zdravniškimi pregledi, uporabo farmacevtskih “zdravil”, prepovedjo uporabe naravnih zdravih in alternativnih metod, lastno neorganiziranostjo, škandali, stavkami … O tem lobiju, ki je največkrat bil obsojen zaradi laži, poslovnih goljufij, goljufij pri raziskavah, prikrivanja negativnih učinkov zdravil, podkupovanj, laganja in vseh drugih nečastnih dejanj, pa vestna zdravnica nič ne reče.

12. Povzdigovanje cepljenja s strani zdravstvenih oblasti in vplivnih zdravnikov kot aktivnosti splošnega javnega pomena, ki varuje zdravje celotne skupnosti in posameznika, daje lažno legitimnost diktaturi cepljenja. Staršem in drugim posameznikom jemlje pravico odločanja, saj naj bi šlo za višje, nacionalne interese. Takšne posameznike obravnavajo celo sovražno, ker naj bi zaradi pomanjkanja čuta za skupnost škodili vsem. Tudi pri nastopih zdravnikov je bilo slišati, da naj bi bilo zdravljenje necepljenih samoplačniško.

13. Zaradi prepričanja, da se prav cepivom lahko zahvalimo, da množično ne umiramo in dalj časa živimo, državljani postajajo nestrpni in agresivni do vseh, ki bi lahko ogrozili te pridobitve. To je razumen in pravičen odziv, seveda, če bi bila zgodba o cepivih resnična, kar pa ni. Vera v cepiva je postala medicinska religija, vemo pa, kako krvave in brezsmiselne so verske vojne od katerih vojskujoči nimajo koristi. Je pa to dober način, kako skregati starše in jih razdeliti na dve skupini. Prva naj bi bila skupina odgovornih, ljubečih in etičnih staršev, ki v korist skupnosti tvegajo zdravje lastnega otroka in ga cepijo. V drugi skupini naj bi bili avanturisti in egoistični paraziti, ki bi brez tveganja participirali na kolektivni imunosti. Nič od tega nikoli ni bilo niti raziskano, niti dokazano, vključno s tezo o kolektivni imunosti. Kolikor jaz poznam starše necepljenih otrok, gre za odgovorne, dobro informirane, ljubeče in etične starše, ki so prepričani, da s svojo odločitvijo delajo dobro svojemu otroku in nikogar ne ogrožajo. Ker se prva skupina počuti ogrožena in izkoriščena, postane nestrpna in celo agresivna. Primer tega je podpora “vestni zdravnici”, ki bi zaradi odločitve staršev kaznovala otroka (odklonila njegovo zdravljenje) in predlog, da bi zdravljenje teh otrok plačevali starši. Ni bilo podobnih predlogov o samoplačniškem zdravljenju alkoholikov, kadilcev, pijanih voznikov, narkomanov in drugih zavestnih ter namernih uničevalcev svojega zdravja in nepotrebnega trošenja zdravstvenega denarja. Le zdravljenje necepljenih otrok naj bi bilo samoplačniško. Za ta podli in neetični predlog medicinsko farmacevtska industrija potrebuje širšo podporo in jo išče pri starših, ki so cepili svoje otroke, nikoli pa ne postreže z resnimi dokazi o posledicah nizke precepljenosti. Njihove ocene in predvidevanja, s katerimi strašijo in ustvarjajo konflikt med starši, zanesljivo niso dokazi.

14. Zakaj namesto fraze o varnih zdravilih državni organi ne objavljajo podatkov o poškodbah zaradi cepljenja in odškodninah. Za ilustracijo: v ZDA imajo sistem VICP, kjer iz državnega proračuna plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja in tudi financirajo nakup cepiv. Od ustanovitve leta 1988 do leta 2015 je bilo izplačanih za 3,2 milijarde dolarjev odškodnin za poškodbe in smrti, ki so bile posledica “varnih” cepiv, prijavljenih pa je 14.812 težkih poškodb in 1.164 smrti zaradi cepljenja. Angleška vlada je izplačala 72.000.000 evrov odškodnin za neželene učinke cepiva Pandermix.

15. Zakaj državni organi ne objavljajo podatkov o vseh prijavljenih posledicah cepljenj, in sicer tako, da bi te posledice vpisovali starši z dokumentacijo ob vseh varnostnih ukrepih, ki preprečujejo zlorabe? V Sloveniji je letno le nekaj prijav, prof. dr. Željo Polak, alergolog in klinični imunolog iz Zagreba, trdi, da se prikrivajo stranski učinki cepljenja. Na Hrvaškem je bilo leta 2010 več kot milijon cepljenj, vendar so zdravniki prijavili stranske učinke le pri 277 osebah. Že laiku je jasno, da to ni realen podatek, trdi dr. Poljak.

16. Zakaj ni opravljenih raziskav o pogostosti avtoimunskih bolezni pri cepljenih otrocih v primerjavi s kontrolno skupino necepljenih otrok? Necepljenih otrok je že dovolj za oblikovanje takšne kontrolne supine. Iz takšne raziskave bi ugotovili, ali pogosteje za avtoimunskimi boleznimi zbolevajo cepljeni ali necepljeni otroci.

17. Kaj je z naravno odpornostjo človeštva? Naravna imunost, ki jo ženska pridobi tako, da sama v otroštvu preboli otroške bolezni, v času nosečnosti varuje plod in v obdobju dojenja otroka. Matere, ki niso prebolele otroških bolezni, otroku ne zagotavljajo zaščite, ne prek posteljice ne prek mleka. Odpornost, ki se pri materah umetno ustvari (če se sploh) s tvorjenjem protiteles, ne ustvarja zaščite za otroka, kar pomeni, da so takšni otroci takoj po rojstvu popolnoma nezaščiteni in izpostavljeni vsem okužbam. V bližnji prihodnosti bomo popolnoma izgubili naravno zaščito (imunost) in bomo že od dneva rojstva odvisni od cepiv in velikokrat ponovljenih vnosov osvežitvenih odmerkov. Dokazov, da bomo s cepljenjem v prihodnosti zares zaščiteni, nimamo.

18. Zakaj ne pojasnijo razlike med vnosom aluminija in živega srebra s hrano in s cepivi? Na trditve, da je vsebnost aluminija škodljiva, se je zdravniška stroka odzvala s trditvami, da je količina aluminija v cepivih zanemarljiva v primerjavi s količino, ki jo zaužijemo z normalno prehrano. Seveda je to res, vendar ostaja vprašanje, zakaj zdravniki hkrati ne opozorijo na to, da se aluminij, ki ga zaužijemo s hrano, skoraj v celoti izloči, medtem ko je absorpcija aluminija iz cepiva skoraj 100-odstotna. V resnici to pomeni, da s cepivom dobimo 40.000 odstotkov več aluminijevih soli kot s hrano. Enako je z živim srebrom. V cepivu proti gripi Flulaval so ugotovili 2.500.000 odstotkov višjo koncentracijo ali 25 tisočkrat večjo, kot je dovoljena za vodo, in 10.000 odstotkov višjo od najvišje ravni živega srebra, ki je bila ugotovljena pri zastrupljenih ribah. Ali je absorpcija živega srebra iz hrane enaka absorpciji iz cepiv?

19. Zakaj je bilo v glasilu Zdravniške zbornice pred dvema letoma objavljeno nekakšno povabilo našim zdravnikom za nesprejemanje necepljenih otrok in zakaj Etična komisija pri zdravniški zbornici o tem ni zavzela nobenega stališča? Namreč, ameriški pediater Russell Saunders je sporočil staršem: »Cepite svoje otroke ali odidite iz moje ordinacije!« Argument: če ne zaupate svojemu zdravniku glede cepljenja svojih otrok, potem mu ne morete zaupati tudi glede česar koli drugega. Namesto da bi zdravnik predstavil dokaze, zahteva zaupanje! Ali je pripravljen svoje prepričanje o neškodljivosti cepiv konkretizirati z lastno materialno odgovornostjo? Seveda ne. Odgovoren ni nihče, odškodnine pa plačujejo davkoplačevalci. Namesto da bi starši izbirali zdravnike, smo prišli tako daleč, da zdravniki izbirajo, koga bodo zdravili in koga ne! Mar je možno, da bi zdravnik odklonil zdravljenje otroka, ker so se starši po njegovem mnenju odločili napačno? To gnusno grožnjo staršem so objavili brez komentarja in dr. Saunders je postavljen kot vzor oziroma njegovo ravnanje sprejeto vsaj kot dopustna praksa. Zdaj pa našo zdravnico – sledilko tej praksi mediji povzdigujejo v nacionalno junakinjo!

20. Medicinsko zdravljenje po pravilih tega lobija je tretji najpogostejši vzrok smrti v razvitih državah. Kako je ob teh dejstvih možno slepo zaupanje v farmacijo in kako to, da se je pri zdravnici prebudila etična zavest le pri necepljenih otrocih?

21. Zdravniki nasprotovanje cepljenju dojemajo kot nasprotovanje medicinski stroki, kot izraz nezaupanja in tudi kot nespoštovanje zdravniške avtoritete, kar mnoge zdravnike hudo prizadene. Kako si le drznemo skrbeti zase? Naj bi slepo zaupali zdravnikom, ki slepo zaupajo farmacevtom? Predlog ukinitve brezplačnega drugega mnenja kaže tendenco, da izbranemu zdravniku moramo slepo verjeti. Tako medicina, ki sicer ima številne atribute religije, še bolj zahteva pokorščino, nekritičnost svojih bolnikov, ki jih spreminja v medicinske vernike, kakršni so številni zdravniki. Po raziskavah javnega mnenja v Sloveniji zdravstvu zaupa le 13 odstotkov prebivalcev!

22. Šolanje vestne zdravnice so plačevali tudi starši necepljenih otrok, iz njihovih plač so se gradile bolnišnice in medicinske ustanove in tudi ti starši plačujejo tudi to zdravnico. S kakšno pravico zdravnica zavrača preglede otrok teh staršev? Ali si lahko zamislite, da vam vodovodar, katerega ste šolali, mu opremi delavnico, mu dajete plačo, sporoči, da vam pipe ne bo popravil? Namesto, da bi odklonitev pregleda necepljenih otrok označili kot skrajnje neetično, nehumano ravnanje, izražali vsesplošno zgroženost, mi tej nevestni zdravnici, ki jo motijo nezaupljivi starši in ji jemljejo čas, celo ploskamo. Mar je sploh možno sprejeti stališče, da zdravnik ne bo zdravil otroka?! Upam, da podpora zdravnici ni zaradi naše pregovorno prisotne zlobe, ker je bilo treba neposlušnim staršem enkrat pokazati zobe in jih vrniti v čredo, ampak zaradi strahu pred boleznimi, ki ga je medicinska religija tako globoko zasadila v našo podzavest, da se nihče več ne sprašuje o realnosti tega strahu in razlogih zastraševanja.

23. Zakaj zdravniki, namesto da bi odgovarjali na ta in druga vprašanja, vztrajno odgovarjajo, da ti odgovori že obstajajo, nihče pa ne pove, kje so dosegljivi? Zakaj se medicinsko-farmacevtski lobi vztrajno ukvarja (enako kot mediji) z nasprotniki cepljenja in ne z njihovimi argumenti? Zakaj zdravstvene oblasti v nobeni državi niso pripravili brošuro z dokazi in jo razdelili vsem državljanom? Enkrat za vselej bi bilo vse razčiščeno.

24. Komu koristi ponižanje kritičnih državljanov, medicinskih nevernikov, v žrtve izmišljenega proticepilnega lobija, v neodgovorne avanturiste, neobveščene državljane, ki sledijo modnim trendom in jih nič ne skrbi zdravje otrok ali naroda? Starši necepljenih otrok so ljubeči, skrbni in odgovorni starši, ki svojim otrokom hočejo najboljše.

25. Zakaj medicinsko-farmacevtski lobi predlaga samoplačniško zdravljenje necepljenih otrok? Očitno gre za kaznovanje za neposlušnost staršev, za kazen, ker slepo ne zaupamo zdravnikom. Podobnega predloga ni za ljudi, ki si namerno, zavestno in vztrajno uničujejo zdravje (kadilci, alkoholiki ipd.) ali za povzročitelje prometnih in drugih nesreč zaradi vinjenosti, telefoniranja ipd? Disciplinirati neposlušne je edini namen! Etičen? Human? Zdravniški?

Mediji so, zaradi številnih razlogov, padli na finto, in ščitijo »višje nacionalne interese«, ki so slučajno enaki še višjim medicinsko-farmacevtskim interesom. Kako gre za zasužnjen medijski um, kažejo številni novinarski prispevki, ki ščuvajo starše proti tistim, ki svojih otrok niso cepili. V Delu so objavili pravi novinarski bojni klic: Cepite se, cepci!, v katerem novinarka udriha po nasprotnikih cepljenja, o katerem, kot sama prizna, ne ve nič. Vse, kar ve v svoji veliki nevednosti je, da je treba zaupati »stroki«. Je pač vernica, ki podpihuje versko vojno! Kdor ne zaupa stroki je cepec, pravi. Ni večje resnice kot je ta, da so cepci le tisti, ki slepo zaupajo, komur koli.

Zakaj se pri novinarjih ne zbudi kakšen raziskovalni nagon, in ne terjajo odgovorov na zgornja vprašanja? Če jih imajo, naj jih objavijo namesto hujskaških in žaljivih člankov! Zakaj so se postavili v vlogo nekritičnih zagovornikov medicinske vere? Zakaj ni niti ene okrogle mize na televiziji, kjer bi sodelovali trije nasprotniki obveznega cepljenja in en zagovornik.

Vse jasno kaže smer medicine prihodnosti, ko naj bi farmacevtska medicina v celoti gospodarila z našimi telesi in bi lahko iz družbenega življenja (vrtcev, šol, podjetij, družin, politike, medijev) izločali družbeno neželene osebke (necepljene, bolne, istospolne, pohabljene). Farmacevtsko-medicinski lobi suvereno odloča o tem, s čem se bomo zdravili, ali bodo dovolili uporabo konoplje in drugih neškodljivih fitofarmacevtskih sredstev. Kako mirno spijo vestni zdravniki, ko je tisoče ljudi trpelo in še trpi hude bolečine in doživlja poslabšanje svojega zdravja, ker je ta lobi to prepovedal v zaščito svojega monopola.

Ta isti lobi preprečuje zdravljenje z alternativno medicino in prepoveduje, da bi bila ta zdravljenja plačana iz zdravstvene blagajne? Zagospodarili so nad sredstvi in tehnikami zdravljenja, nad denarjem, silijo nas v redne in obvezne zdravstvene preglede, rojevanje in umiranje po njihovih pravilih, cepijo nas kadar hočejo, s čim hočejo, izsiljujejo nas s stavkami, mesece in mesece nas pustijo čakati v vrstah, potem še ure in ure v čakalnicah in zdaj bodo pa še odločali, koga bodo zdravili. Ja, zares smo cepci, cepljeni in necepljeni!

Farmacevtska medicina bo očitno zagospodarila nad državo in mediji. Koliko smo daleč, da bodo pediatri, ki se hočejo spremenili v odvetnike in skrbnike otrok, le-te odvzemali staršem? Bodo drugi zdravniki odločali, da bodo šolanje in zaposlitev dobili le cepljeni?

Vse bolj postaja očitno , da bo civilni (laični) nadzor nad medicino ena od političnih in družbenih prioritet prihodnosti. Nič ni pogubnejšega za naše zdravje in našo prihodnost kot nekritično sledenje strokovnim avtoritetam.

P.S.:

Ne želim sprožiti nove verske bitke za ali proti, ampak iskanje poštenih odgovorov na zastavljena in morda še kakšna dodatna vprašanja. Nočem provocirati ne enih in ne drugih, želim provocirati možgane, radovednost in samostojno kritično iskanje odgovorov, ki so pomembni za vse nas. Brez pretiravanja in patetike: gre za usodo vseh nas in naših potomcev. In ne gre zgolj za cepiva! Spoštljiva diskusija, brez vnaprejšnjih opredelitev, lahko prinese jasnejše odgovore. Zavrzimo obstoječa prepričanja in premislimo ponovno: ali imamo odgovore na ta vprašanja? Kdo nam jih je dal? Ali je posredoval le svoje prepričanje (svojo vero), ali je dokaze resnično videl. Ali dokazi sploh obstajajo? Pogovarjajmo se o dokazih in ne o ljudeh. Če ne poznamo dokazov, si jih moramo pridobiti in ta čas v diskusiji ne moremo kvalificirano sodelovati.

Boj za resnico o kravjem mleku

Če v tej bitki ne zmaga resnica, se bo boj ponavljal v neskončnost; če pa bo zmagala, bo zmagala za vedno!

Moja izkušnja pri iskanju resnice, ali je kravje mleko dobro le za teličke, ali je popolna hrana za ljudi ?

Moja ugotovitev, da je najpogubnejše za resnico in naše zdravje nekritično sledenje prehranskim nasvetom zdravniških in prehranskih avtoritet!

Edino bolniki bi morali štrajkati

Predolge čakalne vrste, korupcije, neorganiziranost, strokovne napake in tudi tragični dogodek, kot je bil uboj zdravnika v izolski bolnišnici, zdravstveni lobi zlorabi za demagoško zavajanje, da je za vse to krivo premalo število zdravnikov.

Vodje zdravniškega lobija nam nenehno pod nos tiščijo podatke o številu in standardu zdravnikov v sosednji Avstriji, češ, če bi imeli v Sloveniji enako število zdravnikov in za zdravstvo namenili enako denarja kot v Avstriji, bi bili vsi problemi rešeni. Za zdravnike, da! Kaj pa za bolnike?

V Sloveniji imamo na 1000 prebivalcev približno enako število zdravnikov kot v Veliki Britaniji ali Združenih državah Amerike in več kot na Japonskem ali v Kanadi, a v nobeni od teh držav zdravniki ne grozijo s stavko in nimajo dolgih čakalnih vrst. V Grčiji imajo 2,5 krat več zdravnikov kot pri nas, a imajo zdravstveni sistem v razsulu in državljane, ki niso nič bolj zdravi, kot smo v Sloveniji.

V Sloveniji smo v zadnjih 13. letih povečali število zdravnikov za 25 %, farmacevtov za 42 % in celotne izdatke za zdravstvo kar za 45 %. Sodeč po predolgih čakalnih vrstah pri skoraj vseh specialistih se nam to ni obrestovalo. Sodeč po številu izdanih receptov (za 70 % več receptov zaradi zaprtja, 40 % zaradi prebavnih in presnovnih motenj, 36 % zaradi bolezni srca in ožilja), po skoraj podvojenem številu sladkornih bolnikov, po nenehnem in hitrem naraščanju pojavnost raka, po vsako leto večjemu številu kroničnih boleznih … smo vsako leto bolj bolni. Izdatki za preventivo se v zadnjem desetletju skoraj niso povečali (za 0,6 %), in to se nam je maščevalo v obliki predolgih čakalnih vrst, prepolnih bolnišnic, z naraščanjem stroškov zdravljenja in milijonih izgubljenih delovnih ur zaradi bolniških izostankov. Po desetletjih velikanskih vlaganj v razvoj medicine, povsod po svetu ugotavljajo, da je ta tako močno napredovala, da ni več – zdravih ljudi. Več zdravnikov ne pomeni več zdravja.

V Avstriji je stopnja umrljivosti na 100.000 prebivalcev pri srčnožilnih boleznih, ledvičnih boleznih, previsokem krvnem tlaku in diabetesu tipa 2 višja kot v Sloveniji, kjer imamo bistveno nižjo stopnjo umrljivosti dojenčkov. Pričakovana življenjska doba je pri Avstrijcih daljša le za eno leto, najbrž zaradi bistveno boljšega splošnega standarda in ne zaradi števila zdravnikov. V ZDA, kjer imajo na 1000 prebivalcev enako število zdravnikov na prebivalca kot pri nas, namenijo za zdravstvo 3,6 krat več denarja, je stopnja umrljivosti zaradi srčno žilnih bolezni višja za 46 %, sladkorne bolezni tipa 2 za 126 %. Ne zgolj več zdravnikov, tudi več denarja za zdravstvo ne pomeni več zdravja! 

Vsi napori tistih, ki so prisegli, da bodo skrbeli za zdravje državljanov in vse dosedanje in napovedana reforma zdravstvenega sistema, ki jih snujejo tisti, ki jih plačujemo, da skrbijo za zdravje, se ukvarjajo skoraj izključno s številom zdravnikom, njihovim udobjem in ekonomiziranjem stroškov zdravljenja, kot da to pomembneje prispeva k zdravju državljanov.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti monopolni položaj ter sneti masko dobrega skrbnika za zdravje naroda. Zdravnike je treba prenehati obdajati s svetniškim sijem požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status serviserjev človeških teles, za katere je normalno, da delajo tako kot vsi drugi, tudi z napakami, da imajo legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, so tudi malce leni, neorganizirani, potratni. Očitno so minili časi, ki jih je prof. dr. Miro Denišlič, predsednik zdravniškega razsodišča druge stopnje, opisoval: »Naše vodilo je, da je slovenski zdravnik deloven in skromen. Mi potrebujemo skromnost, razkošje, kolikor ga je, naj občuti bolnik, tisti, ki trpi.«

Pričakovati ali zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je iluzorno, utopično in nekoristno, velika škoda pa nastaja, ker se osredotočamo na nepravo stvar – zdravljenje namesto zdravja.

Če bi bilo komu mar za naše zdravje, bi zdravniki in drugi, ki bi jih naj skrbelo naše zdravje, stavkali pred tovarnami, ki v okolje spuščajo rakotvorne snovi, prepovedali njihovo obratovanje, bi nas nenehno opozarjali na zdravju škodljivo hrano, iz bolnišnic bi odstranili avtomate s »strup-hrano«, v bolnišničnih menzah ne bi pripravljali hrane, zaradi katere tako množično zbolevamo, v ordinacijah bi državljane poučevali veščine nezbolevanja, zdravega življenja, zdravljenja s hrano …

Čudim se, da se niti zdravniki niti vlada niti poslanci niti novinarji niti državljani ne vprašajo, kako skrajšati čakalne vrste z zmanjševanjem števila čakajočih. Zakaj število le-teh sprejemamo kot konstanto, kot nespremenljivo dejstvo, kot nekaj, na kar ne moremo vplivati in lahko zgolj nemočno opazujemo, kako se vrste daljšajo. Zakaj za samoplačnike ni čakalnih vrst? Zakaj ves čas vztrajno govorimo le o drugi plati istega problema, številu zdravnikov, novih zdravilih, večji količini denarja za zdravstvo? Zato, ker so kronične bolezni biznis, veliki biznis!

Če bi zdravnike, ki zdaj zdravijo bolnike, ki se z nezdravo hrano, tobakom in alkoholom dobesedno ubijajo in denar, ki ga trošijo za to, da s škodljivimi farmacevtskimi pripravki kar naprej vzdržujejo njihove nezdrave navade, preusmerili v zdravljenje bolezni, ki se jim je težko ali nemogoče izogniti, bi imeli najbolj zdrave državljane, najboljši in najcenejši zdravstveni sistem. Tudi zdravnikov bi imeli dovolj in bi jih lahko pošteno plačali. Zakaj to nobenega ne zanima?

Edini, ki bi zares morali štrajkati (štrajk kot odločen aktiven protest in boj za svoje pravice in ne stavka, ko se manj ali nič ne dela) so bolniki, ponižani v objekt v sistemu zdravstvenega varstva, karkoli to že pomeni. 

Movember in rak prostate

Člani in simpatizerji mednarodnega gibanja in fundacije za opozarjanje na problematiko raka prostate Movember po vsem svetu v novembru ne brijejo brkov (ang. Mustache) in tako so N spremenili v M – November je postal Movember. Movembra se zdravniki hvalijo, koliko novih bolnikov z rakom prostate so odkrili, kako uspešni so pri operacijah, strašijo moške, da je rak prostate skoraj nujen pri globoki starosti in nas vabijo na redna testiranja. Novinarji nastavljajo mikrofone zdravnikom in ozdravljenim bolnikom, navajajo statistike. Kaj niti v enem od teh sestavkov ne boste prebrali, sledi tukaj:

Rak prostate ni nujna posledica staranja in ni res, da vsak moški ne more narediti veliko, da ne bi zbolel.

Rak prostate v fazi, ki zahteva zdravljenje, je predvsem bolezen izobilja. V razvitih državah zboli povprečno eden od desetih moških, v nerazvitih deželah eden od sto tisoč (1 od 10 in 1 od 100.000, torej 10.000 krat manj – kakšna razlika!!!). Rak prostate je drugi najpogostejši vzrok smrti, pri nekadilcih pa celo prvi. V neki študiji s skoraj 50.000 udeleženci so ugotovili, da moški, ki redno uživajo hrano živalskega izvora povečajo tveganje za nastanek raka prostate za 60 %. Tistim, ki so že imeli diagnosticiran rak prostate, se je pričakovana doba preživetja povečala za 400 %, v kolikor so radikalno spremenili svoje prehranske navade in začeli jesti rastlinsko hrano.

Pregled raziskav univerze Harvard je jasen: Dvanajst od štirinajst kontrolnih študij in sedem od devetih kohortnih študij je pokazalo pozitivno povezavo med uživanjem kravjega mleka in rakom prostate. Znanstveniki trdijo, da je uživanje večjih količin kravjega mleka najzanesljivejši prehranski napovedovalec raka prostate. V študiji je pokazano, da imajo moški, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, dva- do štirikrat večje možnosti, da zbolijo za rakom prostate, v primerjavi s tistimi, ki zaužijejo minimalne količine. Kot so ugotovili v študiji, je uživanje velikih količin mleka in mlečnih izdelkov »eden izmed najbolj doslednih prehranskih napovedovalcev raka prostate«.

Znanstveniki so ugotovili številne negativne učinke uživanja mlečnih izdelkov na zdravje človeka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav z rakom prostate. Epidemiološki dokazi npr. na Japonskem kažejo, da se je rak prostate od druge svetovne vojne poveča za 25-krat, kar je skladno s 5, 10 in 20-kratnim povečanjem vnosa jajc, mesa in mlečnih izdelkov, medtem ko so bile ostale značilnosti prehranjevanja (ne pa načina življenja) relativno podobne.

S pregledom 11 raziskav študij primerov, ki so pokazale pozitivno povezanost med uživanjem mleka in raka prostate, pregledom 13 neodvisnih kohortnih raziskav, ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja nastanka raka prostate. »Na koncu smo ugotovili pozitivno povezavo med porabo mleka in raka na prostati.«, trdijo avtorji.
Raziskave z izoliranim učinkovanjem organskega kravjega mleka (vsebuje le naravno vsebovane hormone) na človeškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v 14 ločenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprečju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko zmanjšalo rast rakavih celic za 30 %. »Ti podatki kažejo, da je treba bolnike z rakom prostate in dojk opozoriti na možnost pospeševanja napredovanja bolezni zaradi uživanja mlečnih izdelkov in njihovih nadomestkov.«

Ni le mleko pomemben faktor za nastanek in razvoj raka prostate. O rakotvornosti (predvsem) rdečega mesa in mesnih izdelkov je svojo ugotovitev sporočila Svetovna zdravstvena organizacija. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.

Tveganje, da bomo umrli zaradi raka prostate, je majhno, okrog 3 %, saj večina moških umre z rakom prostate in ne zaradi raka prostate.

Še nekaj o presejalnih programih

Presejalni program PSA, test za zgodnje odkritje raka prostate, je Ameriški Task Force že leta 2012 odsvetoval, ker so ugotovili, “da obstaja zmerna ali visoka verjetnost, da testiranje nima nobene koristi oziroma da je škoda večja od koristi”.

Kanadski Task Force on Preventive Health Care je oktobra 2014 izdal posodobljene smernice, v katerih odsvetuje uporabo PSA testa. To priporočilo temelji na dokazih, da je tveganje za poškodbe večje od negotove koristi in da ni dokazov, da bi PSA pregledi zmanjšali umrljivost zaradi raka prostate. Skoraj 20 % je lažnih (napačnih) diagnoz, kar vodi v invazivno operativno zdravljenje, pri čemer nastopajo pogoste okužbe, urinske inkontinence in erektilne disfunkcije.

Dolgoročne študije npr. ugotavljajo, da so v presejalni skupini diagnosticirali približno 12 odstotkov več raka kot v drugi, vendar se skupini nista razlikovali po stopnji umrljivosti, kar kaže, da pri celotnem prebivalstvu pregled ne zmanjša števila smrti zaradi raka prostate. V neki ameriški raziskavi, katere rezultate je objavila ena najuglednejših strokovnih revij na svetu, so ugotovili, da med tistimi, ki so jim kirurško odstranili prostato, in tistimi, ki so jih le opazovali, ni bilo pomembnejših razlik v preživetju. Nastopile pa so druge razlike: tisti, ki so bili operirani, so imeli dvakrat pogosteje impotenco in urinsko inkontinenco, medtem ko jih je 20 odstotkov imelo še druge zaplete. Sklep je bil logičen: operacije rakave prostate niso podaljšale življenja ali izboljšale njegove kakovosti. Nasprotno. Strokovnjaki ocenjujejo, da je na splošno več kot 40 odstotkov operacij na prostati nepotrebnih. Že pred leti so bile objavljeni rezultati dveh pomembnih kliničnih raziskav, ki sta dokazovali, da je zgodnje odkrivanje raka prostate s PSA-jem nepotrebno.

Richard Albin, ki je odkril antigen PSA, je v New York Timesu zapisal: “Test ni zanesljivejši od metanja kovanca. Že leta trdim, da presejalni test PSA ne more odkriti karcinoma prostate, in kar je še pomembneje, ne more razlikovati med dvema tipoma raka prostate: tistim, zaradi katerega boste umrli, in tistim, s katerim boste umrli.”

Kljub podatkom in stališčem se še vedno veliko moških udeležuje presejalnih testov. V čigavo korist? Ali so žrtve medicinske propagande ali dobro obveščeni odgovorni moški, ki skrbijo za svoje zdravje? Z družbenega vidika je povsem umestno vprašanje, ali je prav porabiti veliko sicer omejenih sredstev za zdravstvo za nekoristno pregledovanje in nepotrebno zdravljenje, se je spraševal dr. Albin.

Torej moški, vsaj občasno lulajte stoje in opazujte curek urina in potem skrbno počistite za sabo. Če opazite zmanjšan pritisk, je prvi znak, da je lahko nekaj narobe, ni pa nujno. Zahtevajte od zdravnika, naj vas pouči o bolezni in vašem stanju in mu ne izročite svojega telesa.

***

Še nekaj ne boste nikjer ne prebrali in ne videli: predsednika države z mlečnimi brki. Ne vem ali je slika nastala v posmeh Movembru, ali so predsednika zalotili, ko je »hranil otroka v sebi«, vendar je sporočilo škodljivo: predsednik države uživa v tekočini, ki dokazano državljanom lahko povzroča hude zdravstvene težave.

Ne ubijte sla! — o kravjem mleku (zadnjič)

Polemika, ki jo je sprožil moj članek v Delu Kravje mleko (je za teličke) se je po treh mesecih končala (vsaj v dveh zadnjih številkah Dela na to temo ni bilo nobenega odziva). Kolikor vem, ostal je le en neobjavljen članek, katerega objavo je odgovorni urednik 4 krat zavrnil. To je moj popravek neresničnih in napačnih navedb avtorjev pisem bralcev, ki so pisali laži o meni in neresnice o kravjem mleku:

Anatomija neke manipulacije

Anatomija neke manipulacije

Za Polet (priloga Dela) z dne 27. 09. 2016  je dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr.med., napisala članek Odgovori na »beljakovinska vprašanja«. Med drugim je zapisala: »Na splošno velja, da telo dobro preskrbimo z vsemi esencialnimi aminokislinami, kadar nekdo uživa beljakovinske vire živalskega izvora. Razlog je v tem, da aminokislinska sestava živalskih virov beljakovin vsebuje praktično vse aminokisline, ki jih telo potrebuje, ponavadi te vire (beljak iz jajc, pusto meso, ribe, mleko in mlečne izdelke, zlasti skuto) imenujemo kakovostni viri beljakovin. V to smer nakazuje tudi izraz, da je njihova aminokislinska biološka vrednost visoka. Če povzamem, uživanje živalskih virov aminokislin je enostaven način, da v telo z beljakovinami vnesemo tiste aminokisline, ki jih potrebuje. Ob tem naj takoj poudarim, da to ne pomeni, da je treba jesti samo meso in podobno. Dobri so tudi nekateri rastlinski viri aminokislin in poznamo kar nekaj rastlin z dobro aminokislinsko sestavo beljakovin, to so soja, stročnice, tudi nekatere žitarice, na primer ajda in kvinoja. Nekdo, ki dobro pozna prehrano, lahko tudi iz rastlinskih virov sestavi vsaj za vsakdanje življenje dokaj dober beljakovinski jedilnik. Za življenje najbolj praktična rešitev pa je verjetno, da oba vira kombiniramo. Tako bo tudi večja možnost, da so ti viri res kakovostni.«

Gospa Kozjek Rotovnik velja za veliko medicinsko in prehransko avtoriteto, ki s svojimi članki pomembno oblikuje strokovno in javno mnenje o vplivu določene hrane ali hranil na zdravje. Ker se o tem na medicinskih fakultetah ne učijo skoraj ničesar, je znanje zdravnikov odvisno od kasnejšega izobraževanja, velika večina pa si resnice o vplivu posameznega hranila na zdravje oblikuje tudi iz takšnih člankov. Podobno kot zdravniki ravnajo drugi strokovnjaki in seveda prehransko neizobraženi državljani, ki slepo verjamejo zdravnikom. Zato je pomembno, da vplivni ljudje (mnenjski voditelji) v svojih člankih predstavijo celovito resnico, kar avtorica v tem članku ni niti približno naredila. Povsem jasno priporoča živalske beljakovine in je zelo diskriminatorna do rastlinskih virov beljakovin, kar je v nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami o enakovrednosti virov beljakovin. V članku sem prepoznal vrsto manipulativnih prejemov (od izrazite pristranskosti, navajanje delnih resnic, neresnic, nenavajanja pomembnih dejstev, uporabe izbranih besed in besednih zvez do odkritega zavajanja bralcev), zaradi česar je videti, da so živalske beljakovine (skoraj) nenadomestljive. Na to neresnico in uporabo tehnike manipulacij je treba opozoriti.

1. Ko avtorica zapiše »na splošno velja« nepoučen bralec razume, kot da je to samo po sebi razumljivo, nekaj, o čemer ne gre dvomiti, ker je brezpogojno dokazano in v ničemer sporno. Na splošno velja, da je nujno dihati, ni pa nujno uživati živalskih beljakovin. To, kar je avtorica zapisala, je zares večinsko prepričanje, ki je ustvarjeno na že razbitih mitih o živalskih beljakovinah, ki se tudi skozi takšne tekste ohranjajo in generirajo ob veliki podpori industrije živalskih beljakovin (mesne in mlekarske skozi financiranje raziskav in vplivov na medije).

2. Dejstvo, da “živalski viri beljakovin vsebujejo praktično vse aminokisline”, je pri normalnih ljudeh v vsakdanji prehrani brez velikega pomena. Ni nujno, da bi vse esencialne aminokisline zaužili naenkrat, kaj šele v enem živilu. Gre torej za nekoristno prednost. Niti ene aminokisline ni samo v živalski hrani, vse aminokisline vsebujejo rastlinski viri beljakovin.

3. Imenovati živalske izdelke kot »kakovostne vire beljakovin« hkrati pomeni, da obstajajo tudi nekakovostni ali pa vsaj manj kakovostni viri beljakovin, to pa so rastlinski (tretje možnosti ni). S številnimi raziskavami je dokazana enakovrednost aminokislin, ne glede na vir, živalski ali rastlinski.

4. Navajati »visoko aminokislinsko vrednost živalskih beljakovin« pomeni, da je aminokislinska vrednost rastlinskih beljakovin nizka ali vsaj ne enako visoka, kar ni res.

5. Navedba »dobri so tudi nekateri rastlinski viri« je podcenjujoča do rastlinskih virov v primerjavi z živalskimi, ki jih je prej opisala kot kakovostne z visoko vrednostjo. »Dobri so tudi« ne pomeni enako kot »enakovredni so«, kar je znanstveno dokazano, da so.

6. Trditev, da lahko svoje beljakovinske potrebe iz rastlinskih virov zadovolji le »nekdo, ki dobro pozna prehrano« ima namen prestrašiti ljudi, ker velika večina sebe ne uvršča med dobre poznavalce prehrane. Različna rastlinska hrana, kjer osrednje mesto ima škrobna hrana in s katero zadovoljimo svoje energijske potrebe, nam zagotovi kakovostne beljakovine brez dobrega poznavanja prehrane, kaj šele medicinske ali nutricionistične stroke.

7. Izraz, da tudi dobri poznavalci prehrane lahko sestavijo “dokaj dober beljakovinski jedilnik” navaja na sklep, da z uporabo izključno rastlinskih živil še dobri poznavalci prehrane ne morejo sestaviti popolnega beljakovinskega jedilnika in se morajo zadovoljiti z »dokaj dobrim«.
8. Navedba, da so rastlinski viri beljakovin »vsaj za vsakdanje življenje« vsebuje sugestijo, da ta vir beljakovin ni primeren za npr. športnike ali bolnike, kar seveda demantirajo številne znanstvene raziskave in praksa vrhunskih športnikov, bolnikov itd.

9. V izjavi “za življenje najbolj praktična rešitev pa je verjetno, da oba vira kombiniramo” beseda ‘verjetno’ pomeni, da izjava ni podprta z znanstvenimi dokazi, ampak avtorica verjame, da je temu tako. Izraz ‘najbolj praktična’ nakazuje, da avtorica preferira vsejedi način prehranjevanja in/ali ima z njim največ izkušenj ter ga tudi priporoča. Resnica je, da popolno preskrbo z vsemi aminokislinami omogočajo rastlinski viri, brez da bi jih kombinirali z živalskimi.

10. Ne vem na čigavo pobudo (urednika, tehničnega urednika, avtorica) se je ob naslovu pojavila slika kozarca z živalskim mlekom in na koncu sestavka slika kokošjih jajc, ki bralcu sugerira, kaj so pravi viri beljakovin. Članka ni treba niti brati – odgovor na »beljakovinska vprašanja« je podan v slikah.

11. Niti z besedico niso omenjene negativne posledice uživanja »dobrih virov beljakovin«. Kot da ne obstajajo študije o škodljivih posledicah uživanja živalskih beljakovin. Bralec upravičeno pričakuje celovito informacijo o koristih in tveganjih, da se lažje odloči med praktično uporabo živalskih beljakovin (vse v enem hitro pripravljenem obroku) in zdravstvenim tveganjem zaradi te praktičnosti. Kot da ne obstaja opozorilo SZO o rakotvornosti mesa, kot da ne obstajajo priporočila svetovno najvplivnejših institucij za raziskovanje raka, da naj bolniki (posebej z rakom) omejijo uživanje živalskih beljakovin in jih zamenjajo za rastlinske. Kot da ne obstajajo raziskave o škodljivosti kravjega mleka ali jajc!

12. Avtorica nikjer niti ne omeni, da živalske beljakovine zaužijemo v paketu z maščobo (ki je tudi v pustem mesu), holesterolom, številnimi kemikalijami (od hormonov do antibiotikov), brez vlaknin in da nam takšna hrana kot celota zelo škodi. Res je, da veliko kemikalij lahko zaužijemo tudi z rastlinsko hrano, a te so manj obremenjujoče in se jim lažje izognemo.

13. V sestavku ni omenjena niti ekološka škoda (voda, narava, podnebne sprememba …) zaradi proizvodnje živalskih beljakovin. Morda je v tem trenutku odveč pričakovati, da bi zdravnica, ki bi po definiciji morala biti tudi humanistka, vsaj omenila družbeni problem legalnega nasilja nad živalmi, ki jim ne bilo treba trpeti in jih ne bilo treba ubijati le zaradi praktičnosti uporabe živalskih beljakovin, ki ljudem bolj škodijo kot koristijo. Ljudje opravičujejo vso škodo, ki jo prizadenejo sebi, naravi in živalim zaradi prepričanja, ki ga ustvarjajo tudi takšni članki, da je živalska hrana nenadomestljiva in da bi brez nje škodili svojemu zdravju. Resnica pa je povsem drugačna, kar dokazujejo milijarde zdravih in dolgoživečih rastlinojedcev.

14. Niti z besedico v članku niso omenjene zdravstvene prednosti uživanja rastlinskih beljakovin. Kot da ne obstajajo odlične znanstvene raziskave, da zamenjava živalskih beljakovin z rastlinskimi znižuje umrljivost in prispeva k vsestranskemu zdravju ljudi in dolgoživosti.

15. Beljakovinski »bavbav« (strašenje s količino in viri beljakovin) je umetno ustvarjen. Po določilih EFSE vse potrebe po beljakovinah zadovoljimo, če dobimo okrog 8 % dnevnih kalorij iz beljakovin, kar je sicer iz previdnostnih razlogov dvakratna količina, ki je znanstveno dokazana kot najnižja varna količina. Če uživamo dovolj raznolike rastlinske (predvsem škrobne) hrane nam ni treba skrbeti za primanjkljaj beljakovin, pogosteje je treba skrbeti, da jih ne zaužijemo preveč, kar bi močno obremenilo ledvice in nam tudi drugače škodovalo.

Na podlagi takšnih manipulacij se ustvarja javno mnenje o pomembnosti, popolnosti in superiornosti živalskih beljakovin zaradi česar je večina državljanov prepričanih, da je brez mesa, mleka in jajc nemogoče dobro skrbeti za svoje zdravje, kar seveda ni res. Na podoben način se ustvarjajo resnice o živalskih maščobah, o škodljivosti ogljikovih hidratov, o mleku kot skoraj popolni hrani in najboljšem viru kalcija, o jajcih kot najpopolnejši hrani ipd. ter se takšne resnice množično objavljajo v medijih, smernicah zdravega prehranjevanja in učbenikih. Posledice tudi takšnega hvaljenja živalskih beljakovin so polne čakalnice in bolnišnice ter predolge čakalne vrste. Ob prazni zdravstveni blagajni se število neozdravljivo bolnih predvsem zaradi nezdravega prehranjevanja vsako leto le povečuje.

Avtorica je nesporna medicinsko-prehranska avtoriteta v državi, kateri brezpogojno verjamejo drugi zdravniki, farmacevti, prehranski strokovnjaki, učitelji, novinarji, športniki, bolniki, starši…
Kdo si še ob članku takšnega avtorja zastavlja še petnajst dodatnih vprašanj! Kdo še podvomi o celovitosti in resničnosti podanih informacij in o tem, da so mnoge pomembne ostale prikrite in kdo jih bo sam iskal? A očitno je treba! 

Mleko, mlečni izdelki, kalcij, osteoporoza

Kar štirje zdravniki so se podpisali pod strokovno nezahteven članek (Delo, 8.9.2016) in s tem dali težo zapisanemu. Pa še to ni bilo dovolj. Zapisali so, kako »strokovna združenja SZD z ogorčenostjo spremljamo v javnosti predstavljene argumente o škodljivosti mleka«, kar se nanaša moj članek Kravje mleko je dobro za teličke (Delo, 13.8.2016), ki ga lahko berete tukaj.

Povprečno informirani bralci bodo pod težo »doktor-argumentov« verjeli ogorčenim zdravnikom, ker je napisano v skladu z njihovimi prepričanji in podpirajo njihove prehranske navade, a ta vera se je v praksi pokazala kot škodljiva. Vsak dan narašča število za farmacevtsko medicino neozdravljivo bolnih s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, katerih vzrok je prehrana, ki jo, tudi po priporočilih zdravnikov, uživamo.

Zakaj bi bili zdravniki tako množično ogorčeni nad argumenti o škodljivosti mleka? Mar bi neuživanje kravjega mleka ogrožalo javno zdravje? Je kdo zbolel, ker ni užival kravjega mleka? Je kdo ozdravel zaradi uživanja kravjega mleka? So še pri kakšnem zapisu o škodljivosti nekega živila zdravniki izražali ogorčenost? Ob zapisih o krompirju ali soji, na primer? Zakaj je le mleko tako dragoceno hranilo, da je številnim zdravnikov bilo treba stopiti v bran množičnemu, rednemu in obilnemu konzumiranju mleka? Zakaj zdravniki za kravje mleko navajajo zdravstvene trditve, ki so po pravilih EFSE prepovedane, kot npr. »mleko je pomembno za rast, pri okrevanju po bolezni, poškodbah, po naporih«, saj za to ni dokazov.

Dejstvo je, da 70 % svetovne populacije (torej 5 milijard ljudi) ne more presnoviti kravjega mleka, v Sloveniji 50 % državljanov, starejših od 50 let, torej okrog 600000 državljanov! Kako vsi ti ljudje preživijo brez mleka? So bolni? Prezgodaj umirajo? Imajo več osteoporoze, zlomom kolka, srčno žilnih bolezni, sladkorne, avtoimunskih bolezni? O tem ogorčeni zdravniki niti besedice. Seveda ne, ker neuživanje kravjega mleka samo po sebi nikomur ne more škoditi.

Kako lahko nekaj tako nenaravnega, kar zavrača 70 % svetovne populacije, razglasiš za »pomembno živilo za rast, pri okrevanju po boleznih, poškodbah, po naporih«. Če ne bi z rednimi pitjem kravjega mleka v zgodnjem otroštvu nenaravno ohranjali tvorjenja encima laktaze, bi za to »boleznijo« bolehalo najbrž celo človeštvo. Kravje mleko je najpogostejši prehranski alergen, od 6 do 7 % otrok je alergičnih na mleko.

Toliko o naravnosti, nenadomestljivosti in koristnosti kravjega mleka za ljudi. Do mlekarske industrije servilna medicina je izmislila bolezen hipolaktacijo (laktozno intoleranco), ki jo »zdravi« s farmacevtskimi pripravki. V čigavo korist.

Ogorčeni zdravniki v nadaljevanju po pravilih redukcionistične znanosti pišejo o posamičnih sestavinah mleka. Seveda je v kravjem mleku veliko sestavin, a je količina posameznih sestavin popolnoma drugačna kot v človeškem mleku: beljakovin je 300 % več, maščob za 25 % manj, ogljikovih hidratov za 23 % manj, vitamina C kravje mleko ne vsebuje, fosforja ima 650 % več itd. Razlike med količino posameznih aminokislin (gradniki beljakovin) so od 200 do 400 %. Poleg navedenih sestavin je treba upoštevati še različno vsebnost hormonov, od katerih je zelo pomemben rastni hormon IGF-1. Številne študije so dokazale, da višje ravni IGF-1 vplivajo na razvoj nekaterih tumorjev, predvsem na prostati, dojkah, debelem črevesu, in drugih oblik raka. Odrasli, ki uživajo kravje mleko, imajo za približno 10 % višjo raven IGF-1 kot tisti, ki ga ne uživajo. V raziskavah, ki jih je finančno podprl ameriški NIH, je bilo kravje mleko označeno kot najverjetneje najbolj rakotvorno kadarkoli testirano substanco, ki jo tako množično zaužije človek (Campbell in Chen, 1999).

Zakaj zdravniki niti z besedico ne omenijo niti ene pomanjkljivosti uživanja kravjega mleka. Zakaj v imenu javnega zdravja niso bili ogorčeni nad laganjem mlekarske industrije o koristnosti mlečnih napitkov, ampak sta to morala prepovedati EFSA in sanitarna inšpekcija. Skratka, opisati mleko kot koristno raztopino hranil je možno le tako, da opišete koristnost vsake posamezne sestavine in ne upoštevate živila kot celote.

Na mojo trditev o povezanosti kravjega mleka, osteoporoze in zlomov kolka so zdravniki arogantno zapisali: »To preprosto ni tako«.
Pa je tako. Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mlečnih izdelkov (in kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 raziskav. Tretjina le-teh podpira povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ne (Lanou, 2009). Povzetek avtorjev: osteoporoza in pogostost zlomov kosti so najvišji v državah, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, kalcija, ter živalskih beljakovin. Kot državljan sem ogorčen nad tako enostranskostjo zdravnikov – zagovornikov porabe kravjega mleka. Želel bi si zdravnikov, ki jih skrbi naše zdravje in ne poraba kravjega mleka. Ti bi napisali, tako kot so znanstveniki na Harvardski univerzi, da je »mleko le eden od mnogih virov kalcija in da obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj mleko ne sme biti najboljši vir za vse« in bi v korist državljanov zapisali, da npr. popolnoma nesporni ohrovt vsebuje skoraj 50 % več kalcija kot kravje mleko.

Predlagam, da avtorji članka svoje dobre klinične izkušnje z mlekom preverijo v izvirni znanstveni raziskavi, kjer bi 145 tisoč slovenskih bolnikov z osteoporozo ob povprečni dnevni porabi 600 g mleka in v primerjavi s kontrolno skupino, ki ni uživala mleka in mlečnih izdelkov ter eksperimentalno skupino, ki bi ji izboljševali kostno maso z dodajanjem kravjega mleka. Glede na zagotovila o koristnosti kravjega mleka, si javnost zasluži neizpodbitne dokaze o prednosti uživanja kravjega mleka. V članku, omejenem na nekaj deset vrstic, ne morem navajati številnih verodostojnih raziskav o škodljivosti kravjega mleka za ljudi, zato jih navajam na svojem blogu www.soce.si.

Osteoporoza, zlom kosti

V ZDA, kjer zaužijejo dnevno 462 gramov mleka, imajo na 100000 prebivalcev 98 zlomov kolka, Švedi imajo 70 zlomov in zaužijejo 502 g mleka, v Južni Afriki pa imajo le 6 zlomov in zaužijejo samo 10 g mleka. V Sloveniji porabimo 600 g mleka dnevno in po podatkih NIJZ imamo na 100000 prebivalcev 101 zlom kolka, v prvem letu po operaciji pa umre 30 % operiranih.
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poskodbe_starejsih_ljudi_zaradi_padcev_v_sloveniji.pdf

Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mlečnih izdelkov (in kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 raziskav. Tretjina le-teh podpira povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ne (Lanou, 2009). Povzetek avtorjev: “osteoporoza in pogostost zlomov kosti so najvišji v državah, ki porabijo največ mleka in mlečnih izdelkov, kalcija, ter živalskih beljakovin. Večina študij o tveganju zlomov vsebujejo malo ali nobenih dokazov, da mleko ali drugi mlečni izdelki koristijo kostem. Kopičijo se dokazi, ki kažejo, da lahko poraba mleka ali mlečnih izdelkov prispeva k tveganju raka prostate in jajčnikov, avtoimunskih bolezni in nekaterih otroških bolezni. Ker mleko ni potrebno za ljudi po prenehanju dojenja in ne vsebuje ​​hranil, ki jih ne vsebujejo živila brez živalskih beljakovin, nasičenih maščob in holesterola, imajo vegetarijanci boljše zdravje in manj kroničnih bolezni, če omejijo ali opustijo uživanje mleka in mlečnih izdelkov. Zato mleka ne bi smeli priporočati v zdravi vegetarijanski prehrani.”
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19321571

Da vseživljenjska veganska prehrana nima nikakršnega negativnega vpliva na kostno gostoto in ne spremeni sestave telesa so dokazali Ho-Pham LT 1 , Nguyen PL , Le TT , Doan TA , Tran NT , Le TA , Nguyen TV , 2009), čeprav vnašajo manjše količine kalcija in beljakovin, kot vsejedke.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19350341

Raziskava v 23 državah je pokazala, da je pogostost zloma kosti neposredno povezana z vnosom beljakovin živalskega izvora zaradi endogene proizvodnje kislin, ki je posledica presnove živalskih beljakovin.  Rastlinska prehrana nima tega učinka.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11034231

Do podobnih rezultatov so prišli že Weinsier in Krumdieck (2000) skoraj deset let pred to raziskavo, ko 71 % od 21-ih dobro zasnovanih raziskav, večinoma podprtih s strani mlekarske industrije, ni dokazalo prednosti uživanja mlečnih izdelkov na zdravje kosti. Raziskava je vključevala tudi 7 naključno kontroliranih raziskav, od katerih jih je bilo kar 6 finančno podprtih s strani mlekarske industrije. Le ena raziskava je bila izvedena na postmenopavznih ženskah, ki lahko predstavljajo kritično skupino za nastanek osteoporoze, pa še ta je v enem letu pokazala izgubljanje kostne mase na račun rednega uživanja 2,5 dl mleka. Avtorja zaključujeta: Ni jasno, ali mlečni izdelki koristijo zdravju kosti. Redke študije so pokazale pozitiven vpliv mleka na zdravje kosti, večina pa je pokazala rezultate, ki niso bili pomembni.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/10966884

Raziskovalci pri pregledu 7 prospektivnih kohortnih raziskav (Bischoff-Ferrari idr., 2011), z do 26 let dolgim spremljanjem ljudi, niso našli povezave med vnosom mleka in zmanjšanim tveganjem za zlom kolka niti pri največjih vnosih mleka. Pravijo: Naš zaključek je, da v tej metaanalizi kohortni študiji ni bilo splošne povezave med uživanjem mleka in tveganje zloma kolka.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20949604

Enake rezultate je dala raziskava 20-letnega spremljanja 61.433 žensk in 45.339 moških, ki je povrhu, poleg več vsakršnih zlomov pri ženskah, ki so zaužile vsaj 3 kozarce mleka dnevno, pokazala tudi več raka, srčnožilnih bolezni in hitrejšo umrljivost (Michaëlsson idr., 2014).
http://www.bmj.com/content/349/bmj.g6015

Tudi za uživanje mleka v obdobju odraščanja raziskovalci niso našli razlogov za uživanje mleka. Nasprotno. Za vsak dodatno zaužiti kozarec mleka na dan so ugotovili 9 % povečano tveganje za nastanek zlomov kolka kasneje v življenju, kar, po mnenju avtorjev, delno pojasnjuje dolgo trajajočo enigmo, da imajo tiste populacije, ki zaužijejo največ mleka tudi najvišje stopnje zlomov kolka (Feskanich, Bischoff-Ferrari, Frazier in Willet, 2014).
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24247817

Rak prostate

Znanstveniki so ugotovili številne negativne učinke uživanja mlečnih izdelkov na zdravje človeka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav z rakom prostate. Epidemiološki dokazi (Ganmaa, Li, Qin, Wang, Takeda in Sato, 2003), npr. na Japonskem kažejo, da se je rak prostate od druge svetovne vojne poveča za 25-krat, kar je skladno s 5, 10 in 20-kratnim povečanjem vnosa jajc, mesa in mlečnih izdelkov, medtem ko so bile ostale značilnosti prehranjevanja (ne pa načina življenja) relativno podobne.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12710911

S pregledom 11 raziskav študij primerov (Qin idr., 2004), ki so pokazale pozitivno povezanost med uživanjem mleka in raka prostate, pregledom 13 neodvisnih kohortnih raziskav (Quin, Xu, Wang, Tong in Koshi, 2007), ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja nastanka raka prostate. »Na koncu smo ugotovili pozitivno povezavo med porabo mleka in raka na prostati.«, trdijo avtorji.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17704029
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/15203374

Raziskave z izoliranim učinkovanjem organskega kravjega mleka (vsebuje le naravno vsebovane hormone) na človeškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v 14 ločenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprečju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko zmanjšalo rast rakavih celic za 30 % (Tate, Bibb in Larcom, 2011). »Ti podatki kažejo, da je treba bolnike z rakom prostate in dojk opozoriti na možnost pospeševanja napredovanja bolezni zaradi uživanja mlečnih izdelkov in njihovih nadomestkov.«
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22043817

Rakotvornost mleka

Dr. T.C. Campbell je že leta 1990, po uradnih kriterijih za eksperimentalno določanje kancerogenosti substanc, kazein (glavno beljakovino mleka) v številnih raziskavah, ki jih je finančno podprl ameriški NIH, označil kot najverjetneje najbolj rakotvorno kadarkoli testirano substanco, ki jo zaužije človek. Vse to je podprl z najcelovitejšo biomedicinsko opazovalno raziskavo o vplivu prehranjevanja na rakava obolenja, srčnožilne in presnovne bolezni v zgodovini (Campbell in Chen, 1999). O obsežnosti, kakovosti in enkratnosti raziskave govori tudi podatek, da so vrednosti železa merili na šest načinov, analize krvi so opravljali v laboratoriju na Cornellu, pekinškem laboratoriju in v 24-ih laboratorijih v šestih državah na štirih celinah (Campbell in Campbell, 2011, str. 343).
http://toxsci.oxfordjournals.org/content/52/suppl_1/87.abstract

Avtoimunske bolezni (diabetes tipa 1, multipla skleroza)

Že leta 1992 so finski raziskovalci ugotovili, da je kravje mleko vpleteno kot možen sprožilec avtoimunskega odziva, ki uničuje beta celic trebušne slinavke, kar povzroča sladkorna bolezen tipa 1. (Karjalainen J. in drugi 1992). Od takrat so opravili veliko študij in v veliki večini ugotovili povezanost uživanja kravjega mleka s sladkorno boleznijo tipa 1 – večja kot je poraba kravjega mleka več je diabetesa tipa 1.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1377788. 

Že leta 1940 je dr. Roy Swank dokazal vpliv porabe kravjega mleka na pogostost multiple skleroze. Francoski raziskovalci (Malosse D, Perron H, Sasco , Seigneurin JM) so primerjali vpliv porabe kravjega mleka na razširjenost multiple skleroze v 27 državah in 29 populacijah po celem svetu. Ugotovili so pomembno korelacijo med vnosom kravjega mleka in razširjenostjo multiple skleroze.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/1291895

Mleko je najpogostejši alergen

Poleg dejstva, da 70 % prebivalcev našega planeta ima zdravstvene težave pri presnovi kravjega mleka, je mleko tudi najpogostejši alergen. Iz meta analize, ki vključuje podatke iz 51 publikacij, je razvidno, da je mleko najpogostejši prehranski alergen, takoj za njim pa so jajca, sledijo pa arašidi, ribe, raki in školjke. Od 6 do 7 % otrok je alergičnih na mleko. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4241964/

Toliko o naravnosti, nenadomestljivosti in koristnosti kravjega mleka za ljudi.

Rakavi bolniki nič mleka

Ameriški inštitut za raziskave raka natančno našteva živila, »ki se borijo proti raku« in na dolgem seznamu ni mleka in nobene živalske hrane.
http://www.aicr.org/foods-that-fight-cancer/.

Na spletni strani ameriškega združenja proti raku v priporočilih o zdravi prehrani niti z besedico ni omenjeno mleko niti mlečni izdelki.
http://www.cancer.org/cancer/cancercauses/dietandphysicalactivity/diet-and-physical-activity

V Evropskem kodeksu za boj proti raku priporočajo: “Vsak dan zaužijte vsaj 400 gramov različnega svežega sadja in zelenjave. Omejite hrano, ki vsebuje maščobe živalskega izvora.”Ob vsem tem pa predstojnica Enote za klinično prehrano OI UKC LJ podpiše, da je »kravje mleko pomembno pri okrevanju po boleznih«!

Kot državljan sem ogorčen nad tako enostranskostjo zdravnikov – zagovornikov porabe kravjega mleka. Želel bi si zdravnikov, ki jih skrbi naše zdravje in ne poraba kravjega mleka. Ti bi napisali, tako kot so znanstveniki na Harvardski univerzi, da je »mleko le eden od mnogih virov kalcija in da obstaja nekaj pomembnih razlogov, zakaj mleko ne sme biti najboljši vir za vse« in bi v korist državljanov zapisali, da npr. ohrovt vsebuje skoraj 50 % več kalcija kot kravje mleko.
https://www.hsph.harvard.edu/nutritionsource/calcium-full-story/.

Zdravniki, ki jih skrbi zdravje ne bi zdravili izmišljene bolezni laktozne intolerance, ampak bi odsvetovali uporabo mleka, ne bi pisali in hvalili prehranskih smernic, po katerih je na jedilniku vsak dan kravje mleko in meso. Posledica tudi takšne skrbi je 50 % predebelih otrok, mnogi bodo končali na inzulinu ali dializi, nekateri na onkologiji.

Predlagam, da avtorji članka svoje dobre klinične izkušnje z mlekom preverijo v izvirni znanstveni raziskavi, kjer bi 145 tisoč slovenskih bolnikov z osteoporozo ob povprečni dnevni porabi 600 g mleka in v primerjavi s kontrolno skupino, ki ni uživala mleka in mlečnih izdelkov ter eksperimentalno skupino, ki bi ji izboljševali kostno maso z dodajanjem kravjega mleka. Glede na zagotovila o koristnosti kravjega mleka, si javnost zasluži neizpodbitne dokaze o prednosti uživanja 4 do 6 enot mleka dnevno. Če takšne raziskave nimajo, naj navedejo rezultate podobne verodostojne znanstvene raziskave, ki je ne bi financirala mlekarska industrija in bi bila objavljena v ugledni recenzirani znanstveni reviji.

V spletni izdaji svojega članka so štirje zdravniki navedli 5 virov, ki jih vredno pokomentirati.

Prvi vir:
Smernice zdravega prehranjevanja, ki nimajo verodostojnih virov v referencah, pisali pa so jih zdravniki in nutricionisti z enako paradigmo. So posledica mitov in zablod, da je kravje mleko nujno in nenadomestljivo za zdrave kosti ljudi.

Drugi vir
Rozenberg S, Body J-J, Bruyère O, et al. Effects of Dairy Products Consumption on Health: Benefits and Beliefs-A Commentary from the Belgian Bone Club and the European Society for Clinical and Economic Aspects of Osteoporosis, Osteoarthritis and Musculoskeletal Diseases. Calcified Tissue International. 2016;98:1-17. doi:10.1007/s00223-015-0062-x.
je sponzoriran s strani Abbot, Pfizer in 30 drugih farmacevtskih podjetij ter mlekarske industrije (Danone).
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4703621/

Tretji vir
Fenton TR, Lyon AW. Milk and acid-base balance: proposed hypothesis versus scientific evidence. J Am Coll Nutr. 2011 Oct;30(5 Suppl 1):471S-5S.
govori, da kislotvorna hrana (npr. mleko) ne povzroča acidoze in to drži, ima pa kislotvorno obremenitev, kar ni sporno. Telo vzdržuje rahlo bazično kislo-bazično ravnovesje (pH), obremenitev se prenese na pufre (kalcij, magnezij).

Četrti vir
Gao X, Wilde PE, Lichtenstein AH, Tucker KL. Meeting adequate intake for dietary calcium without dairy foods in adolescents aged 9 to 18 years (National Health and Nutrition Examination Survey 2001-2002) J Am Diet Assoc. 2006;106(11):1759-1765. doi: 10.1016/j.jada.2006.08.019.
je zelo sporen, saj zaključuje, da priporočenega dnevnega vnosa kalcija ne moremo dobiti brez uživanja mleka (!?), kar bi pomenilo, da 2/3 sedanje populacije in še več do izpred 30 let nazaj niso mogle zadovoljiti potreb po kalciju, čeprav so številne populacije živele med 90 in 110 let in niso konzumirali mleka in niso poznali (veliko) osteoporoze. Študijo je financiralo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, ki 90 % vseh subvencij nameni živinorejcem in ne kmetovalcem. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22081694

Peti vir
Heaney RP. Dairy and bone health. J Am Coll Nutr. 2009;28(Suppl 1):82S-90S. 28/Supplement_1/82S.
 G. Heaney navaja, da je »težko oblikovati dieto za zdrave kosti, ne da bi dobili tri obroke mleka dnevno« je v nasprotju z dejstvom, da najmanj 2/3 prebivalcev, ki ne uživajo kravjega mleka, nima »bolnih kosti«. V tem članku je avtor prikril, da je svetovalec mlekarski industriji, kar je v nekem drugem primeru priznal. (http://jnci.oxfordjournals.org/content/96/10/805.full.pdf).
Zaradi tega prikrivanja in pomanjkanja literature in informacij in ustvarjanja velike koristi proizvajalcem hrane  je bil “kaznovan”. V zahvalo za promocijo mleka mu je mlekarska industrija ob smrti posvetila memorial. https://dairygood.org/content/2016/a-tribute-to-robert-p-heaney-a-remarkable-researcher-and-human-being

Torej, od petih virov je eden znanstveno nepomemben (prvi), trije so bili financirani s strani industrije (drugi, četrti in peti), eden (tretji) pa za razumevanje koristnosti kravjega mleka za ljudi ni relevanten.

Do takrat, ko bomo imeli trdna zagotovila neodvisne znanosti o koristnosti uživanja kravjega mleka za ljudi, velja moj poziv, ne verjemite meni, ne verjemite tistim, ki vam prodajajo mleko, ne verjemite tistim, ki pišejo prehranske smernice zaradi katerih tudi množično zbolevamo in ne verjemite tistim, ki vas neuspešno zdravijo zaradi prehranskih bolezni in vas ne učijo, kako se jim izogniti. Sledite logiki narave, berite različno literaturo in premišljujte z lastno glavo. Žrtvujte trenutno ugodje za dolgoročne koristi!

Ivan Soče, Maribor

Vegane v zapor

Nedavni predlog neke stranke v italijanskem parlamentu, da bi z zaporom kaznovali vegane, ki bi svoje otroke silili k veganskemu prehranjevanju, sam po sebi ni vreden resnega odziva. Je poceni nabiranje političnih točk in zloraba tragične smrti otroka neodgovornih staršev, ki so bili – med drugim tudi vegani.

Ne vem, s čim je predlog motiviran, prepričan sem, da ne s skrbjo politikov za zdravje otrok. Na podlagi  800 verodostojnih znanstvenih raziskav iz celega sveta, na katere je Svetovna zdravstvena organizacija oprla svojo ugotovitev o rakotvornosti mesnih izdelkov in rdečega mesa, in ne na podlagi izjemno redkih posamičnih primerov (morda letno par v Evropi), ni nihče predlagal, da bi z zaporom kaznovali starše, ki otrokom dajejo dokazano rakotvorno hrano. Z zaporno kaznijo ne grozijo niti staršem, katerih otroci imajo sladkorno bolezen tipa 2, ali so predebeli, saj so (razen v izjemno redkih primerih) dokazano zelo škodili zdravju svojih otrok. Tudi kakšnemu strokovnjaku, ki predlaga prehranjevanje, ki ga prakticirajo v vrtcih, šolah, drugih ustanovah in bolnišnicah, katerega posledica je skoraj polovica predebelih otrok in prava pandemija za uradno medicino neozdravljivih kroničnih (v glavnem prehranskih) bolezni, nihče ne grozi z zaporom. Nihče ne grozi staršem pretepenih, z drogami, internetom, alkoholom in čim drugim zasvojenih otrok? … Tudi zdravnikom nihče ne grozi, ko govorijo neresnice, da je dobro načrtovana veganska hrana za otroke neprimerna in za zdravje nevarna. Če bi vse te starše in druge hoteli zapreti, bi gradnja novih zaporov postala najpomembnejša gospodarska dejavnost. A politike manj zanima, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec, običajno jih bolj zanimajo tisti, ki financirajo volitve.

Ne proti drugim, ampak vase 
Odziv veganov in neveganov kaže na to, kako pomembno je, če se, čeprav neumnost, pojavi v medijih in sproži naslednjo bitko v vojni med vsejedci in rastlinojedci. Namesto obračuna med seboj predlagam, da naredimo obračun v sebi – vsak naj si nastavi ogledalo in se vpraša, ali morda prav on(a) svoje otroke zanemarja, koliko se zdravo prehranjuje in koliko je njegovo znanje posledica tradicije in navad (vpliv staršev in drugih vplivnih ljudi, ki so živeli v resnem pomanjkanju znanja in hranil), sodobnega načina življenja, vpliva industrije in koliko plod lastnega znanja, pridobljenega iz različnih objektivnih virov in preverjanja v praksi velikega števila oseb v dolgem časovnem obdobju.

Nedvomno je vegansko gibanje nekaj drugega kot društvo za zaščito lesa ali združenje ljubiteljev praženega krompirja – posega v najintimnejše moralne dileme vsakega posameznika, njegove vsakdanje pomembne navade, uradne nutricionistične, šolske in medicinske prehranske resnice ter v interese mogočne prehranske industrije (od kmetov, predelovalcev do trgovcev). Zato je veganstvo prvorazredno moralno, ideološko, politično, ekološko in ekonomsko vprašanje. Veganstvo ima potencial temeljito spremeniti ta svet in tega se bojijo vsi: tisti, ki si drugačnega sveta ne želijo in tisti, ki si ga ne znajo predstavljati kot boljšo možnost in jih je strah vsega novega (neznanega). Zato nas ne sme čuditi burna in množična reakcija, neargumentiran upor vseh ki čutijo, da je ogrožena njihova osebna integriteta ali kateri koli interes. Zato je pritisk interesnih skupin iz mogočne prehranske industrije in posameznikov na politike, medije, šolstvo, znanost in stroko za ohranjanje obstoječega stanja trajen in strahovit, katerega rezultat je splošno prepričanje, da je vsejedstvo edino naravno in zdravo.

Kaj potrebujemo in kaj si želimo

Če vegani hočejo dobro skrbeti za svoje zdravje, morajo priznati, da zgolj odpovedovanje hrani živalskega izvora, ne zagotavlja popolnega zdravja. Tudi najuglednejše prehranske svetovne organizacije poudarjajo »da DOBRO NAČRTOVANA (moj poudarek) vegetarijanska in veganska prehrana« zagotavljata dobro zdravje v vseh življenjskih obdobjih in situacijah. To »dobro načrtovana« seveda ne pomeni zahtevanega načrtovanja, poznavanja kemične sestave vseh živil, merjenja, posebne dinamike ali režima prehranjevanja. Dokler bodo pri številnih veganih ugotavljali pomanjkanje določenih hranil, bo veganstvo upravičeno označeno kot potencialno zdravju škodljivo. Ljudje, ki jim je interes živali pomembnejši od lastnega zdravja, so upravičeno prepoznani kot sebi in svojim otrokom nevarni.

Ko bodo vegani imeli dokaze, da odlično skrbijo za svoje dobro in dobro svojih otrok, ne da bi pri tem trpela druga bitja in okolje, ne bo nobene materialne podlage za predloge o kaznovanju veganskih staršev. Če teh dokazov nimajo, potem lahko upravičeno pričakujemo, da vsi ne bodo verjeli načelnim stališčem sicer uglednih svetovnih organizacij, da je veganstvo možno in koristno. Zdravniki bodo kar naprej raje svetovali uradno »varno in preverjeno prehrano«, kot pa da bi svetovali o »dobro načrtovani veganski prehrani«, o čemer ne vedo in jih zaradi zagledanosti v uradne prehranske smernice in lastno prehransko prakso to niti ne zanima. Zdi se, kot da jim je bolj pomemben vnos posamičnih hranil z živalsko hrano (železa, cinka ali B12), kot dejstvo, da bomo, prav zaradi te iste hrane kot celote, pogosteje zbolevali in prezgodaj umirali. Ne znajo ali nočejo svetovati, kako si zagotoviti vnos vseh hranil brez zdravstvenih tveganj, ki jih prinaša vsejedstvo.

Človek je lahko vsejed, ampak …

Vsejedcem tudi primanjkuje določenih hranil, mnogih zaužijejo preveč, a to prehranska in medicinska stroka ne problematizira, čeprav so tragične posledice sodobnega vsejedstva vidne na vsakem koraku. Da je hrana živalskega porekla nujna in nenadomestljiva za naše zdravje, nam že nekaj generacij lažejo v šolah, ambulantah in medijih. Imamo celo vsedržavni projekt, ki se vsako leto izvaja v vseh osnovnih šolah z imenom Tradicionalni slovenski zajtrk, kjer otroci jedo mleko, maslo, med, kruh in jabolko, kosila so skoraj brez izjeme sestavljena iz mesa, mesnih ali mlečnih izdelkov. Kljub znanim resnicam o škodljivosti kravjega mleka in mlečnih izdelkov in stališču ministrstva za zdravje, da sta maslo in med hranila, ki bi lahko bila na jedilniku le občasno, se vsako leto prevara o negovanju narodove tradicije in skrbi za zdravje otrok ponovi ob podpori ministrov za šolstvo, za zdravje in hrano ter pogosto predsednika republike.

Rešitev, ki jo osebno vidim, je zdravojedstvo. Temelji na uživanju zelo raznolike zelenjave, čim bližje njeni izvirni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, ob zmernem vnosu maščob in sladkorjev. Z zdravstvenega vidika ni nič narobe, če k temu občasno (npr. enkrat tedensko) dodamo kakšen košček mesa (ne mesnih izdelkov), mleka ali mlečnih izdelkov in si privoščimo kakšen užitek (kozarček vina, košček čokolade ipd.), a zaradi naše naravne nezmernosti, vpliva živinoreje na okolje in nepotrebnega mučenja živali, tudi to odsvetujem.

Čigave interese ogrožajo rastlinojedci

Vegani niso dobro organizirani, nimajo za seboj vplivnih institucij, nimajo finančnih potencialov, nimajo dostopa do medijev. Pri komuniciranju z javnostjo bi morali skrbeti, da nevegani prepoznajo svoje interese, da spoznajo, da bi tudi njim koristila sprememba prehranjevanja in več sočutja do drugih živih bitij. Da prehod na drugačen način prehranjevanja ni tvegan, ni naporen, ni dražji, ponuja pa veliko več zdravja in veselja. Uredniki in novinarji, zdravniki in nutricionisti bi morali preseči lastno vsejedsko paradigmo in objektivno predstavljati nevarnosti sodobnega prehranjevanja. Prostor v medijih morajo dobiti številni zdravniki, novinarji, kuharji, politiki, športniki in drugi ugledni državljani, ki so zdravi rastlinojedci – zdravojedci.

Vsejedci bi se morali vprašati, katere njihove interese ogrožajo vegani in zakaj nasprotujejo veganstvu. Strah, da bi brez uživanja hrane živalskega izvora, ogrozili svoje zdravje ni z ničemer utemeljen. Vegani se ne potegujejo za enako hrano, ne škodijo njihovemu zdravju ali okolju. Opozarjanje na neetičnost nepotrebnega ubijanja in mučenja živali zaradi lastnega užitka (ne nujne potrebe) ne bi smel biti zadosten razlog za nestrpnost do veganov. Tudi vsejedi in kot skupnost smo še vedno zelo občutljivi na mučenje živali: kaznujemo kruto ravnanje, hvalimo gasilce, ki ure in ure z drevesa rešujejo mačko, za heroja razglasimo kmeta, ki je ob poplavah rešil življenje eni svinji. Kako to, da v kosu mesa ali sira na svojih krožnikih ne vidimo mučeno in ubito žival?

Človeštvo bo moralo najti pot iz sedanjega načina prehranjevanja, ker prehranske bolezni ogrožajo zdravje milijard ljudi, milijarda pa trpi zaradi lakote. Edino zdravilo za prehranske bolezni je radikalna sprememba prehranskih navad, a to nobenemu ne prinaša dobička, zato to zdravilo ni za nikogar zanimivo. Nobena medicina ne more pozdraviti prehranskih bolezni. V vseh državah, ki imajo veliko več zdravnikov na prebivalca in dajejo več denarja za zdravstvo kot pri nas, državljani niso nič bolj zdravi.

Preseči bi morali ideološke razprave o zgodovini prehranjevanja, človeški anatomiji in fiziologiji (zobovje, prebavni in presnovni sistem) ipd. Dejstvo je, da je človek lahko vsejed, vprašanje je, ali mu to koristi. Materialni, vsem vidni dokazi, kažejo, da mu bolj škodi kot koristi, razen v okoljih, kjer druge hrane ni.

Zdravo in dolgo življenje brez nasilja

Vsi bi morali takoj in najostreje obsoditi vsakršno zanemarjanje otrok, vsakršno nasilje nad komur koli in kjer koli. Vsakršno zanemarjanje otroka, vključno z nezdravim prehranjevanjem ali kratenjem dokazano učinkovitih zdravstvenih storitev, je enak zločin, ne glede na to ali ga je storil vegan ali vsejedec, moški ali ženska, naš ali njihov.

Temelj veganstva je v odpovedovanju vsakršnemu izkoriščanju živali, koliko je to le mogoče, da ne bi škodili sebi. Nič več in nič manj. Ni niti besedice o vzgoji, veri, politiki, zdravstveni negi, cepljenju, alternativi, duhovnosti … Zato je bilo neetično in nestrokovno pred leti sklicevanje novinarske konference na UKC Ljubljana, ko so zdravniki vsejedci tolkli po veganih, zato ker starša (to da sta bila vegana je bilo povsem nepomembno) nista bolnega otroka peljala k zdravniku. Po zakonu verjetnosti je povsem normalno, da je tudi med vegani kakšen neodgovoren, neizobražen, neprišteven …, a to z veganstvom nima ničesar skupnega. Tudi ob nedavni tragični smrti pretepene deklice mediji niso poročali, ali sta bila starša vsejedca ali vegana. Prav tako o etičnih opredelitvah staršev, katerih otroci so postali kronično bolni, končali na inzulinu ali dializi ali celo umrli, ne poročajo ne zdravniki in ne mediji.

Tako kot vsaka neumnost bo tudi predlog o kazenskem pregonu veganov že jutri postala preteklost. Kakšna bo prihodnost veganstva, je odvisno od veganov. Kakšna zdravstvena in ekološka prihodnost vseh nas je odvisno od tega, kako hitro in obsežno se bomo približevali konceptu zdravojedstva.

(objavljeno v Delu, 12.9.2016 – v rubriki gostujoče pero)

Kravje mleko (je dobro za teličke) II. del

Na moj članek (Delo, 13. 8. 2016) se je pričakovano odzvala mlekarska industrija, katere interese zastopa GZS – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Direktorica takoj na začetku izrazi zaskrbljenost, ker je uredništvo dovolilo objavo mojega članka, čeprav naj bi se, po njenem mnenju, od njega distanciralo s pripisom: »Prispevek je mnenje avtorja in …« Vsi prispevki v tej rubriki so opremljeni z enakim pripisom, a pripis pod mojim člankom je skoraj brezpredmeten, saj nisem izražal svojih stališč. Naštel sem 24 bioloških, kemijskih, statističnih, znanstvenih in drugih dejstev, ki so izsledki številnih neodvisnih večkrat ponovljenih raziskav najvplivnejših znanstvenikov našega časa, ki so tudi potrjeni v praksi milijard ljudi v dolgem časovnem obdobju. O tem so napisane knjige, kot Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod, kjer sem mleku in živalskim beljakovinam posvetil več kot 30 strani.
O moči mlekarske industrije (multinacionalk) je treba pisati, da ljudi opomnim, da je sedanja resnica o mleku, resnica tistega, ki ima denar za reklame in kupljene znanstvene raziskave, ima vpliv na politiko, medije in šolstvo. Samo tako si razlagam medijsko zelo podprto vsakoletno prevaro, v kateri sodelujejo številni ministri in celo predsednik države, s Slovenskim tradicionalnim zajtrkom, kjer otrokom vseh osnovnih šol in celi javnosti lažejo, da tradicionalen in zdrav zajtrk vsebuje mleko, maslo, med in jabolko. Zaradi tega vpliva, obstoječih navad in čustvene navezanosti na mleko (sicer materino, a neuki ne vedo, da gre za dve povsem različni tekočini), ljudje verjamejo, da je kravje mleko za ljudi odlična hrana in sami ne preverjajo dejstev. 
Naj opišem novejši primer medijskega ustvarjanja resnic o mleku. Vsi večji slovenski mediji, na čelu s STA, so objavljali članke z dvema naslovoma: »Slovenski raziskovalci dokazali, da uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« in »Kravje mleko ni zdravju škodljivo« v katerem so poveličevali raziskavo na Veterinarski fakulteti. V resnici so slovenski znanstveniki dokazali, da estrogen v prilagojenem kravjem mleku brejih kraj ni škodljiv za zdravje štirih laboratorijskih miši, če so ga uživale le 8 dni. Vpliv kravjega mleka z dodanim estrogenom na zdravje ljudi v raziskavi ni niti omenjen in tudi nikoli ni bil problematiziran. Kako je potemtakem možno sklepanje »da ga lahko pijemo brez skrbi« in »da ni zdravju škodljivo«? Je pa bilo v neki drugi neodvisni in odlično zasnovani in večkrat ponovljeni raziskavi, ki jo je vodil dr. Campbell, dokazano, da so beljakovine iz kravjega mleka dobesedno stikalo, s katerim so sprožali ali ustavljali napredovanje raka pri laboratorijskih živali.
Na navedenih 24 dejstev o neprimernosti kravjega mleka za ljudi je predstavnica GZS odgovorila le na eno trditev, in sicer na to, da kravje mleko povzroča osteoporozo. Vesel sem, da 23 drugih trditev ni vprašljivih! Kar se kalcija tiče, opisal sem dejstva o kalcijevem (ne)ravnovesju. Tukaj veljajo zakoni kemije: čeprav je v kravjem mleku veliko kalcija, ga telo porabi za nevtralizacijo kislin, ki nastanejo zaradi drugih sestavin mleka. Sklicevanje na smernice zdravega prehranjevanja, katerih posledice vidimo na vsakem koraku in smo vsak dan bolj bolni, ni argument. Zmožnost iz celovitega živila izolirati eno snov (iz mleka kalcij), nam ne daje pravice sklepati, da ta snov na naše zdravje učinkuje enako kot celovito živilo. Poudarjanje, da mleko vsebuje veliko ene ali druge snovi, še ni dokaz, da nam kot celota koristi. Tudi v klorovodikovi kislini je veliko za življenje nujne vode, a je kot celota strupena tekočina.
Da je pojavnost osteoporoze in zlomov kolka odvisna od količine zaužitega mleka, govorijo preproste državne statistike, ki so lahko preverljivo podatek in sem nekaj konkretnih primerov navedel v članku. V vseh državah, kjer popijejo več mleka, imajo več osteoporoze, tam, kjer kravjega mleka skoraj ne uživajo, osteoporoze skoraj ni. To je dejstvo, ki se ga ne da izpodbijati z nobenimi floskulami. Po uradnih podatkih za leto 2014 vsak prebivalec Slovenije porabi 214 litrov mleka letno (vsak dan po 6 decilitrov), imamo pa okrog 144.000 bolnikov z diagnosticirano osteoporozo, še več pa je takšnih, ki imajo krhke kosti! Od kod pri tako visoki porabi mleka toliko bolnikov z osteoporozo in tako veliko zlomov kolka?
V drugem odzivu gospa Milič obsežno citira propagandni hvalospev mleku, ki ga je napisala neka druga avtorica v nekem drugem časopisu. Z avtorico tega članka se strinjam le s tistim, da je živalsko mleko dobro za kopel in je blagodejno za kožo. Res moraš biti zelo pristranski ali zelo neobveščen, da zapišeš, »da ni boljšega vira za ohranitev čvrstih kosti, kot so mleko in mlečni izdelki«. Pismo gospa Milič zaključuje z vprašanjem: »Komu verjeti?« Jaz nikoli nisem želel, da mi kdo verjame. Osebno pri mleku na noben način nimam nikakršnih interesov. Prizadevam pa si, da bi vsak preveril dejstva in prenehal biti vernik, ki verjame prehranski industriji in njihovim strokovnjakom, ki so celo kariero gradili na delnih resnicah. Od njih res ni za pričakovati, da bodo rekli: »Oprostite, bili smo v zmoti.« 
In koncu se bralka vpraša, kaj piti namesto mleka: kokakolo, cedevito, limonado, teran ali šnops. …, kot da kravjemu mleku ni alternative, čeprav smo edina vrsta na planetu, ki v dobi odraslosti uživamo hrano, ki je namenjena za strogo določen čas in prilagojeno potrebam lastne vrste. Alternativa mleku je raznovrstna rastlinska hrana, ki vsebuje vsega v še večjem izobilju kot kravje mleko (vse, kar mleko vsebuje pride iz rastlin) in v ničemer ne povzroča nobenih težav. Za pitje pa je voda.
Namen, sestava in način konzumiranja kravjega mleka je le eden – da tele čim prej začne jesti rastline in zraste v nekaj sto kilogramov težko govedo. Naj tako ostane. 

Objavljeno v Delu, 3. 9. 2016

KRAVJE MLEKO NI ZDRAVJU ŠKODLJIVO

Članek z zgornjim naslovom ali z naslovom »Slovenski raziskovalci dokazali, da uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« in podnaslovom »Raziskovalci Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so ovrgli dvome na račun uživanja kravjega mleka. Dokazali so namreč, da ga lahko pijemo brez skrbi, čeprav vsebuje estrogen, ki naj bi negativno vplival na zdravje.«, ki ga po Slovenski tiskovni agenciji povzemajo in širijo vsi mediji, je primer neprofesionalnega, neetičnega in škodljivega novinarskega poročanja.

V resnici so slovenski znanstveniki dokazali, da estrogen v prilagojenem kravjem mleku brejih kraj ni škodljiv za zdravje laboratorijskih miši, če so ga uživale zelo kratek čas. Iz objave na Journal of Dairy Science (malo hudomušno bi to prevedli kot Časopis mlekarske znanosti) lahko preberemo naslednje.

Raziskava je trajala le 8 dni, kar je približno 1 % življenja miši, kar bi v človeškem življenju pomenilo približno 7 mesecev. Udeleženih je bilo samo 12 živali, le štirim so dodajali izjemno visoke odmerke estrogena. Kaj bi se zgodilo z mišmi, če bi enake količine mleka uživale polovico svojega življenja? Kako na miši vpliva kravje mleko kot celovita hrana? Ali obstaja kašna teoretična možnost, da bi izsledke te raziskave aplicirali na ljudi. Nič od tega raziskovalci niso raziskovali! Vpliv kravjega mleka z dodanim estrogenom na zdravje ljudi v raziskavi ni niti omenjen. Kako je potemtakem možno novinarsko sklepanje »da ga lahko pijemo brez skrbi«. Zakaj to laž prepisujejo v skoraj vseh medijih?

Torej novinarski zapis: KRAVJE MLEKO NI ZDRAVJU ŠKODLJIVO je laž, resnica pa je: ESTROGEN V KRAVJEM MLEKU NI ŠKODLJIV ZA ZDRAVJE LABORATORIJSKIH MIŠI, ČE GA JEMLJEJO ZELO KRATEK ČAS!

Raje kot za lase privlečena reklama za kravje mleko bi videl, kdo so naročniki in plačniki raziskave, finančne povezave raziskovalcev in Veterinarske fakultete z mlekarsko industrijo. Raziskovalni uspeh bi bil večji, če bi bila raziskava objavljena v neki nevtralni recenzirani znanstveni reviji in ne v glasilu ameriške mlekarske industrije.

Možnost sodobne znanosti, da iz celovite hrane izloči, analizira in uporablja posamično sestavino odpira velike možnosti manipulacije. Tudi ciankalij vsebuje nestrupen in koristen kalij in solna kislina vsebuje nujno potrebno vodo, a kot celota delujeta drugače.

Kar je do zdaj nevtralna prehranska znanost ugotovila, je, da je kravje mleko kot celota za ljudi vseh starosti nenaravna in zdravju škodljiva hrana, posebej za otroke. Kronski dokaz je dejstvo, da 75 % svetovne populacije ne more presnavljati kravjega mleka, ta odstotek je nižji v populacijah, ki uživajo kravje mleko že iz zgodnjega otroštva in tako umetno vzdržujejo sintetiziranje encima laktaze, potrebne za presnovo mlečnih sladkorjev laktoze, ki naravno preneha takoj, ko prenehamo biti dojenčki in ne uživamo hrane, ki je namenjena izključno dojenčkom. Poleg tega je kravje mleko pogost alergen, vsebina in razmerje makro in mikro hranil je povezana s številnimi avtoimunskimi boleznimi. O tem obstajajo številne dobro zasnovane in dolgo trajajoče študije na ljudeh. Zato je novinarsko sklepanje na podlagi reakcije štirih miši v osmih dneh na z estrogenom obogateno mleko brejih krav, da »uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« in da ga »lahko pijemo brez skrbi«, huda oblika neprofesionalizma in napačnega obveščanja javnosti.

Objavljeno v Večeru, 11, 08. 2016

Kravje mleko (je dobro za teličke)

Obravnava mleka in mlečnih izdelkov je zanimiva predvsem zaradi napačnega prepričanja ljudi, da je mleko nujno za zdravje, da vsebuje veliko beljakovin, kalcija in drugih mineralov in vitaminov ter da nikoli ne prerastemo potreb po mleku. Indoktrinacija o nujnosti uživanja kravjega mleka praktično traja od rojstva, vrtca in osnovne šole, vleče pa se vse do poznih let. V zgodnjem otroštvu so nas najvplivnejši ljudje prepričali, da mleko nujno potrebujemo, da brez njega ne moremo biti zdravi. Zato in tudi zaradi izkušnje stika z materjo pri dojenju, ki je povezana z občutkom ugodja, podzavestno vsako mleko doživljamo kot nekaj prijetnega in koristnega.

Mleko je hrana samo za dojenčke iste vrste

Mleko je hrana za dojenčke za precej natančno odmerjen čas, ko druge hrane še ne morejo uživati. Dojenje je edini naraven način uživanja mleka. Na ta način se mleko ne izpostavlja ne svetlobi ne temperaturnim, kemičnim ali fizikalnim spremembam – potuje neposredno iz telesa v telo, zato se ta, za mladička življenjsko pomembna tekočina, skoraj ne more okužiti.

Vsaka živalska vrsta ima mleko, ki ustreza samo tej živalski vrsti. 

Po kemični sestavi se človeško mleko zelo razlikuje od kravjega, to pa od kobiljega, kozjega ali podganjega mleka. Sestava mleka je prilagojena potrebam mladičkov: to, kar potrebuje človeški otrok, je nekaj drugega, kot potrebuje »otrok« katere druge živalske vrste. Teliček podvoji svojo težo v približno šestih tednih, dojenček v šestih mesecih. Možgani dojenčka ob rojstvu predstavljajo približno 10 odstotkov teže in so za novorojenčka tako težki, da prav nobeden ne more samostojno držati glave pokonci. Možgani teleta ne predstavljajo niti enega odstotka njegove teže. 

Teža otroka ob rojstvu predstavlja približno 5 odstotkov teže odrasle osebe, njegovi možgani pa kar 70 odstotkov velikosti možganov odraslega in se v prvem letu življenja povečajo še za 15 odstotkov. Takšnega razmerja ni pri nobeni živalski vrsti. 

To jasno opozarja na velikansko razliko med človekovim in živalskim mladičem ter posledično med materinim in katerim koli drugim živalskim mlekom, ki je neka povsem druga tekočina po kemični sestavi, fizikalnih lastnostih in namenu. Materino mleko je hrana za možgane, kravje mleko za hitro rast mišic in kosti. Dajanje kravjega mleka človeškim dojenčkom je smrtno nevarno in o tem ni nobenega strokovnega nesporazuma. Logično vprašanje je, kako to, da smrtno nevarna hrana čez nekaj mesecev postane zdrava in nenadomestljiva.

Laktozna intoleranca – izmišljena bolezen

Pri vseh živalskih vrstah brezpogojno velja železno pravilo: takoj ko mladiči postanejo sposobni uživati drugo hrano, matere opuščajo dojenje. Ljudje nismo izjema. Ko preneha biološka potreba po dojenju, se začne zmanjševati tvorjenje encimov za presnovo mleka: rinila za presnovo beljakovin (kazeina) in laktaze za presnovo sladkorjev v mleku (laktoze).

Kar 75 odstotkov odrasle svetovne populacije ne sintetizira dovolj laktaze, kar je biološko logično. 

V kulturah, kjer v otroštvu zaužijejo zelo malo ali nič kravjega mleka, imajo prave epidemije te hude »bolezni«, laktozne intolerance, v Afriki celo do 98 odstotkov, v Aziji 85 odstotkov.

V deželah, kjer je poraba mleka večja, je »bolezen« nekoliko redkejša, a vseeno v mediteranskih državah »prizadene« okrog 70 odstotkov odraslih. V skandinavskih državah, kjer porabijo največ mleka, je »bolnih« le 10 odstotkov odraslih. Logika je jasna: čim prej je treba začeti otrokom dajati kravje mleko in to porabo nenehno vzdrževati ter tako prelisičiti telo, da nenehno sintetizira laktazo in renin. 

Na spletni strani proizvajalcev mleka piše: »Laktozna intoleranca spada med bolezni, ki širši javnosti ni dobro poznana. Ljudje, ki imajo težave pri prebavljanju mleka in mlečnih izdelkov, se jim zatorej pričnejo pogosto izogibati. S tem pa lahko ogrozijo svoje zdravje, saj človeško telo za zdravo življenje potrebuje kalcij ter druge vitamine in minerale.«

Podla laž. V številnih hranilih je vsega več kot v mleku, poleg tega še nihče ni slišal, da bi kdo zbolel, ker ni užival kravjega mleka. 

Namesto da bi spoštovali pravila narave, nas mlekarska industrija, prehranski strokovnjaki in tudi farmacevtski zdravniki prepričujejo, da je treba nadaljevati uživanje mleka (in mlečnih izdelkov) druge živalske vrste do konca življenja in izmišljeno bolezen zdraviti z zdravili.

Poleg laktozne intolerance so mleko in mlečni izdelki najpogostejši vzrok alergij na hrano. Te reakcije vključujejo alergične reakcije prebavil (od bruhanja, driske, zaprtja, vnetja), dihal (zamašen nos, izcedek, vnetje sinusov, astma) in kože (atopični dermatitis, ekcem, lojavost, koprivnica). Mlečni izdelki so vzrok za več kot 50 odstotkov slabokrvnosti zaradi pomanjkanja železa pri otrocih, za nenormalno strjevanje krvi, povzroča tudi vedenjske težave (razdraženost, hiperaktivnost, glavobol, utrujenost). 

Živalsko mleko vsebuje veliko več rastnega hormona IGF-1. Številne študije so dokazale, da višje ravni IGF-1 vplivajo na razvoj nekaterih tumorjev, predvsem na prostati, dojkah, debelem črevesu, in drugih oblik raka. Odrasli, ki uživajo kravje mleko, imajo za približno 10 odstotkov višjo raven IGF-1 kot tisti, ki ga ne uživajo. Mleko je na vrhu prehranske verige in kumulativno vsebuje vse, kar krave zaužijejo (nenaravno hrano, pesticide, fungicide, herbicide, vse kemikalije iz vode vključno z zdravili, hormoni, cepivi in drugimi škodljivimi snovmi). 

Mleko zdravih pašnih krav od znanega ekokmeta je boljša izbira, ker vsebuje manj umetnih škodljivih snovi (lahko pa vsebuje klice borelije ali aflatoksin), vendar je to še vedno kravje mleko, ki je kot celovito hranilo (predvsem zaradi beljakovin) tesno povezano s številnimi boleznimi od ledvičnih kamnov, diabetesa tipa 1, raka do multiple skleroze in drugih avtoimunskih bolezni. 

Kalcij v mleku povzroča osteoporozo

Kravje mleko naj bi zaradi velikih količin kalcija najbolje zagotavljalo trdne in močne kosti. Od kod pa kalcij pridobi krava, slon, žirafa? Kalcija ne proizvaja nobena žival, niti krava ne. To je rudnina v prsti, ki jo vsrkavajo le rastline. Sto gramov ohrovta vsebuje 150 mg kalcija, suhih fig 162 mg, kravjega mleka pa le 110 mg.

To, kar je pomembno pri kalciju, je kalcijevo ravnovesje, ki pokaže razmerje med vnesenim in izločenim kalcijem. V vseh raziskavah je bilo ugotovljeno, da beljakovine iz mleka negativno vplivajo na to ravnovesje. Velik vnos beljakovin povzroča, da se ta pretirano izloča skozi ledvice, kar povzroča nastanek ledvičnih kamnov. 

V državah z največjo porabo mleka in mlečnih izdelkov – ZDA, Švedska, Izrael, Finska in Velika Britanija – imajo najvišje stopnje zlomov kolkov, ki so povezani z osteoporozo. Uživanje majhnih količin mlečnih izdelkov ne škoduje kostem, saj imajo države, kjer uživajo najmanj mlečnih izdelkov – Hongkong, Singapur in podeželska Afrika –, najnižje stopnje osteoporoze. Zaključek dveh velikih kohortnih študij na Švedskem (skupaj 106.772 udeleženk in udeležencev) je bil jasen: večja poraba mleka pri ženskah in moških ne pomeni manjšega tveganja za zlome, je pa lahko povezana z višjo stopnjo umrljivosti. 

Ničesar, kar ni v rastlinah

Nobenega vitamina ali minerala kravje mleko ne vsebuje več kot rastlinska hrana. Izjema je vitamin D3, ki umetno dodajajo v mleko, da bi lahko bila vsebnost tega vitamina sploh omembe vredna. V alpskem mleku brez dodanega vitamina D3 proizvajalec navaja, da 100 gramov mleka vsebuje 0,05 µg vitamina D3, kar pomeni, da bi za dnevno količino 1000 IE morali popiti 50 litrov mleka. S prehranskega vidika, ki upošteva predvsem vsebnost živalskih beljakovin in maščob, je mleko bolj ali manj tekoče meso. Mleko in meso dasta najmanj 50 odstotkov kalorij iz maščob, okoli 20 do 30 odstotkov kalorij iz beljakovin, na 100 kalorij vsebujeta okrog 20 mg holesterola in nič vlaknin.

Zanimivo je, kako so tudi tisti, ki iz različnih razlogov ne uživajo mleka, prepričani o koristnosti jogurtov in acidofilnih pripravkov. Laganju o dvigu imunskega sistema, boljši odpornosti, boljši prebavi, manjši napihnjenosti ipd. so morali narediti konec sanitarni inšpektorji.

Mleko je velik posel

Morda bi bilo drugače, če predelava in prodaja mleka in mlečnih izdelkov ne bi bila eden največjih in najdobičkonosnejših poslov na svetu. Skupina Lactalis (lastnica Ljubljanskih mlekarn) zasluži toliko, kot znaša skoraj polovica BDP Slovenije, prvih deset mlekarskih koncernov pa ustvari trikrat več prihodkov kot celotna Slovenija. Ali je sploh mogoče oceniti vpliv tako mogočne industrije na politiko, medicino, šolstvo in medije?

Verjamem, da kravje mleko in mlečne izdelke uživamo predvsem zato, ker se nismo nikoli vprašali, kdo in zakaj nas je prepričal o njegovi koristnosti in ker nimamo informacij o njegovi škodljivosti. Tisti, ki so dobro informirani, živalskega mleka in mlečnih izdelkov ne uživajo. Seveda požirek mleka ali košček sira ne naredi ljudem nobene škode, a vedeti je treba, da mleko ne vsebuje niti ene snovi, ki je ne bi mogli nadomestiti z varnejšimi in koristnejšimi živili.

***

Ivan Soče
Objavljeno v Delu, 13.08.2016

Kravje mleko ni zdravju škodljivo in jajca rešujejo življenja

Članek z naslovom »Slovenski raziskovalci dokazali, da uživanje kravjega mleka ne škodi zdravju« s podnaslovom »Raziskovalci Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani so ovrgli dvome na račun uživanja kravjega mleka. Dokazali so namreč, da ga lahko pijemo brez skrbi, čeprav vsebuje estrogen, ki naj bi negativno vplival na zdravje.«, ki ga po Slovenski tiskovni agenciji povzemajo in širijo vsi mediji, je primer novinarskega neprofesionalnega, neetičnega in škodljivega poročanja.
V resnici so znanstveniki dokazali, da estrogen iz kravjega mleka ni škodljiv za zdravje laboratorijskih miši, če so ga uživale zelo kratek čas. Raziskava je trajala le 8 dni, kar je približno 1 % življenja miši, kar bi v človeškem življenju pomenilo približno 7 mesecev. Udeleženih je bilo samo 12 živali, le štirim so dodajali izjemno visoke odmerke estrogena. Kaj bi se zgodilo z mišmi, če bi enake količine mleka uživale polovico svojega življenja?
Kako na miši vpliva kravje mleko kot celovita hrana tudi niso raziskovali? 
Vpliv kravjega mleka z dodanim estrogenom na zdravje ljudi v raziskavi ni niti omenjen. Kako je potemtakem možno novinarsko sklepanje »da ga lahko pijemo brez skrbi«. Torej novinarski zapis: KRAVJE MLEKO NI ZDRAVJU ŠKODLJIVO je laž, resnica pa je: ESTROGEN IZ KRAVJEGA MLEKA NI ŠKODLJIV ZA ZDRAVJE LABORATORIJSKIH MIŠI, ČE GA JEMLJEJO ZELO KRATEK ČAS! 
Raje kot za lase privlečena reklama za kravje mleko bi videl, kdo so naročniki in plačniki raziskave, finančne povezave raziskovalcev in Veterinarske fakultete z mlekarsko industrijo, da bi bila raziskava objavljena v neki nevtralni recenzirani znanstveni reviji in ne v glasilu ameriške mlekarske industrije.
Enako so pred kratkim mediji objavljali članek o zdravilnih učinkih jajc, med lažmi pa je bila tudi ta, da nam lahko jajca rešijo življenja, ker vsebujejo snov, ki lahko izboljša reflekse, kar bi nam lahko rešilo življenje, ko bi morali med vožnjo hitro reagirati. 
Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, pri kateri je izjemno redko ugotovljeno pomanjkanje. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, malo večja banana pa ga vsebuje 10 krat več. Nihče ne ve, koliko jajc bi morali pojesti, da bi nam izboljšala reflekse in kakšno splošno zdravstveno škodo bi utrpeli, če bi pojedli toliko jajc.
Možnost sodobne znanosti, da iz celovite hrane izloči in analizira posamično sestavino odpira velike možnosti manipulacije. Tudi ciankalij vsebuje nestrupen in koristen kalij in solna kislina vsebuje nujno potrebno vodo, a kot celota delujeta drugače.
Kar je do zdaj nevtralna prehranska znanost ugotovila je, da sta kravje mleko in jajca kot celota za ljudi vseh starosti nenaravna in zdravju škodljiva hrana, posebej za otroke.

Ni zdravilnih maščob

Ugledna medicinska revija JAMA je 5. 7. 2016 objavila rezultate 32 let trajajoče študije, v kateri je sodelovalo več kot 120000 ljudi, ki je dokazala, da nasičene maščobe v maslu in rdečem mesu povečujejo tveganje za prezgodnjo smrt, njihovo nadomeščanje z nenasičenimi maščobami, kot so oljčno olje ali losos, pa naj bi bilo zdravju koristno. Kot eno glavnih ugotovitev je vodja raziskave izpostavil, da so imeli ljudje, ki so zaužili več nasičenih maščob in transmaščob, višjo stopnjo smrtnosti kot tisti, ki so enako količino kalorij zaužili z ogljikovimi hidrati.

Še ena od številnih dolgoletnih raziskav na velikem številu oseb je ponovno dokazala, da so nasičene maščobe (mast, zaseka, maščobe v na videz pustem mesu, maslo, sir …) zdravju škodljive maščobe. Iz raziskave ni mogoče sklepati, da so druge maščobe zdravju koristne – le predstavljajo manjše tveganje. Namreč, kolikor sem lahko pogledal dizajn raziskave, v tej ni bilo kontrolne skupine, ki bi uživala zelo malo ali nič živalske hrane in dodanih maščob, razen nujne omega 3, zato je koristnost nenasičenih maščob ugotavljana le v primerjavi z bolj škodljivimi nasičenimi, ki pa so manj škodljive od transmaščob. Podobno, kot bi rekli, da je bolj zdravo pokaditi 10 kot pa 20 cigaret.

Kategorizacija maščob torej že desetletja ostaja nespremenjena: zelo nevarne: transmaščobe; nevarne: nasičene maščobe (vse živalske in nekatere rastlinske); škodljive ali vsaj nekoristne: mononenasičene maščobe (oljčno olje ipd); koristne: večkrat nenasičene dolgoverižne maščobe omega 3, ki jih je v oljčnem olju zelo malo, največ pa jih je v lanenem, orehovem, konopljinem olju, v olju oljne ogrščice ali v chia semenih.
Spomniti se je treba te razvrstitve vsakič, ko se bo v prihodnosti pojavila kakšna raziskava o zdravilnih učinkih živalskih maščob (v mesu, mleku, maslu, smetani, siru …), ki gredo skupaj v paketu s prehranskim holesterolom, ki jo bodo opravili kupljeni znanstveniki in promovirali strokovnjaki, ki so svojo kariero gradili na zatrjevanju, da je živalska hrana nujna in koristna za naše zdravje, kar danes zanikajo vse ugledne svetovne prehranske organizacije. Spomniti se je treba tudi ob branju knjig novodobnih prehranskih gurujev in novinarskih zapisov o zdravilnih maščobah in potrebnem prehranskem holesterolu. Ne bi smeli pozabiti (zdi se, kot da smo) tudi opozorila Svetovne zdravstvene organizacije o rakotvornosti mesa. Ta, nič kolikokrat znanstveno potrjena in v praksi milijard ljudi dokazana resnica, nima roka uporabe. 
Najnovejša raziskava še dodatno potrjuje kako neumna, nenaravna in zdravju škodljiva je ideja, da so maščobe primarni vir naše energije, naše osnovno gorivo, kar seveda niso. To je bila in še vedno je škrobna hrana (riž, koruza, krompir, stročnice, žita …). Hrana, ki nam zagotavlja zdravje in nikoli ne škodi je še vedno celovita raznolika rastlinska hrana, čim bliže svoji izvorni obliki, kjer glavno mesto zaseda škrobna hrana. S takšno hrano dobimo vsa potrebna makro hranila (ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe) in vsa mikro hranila (vitamine, minerale, encime), razen vitamina D3 in B12, ki ju pogosto primanjkuje tudi v telesih vsejedcev. Moški in ženske, otroci in odrasli, posamezniki in celi narodi, ki redno uživajo takšno hrano, so najbolj zdravi in dolgoživeči na našem planetu.

(objavljeno v Večeru, 8. 7. 2016)

Proti debelosti s pametjo ali gensko manipulacijo

Po poročanju medijev so znanstveniki odkrili »gen za vitkost« s katerim bi se lahko borili proti debelosti in sladkorni bolezni.

Naj vas le spomnim na »revolucionarno novico«, ki so jo senzacionalistično objavljali vsi mediji sredi septembra leta 2012, torej pred štirimi leti. Že takrat je vodilni raziskovalec Simon Horvat poudaril, »da ni pričakovati čudežev. Opozoril je, »da lahko ljudje še vedno največ storijo s spremembo življenjskega sloga in prehrane.« Vmes se nič ni spremenilo. To je povedal še danes. Še veliko let bo poteklo, da bodo ta odkritja imela uporabno vrednost, če sploh kdaj.
Lepo je, da so znanstveniki radovedni, naš denar pa mi morali trošiti za raziskave, ki nam koristijo. Samo g. Horvat že 20 let išče gen za vitkost, kje so še vsi drugi raziskovalci doma in v svetu. V istem letu nekoristnega odkritja gena je zaradi sladkorne bolezni v svetu umrlo 3.700.000 oseb, od takrat do danes vsaj 15.000.000 ljudi. Množično bodo umirali tudi v prihodnosti, vmes jih bodo zdravili in zdravili. In odkrivali gene, njihove povezave …

Od skoraj 450.000.000 sladkornih bolnikov jih je 80 % ozdravljivih s spremembo življenjskega sloga, predvsem prehrane. Brez genskih manipulacij, škodljivih farmacevtskih pripravkov in tveganih kirurških posegov.
Namesto da trošimo denar za izobraževanje, osveščanje in pomoč ljudem, da se dokončno pozdravijo oziroma ne zbolevajo, mi trošimo denar in vzbujamo lažno upanje, da bo nekoč tabletka, s katero bomo shujšali ali se ne redili. Morda pomembnejše od tega lažnega upanja je napačno sporočilo, da so geni in ne naše življenjske in prehranske navade odgovorne za debelost in diabetes. Mnogi so že takrat uporabili odličen alibi: nisem kriv, krivi so geni. Gene je treba spreminjati in ne mojih navad!, se tolažijo, po nepotrebnem zbolevajo in umirajo.
Žalosten sem zaradi tovrstnih znanstvenih dosežkov, zaradi katerih bomo, če bodo sploh kdaj uporabni, lahko jedli več zdravju škodljive hrane, se prenažirali, a ostali vitki. Kdo bi od tega imel kakšno korist razen prehranske in farmacevtsko-medicinske industrije? Kako bodo ob tem trpeli drugi organi, ki bodo morali predelati preveč škodljive hrane, znanstvenikov, ki raziskujejo en gen, ne zanima. Nas pa bi moralo!

Po kmečki pameti: genski material se v zadnjih 30 letih ni mogel spreminjati. Je biološko nemogoče. Tudi virusa debelosti niso odkrili. To, kar se je spremenilo je, da pojemo 25 % več hrane kot smo jedli prej in da smo povečali vnos maščobe, živalske hrane in enostavnih sladkorjev, predvsem visoko fruktoznega koruznega sirupa. V Sloveniji se je poraba maščob v prehrani od leta 1992 do 2011 povečala za 30 %, beljakovin za 32 % in ogljikovih hidratov (med katerimi so tudi škodljivi sladkorji, predvsem visoko fruktozni koruzni sirup) pa le 16 %. Dodati je treba še premalo gibanja in bomo dobili zelo natančno in popolno sliko vzrokov epidemije debelosti in sladkorne. To je hkrati zdravilo.

Vsem medijem in državljanom sporočam, da obstaja čudežna, hitra in dokončna rešitev: različna rastlinska hrana čim bližje svoji izvorni obliki, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom maščob in beljakovin ter zmerna redna telesna dejavnost. Ta rešitev je znanstveno nepreklicno dokazana in potrjena v praksi milijard zdravih in vitkih oseb. Ima pa ta rešitev eno težavo: ne da se patentirati, z njo se ne more graditi znanstvena kariera in doseči slava, z njo ne moreš imeti ambulant za hujšanje, je ne moreš objaviti kot senzacionalno novico in se ne more proizvajati v obliki tablet.

Prekucnjena prehranska piramida

Ena od zvijač, ki jo prehranski »strokovnjaki« pogosto uporabljajo, je zamenjava prehranskih priporočil s prehransko prakso. Zdravstvena priporočila pravijo, da naj bi največ in najpogosteje uživali škrobno hrano, zelenjavo in sadje, v omejenih količinah maščobe, najmanj pa enostavne sladkorje. Ta priporočila so pogosto prikazana v obliki prehranske piramide. To so torej uradni nasveti, priporočila, želje. To ni dejanski način prehranjevanja. V Sloveniji se je poraba maščob v prehrani od leta 1992 do 2011 povečala za 30 %, beljakovin za 32 % in ogljikovih hidratov (med katerimi so tudi škodljivi sladkorji, predvsem visoko fruktozni koruzni sirup) pa le 16 %. Torej, naša praksa, tudi po zaslugi podobnih člankov, gre zelo stran od priporočene prehranske piramide. Dejanska poraba in ne priporočila vplivajo na zdravje državljanov!

Hrana, ki jo zdaj jemo in zaradi katere zbolevamo, je sestavljena pretežno iz maščobe in beljakovin ter enostavnih sladkorjev. Če realnost (to, kar v resničnem življenju jemo) zamenjamo s priporočili (to, kar naj bi jedli), je lahko vsako nadaljnje sklepanje logično pravilno, vendar nujno privede do napačnih rezultatov. Ker gre za na videz logično sklepanje, ji mnogi neobveščeni državljani nasedejo ter samo še poslabšajo svoje prehranske navade in škodujejo svojemu zdravju.

Da ne bo pomote: ne zagovarjam obstoječih uradnih prehranskih smernic, ki jih ilustrira prehranska piramida. Ostro jim nasprotujem, ker predlagajo zdravju škodljivo hrano, ki sicer vsebuje potrebna hranila, vendar kot celota škodi našemu zdravju, povrh vsega pa je teh hranil ravno toliko ali celo veliko več v hrani, ki nam ne škodi, ampak koristi. Še bolj odločno pa je treba nasprotovati nasvetom, da bi še povečali vnos zdravju škodljive hrane, konkretno maščob (živalskih in rastlinskih). Podobno kot pri holesterolu, naša telesa iz zaužite škrobne hrane (v vsaki je nekaj maščobe) sama sintetizirajo vse maščobne kisline, razen omege 3, ki jo je nujno dodajati. Kapsule omege 3, posebej tiste iz alg ali iz lana, so veliko boljši vir te esencialne maščobe kot mastna riba. To je odlična investicija v zdravje in ne »cuzanje denarja«, kot pravi avtor.

Avtor navaja, da obstajajo prehranske potrebe po holesterolu (300 mg), kar ni res. Uradne referenčne vrednosti za vnos hranil opozarjajo: »Zato naj vnos holesterola s hrano ne bi bistveno presegal 300 mg/dan« in ne omenjajo nobenih potreb po holesterolu. Ves potrebni holesterol naša telesa sintetizirajo sama, pogosto preveč. Vse znanstvene razprave o prehranskem holesterolu so na temo koliko je škodljiv in ne koliko ga potrebujemo. Stroka je enotna – ne potrebujemo ga!

Enako je napačno navajanje, da se ljudje redijo zaradi kruha, riža in podobne hrane. Ogljikovi hidrati se zelo redko in zelo težko spreminjajo v maščobe. Za to pretvorbo telo porabi kar 30 % vnesenih kalorij. Samo za primerjavo: za shranjevanje zaužitih maščob telo porabi le 3 % zaužitih kalorij, beljakovin pa ne skladiščimo in odvečne sproti izločamo.

Kilogram belega dolgozrnatega kuhanega riža da zgolj 1.200, kilogram krompirja 800 kalorij, še manj pa kilogram testenin. S takšno in podobno škrobno hrano imamo lahko vsaj 5 obilnih obrokov na dan – tako nismo nikoli lačni in nikoli debeli. Res pa je, da so druga živa bitja veliko učinkovitejša pri pretvarjanju ogljikovih hidratov v maščobo. Tipičen primer so prašiči, ki presežek ogljikovih hidratov hitro in obilno spremenijo v maščobo. Na srečo naš metabolizem ni podoben metabolizmu prašičev ali goveda, tako da opozorila, da se bomo zredili zaradi ogljikovih hidratov, posebej tistih iz celovite naravne škrobne hrane, niso utemeljena in dokazana niti v praksi niti v eksperimentih. Ljudstva, katerih je osnovna hrana riž, stročnice, koruza, krompir in žita so bila skozi zgodovino in so tudi zdaj najbolj zdrava, vitka in dolgoživeča.

Debelost in druge prehranske bolezni so posledica zaužitja več kalorij (prenajedanja, saj zaužijmo 22 % več kalorij kot 25 leti ), preveč maščob, preveč sladkorjev (posebej visoko fruktoznega koruznega sirupa) ter premalo celovite škrobne hrane in druge zelenjave ter sadja.

Trditev, da smo manj zdravi zaradi večjega vnosa ogljikovih hidratov in manjšega vnosa maščob, ni mogoče podpreti z nobenimi podatki, z nobeno verodostojno znanstveno raziskavo, je neresnična in milo rečeno neodgovorna. Prehrana je veliko preresna zadeva, da bi s takšno neodgovornostjo pisali o njej. Avtorji podobnih člankov bi se morali vprašati, kaj če bo kdo verjel objavljenemu?

Nevaren je zdravstveni sistem in ne zdravniki

Načeloma ne reagiram na posamične zdravstvene ali zdravniške napake. Ne le zato, ker mediji skoraj dnevno poročajo o kakšni, ampak zato, ker zaradi vsakokratne pozornosti na posamične napake ne vidimo napačnega sistema. To, kar mene zanima je sistemska, globalna neučinkovitost in nevarnost farmacevtske medicine, ki se skozi posamične ekscese zgolj potrjuje.

Najnovejša zdravstvena afera o zdravniku, ki sploh ni operiral krčnih žil (le zarezal je v kožo in naredil grde brazgotine, ki so skrile neoperirane žile) ali pa jih je operiral nestrokovno, ima globljo dimenzijo. Lopovi in lažnivci so od zmeraj. Tudi med zdravniki in s takšnimi naj se ukvarjajo organi pregona. To, da je lažnivi zdravnik neizvedene operacije zaračunal vsem nam in da je nestrokovno delal, so očitno dolgo časa vedeli ugledni, spoštovani, etični zdravniki in tudi visoki funkcionarji na ministrstvu za zdravje, kar so tudi javno priznali. Ministrica je kazensko ovadila slabega in goljufivega zdravnika, vsem drugim, ki so prikrivali to, za zdravje bolnikov nevarno goljufijo, pa se ne bo zgodilo nič. Tako je bilo prej in tako bo vnaprej. Številni ugledni in formalno etični zdravniki so vedeli za sramotno dogajanje pri otroški srčni kirurgiji, pri primeru Radan in vseh drugih, pa se jim ni zgodilo nič. Zdravstveni sistem tako deluje. Nikjer v svetu ni bistveno drugače.

Ker nihče sistemsko, skrbno in odgovorno ne spremlja kakovosti in potrebnosti opravljenega dela zdravnikov, ker le-ti ne prijavljajo napak svojih kolegov, ker ne poročajo o vseh stranskih učinkih zdravil (tudi cepiv), ker so bolniki v položaju obravnavanega objekta, ki tiho trpi, je zdravstveni sistem na videz urejen in učinkovit. V resnici pa je nevaren in neučinkovit.

Samo v Sloveniji zmečemo v smeti vsako leto za približno 50 milijon evrov zdravil. Če k temu znesku prištejemo stroške zdravniške obdelave, čas čakanja, ki ga bolniki porabijo za zdravniško oskrbo in obisk v lekarni, stroške uničenja teh zdravil, dobimo znesek višji od 100 milijonov evrov. Tako zdravstveni sistem skrbi, da farmacevtske tovarne ustvarjajo dobičke in da imamo prezaposlene zdravnike. Kaj pa imajo od tega bolniki?

Nihče se ne sprašuje o tem, zakaj so bila izdana ta zdravila in kako to, da zdravnik ni uspel prepričati bolnika v nujnost jemanja zdravila. Kaj se je zgodilo z bolniki, ki zdravil niso jemali? So umrli? Ali so ljudje, ki niso jemali zdravil, vseeno ozdraveli? Kako so ozdraveli?

V neki raziskavi so ugotovili, da je kar 36 % receptov, ki so jih predpisovali starejšim, nepotrebnih. Prestajamo tudi veliko nepotrebnih operacij, veliko nepotrebnih diagnostičnih postopkov, zapravljamo milijone delovnih ur v čakalnicah zaradi neorganiziranosti zdravnikov, kupujemo predrago medicinsko opremo, se velikokrat po nepotrebnem udeležujemo presejalnih programov, pri medicinski oskrbi zaradi te iste oskrbe zbolevamo in umiramo. Medicinska oskrba je tretji najpogostejši vzrok smrti.

Mediji vztrajno poročajo, da smo po številu zdravnikov na repu Evrope, kot da bi večje število zdravnikov kaj pomembnega prispevalo k našemu zdravju in varnosti zdravstvenega sistema. Imamo približno enako število zdravnikov na 100.000 prebivalcev kot Velika Britanija, Združene države Amerike in več kot Japonska, a izpostavljajo le Grčijo, ki ima dvakrat več zdravnikov, ne povemo pa, da so Grki po vseh kriterijih bolj bolni od nas in imajo zdravstvo v popolnem razsulu.

Zaslepljeni z nekaterimi zares fascinantnimi medicinskimi uspehi, ki rešujejo relativno malo življenj (ki jih večinoma ne bi bilo treba reševati ob zdravem življenjskem slogu), ne zmoremo videti, da je celotni sistem zdravstvenega varstva napačno zastavljen. Zato ga želimo le malo popraviti, zaposliti nove zdravnike, znebiti se nekaterih nepoštenih in nevarnih zdravnikov, zmanjšati korupcijo, s tržišča umakniti kakšno zares življenjsko nevarno zdravilo, pripraviti še kakšno resolucijo, ustanoviti komisijo, malce privarčevati …

Naučeni smo, generacije nazaj, da zdravnikom moramo zaupati, da je on naš prijatelj, rešitelj, da nas bo rešil bolezni in trpljenja ter prestavil čas smrti. Morda vidimo osebnega zdravnika, ki je morda vesten, strokoven, prijazen, požrtvovalen in mislimo, da je cel sistem takšen. Ne vidimo, da so zdravniki sami ujeti v mrežo farmacije in izdelovalcev medicinske opreme, da so odvisni od njihovih, pogosto nepoštenih in enostranskih informacij in zelo pogosto škodljivih ali neučinkovitih kemikalij. To iluzijo o dobrem sistemu, ki dobro skrbi za naše zdravje, ohranjajo z milijardami evrov, prikrivanjem napak in neuspehov zdravnikov in zdravstva, s prisilo države, ki industriji zdravljenja (ne zdravja!) zagotavlja monopol, netransparentnost, potratnost, neodgovornost in vedno več denarja, ki ga pod grožnjo zapora, izterja od svojih državljanov.

Ne govorim na pamet. Leta in leta zbiram podatke in jih tudi javno objavljam, a malokoga to zanima. Začuda, bolnikov tudi ne. 

Za telesno in duševno zdravje!

Časopisna hiša VEČER organizira za svoje bralce prireditve v obliki predavanj ali pogovorov VEČER V ŽIVO. V tej sezoni so bili gostje Tomo Križnar, Dejan Zavec, Adrian P. Kezele, Alenka Rebula in Ivan Soče, ki sem imel predavanje 7. junija 2016.

Polna dvorana Narodnega doma v Mariboru na mojem predavanju o (ne)moči farmacevtske in alternativne medicine, o moči prehranske medicine in o moči lastnega znanja. (foto S. Bizjak)

Še vedno so aktualne moje besede: “Medicina je tako močno napredovala, da ni več zdravih ljudi! Za vsako zdravilo se najde bolezen! Zdravja ne najdemo v lekarnah, temveč v znanju in v poštenih informacijah!«

Pred štirimi leti sem imel predavanje, tudi v organizaciji Večera oz. revije 7D, v polni dvorani Zavarovalnice Maribor. 

Psihiatrija nad pravom

Izvedenec psihiatrične stroke (klinični psiholog), ki ga je postavilo sodišče, je močno obremenil zdravnika Radana, češ, da je narcisoidna osebnost oziroma ima narcisoidno motnjo, da je oseba z nadpovprečnim inteligenčnim kvocientom, ki pa se je do svojih bolnikov obnašal kot bog, ki odloča o tem, ali bo posamezni bolnik živel ali umrl. Radanovi občutki sovražnosti, destruktivnosti in sadizma pa naj bi se s pomočjo obrambnega mehanizma spremenili v navzven vidno prijaznost. Označil ga je za nevarno osebo, ki je svoje bolnike umoril iz morilske sle. Po zaslišanju pa je izvedenec svoje mnenje spremenil, ki ni bilo več obremenilno za Radana. Priznal je, da je uporabil napačne in pomanjkljive metode pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Zaradi spremembe mnenja bo tožilstvo spremenilo obtožnico, Radanu pa je odpravljen pripor. Logičen sklep: Radan je bil v priporu zaradi napačnega izvedenskega mnenja. Upravičena domneva: nekdo je zaradi napačnega izvedenskega mnenja zaprt, nekdo pa oproščen.

Iz ugotovitve, da izvedenec ni uporabil prave metodologije, bi laiki lahko sklepali, da obstaja neka prava, znanstveno preverjena, zanesljiva metodologija, ki daje popolnoma objektivne rezultate – le konkretni izvedenec je ni uporabil. Resnica pa je, da takšna metodologija ne obstaja – vsaka metodologija je le podlaga za subjektivno sklepanje in oceno (oceno oz. mnenje in ne ugotovljeno dejstvo) izvedenca.

 Ta svež primer govori o tem, na kako majavih temeljih so zasnovana pričanja psihiatričnih izvedencev. Zelo blizu mi je stališče mnogih uglednih psihiatrov, da so takšna izvedeniška mnenja neverodostojna in da bi jih bilo treba odpraviti. V konkretnem primeru ni velika nastala škoda, ker je izvedenec spremenil svojem mnenje v postopku, nobene garancije nihče nima, da so imeli izvedenci prav v že končanih postopkih, v katerih je bila višina kazni ali oprostitev odvisna od njihovega povsem subjektivnega mnenja, za katerega, v sodnem procesu, ki je proces dokazovanja, niso imeli dokazov.

Če izvedencem ni treba ničesar dokazovati, če je njihovo mnenje lahko tako ali drugače, so lahko instrument tožnika ali obrambe.
Kako lahko psihiater ali klinični psiholog na podlagi obnašanja v sedanjosti verodostojno ugotovi psihično stanje v preteklosti v popolnoma drugačni situaciji ter sklepa, ali se je nekdo lahko zavedal posledic svojega dejanja in ali je bil sposoben obvladati svoja čustva in ravnanja? Seveda le na podlagi opazovanja in pogovora pogosto veliko let po kaznivem dejanju. Navzlic temu sodišče sprejme njegovo domnevo kot izvedensko resnico (dejstvo oz. dokaz).

Temeljna predpostavka pravne države je, da vsi predpisi veljajo za vse enako, brez upoštevanja posebnosti. Za enaka kazniva dejanja morajo vsi odgovarjati enako. To osnovno načelo je pogosto kršeno v sodnih procesih, ko psihiatrični izvedenci po dolgem obdobju od kaznivega dejanja domnevajo, v kakšnem psihičnem stanju je bil takrat izvršitelj kaznivega dejanja.

Temeljna svoboda posameznika je, da je takšen, kot je, in da je za svoja dejanja polno odgovoren. Duševne “bolezni” in “stanja zmanjšane prištevnosti” ne bi smele nikogar razbremenjevati kazenske odgovornosti. Skoraj brez izjeme se storilci kaznivih dejanj pred njihovo izvršitvijo nimajo za bolnike in ne iščejo zdravniške pomoči. Tudi po zagrešitvi kaznivega dejanja se ne bi smeli imeti za bolnike in se izgovarjati na bolezen, predvsem pa sodišča morajo spoštovati načelo, da smo pred zakonom vsi enaki in pri sojenju upoštevati materialne dokaze.

Psihiatrizaciji družbe, nastanku in zdravljenju duševnih bolezni, posledicah uporabe antidepresivov in o uspešnosti psihoterapij je namenjeno celo poglavje v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

Objavljeno v Delu, 4. 6. 2016

Kjer so nesrečne ženske, nihče ni srečen

Ob mednarodnem dnevu družin so nam državni organi postregli s podatki, da v Sloveniji narašča število zunajzakonskih skupnosti. Že 60 % otrok rodijo neporočene matere! Število zakonskih razvez narašča. Število samskih ljudi se povečuje, skoraj polovica državljanov je samskih. Politiki in duhovniki so zaskrbljeni, meni pa se zdi, da stvari končno gredo v pravo smer.

Še večji optimist bi bil, če bi zunajzakonske skupnosti ne živele na las podobno kot zakonske, – le izognili so se nepotrebnemu in škodljivemu vpletanju države v njihove najintimnejše zadeve. Preseneča me, da si istospolni pari tako vneto želijo podpisovati poročne pogodbe pred matičarji in živeti v preseženi obliki sobivanja odrasli ljudi, kot je zakonska skupnost. Elementarne človekove pravice bi morale biti zagotovljene brez tistega »dokler naju smrt ne loči«. Ljubezen povezuje in odsotnost ljubezni mora biti edini in zadosten razlog za ločitev. Praznovati bi morali vsakič, ko se dve (ali več) zreli oseb odločita živeti skupaj in praznovati bi morali, ko se odločita ne živeti več skupaj. Svobodni ljudje lahko srečno živijo predvsem s povezovanjem z drugimi in v razmerju zgolj takrat, če jim le-ta omogoča svobodo, kar sicer ni nemogoče, je pa sila redko. Smo bitja povezovanj in ne razmerij.

Kmalu se bo začela (spet!) razprava o spremembah zakona o družinskih razmerjih. Spet se bomo ujeli v past formalizmov, namesto da bi posegli radikalneje: odpravili kakršno koli zakonsko urejanje medsebojnih odnosov odraslih ljudi, ki se ljubijo in želijo živeti skupaj, dokler se ljubijo.

Določila, kot so »zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«, ki »temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanje, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči« so arhaična. Obstoječa pogodbena razmerja, ki jim rečemo zakonska skupnost med možem in ženo, vnašajo preveč zasužnjevanja, trpljenja, sovraštva, jeze, nesreče … škodujejo osebnostni rasti odraslih, predvsem otrok. So pa zelo dobra pri fabriciranju »želenih« ljudi, potrebnih osebnostnih profilov, nesvobodnih, nesrečnih in odtujenih, ponižanih in nemočnih ljudi, za katere bo še naprej skrbela politika (kapital, ki oblikuje politiko) in duhovščina (kapital, ki oblikuje vero).

Najpogosteje pišemo o fizičnem in spolnem nasilju v družinah, psihično in ekonomsko nasilje, ki je še hujše, pa ostaja prezrto. Fizično nasilje nad otroki bomo poskusili zakonsko omejevati, z drugimi oblikami nasilja »za njihovo dobro« pa razpravljajo teoretiki. Še hujše od nasilja je duhovna in čustvena otopelost partnerjev, (samo)omejevanje osebnostne rasti, pristajanje na načelo praktičnosti in ugodja … Tako se človeštvo spreminja v skupek človeških robotov kjer se vsi trudijo (politika, šolstvo, medicina, mediji in tudi mi sami), da bi bili boljši, vendar ne boljši ljudje, ampak, da bi bili boljši delavci in boljši kupci. 

Poroka je bila skozi zgodovino zgolj instrument moškega za podrejanje (lastninjenje, popredmetenje) ženske, za pridobitev spolnega objekta, stroja za rojevanje otrok in služkinje. Poroka je moškemu zagotavljala več moči, več premoženja in zagotavljala legitimne dediče. K uveljavitvi zakonske skupnosti je veliko prispevala duhovščina, za katero je družina tovarna novih vernikov. Po definiciji je zakonska skupnost nenaravna, nasilna institucija v kateri nezreli osebi z nasiljem rešujejo nujne konflikte, zato ker jih spodbujamo na obstoj in vztrajanje v zakonskem razmerju, v razmerju čustvene navezanosti. Ker v zakonu nihče ne živi svobodno življenje, se vsi nesporazumi rešujejo z močjo – najpogosteje z močjo moškega, ki pa je primitivna, groba, agresivna, destruktivna moč. V svoji primarni družini je nasilje doživelo 73 % anketiranih Slovencev. 90 % tistih, ki so doživeli nasilje, nadaljujejo z nasiljem v svojih družinah. Vsakih 10 sekund je v svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok poškodb žensk med 15 in 44 letom je partnerjevo nasilje. Tam, kjer so nesrečne ženske, nihče ne more biti srečen!

»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje.«, je zapisal Tolstoj. V Sloveniji je skoraj 580.000 družin in večina jih je nesrečnih po svoje! Kakšno razkošje različnih nesreč, kakšno bogastvo trpljenja, kako globoko morje bolečin.

Resnice o holesterolu in druge laži

Po spletu kroži povzetek članka, ki ga je napisal dr. Jančar z naslovom Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo. Članek je bil objavljan 13. 02. 2016 v časopisu Dnevnik.  Na njegov članek so se odzvali prof. dr. Dušan Keber, prof. dr. Aleš Blinc, doc. dr. Borut Jug, nekdanji in sedanja zdravnika Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC v Ljubljani, ki jim je problematika holesterola bližje kot onkologu Jančarju. Njihov članek Zgodba o holesterolu ni zarota je bil enako objavljen v Dnevniku, a ta po spletu ne kroži! Za vsak slučaj, če ne boste imeli dostopa do Dnevnika, sem oba članka objavil pod tem besedilom!

Pošiljanje samo članka, ki govori o tem, da je škodljivost holesterola laž in ne drugega, ki trdi nasprotno, utrjuje prepričanje, da je opozarjanje o njegovi škodljivosti nepotrebno, da gre za zaroto farmacevtske industrije in celo, da je holesterol nujen za zdravje. Komu to koristi?

Pri pisanju g. Jančarja prepoznam, verjamem nenamerno, manipulacijo. Namreč, članek začenja z dejstvi, da je holesterol sestavni del vseh tkiv, da je za naš obstoj potreben, celo nujen. Iz tega bi bralec lahko sklepal, da je to nujno, potrebno in koristno snov dobro uživati s hrano, in sicer v čim večjih količinah, kar seveda ni res. Prehranski holesterol je nekaj povsem drugega kot telesni holesterol. Tudi brez kosti ne moremo živeti, brez limfe še manj, da  o krvi niti ne govorim, a nihče pameten ne trdi, da je za naše zdravje dobro jesti kosti, piti limfo ali kri. Ves holesterol, ki ga resnično nujno potrebujemo, telo samo sintetizira in prepogosto v prevelikih količinah. Dodatnega vnosa holesterola ne potrebujemo! Neskončne razprave, ali nam prehranski holesterol škodi veliko ali malo manj, so zmeraj povezane bodisi s prehransko ideologijo, prehransko prakso posameznika, interesi prehranske ali farmacevtske industrije. Ne poznam verodostojne znanstvene raziskave, v kateri bi potrdili koristnost, kaj šele nujnost uživanje prehranskega holesterola in jih tudi g. Jančar ne navaja.

Zdravnik Jančar je prisegel na tisto Hipokratovo: »da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno!« Etičen zdravnik bi moral svoje bolnike odvračati od vsega, kar bi jim lahko kakorkoli škodilo. Na tem seznamu je prehranski holesterol uvrščen zelo visoko. OI UKC Ljubljana, kjer je g. Jančar zaposlen, opozarja: »Pri uživanju hrane z veliko maščobe in holesterola se dokazano poveča verjetnost, da se bodo pojavile nekatere vrste raka, zlasti rak debelega črevesa.« Njegovi kolegi iz najbolj znanega združenja proti raku (ameriški ACS) na svoji spletni strani ne priporočajo niti enega živila s holesterolom. Prehranski holesterol vsebujejo izključno živila živalskega izvora, ki poleg holesterola vsebujejo še veliko drugih zdravju nepotrebnih ali škodljivih snovi (živalske beljakovine in maščobe).

Seveda ne zagovarjam jemanja zdravil proti holesterolu, ki pogosto ne delujejo, škodijo pa vedno. Kako pa živeti brez holesterolskih skrbi, pišem v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

*************

Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo

Boris Jančar

13. februar 2016  14. februar 2016 22:50

Iz tiskane edicije

Holesterol je sestavni del vseh tkiv v človeškem telesu, največ ga je v možganih. Ugotovitev, da je sestavni del aterosklerotične odebelitve v žilah, mu je prinesla »slavo«, da je glavni krivec za nastanek srčno-žilnih bolezni. Ateroskleroza lahko nastane v žilah srca, kjer lahko povzroči srčni infarkt, v žilah možganov, kjer lahko povzroči možgansko kap, in v žilah nog, kjer lahko povzroči odmrtje dela ali tudi cele noge. Srčno-žilne bolezni so skupno ime za vsa zgornja obolenja.

(Foto: Bojan Velikonja/dokumentacija Dnevnika)

Seveda je bila prva misel o preventivi, da je treba jesti hrano z malo holesterola. S poskusi na prostovoljcih so ugotovili, da tudi velika količina holesterola v prehrani, do 3000 mg na dan, ne vpliva pomembneje na holesterol v krvi.(1)

Ancel Keys je bil prepričan, da maščobe v prehrani povzročajo zvišanje holesterola v krvi, ki maši žile in povzroča srčni infarkt ter možgansko kap. Hipotezo je predstavil leta 1952 na predavanju v bolnišnici Mt. Sinai v New Yorku. Imenoval jo je hipoteza dieta-srce. Hipoteza se v telegrafskem slogu glasi: maščobe v prehrani – zvišan holesterol – ateroskleroza – srčno-žilna obolenja. Utemeljil jo je s sedaj že slavno »Raziskavo šestih držav« (Six Countries Study).(2)

Primerjal je porabo maščob v šestih državah in smrtnost zaradi srčnih bolezni. Te države so bile Italija, Japonska, ZDA, Avstralija, Anglija z Walesom in Kanada. Na grafikonu je bila lepo vidna krivulja, ki je kazala, da je smrtnost zaradi bolezni srca v državi tem večja, kolikor večja je poraba maščob. Na prvem mestu po porabi maščob in smrtnosti zaradi bolezni srca so bile ZDA.

»Pazljivo« izbiranje vzorca

Na voljo so bili sicer podatki za 22 držav sveta, a je pazljivo izbral samo tiste, ki so dokazovali njegovo hipotezo. Izpustil je Zahodno Nemčijo, ki je imela enako porabo maščob kot Finska, a za dve tretjini manjšo umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja. Izpustil je tudi Francijo, znano po porabi maščob in majhnem številu srčno-žilnih obolenj. Če uporabimo vse podatke, ni nobene povezave in nobene krivulje v grafikonu. Temu v znanstvenem jeziku rečemo selektivna izbira podatkov, v pogovornem jeziku pa laganje s statistiko.

Ker je bil Keys ugleden raziskovalec, mu je ameriška služba za javno zdravje leta 1956 dodelila takrat velikansko vsoto 200.000 dolarjev za raziskavo, v kateri naj bi preučil prehrano 12.700 moških srednjih let v sedmih državah sveta (Italija, Grčija, Jugoslavija, Finska, Japonska, Nizozemska in ZDA). Tako imenovana »Raziskava sedmih držav« je trajala od leta 1958 do 1964. Rezultati so bili objavljeni v monografiji, ki jo je leta 1970 izdalo Ameriško združenje za srce (AHA). Drugi sodelavci študije so po podatkih iz nje nato objavili skupaj šest knjig in več kot 600 člankov. Raziskava je seveda potrdila Keysovo hipotezo; trdil je, da je pokazala izrazito korelacijo med porabo nasičenih maščob in smrtnostjo zaradi srčno-žilnih bolezni.

Raziskava je nedvomno pokazala, da je smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni v državah zelo različna. Na Finskem je bila smrtnost drvarjev in kmetov 992 na 10.000 prebivalcev. Na Kreti in Krfu je bila neverjetno nizka, samo 9 na 10.000 prebivalcev. V ZDA je bila smrtnost med železniškimi delavci 750 na 10.000 prebivalcev. Zdelo se je, da rezultati kažejo, da je pomembna tudi vrsta maščob, saj je bila količina zaužitih maščob v Grčiji in na Finskem približno enaka, razlika je bila, da so nasičene maščobe sestavljale samo 8 odstotkov kalorij, ki so jih zaužili Grki, in 22 odstotkov pri Fincih. Drugi sklepi raziskave pa so bili bolj dvomljivi. Smrtnost v vzhodni Finski je bila trikrat večja kot v zahodni Finski kljub enaki prehrani in življenjskemu slogu. Prebivalci Krfa so pojedli manj nasičenih maščob kakor Krečani, smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pa je bila večja. Te podatke je Keys kratko malo ignoriral.

Med raziskavami, ki so bile povsem nasprotne Keysovi hipotezi, je bila indijska. Malhotra je pet let spremljal več kot milijon delavcev indijske železnice, ki so vsi opravljali enako delo. Ugotovil je, da je smrtnost zaradi bolezni srca med delavci v Pandžabu sedemkrat manjša kot med delavci v Madrasu kljub temu, da so v Pandžabu s hrano zaužili osem- do 19-krat več maščob kot v Madrasu. Rezultate raziskave je Malhotra leta 1967 objavil v tedaj najbolj znani reviji s področja epidemiologije British Heart Journal.(3) Presenetljivo je, da so raziskavo strokovnjaki v zahodnem svetu povsem ignorirali, nihče je ni komentiral, citirana je bila zelo redko.

Raziskava Roseto, leta 1967 objavljena v reviji ameriškega zdravniškega združenja JAMA, je pokazala, da je med prebivalci mesteca Roseto v Pensilvaniji zelo malo infarktov kljub prehrani z obilo nasičenimi maščobami.(4) Ker je bila raziskava objavljena v ZDA, je Keys v žolčnem pismu reviji skušal z različnimi pripombami marginalizirati raziskavo in jo razglasiti za nepomembno.

Silovita obramba teorije

Objavljenih je bilo še nekaj raziskav v uglednih znanstvenih revijah, ki so nasprotovale Keysovi hipotezi. Ko je biostatistik Jacob Yerushalmy leta 1975 v članku izrazil dvom o vzročni povezavi med maščobami in srčno-žilnimi boleznimi, je Keys njegove podatke razglasil za povsem zgrešene.(5)

Zagovorniki hipoteze dieta-srce so nasprotnim raziskavam vedno ugovarjali z argumenti, da so podatki nezanesljivi, raziskave narobe interpretirane ali nepomembne. Imeli so tudi močno podporo v medijih.

Ancel Keys je v javnih nastopih silovito napadal vse, ki so izrazili dvom o njegovi hipotezi. V nasprotju z običajno prakso v znanosti, da je treba hipotezo preveriti z neodvisnimi raziskavami, je Keys zahteval, naj nasprotniki dokažejo, da nima prav.

Zagovorniki hipoteze dieta-srce so postopno zasedli pomembna mesta v ameriških združenjih, kot sta AHA in Nacionalni inštitut za zdravje (NIH), ter v medijih, predvsem v tedaj najbolj vplivni reviji Time.

Keys je postal član svetovalnega odbora za prehrano pri Ameriškem združenju za srce. Leta 1961 je skupina izdala navodila za prehrano, v katerih je povzela njegove ideje o zdravi prehrani. Dieto so poimenovali razumna ali pametna dieta. Priporočala je, da je treba zelo zmanjšati uživanje nasičenih maščob, mesa, mleka, sira in drugih mlečnih izdelkov. To je bila prva v dolgi vrsti uradno priporočenih diet, utemeljenih na zelo dvomljivih epidemioloških podatkih.

Skeptične nasprotnike so utišali s silovito kampanjo v tisku. Ker so v odborih za dodeljevanje sredstev za raziskave prevladovali Keysovi zagovorniki, so skeptikom onemogočili pridobivanje sredstev za financiranje raziskav in s tem sčasoma povsem utišali nasprotna mnenja. Industrija se je hitro prilagodila in z obsežno oglasno kampanjo promovirala hrano z malo maščobami ali brez maščob, v kateri je oznaka »lahko« ali »brez holesterola« postala sinonim za zdravo prehrano.

V skladu s hipotezo dieta-srce so uvedli klinične raziskave. Ena prvih je bila raziskava »Anti-Coronary Club«, ki se je začela 1957. Vključili so 1100 preiskovancev in jim predpisali »razumno« dieto, po kateri naj bi maščobe v prehrani omejili na 30 odstotkov in zelo zmanjšali porabo jajc, mlečnih izdelkov ter mesa. V kontrolni skupini naj bi uživali običajno ameriško prehrano z do 40 odstotkov maščob. Po desetih letih so objavili rezultate. Raziskovalci so z veseljem objavili, da so imeli preiskovanci na dieti nižji holesterol, manjšo težo in nižji krvni tlak. V povzetku študije so poudarili te »impresivne« dosežke diete. Neprijetno dejstvo, ki so ga javnosti prikrili, je bilo, da je v dietni skupini umrlo 26 preiskovancev, v kontrolni skupini pa samo šest. Prikrili so tudi še bolj skrb zbujajoč podatek, da je v dietni skupini osem preiskovancev umrlo zaradi odpovedi srca, v kontrolni skupini po nobeden.

Odgovor na vprašanje, ali ljudje, ki se držijo »razumne« diete, živijo dlje, je torej jasen: ne.

Kljub tem rezultatom je študija postala osnova za nadaljnje raziskave, s katerimi so poskušali dokazati, da je dieta z malo maščobami zaščitna za srce.

Na podlagi objavljenih rezultatov je Nacionalni inštitut za srce, pljuča in kri zasnoval prvo veliko raziskavo, imenovano MRFIT (Multiple Risk Factors Interventional Trial), kar lahko prevedemo kot »raziskava spreminjanja več dejavnikov tveganja«. Raziskavo so začeli v sedemdesetih letih 20. stoletja in je stala 115 milijonov dolarjev.

Najprej so pri 362.000 Američanih določili vrednost holesterola v krvi. V raziskavo so vključili samo moške. Od teh so izbrali 12.000 tistih, ki so imeli zelo visoko vrednost holesterola v krvi, več kot 290 mg/ml (7,5 mg/dl evropske vrednosti). Naj spomnim, da je sedaj priporočena vrednost holesterola manj kot 5 mg/dl. Po mnenju raziskovalcev so bili ljudje s tako visoko vrednostjo holesterola v krvi v veliki nevarnosti, da zelo kmalu doživijo srčni infarkt. Razdelili so jih na dve skupini po naključnem izboru. Preiskovancem v kontrolni skupini so naročili, naj gredo domov in živijo in se hranijo, kakor so se do tedaj. Intervencijski skupini so predpisali, da morajo shujšati, zdraviti povišan krvni tlak, prenehati kaditi in spremeniti prehrano. Priporočili so jim »pametno« dieto, po kateri naj maslo zamenjajo z margarino, uporabljajo posneto mleko z malo maščob, jedo samo eno do dve jajci na teden, ne jedo rdečega mesa ter močno omejijo maščobe, slaščice in omake. Obe skupini so spremljali sedem let in rezultate objavili leta 1982. Za hipotezo dieta-srce so bili katastrofalni.

Skrb zbujajoč rezultat

V intervencijski skupini, v kateri je veliko preiskovancev prenehalo kaditi, znižalo krvni tlak in se držalo diete, je zaradi srčnega infarkta umrlo več ljudi kakor v kontrolni skupini. Rezultat je bil torej popolnoma nasproten temu, kar so hoteli dokazati. V sporočilu za javnost pa so zapisali: »Raziskava sicer ni pokazala razlik, a vseeno priporočamo ‘pametno’ dieto z malo maščob, mesa in jajc.« Za avtorje je bila znanost torej uporabna samo, če bi potrdila pričakovane rezultate, če ne, jo je treba pozabiti. Dvaindvajset let po koncu raziskave so raziskovalci sporočili, da je bilo v intervencijski skupini več smrti zaradi raka pljuč, čeprav je 21 odstotkov preiskovancev v tej skupini prenehalo kaditi, v kontrolni skupini pa samo 6 odstotkov. Ker seveda ni verjetno, da opustitev kajenja poveča smrtnost zaradi raka pljuč, so raziskovalci zapisali domnevo, da je nizka raven holesterola v tej skupini morda povezana z večjo smrtnostjo zaradi raka pljuč. Nivo serumskega holesterola je namreč pokazal marginalno obratno statistično povezavo z rakom pljuč.

Druga velika raziskava je bila »raziskava preprečevanja srčnih infarktov« (Coronary Primary Prevention Trial). V tej raziskavi so najprej preiskali pol milijona moških srednjih let in našli 3800 moških, ki niso imeli znakov obolenj srca, nivo holesterola v krvi pa je bil več kot 265 mg/dl (6,8 mg/dl evropske vrednosti), kar naj bi pomenilo, da so v veliki nevarnosti za takojšnji srčni infarkt. V raziskavo niso vključili nobene ženske. Polovici naključno izbranih so priporočili, naj jedo manj jajc, manj mesa in pijejo manj mleka ter vsak dan vzamejo predpisano tableto. Tableta v tej skupini je bila placebo, torej brez učinka. Drugi polovici so svetovali enako dieto, tableta pa je vsebovala sedaj že opuščeno zdravilo za znižanje holesterola holestiramin. Raziskava je pokazala, da med skupinama ni razlike v smrtnosti. V kontrolni skupini je umrlo 71 preiskovancev, v intervencijski pa 68, razlika je bila torej 0,2 odstotka, statistično povsem nepomembna razlika. Obe skupini v raziskavi sta imeli enako dieto, kljub temu pa je bila z vsem medijskim pompom oznanjena glavna trditev raziskovalcev, da so z raziskavo dokazali učinkovitost diete za zniževanje holesterola.

Čeprav je raziskava vključila samo moške srednjih let z nivojem holesterola, ki je bil višji kot pri 95 odstotkih celotne populacije, so raziskovalci trdili, da so ti rezultati veljavni za vse starosti in tudi za ženske.

Leta 1948 je ameriška služba za javno zdravje v mestecu Framingham v prvi prospektivni študiji o srčno-žilnih boleznih in dejavnikih tveganja na vzorcu 5200 preiskovancev zajela dve tretjini populacije. Pri vseh so vsaki dve leti opravili natančen klinični pregled in laboratorijske preiskave, preiskovanci so izpolnili vprašalnik o načinu prehrane in življenjskih navadah. S temi preiskavami naj bi določili dejavnike tveganja za preživetje in razna obolenja, zlasti srčno-žilna.

Leta 1961 so objavili prve rezultate. Pri moških, mlajših od 50 let, so opazili statistično pomembno povezavo med visokim holesterolom in smrtnostjo zaradi srčno-žilnih bolezni. Pri moških, starejših od 50 let, ni bilo nobene povezave. Pri ženskah v katerikoli starosti ni bilo nobene povezave med holesterolom v krvi in smrtnostjo. Kljub temu so trdili, da je raziskava dokazala, da je zvišan holesterol v krvi povezan s tveganjem za infarkt pri vseh starostih in obeh spolih. Povezanost je seveda samo statistična in ne vzročna, kajti epidemiološki podatki lahko samo nakazujejo možne vzročne povezave, ki pa jih je treba preveriti z drugimi raziskavami.

Strah ob razkritju

Leta 1980 so raziskovalci objavili poročilo po 30 letih opazovanja. Ker so bile prve objave medijsko zelo odmevne, so nove rezultate skrbno skrili v 360 strani dolgo publikacijo. Rezultati so bili ponovno povsem drugačni kot prve trditve. Analiza je pokazala, da znižanje holesterola povzroči povečano umrljivost! Znižanje nivoja holesterola v krvi za 1 mg/dl je povečalo skupno umrljivost za 14 odstotkov, smrtnost zaradi srčno-žilnih bolezni pa za 11 odstotkov. (6)

Ta rezultat je bil tako uničujoč za hipotezo dieta-srce, da ga sploh niso objavili v medijih. Rezultate so skoraj desetletje skrbno skrivali pred javnostjo.

Da bi rešili potapljajočo se barko, so pozornost javnosti preusmerili na novo odkritje. Napredek laboratorijske tehnike je omogočil delitev holesterola na dve vrsti, sedaj popularno imenovani slabi in dobri holesterol (LDL- in HDL-holesterol). Vrtiljak raziskav, lažno prikazanih rezultatov in statističnih laži se je lahko znova zavrtel.

Pred nekaj leti so ugotovili, da je »slabi« LDL-holesterol sestavljen iz dveh delov; ena komponenta (A), imenovana puhasti ali penasti (fluffy) LDL, je povsem nepomembna za tveganje za srčno-žilne bolezni. Druga komponenta (B), imenovana »gosti« LDL, pa naj bi bila škodljiva, »hudobna«. Če imate visok LDL, je to torej povsem neuporaben podatek, če ne veste, koliko od tega je komponente B. Mimogrede, ogljikovi hidrati v hrani zvišujejo tip B, »gosti« LDL.

Upam, da je iz zgornjih podatkov že jasno, da je holesterol v krvi povsem nepomemben podatek, ki nima nobenega vpliva na srčno-žilne bolezni.

V devetdesetih letih so v Franciji, v Lyonu, izvedli raziskavo o povezavi prehrane z zdravjem srca (Lyon Diet Heart Study). Izbrali so 605 moških in žensk, ki so že preživeli en srčni infarkt. Ti preiskovanci so imeli vse dejavnike tveganja: imeli so visok holesterol, kadili so, jedli so »slabo hrano«, niso se gibali in živeli so v stresnem okolju. Razdelili so jih na dve skupini. Po posvetu s kardiologom so eni skupini priporočili mediteransko dieto z veliko sadja in zelenjave, zdrave maščobe, kot je olivno olje, stročnice, orehe in morsko hrano. Druga, kontrolna skupina naj bi bila na »razumni« dieti, ki jo zdravniki svetujejo že desetletja: ne več kot 30 odstotkov kalorij v prehrani od maščob, od tega ne več kot 10 odstotkov nasičenih maščob in ne več kot 300 mg holesterola na dan. Raziskavo so predčasno končali zaradi etičnih razlogov. V skupini z mediteransko dieto je bila namreč smrtnost za 70 odstotkov manjša in bilo je celo 76 odstotkov manj kardiovaskularnih smrti; v tej skupini je bilo tudi manj možganskih kapi, odpovedi srca in pljučnih embolij. Raziskovalci so zaradi teh rezultatov menili, da ni etično nadaljevati poskusa, ker so preiskovanci v kontrolni skupini zelo ogroženi. V mediteranski skupini se holesterol ni čisto nič znižal, tako celotni holesterol kot tudi LDL sta ostala nespremenjena. Prestižna revijaNew England Journal of Medicine raziskave ni hotela objaviti, ker je tedaj v ZDA že veljala dogma, da so maščobe in holesterol krivi za srčne bolezni. Raziskavo so leto pozneje objavili v reviji Lancet. (7)

Rezultati znane raziskave o zdravju med medicinskimi sestrami pa so bili objavljeni v New England Journal of Medicine leta 2000. V tej raziskavi so od leta 1970 spremljali več kot 120.000 medicinskih sester v ZDA. V podrobni analizi 84.129 primerov so ugotovili pet pomembnih dejavnikov, ki so bili »odgovorni« za tveganje za srčne bolezni. Ugotovili so, da so ti dejavniki »krivi« za 82 odstotkov srčnih dogodkov v raziskavi. Priporočila petih dejavnikov so: ne kadite, alkohol pijte zmerno, bodite telesno aktivni vsaj pol ure na dan, ITM (indeks telesne mase) naj bo pod 25, jejte dieto z malo sladkorja, z vlakninami in veliko omega-3 maščobnimi kislinami. Med dejavniki tveganja ni bilo niti besede o holesterolu. (8)

V raziskavo »Iniciativa za zdravje žensk«, ki se je začela leta 1993, so vključili 49.000 žensk. (9) Namen raziskave je bil, da dokažejo dobrobit »zdrave« prehrane z malo maščobami. To je bila največja in najdaljša raziskava o prehrani z malo maščobami. Po desetih letih se je pokazalo, da niso imele ženske, ki so uživale več sadja, zelenjave in polnozrnate hrane ter manj mesa in maščob, nič manjšega tveganja za srčne bolezni ali raka, pa tudi shujšale niso nič. Raziskava torej ni potrdila domneve, da je dieta z malo maščobami zdrava.

Predsednik Nacionalne akademije znanosti ZDA Philip Handler je leta 1980 izjavil, da so državljani ZDA pravzaprav poskusni zajčki, vključeni v obsežen poskus spremembe prehrane. (10)

Danes, skoraj štiri desetletja pozneje, je jasno, da je poskus propadel. Prevalenca sladkorne bolezni se je od leta 1980 do 2012 povečala za 166 odstotkov, več kot tretjina Američanov je predebelih, 86 milijonov Američanov je prediabetikov, srčno-žilne bolezni so še vedno ubijalec številka 1.(11) Sladkorna bolezen narašča celo med najstniki, med njimi je skoraj 25 odstotkov takih, ki imajo prediabetes, diabetes ali druge dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni.(12, 13) Kaže, da bo naslednja generacija Američanov prva, ki bo živela manj časa kot njihovi starši.(14)

Podatek, da so farmacevtske družbe Pfizer, AstraZeneca, Merck in druge z zdravili za zniževanje holesterola samo leta 2010 zaslužile 35 milijard dolarjev, morda pojasni trdovratnost preživetja hipoteze dieta-srce.

Dr. sci. prim. Boris Jančar, dr. med., spec. onkolog, je zaposlen na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Literatura, na katero se v pričujočem besedilu sklicuje avtor:

1. Keys A. Diet and the Epidemiology of Coronary Hearth Disease. JAMA (1957) ;17;1912-1919

2. Keys A. Atherosclerosis: A problem in newer public health. Journal of Mount Sinai Hospital. New York 20, (1953) 2:143

3. Malhotra SL. Geographical Aspect of Acute Myocardial Infarction in India with special reference to patterns of Diet and Eating. British Hearth Journal, (1967); No 3:337-344

4. Stout C. Unusually Low Incidence of Death from Myocardial Infarction. JAMA, (1964) ;188:845-849

5. Yerushalmy B. Hilleboe HE. Fat in diet and mortality from hearth disease; A methodological note. New York State Journal of Medicine (1957) 14: 2346

6. Cholesterol and Mortality. 30 years of Follow-up from the Framingham Study.

7. Lorgeril et all. Mediterranean Alpha-Linoleic Acid-Rich Diet in Secondary Prevention of Coronary Hearth Disease. Lancet (1994) No 143;1:1431-1443

8. Stampfer MJ et all. Primary prevention of coronary heart disease in woman through diet and lifestile. NEJM (2000), 343;1:12-16

9. Beresford S et all. Low-fat dietary patterns and risk of colorectal cancer. JAMA 2006 ; 6:643-654

10. Time, 2014, 183 ; 24: 22-2714

11. US CDC (Center for Disease Control), National Health Examination Survey, 1960-1962

12. US CDC and Prevention of Diabetes-United States 2006 and 2010

13. May a.l. et all. Prevalence of cardiovascular risk factors among U.S. adolescents., 1999-2008. Pediatrics (2012) 129:1035-1041

14. Olshansky et all. A potential decline in life expectancy in the United States in the 21 century.NEJM (2005) 352:1138-1145

Odgovor: Zgodba o holesterolu ni zarota

Dušan Keber, Aleš Blinc, Borut Jug

27. februar 2016  28. februar 2016 7:36

https://www.dnevnik.si/1042730735/zdravje/prehrana/odgovor-zgodba-o-holesterolu-ni-zarota-

Iz tiskane edicije

Zdravnik Boris Jančar je v Objektivu nedavno (13. februarja 2016) objavil članek z naslovom Zgodba o holesterolu se je začela z lažjo. V njem povzema kritike, ki spremljajo eno najbolj obsežnih raziskovanj v zgodovini medicinske znanosti: o vlogi holesterola pri razvoju ateroskleroze in njenih najhujših posledic – srčnega infarkta, možganske kapi in gangrene nog. Podobne članke je mogoče najti na spletu, obstaja tudi kup knjig z naslovi, kot so Veliki mit, Velika laž ali Velika zarota o holesterolu, ki jih pišejo nutricionisti, kardiologi in drugi strokovnjaki. Njihovo sporočilo je, da gre pri poudarjanju pomena holesterola in maščob v prehrani za dolgoletno laž, ki je voda na mlin farmacevtske in prehrambne industrije. Jančar je povzel znaten del njihovih argumentov in bi lahko dodal še kakšnega, pa mu tega najbrž ni dovoljevala dolžina članka.

(Foto: Tomaž Skale)

Na spletu so tudi članki, ki odgovarjajo tem kritikom, vendar so v manjšini in zaradi nespektakularnih naslovov manj opazni, žal. Razlogi, zakaj ožji strokovnjaki tako redko posežejo v javne polemike, so raznoliki: vsaj pri nekaterih je na delu zmotna (samo)zaverovanost, da bo javnost dala prednost njihovim občasnim in v znanstveno latovščino zavitim sporočilom pred poplavo kritik, ki se berejo kot dobre kriminalne zgodbe. Tudi avtorji pričujočega besedila se čutimo soodgovorne.

Utemeljena kritika, nato pa salto mortale

Temeljna predpostavka, ki so jo hoteli potrditi številni raziskovalci in ki jo izpodbijajo kritiki, izhaja iz sestave aterosklerotičnih leh, oblog na steni arterij, ki postopoma ožijo žilno svetlino in preprečijo dotok kisika v življenjsko pomembne organe: v teh oblogah je veliko holesterola in drugih maščob. Podobne lehe, ki jih pri prostoživečih živalih ne najdemo, so lahko povzročili pri opicah in številnih drugih živali, ki so jih krmili z mastno hrano. Dodajmo še podatek, da se je epidemija srčno-žilnih bolezni razmahnila v dvajsetem stoletju v razvitejših državah, torej tam, kjer prvikrat v svetovni zgodovini večina prebivalcev in ne le najbogatejši med njimi ni več stradala. Predpostavka je bila naslednja: razlog za nastanek ateroskleroze je pretirano uživanje jedi, ki vsebujejo holesterol in druge maščobe, kar vodi k porastu holesterola v krvi in njegovemu odlaganju v žilne stene. Ta proces bi morda lahko upočasnili, če bi maščobe v hrani omejili. Predpostavka je bila tako logična, da se je najbrž tedanjim raziskovalcem smejalo ob misli, kako igraje jo bodo dokazali.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se pričele obsežne epidemiološke in klinične raziskave, ki trajajo vse do današnjih dni. Nekatere so potrdile predvideno povezavo med mastno hrano, krvnim holesterolom in srčno-žilnimi boleznimi. Val kritik, ki se je zgrnil nadnje, jim očita slabo načrtovanje, precenjevanje neznatnih ugodnih rezultatov in prikrivanje ali pristransko razlago neugodnih. Zaradi pomanjkanja prostora ne bomo ugovarjali nekaterim Jančarjevim poenostavljenim sklepom o lažnivosti raziskovalcev, niti ne bomo drobnjakarski ob posameznih netočnih navedbah iz teh raziskav, temveč mu bomo pritrdili: njegovi očitki so v pretežni meri točni. Kritizirane študije svojih trditev res niso dokazale. Vendar se pri tem Jančar ne zaustavi, temveč naredi salto mortale: ker študije niso dokazale povezave, ta tudi v resnici ne obstaja. V članku črno na belem preberemo, da je merjenje holesterola v krvi nepomembno, ker ta ne vpliva na srčno-žilne bolezni, da nasičene maščobe v hrani ne vplivajo na pogostost srčno-žilnih bolezni in da ljudje, ki se držijo priporočene diete, ne živijo dlje. Nekoliko bolj posredno pa sporoča, da je zniževanje holesterola z dieto ali zdravili nekoristno, celo škodljivo.

Holesterol ni edini od znanih dejavnikov tveganja; mednje štejmo še dednost, starost, spol, kajenje, telesno neaktivnost, zvišan krvni tlak, debelost, sladkorno bolezen, vnetje, stres, depresijo, socialno deprivilegiranost in še mnoge druge. Marsikaterega še ne poznamo. Nobeden med znanimi ni neposredni vzrok za aterosklerozo, temveč zgolj povečuje tveganje za njen razvoj.

Zdi se, da Jančar v druge dejavnike razen krvnega holesterola in maščob v hrani ne dvomi. Tu si bomo privoščili cinizem, da je to pravzaprav čudno: tudi o pomenu drugih dejavnikov je napisanih mnogo kritik. Kot onkologu mu je zanesljivo znano, da nekateri še danes trdijo, da povezava kajenja s pljučnim rakom in srčno-žilnimi boleznimi ni dokazana.

Jančar uporablja podobno metodo, ki jo utemeljeno očita kritiziranim študijam: spregleduje vse tiste raziskave, ki bi na njegovo kritiko utegnile vreči vsaj drobno senco dvoma. Med tisoči študij ne našteje niti ene. Tudi ne poskuša odgovoriti na vprašanje, ki so si ga verjetno zastavili številni bralci: kaj pa zdaj, če je vse laž?

Avtorji pričujočega besedila, zdravniki treh generacij, spadamo med začetnike in nadaljevalce sistematičnega preprečevanja srčno-žilnih bolezni v Sloveniji. Že desetletja sporočamo polovici odraslih prebivalcev Slovenije, da imajo previsok holesterol – seveda poleg ostalih dejavnikov tveganja. Jančar jih v svojem članku poziva, naj spregledajo obraz lažnive znanosti, in ponuja olajšanje tistim, ki »trpijo« pod pezo prehranskih omejitev. Na ledini svojega posplošenega obračunavanja tako z zastarelimi kot z verodostojnimi znanji ustvarja prostor za obnavljanje prehranske promiskuitete: spet lahko jemo vse, kar imamo radi. S tem si je zadal velikansko odgovornost. Tudi mi čutimo svojo, zato bomo skušali pojasniti, zakaj je njegovo sporočilo tako zelo zmotno.

Povezava holesterola s srčno-žilnimi boleznimi je dokazana

Čeprav je holesterol samo eden od dejavnikov, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da ateroskleroze in z njo povezanih bolezni brez njega ne bi bilo. Pri živalih ne najdemo aterosklerotičnih leh, če pred tem ne dosežemo izrazitega zvišanja krvnega holesterola. Pri ljudeh, ki imajo dedno spremenjen gen PCSK9 in zato zelo nizke vrednosti LDL-holesterola, srčnih infarktov skoraj ni. Plemena lovcev in nabiralcev v amazonskem pragozdu imajo komaj 1,3 do 1,5 mmol/L holesterola v krvi (povprečne vrednosti pri Slovencih so trikrat višje) in ne zbolevajo zaradi bolezni srca. Podobne vrednosti imajo tudi primati v divjini. Na drugem koncu so bolniki z dedno povišanim LDL-holesterolom, ki umirajo zaradi infarkta že pred tridesetim letom, zbolijo pa v otroštvu, če jim z zdravili ne znižamo holesterola. Več študij je pokazalo, da se pogostost srčnih infarktov zmanjša, če dosežemo vrednost holesterola pod 1,8 mmol/L. To je možno samo z novejšimi zdravili, ki so do petnajstkrat učinkovitejša od katerekoli diete. Ob znižanju LDL-holesterola v krvi za 1 mmol/L se tveganje za infarkt zmanjša za 20 odstotkov. Moramo pa dodati, da se danes izogibamo trditvam, da se to zgodi zaradi znižanja holesterola ali samo zaradi tega: možno je, da ta zdravila delujejo tudi na druge, še neraziskane načine.

Današnja priporočena vrednost LDL-holesterola za zdrave odrasle je 3,0 mmol/L, kar je še vedno dvakrat več, kot je bila verjetno pri naših prednikih iz kamene dobe, če nanjo sklepamo po današnjih amazonskih plemenih. V nobeni od starejših raziskav niso bile razlike v vrednosti holesterola med primerjanima skupinama večje od deset odstotkov. Njihov neuspeh pri dokazovanju, da je nižji holesterol povezan z manjšo pogostostjo srčno-žilnih bolezni (če zanemarimo, da so trdile, da so to dokazale), je bil morda posledica tega, da je holesterol navzlic malenkost nižji vrednosti v eni od skupin še vedno ostajal v istem nevarnem območju. Poleg tega takrat raziskovalci niso razlikovali med koristnim HDL-holesterolom in škodljivim LDL-holesterolom in so še toliko manj vedeli, da je tudi LDL-holesterol mogoče razdeliti na bolj ali manj škodljivo podskupino. Obstajajo še bolj zapletene delitve (npr. slabi apolipoprotein B in dobri apolipoprotein A1). Jančar trdi, da vse to iskanje podvrste najbolj nevarnega holesterola služi temu, da se propadla ideja o vlogi holesterola spet vrti z novimi statističnimi lažmi in novimi možnostmi za farmacevtsko industrijo, mi pa menimo, da nam ta vse bolj zamotana zgodba kaže, kako preveč poenostavljene so bile začetne raziskave.

Primanjkuje nam prostora, da bi s podrobno utemeljitvijo zavrnili Jančarjevo namigovanje, da zniževanje holesterola povečuje pogostost raka. Ta povezava ni bila nikdar dokazana.

Varovalna dieta zmanjšuje pogostost srčno-žilnih bolezni

Večina Jančarjevega članka je namenjena kritiki študij, ki so se trudile dokazati, da hrana, ki vsebuje malo maščob, zmanjšuje pogostost srčnega infarkta in kapi.

Razlike med prehranjevalnimi vzorci različnih narodov ali prebivalcev različnih geografskih območij so pogosto, ne pa vselej, nakazale povezavo med nasičenimi maščobami v hrani, holesterolom in infarktom. Znan je francoski paradoks, ki ga omenja tudi Jančar: kljub velikemu vnosu nasičenih maščob utrpijo Francozi presenetljivo malo infarktov. Ne vemo, zakaj. Morda pri njih bolj kot pri drugih delujejo še nepoznani zaščitni dejavniki, na primer vino (to je najbolj populariziran vidik francoskega paradoksa), manj stresno življenje, genetske razlike itd.

V raziskavah ni bilo z nobeno dieto mogoče doseči znižanja krvnega holesterola za več kot nekaj odstotkov. Poleg zaključka, ki ga ponuja Jančar, obstaja tudi drugačna razlaga: med raziskavo, ki traja več let, se preiskovanci težko ves čas držijo predpisane diete, marsikateri ozaveščeni »kontrolni« preiskovanec pa se je oprime, tako da prehrana v obeh skupinah hitro postane podobna.

Današnji pogled nam razkriva, da ni bila vsaka priporočena dieta v preteklosti res »zdrava«. Na primer omejevanje holesterola v hrani. Čeprav je že dolgo znano, da človeško telo nadomesti zmanjšan vnos holesterola z lastno sintezo in da celo drakonske omejitve v hrani komaj opazno vplivajo na krvni holesterol, smo pri dietnem svetovanju dolgo časa odsvetovali uživanje jajc.

Bolj tragična je zgodba o maščobah v hrani. Dietni nasvet vse do današnjih dni vsebuje priporočilo, naj samo 30 odstotkov dnevno zaužitih kalorij izvira iz maščob, od njih pa naj bo nasičenih samo ena tretjina ali manj. Zato smo pred desetletji priporočali zamenjavo masla kot nasičene živalske maščobe z margarino, ki jo pridelujejo iz nenasičenih olj. Leta kasneje smo spoznali številne podvrste maščob, med katerimi so nekatere celo varovalne, druge pa zelo nevarne. Najbolj nevarne so transmaščobe, ki nastajajo pri pretvarjanju tekočih olj v trdo mast s postopkom hidrogenacije, v nekaj odstotkih pa so prisotne tudi v živalskih maščobah. Margarine so v preteklosti vsebovale 50 odstotkov in več transmaščob. Enkrat dnevni namaz takratne margarine (5 gramov) je povečal LDL-holesterol v krvi za 1 mmol/L in tveganje za infarkt za 20 odstotkov. Zamenjava masla z margarino je torej pomenila prestop z dežja pod kap! Neuspeh tedanjih dietnih študij lahko vsaj delno pripišemo tej nevednosti. Danes je v nekaterih državah (ne v Sloveniji) uporaba transnenasičenih maščob v prehranski industriji zakonsko omejena, na Danskem pa celo prepovedana. Današnje margarine pridobivajo po drugačnem postopku, zato lahko tokrat bolj utemeljeno trdimo, da so manj škodljive kot maslo. Vsekakor pa velja pri vsaki kupljeni predelani hrani preveriti na nalepki, ali so maščobe v njej delno hidrogenirane. Teh ne kupujmo – pa tudi takih ne, kjer deklaracije sploh ni!

Maščobe delimo po »srčno-žilni varnosti« v hierarhijo: nevarne transnenasičene maščobe, razmeroma nevtralne ali vsaj manj nevarne nasičene maščobe (maščobe živalskega izvora), pogojno zaščitne cisnenasičene maščobe (v večini rastlinskih olj) ter varovalne polinenasičene maščobe, med njimi omega 3 in omega 6 (v ribah, oljčnem olju in nekaterih oreških).

Jančar vse diete iz različnih študij imenuje »razumne diete«. Na krvni holesterol so vplivale le malenkostno in prav tako neprepričljivo na pogostost srčno-žilnih bolezni. Zato zaključuje, da ljudje, ki se držijo razumne diete, ne živijo dlje.

Vendar pri tem zaide v protislovje. Sklicuje se namreč tudi na lyonsko študijo (Lyon Heart Study), v kateri so pri bolnikih, ki so že preživeli srčni infarkt, primerjali dve dieti: sredozemsko, za katero so značilni zelenjava, stročnice, sadje, mešani oreški, semena, morska hrana, olivno olje in vino ter malo mesa in mlečnih proizvodov, ter običajno (razumno) dieto, katere temelj je opisano razmerje med nasičenimi in nenasičenimi maščobami. Zmanjšanje kardiovaskularne umrljivosti v skupini s sredozemsko dieto je bilo tolikšno (za 76 odstotkov), da so študijo predčasno prekinili. Jančar to navaja kot dokaz, da razumna dieta ne deluje. Mi to vidimo drugače: šele s sredozemsko dieto smo našli pravo razumno dieto. Tudi ponovljena raziskava v Španiji (PREDIMED Trial) je bila tako uspešna, da so jo predčasno prekinili: pri zelo ogroženih osebah se je tveganje za srčni infarkt in še zlasti možgansko kap zmanjšalo za 30 odstotkov.

Sredozemska dieta se od prej svetovanih diet razlikuje predvsem po večji količini rib in stročnic, ne pa v deležu nasičenih in nenasičenih maščob. Kako deluje, ni jasno, vsekakor ne preko znižanja krvnega LDL-holesterola – kar seveda ni pomembno: pomembno je, da je s to dieto možno podaljšati življenje! Očitno gre za kompleksne vplive številnih sestavin sredozemske diete, ki jih ni mogoče doseči s spremembami posameznih sestavin. Zato ne priporočamo uporabe prehranskih dodatkov, s katerimi je preplavljeno tržišče.

Jančar tudi meni, da je dolgoletna demonizacija nasičenih maščob na široko odprla vrata ogljikovim hidratom in kaloričnemu bogatenju prehrane, kar je udarilo nazaj z epidemijo debelosti in sladkorne bolezni. Napoveduje, da se bo zaradi tega življenjska doba v prihodnosti skrajšala. Pri tem je krivičen, saj je bila in je še vedno prva zahteva vsake diete, da je z njo treba vzdrževati zdravo telesno težo. Strinjamo pa se, da je priporočena zamenjava nasičenih maščob z ogljikovimi hidrati privedla do globalnega premika k jedem, ki jih je lažje konzumirati v pretiranih količinah kot mastne jedi.

In kaj zdaj?

Srčni infarkt, možganska kap in gangrena nog so bolezni, zaradi katerih umre polovica vseh ljudi v razvitejšem delu sveta. Vendar prav pri njih beležimo tudi največji uspeh medicine v zadnjih desetletjih: umrljivost se je v mnogih državah v tridesetih letih prepolovila. Tudi v Sloveniji, kjer smo samo v zadnjem desetletju zabeležili 1200 manj infarktov. Drugod – na primer v državah, ki so nastale po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze – ostaja umrljivost nespremenjena in je do trikrat višja kot v EU. Polovico uspeha pripisujemo vedno boljšim načinom zdravljenja teh bolezni, drugo polovico pa njihovemu preprečevanju v obliki odpravljanja dejavnikov tveganja.

Na nekatere od teh dejavnikov, na primer starost ali spol, ne moremo vplivati, na druge lahko. Vsak posameznik lahko največ stori zase kar sam z zdravim življenjskim slogom: varovalno prehrano (sredozemskega tipa), vzdrževanjem zdrave telesne teže (indeks telesne mase 20–25 kg/m2), redno telesno dejavnostjo (vsaj 150 minut zmerne ali 75 minut intenzivne vadbe na teden), vzdržnostjo od kajenja in omejevanjem pri alkoholu (do dva kozarca vina za moške, en kozarec za ženske dnevno). Zdravnik je potreben pri vzdrževanju primernega krvnega tlaka (neredko so potrebna zdravila) in krvnega holesterola (v primeru visoke ogroženosti zaradi prisotnosti več dejavnikov tveganja so potrebna zdravila).

Domnevamo, da bo že naslednja generacija izjavljala, kako pomanjkljiva, brez utemeljene znanstvene podlage in v določeni meri celo škodljiva so bila naša priporočila o zdravem življenjskem slogu. Lahko ponovimo samo tisto, kar so za svoja priporočila izjavljale vse generacije zdravnikov pred nami: da so utemeljena na najboljšem znanju, ki ga premoremo.

Prof. dr. Dušan Keber, prof. dr. Aleš Blinc, doc. dr. Borut Jug, nekdanji in sedanja zdravnika Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC v Ljubljani

Boj PROTI raku ali ZA presejalne programe

Sedmega marca se je začel slovenski teden boja proti raku. V vseh medijih so v najbolj udarnih terminih in na najvidnejših mestih posvetili tednu boja proti raku ustrezno pozornost. Oglasili so se onkologi, društva za boj proti raku in predstavniki Zveze društev za boj proti raku. Poleg besede »proti« so bile najpogosteje omenjene besede Dora, Zora in Svit – programi za zgodnje odkrivanje raka. V tednu boja proti raku se vrstijo pozivi k zgodnjemu odkrivanju raka in novačenje za čim večjo udeležbo. Namesto, da bi bili boj, da bi bilo raka čim manj, vsi se borijo, da bi ga odkrili čim več in čim prej.

Usmerjanje velike strokovne in medijske pozornosti na zgodnje odkrivanje v laični in strokovni javnosti ustvarja prepričanje, da je preprečevanje nastanka raka neuspešno in da na tem področju ni treba vlagati veliko truda, denarja in časa. Tako smo državljani prikrajšani za pomembne informacije o načinu življenja, ki varuje pred nastankom raka, napačen fokus na odkrivanje in ne na preprečevanje pa bo usoden za prihajajoče generacije. Namesto intenzivnega obveščanja državljanov, kako preprečevati nastanek raka (vključno z mobilizacijo za boj za zdravo okolje, za nerakotvorno hrano in opuščanje škodljivih življenjski navad) nas medicinsko-farmacevtska industrija vabi na preglede, kot da bi ti, sami po sebi prispevali k zmanjševanju obolevnosti.

V najnovejših kanadskih smernicah iz preteklega meseca ugotavljajo, da rutinska kolonoskopija za odkrivanje raka ni upravičena. Ameriški Task Force je že leta 2012 odsvetoval uporabo PSA testov za odkrivanje raka prostate, ker so ugotovili, da obstaja zmerna ali visoka verjetnost, da testiranje nima nobene koristi oziroma da je škoda večja od koristi. Nekaj podobnega so ugotovili tudi za mamografijo, o čemer priča veliko dobro dizajniranih verodostojnih študij. Tudi laični vpogled v uradno statistiko OECD pokaže, da ni velike povezave med presejalnimi testi in številom umrlih. Presejalnih testov za kolorektalnega raka se v EU najpogosteje udeležujejo v Nemčiji, in sicer 54,2 % oseb, število umrlih pa je malo pod povprečjem EU, ki znaša 30,6 na 100.000 prebivalcev. Na drugem mestu po številu udeleženih so Čehi, po številu umrlih pa so med najvišjimi v EU. Ciper je po številu udeležencev med zadnjimi (4,3 %), ima pa najmanj umrlih v EU. Podobno je pri mamografiji. Po številu mamografskih pregledov je Danska na drugem mestu v EU (udeležba 81,5 %) in imajo hkrati najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi raka dojk (44,1 na 100.000 prebivalcev). V Romuniji se mamografskih testiranj udeleži le 8 % žensk, imajo pa stopnjo smrtnosti 30,6 na 100.000 prebivalcev (14 odsotnih točk manj kot na Danskem). Največji padec smrtnosti od leta 2000 do 2011 so zabeležili na Malti, kjer se skoraj najmanj žensk v EU udeležuje mamografskih pregledov. Mamografije v Švici ne izvajajo več, v Veliki Britaniji pa so morali pomembno spremeniti besedilo letakov za mamografijo in na njih opozoriti na tveganja in realno predstaviti potencialne koristi.

Zgodnje odkrivanje raka praviloma ne podaljšuje in ne rešuje življenj. Pri vseh presejalnih testih so ugotovili, da sta tveganje in škoda (veliko) večja od koristi. Kar pa je zanesljivo, presejalni programi ne zmanjšujejo števila obolelih! Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, državljani pa so deležni vprašljive koristi, če sploh kakšne, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka raka. To bi bil boj proti raku.

Če ne bomo več denarja namenili za preprečevanje, bomo vsako leto ponosno ugotavljali, da smo odkrili več raka kot prejšnje leto, kar bomo šteli, kakšna ironija, za medicinski uspeh. Zdravniki so za preprečevanje bolezni premalo izobraženi, imajo premalo časa in, roko na srce, tega tudi nihče ne pričakuje od njih. Oni skrbijo za bolezen, ne za zdravje.

Morda je tako tudi prav. Če nam ni mar za lastno zdravje in življenje, zakaj bi bilo to pomembno komu drugemu?

Znanje je najboljša preventiva in najboljše zdravilo, poti iz medicinskih, prehranskih in drugih zablod si očitno mora vsak poiskati sam.

Objavljano v Večeru 9. 3. 2016 in v Delu 12. 3. 2016.

Boj proti raku ali za presejalne programe (2)

Boj proti raku ali za presejalne programe (3)

Vodje treh nacionalnih programov za zgodnje odkrivanje raka (Dora, Zora, Svit) so v skupnem odzivu zapisali, da moje pismo z zgornjim naslovom »potrebuje nekaj pojasnil«.

Nobene od mojih trditev o vprašljivosti presejalnih programov niso ovrgli, dodali so nekaj podatkov s katerimi upravičujejo obstoj programov v Sloveniji. Namesto delnih si oglejmo celovite podatke iz publikacije Register raka, ki jo je izdal OI UKC Ljubljana. Pojavnost raka se je na 100.000 v obdobju 2006 – 2010 v primerjavi z obdobjem 2001-2005 pri raku:

–          debelega črevesa POVEČALA od 30,5 na 36,6 – ocena za 2013 je 43;
–          rektuma POVEČALA od 21,9 od 24,5 6 – ocena za 2013 je 26;
–          dojk (ženske) POVEČALA od 105,3 na 113,9  – ocena za 2013 je 122;
–          materničnega vratu ZMANJŠALA od 19,2 na 14  – ocena za 2013 je 11;
–          maternice MINIMALNO ZMANJŠALA od 29,4 na 28,4  – ocena za 2013 je 28;
–          prostate POVEČALA od 81,3 na 117,0  – ocena za 2013 je 155.

Pri vseh oblikah raka se je pojavnost povečala od 557,6 na 630,8 s tendenco hitrejše rasti. S temi podatki se ni za pohvaliti, razlogi za zmanjšanje pojavnosti raka na materničnem vratu in ne povečanju pri raku maternice so številni, presejalni programi še zdaleč niso edini. Tudi podatki iz drugih držav niso boljši in nakazujejo, da med zbolevnostjo in umrljivostjo ter presejalnimi programi ni jasne korelacije.

Avtorji zaključujejo pismo s pozivom, naj se redno udeležujemo presejalnih programov, saj nam lahko dokazano rešijo življenje!

Res je. Res je tudi, da nam lahko dokazano ogrozijo življenje in zdravje, a o tem na vabilih za udeležbo v teh programih ne preberemo ničesar. V raziskavi, ki jo je naročil angleški inštitut za javno zdravje so ugotovili, da mamografija reši življenje 1300 ženskam, vendar jih 4000 po nepotrebnem prestane kirurški poseg, radioterapijo in kemoterapijo! V veliki kanadski študiji, ki je trajala 25 let na 90.000 žensk, so ugotovili, da mamografija ni znižala stopnje smrtnosti zaradi raka dojk. V uglednem The Lancet Oncology je bila leta 2011 objavljana raziskava, ki je razkrila, da je bilo pri ženskah, ki so bile izpostavljene največjemu številu preiskav z mamografijo, zabeležena večja kumulativna incidenca invazivnega raka dojk v naslednjih šestih letih kot pri ženskah iz kontrolne skupine, ki so bile izpostavljene občutno manjšemu številu preiskav z mamografijo. Za preprečitev ene smrti je potrebno s kolonoskopijo pregledati 1250 ljudi, na 1000 pregledov pa je zaradi posega eno življenje izgubljeno ali resno ogroženo. 

Podobne ugotovitve o koristnosti veljajo tudi za druge presejalne programe.

Vesel sem, da trije ugledni zdravniki soglašajo, da je zdrav način življenja, predvsem hrana in pijača, najboljši preventivni program. Še bolj vesel bi bil, če bi bila ta ugotovitev materializirana v skrbi zdravnikov, da zaradi teh dejavnikov ne bi zbolevali. Če bi uradni državni medicini bilo kaj do zniževanja pojavnosti raka, bi združili moči in poštne nabiralnike državljanov polnili z nasveti, kako preprečiti raka in druge bolezni in ne z vabili, da bi ga čim prej odkrili. V tej vnemi, da bi raka odkrili čim več in čim prej, so na Ptuju angažirali celo patronažno sestro, ki na domu obiskuje zdrave osebe in jih novači za udeležbo v programih. Nisem še zasledil primera, da bi patronažne sestre obiskovale zdrave državljane in jih učili, katera hrana povzroča raka, jih podučili o podpori za prenehanje kajenja, pitja in drugih vidikih zdravega življenja. Nisem videl zdravnikov, ki bi skupaj z občani Celja, Mežic in drugih krajev protestirali in zahtevali odstranitev rakotvornih odpadkov. Tudi ko je SZO uvrstila meso med rakotvorne snovi, borci proti raku na naše naslove niso pošiljali opozoril glede uživanja mesa.

Od celotnega zdravstvenega denarja namenimo le 3 (tri) odstotke za preventivno dejavnost. Nisem še zasledil niti ene organizirane zdravniške aktivnosti, da bi se ta odstotek zvišal. Vse aktivnosti zdravnikov so usmerjene v več diagnoz, več zdravljen, višje plače, boljši standard medicinskega osebja in tudi njihovih strank.

Pri vseh presejalnih testih je treba biti dobro obveščen in se izogniti marketinškim pastem organizatorjev in izvajalcev. Na spletni strani državnega programa za zgodnje odkrivanje raka dojk pišejo: »Presejanje pomeni pregledovanje navidezno zdravih ljudi s preprosto preiskavo ali testom.« Mamografija pač ni preprosta preiskava! V programu za odkrivanje raka debelega črevesa opozarjajo, da je v Pomurju »več raka in slabši odziv na program Svit«. Torej nas že označijo za bolne, samo da tega še ne vemo in smo le navidezno zdravi, zato nas je treba medicinsko obravnavati. Drugo opozorilo namiguje, da neudeležba v programu sama po sebi prispeva k pogostosti raka. Preprost državljan lahko sklepa, da je bolan (le da tega še ne ve) in da z udeležbo v programih zgodnjega odkrivanja ne bo zbolel ali da bo ozdravel. Ali je to boj proti raku?

Namen mojega pisanja ni bil javno polemizirati o opravičenosti presejalnih programov, ker to v rubriki pisma bralcev ni mogoče. Opozoril sem, da napačen fokus (na odkrivanje) daje napačne rezultate (več raka) in na potrebo, da bi kot družba premislili, ali bi lahko dosegli boljše rezultate (manj raka), če bi usmerili več pozornosti na vzroke (hrana, okolje), in omejena sredstva za zdravstvo namenili odpravljanju vzrokov in ne zgodnjemu odkrivanju.

Ustvarjanje vtisa, da je za bolezen krivo staranje ali katero drugo objektivno dogajanje, na katero posamezniki nimamo vpliva, ter da zgodnje odkritje ščiti pred rakom in rešuje življenja, je neodgovorno igranje z zdravjem sedanje in naslednjih generacij.

Presejalni programi so tudi ali predvsem podjetniški projekti farmacevtsko-medicinske industrije, ki lahko dokazano rešijo življenja. Obstaja pa temna in zamolčana plat iste medalje. Zato je treba o vseh dimenzijah presejalnih programov veliko vedeti, biti do njih skrajnje kritičen in se jih udeleževati takrat, ko za to obstajajo zadostni in prepričljivi individualni razlogi.

…….

P.S.: Veliko več o presejalnih programih in drugih škodah, ki jih po nepotrebnem utrpimo v postopkih diagnosticiranja sem napisal v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

Naj si še upamo v bolnišnico?

Na vprašanje iz naslova se državljani nismo spraševali le ob zamenjavi kisika s smejalnim plinom, kar je povzročilo smrt bolnika. Spraševali smo se tudi, ko zdravnica ni hotela vprašati za nasvet izkušenejših kolegov, ko je deklica umrla, ker je preutrujeni zdravnik pozabil slušni aparat, ko so zamenjavali patološke izvide, ali ob sramotnem dogajanju v pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Skoraj, da ni tedna, da ne zaužijemo dodatno dozo strahu pred zdravljenjem. Tako je tudi prav, saj bomo počasi dojeli, da je zdravljenje tudi nevarna dejavnost in da so bolnišnice nevarna mesta.

Prepogosto se ob takšnih tragičnih dogodkih sprašujemo po odgovornosti zdravnikov. Na to temo sta v sobotnem Večeru premišljevala dva zdravnika. Tudi dr. Robida, ki je sicer velik kritik našega zdravstvenega sistema, ni bil zelo jasen, da je za smrt bolnika odgovoren zdravstveni sistem, dr. Flis pa še manj. Slednji je »mimogrede« omenil napačen podatek, da v imamo v Sloveniji najmanj zdravnikov na 1000 prebivalcev, kot da bi število zdravnikov prispevalo k boljši varnosti bolnikov. Nasprotno je, več zdravnikov v neurejenem sistemu, pomeni več nevarnosti za bolnike.

Manj zdravnikov na 1000 prebivalcev kot Slovenija imajo npr. Romuni ali Poljaki, skoraj enako število imajo na Irskem, v Veliki Britaniji ali Luxemburgu. Zanimivo, da enako število zdravnikov kot Slovenija imata Združene države Amerike in Kanada, Japonska pa precej manj! Pomemben, a prepogosto zamolčan podatek je, da se je od leta 2000 do 2013 število zdravnikov v Sloveniji povečalo za 27%, a državljani nismo nič bolj zdravi. Niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka bolnikov. Po številnih kazalnikih obolevanj in umrljivosti zaradi različnih bolezni, število zdravnikov neposredno ne vpliva na zdravje državljanov, število bolniških izostankov ipd.. V sosednji Avstriji, ki ima skoraj dvakrat več zdravnikov na 1000 prebivalcev, imajo na 100.000 prebivalcev višje stopnje umrljivosti zaradi koronarno srčnih bolezni, sladkorne bolezni, previsokega krvnega tlaka, ledvičnih bolezni, imajo višjo stopnjo umrljivosti dojenčkov in le eno leto daljšo pričakovano življenjsko dobo, prav tako pričakovano število zdravih let, kar zanesljivo ni posledica zdravstvenega sistema, temveč splošnega visokega življenjskega standarda. Edino, pri čemer so malo na boljšem je umrljivost zaradi vseh vrst raka, ne pri posameznih vrstah, temveč vseh skupaj. Daleč največ zdravnikov na 1000 prebivalcev ima Grčija, ki ima hkrati daleč najslabši zdravstveni sistem. Enak ali nižji delež BDP za zdravstvo kot v Sloveniji namenijo na Norveškem, Portugalskem, Finskem, Irskem, Slovaškem,  Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, Luxemburgu. Skratka, število zdravnikov in izdatki za zdravstvo ne morejo biti nobeden argument ali opravičilo za slab (nevaren) zdravstveni sistem.

Nazaj k osnovni temi. Ko se sedemo v avtobus, pričakujemo, da nas bo prevozno podjetje varno in pravočasno pripeljalo na cilj. Ne zanima nas, kdo je naročil in kdo montiral npr. pnevmatike, kateri vulkanizer jih vzdržuje, ali so polnjene zrakom, ali drugim plinom … Vsakič, ko avtobus zapusti garažo, nekdo prevzame odgovornost, da je brezhiben in da bo vožnja varna. Prav tako je nekdo odgovoren za preverjanje voznikovega znanja, psihofizičnega stanja, organizacijo dela … Kot potrošniki se zanesemo, da je vodstvo podjetja dobro poskrbelo za varno vožnjo. Tudi voznik se zanaša, da je z vozilom vse v redu.

Kljub najboljši organizaciji, vedno nastopijo okoliščine, ki jih vodstvo mora predvideti in sprejeti ukrepe, da so posledice naključnih (predvidljivih in nepredvidljivih) dogodkov čim milejše. Temu učeno rečejo obvladovanje tveganj. Nič drugače ne sme biti v katerem koli in tudi ne v zdravstvenem sistemu.

Ali ima šempetrska bolnišnica izdelano strategijo tveganj? Ali je imela izdelano strategijo tveganj bolnišnica, kjer je v omari obtičalo 2500 histoloških preparatov, od katerih je bilo odvisno zdravljenje. Ali ima vodstvo UKC Maribor izdelano strategijo kadrovskih tveganj (hitre, nenačrtovane izgube kadrov)? Kdo je odgovoren, da anesteziologov ni v Mariboru, so pa v Ljubljani, Gradcu, Zagrebu, Reki …? Kdo je odgovoren za polomijo z oddelkom srčne kirurgije v UKC Ljubljani, kjer so vsi odgovorni leta in leta spremljali mrcvarjenje z gostujočim zdravnikom, prenašali aroganco in nestrokovnost domačega? Kdo je odgovoren, da zdravniki delajo preutrujeni? Kdo je dolžan doseči, da so zdravniki do bolnikov spoštljivi, prijazni. Kdo je dolžan zagotoviti pogoje, da zdravstveno osebje naredi čim manj napak?

Vodstvo bolnišnice mora poskrbeti, da bomo v čim večjem številu živi in nepoškodovani bolnišnice tudi zapuščali, zdravniki pa delali z varnimi materiali in pod pogoji, da bodo storili čim manj napak. Sedanje statistike pravijo, da  eden od petsto do tisoč bolnikov v bolnišnicah umre zaradi napak. Škodo za zdravje utrpi vsaki deseti bolnik, polovica od njih zaradi napak. To je tragična statistika sodobnega zdravstvenega sistema. Vse oči so uprte v zdravniške napake, prezremo pa mnogo nevarnejših in pogostejših zdravstvenih napak, za katere so odgovorni vodilni v bolnišnicah in zavodih. Ministrstvo za zdravje pa je odgovorno, da bolnišnice vodi usposobljeno vodstvo, ki mu je varnost bolnikov najpomembnejša skrb.

Kupci zdravstvenih storitev nimamo izbire: tu in tam bo treba v bolnišnico. Tudi zdravnikom ni lahko: morajo delati z materiali sumljive kakovosti, ki so ji dobavili in montirali pogosto nesolidni izvajalci, pod nesposobnim vodstvom, z lažnivo farmacevtsko industrijo … V nobeni drugi industrijski panogi ni toliko obsodb zaradi goljufij, podkupovanj, prikrivanja in ponarejanja podatkov raziskav kot je to v farmacevtski industriji.

Kaj lahko naredimo? Postanimo kritični, izobraženi, zahtevni in vztrajni uporabniki zdravstvenih storitev. Zahtevajmo, ob pomoči varuhov in zastopnikov bolnikovih pravic, medijev, poslancev, izvrše oblasti in civilnih organizacij, da ministrstvo za zdravje in vodstva bolnišnic vzpostavijo čim bolj varen sistem zdravljenja. Usmerimo pozornost na zdravstvene in ne zgolj na zdravniške napake. Ne gre zgolj za njihove napake, gre za naša življenja in naše zdravje!

Bogovi ali vrači v belem!

V zelo gledani televizijski oddaji je znani novinar vztrajno spraševal predsednika zdravniške zbornice, ali so »zdravniki res bogovi v belem«? Kot neštetokrat doslej, prvi zdravnik, enako kot njegovi kolegi, ni protestiral proti uporabi te prispodobe. Zdravniki jo najraje preslišijo. Tako vprašanje postane retorično, retorično vprašanje pa trditev, ki se počasi kot resnica utrjuje v naši podzavesti: zdravniki so bogovi v belem! Vsemogočni in nedotakljivi!
Že nekaj let pišem o nastajanju nove religije – medicinske religije. Ne prvi in ne edini, a v Sloveniji sem med redkimi najglasnejši. Medicina, kjer zdravniki niso bogovi, ampak sodobni vrači v belem, ima številne atribute prave religije.

Medicinska religija je zajela ves svet, državne meje ali nacionalna, verska, spolna, starostna ali kakršna koli druga pripadnost ne pomenijo ničesar. Medicina, tako kot vse religije, se zajeda v vse sfere življenja: od spočetja, splava, rojstva, načina življenja in prehranjevanja pa vse do umiranja.
Pomembna skupna značilnost medicine in religije je velika toleranca do grehov (slabih življenjskih navad) vernikov in bolnikov, ki so vir moči in denarja. Ključ do raja naj bi bilo kupovanje odpustkov, plačevanje duhovnikom, gradnja verskih objektov, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo boljši ljudje; ključ do zdravja naj bi bilo kupovanje zdravil, plačevanje zdravnikom in gradnja bolnišnic, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo bolj zdravi.
Obstaja tudi visoka toleranca vernikov do vseh grehov in napak cerkvenih in medicinskih pastirjev. Vse jim odpustimo, od pedofilije do bančnega kriminala in od neozdravitev do postopkov, ki se končajo tudi s smrtjo bolnikov.

Za obe instituciji je značilen lasten pravni red. Zdravstvena zbornica je stanovska organizacija, tako kot združenje obrtnikov ali odvetnikov, s tem, da ima status državnega organa, ki izdaja in odvzema dovoljenja za delo zdravnikom, ima svojega tožilca, zakone, pravilnike, procesa pravila, roke zastaranja … Z državljani posluje po zakonu o upravnem postopku, lahko si kot državljan kaznovan, ker se ne odzoveš njihovemu vabilu.
Tako je po pravilniku, ki so ga sprejeli zdravniki, zdravniški tožilec ugotovil, da so smrti dojenčkov v sramotnem medicinskem eksperimentu z oddelkom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, zastarale in jih zdravniška zbornica ne bo več obravnavala.

Ljudje naredimo bogove. Po svoji podobi in svojih potrebah. Zakaj potrebujemo nedotakljive duhovnike in prebogato cerkev, zakaj potrebujemo nedotakljive zdravnike in prebogato medicinsko farmacevtsko industrijo, čeprav vidimo, da število grešnikov in grehov ter bolnikov in bolezni narašča.
Zakaj ne vidimo, da je njihov pravi bog – denar.

Mi nismo ovce, mi smo …

Ko zaznamo, da slepo sledimo, ko pohlevno ubogamo, ko se odzivamo črednemu nagonu in brez premisleka gremo tja, kamor gredo drugi, ko spoznamo kako so nas zmanipulirali ter v podobnih situacijah rečemo sebi ali komu drugemu, da s(m)o ovce. (Štajerci to beremo »ofce«.)

Ne zgolj v pogovornem jeziku, tudi v literaturi je veliko primerjav človeškega obnašanja z vedenjem živali. Ena takšnih, meni ljubših je sijajna knjiga Živalska farma, v kateri ovce ves čas blejajo parole, ki krepijo čredni nagon tudi pri drugih živalih.
Tam, kjer so ovce, tam so tudi pastirji. Božji in državni. Materialistični in duhovni. Tisti, ki sebe razglasijo za vrednejše, pomembnejše, pametnejše dobrotnike, ki bodo skrbeli za dobro svojih ovčic. Postati pastir danes ni lahko. Konkurenca je velika. Uporabljati morajo veliko dobro naštudiranih trikov kako poovciti ljudi, zmanipulirati jih, držati v nevednosti in strahu, prepričanosti o lastni nemoči, ki postaja del biokemijske strukture posameznika in del kolektivnega nezavednega.
Ali vas zanima tehnologija ustvarjanja ovc – poovcovanja? Želite izvedeti, zakaj mnogi uživajo v vlogi ovce? Več kot 70 strani knjige Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod (520 strani) sem namenil opisovanju, kako prepoznati zvijače, trike in druge metode pastirske manipulacije in kako se jim upreti. Kako postati sam svoj pastir, sam skrbeti za svoje dobro.

Na Živalski farmi je živel tudi konj z imenom Boksač. Njegov najljubši in skoraj edini stavek je bil: »Še bolj bom delal!« Tudi ko je bil že zgaran, so mu podaljševali delovno dobo, na koncu pa so ga prodali – mesarjem. Mogočni konj, ki bi lahko sam spremenil usodo vseh na farmi, je bil – ovca! Ker ni vedel, kako so ga poovcili in se ni zavedal lastne moči.

Iz neke druge civilizacije je malo drugačna zgodba o konjih. Ko so konja, ki bi po prepričanju lastnika, moral biti žejen, na silo pripeljali do potoka, so ugotovili, da ga nikakor ne morejo prisiliti, da bi pil. Nastal je znani rek, ki ga pripisujejo zen modrecem: Konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisiliti, da bi pil!

Pogosto mi pišete in pojamrate, kakšne ovce smo. Kaj vse dovolimo, da z nami počnejo politiki, zdravniki, farmacevti, nutricionisti, novinarji …, a vse prenašamo, čeprav vemo, da to za nas ni dobro. Jamranje ne pomaga, ugotavljajo celo politiki. Ukrepati je treba! Vendar, ne pričakujte sprememb pri drugih. Prvi korak k spreminjanju ovce v samopastirja je znanje: znanje o tem, kako so nas podredili, kako ohranjajo moč nad nami in zakaj se nikoli sami ne bodo spremenili, ter znanje o lastni moči in sposobnosti. Znanje je ključ do svobode.

Žejnim znanja ni treba k potoku, potok verodostojnih informacij sem prinesel v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod. Veliko let sem vložil v to. Res pa je, da ne morem nikogar prisiliti, da bi pil.

P.S.: Žalostno ugotavljam, da mlajša generacija ne pozna Georga Orwella, avtorja Živalske farme, človeka, ki je v romanu 1984 izmislil Big Brotherja, ki ga poznajo le iz maloumnih resničnostnih šovov. Iz grozljive uresničujoče se vizije je kapital naredil dobičkonosni zabavni šov. Kruha in iger!

Sejalci strahu

Le dan zatem, ko sem napovedal, da bodo velika farmacevtska in biotehnična podjetja dobila velike dotacije za hitro odkrivanje cepiva, zdravila, gensko spremenjenih komarjev, ki bodo pobijali okužene komarje, je ameriški predsednik Obama zaprosil kongres za 1,8 milijard dolarjev za borbo proti Zika virusu. Še kakšno milijardo bodo primaknile druge države. Morda bomo spet kupovali neučinkovita cepiva in plačevali odškodnine za posledice cepljenja kot v primeru prejšnje »pandemije«. Naj vas spomnim, da so čudežno zdravilo Tamiflu kupovale vse države, njegova učinkovitost pa je takšna, da prebolevanje gripe skrajša za nekaj nepomembnih ur, kar je ugotovil najuglednejši ocenjevalec medicinskega početja Conhrane Colaboration, v katerem sodelujejo najuglednejši zdravniki našega časa.

Ob Tamifluju je ostala skoraj neopažena informacija o še eni prevari, povezani s ptičjo gripo. Približno 6 milijonov Britancev je prejelo cepivo Pandemrix, za katero so potem ugotovili, da je neučinkovito, vendar ima neželene posledice. Britanska vlada je, tako kot druge, prevzela odškodninsko odgovornost in zdaj na skrivaj izplačuje milijonske odškodnine. Nekaj podobnega se dogaja na Švedskem, Finskem in Norveškem. Davkoplačevalci so plačali cepivo in zdaj plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja, saj farmacevtske tovarne ne odgovarjajo ne za varnost in ne za učinkovitost cepiv! Je kdo od sejalcev strahu kdaj odgovarjal? Ni!

Istega dne kot Obama pred Ziko, je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) seja strah pred prehranskimi dopolnili. Se strinjam, da je na tem področju veliko zmede, goljufivih trditev o zdravilnosti, neuresničljivih obljub o ozdravitvah, prodaje nekoristnih pripravkov ipd., ampak takšna splošna opozorila o nepotrebnosti in nevarnosti prehranskih dopolnil ne prispevajo k zdravju državljanov. Raje bi bili konkretni in javnosti sporočili, katera prehranska dopolnila so problematična sama po sebi, katera v kakšnih odmerkih in v interakciji z drugimi ipd. Država je dovolila popolni nered (zakaj le?) in zdaj zaradi tega nereda odvrača državljane od uživanja prehranskih dopolnil, kar je škodljivo za njihovo zdravje. 

Za NIJZ so očitno zdravila samo tiste snovi, ki prihajajo s tekočih trakov farmacevtskih velikanov in takšno pojmovanje je pogubno – seveda za naše zdravje. O škodljivosti tovrstnih zmot je ogromno dokazov, o strašljivih posledicah monopolizacije besede »zdravilo« sem napisal že veliko člankov.

Spoštovani zdravniki in farmacevti: mnoga prehranska dopolnila so zdravila, seveda po definiciji, ki je veljala tisočletja, da so zdravila snovi, ki preprečujejo bolezni in pomagajo k ozdravitvi. To, da je besedo »zdravilo« prepovedano napisati na prehranskem dopolnilu, je posledica moči medicinsko-farmacevtske industrije, ki nam je ukradla to besedo, in ne resnice. Žal nacionalna inštitucija za javno zdravje kot zdravila očitno pojmuje le kemikalije, ki vse »imajo stranske in neželene učinke, pred uporabo katerih se moramo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom«. 

Na urgenci ljubljanskega UKC-ja zaradi pravilnega jemanja farmacevtskih zdravil letno obravnavajo okrog tisoč bolnikov. Po oceni Lekarniške zbornice Slovenije stroški zdravljenj zaradi jemanja zdravil, ki bi jih lahko preprečili, znašajo okrog 28 milijonov evrov letno. Od 3 do 4 % vseh hospitalizacij so posledica jemanja zdravil po navodilih proizvajalca. Dr. Možina iz UKC Ljubljana je izjavil, da zdravila povzročijo 67 % vseh zastrupitev v Sloveniji. Ne pomnim, da bi ob teh podatkih NIJZ skliceval novinarske konference ali sejal strah pred zdravili.

Koliko zdravljenj in koliko zastrupitev pa je bilo zaradi pravilnega uživanja standardnih prehranskih dopolnil? Že dvajset let spremljam to problematiko in se ne spomnim niti enega primera.

Včeraj sem zapisal, da se je samo strahu treba bati. Popravljam: tudi sejalcev strahu se je treba bati. In še najbolj takrat, ko trdijo, da jih je strah za naše zdravje.

Epidemije, nevarnejše od Zike

Strah je drugo ime za prepričanje, da nam lahko nekdo ali nekaj (preveč) škodi, da nismo sposobni uspešno reševati problemov in je posledica nepripravljenosti sprejeti tisto, česar ne moremo spremeniti.

Strah je najpogubnejše čustvo. Strah je mati vseh drugih slabih čustev: jeze, žalosti, zavisti, sovraštva … Strah je zmeraj škodljiv. Ni koristnega strahu. Prosim, ne zamenjajte previdnosti in predvidljivosti nevarnosti ter spopada s težavami s strahom. 

Strah nas paralizira, odvzame pogum, voljo, energijo in obtičimo v situaciji, v kateri nas je strah. In potem strah raste in z njim naš občutek nemoči.

Če hočemo doseči ubogljivost, poslušnost, odvisnost in še kakšno obliko podrejanja koga, ga moramo ustrahovati. To je najstarejša, najprimitivnejša in najpodlejša metoda manipulacije, ki jo v imenu ljubezni in zaradi lastnih strahov, najpogosteje uporabljajo starši, da dosežejo poslušnost otrok. Na ustrahovanju pred peklom in hudičem so vse velike verske skupnosti zgradile velikanske imperije. Vlade in vladarji nas vsake toliko časa s čim prestrašijo in nas tako držijo v pokorščini.

Te prastare manipulacije so se naučili tudi drugi mogočneži. Npr. medicinsko farmacevtska industrija občasno poseje kakšen strah pred epidemijami in pandemijami. Naj vas le spomnim, da so z izumrtjem človeške vrste grozili z virusi HIV, virusom zahodnega Nila, virusi ptičje, svinjske in kakšne druge gripe, ebole in zdaj tudi Zike. A začuda smo vse preživeli brez večjih izgub, vmes pa so nekateri zaslužili veliko milijard evrov. Vsako leto zaradi lakote in žeje umre več otrok kot zaradi vseh virusov. Samo v tem trenutku od lakote umira 40.000 Sudancev. Vsako leto zaradi medicinsko farmacevtske oskrbe po pravilih stroke umre več ljudi, kot jih v desetletju umre zaradi vseh grip. A strahu pred egoizmom in izgubo človečnosti ali pred farmacevtsko medicino ne širi nihče. Tudi jaz ne! V knjigi Hipokrat je bil kuhar le opisujem in dokumentiram kako kdo z nami uspešno manipulira (tudi z virusi, cepivi …), čustva pa prepuščam bralcu. 

Virus Zika je znan že šestdeset let. Baje ga je bilo možno kupiti celo na spletu. Zakaj se je naenkrat začel širiti zdaj in zakaj ravno v teh državah je veliko teorij. Ne pozabimo, da bodo olimpijske igre poleti v Braziliji, kjer so od približno 4500 bolnih le pri 17 ugotovili povezavo (ne dokaz, le povezavo) Zike in mikrocefalije. Čeprav še ni znanstveno dokazane epidemične nevarnosti, z insekticidi razkužujejo cela mesta, testirali naj bi milijone nosečnic, vlade naj bi milijarde dolarjev donirale farmacevtskim firmam za pospešeno iskanje cepiv in zdravil. Na svoj račun naj bi prišla biotehnična podjetja, ki bi proizvajala gensko spremenjene komarje. Strah je treba racionalizirati in ga utemeljiti — tisočkrat pokazati istega otroka z deformirano glavo, vojake v skafanderjih, grozeče komarje …

Strah deluje uničujoče. Širi se hitreje od katerega koli virusa, njegovo širjenje je odličen medijski posel. Ker se, ko nas je strah, ne počutimo dobro, nas je na koncu strah, da nas bo strah. S strahom posedamo pred televizorje, gledamo epidemije virusov, razstreljena trupla, naravne katastrofe, prometne nesreče, vojne. Potem smo srečni, da smo siti, na suhem in varnem. Pokorno čakamo na naslednja poročila, naslednje epidemije in občutek sreče, da se to ne dogaja nam. Hvaležni politikom, zdravnikom, farmacevtom, monsantom in drugim bogovom.

Edino, česar se moramo bati, je strah. 

Ministrica za zdravje naj odstopi

Pridružujem se pozivom naj aktualna ministrica za zdravje odstopi, a iz povsem drugih razlogov kot jo pozivajo zdravniška zbornica, zdravniški sindikat in posamezni zdravniki. Čudim se društvom bolnikov, zastopnikom bolnikovih pravic, varuhu človekovih pravic, drugim civilnim organizacijam in posameznikom, ki skoraj nezainteresirano spremljajo (ali pa tudi ne) kaj se dogaja z zdravjem državljanov, ki je vsako leto slabše.

Prvič. Ministrica je sprejela vlogo ministrice za zdravstveni sistem in vso energijo, čas in denar vlaga v analize, projekcije in izboljšave delovanja obstoječega zdravstvenega sistema. V svoji knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih iz prehranskih zablod sem dobro analiziral učinkovitost obstoječega zdravstvenega sistema. Nakazal sem tudi trende, ki ne morejo biti koristni za bolnike. Ni bilo treba porabiti skoraj 400.000 evrov in eno leto za analize.

Drugič. Ministrica ves čas ministrovanja koketira z zdravniško srenjo, z njihovimi normativi, plačami, nadurami in podobnimi rečmi. Iz omenjene knjige: v Sloveniji se je število zdravnikov od leta 1999 povečalo za 25 %, število farmacevtov za 42 %, sredstva za zdravstveni sistem za 50 %. Še vedno samo nekaj več kot 3 % zdravstvenega denarja namenimo za preventivo. V knjigi sem naštel vrsto dokazov, da v državah, kjer imajo več zdravnikov na prebivalca in za zdravstvo namenijo veliko več denarja nimajo nič manj bolnih državljanov. Nasprotno. Iatrogeneza je postala eden pomembnejših vzrokov zbolevanja, zaradi medicinske oskrbe po pravilih stroke v svetu letno umre več kot milijon ljudi.

Tretjič: Ministrica izraža zadovoljstvo, da smo med prvimi v EU po dostopnosti do družinskih zdravnikov, a ne pove, koliko nam to koristi. Družinski zdravnik zares hitro izda napotnico, a kaj ko je treba na nadaljnjo obravnavo čakati leto ali dve. In kaj, če specialisti ne znajo pozdraviti nobene resne kronične bolezni. Vse zdravstvene reforme so prinesle več zdravnikov, več denarja za zdravstvo in več bolnikov! Tudi z napovedano reformo ne bo drugače. Si državljani res tega tako želimo, ali bi nemara raje bili bolj zdravi?

Četrtič: Kot najpomembnejši razlog umiranja za rakom ministrica navede, da je osnovni razlog prepozno odkrivanje raka. V knjigi navajam dokaze, da umrljivosti zaradi raka nima skoraj nikakršne povezave s programi zgodnjega odkrivanja raka. Povečevanje števila zbolelih in umrlih zaradi raka (in drugih kroničnih za sodobno medicino neozdravljivih bolezni) je posledica napačnega življenjskega sloga, predvsem prehranjevanja.

Petič: Ministrica za zdravje niti v enem svojem nastopu ni pokazala, da jo skrbi zdravje državljanov. Ni se oglašala niti pri številnih ugotovitvah o rakotvornosti določenih območjih (Celje, Mežica …), prehranskih aferah, ki so ogrožale naše zdravje, poskusih dodatnega obdavčenja zdravju škodljive hrane, poročilu Svetovne zdravstvene organizacije za zdravje o rakotvornosti mesa ipd. Zdi se, da jo skrbi le ekonomiziranje zdravstvenega sistema, a to je posel ekonoma in ne ministra za zdravje.

Za konec: Oseba, ki živi v zablodi, da je zdravje državljanov odvisno od zdravstvenega sistema, ne sme biti minister za zdravje. Oseba, ki ne pozna ali zanemarja dejanske vzroke zbolevanja, ki ne pozna resnično nemoč sodobne medicine pri zdravljenju bolezni zaradi katerih najpogosteje zbolevamo in umiramo, ki v ničemer ne prispeva k temu, da bi državljani manj zbolevali, ne more biti minister (ministrica) za zdravje.

Zdravstveni sistemi so v krizi v vseh državah – ne glede na to koliko namenijo za zdravstvo, imajo veliko ali malo zdravnikov, imajo najsodobnejšo opremo ali je nimajo. Ta kriza je povsod tako kronična, da ni prav nobenih možnosti, da bi bila presežena. Zdravstveni sistem je bil in bo vedno v krizi in z njim bomo zmeraj nezadovoljni.

Torej je naša izbira:

a) ali bomo nadaljevali s slabimi navadami in vsako leto plačevali več zdravnikov in drugih, da vsaj delno popravljajo posledice naših napak,

b) ali se bomo ozrli vase in prenehali z navadami, zaradi katerih zbolevamo?

Če nas bo večina izbrala pravi odgovor, bomo v nekaj mesecih imeli preveč zdravnikov, napol prazne bolnišnice, dovolj denarja in kadra za nujna zdravljenja brez čakalnih vrst z najsodobnejšimi zdravili in opremo ter za promocijo zdravega načina življenja in subvencioniranje zdrave hrane.

…………….

Pismo so objavili številni mediji, med njimi vodilni dnevni časopisi Delo, Dnevnik in Večer.

Nova verska vojna

Temeljna predpostavka vsake vere je nedokazljivost obstoja tistega, kar je predmet verovanja. Če je nekaj dokazljivo, to ni več v sferi vere.
Sodobna medicina zase trdi, da je zasnovana na dokazih. To bi pomenilo, da je onkraj vere in verovanja, zato za svojo učinkovitost ne potrebuje vernikov. Kot da dobro obveščeni ne bi vedeli, da dokazi o učinkovitosti farmacevtskih pripravkov nastajajo pri njihovih proizvajalcih, ki sami odločajo, kakšen del resnice bodo posredovali državnim regulatorjem, zdravnikom in pacientom. Kako nezanesljivi so ti dokazi, pričajo milijardne odškodnine, ki jih redno plačujejo farmacevtski velikani zaradi goljufij, prevar, zavajanj, prikrivanja in ponarejanja podatkov, podkupovanj.

Temna stran sodobne medicine se je začela, ko so zdravniki začeli verjeti farmacevtom in postali popolnoma odvisni od njihovih pripravkov. Bolniki naivno mislimo, da zdravniki lahko pošteno in objektivno (znanstveno) preverjajo informacije, ki jih pišejo marketinški oddelki farmacevtskih tovarn, zato jim zaupamo. Tako je krog sklenjen. Farmacija je zasužnjila medicino, medicina pa si uspešno prizadeva za podreditev državljanov.

Na zelo jasen in prepričljiv način smo se o tem lahko prepričali na nedavni tiskovni konferenci zdravnikov na temo obveznega cepljenja.
Margareta Seher Zupančič, pediatrinja, pravi: “Menim, da oseba, ki odklanja cepljenje, ne bi smela delati nikjer v zdravstvu. Kako lahko nekdo, ki ne verjame svoji stroki, sploh kredibilno dela v tem poklicu?” Zdravniki bi se torej morali cepiti, ker bi morali verjeti. Komu in zakaj bi verjeli? Če bi obstajali dokazi o učinkovitosti in varnosti cepljenja, ne bi bilo treba zahtevati verovanja! Zakaj se od zdravnikov ne zahteva, da verjamejo v antibiotike? Ker je dovolj verodostojnih dokazov o učinkovitosti antibiotikov, medtem ko podobno kakovostnih dokazov o učinkovitosti cepiv očitno ni.
Kako so medicinskim vernikom nepomembni dokazi, govori tudi trditev gospe Seher Zupančičeve, da starši ne odklanjajo cepljenja svojih otrok, ker bi dvomili v varnost in učinkovitost cepiv, ampak zato, ker želijo parazitirati na visoki precepljenosti drugih. Tako nam zdravnica podtakne neresnico, da starši zaupajo cepivom. Že leta spremljam to problematiko in še nikjer nisem zasledil nobene raziskave ali vsaj korektne ankete med starši, na podlagi katere bi gospa lahko utemeljila svoje domneve o starševskih motivih.
Ista gospa predlaga, da bi starši necepljenih otrok morali prevzeti materialno in kazensko odgovornost, če bi njihov otrok okužil drugega otroka. Zanimivo, da še noben pediater ni prevzel niti moralne niti materialne, kaj šele kazenske odgovornosti za poškodbe otrok, ki so dokazano posledice cepljenja. Te odgovornosti so odrešeni tudi proizvajalci cepiv. V ZDA imajo sistem VICP, kjer iz državnega proračuna plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja in tudi financirajo nakup cepiv. Od ustanovitve leta 1988 do leta 2015 je bilo izplačanih za 3,2 milijarde dolarjev odškodnin za poškodbe in smrti, ki so bile posledica “varnih” cepiv, prijavljenih pa je bilo 14.812 težkih poškodb in 1.164 smrti zaradi cepljenja. Britanska vlada je v zadnjih letih izplačala 72.000.000 evrov odškodnin zaradi neželenih učinkov cepiva Pandermix. Koliko so plačali zdravniki? Jasno, nič!

Ali bodo pediatri plačali odškodnine tistim cepljenim državljanom, ki so lani v Sloveniji in v številnih drugih evropskih državah zboleli za ošpicami? Ob cepljenju so jih prepričevali, da imajo neizpodbitne dokaze, da so cepiva varna, učinkovita in najboljša zaščita, zdaj trdijo, da je bil en odmerek premalo. Torej niso vedeli, niso imeli dokazov, čeprav so trdili nasprotno. Tudi danes ne vedo in nimajo dokazov. Namesto dokazov zahtevajo verovanje in grozijo z izobčenjem nevernikov. Začelo naj bi se z nevernimi zdravniki, sledili bi neverni državljani.

Grozljiva napoved prihoda farmacevtsko-medicinskega verskega terorja in tragične prihodnosti človeštva je prišla iz ust Mojce Gobec, generalne direktorice direktorata za javno zdravje. Pravi, da smo do zdaj “živeli v svetu, kjer je prebivalstvo paternalistično skrbelo in je vedelo, kaj je dobro. Moramo priti do tega prestopa, da bo cepljenje pa še kakšen drug ukrep postal sprejemljiv kot nekaj, kar je dobro in kar je zelo smiselno izkoristiti in zato ne potrebujemo še dodatnih prisil”.
V prihodnosti naj torej starši ne bi odločali o svojih otrocih. Družinski paternalizem naj bi zamenjal zdravniški ali celo državni. Ideja, da so zdravniki edini odvetniki (zastopniki pravic) bolnikov, je bila že velikokrat glasno izrečena. Zdravniki in drugi tehnokrati naj bi edini vedeli, kaj je dobro za nas, naše otroke in njihove otroke (torej za vse človeštvo).

Verski konflikti med pripadniki različnih religij bodo postali obstranski. Velika vojna bo le ena: med farmacevtskimi verniki in neverniki. Če bo šlo po načrtu nove svetovne religije, bodo neverniki plačevali odškodnine in polnili zapore ter ne bodo imeli možnosti šolanja ali zaposlitve. Vendar je še upanje, dokler bodo obstajali neverni zdravniki. Komisija za medicinsko etiko Hrvaške zdravniške zbornice je soglasno sprejela sklep: “Prisilno cepljenje proti nalezljivim boleznim ni v skladu z zdravniško etiko.” In še dodatno: “Zdravnik ima pravico odkloniti prisilno cepljenje s sklicevanjem na ugovor vesti.” Tudi v drugih državah, kjer je še veliko farmacevtskih nevernikov, je upor zdravnikov in državljanov v tem trenutku zadostna garancija, da ta scenarij v naslednjem desetletju še ne bo uresničen. Potem pa bo vse odvisno od razmerja moči med farmacevtsko-medicinskimi verniki in neverniki.

Dotlej predlagam pravovernim zdravnikom, da namesto zmerjanja staršev, groženj s kaznimi in svetovnimi katastrofami predstavijo verodostojne dokaze o koristnosti cepljenja, ki bodo dovolj trdni, da jim bodo zaupali tudi zdravniki. Naj svojo trdno prepričanost konkretizirajo s pripravljenostjo na prevzem osebne odgovornosti za škodo, ki jo povzročajo cepiva. Pravzaprav nasprotnikov cepljenja ni veliko – smo le neverniki, ki desetletja čakamo na dokaze ter ne pristajamo, da smo sami in naši otroci predmet medicinsko-farmacevtskega eksperimenta, in odklanjamo medicinsko-farmacevtsko religijo.

Neverniki so pogoj napredka. Brez nevernikov bi še danes trdili, da je Zemlja ravna plošča ali da je bolezen posledica zlobnih duhov. Eden temeljnih postulatov znanosti je dvom. Medicina, če se hoče imeti za znanost, bi morala krepiti dvom in nagrajevati nevernike. Ne bi smela biti paternalistična, temveč usmerjena v svetovanje in podporo.

Zavajanje s čipsom z manj maščobe

Doma pojemo veliko čipsa. Pripravljamo ga iz krompirja, topinamburja, sladkega krompirja, vijoličnega krompirja, korenčka, pastinaka, buče, rdeče pese, zelene, ohrovta, tapioke … Čips lahko delamo iz koruzne ali druge moke: naredimo tortilje, pita kruh, injero ali kaj podobnega, razrežemo na 16 ali več delov in pečemo v pečici. Odličen je tudi čips iz sadja (jabolka, banana, mango …). Čipse pripravljamo na različne načine: v dehidratorju, pečici, popečenem v olju in v različnih oblikah: narezano na kolobarčke oziroma lističe ali v obliki čipke. Začinimo z mešanico soli, kajenskega popra, kurkume, česna v prahu, čebule v prahu, dimljene paprike, kvasnih kosmičev in sladkorja, včasih ga pokapljamo s paradižnikovo omako, brezjajčno majonezo ali pripravimo kakšno drugo pomako. Skratka, čipsi do čudoviti in zabavni prigrizki.

Čipsi so všeč tudi tistim, ki jih sami ne pripravljajo. Pojedo ga tone in tone. Čipsa že dolgo ne kupujemo več. Pred kratkim sem opazil čips s 70 % manj maščobe in sem ga kupil. Radovednost pač.

O okusih se ne razpravlja, pravijo. Morda bi mi bil nekoč všeč. Pritegnil pa me je podatek o kalorijah. Na embalaži piše, da 100 gramov čipsa ima nekaj več kot 400 kalorij. Vem, da 100 g krompirja ima približno 60 kalorij, kje pa so jih dobili še 340, če ne iz maščobe, sem se vprašal. 

Pa sem si ogledal spletno stran proizvajalca in ugotovil v čem je trik. Res so v primerjavi z navadnim čipsom maščobo zmanjšali za 70 %, kar na veliko oglašujejo, hkrati pa so povečali količino sladkorja za 460 %, tega na embalaži in reklamah ne izpostavljajo. Tudi povečanja soli za 420 % ne oglašujejo in ne izpostavljajo.

Potrošnik reagira predvidljivo. Odloča se na podlagi reklame in izbere manj mastno, ker je to bolj zdravo. Ne prebere pa, da je maščobo zamenjal za 4 krat več soli in 4 krat več sladkorja. Ni ga računalnika, ki bi izračunal, kaj je slabše, preprosta pamet pa ve, kaj je boljše: doma pripravljen čips (ne samo iz krompirja) z zmerno količino soli in čisto malo ali nič sladkorja in olja.

Še veliko subtilnejše tehnike manipulacije uporabljajo proizvajalci in oglaševalci. Kako jih prepoznati, kako se jim upreti? Tudi o tem v knjigi, za katero mi je ugledni pedagog napisal: “Naj vam še enkrat čestitam za tako velik projekt, tako veliko knjigo. Lahko bi rekli prava biblija. Čestitke!!”, urednik in novinar Večera pa: “Vauu, kakšna knjiga. Koliko zdaj listam, je to zelo velika reč. Čestitke. Danes je praznik!”.

Iz srca vam privoščim, da uživate zdravo, za to pa potrebujete poštene informacije. Tukaj so.

Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Ni ga medija na svetu in v Sloveniji, ki ne bi poročal o ugotovitvi Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), da mesni izdelki in rdeče meso povzročajo raka. Vsi večji mediji so ob tej informaciji objavljali novinarske komentarje, intervjuje z znanimi prehranskimi strokovnjaki, zdravniki in drugimi, ki jih zadeva to opozorilo SZO-ja (mesarji, združenjem pridelovalcev mesa ipd.).

Poročilo SZO-ja je bilo v veliki večini prispevkov predstavljeno kot mnenje ene od zainteresiranih strani, kot ena resnica, ki jo je treba osvetliti še iz drugega zornega kota, predstaviti tudi drugo plat medalje, predstaviti še drugo resnico. Verjamem, da je večina novinarjev to počela z dobrim namenom uravnoteženega, objektivnega poročanja, v resnici pa so ustvarili veliko zmedo, zmanjšali pomen resnega opozorila najvišje zdravstvene organizacije na svetu, zaradi česar ljudje ne bodo dovolj resno sprejeli opozorila SZO-ja, ne bodo spreminjali svojih prehranskih navad, ampak si bodo še naprej slabšali svoje zdravje. 

Vprašanje vseh vprašanj: komu verjeti

Spričo številnih nasprotujočih si mnenj ni postalo najpogostejše vprašanje, kako udejanjati priporočilo SZO-ja in preprečiti mnoge nepotrebne smrti, draga zdravljenja, trpljenje mnogih, temveč se je pod žaromet naše pozornosti postavilo vprašanje, “komu naj verjamemo”. Ustvarjanje videza, da gre pri poročilu SZO-ja za gradivo za javno obravnavo, za nekaj, o čemer lahko vsak razpravlja in ocenjuje, ali ga je vredno upoštevati, škodi zdravju državljanov. Namesto da bi državljane ozaveščali, kako čim prej in čim bolj dosledno upoštevati priporočila SZO-ja, je ustvarjena dilema, “komu verjeti”. 

Novinarjem in njihovim gostom običajno verjamemo. Če nam športni novinar sporoči, da je rezultat neke nogometne tekme 1 : 0, tega sami ne preverjamo. Verjamemo! Podobno ravnamo, če novinar sporoči, da brez rdečega mesa ogrožamo svoje zdravje, da je jajce dober vir vitamina D3, da maslo vsebuje jod, in podobne lahko preverljive laži. Posebej verjamemo tistemu, ki govori ali piše pozitivno o naših (slabih) navadah. Za te potrditve nihče ne zahteva dokazov. Verjamemo in si škodujemo.

Nasprotje prepričanj

Vem, da novinarji in uredniki živijo v skladu s prevladujočo prehransko paradigmo, po kateri je hrana živalskega izvora nujna in nenadomestljiva za zdravje ljudi. Razumem, da je prehranska praksa večine novinarjev vsejedska in si morda sami ne znajo predstavljati življenja brez mesa, mleka, masla, sira ali jajc. Priznam, da je težko delovati v nasprotju z lastnim prepričanjem, a od novinarjev pričakujemo strokovno, nepristransko in objektivno sporočanje resnice. V uredništvih bi morali imeti prehransko usposobljene novinarje (sodelavce), ki niso obremenjeni z lastno prehransko prakso in ne bijejo jalovega ideološkega boja med mesojedci in vegani. Noben urednik ne bo novinarju s področja politike ali gospodarstva dovolil komentirati nogometne tekme, toda o prehrani, ki najbolj odločilno vpliva na naše zdravje, lahko piše in govori dobesedno vsakdo, ki to hoče, pri čemer seveda izhaja iz lastne prehranske paradigme.

Zato se je zgodilo, da je poročanje medijev o tako pomembnem sporočilu SZO-ja, v celoti gledano, neprofesionalno, pristransko in v nasprotju s kodeksom novinarske etike ter škodljivo za zdravje državljanov. S čim utemeljujem to oceno?

Poročilo SZO-ja ni muha enodnevnica

Novinarji predstavljajo poročilo SZO-ja kot eno izmed številnih znanstvenih poročil. V številnih prispevkih naštevajo različna prehranska sporočila s kratkim rokom veljavnosti. Omenjeni so bili primeri paradižnika, ki naj bi bil nekoč označen kot rakotvoren, pozneje pa kot zdravilen, kravjega mleka, pri čemer naj bi bilo polnomastno mleko obtoženo, da povzroča raka, medtem ko naj bi bilo posneto kravje mleko še bolj nevarno, primer jajc, češ da so bila prej označena kot nevarna, zdaj pa spet veljajo za koristna, ipd. To pri ljudeh ustvarja vtis, da je opozorilo SZO-ja o rakotvornosti rdečega mesa in mesnih izdelkov le muha enodnevnica, tako kot naj bi bilo pri naštetih primerih, in da je le vprašanje časa, kdaj bodo ugotovili, da mesni izdelki in rdeče meso sploh niso nevarni, temveč koristni in celo zdravilni. 

Toda ni tako. Nikoli ni bilo verodostojnih raziskav, da je paradižnik rakotvoren, in ta ideja nikdar ni bila potrjena v širši znanstveni srenji ali kakšni zdravstveni organizaciji. Dejstvo, da je kravje mleko rakotvorno, najsi bo polnomastno ali posneto, govori le o tem, da je kravje mleko kot celovito živilo, še zlasti njegove beljakovine, rakotvorno, vpliv maščob pri tem pa je zanemarljiv. Nevtralna prehranska znanost o jajcih nikoli ni imela nasprotujočih si dokazov – jajca so bila vedno označena kot živilo, ki ga je treba uživati v omejenih količinah. Vse bitke okrog jajc so se odvijale v zvezi s tem, koliko jajc na teden je škodljivo: eno, dve ali pet. V Sloveniji tedensko povprečno zaužijemo 1,7 jajca, kar je v skladu s priporočili za zdrave odrasle osebe. Tako so jajca nepomembno hranilo, saj z njimi ne zadovoljimo niti odstotka nekaterih vitaminov in mineralov, vemo pa, da jajčne beljakovine povzročajo dvig škodljivega rastnega hormona IGF-1, ki je neposredno povezan s pogostostjo raka, da z veliko količino holesterola, najmileje povedano, le brez potrebe obremenjujemo jetra in žile.

Neodločeno – 800 : 1

Novinarji prepogosto omenjajo raziskavo medicinske fakultete v Gradcu. Navedena je tako, da je videti kot verodostojna znanstvena raziskava, ki je po teži in številu znanstvenih dokazov enakovredna 800 verodostojnim raziskavam, na katere je SZO oprl svojo ugotovitev o karcinogenosti mesnih izdelkov in rdečega mesa. Omenjeno je bilo, da je v raziskavi sodelovalo 1.300 vegetarijancev, kar ne drži. V raziskavi je sodelovalo 1.320 državljanov, od tega le 330 vegetarijancev (ne veganov). Ugotovitev avstrijskih raziskovalcev je, da “vegetarijanci pogosteje trpijo za boleznimi, kot so astma, rak in duševne bolezni, kot ljudje, ki jedo meso, a pri tem ne moremo ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica”. Novinarji so objavljali članke z velikimi naslovi: Vegetarijanci so manj zdravi od mesojedcev ali Vegetarijanci so v slabšem zdravstvenem stanju od ljudi, ki jedo meso in mesne izdelke in podobno. Sami avtorji raziskave so sporočili, da so se “od teh trditev že ogradili in da gre za nepravilne interpretacije podatkov”. Pošteni novinarji bi morali preveriti vsebino raziskave, ki si zasluži pozornost, ker je edina v svetu, v kateri so ugotovili, da so mesojedci bolj zdravi od vegetarijancev. Kaj če je bilo 330 vegetarijanskih udeležencev raziskave bolnih, še preden so opustili uživanje mesa in mesnih izdelkov, oziroma so zboleli ravno zaradi mesa in drugih živil živalskega izvora ter so zato postali vegetarijanci? Zanimivo bi bilo, če bi novinarji poročali, koliko časa je trajala raziskava, kakšna je bila starost in življenjske navade udeležencev raziskave. Pri tem je treba upoštevati dve pomembni stvari. Prvič, ljudje najpogosteje opuščajo uživanje mesa, ko zbolijo in jim farmacevtska medicina ne more pomagati. Tipični primer so astma, rak in depresije. Drugič, večina vegetarijancev obdrži uživanje drugih, enako škodljivih živalskih živil, kot so mleko in mlečni izdelki (predvsem sir) in jajca, nekateri uživajo celo ribe, kot da ne bi bile meso. Prehod na vegetarijanstvo torej ne more prinesti pričakovanih oziroma želenih učinkov na zdravje. 

Četudi bi bila raziskava dobro dizajnirana in rezultati verodostojni, bi bilo razmerje 800 : 1 v korist znanstveno dobro zasnovanih, izvedenih in korektno interpretiranih verodostojnih raziskav, zato si ena sama raziskava ne bi zaslužila tako senzacionalističnega poročanja z naslovi, ki ne odražajo njene vsebine, in se ne bi smela postaviti ob bok ugotovitvam SZO-ja.

Ne pričakujemo opravičil

Novinarji za pojasnjevanje pogosto angažirajo strokovnjake. Če k intervjuju povabiš strokovnjake, ki so poklicno kariero gradili na obstoječih priporočilih, po katerih neuživanje živalske hrane resno ogroža zdravje ljudi, je iluzorno predpostaviti, da bodo javno sporočili: “Oprostite, vsa leta sem se motil/a. Opravičujem se občanom, študentom, bralcem mojih knjig ali člankov. Umaknil bom svoje knjige in skripta, v medijih bom objavil resnico, da sem živel v zmoti.” Nihče ne bo tvegal svojega ugleda, kariere ali celo službe. Vse raziskave, na katerih SZO utemeljuje svoj sklep, so znane že desetletja, a jih naši strokovnjaki bodisi niso poznali bodisi so podcenjevali njihove izsledke bodisi jih namerno zamolčali. Pričakovati je torej bilo, da bodo trdovratno vztrajali, da je rešitev v zmernosti, raznovrstni prehrani brez kakršnega koli pretiravanja v eno ali drugo smer, da so manjše količine (posebej domačega) rdečega mesa neškodljive in nujne, da so nevarni zgolj dodatki v mesnih izdelkih in podobno. Novinarji, ki pokrivajo področje hrane, bi morali takšne izjave zavrniti kot netočne. 

Največje in najvplivnejše prehranske institucije na svetu, med katerimi so: American Dietetic Association (ADA), Academy of Nutrition and Dietetics (AND), Dietitians of Canada (DC), Australian National Health and Medical Research Council (NHMRC), Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), British Dietetic Association (BDA) in British Nutrition Foundation (BNF), imajo enako stališče do vegetarijanskega oziroma veganskega prehranjevanja. “Stališče ADA je, da je ustrezno načrtovan vegetarijanski način prehranjevanja, vključno z veganskim, prehransko primeren, zdravju koristen ter pomaga pri preprečevanju in zdravljenju nekaterih bolezni. Dobro načrtovana vegetarijanska prehrana je primerna za vsa življenjska obdobja, tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu in med odraščanjem ter pri športnikih. Takšna prehrana ponuja številne koristi za zdravje.”

Belo meso je meso in ribe so meso

Ameriško združenje za boj proti raku (AICR) je na svoji spletni strani objavilo seznam živil, “ki se borijo proti raku”, in med njimi ni niti enega živila živalskega izvora. Jasno, tisto, zaradi česar zboliš, te ne more pozdraviti! Ameriški Center za nadzor bolezni in preventivo (CDC) pravi: “Z nekaj načrtovanja lahko vegetarijanska prehrana zadovolji priporočene potrebe odraslih in otrok po beljakovinah.” Nikjer niti besedice o boljših ali slabših beljakovinah!

Dobronameren in dobro obveščen novinar spričo teh izjav ne bi smel objaviti neresnic, da je vegetarijanstvo ali veganstvo nevarna prehranska praksa, da so živalske beljakovine v primerjavi z rastlinskimi bolj kakovostne, in drugih laži. Strokovnjaki, ki so nas desetletja prepričevali v koristnost rdečega mesa, nam zdaj priporočajo belo meso in ribe. “Ključne so ribe,” pove prehranska avtoriteta, a novinar je ne povpraša o dokazih. Ljudstva Mediterana in npr. Japonske, ki veljajo za najbolj zdrava in dolgoživa, pojedo malo rib, edini, ki uživajo veliko rib, so Eskimi, eno najbolj bolnih ljudstev na planetu, z najkrajšo življenjsko dobo. Če bi kdo izmed sogovornikov izjavil, da je meso zdravo in nujno, bi moral novinar reagirati in javnosti sporočiti, da gre za osebno mnenje gosta in ne znanstveno dokazano resnico. Tako brez komentarja ostanejo izjave, da je neka vrsta mesa dobra za spanje, druga proti stresu, da je pršut zdravilen in podobne nebuloze, katerih bi se sramoval vsak povprečno obveščen državljan.

Prehransko neizobražen ali pristranski novinar ne zna ali noče nasprotovati trditvam, da je rdeče meso rakotvorno zaradi dodatkov. O dodatkih v mesnih izdelkih SZO ne govori. Jasno sporoča, da je vsako rdeče meso karcinogeno, tudi tisto, ki ga pridelujejo nekateri slovenski prehranski strokovnjaki, ki imajo dostop do medijev in pred kamerami razkazujejo svoja zdrava goveda. Zakaj je rdeče meso samo po sebi (in tudi druge živalske beljakovine) škodljivo in rakotvorno, je dobro dokumentirano in že dolgo časa znano. Farmsko in predelano meso z dodatki (hormoni, antibiotiki, drugimi zdravili, pesticidi, konzervansi, ojačevalci okusa ipd.) samo še dodatno slabša zdravje mesojedcev. 

V boju vsejedcev proti veganom zmaga bolezen

Kot ideološke ali kakšne druge nasprotnike vsejedcem novinarji predstavljajo vegane, pogosto takšne, s katerih videzom se navadni odrasli ljudje težko poistovetijo. Ti lahko nemalokrat izpovedo le lastne izkušnje. Strokovnjakom, ki poznajo prehranske resnice, med njimi je tudi veliko zdravnikov, uglednih in spoštovanih državljanov, ki ne uživajo hrane živalskega izvora in niso vegani, mediji redko kdaj, če sploh, namenjajo čas in prostor. Oni niso gostje v studijih in sogovorniki v časopisih. Zakaj se ljudje, ki ne uživajo hrane živalskega izvora, enačijo z vegani, posebej takšnimi s specifičnimi življenjskimi navadami in prepričanji? Veganstvo samo po sebi ne pomeni zdravojedstva, saj je neuživanje hrane živalskega izvora prvi, a vendar nezadostni pogoj za zdravo prehranjevanje. Visoko predelana veganska (rastlinska) hrana z veliko maščobe in enostavnih sladkorjev (predvsem fruktoznega sirupa) zanesljivo ni zdrava hrana.

Na hrano se vsak spozna

Posebno pozornost si zaslužijo novinarji, ki sami pišejo o prehrani. Ob bombastičnih naslovih sledijo članki ali prispevki, ki jih bodo ljudje radi brali in si priskrbeli alibi za svoje nezdrave prehranske navade. Pri tem zasledim tri načine nepoštenega pisanja.

Prvič: navajanje neresničnih podatkov, npr. o boljših beljakovinah, nujnosti uživanja rdečega in drugega mesa, vsebnosti tega ali onega živila. Za ilustracijo: mleko ali jajca niso bogat vir vitamina D3, saj bi za zadovoljitev dnevnih potreb po njem morali popiti nekaj deset litrov mleka ali pojesti več kot šestdeset jajc. Nekaj milijard ljudi v novejši zgodovini človeštva je zdravo živelo in živi brez rdečega mesa, brez jajc in mleka.

Drugič: manipuliranje s podatki. V vsakem živilu je nekaj, kar nam koristi, v večini pa tudi kakšna snov, ki nam ne koristi ali celo škodi. Izvzeti eno snov iz celovitega živila in na osnovi tega ločenega dela sklepati o koristnosti celotnega živila je ne le metodološko in logično napačno, ampak tudi nepošteno in zlonamerno dejanje. To je podobno, kot če bi zapisali, da klorovodikova kislina vsebuje veliko vode, ki jo človeško telo nujno potrebuje, zato je priporočljivo redno pitje klorovodikove kisline. Samo za ilustracijo: holesterol je zares nujen, ampak skrajno nepošteno je pisati in govoriti, da potrebujemo holesterol iz hrane. Ne potrebujemo ga, saj ga telo samo tvori v potrebnih količinah. Ne obstaja niti ena znanstvena raziskava, v kateri bi ugotovili, da je uživanje holesterola koristno ali potrebno ali da je kdo zbolel, ker ni užival holesterola. Enako je z maščobami: edina nujna maščoba je omega 3, ki jo zlahka dobimo iz rastlin (lan, chia, alge), tako da ne potrebujemo nobenega dodatnega vnosa maščob. 

Tretjič: objavljanje receptov in prehranskih nasvetov, v katerih se skoraj brez izjeme uporabljajo živila, ki močno škodujejo našemu zdravju, državljane opogumlja in usmerja v ohranitev obstoječe nezdrave prehranske prakse, za katero so najvišje zdravstvene organizacije ugotovile, da škoduje zdravju.

Naj sklenem. Poročanje medijev o ugotovitvah SZO-ja o škodljivosti rdečega mesa in njihovo siceršnje ukvarjanje s prehranjevanjem je zelo neprimerno, zelo pristransko in neprofesionalno. Jasno in glasno je večina medijev relativizirala in zmanjševala pomen opozorila SZO-ja. Nasproti ugotovitvam najvišje zdravstvene organizacije postaviti lastnika mesarije z izjavami, da njegovi mesarji redno uživajo mesne izdelke in da so vsi zdravi, izjavo strokovnjaka, ki trdi, da je pršut zdravilen, je neodgovorno. Pošteni novinarji bi morali poskrbeti, da bi v svojih medijih objavljali resnico ali vsaj njen največji možni približek. 

Zbolevamo zaradi napačnih nasvetov

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki in objavili pošteni novinarji in uredniki, ki jim je mar za resnico in zdravje ljudi. Nihče več ne polemizira s SZO-jem o tem, ali je kajenje škodljivo in rakotvorno. O škodljivosti rdečega mesa in mesnih izdelkov pa novinarji poročajo, kot da je to stvar osebnega okusa, prepričanja tega ali onega inženirja živilske tehnologije ali zdravnika. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom in pogosto zbolijo, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje, ki ga potem zmanjka za zdravljenje bolezni, ki si jih sami ne pridelamo, ter za nujne operacije otrok, za katere zbiramo prostovoljne prispevke. Isti mediji, ki pomagajo ohranjati nezdravo prehransko prakso, hkrati grajajo vlado, kako malo denarja nameni za zdravstvo, poročajo o epidemijah debelosti in drugih prehranskih boleznih. Tipičen primer je medijsko zelo podprt projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki otroke navaja na nezdravo prehranjevanje, ki s slovensko tradicijo prehranjevanja nima ničesar skupnega. 

O vseh teh temah sem pogosto in obsežno pisal, številni članki, v katerih sem opozarjal na škodljivo prakso, so bili objavljeni na manj vidnih mestih (npr. pismo bralca v primerjavi s celostranskim prispevkom z najavami na naslovnici) ali z nekajtedensko zamudo, objavo nekaterih pa so uredniki zavrnili. Pomembnejši je bil videz nezmotljivosti novinarja, sodelavca, gosta in medija kot zdravje državljanov. Očitno je medijem vseeno, ali jih berejo (gledajo, poslušajo) zdravi ali bolni bralci (gledalci, poslušalci). Pomembno je njihovo število, ker to zagotavlja preživetje medija, določa vrednost oglasnega prostora in lastnikom prinaša dobiček. Hvala za obstoj interneta, kjer sem lahko vse te članke objavil na svojem blogu www.soce.si.

Kršitve novinarskega kodeksa

Prepričan sem, da številni novinarji vztrajno kršijo novinarski etični kodeks v številnih členih: 

• Novinar mora preveriti točnost zbranih informacij.
• Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. 
• Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti. 
• Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika. 
• Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.
• Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.

Že zaradi dolžine tega pisma se ne nadejam njegove objave. Moja iskrena želja je pri novinarjih vzbuditi tisti prvinski čut za novinarsko poslanstvo – iskati in služiti resnici. 

Ivan Soče

P. S. Če je pomembno: nisem član nobene organizacije in pripadnik nobenega gibanja.

Nova knjiga: HIPOKRAT JE BIL KUHAR

Najpomembnejša knjiga o nemoči medicine in moči lastnega znanja!

Iz knjige boste spoznali:
–  zakaj smo takšni, kot smo, zakaj verjamemo v kar verjamemo, zakaj in
kako lahko spreminjamo svoja prepričanja in svoje navade,
ki upravljajo z našim življenjem;
–  zakaj najpogosteje zbolevamo, kako bolezni preprečiti in pozdraviti,
ustaviti ali vsaj močno upočasniti njihovo napredovanje;
–  kaj lahko pričakujemo od sodobne in kaj od alternativne medicine;
–  s kakšnimi metodami manipulacije prirejajo prehranske resnice in kaj
so neizpodbitni dokazi nevtralne znanosti o hrani in njenem vplivu na zdravje;
–  kako drugi dejavniki (stres, telesna dejavnost, misli in čustva, oblačila
in drugo) vplivajo na naše zdravje;
–  kako vse te informacije uporabiti za boljšo skrb zase in za svoje zdravje.

Nobena druga knjiga ne ponuja toliko celovitih, verodostojnih informacij, podkrepljenih z obilico znanstvenih dokazov najuglednejših znanstvenikov našega časa.

Na začetku spoznamo, zakaj smo takšni, kot smo, kdo nas je “programiral” ter kdo zdaj nadzira naš um in kako. Izvemo, zakaj je občutek nemoči, nesposobnosti, nevrednosti le občutek in ne dejansko stanje. Vredni smo veliko več in zmoremo veliko več. Neznanje, nezdrava navezanost in nesprejemanje so glavni vzroki zbolevanja. Šele takrat, ko se umsko osvobodimo, spoznamo, kakšne neverjetne moči imamo, in začnemo iskati prave informacije, se osvobodimo prepričanj in navad, ki omejujejo našo svobodo in ogrožajo naše zdravje.

Ko postanemo prepričani, da lahko z novimi informacijami kaj spremenimo, jih začnemo iskati. Takrat spoznamo resnično nemoč in moč farmacevtske in alternativne medicine. Spoznamo, da v državah, kjer veliko vlagajo v zdravstvo, državljani niso nič bolj zdravi. Naša bolezen je za “varuhe zdravja” le dober posel. V knjigi boste našli osupljive podatke o lažeh in prevarah farmacevtsko-medicinske in prehranske industrije.

Ko imamo vedenje o tem, da nismo nemočni in da lahko sami skrbimo zase, da ne moremo pričakovati velikih koristi od drugih, se lahko naučimo, kako varovati svoje zdravje in kako najhitreje ozdraveti, če že zbolimo. Pri tem je hrana odločilnega pomena. V knjigi je natančno opisano, katera hrana prispeva k našemu zdravju in kako to hrano pripravljati.

Zdravje ni odvisno zgolj od hrane, zato je v knjigi veliko prostora namenjenega premagovanju stresa, telesni aktivnosti, vplivom okolja (stanovanje, oblačila …).

Več informacij o knjigi na www.hipokratjebilkuhar.si.

Resnica o holesterolskih lažeh in laži o zdravih jajcih

Če bi bil lastnik tovarne jajc, bi bil Večeru zelo hvaležen za dva marketinška prispevka. V predprejšnji številki Večera, v nedeljo, je bil namreč objavljen članek z naslovom Holesterolske laži, v zadnji številki pa članek z naslovom Spet so zelo zdrava. Oba sta bila opremljena z velikimi fotografijami jajc. Če bi bil ljubitelj jajc in holesterolske hrane, bi bil vesel potrditve, da je uživanje jajc ne samo varno, temveč celo zdravilno.

Novinarka našteje 7 “dokazov”, da so jajca “spet zelo zdrava”, kot da bi to nekoč bila. Pa niso. V prejšnjem članku je avtor govoril o “rehabilitaciji jajc”, čeprav so bila jajca vedno sporno živilo. Trditve o tem, da je holesterol neškodljiv, so za zdravje bralcev, ki verjamejo takšnim izmišljotinam, škodljive. Dejstvo, da je holesterol nujen, nima ničesar opraviti v vnosom holesterola s hrano. Kolikor ga potrebujemo, ga telo samo sintetizira. Vsak dodatni vnos, čeprav takoj ne vpliva na zdravje, obremenjuje jetra in celo telo ter je nepotreben. Ni druge resnice ali drugačnih raziskav. Navajanje posamičnih sestavin kot dokaz o koristnosti celote je preverjena oblika manipulacije. Podobno kot bi rekli, da klorovodikova kislina vsebuje vodo, brez vode ni življenja, torej je pitje klorovodikove kisline zdravju koristno.

Novinarka v zapisu Spet so zelo zdrava našteje nekaj lahko dokazljivih neresnic.

1. Jajca, ki jih zaužijemo ob zajtrku, naj bi zmanjševala večerno lakoto. Biološko je to popoln nesmisel. Kar koli poješ za zajtrk, ne vpliva na večerni občutek lakote.
2. Jajca so “polna vitamina B, natančneje kolina”. Vitamin B ne obstaja, za besedo “kolin” prvič slišim, najbrž je imela v mislih “holin”. Iz približno enega jajca dobimo od 1 do 3 % nekaterih vitaminov iz skupine B. Jajca so zelo bogat vir holesterola in holina, oba pa sta povezana z večjim tveganjem za nastanek raka prostate, holin še dodatno poveča tveganje za razvoj raka debelega črevesja, saj se (podobno kot karnitin iz rdečega mesa) presnavlja v vnetne snovi, ki prispevajo h kroničnim boleznim, vključno z rakom.
3. Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, katere pomanjkanje je izjemno redko. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, v malo večji banani pa ga je 10-krat več.
4. Jajce naj bi vsebovalo veliko antioksidantov. Katerih pa? Jajce ne vsebuje vitamina C, nekaterih vitaminov pa le toliko, da bi z njimi zadovoljili približno 1 % dnevnih potreb. Za pridobitev potrebnega vitamina E bi morali pojesti približno 20 jajc dnevno.
5. Nobena verodostojna raziskava ne potrjuje navedb, da bi jajca zniževala krvni tlak.
6. Jajca naj bi bila odličen vir železa in vitamina D. Natančni izračuni kažejo, da bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po vitaminu D3 (1.000 IE) vsak dan pojesti 64 jajc, medtem ko bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po železu pojesti 100 jajc.
7. Z jajci se lahko shujša. Z vsako beljakovinsko hrano se lahko hitro hujša, a o tragičnih posledicah prakticiranja beljakovinskih diet je bilo napisanih veliko knjig.

Kaj pa oba avtorja o jajcih nista napisala?

1. Jajca nimajo prav nobenega pozitivnega učinka na zdravje, ki ga ne bi mogli nadomestiti s popolnoma neproblematično hrano.
2. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.
3. V analizi 44 ločenih študij je sodelovalo več kot 400.000 udeležencev, ki so bili uvrščeni v tri skupine. V prvi so zaužili manj kot 3, v drugi od 3 do 5 in v tretji več kot 5 jajc na teden. Kakor se je povečevalo število jajc, tako se je povečevalo tveganje za raka na prebavilih. Najmočnejšo povezavo so raziskovalci ugotovili pri raku debelega črevesja. Tisti iz prve in druge skupine so imeli tveganje povečano za 15 %, medtem ko je bilo pri udeležencih iz tretje skupine (več kot 5 jajc na teden) tveganje večje za kar 42 %. V Študiji zdravja medicinskih sester je bilo ugotovljeno, da se tveganje za nastanek raka dojk poveča za 67 % za vsakih 100 g jajc na teden.
4. Beljak je koncentriran vir živalskih beljakovin, ki so same po sebi problematične, predvsem zato, ker dvigujejo raven inzulinu podobnega rastnega hormona (IGF-1), ki je povezan s spodbujanjem raka. Jajca vsebujejo veliko metionina, aminokisline, ki vsebuje žveplo (povzroča vonj po gnilih jajcih in napenjanje), pri presnovi katere nastaja homocistein, ki je znan kot dejavnik tveganja pri številnih boleznih (srčna in možganska kap, bolezni ožilja v nogah, tromboza, tudi demenca in depresivne motnje). Jajca močno dvigujejo raven kislosti telesa, bolj kot goveje ali piščančje meso.
5. Ker je jajce zelo visoko v prehranski verigi, so v njem pogosto nakopičene razne snovi, od antibiotikov, hormonov, cepiv in drugih zdravil do ostalih vplivov iz okolja. Jajca lahko vsebujejo mikroorganizme, ki pogosto povzročajo bolezni; najbolj znana je salmonela. Alergija na jajca je najpogostejša alergija na hrano pri otrocih, ki se razvije zaradi občutljivosti na beljakovine beljaka in sestavine rumenjaka. To je razlog, da zakonodaja predpisuje, da je treba obvezno navesti, ali je lecitin E322 jajčnega izvora.
6. Z etičnega vidika ni pomembne razlike, ali jemo meso ali živalske izločke (mleko, jajca). Razlika je le v trajanju trpljenja pred ubojem. Kokoši je res vseeno, ali ji vzamemo jajca ali ne, ni pa ji treba živeti v kokošjem taborišču z odrezanim kljunom, da ne bi poškodovala sotrpink, brez življenjskega prostora …, saj jo na koncu vseeno ubijejo. Za čigavo korist? Ljudem uživanje jajc v ničemer ne koristi.

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki, ki jim je mar za resnico. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom o zdravju, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje.

Bolestno zdrav

V na videz lahkotnem in skoraj zabavnem članku, objavljenem v Večeru v Nedeljo, z oksimoronskim naslovom Bolestno zdrav, je avtor zapisal nekaj stvari, ki so resne in vsebujejo pomembno sporočilo.

Takoj na začetku se avtor obregne nad trditvijo, da je za 90 odstotkov bolezni kriva hrana, kar bi naj bilo, če že ne neumna, vsaj nedokazana. V dokumentih EU je zapisano, da je 86 odstotkov bolezni posledica nezdravega življenjskega sloga. Najpogostejše bolezni sodobnega človeka (bolezni srca in ožilja, rak, diabetes, bolezni prebavnega sistema, alergije in druge avtoimunske bolezni) so neposredna posledica nezdravih prehranskih navad, pri katerih prevladuje načelo užitka. Trditev o velikanskem vplivu hrane na bolezni, čeprav za kakšen odstotek pretirana, ni niti neumna niti nedokazana.

Potem avtor opisuje ortoreksijo, kot bolestno skrb za zdravo prehrano. Če ima nezdravo prehranjevanje številna imena (ateroskleroza, srčne kapi, diabetes, artritis, rak, osteoporoza, ledvični kamni, debelost, alergije in številna druga) je morda celo prav, da ima tudi zdravojedstvo vsaj eno svojo bolezen. To pa ni ortoreksija. Ortoreksija ni bolezensko ukvarjanje z zdravo hrano, ampak pretirano ukvarjanje z lastnim zdravjem. Nekoč je bila s strani iste medicine kot bolezen označeno pretirano ukvarjanje z lastnim spolovilom (masturbacija) ali drugačno zadovoljevanje spolnih potreb (homoseksualnost). Želja, da sodobna medicina postavlja pravila normalnega vedenja in da vse, kar odstopa od normalnega (v konkretnem primeru prehranjevanja), označi kot bolezen, ki jo je treba zdraviti, je z vidika njihovih zaslužkov razumljiva. Težko pa razumem, da tako pogosto nasedamo tem trikom.

Norčevanje iz tistih, ki vse plačajo, le da je »bio« in »zdravo«, ob podatkih iz dobro dokumentiranih raziskav, da organsko pridelana hrana vsebuje npr. 29 % več magnezija, 27 % več vitamina C, 21 % več železa … in veliko manj fitokemikalij, postane samonorčevanje iz lastne neinformiranosti.

»Jesti, kar imaš rad, je veselje.«, zapiše avtor. Enako je pri vsem drugem: le namesto besede »jesti« uporabite besede »piti«, »kaditi« ali katerokoli drugo besedo. Na spletnih straneh vseh resnejših strokovnih zdravniških združenj je hrana razvrščena na tisto, ki je zdrava in ki ni zdrava. Nikjer ne obstaja predalček za veselo hrano. To kategorijo si izmisli avtorji knjig, receptov, diet ipd., ter prehranska industrija. Tako prodajajo vse, kar ljudi veseli in se ne zmenijo za to, ali jim to tudi koristi. Ker ljudje z veseljem berejo dobre informacije o svojih slabih navadah se tovrstna literatura dobro prodaja.

Poskus duhovitega zaključka, da bomo vsi umrli: tisti, ki nič ne jedo (?!), ki jedo zdravo in tisti, ki jedo, kar jim je v veselje, je, oprostite, a ne najdem boljšega izraza – neumen in škodljiv. Prvič, vsebuje popolnoma neresnično predpostavko, da zdrava hrana ne more biti v veselje in drugič, ne opozori, da se veselo prehranjevanje zelo pogosto konča žalostno, včasih tragično. Ne zgolj za veselojedca, ampak tudi za njegove svojce in vse, ki solidarno plačujemo njegovo zdravljenje ter za tiste, ki ostanejo prikrajšani za zdravstvene storitve, ker preveč denarja porabimo za zdravljenje posledic prehranskega veseljačenja. Svetovalcev veselega prehranjevanja to očitno ne skrbi, ker za svoje nasvete ne odgovarjajo.

Na starogrško modrost »izberi tisto, kar ti koristi, življenje bo samo poskrbelo, da bo to postalo tudi prijetno« smo očitno pozabili ali je nikoli nismo poznali. Pogubni varianti »izberi tisto, kar ti je v veselje, umrl boš v vsakem primeru«, bi se morali upreti. Tudi uredniki. 

Vsi smo piloti

O pilotu, ki je naredil samomor in ubil še 149 drugih je znano skoraj vse, tudi to, da je bil depresiven in samomorilen in naj bi bila prav depresivnost vzrok za katastrofo.
Oglasili so se tudi kritiki farmacevtske medicine z objavami, da antidepresivi povečujejo samomorilna nagnjenja. Po poročanju uglednih tujih časnikov naj bi v stanovanju pilota našli dokaze o jemanju psihofarmakov, strokovnjaki pa so opozorili, da bi naj bila večina storilcev množičnih pobojev v ZDA zdravljena z antidepresivi. Oglasili so se tudi bolniki z depresijo in javno zagotavljali, da niso nevarni ne sebi in ne drugim.

Mnogi ugledni psihiatri trdijo, da psihiatrija niti ni znanost, da so psihofarmaki praviloma neučinkoviti in s številnimi stranskimi posledicami. Psihiatrija kot psevdoznanost ne diagnosticira patoloških sprememb z meritvami ali objektivnimi vpogledi, temveč s pogovorom oziroma z opazovanjem, brez objektivnih diagnostičnih testiranj. Tudi prognoza je zgolj subjektivna ocena psihiatra in je zelo nezanesljiva. To so besede psihiatra dr. Roberta Torreja, ki je pred kratkim objavil knjigo Prava resnica o psihiatriji (Kako ustaviti planetarno epidemijo jemanja psihofarmakov), v kateri se naslanja na ugotovitve številnih svetovnih psihiatričnih avtoritet, ki so na čelu gibanja antipsihiatrije. Med najbolj znanimi je dr. Thomas Szasza, katerega knjiga Kraja človeka (Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja) je prevedena tudi v slovenščino.

Bolezen “depresija” je bila nekoč čustveno stanje “melanholija”, ki je bila le redko kdaj tako izrazita, da je bilo potrebno zdravljenje. Čustvene motnje je najpogosteje in najbolje pozdravil čas, prijatelji ali duhovniki. Veliko ljudi je vedelo za težave posameznika in so lahko vsi pomagali. Danes smo odtujeni, zaprti vase, iščemo pomoč pri neznanih ljudeh, jemljemo zdravila dvomljive učinkovitosti nevedoč za vse stranske učinke.
Evolucijsko smo ljudje zelo inertni in potrebujemo veliko časa za prilagajanje. V zadnjih 50 ali 100 letih smo doživeli več sprememb kot prej v nekaj tisočletjih in je očitno, da tem spremembam mnogi niso kos. Navkljub 400 % povečanju jemanja antidepresivov v zadnjih 20 letih in nadaljnji eksponentni rasti njihove uporabe, se število »bolnikov« povečuje. Kemija ustvarjanja otopelosti ali evforičnosti ne deluje tako, kot bi si želeli.

Občutek neobvladovanja življenja, brezsmiselnosti, žalosti … porodi mračna razpoloženja, ki jih moramo skrivati pred delodajalci, sorodniki, prijatelji. Vsi pričakujejo, da smo veseli, zdravi, motivirani, optimistični, pozitivni, a takšni zmeraj ne moremo biti. Moramo biti tudi žalostni, potrti, jezni, brezvoljni, pesimistični. Smo pač ljudje. Potrebujemo prijatelje, ki nas bodo razumeli, z nami sočustvovali, ki nas bodo podpirali, nam vlivali poguma in veselja do življenja. Potrebujemo dokaz, da smo vredni, pomembni in sposobni reševati vse težave, ki jih prinaša življenje.

Vsi smo nekakšni piloti. Vsi upravljamo z najdragocenejšim, kar imamo – z življenjem. S seboj v dobro ali slabo zmeraj potegnemo še nekaj drugih ljudi. Zato naše zdravje ni naša zasebna zadeva in skrb zdravnikov. Zaupajmo svoje težave prijateljem, sorodnikom. Prosimo za pomoč, skupaj rešujmo težave. Bodimo ljudje, ki živijo skupaj in ne drug ob drugemu. Uporabimo »psihiatrijo v skupnosti«, kot to imenuje dr. Torre in dodaja: »če pridete k nam (psihiatrom, moja opomba) po pomoč, pomembno zmanjšate možnosti, da pridete k sebi.« Če  parafraziram to misel: z zanašanjem na pomoč zdravstvenega sistema pomembno zmanjšujemo možnost, da (p)ostanemo zdravi. Sami smo piloti svojega življenja in sami odločamo, če in kdaj bomo zdrveli v brezno bolezni sodobnega načina življenja in koga bomo potegnili zraven. Pazljivo izbirajte kopilote in avtopilote – morda ti imajo svoje načrte.

Ko smo že pri depresiji. V novejši raziskavi, objavljeni prejšnji mesec v reviji Medscape, so ugotavljali, ali morda nizke koncentracije vitamina D napovedujejo depresivnost in ali bi imelo jemanje večjih odmerkov tega vitamina kakšen terapevtski učinek. Končnih odgovorov še ni, gotovo je le to, da obstaja povezava med nizkimi koncentracijami vitamina D in številnimi psihičnimi težavami, vključno z depresivnostjo in shizofrenijo.

Umreti zaradi hrane ali cigaret?

V članku Umreti zaradi hrane ali cigaret? je tudi Večer (16. 03. 2014), podobno kot drugi mediji v celem svetu, poročal o novejših znanstvenih ugotovitvah, da je nezdrava hrana veliko pogostejši vzrok za zbolevanje in prezgodnje umiranje, kot je kajenje.

To, sicer že znano in znanstveno dobro argumentirano in biološko logično dejstvo, potrjujejo vsakokratne raziskave. Kljub dejstvu, da nezdravo prehranjevanje pobije in pohabi več ljudi kot kajenje, alkoholiziranje, drogiranje, vojskovanje in prometne nesreče skupaj pri takšnem prehranjevanju vztrajamo.

Eden od razlogov je, da v tovrstnih in drugih člankih manjka jasna opredelitev, kaj je to nezdrava prehrana oziroma nedvoumno zapisano, kaj je zdrava prehrana. Tudi ob drugih priložnostih so nas polna usta uravnotežene prehrane, zdrave hrane ipd., a le malokdo natančno pove, kaj to je. In tudi če kdo poskusi biti natančen, so izjave vplivnih tako različne, da le vnašajo zmedo in ustvarja se vtis, kot da stroka ne ve, kaj je zdrava hrana. Novodobni prehranski »raziskovalci«, ustvarjalci brezštevilnih diet, prehranski guruji, osebni trenerji in podobni ustvarjajo zmedo, kjer ima vsak prav, vse je hkrati zdravo in nezdravo, dobro in slabo. K tej zmedi prispeva tudi prehranska industrija, ki ima svoj kriterij za dobro in slabo – dobro je tisto, kar prinaša dobiček. Ta nejasnost je prepogost alibi za nezdravojedce in odlična podlaga za manipulacijo z njimi.

Kaj je zdrava hrana lahko izvemo na dva načina.
Prvi je preprost in izkustven: če kdo ima ali mu grozi resnejša kronična bolezen, pomeni da je užival ali uživa nezdravo hrano. In obratno: ljudje, ki nimajo kroničnih bolezni izobilja, uživajo zdravo hrano. Tako logično in preprosto! Seveda je treba upoštevati še druge dejavnike, a hrana je ključna in ta v skoraj 95 % odloča o zdravju ali bolezni.

Drugi način vedenja o zdravi hrani so verodostojne ugotovitve finančno neodvisnih, dolgo let trajajočih, obsežnih raziskav, ki jih vodijo najuglednejši znanstveniki z dolgo in uspešno raziskovalno kariero. Eden takšnih znanstvenikov, ki je vodil najobsežnejšo epidemiološko raziskavo o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva in za katerega pravijo, da je največja svetovna avtoriteta na področju nutricionistike, dr. Colin Campbell piše, kaj je zdrava hrana: »Uživajte rastlinsko hrano v oblikah, ki so čim bližje njenemu naravnemu stanju (celovito hrano). Jejte različno zelenjavo, sadje, surove oreščke in semena, fižol in druge stročnice ter polno zrnje. Izogibajte se močno predelani hrani in izdelkom živalskega izvora. Ne dodajajte soli, olja in sladkorja. Stremite k zaužitju 80 % vaših kalorij iz ogljikovih hidratov, 10 % iz maščob in 10 % iz beljakovin.«

Eden najslavnejših zdravnikov, dr. Esselstyn, ki je s tako opredeljeno zdravo hrano pozdravil tudi bivšega predsednika Clintona in ga rešil pred naslednjimi srčnimi obvodi, trdi enako. Cela plejada svetovno priznanih zdravnikov (dr. McDougall, dr. Ornish, dr. T. Campbell, dr. Barnard …), so dokumentirano z zdravo hrano dokončno ozdravili na stotine tisoče »neozdravljivo bolnih« ljudi. Tudi za njih zdravo prehranjevanje ne vsebuje hrane živalskega izvora, dodane maščobe, sladkorjev ali soli oziroma jih pri zdravih osebah dovoljuje v minimalnih količinah. Tudi vsi priporočajo vnos od 5 do 10 odstotkov rastlinskih beljakovin in enak odstotek rastlinskih maščob ter 80 in več odstotkov sestavljenih ogljikovih hidratov, najbolje v obliki škrobne hrane. V tej hrani je vse, kaj potrebujemo: zdravi sladkorji, beljakovine, maščoba, vlaknine, minerali, vitamini … Ni nobene biološke potrebe, da bi konzumirali drugo hrano, ki nam trenutno in v omejenih količinah morda ne škodi, zanesljivo pa ne prispeva k zdravju in na dolgi rok vodi v bolezen.

Kaj lahko, na podlagi njihovih izkušenj in izkušenj milijonov ljudi, ki bolj ali manj tradicionalno uživajo tako opredeljeno zdravo hrano, sami pričakujemo? Preprečitev 95 % vseh rakavih obolenj, vključno s tistimi, ki jih »povzročajo« strupene snovi iz okolja; preprečitev skoraj vseh srčnih napadov in kapi ter izboljšanje hudih bolezni srca in ožilja; preprečitev diabetesa tipa 2 oziroma izboljšanje že v nekaj dneh; doseganje idealne telesne teže na zdrav in lahkoten način, odpravo večine migren, aken, prehladov in grip, kroničnih bolečin in črevesnih težav, izboljšanje vida in sluha, odpravljanje težav pri menopavzi, težav z erekcijo …

Stroka očitno ni tako zelo neenotna in resnic o zdravem prehranjevanju ni veliko. Je pa trenutna situacija podobna tisti pred desetletji, ko so tudi zdravniki delali reklamo za cigarete in trdili, da kajenje za zdravje ni nevarno. Ali bo treba čakati naslednjih petdeset let, da bodo vplivneži pod pritiskom velikanskih odškodnin, enotno govorili o tem, katera hrana je nevarna in da bo ministrstvo za kmetijstvo, ki pokriva področje hrane, bolj skrbelo za naše zdravje kot za dobičke prehranske industrije?

Zarota molka

Ljudje so skozi vso zgodovino prebivali na odprtem. V zaprtih prostorih so bili zelo redko: čez noč, ob neurjih ali ko so počivali. Še pred stotimi leti je bilo enako. Če se spomnite slik bledih bogatinov, ki so bili cele dneve v zaprtih dvorih: bili so bolj bogati, bolj bolni in prej so umirali. Najpomembnejša razlika: izpostavljenost soncu, ko naša telesa tvorijo vitamin D3, ta pa se pozneje spremeni v hormon. Zdaj smo skoraj vsi po cele dneve zaprti v učilnicah, pisarnah, tovarnah, domovih. Prodajalci zaščitnih krem so nas prestrašili s kožnim rakom in še takrat, ko smo na soncu, smo pokriti z oblačili ali kremami. Tako smo ostali brez tega osnovnega vira zdravja – sonca.

Vitamin D3, ki se tvori ob neposredni in redni izpostavljenosti večjega dela telesa sončnim žarkom, ko ti padajo pod pravim kotom, je na mnoge načine prispeval k boljšemu zdravju: močno je krepil imunski sistem, skrbel za pravilno delovanje hormonov, pravilno delitev celic, za trdnejše kosti in močnejše mišice.
Bolj kot epidemije viroz, otroških bolezni, avtoimunskih bolezni je prava grožnja zdravju človeštva pomanjkanje vitamina D3. V enem prejšnjih pisem sem citiral prof. dr. Pfeifer, da v zimskem času 95 % prebivalcev trpi zaradi pomanjkanja tega vitamina.

Če je problem tako jasen, biološko logičen in znanstveno dokazan, zakaj nas zdravstvene oblasti ne bombardirajo s temi informacijami? Zakaj državljanom ne omogočajo brezplačnih dnevnih odmerkov D3? Zakaj se starši ne borijo za to?

V ZDA so objavili zanimivo risbico, kjer mogočnega VITAMINDMANA napadajo hudički z imeni kot so Farmacevtka industrija, Zvezni odbor za zdravila, Nacionalni institut za zdravje, združenja kot so onkološki in drugi. Vsi imajo enak interes: prodati čim več zdravil, vštevši cepiva.
Je v drugih državah kaj drugače? Je Slovenija izjema?

Ne preseneča me, da je Ministrstvo za kmetijstvo in hrano namenilo več kot 100.000 evrov za tradicionalni slovenski zajtrk, pri čemer so najvišji predstavniki vlade učili otroke, kaj je to “zdrav” zajtrk. Dve leti sem vztrajno javno protestiral proti tej marketinški prevari, a zaman.
Javno sem jih pozval, da uvedejo sončne odmore, predlagal promocijo vitamina D3, brezplačno razdeljevanje v vrtcih in šolah, a to očitno nikomur ne bi prinašalo ne dobičkov in ne političnih točk. Odgovor na vprašanje nad sliko »zakaj še nikoli niste slišali celovite resnice o vitaminu D« je jasen: podjetja, politiki in mediji sledijo svojim interesom in ne interesom državljanov. Od nekdaj je bilo tako in tako bo. To razumem.

Ne razumem pa državljanov, ki ne skrbijo za svoje zdravje. Razumem zaroto molka o pomembnosti vitamina D3 s strani medicinsko-farmacevtske industrije, podkupljenih pomembnežev, ki kreirajo politike zdravstvene zaščite in medijev, ki objavljajo le plačane resnice. Ne razumem, da v nas samih ni toliko samoohranitvenega nagona, mičkeno zdravega egoizma, da bi sami, skoraj zastonj, skrbeli za svoje dobro.
Kateri »hudički« so tukaj na delu?

Z roba smrti v pravi jaz.

V oceni knjige Neizmeren pogum sem zapisal:

»Neizmeren pogum je potreben, da dovolimo, da nas vidijo takšne, kot resnično smo, ne v različnih vlogah ali funkcijah, s takšnim ali drugačnim videzom. Da si dovolimo biti ranljivi. To je drzno sporočilo svetu, da sem tukaj – takšen, kot si upam biti. Jaz.« (celotni članek je tukaj)

Kdo pa sem jaz? Na vprašanje “kdo sem” mnogi nimajo odgovora, že samo vprašanje se jim zdi neumno in neodgovorljivo. Skoraj brez izjeme se poistovetimo s svojimi navadami, videzom, dejanji, skupino… Na vprašanje “kdo sem jaz” odrasli najpogosteje naštevajo vloge, ki jih imajo v življenju: mizar, moški, oče, mož … ali po pripadnosti skupnosti: Slovenec, kristjan, Mariborčan, navijač kluba … ali načinu življenja: športnik, vegetarijanec …
Kdo pa je upokojeni mizar, ovdoveli mož, oče, če izgubi otroke …? Kdo je kristjan, ki postane ateist, Slovenec, ki se preseli na samotni otok, navijač propadlega kluba? Ali sem še vedno jaz, čeprav brez družbenih vlog, brez pripadnosti, brez statusa, brez denarja? Kaj je tisto, kar me naredi edinstvenega, kar me opredeljuje? Kdo sem pravi jaz? Ali se takšen brezpogojno sprejemam in imam rad?

Nepoznavanje in posledično nesprejemanje samega sebe pomeni biti v nenehnem konfliktu sam s seboj in z drugimi. Vase usmerjena energija teh konfliktov povzroča notranja neravnovesja, ki se pokažejo kot depresija, anksioznost, obup, strah, in celo samomorilnost, ter prispeva k nastanku številnih avtoimunskih in drugih hudih bolezni. Navzven, do drugih ljudi usmerjena energija konfliktov jih le poglablja in deluje zopet (samo)uničujoče. Ravno nerazrešeni hudi notranji konflikti in nerazrešeni mentalni šoki (Dirkov sindrom), naj bi po prepričanju dr. Hamerja povzročali raka in druge najhujše bolezni.

Naraščajoča nenajdenost nas osami in onesreči. Počutimo se izgubljeno in tuje, občutek imamo, da drugi trpijo zaradi nas in da sami trpimo zaradi njih. Življenje izgubi čarobnost, dejanja smisel. Naše telo izgubi motiv, da bi nas še naprej ohranjalo zdrave in žive v nesmiselnem obstoju. Začne se postopek mentalnega in fizičnega samozavračanja, kar pomeni začetek umiranja.

Po podobnem scenariju je živela Anita Moorjani, Indijka iz družine z močno tradicijo, vpeto v širšo skupnost Indijcev, živečih v kitajsko – angleškem Hongkongu, kjer se prepletajo številne kulture. Ne ve prav ali je Indijka, ali Kitajka ali Zahodnjakinja ali vse skupaj in kaj bi želela biti. Razpeta je med močno družinsko tradicijo glede položaja žensk in sploh načina življenja in željo po svobodi in drugačnim življenjskim slogom. Pričakovanja okolice so popolnoma drugačna od njenih sanj. Nenehne dileme, ali se podrediti okolju ali zaživeti svoje sanje, povzročijo notranje konflikte in konflikte s prijatelji in družino, kar pri Aniti pusti strašanske posledice – raka.

Anita se loti zdravljenja, ki je enako konfliktno kot njeno življenje: konflikt različnih tradicionalnih metod (indijskih ved, kitajske tradicionalne medicine in farmacevtske medicine) in ne uspe. Postane eno samo 36 kilogramov težko rakasto tkivo z odpovedovanjem vseh organov. Klinično mrtva, doživi obsmrtno izkušnjo in spozna vzrok bolezni in najde razlog za ozdravitev. V nekaj tednih vse rakaste tvorbe izginejo, vsi organi normalno funkcionirajo. Ozdravitev povzroči spoznanje o pravem jazu.
Potovanje od notranjih konfliktov, bolezni, skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve je zapisala v knjigi Z roba smrti v pravi jaz, ki je bila prevedena v 43 jezikih.

Medicinsko dokumentirana senzacionalna ozdravitev gospe Moorjani je postala svetovna zgodba. Vseeno je, kako imenujete obsmrtne izkušnje in kaj si o tem mislite, branje knjige je izjemna izkušnja. Četudi na duhovnost ne daste nič, boste spoznali, kako hudo obremenjujoči so notranji konflikti, nemir, nepomirjenost samega s seboj, nezadovoljstvo, slaba vest, skratka vse tisto, kar zahodnjaki označujemo s prazno besedo »stres«. Poleg čudovite knjige, avtorica deli svoje izkušnje z ljudmi iz celega sveta tudi v živo. Če boste odprli omenjeno spletno stran, boste izvedeli, da bo kmalu gostovala v Zagrebu, kjer bo imela dvodnevno delavnico.

Morda vam bo pomagala do pravega jaza, ki ga boste neskončno in brezpogojno ljubili.

Neizmeren pogum

V letih ukvarjanja z osebnostno rastjo sem se načital knjig o pogumu, vztrajnosti, srčnih željah, privlačnosti … zato sem skoraj nezainteresirano vzel v roke knjigo NEIZMEREN POGUM. Urico hitrega branja si bom že vzel, toliko da sem na tekočem, sem si mislil. Pri hitrem branju z listki označujem mesta, ki so mi pritegnila pozornost in na katera se bom še vrnil. Običajno pri tovrstni literaturi iz knjige štrli le nekaj raznobarvnih listkov, zdaj sem jih naštel 26! To je pomenilo samo eno: začeti od začetka s klasičnim branjem. Za 300 strani sem porabil skoraj cel dan, a mi ni žal niti sekunde.

Knjigo je napisala dr. Brene Brown, ob izidu je bila najbolj prodajana knjiga pri New York Timesu.  

O pravem življenjskem pogumu najbolje piše ženska. Ženske najbolje razumejo vsebino življenjskega poguma. Poguma, ki ni junaštvo, bahaštvo, neustrašnost, adrenalinsko praznjenje. Za moške je pogum predvsem tekmovanje v tem, kdo si upa več tvegati. Je hranjenje lastnega ega, merilo moškosti, določanja statusa in mesta v hierarhiji. Ženske poznajo netekmovalni pogum, ki je potreben za brezpogojno dajanje, za ljubezen, od katere ničesar ne pričakuješ in tudi pogosto ne dobiš. Zato ženske, veliko bolje kot moški, odprejo svojo dušo, razkrijejo svojo ranljivost in to prepogosto postane temelj za manipulacijo, za sramotenje, za razvrednotenje.

Moški smo bolj ranljivi, kljub vzgoji da ne smemo biti, in to dokazujemo z nasiljem, zakaj nasilen je le tisti, ki je ogrožen, ogrožen pa je tisti, ki se ne zaveda korenin svoje ranljivosti, je ne pozna in je ne sprejme. Nesprejemanje svoje ranljivosti in nemoč upravljati z njo se kaže tudi v tem, da več kot 80 odstotkov samomorov naredijo moški, ta odstotek pa je še višji pri družinskem in drugih oblikah nasilja. Sprejemanje lastne ranljivosti pomeni negovanje ženskega principa (ki čudovito funkcionira tudi v moškem telesu), kjer prevladuje sočutje, pomoč in sodelovanje.

Le ženska duša razume, da pravi pogum pomeni sprejemanje lastne ranljivosti in lastnih strahov. Čutiti in sočutiti, ljubiti in biti ljubljen, biti strasten in nežen, popustljiv in vztrajen, sprejemljiv in odločen, biti negotov in potrpežljiv – vse to pomeni biti ranljiv. Ranljivost ni šibkost. Je moč. Nadzor ali tlačenje čustev, zanikanje strahov, treniranje neprizadetosti in neranljivosti izpričuje strahove in občutek nemoči, kar nas razčlovečuje in ustvarja notranje mentalne konflikte.

Življenje ni nadzor. Ni predvidljivost in grajenje okopov in ščitov. Nikoli ne bomo mogli nadzorovati vsega in vseh, predvsem svojih čustev ne. Prav zato je življenje največja dogodivščina, dobro bi bilo, če bi jo sprejeli kot zabavno avanturo.

Uživati v življenju pomeni uživati življenje, prepustiti se življenju. Ta prepuščenost zahteva pogum, predpostavlja prepričanje, da bo vse v redu, pomeni neomajno vero v Dobro, v Ljubezen. Prepustiti se, pomeni zaupati sebi, svoji notranji moči, zaupati, da te ranljivost usmerja v Ljubezen. Tako ostajamo človeško ranljivi in postajamo neuničljivi.

Neizmeren pogum je potreben, da dovolimo, da nas vidijo takšne kot resnično smo, ne v različnih vlogah ali funkcijah, s takšnim ali drugačnim videzom. Da si dovolimo biti ranljivi.  To je drzno sporočilo svetu, da sem tukaj – takšen, kot si upam biti. Jaz.

Kje je naše zdravje

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtske industrije, ne najdemo ga v zdravstvenih čakalnicah.
Zdravja tudi ni na bioenergijskih polnilnicah, kamor pogosto bolniki zahajajo, da se napolnijo z zdravilno ali pozitivno energijo.

Kje pa je zdravje? Zdravje je na istem mestu, kjer je bolezen.
Kje pa je bolezen? To pa vsak ve: bolezen je v nas! Že, že, a kje točno?
Če iščemo kje nas boli, kateri organ trpi ali je poškodovan, smo na pravi poti, da dešifriramo simptome in poiščemo globlje vzroke: zakaj je ravno ta organ prizadet, je bil neposredno ogrožen (npr. pljuča zaradi kajenja ali jetra zaradi alkohola), morda pa je bil le najšibkejši člen …
Iskati moramo tako dolgo, da dobimo odgovor, s čim in kako smo si pridelali bolezen, da odkrijemo resnični vzrok, pravo mesto domovanja bolezni.

Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: „Zakaj ravno jaz?“. Tako se nehote postavi v vlogo nemočne žrtve, ki bi jo naj izbrala usoda, karma, genska zasnova in ne vem kaj še vse. Edina moč naj bi bila ugotoviti, zakaj je bolezen izbrala »prav mene«. Pomnite: bolezen ne izbira nas, mi, razen redkih izjem, izbiramo bolezen.
Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: »Kdo me bo pozdravil« in se tako nehote postavi v vlogo nemočnega objekta, katerega naj bi nekdo od zunaj popravil. Prikrivanje (maskiranje, nečutenje ali odpravljanje) simptomov, čemur rečemo simptomatsko zdravljenje, ni pot do zdravja. Cel zdravstveni sistem vključno z zdravniki in zdravilci ustvarjajo le nekatere pogoje za samoozdravitev, pozdravimo pa se sami, ali pa tudi ne.

Če si zastavljamo napačna vprašanja, so vsi odgovori pravi.
Prava vprašanja so: kaj mi bolezen sporoča, kaj sem narobe počel, kako in s čim sem si pridelal bolezen, kako se bom pozdravil, kaj jaz lahko in moram narediti za dokončno ozdravitev, kdo mi bo pomagal, kaj moram drugače delati, čutiti in misliti?

Vsa ta vprašanja si je zastavljal moj prijatelj, ko je izvedel, da ima raka, a je na začetku odgovore iskal očitno preplitvo in prenežno. Ker jih ni našel, je prejel močnejšo motivacijo za nadaljnje iskanje v obliki nevarnejšega in obsežnejšega raka. Potem je naredil dva usodno pomembna koraka. Prvič, ponovni izbruh bolezni je sprejel kot motivacijo in ne kot kapitulacijo. Drugič: začel je kopati globlje, zastavljati prava vprašanja in prejemati prave odgovore, ki so ga pripeljale do ozdravitve.

Ker gre za človeka, ki je uspel na osebnem in poslovnem področju predvsem zaradi svojega intelektualnega, čustvenega in duhovnega potenciala, se je svojih težav lotil na pravi način. Ob pomoči dolgoletnega prijatelja in sodelavca je svoje izkušnje pri iskanju odgovorov zapisal v knjigi Zdravje je v nas.

Pred leti sta napisala mednarodno uspešnico Bogastvo je v nas – iz dnevnika milijonarja, nova knjiga Zdravje je v nas, bi lahko imela podnaslov Iz dnevnika neozdravljivo ozdravljenega.
Zdaj že najbrž veste, da sta obe knjigi napisala Boris Vene in Nikola Grubiša, Boris pa je svojo bolečino in iskanja odgovora na vprašanje »kje je moje zdravje«, zapisoval in zdaj to deli z nami.

Dragocenost tega iskanja in zapisovanja je v tem, da bo mnogim olajšal in skrajšal pot lastnega iskanja, jih razbremenil mnogega balasta in jim pomagal najti tisti kotiček v sebi, kjer se skrivata vzrok bolezni in rešitev za ozdravitev. Ne gre zgolj za literarno izpoved lastnega trpljenja in čudežne ozdravitve, avtorja bralca usmerjata na sistematiko iskanja in opozarjata na mnogotere pasti. Ko poiščemo informacije na spletu postanemo samo še bolj zmedeni, tudi pri izbiri metod zdravljenja je vprašanje kako oceniti komu in še bolj pomembno čemu zaupati. Boris in Nikola ne svetujeta in ne odsvetujeta, posredujeta le veliko koristnih informacij in pomagata, da bralec spozna samega sebe, ker šele takrat lahko najde vir lastne notranje moči, brez katere ni ozdravitve.

Vprašanje, na katerega ljudje zmedeno odgovarjajo ali sploh ne znajo odgovoriti je: »Kdo si ti?« Začnejo naštevati življenjske vloge (mizar, mož, oče …) ali fizične lastnosti (moški, srednjih let …) ali kaj podobnega. Ne poznamo samega sebe: ne vemo, kdo smo, kaj je naš namen, kaj je naše osnovno življenjsko gonilo (motivacija), od kod izvirajo naši strahovi, kako veliki so in čemu služijo? Zakaj in pri čem smo ranljivi, zakaj čutimo tako kot čutimo, zakaj se nam v življenju dogaja, kar se dogaja, zakaj ne dosežemo tistega, po čem hrepenimo in zakaj sploh hrepenimo po tem? Zakaj so nam pomembni eni in ne drugi ljudje, zakaj smo tako navezani na nekatere ljudi, stvari, situacije, družbene vloge in položaje? Zakaj nekaterih situacij, dejanj ali oseb ne moremo sprejeti ali razumeti? Kaj je tisto, kar nam vliva nove energije (moči) in kaj je tisto, pri čemer energijo izgubljamo? Ali smo ves čas v stresu, da ga niti ne opazimo več in v njem celo uživamo, tako kot kadilec uživa v samozastrupljanju? Ali so zamere iz preteklosti in sedanjosti do drugih in do samega sebe brezno, v katerega nam odteka veliko življenjske energije in zato zbolimo? In na koncu: ali kaj zares verodostojno dokazanega in pomembnega vemo o tam, kako bi naj dihali, kaj in kako jedli, pili, odvajali?

Vsa ta vprašanja so pomembna, ker ne živimo naravno, kjer ne moremo biti, to kar naravno smo. Ne sodelujemo z naravno blizkimi ljudmi, ampak s tistimi, ki jih izberejo drugi. Ne delamo tistega, kar je naravno potrebno, delamo tisto, kar nam naročijo delodajalci. Jemo in pijemo tisto, kar proizvaja prehranska industrija in ne narava. Ne zdravimo se z naravnimi zdravili, temveč pripravki farmacevtskih tovarn. Evolucijsko zelo počasno človeštvo se temu novemu načinu življenja ni prilagajalo skozi tisočletja. Dobesedno nas je zadelo. Omamljeni od izobilja manično kopičimo nekoristno in želimo nepotrebno. Najpogostejša in najpomembnejša beseda je postala »več«.

Prav takšni smo (omamljeni, neuki, izgubljeni, prestrašeni, ubogljivi, pokorni) odlični kupci in pogoj brez katerega ne bi bilo tako hitrega tehničnega napredka, ki ga nudi kapitalizem. In še več: začeli smo verjeti, da je tehnični napredek naš napredek, napredek človeštva in človeka, a žal ni. Za kupe plastike in pločevine smo prodali zdravje in dušo.

Zato je tako težko spoznati samega sebe in postati takšen kot hočeš biti – zdrav in srečen.

Nekoč je E. Fromm zapisal, da je najpomembnejša naloga slehernika »ponovno rojstvo«, to je samooblikovanje takšne osebnosti, ki živi izpopolnjeno življenje. Zdravje je v nas je čudovito, iskreno in pogumno napisana knjiga o (samo)spoznavanju starega in rojstvu novega Borisa.

Tudi če nimate zdravstvenih težav je vredno prebrati Borisove izkušnje pri iskanju vzrokov za zdravje/bolezen, spoznati načine kako bolezenske znake prepoznati, razumeti, sprejeti in ukrepati ter na koncu ozdraveti. Še enkrat se je pokazalo, da ne obstajajo neozdravljive bolezni – so le neozdravljivi ljudje, tisti, ki ne vedo, kje je njihovo zdravje. Zdaj imamo za iskanje le-tega odličen priročnik, le ne čakajte, da bi vas bolezen motivirala za branje.

Ob knjigi, ki ima 220 strani, izšla je pri založbi Moksha, bralec prejme še kodo za brezplačno e-knjigo Zdravje je v nas – Raziskave in spoznanja ter dvourni zvočni posnetek seminarja Borisa Veneta.

Darila dobijo ljubljeni in ne pridni

Prvi izmed dobrih mož – Miklavž oz. Nikolaj je že prinašal darila. Sledijo mu še drugi, baje boljši in radodarnejši.

Ves čas poslušam, kako darila prinašajo pridnim. Spomnim se izsiljenih in evforičnih kričanj otrok na vprašanje ali so bili pridni: »SMOOOOO!!!« In so dobili darila. Ker so bili pridni.
Tisti, ki z darili nagrajujejo pridnost, niso dobri ljudje. Za pridne nas imajo takrat, ko delamo tisto, kar oni hočejo. Če nas za to nagrajujejo, potem to niso darila. So (pod)kupnina in plačilo za ubogljivost, ustrežljivost, ponižnost.
Dobri možje lažejo. Starši lažejo. Daril ne dobijo pridni, ampak ljubljeni.

Resnično dobri ljudje obdarujejo, ker hočejo obogateti drugega – obogateti za spoznanje, da ni sam, da je spoštovan, razumljen, sprejet, ljubljen. Obogateti za spoznanje, da obstajajo sočutni ljudje, da je človek človeku Človek.
Dobri ljudje v zameno ne zahtevajo ničesar. Ne hvaležnosti, ne zahval, ne pohval, ne slik v medijih, ne medalj, ne (po)vračila.

Le en način, ko z obdaritvijo drugega bogatiš samega sebe, je dopusten – v tišini svoje duše si v mislih sporočiš: naredil sem nekaj dobrega. In začutiš ponos, veselje, ljubezen. Bogastvo. Ker si dal. Brezpogojno dajanje je najčistejša ljubezen. Ekstrakt ljubezni.

Darila dobijo ljubljeni. Darila dobite, ker vas nekdo ljubi, ker vas ljubi vesolje. Za prejeta darila niste dolžni nikomur nič. Le trudite se biti ljubljeni: sočutni, razumevajoči, prijazni, pošteni, pravični, dobri. Prejeli boste veliko daril.

Če koga ljubite, mu podarite najdragocenejše, kar imate – svoj čas. Družite se. Prijateljujte.

Če se ljubite, si vzemite dovolj časa zase in se vsak dan znova vprašajte: “Kaj bom danes dobrega naredil zase?”

Ob svetovnem dnevu strtih src

Z zdravjem srca se danes ukvarjamo na različne načine: farmacija razvija nova in medicina predpisuje stara zdravila, modernizira kirurške prejeme in raziskuje gene, drugi opozarjamo na nevarnost kajenja, alkohola, stresa, nekakovostne hrane, premajhne telesne aktivnosti, a zelo pomemben dejavnik za zdravje srca ostaja izven teh interesov.

Na fizično zdravje srca zelo pomembno vpliva dajanje in sprejemanje ljubezni oz. odsotnost tega – osamljenost in osama.

Je že res, da so bolezni srca in ožilja najpogostejši morilci in se epidemično širijo v vseh družbah. Res je tudi, da so te bolezni večinoma nepotrebne in se bi jim z lahkoto izognili: zdrava hrana, gibanje, sonce. Vsako leto za boleznimi srca umre skoraj 18 milijonov ljudi. Vendar prava epidemija, ki pustoši po planetu Zemlja, je globok občutek odtujenosti, osamljenosti, nepomembnosti, nemoči, nesmiselnosti. Nesrečni se množično omamljamo s premastno, presladko in preslano hrano, alkoholom, tobakom… Zato bi moral biti 30. september Svetovni dan strtih src.
Za nesrečna srca obstaja samo eno zdravilo in tega ne proizvaja nobeno farmacevtsko podjetje – to je ljubezen! Ljubezen, ki jo izkazujemo kot sprejemanje, spoštovanje, odpuščanje, sočutje, dotikanje.

Ljudje smo družbena bitja. Druženje je najelementarnejša, prvinska potreba človeka. Skozi milijone let smo skrbeli drug za drugega, ljubili drug drugega. Živeli smo skupaj, drug z drugim in drug za drugega.
Danes so drugačni časi. Sovražimo, tepemo in ubijamo, ker nekdo drugače čuti, misli, moli ali seksa. Nimamo časa za sorodnike, za prijatelje, za znance. Nimamo časa zase. Več, več, več … več denarja, večji avto, večja hiša. Imamo vsega preveč, a nimamo nič, kar bi nas osrečilo. Smo osamljeni, sami, žalostni, prazni. In to praznino polnimo s hrano, alkoholom, drogo ali kakšnim drugim načinom bežanja pred nesmiselnostjo lastnega bivanja. Ljubezni smo lačni in to lakoto nasiti le ljubezen.

Nihče si ne želi zadnjih ur na tem svetu preživeti v novem avtomobilu, ob velikanskem televizorju ali pametnem telefonu. Zadnje ure si želimo preživeti z nekom, ki mu bomo rekli: »Rad te imam. Želim ti vse dobro. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo. Vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel.« In potem lahko, še preden se srce ustavi, začutimo notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je imelo naše življenje neki pomen, smisel. Zavedamo se, da bomo za seboj pustili ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.

Ne čakajmo na ta zadnji trenutek. Storimo to danes. Za zdravje svojega srca. Naj nas osreči ljubezen. Pokažimo in povejmo nekomu, da ga brezpogojno sprejemamo, razumemo in podpiramo, da je za nas pomembna oseba. Morda bomo tako koga spomnili, da nam pokaže, da smo mi pomembna oseba, da nas brezpogojno sprejema in podpira. Ti občutki vzajemne pripadnosti, varnosti, sočutja in pomembnosti bodo sprožili čudežno kemijo v naših telesih, ki bo koristila našemu srcu.

Dajanje in sprejemanje ljubezni nas naredi bolj zdrave in srečne ter življenju da pomen. Če radi živimo, bomo poskrbeli tudi za takšne malenkosti, kot je zdrava hrana, več gibanja, manj strupov in več sonca.

Strto srce je najstrašnejša bolezen, ki ima najčudovitejše zdravilo: ljubezen.
Ljubite in bodite ljubljeni!

Dijaške in šolske potrebščine

Z veliko denarja in vneme smo se starši te tedne lotevali priskrbe šolskih potrebščin – stvari, ki jih otroci potrebujejo za šolo: da lahko sledijo pouku, pišejo, rišejo, se učijo. Ali smo dovolj skrbeli za dijaške potrebščine – resnične potrebe dijakov in učencev? Ali koga zanimajo njihove resnične potrebe, posebej tiste, ki jih oni prepoznavajo kot nekaj, kar potrebujejo?

Starši smo v nezavidljivem položaju. Strokovnjaki se prerekajo, katera vzgoje je najboljša, kateri učni načrti so dobri, kateri učbeniki pravi. Naš šolski sistem je v nenehnem reformiranju, a nobena reforma šolskega sistema ne more biti uspešna brez temeljite reforme pedagoških akademij in fakultet. Temeljno “šolsko” vprašanje je, kdo uči učitelje. Potrebne bi bile temeljite spremembe osebnostnega profila in družbenega statusa učiteljev ter temeljite spremembe naših pričakovanj. Tako je pošiljanje otrok v šolo prepogosto alibi za neodgovorne starše, češ, zato so učitelji, naj jih oni učijo in vzgajajo. To, kar starši “zašuštramo” do petega-šestega leta otrokovega življenja, nobena šola več ne popravi brez pomoči taistih staršev, ki bi morali biti isti le po imenu, po svojem znanju in vedênju pa bistveno drugačni. Ker starši običajno ne rastemo (ne intelektualno, ne mentalno in ne duhovno), ne znamo zahtevati drugačnih učiteljev in obstoječim nismo v oporo. Tako vsem ustreza, da je učitelj avtoritarna oseba, ki otroke disciplinira in motivira z močjo ocen, in da so otroci pokorni, v šoli in doma. Vsa sreča, da so med učitelji tudi takšni, ki ne uživajo v tem, da je šola skoraj represivna institucija, ki svoj ugled in spoštovanje gradijo na človeških vrednotah in ki svojega poslanstva ne vidijo le v posredovanju učne snovi. Ti ne iščejo neznanja, ne strašijo z ocenami – so vzgled! So Učitelji. Vir njihove moči in navdiha je spoznanje, da s svojim celotnim delovanjem in svojo osebnostjo izjemno pomembno vplivajo na prihodnost vsakega otroka. 

Kaj otroci, dijaki in učenci, potrebujejo za rast in razvoj? Zdravo okolje, zdravo hrano, gibanje, ljubezen in spoštovanje. 

Anhovo in drugi kraji so last tamkajšnjih prebivalcev in ne državnih birokratov, ki v udobju svojega kabineta ali stanovanja, ki je daleč od zastrupljenih krajev, odločajo o zdravju otrok, starši pa to nemočno opazujejo.

Zdravo okolje in zdrava hrana je naravna, elementarna, prvinska, biološka pravica. V naravi vidimo, kako se živali borijo, če kdo poskusi njim ali njihovim mladičem odvzeti to biološko pravico in ogrožati zdravje ali življenje. Enake pravice imamo tudi ljudje. Teh pravic nam bodo dali trgovci z nesnago in nezdravo hrano in ne tisti, ki zdravju škodljivo hrano promovirajo kot slovenski tradicionalni zajtrk ter najpogosteje strežejo v šolskih menzah. O hrani ni treba vedeti ničesar, da bi videli, da to, kar otroci uživajo zdaj, ni zdrava hrana – le predebele, mozoljaste in prepogosto bolne otroke je treba videti, zares videti.

Naši otroci so cele dneve zaprti v učilnicah, igralnicah, dnevnih ali otroških sobah. Sonca komaj kaj vidijo. Ne igrajo se. Šolske aktivnosti na svežem zraku, tudi če je sončno, niti približno ne zagotovijo sintetiziranja vitamina D3. Bilo bi potrebno izvesti organizirano sončenje – večji del telesa izpostaviti neposredni sončni svetlobi vsaj 3 krat na teden po vsaj 10 minut.

Njihova telesa ne morejo sintetizirati življenjsko pomembnega vitamina D3, ki ga v hrani skoraj ni. Če je še pred leti veljalo, da majhni otroci morajo dobiti vitamin D3, da preprečijo rahitis, današnja znanost dokazuje, da brez zadostnih količin tega vitamina dobesedno ni zdravja. Ni resne bolezni, ki ne bi bila povezana s pomanjkanjem tega vitamina: slab imunski sistem, gripa, prehladi, slaba mišična moč, avtoimunske bolezni (od diabetesa B do multiple skleroze) rak, čustvene motnje, depresije …. A kljub temu šolska pravila ne predvidevajo sončenja, zdravniki na recept vitamin D3 predpisujejo le dojenčkom in starostnikom. Očitno nobenega ne zanimajo katastrofalne posledice za njihovo zdravje: eni se težav ne zavedajo, ker zdrava mladih telesa bolezen uspevajo preložiti na kasnejša leta, za druge pa je bolezen najdonosnejši posel!

Niso dobri starši zato ker otrokom dovolijo in dajo vse, kar si le-ti zaželijo. Starši bi morali bolj skrbeti za otrokove koristi kot za ugodje. Starši velikokrat ljubezen izkazujemo tudi tako, da otroku nudimo preveč materialnega udobja, nekateri preko otrok razkazujejo svoje bogastvo, ne vedoč, da to otroku predvsem škodi. Otroci so upravičeno ponosni na starše in njihove dosežke, ampak to niso njihovi uspehi. Otroke je treba učiti, da so ponosni na tisto, kar sami ustvarijo ali dosežejo. Nudenje materialnega udobja je pogosto kompenziranje ne dajanja druge pozornosti in lajšanje vesti. Lažje je otroku kupiti računalnik ali kakšno drugo sodobno napravo, kot se družiti z njim. Časa, ki bi ga morali prebiti z otroki, ne odtehta nobena sofisticirana igra ali tehnika. Starši smo najboljše igračke. V ljubezni je pomembne edino čas – količina skupaj preživetega časa bi morala biti merilo ljubezni.

Otroke imamo radi, ker so naši, a oni hočejo biti ljubljeni, spoštovani in sprejeti zato ker so takšni kot so. Siti so starševske egoistične, biološko pogojene ljubezni, lačni pa sprejemanja in spoštovanja. Z nenehnim opominjanjem kakšni naj bi bili, jasno sporočamo, da (še) niso takšni, kot si jih želimo. Z nenehnim svetovanjem in opozarjanjem, jasno sporočamo, da jim ne zaupamo, da jih ne spoštujemo. Z nenehnim opominjanjem in svetovanjem izkazujemo lastne strahove (starši temu rečemo skrbnost in ljubezen) ali lastno premoč, ker prevzamemo vlogo vsevedeža, edinega in dokončnega razsodnika. Odločanje namesto otroka in prevzemanje odgovornosti je tudi posledica lastnih strahov, ravno strah je nekaj, kar nam finančni, politični in verski vplivneži vztrajno vcepljajo, saj smo boječi in ubogi primerni za manipuliranje.

Odločanje namesto otroka je prisotno pri starših, ki otroka jemljejo kot lastni projekt, za katerega so oni določili vse: cilj, način izvedbe in rok. V ta projekt starši vlagajo svoje ambicije in želje, denar in čas, zato ni prostora za svobodne odločitve otroka.

Starši premalo poudarjamo, da imamo otroka radi in ga sprejemamo takšnega, kot je. Ker se otroci doma ne počutijo sprejete in spoštovane, odhajajo v družbo, kjer doživljajo uresničitev ene najmočnejših človekovih potreb – potrebe po druženju in brezpogojnem sprejemanju. Tudi če je sprejet zato, ker druščine nič ne briga njegova usoda, njegovo dobro, zdravje ali ocene, mu to ni pomembno. Idealno je (za otroka) če je sprejemanje povezano s spoštovanjem in ljubeznijo, a to ni nujno. Otroci vztrajajo v slabi družbi, ker so sprejeti, čeprav v tej družbi ne doživljajo spoštovanja, morda so celo poniževani. Enako kasneje, zaradi občutka sprejetosti in strahu pred odločanjem (spremembami), vztrajajo v nesrečnem zakonu ali zanič službi. Podatki, da si vsako leto vzame življenje skoraj 10 otrok, da je bil vsak četrti državljan deležen spolnega in drugega nasilja, da je 43 odstotkov žensk deležnih nasilja s strani partnerja, govori o pošastnih, grozljivih in nečloveških praksah v mnogih domovih. Vzrok za vsakršno nasilje pa je nesprejemanje in nespoštovanje drugih.

Starši morajo brezpogojno spoštovati otroke in tako spodbujati samospoštovanje in oblikovanje dobre samopodobe (samoljubezni, samosprejemanja). Če kakšen otrok ni vreden spoštovanja, bi morali vsi, ki so bili udeleženi v njegovem »programiranju« pred ogledalo! Morda bodo videli, da so sami bili deležni enake vzgoje, morda so brezskrbni, neodgovorni … in tudi nevredni spoštovanja.

Seveda je treba razlikovati med sprejemanjem osebnosti in sprejemljivosti posamičnih dejanj. Tudi odrasli tega prepogosto nismo sposobni in smo hitro prizadeti, če kdo graja naša dejanja. Skoraj brez izjeme se poistovetimo s svojimi navadami, videzom, dejanji in redko kdo med odraslimi zna narediti to lončnico. Na vprašanje “kdo sem jaz” odrasli najpogosteje naštevajo vloge, ki jih imajo v življenju: sem mizar, sem moški, sem oče, sem mož … Če se poistovetimo s temi vlogami, je razumljivo, da oceno kakovosti opravljanja teh vlog (funkcij) razumemo kot oceno lastnega jaza. Zakaj bi bilo pri otrocih drugače?

Starši bi se morali truditi, da koristne stvari postanejo prijetne, da otrok zna ločevati trenutne užitke in dolgoročne koristi, da otrok vsestransko raste v varnem in mirnem domu, kjer se medsebojno spoštujemo in ljubimo. Naloga vsakega družinskega člana in ne le otroka je, da se uči, razvija, samovzgaja v častnega in odgovornega človeka, katerega svoboda je omejena z enako svobodo drugih in poznavanjem ter sprejemanjem posledic svojih odločitev. Otroke je treba učiti odločanja in prevzemanja odgovornosti. Seveda starši moramo avtoritativno nastopiti, ko gre za varnost, za življenje ali zdravje otroka, a tudi tukaj so potrebna pojasnjevanja in prepričevanja (spet čas). Če ne bomo otrok učili odločanj, bodo celo življenje pričakovali, da o njih odloča nekdo drug: starši, zdravniki, učitelji, politiki, nadrejeni, verski voditelji…) in nikoli ne bodo razvili poguma, ki je potreben za odločanje. Odločanje je vedno izbiranje in to mora postati nekaj vsakdanjega. Tudi če navidezno ničesar ne izberemo, v resnici izberemo nespremembo, se odločimo za obstoječe stanje, ki je morda pogubnejše kot sprememba, ki se je bojimo. Seveda otroku ne bomo dovolili izbirati, katere cigarete bo kadil, ali katero kolo bo pil, a starši bi morali pripraviti seznam opravil in dejavnosti in označiti tiste, pri katerih otrok (so)odloča in skrbeti, da je ta seznam vsak dan daljši. Bolj ko otroke nadziramo, manj se bodo nadzirali sami in obratno: manj ko jih nadziramo, bolj bodo skrbeli zase. Nadzor je zmeraj povezan z nagrajevanjem / kaznovanjem ubogljivosti. Otrok sčasoma razvije refleks, da je nagrada / kazen posledica uboganja nadzornikov (staršev, učiteljev). Tako ne doživi nagrade / kazni za vsebinske odločitve in se ne nauči prevzemati vsebinskih posledic, čeprav ga bodo prej ko slej doletele, a za njih bo obtoževal druge.

Nobenega ne moremo na silo spremeniti, predvsem ne uporniških otrok. Njihovo uporništvo je tudi biološko pogojeno, koristno in zaželeno. Je način odraščanja, dozorevanja, želje in potrebe oblikovati svoje življenje. Če nam otrokova izbira ni všeč, je to le znak, da smo v preteklosti nekaj pomembnega naredili narobe ali pa nekaj pomembnega nismo naredili. Če starši uporništvu niso kos, hočejo otroke spremeniti na silo. Kitajski rek pravi, da konja lahko na silo pripelješ do potoka, ne moreš pa ga prisili, da pije. A mnogi starši počnemo ravno to: hočemo konja prisiliti, da pije. Otroka lahko prisilimo, da sedi in gleda v odprto knjigo, a ga ne moremo prisili, da bi se učil. To je njegova odločitev. Če ga tudi uspemo prisiliti, bo to naredil le zato, da se izogne neprijetnostim in ne zato, ker se želi naučiti. Takoj ko nevarnost neprijetnosti mine, se bo nehal učiti. To je lahko čez pet dni, pet ali petnajst let.

Eden boljših načinov, kako spremeniti otroka (in odraslega) je, da smo vzgled, da smo sami takšni kot pričakujemo od drugih da so. Do drugih, predvsem do otrok, se obnašajmo tako kot da so že takšni, kot bi naj bili (odgovorni odrasli).

Ocene v redovalnici so posledica odločitve otroka. Tega se otroci morajo zavedati, saj bodo posledice tudi njegove. Da se otrok nauči pravilno odločati, smo odgovorni starši, učitelji in tudi skupnost, saj otrok ni zasebna lastnina staršev. Ocene so le delček v mozaiku stremljenja k polnemu, srečnemu življenju, šolske potrebščine pa nepomembne v primerjavi z otrokovimi potrebami. Zadovoljimo njihovo najpomembnejšo potrebo in jih občudujmo, ker so vredni občudovanja.

Raje mastno kot sladko

V Večeru v nedeljo z naslovom Raje mastno kot sladko in podnaslovom Laži in miti o zdravih “lahkih” izdelkih novinarka povzema izjave g. Budlerja, ki ga predstavi kot živilskega tehnologa in trenerja. Članek naj bi govoril o zavajanju potrošnikov, predvsem o zavajajočem predstavljanju “lahkih” izdelkov, ki naj bi bili manj zdravi.

Hrana je ključni dejavnik zdravja / bolezni in ravno zato bi morali mediji objavljati preverjene in splošno sprejete znanstveno dokazane resnice.

Že prva izjava “Proizvajalci in trgovci nam ponujajo lahke izdelke, ki vsebujejo manjši delež maščob. A te niso ključni  makronutrient pri pridobivanju telesne teže, so le 30-odstotni dejavnik, medtem ko imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati, ugotavljajo raziskave. Obenem so maščobe, tako nasičene kot nenasičene, koristne, zatorej je težnje po izogibanju načeloma dokaj nesmiselna. Ogljikovi hidrati, ki povzročajo veliko več zdravstvenih težav … so pri potrošnikih pogosto spregledani.” je zavajajoča in neresnična.

Iz zapisanega in nadaljnjega besedila bi lahko sklepali, da se v “lahkih” izdelkih delež maščob zmanjšuje v korist ogljikovih hidratov, a temu ni tako. Polnomastno mleko vsebuje 3,5 % maščob, 3,3 % beljakovin in 4,7 % ogljikovih hidratov (v nadaljevanju OH), popolnoma nemastno mleko pa 0,5 % maščob, delež beljakovin in maščob ostaja nespremenjen. Navaden jogurt vsebuje 1,3 % maščob, 3,8 % beljakovin in 4,6 % OH, “lahki” jogurt pa 1,1 % maščob (torej nepomembno manj kot navadni), beljakovin 3,4 % (skoraj enako) in 4,3 % OH (skoraj enako). Torej pri nobenem “lahkem” izdelku se ne poveča delež OH. Tukaj ne govorimo o izdelkih z dodatki (čokolado, sadjem ipd.).

Druga neresnica je trditev, da k debelosti maščobe prispevajo le 30 odstotkov, ob navedbi, da “imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati”, pa je zapisana  nedopustna posplošitev in resen strokovni spodrsljaj. Že večkrat sem javno opozarjal, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini in nadpomenkami. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno je treba napisati, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati, kot da gre za enako hrano, je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami, torej v prehrano, ki jo sedaj prakticiramo in zaradi katere smo vsak dan bolj debeli in bolj bolni.

Tudi o maščobah strokovnjak pritrdi večinskemu stališču prehranske industrije, da maščobe niso škodljive. Seveda maščobe potrebujemo, a vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane, zato nobenih maščob ni treba dodajati.

Ogljikovi hidrati se zelo redko in zelo težko spreminjajo v maščobe. Presežek OH se spremeni v glikogen in šele ta se, če ostane neporabljen zaradi prenajedanja, spreminja v maščobne zaloge, pri čemer telo pokuri kar nekaj kalorij. Kdor uživa celovito rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne zelenjave in sadja, izgubi vso odvečno težo in se ne redi. To dokazujejo verodostojne znanstvene raziskave in praksa milijonov ljudi, ki imajo najmanj bolezni in živijo najdlje.

Popolnoma neresnična je trditev, da inzulin “dvigne krvni sladkor v višave in ga posledično pošlje v maščobne celice”. Otroci v osnovni šoli že vedo, da inzulin zmanjšuje raven krvnega sladkorja (nikoli ga ne dvigne), ker ga “odpelje” v prav vse celice in ne le v maščobne. Ogljikovi hidrati (ne maščoba in še manj beljakovine) so naše osnovno gorivo, ki jih telo hitro spremeni v glukozo, ki jo potrebujejo vse celice.

Pa še stavek o glutenu, “sporni rastlinski beljakovini, ki povzroča številne težave v črevesju, celiakijo ter preobčutljivost in športnikom onemogoča doseganje boljših dosežkov”, kot je navedeno v članku. Medicinska resnica je, da celiakije ne povzroča gluten, o drugih neresnicah o glutenu pa naslednje.

Profesor gastroenterologije dr. Peter Gibson je leta 2011 objavil študijo, ki je pokazala, da gluten povzroča prebavne težave tudi pri ljudeh, ki nimajo celiakije. Kot pošten znanstvenik je dr. Gibson ponovno preverjal ugotovitve iz prve raziskave in ugotovil, da pri prvi raziskavi niso upoštevali nekaterih spremenljivk, da so bili rezultati nepravilno uporabljani in interpretirani. Raziskavo je ponovil in ugotovil, da so udeleženci raziskave imeli simptome glutenske intolerance, kljub temu, da glutena niso zaužili. Šlo je za delovanje nocebo efekta – ustvarjanje negativnih posledic zaradi prepričanja, da so zaužili gluten. Dokonča ugotovitev po ponovni raziskavi: gluten ni bil kriv za prebavne težave. Profesor Gibson je izjavil: “V nasprotju z našo prvo študijo … nismo našli prav nobenega posebnega odziva na gluten.” Gonja proti glutenu, torej hkrati proti OH se nadaljuje, čeprav gluten, razen pri redkih posameznikih, ni škodljiv, je celo koristen.

Glede na izjemen pomen hrane bralci upravičeno pričakujemo, da o prehrani pišejo prehransko izobraženi novinarji, ki edini lahko izberejo strokovno kompetentnega sogovornika in zmorejo preveriti njegove izjave. Osebnih trenerjev, učiteljev, prehranskih gurujev, raziskovalcev zdrave hrane je zares veliko, zato je treba biti pri izbiri zelo previden. Kaj če bo kdo izmed bralcev zapisane neresnice sprejel kot resnice, jim verjel in se po njih ravnal?

Odvračanje od celovitih rastlinskih živil pomeni usmerjanje v uživanje z maščobo in beljakovinami bogate hrane, torej tiste, zaradi katere imamo največ predebelih otrok, več kot polovica odraslih ima preveč kilogramov in imamo skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo v Evropi.

Hrana, bogata z beljakovinami in maščobami, ki jo zdaj uživamo, ubije in pohabi več ljudi kot kajenje, o čemer so pred časom obširno poročali vsi svetovni mediji. Kdo se še drzne napisati, da je kajenje za zdravje koristno? Zakaj bi za hrano veljala drugačna merila?

Ivan Soče, Maribor 

(objavljano v časniku VEČER, 31. 07. 2014)

Na moj kritičen zapis se je odzval g. Budler. Faksimile njegovega pisma lahko preberete spodaj.

Moj odgovor:

Raje mastno kot slastno (4)

Spoštovani g. Budler! Pravite, da ste s časom zaradi odziva bralcev na vaš članek zelo na tesnem. Očitno ste z novinarko naredila dobro reklamo za vas in vaš fitnes center.

Rad vam verjamem, da sodite med tistih 10 % dobrih trenerjev in ne med tistih 90 % slabih, kot ste sami zapisali, a o tem bodo sodile vaše stranke. Vesel sem, da ste dosegali tako zavidljive šolske uspehe, da ljubite živali in se vegansko prehranjujete, a to z zapisanim v članku nima nobene povezave.

Vaša domneva o mojih prehranskih navadah, kot osnovnemu motivu pisanja, je deplasirana. Ker argumentirano niste zavrgli mojih kritik, ste uporabili staro taktiko, ki očitno ni tuja niti mladim intelektualcem: namesto o problemu, pišete o ljudeh. Nikogar ne obremenjujem, tudi sebe ne, s svojo prehransko prakso in ta ni povod za moje pisanje. Na koncu koncev zase trdite, da ste vegan, torej veganstvo nikakor ne bi moglo biti razlog za najine različne poglede.

Kljub vašim raziskovalnim nagnjenjem (ne vem s kakšno pravico zanikate mojih) ne vi in ne jaz nisva prehranska raziskovalca. Bereva le različno literaturo in verjameva različnim ljudem. Osebno bolj verjamem znanstvenikom, ki v svetu nutricionistike veliko pomenijo dalj časa, kot avtorjem, ki napišejo eno knjigo z bombastičnim naslovom, njihove teorije (še) niso sprejete v znanstvenih krogih, niti je njihova koristnost dokazana v praksi. Raje verjamem tistemu načinu prehrane, ki ga prakticirajo narodi, ki imajo najmanj kroničnih in avtoimunskih bolezni in živijo najdlje, kot pa posamezniku, ki si “izmisli” svojo teorijo, ki v znanstveni srenji ostaja osamljena in v praksi nepotrjena.

Nekaj stvari ste pojasnili, a bistvo moje kritike ostaja nedotaknjeno.

Prvič: Zaradi prostorske omejitve tudi sam nisem mogel naštevati več “lahkih” izdelkov, pri katarih se poveča le delež maščobe in ne ogljikovih hidratov (OH), navedel sem le najbolj pogoste izdelke: mleko in jogurt. Pa bi jih lahko več. Vi ste navedli hrenovke in čips. Moje nasprotovanje vaši trditvi, da se pri vseh “lahkih” izdelkih poveča delež OH ostaja utemeljeno in ste ga potrdili. Niste zapisali, da se pri “lahkih” izdelki zviša delež ali maščob ali enostavnih sladkorjev, kar je enako nezdravo – spravili ste le na OH, kar je strokovno nekorektno in zavajajoče.

Drugič: lahko komplicirate z razlagami o metabolizmu OH kolikor želite, dejstvo je, da se presežki OH spremenijo v glikogen, ki kot prva energijska rezerva lahko služi povprečno do 12 ur, u izrednih primerih tudi do 24 ur. Šele po črpanju glikogena telo preklopi na maščobo in ko ni maščobe, začne kuriti beljakovine. To so temeljna, že desetletja znana dejstva in upam, da o tem ni razprave. Odvečna maščoba postaja maščobno tkivo, odvečne beljakovine pa telo izloča (jih ne shranjuje) ob hudi obremenitvi ledvic in drugih organov.

Tretjič: inzulin niti metaforično ne zvišuje krvnega sladkorja, kvečjemu lahko ob določenih pogojih pri posamezniku povečuje potrebo po hranjenju, a to ni enako.

Četrtič: o škodljivosti glutena navajate kot reference dva športnika, prehranska laika in “milijon” raziskav. Še enkrat: gluten pri zdravih ljudeh ne povzroča težav, kar je tudi priznal “oče” glutenske zablode, dr. Gibson. Tudi sami uživate pšenične zrezke. Pri vseh prehranskih praksah (presnojedcih, veganih, vegetarijancih, tistih, ki prisegajo na maščobe, ogljikove hidrate ali beljakovine) boste našli vrhunske športnike, kar ne dokazuje ničesar. Pred kratkim je pri 120 letih umrla gospa, ki je kadila 100 let. Kajenje podaljšuje življenje, bi lahko zapisali, če bi izkušnjo posameznika povzdignili na splošno raven, kot vi počnete z Djokovićem. Milijoni odličnih športnikov, tudi najboljših na svetu, uživajo gluten in ogljikove hidrate.

Osnovno sporočilo mojega pisma je bilo: Ljudje jemo hrano in ne posamična hranila, zato se mi upira delitev na OH, maščobe in beljakovine, minerale, vitamine itd., kar je sicer odlična priložnost za prodajo teh ločenih sestavin (to so najbolj prodajani izdelki tudi v fitnes centrih ob svetovanju “trenerjev” katera hranila jemati v kakšnih odmerkih, koncentracijah, kombinacijah, vendar to ni hrana). Očitno je, da diete, ki so omejevale vnos OH (vse beljakovinske in maščobne diete) niso dale dobrih rezultatov, zato je treba še dodatno napasti OH, kot vir vsega slabega. S tem ljudi še bolj usmerjate v uživanje mastne in beljakovinske hrane, torej v hrano, ki jo sedaj najpogosteje in najraje uživamo. Pri kritiki uradne prehranske piramide, po kateri bi največji del energije pridobili prav iz hrane bogate s škrobom, mnogi namerno ali iz nevednosti, pišejo, kot da se po navodilih prehranske piramide resnično prehranjujemo. Pa se ne! Komaj kakšnih 40 % energije pridobimo iz OH (pa še to ne pravih), namesto do 80 %. Bolezni sodobnega časa ne povzroča tisto, kar je zapisano v prehranski piramidi, temveč tisto, kar gre v usta: to pa je preveč maščob, beljakovin in enostavnih sladkorjev.

Kar se mojih prehranskih nasvetov tiče. Zagovarjam celovito, čim manj predelano rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne neškrobne zelenjave, z omejenim vnosom stročnic, maščob, sadja in oreščkov. Za takšno prehranjevanje ne potrebujemo vedeti krvne skupine, kemične sestave hrane, ne potrebujemo tehtnice in štetja kalorij, predvsem pa ne potrebujemo prehranskih trenerjev. S takšno hrano telo dobi vsega v zadostnih količinah in v pravih odmerkih: OH, beljakovine, maščobe (tudi omega 3 brez dodajanja), minerale, vitamine (razen B12 in D3), encime, vlaknine. Takšnega načina prehrane se že desetletje učim pri najuglednejših nutricionistih in zdravnikih sodobnega časa, in takšen način prehranjevanja prakticirajo ljudstva, ki skoraj ne poznajo debelosti, avtoimunskih in drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, od osteoporoze, sladkorne bolezni B, zamašenih žil ali putike. Po njih bi se morali zgledovati in ne po kakšnem tenisaču, maratoncu ali drugem športniku.

Strašenjem pred ogljikovimi hidrati, glutenom, lektini in podobnim, uporabi zavajajočih nadpomenk, manipulaciji s podatki, poveličevanjem prehranskih praks posameznikov, ki se povzdigujejo na raven splošne koristnosti, promociji posameznih hranil, promociji nepreverjenih prehranskih idej, kar posledično pomeni odvračanje od celovite rastlinske hrane, se je pač treba upreti.

Ivan Soče, Maribor

Moramo se vrniti k škrobni hrani!

Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014 

“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”

Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.

Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj? 

Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni,  debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje. 

Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.

Kaj še ugotavljate?

Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.

Kaj torej jesti, da ne zbolimo?

Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin  ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.

SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI

Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?

Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.

Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.

Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?

Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani. 

Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.

Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?

Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.

PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE

Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?

Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.

Kakšne učinke je študija imela pri nas?

Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.

Zakaj je tako?

Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.

Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?

Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.

Se res vse vrti samo v tem krogu?

Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.

Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.

To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah.  Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.

Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?

Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.

Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.

IZPOSTAVLJENE MISLI:

80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo

Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli

Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice

Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi

Škrob je naravna hrana ljudi

Avtor: Bojan Tomažič.

SLABO JUTRO – zakaj nisem nastopil na TV

Redaktorica in voditeljica oddaje Dobro jutro me je prijazno povabila v oddajo, v kateri bi predstavili nekaj različnih prehranskih diet, ki bi jih naj komentiral mag. Pirnat, dr.med.

Po daljšem pogovoru sem sodelovanje v oddaji odklonil z naslednjimi vsebinski razlogi: predstavitev različnih diet, kjer bo vsak hvalil svojo, gledalci pa navijaško komentirali, je lahko sicer zabavno, vendar na ta način vsako od diet ugledni medij predstavlja kot sprejemljivo, gledalci pa naj izbrali. Zdravojedstvo, ki ga zagovarjam, prakticiram (in ga prakticira nekaj milijonov zdravih posameznikov) in ki je popolnoma utemeljeno v desetletjih trajajočih neodvisnih znanstvenih raziskavah, ni dieta. Za prav vsak način prehranjevanja in za vsako dieto lahko najdemo posamezne praktikante, ki so v dobri telesni kondiciji (športniki), ki dolgo živijo ipd., a nikoli ne moremo izvedeti, ali je to zaradi prakticirane diete ali kljub prakticiranju konkretne diete in jih zato ne moremo sprejeti kot dokaz. Osebne izkušnje bi morale ostati na nivoju posameznikove izkušnje in brez resnih znanstvenih, od industrije neodvisnih, raziskav se ne bi smelo predstavljati oziroma predpostavljati, da so koristne za množico. V imenu uravnoteženega novinarstva tudi dobronamerni uredniki in novinarji prispevajo k ustvarjanju zmede, v kateri ima vsak prav in vsi narobe, državljani pa postajamo lahek plen prehranske industrije, samooklicanih prehranskih gurujev, neznanstvenih diet in založnikov, ki tiskajo knjige, ki se dobro prodajajo in polnijo zdravniške ambulante. O tem sem obširneje pisal članek Sodišče za prehranske zločine.

Posnetek oddaje sem si ogledal. Vzdržal se bom komentiranja posameznih nastopov z eno samo opombo: vsak bi moral svojo prehrano predstaviti kot osebno izkušnjo (prakso) in se vzdržati navajanja neobstoječih dokazov, ki napeljujejo, da bi njihova dieta utegnila biti koristna za vse.

Izjave glavnega gosta mag. Pirnata, ki je v vlogi žiranta in strokovne avtoritete ocenjeval posamezne diete in delil nasvete o zdravem prehranjevanju pa nujno zaslužijo komentar, ker so daleč stran od veljavnih znanstvenih dokazov in naših koristi.

Prvič, priporočilo o potrebnih 70 gramih dnevnega vnosa beljakovin ni strokovno utemeljeno. Evropska agencija za varnost hrane priporoča 0,8 g beljakovin na kilogram teže, kar pomeni, da oseba z zdravo težo potrebuje okrog 50 gramov beljakovin. Pod vplivom mogočne prehranske industrije je ta meja takšna kot je, kljub pred desetletji znanstveno ugotovljenimi dokazi, da ljudje potrebujemo okrog 40 gramov beljakovin, kar je sicer 2 krat več od minimalnih potreb. Še hujše neresnica je izjava g. Pirnata, da so živalske beljakovine superiornejše od rastlinskih. Celo ameriško združenje kardiologov je leta 2011 objavilo: “(1) zadostne količine beljakovin je mogoče zaužiti brez uživanja živil živalskega izvora in (2) rastlinske beljakovine vsebujejo vse potrebne esencialne in neesencialne aminokisline”, kar je bilo sicer znanstveno dokazano že pred 20 leti.

Gospod Pirnat naredi še eno resno napako, ko ogljikove hidrate obtoži za vir debelosti in zdravstvenih težav. V svojem članku Nadpomenke so brez pomena, sem opozoril, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno bi bilo treba sporočiti, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami.

Tudi o maščobah gospod Pirnat pritrdi večinskemu stališču prehranskih marketinških strokovnjakov, da maščobe niso škodljive. Ne pove, da vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane in da nobenih maščob ni treba dodajati. Telo samo sintetizira dovolj, sicer nujnega holesterola in ga s hrano ni treba dodajati. Nešteto kliničnih dokazov je, da so maščobe učinkovita bližnjica do odvečnih kilogramov, zamašenih žil in sladkorne bolezni, a to gledalcem ostane zamolčano. Tipičen ameriški zajtrk s slanino in jajci je pobil več Američanov kot vse vojne doslej, a v oddaji takšen zajtrk ostane označen kot “kalorično bogat”.

Nasvet gospoda Pirnata voditeljici, naj v oddajo povabi nekaj stoletnikov in naj oni povedo, kaj so jedli, je nedostojen odgovornega zdravnika. Znanstveno je že dokazano, in o tem so mediji pogosto in obširno poročali, da je največ stoletnikov v tistih predelih sveta, kje pojedo izredno malo hrane živalskega izvora (posebej malo, skoraj nič živalskega mleka, mlečnih izdelkov in rdečega mesa) in skoraj nič visoko predelane rastlinske hrane. Najstarejši in najvitalnejši prebivalci našega planeta uživajo pretežno celovito škrobno hrano z veliko sveže zelenjave z omejenim vnosom beljakovin in maščob.

Gledanost oddaje vpliva na ceno oglasnih sporočil, strokovno kariero urednikov in novinarjev, a to ne bi smel biti motiv medija, ki ga davkoplačevalci plačujemo, da nam pomaga in nas izobražuje.

Ne glede na dejstvo, da gre za lahkotnejšo oddajo, je odgovornost urednika mnogo večja kot zapolniti programski čas in narediti gledalcem všečno oddajo, v kateri se bodo prepoznali vsi in bodo vsi dobili potrdilo, da z njihovo prehrano ni nič narobe.

A preprosta dejstva so pošastna: zaradi načina prehranjevanja, ki ga je priporočal gospod Pirnat in ki ga prakticira večina, ima več kot polovica Slovencev preveč kilogramov, več kot tretjina naših otrok je predebelih, število bolnikov z diabetesom tipa B narašča, srčno žilne bolezni so še vedno morilec št. 1, bolnišnice so prepolne in zdravstvena blagajna prazna.

K ustavitvi te morije in tragične statistike omenjena oddaja ni prispevala prav ničesar. Prav nasprotno.
Za RTV prispevek bi si zaslužili oddajo, ki bo krepila naše zdravje, zmanjševala obolevnost, a to je mogoče s predstavljanjem znanstvenih prehranskih resnic.

Čigava je noga malega Reneja?

Predpostavljam, da poznate zgodbo o nogi malega Reneja, ko so eni zdravniki zagovarjali amputacijo in protezo, drugi pa rekonstruktivne operacije, s katerimi bi ohranili nogo, saj so dogajanje spremljali vsi mediji.

Ob popolnem nevmešavanju v strokovno argumentacijo za ali proti amputaciji noge, brez najmanjšega dvoma v pravilnost odločitve strokovnega konzilija in osebno nezainteresiran, sem bil šokiran nad izjavo kirurga, da je staršem predlagal le tisto, v kar sam verjame in da tistega, v kar sam ne verjame, ne bo predlagal in tudi ne bo izvedel.

Koliko alternativnih terapevtskih metod, posegov in zdravil zdravniki ne predstavijo svojim bolnikom, zato, ker v njih ne verjamejo? Razumem, da ne predstavijo metod ali posegov, v katere jim je prepovedano verjeti in jih prakticirati, in jih zato nimajo interesa niti spoznati. Smilijo se mi zdravniki, ki ne smejo svojim bolnikom priporočati tudi tistega, kar poznajo in v kar verjamejo, a jim je prepovedano. Še bolj se mi smilijo bolniki, ker ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in načine zdravljenja, ki so učinkovitejše od farmakoterapije.

Tragičnost sodobnega zdravniškega poklica je, da so zdravniki zavezani neki doktrini in ne več bolniku in da mnogi sprejmejo to iluzijo, da je uradno dovoljena doktrina hkrati najboljša za bolnika, kljub neusmiljeni zdravstveni statistiki, po kateri je vsako leto vse več novih bolnikov in dejstvu, da je večina kroničnih bolezni še vedno neozdravljivih. Tragičnost bolnikov je, da postajajo predmet v rokah zdravnikov, ki suvereno odločajo, kaj bodo naredili z njimi ali njihovimi deli.

Zato bi se morali prav vsi ostro zoperstaviti praksi, da zdravnik zamolči “uradno in dovoljeno” metodo, ki je očitno v skladu z medicinsko doktrino (karkoli to že je), čeprav mu iz katerih koli razlogov ni všeč ali vanjo ne verjame. Kakšna drznost, nesramnost, napuh in aroganca izhaja iz zdravnikove trditve, da ne bo izvajal posegov, v katere ne verjame. Kirurg je zgolj serviser in mora izvajati tisto, kar mu naroči plačnik. Serviser ima pravico, da naročenega ne opravi, če za to ni usposobljen ali če bi bil poseg v škodo bolnika. Nima pa pravice zamolčati resnice in samostojno odločati.

Zdravnik, zavezan bolniku in ne medicinski dogmi, bi moral strpno in argumentirano bolniku pojasniti različne metode zdravljenja in mu prepustiti odločitev: ali se bo sploh zdravil, kakšno zdravljenje si bo izbral in tako sam prevzel tveganje in posledice.

Popredmetenje bolnikov in delov njihovih teles je najbolj grozljiva medicinska prihodnost. Prisilni medicinski posegi (vključno s sistematskimi pregledi in obveznimi cepljenji) so nekaj kar ne sodi v svobodne demokratične družbe. Hujše od tega je le zdravljenje v skladu s prepričanjem vsakokratnega zdravnika, ki (očitno) ima pravico zamolčati in ne prakticirati tistega, v kar ne verjame.

Obravnavanje državljanov kot objektov (predmetov) medicinskega eksperimenta je prisotno že dalj časa. Popredmetenje se dogaja na tako subtilen način, da večina zdravstvenega osebja in državljanov ne spregleda vztrajnega podrejanja celotne družbe in ustvarjanja odvisnosti od farmacevtskih pripravkov ter zdravstvenih posegov, ki jih izbirajo po kriterijih medicinske vere.

Izbruha oslovskega kašlja med skoraj 100 % precepljenimi otroci tudi v Sloveniji nihče ne problematizira kot dokaz neučinkovitosti dosedanjega programa cepljenja, ampak premišljujejo le o dodatnih poživitvenih odmerkih. Nihče se ne vznemirja ob dejstvu, da zdravniki niso vedeli, kako učinkovito in koliko časa nas cepivo ščiti in da smo s prisilo lastne države bili udeleženi v medicinskem eksperimentu. Nihče se ne vznemirja ob dejstvu, da bo prišel čas, ko bomo kot človeštvo izgubili sposobnost naravne imunizacije in bomo celo življenje odvisni od poživitvenih odmerkov cepiv. Povsem mogoče je, da bomo starostnike cepili proti nalezljivim otroškim boleznim, a seveda le tiste, ki bodo plačali.

Nihče se ne vznemirja, ko neki kirurg staršem odvzame naravno, človeško, civilizacijsko in zakonsko pravico, da odloča o načinu zdravljenja svojega otroka. Preziranje pomembnih informacij za naše zdravje (hrana, okolje), skrivanje informacij o drugih uspešnih metodah in postopkih predstavlja lastenje naših teles. Pod krinko naše nesposobnosti nerazumevanja medicine, časovne stiske in tudi zaradi naše nezainteresiranosti, je takšna praksa vse pogostejša. Mogočno se moramo upreti zdravstvenemu establišmentu, in v kali zatreti vsakršen poskus, da nam zamolčijo vse resnice, ki njim niso všeč, a so pomembne za naše zdravje.

Ne smemo dovoliti, da nas spreminjajo v neinformirane, nemočne, nebogljene, poslušne kupce medicinsko farmacevtskih storitev, si lastijo naših teles, in jih spreminjajo v novodobne zlatokope. Vsi rudniki zlata in diamantov ne prinašajo takšnih dobičkov kot naša telesa, zato se je začela vojna, kdo bo z njimi upravljal, kdo bo o njih odločal.

Nogica malega Reneja je točka, ko bi se morali zaskrbljeno zazreti v prihodnost, da se ne bomo nostalgično spominjali časov, ko smo bili svojega telesa gospodar.

Omertà v farmacevtskih laboratorijih

Omertà v italijanščini pomeni ’dolžnost molčanja’. Omertà je najvažnejši zakon mafije, za naslov svoje knjige Omertà v farmacevtskih laboratorijih pa jo je uporabil zdravnik, ki je bil dolgo časa zaposlen v eni največjih farmacevtskih firm. Dr. Bernard Dalbergue je luksuzno življenje zamenjal za razkrivanje resnice o tem, kaj se dogaja v farmacevtskih laboratorijih. Brez obotavljanja je tudi v intervjuju za La Modne izjavil, da v Evropi zaradi škodljivih učinkov po pravilih stroke predpisanih zdravil letno umre približno 200.000 bolnikov, kar je enako kot v ZDA, kjer so do te številke prišli z natančnimi analizami. Za enega paradnih konj farmacevtske firme, kjer je bil zaposlen, gre za cepivo za HPV gardasil, napoveduje, da “bo največji škandal v zgodovini medicine”, saj “nima popolnoma nobenega vpliva na nastanek raka materničnega vratu, vse kar je, so zelo pomembne neželene posledice, ki uničujejo zdravje in celo ubijajo, ter nimajo nobene druge koristi, kot ustvarjanje dobička za proizvajalce.”

Najbrž bo tudi ta ’največji škandal’ pozabljen, tako kot so bili pozabljeni dosedanji največji škandali.
Pred nekaj tedni je bil veliki škandal o svetovni prevari s tamiflujem, ki so ga skoraj vse države kupovale na zalogo, ker bi naj bil edino učinkovito zdravilo proti novi gripi, a izkazalo se je, da prebolevanje gripe skrajša le za nekaj ur.
Ob tamifluju je ostala skoraj neopažena informacija o še eni prevari, povezani s ptičjo gripo. Približno 6 milijonov Britancev je prejelo cepivo pandemrix, za katero so potem ugotovili, da je neučinkovito, ima pa stranske neželene posledice. Britanska vlada je, tako kot druge, prevzela odškodninsko odgovornost in zdaj na skrivaj izplačuje milijonske odškodnine. Nekaj podobnega se dogaja na Švedskem, Finskem in Norveškem. Davkoplačevalci so plačali cepivo in zdaj plačujejo odškodnine!

Novejši škandal je z viagro. Pred nekaj tedni so objavili rezultate raziskave ameriške univerze Brown, v kateri je sodelovalo 2.000 moških, v kateri so ugotovili, da imajo moški, ki redno uživajo viagro (sildenafil) kar za 84 odstotkov večje tveganje za pojav nevarne oblike kožnega raka – melanoma. Opozorili so, da že ena tabletka lahko sproži genske mehanizme, ki spodbujajo širjenje kožnega raka. Spojino sildenafil citrat so v Pfizerju raziskovali za uporabo pri previsokem krvnem tlaku in angini pektoris, pri kliničnih preizkušanjih pa so ugotovili, da so imeli jemalci močnejšo erekcijo. Kmalu je to postala prodajna uspešnica in je v letu 2008 dosegla promet v višini skoraj dveh milijard ameriških dolarjev. Stranski učinki na začetku prodaje so bili glavobol, dispepsija, zamašen nos, motnje vida. Po sedmih letih je FDA ugotovila, da zdravilo lahko privede do trajne okvare vida, dve leti pozneje, pa so zahtevali, da proizvajalec vidno opozori na možnost za nenadno izgubo sluha. Mimogrede, sildenafil z imenom vizarsin proizvaja domača Krka, ki se pohvali s tem, da je njihova ’viagra’ bele barve, kar zagotavlja več diskretnosti. Na spletni strani, kjer proizvajalec reklamira svoj izdelek, o stranskih učinkih sidenafila niti besedice. Škandal?

Podobna zgodba je s prozacom (fluoksetin). John Virapen, bivši vodja oddelka za Švedsko pri farmacevtskem velikanu Eli Lilly, v knjigi Stranski učinek – smrt opisuje dejstva, kako se prihaja do dovoljenj za trženje in kako so strokovnjaki najprej zasmehovali fluoksetin kot antidepresiv do tega, da je postal pojem vseh antidepresivov, katerih zdravilni učinki so še vedno zelo vprašljivi, stranski učinki pa skrbno prikriti.

Pa naj še rečejo, da so zdravila dobro raziskana, varna in učinkovita, stranski in neželeni učinki znani. Resnično testiranje zdravila se začne šele po njegovi množični uporabi in šele čez nekaj let.
Na koncu intervjuja dr. Dalbergue, ne brez velikega cinizma, napravi vzporednico: “Na Kitajskem so politične nasprotnike javno usmrtili s strelom v tilnik, svojci pa so morali plačati kroglo. Nekaj podobnega vsako leto počne 18 do 30 tisoč ljudi v Franciji, ki kupijo ’zdravilo’, zaradi katerega umrejo.”

Eden najučinkovitejših načinov manipulacije z množicami je, da jo nenehno bombardirajo z novimi škandali. S tem dosežejo dvoje: prejšnji veliki škandali se hitreje pozabijo, najnovejšim pa posvečamo manj pozornosti in jih sprejemamo kot nekaj vsakdanjega, normalnega. Tako omerta v farmacevtskih tovarnah postaja manj pomembna. Zdi se, da preveč informacij ima enako moč kot nič informacij.

Zakon omerte lahko deluje tudi inverzno – ne molčijo o tistem, kar sami počnejo, ampak molčijo o tem, kar bi lahko mi sami počeli, da ne zbolevali oz. da bi ozdraveli. Obstajajo trajne resnice, verodostojne in koristne informacije, ki bi jih morali širiti, a o njih molčijo tisti, od katerih naivno pričakujemo, da so najglasnejši: zdravniki, zdravstvena oblast in prehranski strokovnjaki. Morda pa so tudi sami žrtve omerte, in preprosto ne vedo, kaj je prav!
Vse te informacije so vam na razpolago, če le hočete. Pred leti sem na predavanju v ljubljanski knjigarni ZDAJ rekel: “Prava zdravila so v knjigarnah in ne v lekarnah!”

Začetek ukinitve zdravilstva?

Nekaj tedenska ministrica za zdravje bo ostala v zgodovini zapisana ne le kot ministrica z najkrajšim mandatom ali kot minister oziroma ministrica, ki je, preračunano na dan ministrovanja, porabil-a največ denarja, ampak tudi po tem, da je predlagala ukinitev dve tretjini zdravilskih metod, s čemer bi zadala pomemben udarec zdravilstvu in našemu zdravju.

Morda ne veste, da smo po desetletjih popolne neurejenosti “alternativne medicine” sprejeli Zakon o zdravilstvu in Pravilnik, v katerem so bile navedene zdravilske metode, torej načini zdravljenja. Če kakšne metode ni v pravilniku, pomeni, da ni dovoljena. Zakon dovoljuje ministru za zdravje, da podrobneje opredeli zdravilske sisteme in zdravilske metode, čeprav je malo čudno, da lahko vsakokratni minister po lastni presoji odloča na kakšen način nas lahko zdravilci zdravijo. V prvem pravilniku so navedene metode zdravljenja: npr. fitoterapija (zeliščarstvo) kiropraktika, elektroakupunktura, reiki, bioenergoterapija, osteopatija, refleksoterapija ipd., skupaj 37 različnih metod. Pred nekaj leti so kolonohidroterapijo črtali s seznama, zdaj pa jih je ministrica ukinila kar 24 (za vsak dan ministrovanja po eno) in jih je ostalo le 12. Od 37 naj bi ostalo le 12 metod zdravljenja!

Ministrstvo je sicer na svoji spletni strani pozvalo k javni razpravi, a argumentov za ukinitev 24 zdravilskih metod ni navedlo, tako da nihče ne more pripraviti protiargumentov. Če še razumem ukinitev neke zelo eksotične zdravilske metode, težko razumem ukinitev npr. reikija ali bioenergoterapije, enih najbolj izvirnih, znanih in razširjenih terapij z najmanj možnimi stranskimi učinki in z znanstveno preverjenimi učinki. Zakon opredeljuje “energijske metode – to so metode vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje”, a novi pravilnik med te metode uvršča le še bioresonanco.
Kateri strokovnjaki in na podlagi katerih argumentov so dovolili, da so nas zdravilci zdravili na 37 različnih načinov, in kateri strokovnjaki s kakšnimi dokazi predlagajo ukinitev 24 metod?
Pričakoval bi, da je država nadzirala delovanje zdravilcev in budno spremljala njihovo učinkovitost oziroma učinkovitost njihovih metod. Javnosti bi morali sporočiti, katera metoda je učinkovita in katera ne, ter pomagati nam in našim zdravnikom, da se lažje odločimo in izberemo tisto, ki se izkaže kot najučinkovitejša. Po sedmih letih od sprejetja zakona, nisem zasledil niti enega podatka, niti enega poročila!

Dovoliti 37 različnih metod zdravljenja, omogočiti ustanovitev podjetij, zaposlitev, šolanje in nato čez noč ukiniti dve tretjini brez pojasnila in argumentov je šokantno. Če je kdo ugotovil, da so te metode neučinkovite, morda celo škodljive in nevarne, bi moral o tem nemudoma obvestiti javnost. Morda je dejanski razlog za tako radikalno klestenje pravzaprav učinkovitost zdravilskih metod?
Namreč, vse več ljudi spoznava nemoč in neučinkovitost farmacevtske medicine pri zdravljenju kroničnih in avtoimunskih bolezni in to je pomemben razlog, da se zatekajo k zdravilcem. Če bi bili ti neučinkoviti, bi to zatekanje hitro prenehalo. Pravi razlog je torej moč in učinkovitost alternativnega načina zdravljenja.

Od državnega organa in državnih uslužbencev, ki jih plačujemo, imamo pravico zahtevati, da nam omogočijo zdravljenje, ki bo pripeljalo do ozdravitve. Imamo pravico vedeti, ali so v vseh letih delovanja zakona o zdravilstvu spremljali učinkovitost posameznih metod in kakšni so rezultati. Imamo pravico zahtevati, da se učinkovite metode uvajajo v dejavnost zdravstva, ki se financira iz proračuna, imamo pravico, do povračila stroškov kakršnega koli načina z zakonom dovoljenega načina zdravljenja. Po kakšni logiki zavarovalnice plačujejo npr. pri sladkornem bolniku z diabesetom tipa B dosmrtno jemanje inzulina in za to porabijo vsaj 50.000 evrov in hkrati ne plačajo 1.000 evrov nekomu, ki pri isti bolezni doseže trajno ozdravitev. Če zdravilec s svojo metodo ne prispeva k ozdravitvi, njegovo dejavnost in metodo morajo prepovedati. Imamo pravico zahtevati, da nas učinkovit zdravilec zdravi iz istega denarja kot zdravnik in imamo pravico pričakovati, da država prepove neučinkovite in škodljive metode. Predvsem imamo pravico vedeti za vsebinske argumente za takšno ali drugačno odločitev.

Imamo tudi pravico biti nezainteresirani, in dovoliti, da z nami delajo, kar hočejo. In to jim dovoljujemo znova in znova, in ne zgolj na področju zdravja.

Normalna količina mržnje

Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke.
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.

Javno pismo predsednici vlade

Zakaj g. Lordan ni primeren za ministra

Spoštovana prva ministrica, gospa Bratovšek. Prosim, da spoštovanega gospoda Daniela Bešič Loredana ne predlagate za ministra za zdravje.

Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega, kaj bolj zdravi, je za zdravje državljanov škodljivo. Poudarjanje, da je za vso zlo v zdravstvu, kriva le korupcija in da bomo po odpravi le te bolj zdravi, je nerazumno in neetično.

Beseda ’minister ’ in ’ministrovanje ’ pomeni ’pomagati, podpirati, služiti, prispevati’.  G. Daniel Bešič Loredan očitno razume ministrovanje kot služenje oziroma prispevanje k zdravju zdravstvenega sistema, kot da to, samo po sebi, zagotavlja boljše zdravje državljanov. Pomembno: v ZDA za zdravstveni sistem namenijo več kot dvakrat večji delež DBP, imajo na prebivalca veliko več zdravnikov, skoraj nič tovrstne korupcije, proti kateri se mi borimo, pa Američani niso nič bolj zdravi in je zdravstvena oskrba po doktrinah medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti. Podobno je v drugih razvitejših državah. Gospod Bešič Loredan, kot velika večina zdravnikov, očitno ne ve, da se zdravje ne meri po številu zdravstvenih delavcev, številu operacij, času čakanja na zdravniško oskrbo, ceni te oskrbe in podobno, ampak po številu državljanov, ki ne potrebujejo zdravniške oskrbe.

Že v svojem odzivu na iniciativo poštenih zdravnikov, ki je objavljeno na njihovi spletni strani, sem zapisal:

“Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Hkrati sem žalosten, ker je ta ogromni intelektualni in tako pomemben moralni potencial, usmerjen v relativno skromen cilj v primerjavi z velikim ciljem – zdravjem, v nekaj, kar državljanom ne bo prineslo več zdravja, ampak morda učinkovitejše, masovnejše in cenejše zdravljenje. Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ordinacij in s tekočih trakov farmacevtskih podjetij.”

Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije, vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča več kot 30 ton zdravil, po ocenah je to 20 milijonov evrov). Milijarde evrov porabimo za nepotrebna in neučinkovita zdravila in v sistemu, kjer vsi plačamo vse, ne more biti drugače.

Kako brezupno smo zaslepljeni, da je z zasnovo farmacevtskega načina zdravljenja vse v redu, le malo manj morajo krasti. Celo najvplivnejši politiki so se ogrevali, da bi postal minister za zdravje bivši predsednik računskega sodišča, zato ker se spozna na javna naročila in zna oceniti, ali so zakonita ali pa ne. Tragikomično. Tudi novi kandidat ponuja predvsem ali zgolj protikorupcijski program. Tudi če bi prihranili prehitro obljubljenih 500 milijonov evrov in popolnoma ukinili korupcijo, bi to za državljane pomenilo samo več zdravljenja in manj zdravja.

V vseh svojih nastopih, prej in sedaj, g. Loredan niti z eno besedico ni omenil rakotvornih območij v državi. Brez komentarja so ostale civilne iniciative o odpravi obveznega cepljenja, o nerazumnem nasprotovanju zdravljenja s konopljinimi pripravki, o odpravi krivične solidarnosti, kjer sta enakega zdravljenja deležni  kadilski, alkoholni, prehranski in podobni namerni samouničevalci svojega zdravja in nedolžni otroci ali delavci, ki zbolevajo, ker je dosedanje ministre za zdravje zanimala le bolezen. Nisem zasledil, kako bi kot minister za zdravje prepovedal vstop farmacije v ambulante, medicinske šole, fakultete, prepovedal sponzoriranje študentov medicine, reklamiranje bolezni in še in še bi lahko našteval. Niti enkrat ga nisem slišal izgovoriti besedo “hrana”, a po uradnih podatkih EU hrana in življenjski slog v 86 % odločata o bolezni.

Spoštovana gospa Bratovšek!

Prosim, da za ministra za zdravje predlagate nekoga, ki bo skrbel za zdravje državljanov, nekoga, ki bo skrbel, da ne bi po nepotrebnem zbolevali in nas po nepotrebnem zdravili, ki bo skrbel, da bi potrebovali čim manj zdravnikov, bolnišnic, čakalnih vrst. Nekdo, ki bo preprečil neposreden stik medicine in farmacije, ki bo večen vir korupcije, nekoga, ki bo zavezan zdravju državljanov in ne farmacevtski medicini.
Demokratičen standard bi moral biti, da minister za zdravje ne bi smel biti zdravnik, tako kot policijski in vojaški minister nista ne policist in ne vojak.

Maribor, 30. 03. 2014

Ladjice upanja

“Veličastno. Jokala sva. To bo ostalo v zgodovini Maribora in celega sveta. Bodi ponosen, ker si del tega in srečen, ker imaš takšne učitelje. Prenesi jim najino občudovanje in čestitke.”

To je SMS sporočilo, ki sem ga poslal sinu, po prireditvi v prepolni dvorani Mariborskega gledališča. Dve predstavi je videlo nekaj tisoč ljudi, moral bi jo videti ves svet.

Na Srednji ekonomski šoli Maribor uči zgodovino gospod Krabonja. Zanj zgodovina ni nekaj, ker se je pač zgodilo, ampak nekaj, kar še danes živimo. Zgodovino bi naj začutili, in ne zgolj racionalno vedeli kdaj se je kaj zgodilo. Postavil si je cilj, skupaj z dijaki, izdelati 6 milijonov ladjic iz starega papirja v spomin na 6 milijonov žrtev holokavsta. Veliki projekt, ki so se mu pridružili mnogi posamezniki, šole in ustanove in v nekaj mesecih naredili približno 2,5 milijona ladjic. Če je nekaj tisoč ljudi v nekaj mesecih uspelo narediti “samo” 2,5 milijona ladjic, ali si lahko predstavljate, kako ogromno je šest milijonov ljudi?

Veličasten projekt in veličasten zaključek. Več kot 100 nastopajočih, med njimi trije profesorji. Lahko bi udobno sedeli med nami, a so bili med tistimi, ki jim hočejo biti vzor. Lahko bi pretekle mesece popoldneve presedeli v udobju svojega doma, a so ustvarjali zgodbo, ki bo za zmeraj ostala v srcih tistih, ki jih učijo, in v srcih vseh, ki se jih je ta zgodba dotaknila tako ali drugače.

Spomnili so nas, da tudi danes imamo veliko koncentracijskih taborišč, le rečemo jim drugače. Še pred kratkim je naša generacija ustvarila Srebrenico. V drugih peklih ubijajo za vodo, za nafto, za zlato, za vero… Vsak dan tisoče otrok umre zaradi žeje in lakote. Tisoče jih umre, ker nimajo najosnovnejše zdravstvene oskrbe. Več kot dve milijardi ljudi trpi zaradi podhranjenosti. Tudi naši otroci so lačni, tepeni, ponižani.

Ko prenehamo biti ljudje, se zgodi vojna. Takrat se vse ustavi. Ničesar ni – le vojna. Neki francoski pesnik je zapisal:

1937
1938
1939
1940
vojna
vojna
vojna
vojna
vojna
1946
1947

To je bistvo vojne in vsakršnega uničevanja. Vse postane nič. Za vse ljudi. Za vse vojne. V vojni ni zmagovalcev, so le različne količine izgub. “Le poraz je hujši od zmage!”, je rekel Napoleon, ko je gledal mrtve zmagovalce. Vojna ni “spopad držav” – je razčlovečenje, trpljenje, nesreča, bolečina, smrt. In to je najpomembnejše vedenje o vojni, ki ga ti otroci ne bodo nikdar pozabili.

Med izpovedi otrok, taboriščnikov je neki fant zapisal: “Ni me bilo sram, ker sem Žid. Bilo me je sram, ker sem nemočen.”

Hudo mi je in me je sram, ker sem nemočen. Ker ob vseh današnjih grozotah zapiramo oči, obračamo glavo, preklapljamo na drugi kanal. Ne dovolimo, da se nas dotakne trpljenje in bolečina drugih. Ne tvegamo, da nam v razkošju ničvrednih predmetov kdo pokvari občutka sreče in samozadostnosti. Kako lepo je, da je Afrika daleč, da ne mejimo s Pakistanom, da Sudanci ne prihajajo k nam. Kako smo srečni, da ne ubijajo, tepejo, ropajo in posiljujejo nas in naših.

“To je moje” in “to so naši”, so najstrašnejše besede in vir mnogoterega zla. Ta osebni, državni in nacionalni egoizem ustvarja legalno pravico obračunati z vsem in vsakim, ki ni moj ali naš. Ustvarja pravico z orožjem braniti svoje – svoje stvari in svoje ljudi  – ubiti šest milijonov ljudi, le zato, ker niso bili “naši” in ubiti dvajset milijonov, ker je bilo treba branili “svoje”.

Zato odločitev organizatorjev, da izkupiček namenijo za šolanje najrevnejših indijskih otrok vsebuje mogočno sporočilo: vsi smo naši, če trpi eden, trpimo vsi, pomagaj enemu in pomagal boš vsem. Nič bolj si šolanja in sreče ne zasluži slovenski, nemški, ameriški, moj ali vaš kot indijski ali tibetanski otrok.

Med odlično predstavo nismo ploskali. Ko čutiš bolečino in trpljenje, ne ploskaš. Na koncu stoječe ovacije in poklon učiteljem in vsem nastopajočim.

V komentarju k obsežnemu pogovoru z vodjo projekta ladjic, Borisom Krabonjo, ki je bil objavljen v tedniku 7D, sem zapisal: “Nekoč, pred davnimi časi je veljalo, da so bili učitelji najbolj modri in častni člani skupnosti. Vzorniki. Vi, spoštovani Boris, dokazujete, da se je nekaj te prakse ohranilo tudi pri nas. Je še upanje. Odlično Učitelj. Čista petka!”

Čista petka tudi celemu kolektivu SEŠ, saj je takšen projekt možno izpeljati le ob sodelovanju vseh.

Ne zaprite oči. Ne poglejte proč. Ne preklopite.

Zajočite. Zajočite vsakič, ko začutite bolečino drugega. To je edina pot do človeka in edina rešitev za človeštvo. Nismo nemočni.

Normalna količina mržnje

Ena najglobljih resnic, ki jih je o nas povedal ameriški veleposlanik je: “Pri nas se politiki delajo, da se sovražijo, pri vas pa se dejansko sovražijo!”

Borbena, včasih na videz sovražna drža politikov je pomemben del demokratične folklore, saj kaže, kako brezkompromisno in predano se politiki borijo za interese svojih volivcev, kar bi naj le-ti nagradili na naslednjih volitvah. Tudi volivci vedo, da je sovraštvo zaigrano, navidezno in politiki svojih volivcev ne ščuvajo proti svojim tekmecem. Volilne baze se ne sovražijo, čeprav v vseh državah niso pozabljenje strahotne posledice delitve na jug – sever, rdeči – beli … Skratka, obstaja neka normalna količina sovraštva, ki niti ni pravo sovraštvo in s katerim lahko živijo skupaj.

V prejšnji skupni državi je krožil vic. Vprašanje: Kaj je šovinizem? Odgovor: Ko Srb sovraži Hrvata (ali obratno) bolj kot je to normalno! Od vica – Srebrenica!
Pri nas sovraštvo ni zaigrano, je prvinsko, izvirno. Zakaj se tako iskreno in močno sovražimo?
Kako je možno nekoga sovražiti zato, ker je bil njegov prednik v neki prejšnji vojni nasprotnik našega prednika? Ker je bil rojen v drugi državi? Ker ima drugačno barvo kože? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ker ljubi drugače? Kako je mogoče sovražiti nekoga, ki verjame v drugačnega boga ali navija za drugi klub? Kako je mogoče nekoga sovražiti, ker uživa drugačno hrano? Kako je možno sovražiti samega sebe in gojiti tako (samo)uničevalno in kompleksno čustvo, ki ga premore le človek?

Ni treba iti na nogometne stadione, ni treba brati anonimnih komentarjev na spletu, ni treba brati črne kronike. Spremljajte seje parlamenta, berite sporočila političnih strank in tudi novinarske prispevke. 
Najboljši substrat za sovraštvo je podpihovanje občutka, da smo sami sovraženi. Če smo sovraženi, smo ogroženi – mi in naši. Če se hočemo (o)braniti moramo biti močni. Sovraštvo ustvarja moč – moč, s katero lahko ubijaš. Več sovraštva, več uničevalne moči.
Komu služi to sovraštvo? Kdo ima koristi od tega? Komu več sovraštva prinaša več volilnih glasov?

Nimam odgovorov in ne bom vas utrujal s svojimi premišljevanji. Imam pa prošnjo: če čutite kakršno koli sovraštvo, se vprašajte, zakaj sovražite. Kaj vam je tista oseba ali skupina naredila, da vas je to tako močno prizadelo? Zakaj vas je to prizadelo? Ali resnično poznate tisto osebo in ali je sploh možno poznati njegovo dušo, vzgojo, razloge, morda v pozabo potisnjene lastne travme, okoliščine dogodka. Ker tega nikoli ne moremo, in nikoli ne moremo zares razumeti drugega (postati on), ne moremo soditi in obsojati. Ostane le eno – odpustiti! Sovraštvo zasužnji. Postanemo sužnji nekoga ali nečesa, vseeno je ali tistega, ki nas je prizadel ali tistega, ki nas je naščuval ali lastnega čustva. Če sovražimo – robujemo. Maščevanje ne osvobaja. Svobodni smo le takrat, ko ne sovražimo. Osvobaja razumevanje, sprejemanje, sočustvovanje, ljubezen. Ljubezen do sebe in drugih. Če drugih ne moremo ljubiti — namesto sovraštva izberimo sočutje.

Ko sem pisal o ladjicah upanja sem prejel veliko komentarjev. Med njimi tudi dva, ki sta sovražno pisala o sovraštvu. Tudi moja duša zajoče, ko v Hudi jami in drugod vidim kosti, tudi otroške, in se zavedam, da so to bili živi ljudje: kruto mučeni, ponižani, razčlovečeni, ubiti. Tako kot Židi v koncentracijskih taboriščih. A ne sovražim njihovih krvnikov in ne sovražim naročnikov. Tudi mene zaboli, ko gledam, kaj se dogaja v sodobnih živalskih taboriščih, kjer zavestno, organizirano in trajno, ob znanstveni, državni in verski podpori, kruto mučijo živali, da bi njihovi lepo zapakirani deli končali na naših krožnikih in povrh škodovali našemu zdravju. A ne sovražim teh krvnikov in ne sovražim naročnikov.

Ne obstaja normalna količina mržnje. Nič sovražiti je prvinsko živalsko in bi moralo biti edino človeško.
Veličina ljudi se meri s količino dobrote.

Staranje ne povzroča raka

Mnoge bolezni imajo svoj svetovni dan, rak ima svoj teden. Po napovedih zdravnikov bi naj kaj kmalu za rakom zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska.

V tem tednu je bilo veliko hvale o uspešnem zdravljenju, koristih zgodnjega odkrivanja raka, polno novih obljub novih zdravil in postopkov, le o vzrokih so govorili premalo. Če že, najpogosteje omenjan vzrok za hitro naraščanja rakavih bolnikov je bilo podaljševanje življenjske dobe, ali po domače – staranje. Nesramna laž. Škodljivo sporočilo.

Že res, da zbolevajo starejši, a ne zato, ker dolgo živijo, ampak zato, ker veliko let nezdravo živijo. Način življenja in ne trajanje je poglaviten razlog za nastanek raka. V populacijah, kjer ljudje živijo drugače kot mi, je raka le za vzorec, srčnožilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2 in drugih avtoimunih bolezni enako, debelosti in osteoporoze skoraj ne poznajo in živijo v povprečju za desetletje ali dve dlje kot mi!

S čem se prehranjujejo tisti, ki dolgo in zdravo živijo in kaj jedo tisti, ki hitreje in množično zbolevajo in prej umirajo. Prvi uživajo hrano, ki temelji na škrobnih živilih z malo ali nič dodane maščobe, zelo malo ali nič visoko procesirane hrane, malo živalskih izdelkov in povprečno 50 gramov beljakovin, in to pretežno iz rastlin. Tisti, katerim preti 50 odstotna verjetnost, da bodo zboleli za rakom, jedo pretežno hrano živalskega izvora, kjer prevladujejo maščobe in beljakovine, visoko procesirano polpripravljeno hrano in drugo prazno hrano (sladke pijače, alkohol…).

Napovedi sodobnih medicinskih vračev o čudežnih revolucionarnih odkritij novih zdravil in postopkov, genski manipulaciji je podobno gledanju v kristalno kroglo. Znali bomo pozdravi raka, razen če ga ne bomo znali. Ponosno kažejo moderne laboratorije in sofisticirane naprave in operacijske sobe, namesto da bi kazali na riž, krompir, piro, ajdo, koruzo in drugo zelenjavo ter sadje. Nič nam ni treba čakati na medicinske čudeže  – tukaj je vse kar rabimo. Narava – čudež vseh čudežev.

Namesto, da nas opogumljajo in prepričujejo, da lahko sami veliko naredimo za svoje zdravje, in nas o tem poučijo, oni nas utrjujejo v vlogi nemočnega potrošnika hrane, ki bo ugonobila ne le nas, temveč cel planet.

Če zdravniki rečejo, da je naraščanje raka posledica staranja, kaj nam še ostane. Upati, da bomo umrli mladi in zdravi ali pa upati, da bomo dovolj dolgo živeli, da bomo dočakali raka. Obsojeni na bolezen, brez možnosti na zmago se bomo še bolj prepustili trenutnim užitkom: tobaku, alkoholu, drogi, mastni beljakovinski hrani, sladkanim pijačam, sladkarijam in omamnim sanjam o čudežni tableti. A te ni in je morda nikoli ne bo. Dejstvo, da se v naši deželici vsako leto število bolnikov za rakom povprečno poveča za skoraj 1200 novih bolnikov (enako je pri vseh kroničnih nenalezljivih boleznih, ki si jih pridelamo sami) govori o nemoči farmacevtske medicine.

 Morda so koga presenetili izsledki najnovejše znanstvene raziskave, ki je bila objavljena v skoraj vseh medijih, v kateri so 20 let spremljali 6381 oseb in ugotovili, da je uživanje živalske hrane enako nevarno kot kajenje. Posebej so opozorili na nevarnost prevelikih količin živalskih beljakovin. A vse je bilo že znano in dokazano pred 70 leti, ko je znanstvenik Dr. Rose izračunal (ugotovil, izmeril), da ljudje potrebujemo od 20 do 40 gramov beljakovin na dan in da prav vse beljakovine (vse esencialne  in neesencialne aminokisline iz katerih so sestavljene beljakovine)  lahko dobimo iz rastlinske hrane. Nikoli pozneje nihče ni oporekal temu izračunu in nikoli ni bilo znanstveno dokazano, da so živalske beljakovine superiornejše od rastlinskih. Raziskava, v kateri so ugotovili, da laboratorijske podgane bolje in hitreje presnavljajo živalske beljakovine, ni bila nikoli ponovljena na ljudeh, a kar naprej poslušamo laži o boljših in slabših beljakovinah. Zločin zoper človeštvo so ga zgrešili tisti, ki so ali pa bi morali vedeti za te znanstvene resnice, pa so priporočali uživanje velikih količin živalskih beljakovin. Kako je s tistimi, ki vedo ali bi morali vedeti, kaj najpogosteje povzroča raka, a prstom kažejo na gene, starost, sonce in ne na krožnik.

Že pred dvema letoma sem pisal o škodljivosti slovenskega tradicionalnega zajtrka, komercialne pogruntavščine čebelarjev in mlekarjev, ko sta minister za zdravje in minister za šolstvo spodbujala osnovnošolce, naj za zajtrk uživajo veliko živalskih maščob in beljakovin (maslo, mleko).

Še pred tem je ministrstvo za kmetijstvo z jumbo plakati državljane spodbujalo, naj jemo rdeče meso, (telo ga potrebuje!) mleko in mlečne izdelke. Tudi v novejši akciji “uživajmo domače” je svoje mesto našlo kravje mleko, za katero pa razdalja res ni pomembna. Sodobno pripravljeno mleko lahko potuje tisoče kilometrov, tedne in tedne pa to na njegovo kakovost ne bo vplivalo. Del državnega denarja, s katerim bi naj spodbujali uživanje zelenjave in sadja, je bil porabljen za nekaj, kar dokazano škodi našemu zdravju. Ne more biti bolj vidno, da ministrstvo za kmetijstvo ščiti interese kmetov in prehranske industrije in ne interesov državljanov, da bi dolgo in zdravo živeli.

Namesto, da nas zdravniki napotujejo k zdravemu prehranjevanju, pravilnemu sončenju in namesto, da nam država zagotovi, da požrešni kapitalisti ne zastrupljajo okolja z rakotvornimi snovmi, nas vabijo na vse zgodnejše, “brezplačne” preglede, da bi čim prej raka odkrili in s tem podaljšali obdobje zdravljenja. Če bi enako denarja namenili za sanacijo rakotvornih območij, bi za zdravje naredili veliko več kot vsa zgodnja odkritja raka. Usmerjenost farmacevtske medicine v zgodnje odkrivanje in (paliativno) zdravljenje ne prispeva veliko k zdravju državljanov.

Za bolnike se bo treba boriti, je ob neki priložnosti izjavil prejšnji minister za zdravje Gantar. Ni boljšega načina, kot državljane prepričati, da so rak in druge nepotrebne bolezni (osteoporoza, srčnožilne bolezni, avtoimunske bolezni, odpovedi ledvic, previsok krvni tlak in druge) posledica staranja ali genov, nekaj neizogibnega, na kar ne moremo vplivati.

Ni res. Ne dajte se. Vaše zdravje ni odvisno od napredka medicine ali farmacije, ni odvisno zgolj od genov ali staranja. V največji meri je odvisno od vsebine vašega krožnika, zraka, ki ga dihate, vode, ki jo pijete in okolja, v katerem živite. Ni treba biti znanstvenik, zdravnik ali prehranski strokovnjak. Posnemajte le tiste, ki so zdravi in čili tudi v zelo poznih letih. Da, tako preprosto in poceni je to. A žal tudi nedobičkonosno!

Zaradi zdravil tudi zbolevamo in umiramo

Bolje ko gre farmacevtskim tovarnam in njihovim distributerjem, slabše je zdravje državljanov.

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn.

V zadnjih desetih letih se je poraba zdravil v Sloveniji povečala za 50 odstotkov. Milijon in pol Slovencev na leto dobi vsaj en recept, skupno število teh v enem letu presega številko 16 milijonov! 23.000 bolnikov uživa več kot deset zdravil hkrati, število tistih, ki uživajo hkrati 15 in več zdravil, se je v petih letih več kot podvojilo. Dobrih šest odstotkov bolnikov v UKC LJubljana zdravijo zaradi uporabe zdravil! Kako je z drugimi bolnišnicami, nimamo podatka, a povsod tiste, ki so zboleli zaradi zdravil, zdravijo z novimi zdravili!

Pred tremi leti je bil objavljen podatek, da letno v bolnišnicah zaradi neželenih učinkov zdravil umre 197.000 Evropejcev, v to število pa niso bili vključeni tisti, ki so zaradi istih posledic umrli zunaj bolnišnic, in ni bilo upoštevano število tistih, ki so umrli zaradi posledic drugih zdravstvenih obravnav (operacije, bolnišnične okužbe ipd.). V ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, ki vzame povprečno 180.000 življenj letno.

Pod pretvezo odgovorne skrbi za lastno zdravje, samozdravljenja in razbremenitve zdravstvenega sistema narašča število zdravil, ki jih je možno kupiti brez recepta in jih nekontrolirano kombiniramo z drugimi zdravili. V agresivnih reklamah nas prepričujejo, kako ta zdravila z lahkoto odpravljajo bolečine, prehlad, gripe, alergije, refluks, pomagajo pri prebavi …

Bolj nas zdravijo, več zdravil uporabljamo – bolj smo bolni. 

Že res, da se je pričakovana življenjska doba podaljšala, a število pričakovanih zdravih 54 let ostaja skoraj nespremenjeno. Torej podaljšujemo manj kakovostno življenje, v tem podaljšku smo odlični kupci farmacevtskih izdelkov in medicinskih storitev. Podaljševanje časa umiranja, tudi takrat, ko o tem sami ne moremo več odločati, postaja posel tisočletja. Umremo takrat, ko nismo več sposobni konzumirati zdravil, zaradi katerih rastejo dobički farmacevtskih tovarn, smrt pa dojemamo kot medicinski neuspeh. 

Latrogeneza in polifarmakoloza 

O pretiranem zdravljenju, torej pretirani uporabi zdravil in nekoristnih medicinskih posegih, poročajo v vseh državah. Latrogeneza postaja vse bolj domač termin v mnogih jezikih, označuje pa popolno medikalizacijo družbe in bolezni, ki nastajajo zaradi zdravljenja. Domovinsko pravico pridobiva še ena tujka – polifarmakoloza – moj izraz za bolezni, ki nastajajo zaradi hkratnega jemanja večjega števila zdravil. Staro in znano skupno ime za vse bolezni, ki jih povzročajo zdravila, je čudno nejasno in nedolžno: stranski učinki.

Denar, ki ga farmacevtske firme plačujejo za odškodnine zaradi stranskih učinkov zdravil in za kazni zaradi kaznivih dejanj nepoštenega trženja, zavajanj javnosti in zdravnikov, prikrivanja podatkov o neželenih učinkih, postaja pomemben delež pri ceni zdravil. Bolj nam zdravila škodijo, dražje jih plačujemo. 

A vsi Slovenci le nismo tako neumni, da bi vsa zdravila porabili in zaradi njih zbolevali. Vsako leto vrnemo v lekarne ali vržemo v smeti okrog 35 ton (!) zdravil. Nimam nič proti, če vsako leto primaknete še kakšno tono, a rotim vas, ne mečite zdravil v straniščne školjke, umivalnike, v naravo … Vse te strupe bomo v obliki onesnažene podtalnice, onesnaženega dežja, rastlin in živali pojedli ali popili – če ne mi, pa naši otroci ali vnuki. Ne pozabite, da se večina zdravil, ki jih zaužijemo (enako velja za zdravila za živali in rastline), ne uniči oziroma ne spremeni v neškodljivo obliko – v naših in živalskih izločkih je veliko zdravil, s katerimi onesnažujemo okolje. Poskrbimo, da bo tega čim manj: kupujmo zdravila in unovčimo recept, če smo resnično prepričani, da jih nujno potrebujemo, in če jih bomo jemali. 

Smo omamljeni?

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in ne s povečanjem števila zdravnikov. Je neposredna posledica zdravega načina življenja, predvsem prehranjevanja. Če je to tako preprosto, zakaj tega ne počnemo bolj množično in pogosteje.

Manipulatorsko vsajen občutek lastne nemoči, ki ga skrbno in vztrajno negujejo in poglabljajo tradicionalni vrači (zdravilci) in novodobni vrači (zdravniki), verske in državne institucije (predvsem šole) in tudi starši, nam jemlje pogum, da sploh začnemo premišljevati o sebi kot o nekom, ki lahko usodno spreminja lastno usodo, ki sam odloča o svojem zdravju, bolezni, zbolevanju in ozdravitvi. Vzgojeni smo v delnega, necelovitega človeka, ki verjame, da so drugi bolj pametni, modri, močni in tudi vsemogočni ter da smo odvisni od njihove pomoči. Vsem tem ustreza, da smo državljani pokorni, ubogljivi kupci nedelujočih zdravil in tretmajev, kupci nevidne in pogosto neobstoječe bioenergije. Takšni smo lahko masovno zlorabljeni tudi s strani prehranske industrije, ki po ekonomski, politični in medijski moči prekaša farmacevtsko industrijo. Prekaša jo tudi s škodljivimi vplivi hrane na naše zdravje, za katero trdijo, da je varna, okusna, hitra in zdrava. Armade znanstvenikov raziskujejo, s katerimi okusi bi nas še bolj zasvojili. Obupanim, nemočnim državljanom ne preostane drugega, kot da poskrbijo za vsaj malo življenjskih radosti, ki jih najdejo v premastni, presladki ali preslani hrani s tisoč umetnimi dodatki, ki nas zasužnjijo, v alkoholu, cigaretah ali veri. Omamljeni moramo biti, drugače normalni, samozavestni ne bi prenašali tako hudih zlorab. 

Zbujeni spozna, da za spremembo načina življenja potrebuje le nekaj stvari:

• • naučiti se razviti občutek lastne visoke vrednosti in sposobnosti (samozaupanje, samoljubezen, samospoštovanje), 
• • spoznati, da za svoje dobro zmore in zna skrbeti sam, 
• • spoznati, da mu nihče in nič ne more toliko koristiti, kolikor si lahko sam škoduje,
• • spoznati, da je njegovo zdravje/bolezen za vse druge (od vedeževalk, bioenergetikov, farmacevtov, nutricionistov in zdravnikov) le dober posel. 

Netradicionalen, neslovenski in nezdrav zajtrk v šolah

V reviji 7dni in tudi na tem blogu sem objavil članek Prehranski kontrarevolucionarji, v katerem sem pisal, da akcija “tradicionalni slovenski zajtrk”, ki jo izvajajo v osnovnih šolah, vsebuje škodljivo sporočilo in ustvarja nezdrave prehranske navade pri otrocih in odraslih. Na pismo se je odzvalo Ministrstvo za zdravje, eden po partnerjev tega projekta.

REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, 1000 Ljubljana

Številka:                332-1/2011/30
Datum:                  21.6.2013 

Zadeva:                Odgovor na poslano pismo Prehranska revolucija

Spoštovani!

V zvezi z vašim komentarjem, ki se dotika tudi načrtovanega dogodku Tradicionalni slovenski zajtrk, bi želeli pojasniti predvsem zdravstveni vidik zaradi katerega je ministrstvo za zdravje pristopilo k izvajanju navedenega projekta. Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije, z zdravjem povezan vedenjski slog šoloobveznih otrok, je pokazala na veliko problematiko nezajtrkovanja, ki se pojavlja pri skoraj dveh tretjinah šoloobveznih otrok. Izvajanje projekta gledano z zdravstvenega vidika je namenjeno predvsem osveščanju o pomenu rednega, vsakodnevnega zajtrkovanja.

Smernice zdravega prehranjevanja, ki jih je potrdil razširjen strokovni svet za pediatrijo in ki se uporabljajo v slovenskih vrtcih in šolah, spodbujajo pestro uravnoteženo in mešano prehrano. V njih je določen režim prehranjevanja, priporočena pogostnost uživanja posameznih skupin živil, kot tudi pregled živil, katerih pogosto uživanje ni priporočeno. Prav tako se smernice opredeljujejo do različnih postopkov priprave hrane. Naj pojasnimo, da smernice med ogljikohidratnimi živili priporočajo živila z esencialnimi hranilnimi snovmi in prehransko vlaknino. Bel kruh, ki ga omenjate, smernice odsvetujejo, zatorej med živili, ki se bodo zajtrkovala ta dan beli kruh zagotovo ni predviden. Ta dan so na jedilniku za zajtrk črni kruh, mleko, med, maslo in jabolko.

Mleko je bogat vir beljakovin in kalcija, ki je nepogrešljiv v dobi rasti, zato se mleko in mlečne izdelke priporoča za vsakodnevno uživanje. Tako maslo kot tudi med sicer ne sodita v skupino živil, ki bi ga dnevno oz. tedensko uživali, vendar primerno prehrano uravnavamo tudi s frekvenco uživanja nekega živila. Občasno (manj kot enkrat mesečno) uživanje manj priporočenega živila ni problematično, še posebej ker ob zajtrkovanju potekajo tudi pedagoške aktivnosti, kjer se otrokom predstavijo različni vidiki projekta, tudi zdravstveni vidik.

Trditev, da je sadje v tradicionalnem zajtrku le za okras je neosnovana. Tako kmetijski, zdravstveni, kot tudi šolski sektor se trudijo zagotavljati sadje in zelenjavo na vsakodnevnem jedilniku vseh šol. K temu še dodatno prispeva tudi projekt Shema šolskega sadja in zelenjave, kjer je otrokom, katere šole se vključijo v (za učence brezplačni) projekt zagotovljeno brezplačno razdeljevanje svežega sadja in zelenjave.

Ministrstvo za zdravje sledi javnozdravstvenemu cilju zdravega prehranjevanja prav tako javno zdravstveni delavci, ki se vključujejo v projekt in s svojim delom podpirajo stališča uradne medicine, ki priporoča svežo, uravnoteženo, pestro in mešano prehrano, z vključevanjem sadja in zelenjave.

S spoštovanjem,

Pripravil/-a:

dr. Katja Povhe Jemec                                                        dr. Marjeta Recek

                                                                                                        Vodja sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni,
                                                                                                       hrano in okolje

….

Kaj sporočajo trije ministri

Vesel sem, da državnim organom ni vseeno, kaj kritični državljani pišemo o njihovem delovanju. Verjamem, da odgovornim na MZ ni vseeno za zdravje naših otrok. Obregnil sem se na sporočilnost skupnega nastopa treh ministrov, od katerih je eden zdravnik in minister za zdravje, ki se ga ne da drugače razumeti, kot da gre podporo nacionalno tradicionalnemu, zdravemu vsakdanjemu obroku. Kakšnega smisla bi naj to imelo in kdo bi si lahko mislil, da trije ministri, ki skrbijo za naše telesno in umsko zdravje, promovirajo hrano, ki bi jo naj uživali le občasno, manj kot enkrat mesečno, kot ste zapisali? Zakaj minister za zdravje ni jasno povedal: “Otroci, to ni zajtrk za vsak dan. Tako niso redno jedli vaši starši in starši vaših staršev. Če boste vsak dan to jedli, boste najverjetneje zboleli.”

Mojo temeljno trditev, da ne gre niti za zdrav niti primeren vsakdanji obrok, ste sami potrdili. Na upravičenost mojega protesta kažejo tudi najnovejši podatki o naših prehranskih navadah: vsak dan porabimo povprečno 2,5 decilitrov mleka, 4 grame masla, 3 grame medu in polovico jabolka. Le predstavljamo si lahko, koliko takšni nezdravi porabi prispevajo promocije teh živil tudi s strani državnih organov, ki bi morali skrbeti za zdravje državljanov.

Strinjam se z vašim zapisom, da sta maslo in med lahko le občasna hrana, z dodatkom: čim manj, tem bolje, najbolje pa nič.

Razumem, da se sklicujete na uradne strokovno in znanstveno utemeljene smernice zdravega prehranjevanja, vendar bi bilo prav, da javnost informirate tudi o obstoju znanstvenih dokazov, da ravno te in takšne smernice pospešujejo epidemije debelosti, sladkorne in drugih avtoimunskih bolezni in najpogostejših kroničnih bolezni. Statistični podatki so vam znani, a jih ne potrebujemo: dovolj je, da se za nekaj minut postavimo pred katerokoli osnovno šolo in vidimo posledice smernic zdravega prehranjevanja ter podpiranja prehranskega tradicionalizma. Vztrajanje na smernicah in tradicijah, ki producirajo nezdravje, je nerazumno in neetično.

Mleko je zelo pogrešljivo

Vsebinska polemika o delu obroka – mleku, je najbrž brezplodna, pa vendar. V svojem dopisu ste zapisali neresnico “da je mleko nepogrešljivo v dobi rasti”, ki nam jo mlekarska industrija že desetletja ponavlja iz minute v minuto, tako, da je postala neločljivi del naše biokemične in mentalne strukture in smo za drugačne resnice popolnoma nedojemljivi. Prav nobenega dokaza o nepogrešljivosti ni – kravje mleko je zelo pogrešljivo in zelo nadomestljivo, kar dokazuje milijarde zdravih otrok, ki rastejo brez živalskega mleka, zanesljivo pa so vam znane druge, škodljive posledice rednega konzumiranja živalskega mleka. Naravno je, da telesa dojenčkov sintetizirajo dovolj encimov (laktaze) za presnovo laktoze (mlečnega sladkorja) in da se z odraščanjem ta proizvodnja zmanjšuje in sčasoma preneha. Pri vseh sesalcih na tem planetu je enako. Dobra možnost, da telo ne neha s sintetiziranjem laktaze je, da po dojenju v telesu otroka vzdržujemo prisotnost laktoze in telo prelisičimo, da še naprej proizvaja nekaj, česar v naravnih okoliščinah ne bi. Morda je to dejanski razlog za vztrajanje o nujnem in nepogrešljivem hranilu v obdobju rasti in komercialnega trika, da potrebe po mleku nikoli ne prerastemo. Prebavne in pozneje zdravstvene težave zaradi uživanja mleka so v svetu najpogostejše prebavne težave, ki jih ima od 30 do 50 odstotkov odraslih Evropejcev in približno 75 odstotkov svetovne populacije. To je biološko logičen odklonilni (stresni, alergijski) odziv telesa na nepotrebno, po številnih znanstvenih dognanjih, škodljivo hranilo. Namesto podpore naravnim zakonitostim, vi podpirate porabo mleka kot “nepogrešljivega” in tudi priporočila o uporabi tehnik za zmanjševanja alergijske reakcije na mleko pri otrocih. Kako lahko hranilo, ki je za otroke do enega leta starosti smrtno nevarno, čez noč postane nepogrešljivo, kljub temu, da tako visokemu odstotku odraslih povzroča zdravstvene težave?

Mlekarska industrija proizvaja mleko brez laktoze, farmacija proizvaja zdravila za novo izmišljeno bolezen – laktozno intoleranco, tretji pa prodajajo encim laktazo v kapsulah. Ali je to skrb za naše zdravje? Ministrstvo za zdravje bi moralo javnosti sporočiti, da je odklonilni odziv telesa na mleko naravno stanje in logična reakcija zdravega telesa in ne bolezen. Morali bi otroke in starše učiti, kje najti manj škodljive beljakovine in boljši vir kalcija, kar ni niti malo težko ali drago, zdravstvene koristi pa bi bile veliko večje.

Bolni otroci – dolgoletni kupci

Kar se jabolka tiče: na spletni strani TSZ in televizijskih posnetkih (enako je pri reklamah) ni videti veselega in zdravega otroka z jabolko ali zelenjavo v roki. Gledamo vesele, vitke in zadovoljne otroke s kosom kruha (na slikah ni videti kot polnozrnati) z maslom in medom ter kozarcem mleka. Spodaj pa partnerji: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za kmetijstvo in Ministrstvo za šolstvo, Zavod za šolstvo, Zavod za varovanje zdravje, Gospodarska zbornica. Med podporniki sta bivši in aktualni predsednik države, domači in evropski politiki. Kdo bi si upal podvomiti o pravilnosti in poštenosti priporočila, če ga podpirajo tako imenitne institucije in posamezniki. Tudi recepti z mlekom in medom dobijo drugačno težo – ljudje jih sprejemajo kot navodila za pripravo zdrave hrane.

Na noben način nisem obremenjen z načini prehranjevanja posameznikov. Vendar, če katera koli praksa daje neželene posledice, jo je treba spremeniti. Naši otroci so med najbolj debelimi in bolnimi otroki, kar vpliva tudi na njihovo telesno aktivnost in življenjski stil. Pri nobeni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka. Nasprotno. Tradicionalni slovenski zajtrk, kot projekt prehranske industrije, ki je nedopustno podprt s strani države, ne prispeva k zdravju otrok in vsebuje škodljivo sporočilo otrok, staršem, učiteljem in zdravstvenim delavcem. Ne neguje ljudskega izročila, temveč ustvarja novo tradicijo, zaradi katere bo prehranska, farmacevtska in medicinska industrija tudi v prihodnosti imela zagotovljene redne odjemalce, v zdravstveni blagajni pa bo zmanjkovalo denarja za zdravljenje bolezni, ki si jih sami ne pridelamo.

Ne trdim, da zdravstvene oblasti namerno skrbijo, da bi bilo čim več bolnih otrok. Trdim, da naredijo premalo, da bi bilo čim več zdravih otrok. Tudi na shodu nezadovoljnih zdravnikov je eden pobudnikov sporočal: “Biti zdravljen je državljanska pravica!”, kot da zdravljenje samo po sebi prinaša zdravje.  Državljanska pravica in interes ni “biti zdravljen” ampak “biti zdrav”. Interes farmacevtske medicine, da nas zdravi ni enak našemu interesu, da smo zdravi. Dokler bomo verjeli, da zdravje prihaja iz zdravstvenih ordinacij, do takrat bomo vsak dan bolj bolni. Naloga države je posredovanja informacij in ustvarjanje razmer, da ljudje ne bi po nepotrebnem zbolevali. Ta naloga se začne pri vztrajnem obveščanju državljanov, s promocijo zdravih prehranskih praks, z lastnim vzgledom in vzgojo otrok.

Nobeden državni organ ne bi smel podpreti projekta za katerim stojijo tako jasni poslovni interesi posameznih interesnih skupin, ki jim je, povsem legitimno, bližji lastni finančni interes kot zdravje državljanov.

Kaj hoče ta Soče

Pred leti sem pisal o nesprejemljivi praksi Ministrstva za kmetijstvo, ki je sofinanciralo velikanske plakate po celi državi in pospeševalo porabo mesa in mleka, ni pa pospeševalo prodaje zelenjave in sadja. V naši reviji sem pisal o prodani medicini, ki jo je kupila farmacija – sprega farmacije in medicine je vir vseh korupcijskih afer v zdravstvu, pri nas in v svetu. Pisal sem javno pismo  prejšnjemu ministru za zdravje, ki je vsebino pisma ocenil le z eno besedo: podpišem! in me je vprašal, kaj pravzaprav predlagam, kaj hočem. Izpostavil sem nekaj točk.

(1) Ministrstvo za zdravje naj državljane informira o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju najpogostejših bolezni, ki si jih sami pridelamo, predvsem z nezdravim prehranjevanjem. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil, bi verjetno sprožilo drugačno skrb za lastno zdravje. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost farmacevtske medicine. (2) Državljane je treba informirati o moči hrane in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni, ne glede na to, kaj piše v smernicah zdravega prehranjevanja. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni – torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja, in bi ga imeli še več, ministrstvo za zdravje pa bi moralo skrbeti, da zdravljenja potrebujemo čim manj. (3) Afirmirati pojem “zdravojedstvo”, ki ni ideološko, etično ali kako drugače izpostavljena prehranska praksa. Uživanje pretežno polnovredne rastlinske škrobne hrane z veliko zelenjave, sadja, semen in oreškov z omejenim vnosom maščob in soli je dokazano zdrava hrana. Z avtoriteto države in stroke je treba državljane objektivno načrtno, sistematično in trajno obveščati o različnih prehranskih praksah, da ne bi postajali pogoste žrtve škodljivih prehranskih diet in ideoloških prepričanj. (4) Prenoviti študijske programe na medicinskih fakultetah in drugih šolah, kjer se učijo prehranski strokovnjaki (kuharji, živilski inženirji…), in jih seznanjati z relevantnimi znanstvenimi raziskavami o vplivu hrane na zdravje in zdravljenje. Takoj je treba usposobiti čim več prehransko usposobljenih zdravnikov. (5) Spremeniti sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo bodisi z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobno. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju in pravični razdelitvi zdravstvenega denarja in najbolj ustreza farmacevtski in medicinski industriji.

Vse dosedanje zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform je – manj zdravih državljanov.

Ko bomo ugotovili, da farmacevtska medicina ne pozdravi skoraj nobene kronične bolezni, da je zdravje odvisno od naših prehranskih navad in življenjskega stila, ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije, ko nam bomo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno hrano, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami pridelamo, sami tudi plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme.

Nočemo več zdravljenj – hočemo več zdravja! A je kdo, ki tega noče.

Javno pismo poštenim zdravnikom in vsem, ki jih skrbi naše zdravje

Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Hkrati sem žalosten, ker je ta ogromni intelektualni in tako pomemben moralni potencial, usmerjen v relativno skromen cilj v primerjavi z velikim ciljem – zdravjem, v nekaj, kar državljanom ne bo prineslo več zdravja, ampak morda učinkovitejše, masovnejše in cenejše zdravljenje, kot da zdravljenje samo po sebi prinaša zdravje. Ne pozabimo, da zdravljenje pogosto škodi zdravju – v ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, le upam, da je pri nas kaj drugače.

Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ali zdravilskih ordinacij.

Na shodu nezadovoljnih zdravnikov je eden od pobudnikov izrekel morda najpomembnejšo zahtevo, glavni cilj zdravniške vstaje: “Biti zdravljen je državljanska pravica!”. Državljanska pravica in interes ni “biti zdravljen”, ampak “biti zdrav”, če zbolimo pa trajna ozdravitev. Interes farmacevtske medicine in farmacevtskih zdravnikov, da nas zdravi in da nas zdravijo ni enak našemu interesu, da smo zdravi. Ta, za državljane tragična zamenjava zdravja kot temeljne človekove vrednote in interesa, z zdravljenjem kot temeljnim interesom farmacevtske in medicinske industrije, se je zgodila tudi uporniškim, očitno v zdravljenje in ne v zdravje usmerjenim zdravnikom.

Protest in shod zdravnikov je dokaz, da se zdravstveni sistem, čeprav bi ga vodili moralno neoporečni zdravniki, znotraj samega sebe ne more “pozdraviti” do te mere, da bi kot družbeno prioriteto in temeljno vrednoto postavil zdravje in ne zdravljenja.

Ugledni slovenski zdravnik je izjavil, da osemdeset odstotkov izobraževanja zdravnikov financira farmacija in da brez tega denarja medicina ne bi tako napredovala. Napredek v zdravstvu bi bil, če bi imeli vsako leto manj bolnih, če bi ljudje redkeje in kasneje zbolevali, a v zdravljenje usmerjena medicina ima druge kriterije za merjenje napredka. Pri najvplivnejših in drugih zdravnikih je še vedno prisotna paradigma, da zdravljenja brez farmacevtskih kemikalij ni, da naše zdravje prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in da je pravi napredek v medicini pravzaprav napredek farmacije. Kakorkoli že, sistemski vpliv farmacije na zdravstvo je fatalen in očitno zaželen, problematiziran je le, če farmacija vpliva na posameznega zdravnika. Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča več kot 30 ton zdravil).

Vztrajanje na popravkih obstoječega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo. Pozornost visoko kvalificiranih zdravnikov z visoko moralno integriteto in tudi državljanov bi bilo koristneje usmeriti v nekaj, kar prinaša zdravje in ne v bolj ali manj paliativno zdravljenje in nadzor bolezni.

Osebno vidim pet ključnih točk resnične zdravstvene reforme. (1) Država naj prepove in prepreči vsakršen neposredni stik proizvajalcev zdravil (tudi v fazi testiranja), zdravstvenih pripomočkov, opreme in materiala z zdravniki, katerimi koli njihovimi združenji, študenti medicine, društvi bolnikov in drugimi, ki imajo vpliv na porabo. Država naj uvede poseben davek na dobiček farmacevtskih podjetij, proizvajalcev medicinske opreme in materiala, iz katerega naj financira izobraževanja zdravnikov in raziskave v medicini. (2) Od zdravnika je treba zahtevati zavezanost poslanstvu zdravniškega poklica in bolniku ter mu omogočiti, da z bolnikom izbereta za bolnika najboljši način zdravljenja. Zakonsko zapovedana zvestoba pravilom Zdravniške zbornice in omejevanje pri izbiri terapije na farmacevtske pripravke, zmanjšuje interes zdravnikov za druge oblike skrbi za zdravje. Ne zgolj oni, predvsem njihovi bolniki ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in možnost izbire najučinkovitejše terapije, zdravniku pa je onemogočeno, da v pacientu vidi celovito osebo z boleznijo, ki ji lahko pomaga na celovit način. (3) Zdravstvena oblast in zdravniki naj državljane informirajo o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju najpogostejših bolezni, ki si jih povzročimo sami, predvsem z nezdravim prehranjevanjem. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost in neškodljivost farmacevtske medicine. Pošteni zdravniki bi državljanom morali sporočati, da jih zelo pogosto ne morejo in ne bodo mogli pozdraviti, da jim le v omejenem obsegu lahko lajšajo trpljenje in življenje ter da bo ta obseg vsako leto manjši. Sedanjo skrb za bolezen je treba zamenjati s skrbjo za zdravje. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil in da zdravljenje lahko resno ogroža naše zdravje, bo verjetno sprožilo drugačno skrb in odgovornost posameznika za lastno zdravje. (4) Državljane je treba informirati o odločujočem vplivu življenjskega stila, predvsem hrane, na zdravje in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni, torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja, in ga začuda hočemo še več. Zdravniki bi morali državljane učiti, kako naj se prehranjujemo in kako naj živimo, da bomo potrebovali čim manj zdravniške pomoči, pred tem pa se morajo tega naučiti tudi sami. Pravico imamo vedeti, da večino kroničnih bolezni lahko trajno pozdravimo edino sami – potrebujemo le učitelje. (5) Spremeniti je treba sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje, plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobnimi. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju vseh in pravični razdelitvi omejenega zdravstvenega denarja, najbolj pa pomaga polniti blagajno farmacevtski in medicinski industriji.

Ko bomo ugotovili, da farmacevtska medicina ne pozdravi skoraj nobene kronične bolezni, da je zdravje usodno odvisno od življenjskega stila, predvsem prehrane, in ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije in proizvajalcev medicinske opreme, ko bodo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno in praktično hrano ter način življenja, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami zavestno pridelamo, tudi sami plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme. Takrat bomo imeli polno zdravstveno blagajno in dovolj zdravnikov, ki bodo v miru opravljali enega najčudovitejših poklicev – na najboljši način pomagati tistim, ki hočejo biti zdravi.

Le za več zdravljenj se ne smemo boriti – hoteti moramo več zdravja!

Ali je Angelina prehitela raka?

Slavni ljudje s svojimi dejanji pomembno prispevajo k oblikovanju javnega mnenja in odločitvi posameznikov. Odstranitev zdravih organov, da bi prehiteli bolezen, je slabo sporočilo in posnemanja nevreden zgled. Kaj so ljudje pripravljeni narediti, da zmanjšajo tveganje za prezgodnjo smrt, kaže primer slavne Angeline Jolie, ki si je zaradi domnevno visoke statistične verjetnosti, da bo zbolela za rakom, dala odstraniti obe dojki in načrtuje odstranitev jajčnikov. Žrtvovati tako veliko v tem trenutku za neko možno, statistično korist v zelo daljni prihodnosti je pogumen korak človeka, ki noče tvegati, da bi prezgodaj umrl in se zaveda odgovornosti do drugih, ki jim lahko povzroči veliko trpljenja. Karkoli si mislimo o tem, je treba spoštovati namen, ki jo je pripeljal do tega skrajnega dejanja. Tudi v Sloveniji imamo 16 podobnih primerov, v svetu jih je veliko. Če se rak ne bo razvil, nikoli ne bo nihče izvedel, ali je bila dvojna mastektomija nepotrebna ali pa ji je rešila življenje. Če pa se rak razvije, bomo vedeli, da je bila ta žrtev nepotrebna. 

BRCA – brca v prazno

Ugledni strokovnjaki navajajo, da geni na splošno vplivajo na nastanek raka dojk od 5 do 10 odstotkov, mnogi pa trdijo, da le od 3 do 5 odstotkov. Le pri majhnem odstotku ljudi je vpliv genov zelo pomemben. Torej, v izjemno visokem odstotku sami s svojim življenjskim slogom odločamo, ali se bodo slabi geni izrazili ali ne, ali bomo zboleli ali pa ne. Pričakovano tveganje za razvoj raka dojk pri mutiranih genih BRCA1 in BRCA2, ki sega do 80 in celo več odstotkov, je po mnenju mnogih pretirano. Po navedbah ameriškega Nacionalnega inštituta za rak (National Cancer Institute – NCI) ni zanesljivih podatkov o stopnji tveganja: “Ker družinski člani delijo delež svojih genov, pogosto pa živijo v enakem okolju, je mogoče, da je veliko število primerov raka v teh družinah delno posledica drugih genetskih ali okoljskih dejavnikov … Ni razpoložljivih podatkov iz dolgoročnih študij splošne populacije, kjer bi primerjali tveganje za nastanek raka pri ženskah, ki imajo škodljive BRCA1 ali BRCA2 mutacije z ženskami, ki nimajo takšnih mutacij.” 
Ali je strašenje z BRCA – brca v prazno? Vpliv enakih navad, enake hrane, vode, življenjskih stilov, kraja bivanja in vsega drugega, kar vpliva na zdravje oziroma bolezen je torej podcenjen. V raziskavah je redno neupoštevan ali vsaj podcenjen vpliv pričakovanj. Če za rakom zboli nekaj sorodnikov, se podzavestno “programiramo”, da bomo za rakom zboleli tudi sami. O tem zelo prepričljivo pišejo biologi in drugi “prizemljeni” znanstveniki. 
Prekomerna telesna teža in neaktivnost vplivajo 25 do 33 odstotkov za nastanek raka na dojki. Ženske, ki tedensko konzumirajo 3-5 alkoholnih pijač, imajo 15 odstotkov večje tveganje za razvoj raka dojk. Prezgodnja prva menstruacija in poznejši nastop menopavze (vzrok hrana), kajenje, hormonsko nadomestno zdravljenje, obsevanje in drugo so faktorji, ki zelo pomembno, najpogosteje veliko bolj kot geni, vplivajo na nastanek in razvoj raka. Vse to so dejavniki, na katere lahko sami vplivamo.
Zanimivo bi bilo vedeti, kako premišljujejo tisti, ki s svojim življenjskimi slogom ustvarjajo visoko verjetnost, da bodo zboleli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo: sladkorno, boleznimi srca in ožilja, odpovedjo ledvic in druge. Zakaj ljudje nismo pripravljeni žrtvovati nekaj malega ugodja za velike koristi, odpovedati se nekaj trenutkom užitka pri kajenju, alkoholu, škodljivi hrani in svoje dolgoročne koristi in čas preživetja povečati za 30, 40, 70 ali več odstotkov. Za ilustracijo: pričakovana doba nekadilcev je za najmanj 8 let daljša od kadilske.

Nevarne napovedi

To, kar vzbuja skrb, je strokovna in medijska preusmeritev pozornosti na dejavnike, na katere nimamo vpliva. Razumevanje raka, kot biološke danosti, proti kateri pomaga le kirurgija in v prihodnosti genska manipulacija, je biološko nelogično in znanstveno nedokazano. Slavljenje pogumnih, ki so odkrili način, kako prehiteti raka, ima lahko katastrofalne posledice.
Uveljavljanje novega pojma “prehiteti raka”, kar pomeni odstranitev zdravih organov, ki bi lahko bili žarišče, ima neslutene posledice. Ali to pomeni, da bi morali vsem moškim po 80. letu starosti preventivno odstranjevali prostate, ker je verjetnost raka skoraj 100-odstotna? Raka na modih, maternici, jajčnikih, trebušni slinavki, ščitnici … lahko prehitimo z odstranitvijo organov! Ali si bomo zaradi slabih genov odstranjevali ledvice in hodili na dialize? Kaj pa naj naredijo tisti, ki jim grozi rak pljuč, kože, jeter …? 
Ali je novi trend posledica vpliva nove industrije – genetike, ki nastaja in se intenzivno bori za patente na tem področju. Obstajajo ideje, da bolezni ne bi več diagnosticirali po simptomih, ampak po genskem materialu. Morda ne bo več pomembno, kakšen krvni tlak imamo, zdravili ga bomo tudi, če je normalen, a bi po genskih predispozicijah lahko bil previsok. Prehiteti bolezen, pomeni “zdraviti” jo, ko še ne nastane. Morda bomo ob rojstvu deležni genskih reprogramiranj s patentiranim genskim materialom, če pa to ne uspe, bodo morda odstranjevali kritične organe. 
To ni boj za zdravje, to ni preprečevanje bolezni, to ni vabilo k zdravemu načinu življenja. To ne poudarja pomena skrbi za lastno zdravje, ampak pomeni nevarno zavajanje, da je vse v genih, da smo sami nemočni. 
Ali morda gre za monstruozen načrt spreminjanja zdravih ljudi v vseživljenjske kupce-bolnike. Ali bo sodobna medicina zamenjala gospodarja: mesto farmacevtske industrije bo prevzela genska industrija? Naša telesa so sodobni rudniki zlata in najbogatejše naftne vrtine, a le dokler so bolna, zdaj bodo vir bogatenja tudi, ko bodo zdrava. Bolezen ni več posel tisočletja, strah pred boleznijo in smrtjo prevzema primat. Nekoč se je z vero v nesmrtnost in pomoč boga bogatila le cerkev, zdaj to počne nova religija, ki prodaja vero v gensko znanost in pomoč belega boga. Le dovolj prestrašeni, pokorni, nevedni in ubogi moramo biti. Takšni smo najboljši kupci: od odpustkov do genskih analiz.

Uživajmo zdravo

Dejanja slavnih osebnosti, za katere se predpostavlja, da lahko kupijo vse in da so deležni najboljših zdravnikov in zdravil, imajo težo in so pogosto zlorabljena, ker se postavljajo kot vzgled. Upam, da dejanju gospe Jolie ne bodo sledile druge ženske.
Angelinino dejanje lahko sprejmemo kot odločitev človeka, ki odgovorno tehta med sedanjim ugodjem in koristmi v prihodnosti in se odloči za slednje. Enako je tehtal tudi Bill Clinton, a izbral je – zelenjavo. Samo z zelenjavo in sadjem je premagal resne težave s srcem in ožiljem, zaradi katerih je bil večkrat hospitaliziran in operiran. 
Znanstveno dokumentiranih primerov ozdravitve hudih bolezni in naravnega “prehitevanja” le s spremembo življenjskih navad, predvsem s hrano, je ogromno, kar ni medijsko atraktivno in nobenemu ne prinaša dobička. 
Po mnenju uglednega zdravnika dr. Johna McDougalla, ki je zdravil več kot tisoč žensk z rakom na dojkah, je bila ta odločitev sprejeta v agoniji in obupu. Pravi: “Upam, da si bo s to radikalno operacijo podaljšala življenje. Če bi bila moj pacient, bi jo odvračal od tega, ker sem prepričan, da je škoda veliko večja od koristi. Vsi bi morali imeti možnost, da najprej izkoristijo moč hrane, zasnovane na škrobu. Leta 1984 sem prvi opravil raziskavo, ki dokazuje prednosti zdrave prehrane za ženske z rakom na dojki. Od takrat je na desetine študij prišlo do enakih zaključkov. Obstajajo znanstveni dokazi, da mastektomija in lumpektomija ne podaljšujeta življenja nič več kot preprosta odstranitev rakaste tvorbe.”
Uživanje polnovredne različne zelenjave, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, veliko sadja, oreščkov in semen z omejenim vnosom maščob ob primerni telesni aktivnosti in veseljem do življenja je največ, kar lahko naredimo za svoje zdravje – tudi zdravje dojk.

Objavljeno v reviji 7DNI, 22.5.2012

Antibiotiki – koga ubijajo?

“Prihodnost človeštva je ogrožena, množično bomo umirali zaradi najmanjših ureznin, nedolžnih operacij, da o kužnih boleznih niti ne govorimo. Človeštvo se bo vrnilo v 19. stoletje.” Ta mračni scenarij se bo po napovedih glasnikov farmacevtske medicine uresničil, če ne bomo hitro odkrili novih antibiotikov, ki bodo uspešno pobijali bakterije, sovražnika številka ena. Ni več vprašanje, ali bodo sedanji antibiotiki postali neučinkoviti, vprašanje je le, kdaj se bo to zgodilo.
Zanašanje, da bomo lastno obrambno moč lahko nadomestili s kemikalijami iz laboratorija, je za človeštvo usodna zmota.

Antibiotiki so eden stebrov farmacevtske medicine. Če koga hitro vprašate, katero zdravilo zares ozdravi bolezen in je zgolj ne lajša, se bo najverjetneje spomnil le antibiotikov. Že desetletja svarijo pred njihovo nepotrebno in pretirano uporabo, ker očitno niso nevarni le bakterijam. Zdravniki bijejo plat zvona in pozivajo, da čim več denarja in kadrov usmerimo v iskanje novih zdravil. Trdijo, da je pomanjkanje denarja glavni razlog, da v zadnjih 20-ih letih ni bilo pomembnejšega napredka v borbi proti bakterijam. Vendar, podatki kažejo, da je denarja dovolj, le v pravih rokah ni. V vseh preteklih letih so farmacevtski velikani ustvarjali neznansko velike dobičke in so jih namenjali ustvarjanju novih dobičkov, namesto iskanju novih zdravil. Ne vem, zakaj bi bilo v prihodnosti drugače.
Spomnimo se, da “odkritje” obstoječih antibiotikov ni posledica vlaganja velikih količin denarja in sistematičnega znanstveno raziskovalnega dela v farmacevtskih podjetjih. Pomotoma je gospod Fleming pozabil zapreti petrijevke, v katere se je po naključju naselila plesen, nakar so “odkrili”, da ta plesen zavira rast bakterij. Penicilin so prvič uporabili marca leta 1942, torej pred 71 leti, množična proizvodnja pa se je začela šele pred 69 leti. Človeštvo je od nastanka do konca druge svetovne vojne živelo brez sintetičnih antibiotikov in je preživelo. V zgodovini človeštva so bili največji morilci prav ljudje, kar pa se tiče pobijanja, so bakterije nedolžni amaterji. 

Kdo je glavni sovražnik?

Bakterije so veliko starejši organizmi kot ljudje in skozi milijone let so razvile učinkovite mehanizme preživetja v različnih razmerah. Preživijo zelo visoke in nizke temperature, dolgo obdobje brez hrane in številne sovražnike, tudi antibiotike.
Bakterije so običajno enocelični organizmi, manjši od katerekoli naše celice, živijo pa v zemlji, vodi, zraku in v drugih živalih, tudi v človeku. Živijo najraje tam, kjer ni veliko kisika, kjer je vlaga, ugodna temperatura in seveda tudi dovolj hrane. Velika večina bakterij je koristna za ljudi, le nekatere so nevarne. Od približno 1500 opisanih vrst jih je le nekaj sto ljudem škodljivih. Bakterije so pomemben člen v prehranski verigi in brez njih ni življenja na tem planetu. Brez bakterij ne bi bilo presnove, brez njih mnogi organi in sistemi ne bi delovali. 
Pred nekaterimi okužbami se branimo s cepivi, ki naj bi preprečevala naselitev bakterij ali ustvarila odpornost proti njihovim izločkom (npr. tetanus), z nekaterimi bakterijami obračunavamo z antibiotiki. Pri antibiotikih, za razliko od cepljenja, znotraj stroke in znotraj laične javnosti ni velikih razhajanj. Stranski učinki antibiotikov so dobro raziskani in večinoma obvladljivi. Vsi vemo, da antibiotiki lahko povzročijo drisko, slabost, vrtoglavico, morda izpuščaje, alergije ipd. Najhujši stranski učinek je smrtno nevarni anafilaktični šok, a če je zdravnik pri roki, je redkokdaj zelo narobe. Vsi vemo, da ob uživanju antibiotikov moramo piti veliko tekočine in uživati veliko probiotikov, najbolje v obliki kakovostnih prehranskih dopolnil, sicer se zaradi premajhnega števila bakterij pojavita nepravilna prebava in presnova ter se povečajo glivične okužbe. Ob stiku z antibiotikom se bakterije branijo na različne načine: nekatere tvorijo kemikalije, ki uničujejo antibiotike, druge ustvarijo ščit in ne dovolijo antibiotiku, da vstopi, tretje antibiotika ne presnovijo, ampak ga preprosto izpljunejo ali ga spremenijo v nenevarno snov. Bakterije, ki tako ali drugače preživijo napad antibiotikov, svoj genski material, v katerem so navodila, kako se ubraniti pred antibiotiki, širijo naprej in bo vsaka naslednja kolonija bakterij zoper za antibiotik odporna. Vsako jemanje antibiotikov povečuje odpornost bakterij, če pa je jemanje pretirano in nepravilno, dobimo pretirano število odpornih bakterij. Po poročanju uglednega časnika Medical News Today je bilo v letu 2011 prodanih za 22 odstotkov več antibiotikov kot v letu 2005, za koliko odstotkov se je povečalo število odpornih bakterij, pa ne vemo.

Svinjska MRSA

Nimamo več samo svinjskih virusov, imamo tudi svinjsko bakterijo, tako imenovano Pig MRSA, ki se od živali prenaša na ljudi tudi z živalskimi izdelki. Bakterije gostijo vse živali. Živali, ki so namenjene za hrano ljudi, živijo v živalskih koncentracijskih taboriščih, ne vidijo ne sonca in ne trave, hranijo jih s hrano, ki se čim hitreje spreminja v meso in je pridelana z veliko pesticidov, insekticidov, umetnih gnojil, včasih vsebuje težke kovine in druge strupe. Zato, da živali hitro rastejo in da ne zbolijo, dobivajo veliko drugih kemikalij: hormonov, vitaminov, mineralov, cepiv … Živali ne jedo skoraj ničesar, kar bi naravno krepilo njihov obrambni mehanizem, živijo pa v okolju, ki ni zdravo. Posledica so pogoste bolezni in velika uporaba antibiotikov. Ocenjujejo, da se približno 80 odstotkov svetovne porabe antibiotikov uporabi v veterinarski medicini. Dejstvo je, da ti antibiotiki tako ali drugače končajo v zemlji, vodi ali zraku, torej tudi v človeku, in ustvarjajo odpornost bakterij na antibiotike. EWG ugotavlja, da je velik del mesa v ZDA okužen z bakterijami, odpornimi zoper antibiotike, natančneje: 69 odstotkov svinjskih zarebrnic, 55 odstotkov surove mlete govedine in 39 odstotkov surovega piščanca. Skrb za hitro rastoče in “zdrave” živali resno ogroža zdravje ljudi. Toda na živalskih farmah le izvršujejo naša naročila, proizvajajo le tisto, kar mi kupujemo. Občasno nas strašijo z epidemijami virusov ali bakterij in sprožajo številna ugibanja, od kod, kako, kdo… Vsepovsod prisotna logika dobička nas morda neupravičeno pripelje do obtoževanja tistih, ki imajo največje koristi od prodaje zdravil in cepiv.
A zdaj ne gre več za prodajanje strahu. Morda gre že zares. 

Vrnitev v predantibakterijske čase

Pred leti je bila bolnišnična bakterija MRSA strah in trepet. Odpornost MRSA zoper antibiotike je posledica pretirane uporabe in slabe higienske prakse v bolnišnicah, a s številnimi ukrepi naj bi bila nevarnost omejena. Ker se pri MRSA  nismo ničesar naučili, imamo novo lekcijo – vse več je bakterij, ki na navadne antibiotike ne reagirajo. Med njimi postaja vse bolj znana ESBL, tudi bolnišnična bakterija, mutirana vrsta E-colija. Nevarnost ESBL je v tem, da se nihče prav ne trudi, da bi omejil njeno širjenje oziroma je, vsaj tako se zdi, vsak trud jalov in se zato ESBL nekontrolirano širi. V primeru, ko v bolnišnici ugotovijo prisotnost ESBL, tega ne zdravijo, dokler ne začne delati očitne škode. Bolnikov, ki so okuženi z MRSA, ne odpuščajo iz bolnišnic in ne nastanijo v domove starejših, okuženi z ESBL pa se svobodno sprehajajo naokoli in lahko okužijo druge. 
Če strokovnjaki ocenjujejo, da je 10 odstotkov Evropejcev že okuženih, pomeni, da je to v Sloveniji 200.000, v Evropi pa 50 milijonov ljudi. Kako pa vemo, da ta številka ni še dvakrat višja, kako vemo, koliko novih okužb se zgodi vsak dan? Nobenih možnosti nimamo zdraviti tako velikega števila ljudi, jih izolirati, nadzirati. Vse, kar nam ostane, je izobraževanje medicinskega osebja, bolnikov in drugih ter spreminjanje pravil obnašanja. 
Ali bo ESBL postala bolj nevarna od MRSA in odporna proti vsem antibiotikom, ali bo mutirala v neko tretjo bakterijo, ki bo še bolj nevarna in bolj odporna. Možno je tudi, da zdravim posameznikom ESBL ne bo naredila prav nobene škode in bo telo samo obračunalo z njo. 

Življenje z bakterijami

Ali bomo zboleli zaradi okužb s patogenimi organizmi, je odvisno od razmerja moči med njihovo sposobnostjo preživetja in našo obrambno sposobnostjo. Zanašanje na to, da bomo lastno obrambno moč nadomestili s kemikalijami iz laboratorija, je za človeštvo usodna zmota. Vojne proti bakterijam ne moremo dobiti. Dejstvo je, da življenja brez mikroorganizmov ni, in dejstvo je, da zdrava človeška telesa brez večjih težav držijo vse mikroorganizme pod nadzorom, srečanje z njimi človekov obrambni sistem le ojača. Resnica je tudi ta, da svoja telesa pogosto onesposobimo za samoobrambo in tako postanejo mikrobom idealna hrana in mesto za uresničevanje svojega najmočnejšega biološkega nagona – nagona po razmnoževanju. Zaradi naravne selekcije preživijo najmočnejše bakterije, torej tiste, ki preživijo boj z antibiotiki. 
Morda smo pred izbiro: ali bomo čakali, da neki znanstvenik pozabi zapreti kakšno petrijevko ali pomotoma razbije epruveto in odkrije novi super antibiotik ali bomo sami naredili vse, kar znamo in zmoremo, da okrepimo svoje obrambne sposobnosti in da po nepotrebnem ne tvegamo okužb. 
Uživanje zdrave, z minerali in vitamini bogate rastlinske hrane, dovolj gibanja in sončenja, manj želja in več notranjega miru je nekaj, kar lahko počne vsak. Če k temu doda ustrezne higienske ukrepe in, kadar je to potrebno, zaščitne rokavice, kondome in razkužila, bo za svoje zdravje naredil veliko koristnega. 

Kako preživeti

Morda pa smo res nemočni.  Morda bomo jutri, vsi oslabljeni in nemočni, okuženi s kakšno superbakterijo in bomo živeli enako kot v obdobju pred iznajdbo antibiotikov. Preživeli bodo le tisti, ki bodo patogene premagali z lastno obrambo. Vse poteka po načrtu narave, po katerem preživijo predvsem tisti, ki se hitreje prilagajajo, ki so močnejši, hitrejši, odpornejši. Vsaka živa vrsta ima svoj načrt – morda imajo bakterije in virusi boljši načrt kot ljudje, ki so odtujeni od narave.
Naš načrt, enako kot njihov, mora temeljiti na krepitvi samoobrambnih sposobnosti, ki so lahko, le takrat, ko je to neizogibno, podprte s farmacevtsko medicino. Naša moč je v pametni in odgovorni skrbi zase. Neodgovorno in vztrajno prepuščanje vplivom prehranske in farmacevtske industrije in zanašanje, da nas bodo že ozdravili, je slab načrt za posameznika in za vse nas. Slepo zaupanje v moč farmacevtske medicine ne prispeva k zdravju.

Klopni meningoencefalitis

Medicinski klopi

Klopi prenašajo vsaj tri resne okužbe: boreliozo, erlihijo (humana granulocitna anaplazmoza) in klopni meningoencefalitis (KME), a o prvih dveh skoraj nihče ne piše, čeprav je zbolevnost za boreliozo v Sloveniji 50x pogostejša kot za KME! Najbrž zato, ker za te ni cepiva, za KME pa je. Zgodaj spomladi, ko klopi postanejo aktivni, farmacevtska industrija prek svojih distributerjev (zdravnikov, farmacevtov, državnih organov s področja zdravja) in mnogih nekritičnih medijev začne z ustrahovanjem pred klopi in ponujajo »edino učinkovito sredstvo proti KME – cepivo«. Tako se medicinska industrija pri-klopi na naš strah in naše denarnice.

Klopni meningoencefalitis

Klopni meningoencefalitis je bolezen, ki prizadene majhno število prebivalcev, umrljivost je tudi zelo nizka, a kljub temu na vsakem koraku, v vsakem mediju intenzivno priporočajo cepljenje, za nekatere poklice (npr. gozdarji, vojaki) pa je z zakonom predpisano. V Sloveniji je v zadnjih 10 letih (podatki od 2010 do 2019) v enem letu zbolelo najmanj 62 in največ 309 prebivalcev, povprečje je okrog 150, umrlo pa je 5 oseb – torej na leto 0,5 oseb. Stopnja umrljivosti je v Sloveniji 0,33 %, v svetu pa okrog 1 %.

Pri približno dveh tretjinah okuženih se bolezen ne razvije in se po okužbi razvijejo protitelesa, pri približno 10-ih odstotkih se bolezen razvije v zelo resno obliko, le izjemoma se bolezen konča s smrtjo. V javno dostopnih podatkih ni informacij o profilu okuženih (moški, ženska, starost, življenjski slog, prehrana in vsi drugi parametri, ki vplivajo na odpornost), prav tako ni podatkov o profilu umrlih (vsi prejšnji podatki in še dodatno: splošno zdravstveno stanje, pridružene bolezni…) in tudi ni podatkov o trajnih posledicah okužb.

Po nekaterih raziskavah se 30 do celo 50 % obolelih ne spomni, da bi imeli klopa, kar je sila nenavadno, saj je mesto ugriza zelo srbeče, pa tudi sitega klopa skoraj ne moreš ne videti. Kaj če za KME ne zbolevamo samo zardi okuženih klopov?

Tudi podatkov za daljše časovno obdobje, koliko okuženih je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo, v informacijah NIJZ ne najdemo. V znanstveni literaturi najdemo nekaj raziskav, kjer so ugotovili, da so cepljeni zbolevali za KME – v eni študiji je skoraj četrtina cepljenih po polnem ali delnem programu cepljenja je zbolela za KME in da je potek bolezni pri cepljenih hujši.

Zakaj se ti podatki sistematično ne zbirajo in redno ne objavljajo?

Lymska borelioza

Lymska borelioza je v Sloveniji povprečno 50 krat pogostejša klopna okužba od meningoencefalitisa: leta 2018 je bilo 7.559 primerov borelioze in 153 primerov klopnega meningoencefalitisa, kar je 49,4 krat več, a približno toliko krat manj o boreliozi pišejo in opozarjajo. Le zakaj? Koga še briga zdravje, pomembna so zdravila (cepiva).

Če je možnost, da zbolim za boreliozo skoraj 50 krat večja, bi moral vso skrb posvečati temu, da bi se zaščitil pred ugrizi klopov. Če se zaščitim pred ugrizom klopa, se hkrati zaščitim pred boreliozo in pred KME. Skrbniki za nacionalno zdravje bi morali delati na izobraževanju prebivalcev, kako se učinkovito zaščititi pred klopi in ne pred KME.
Zanimiv podatek bi bil, koliko okuženih za boreliozo je bilo cepljenih proti KME, a tega podatka ni mogoče najti. Namreč, cepljeni se počutijo bolj varni in zaščiteni in se najbrž manj pregledujejo, manj uporabljajo repelente, manj pazijo na primerna oblačila in druge načine zaščite.

Učinkovitost cepiv proti KME

Namesto fraz “cepljeni prebivalci praviloma ne obolevajo” in “cepljenje je varno in učinkovito” bi nam posredovali izsledke kakovostnih neodvisnih študij o učinkovitosti zaščite: ali cepivo zagotavlja zaščito v 90, 80, 70-ih odstotkih ali manj. Proizvajalci sicer priznajo, da »kot vsa cepiva tudi to cepivo morda ne bo zagotovilo popolne zaščite pri vseh cepljenih ljudeh.« To natančno pomeni, da nimamo nobene garancije, da nas cepivo ščiti in da smo o tem bili seznanjeni, sami prevzeli tveganje in da nihče ni odgovoren za morebitno nedelovanje cepiva.

Tako kot pri drugih cepivih tudi pri cepivu proti KME učinkovitost ugotavljajo s številom protiteles, ki se po cepljenju ustvarijo v telesu, čeprav ne obstaja noben materialni dokaz, da sama prisotnost protiteles zagotavlja zaščito. Po prebolevanju kužnih bolezni preboleli ustvari trajno zaščito, z umetno vnesenimi protitelesi pa takšne zaščite ni. Drugi dokaz je epidemiološko opazovanje. Če se po cepljenju zbolevnost v populaciji zmanjša, potem to pripišejo učinkovitosti cepiv, če pa se ne spremeni, potem trdijo, da so cepiva vseeno učinkovita, krivi pa so drugi dejavniki. Tako Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in mediji navajajo, kako se je po povečanju precepljenosti v Avstriji zbolevnost pomembno zmanjšala, zamolčijo pa podatek, da se na Švedskem to ni zgodilo. Tudi podatek, da ob enaki precepljenosti v enem letu pri nas zboli 60, v drugem pa 300 oseb (5 krat več) govori o tem, kako je zbolevnost neodvisna od precepljenosti.

To je dokaz, da epidemiološka opazovanja in precepljenost niso dokaz. O tem sem obširneje pisal tukaj: Občudujem virus ošpic ali Prevare s precepljenostjo.

Torej, trditve o 95 do 100 % zaščiti niso zanesljive. Če mislite, da so cepili 100 oseb, potem jih vse okužili in ugotovili, da je zbolelo le 5 oseb, 95 pa je bilo zaradi cepiva zaščitenih, potem se krepko motite. Od česa še je odvisno ali bomo zboleli ali ne, nihče resno ne raziskuje in nas o tem ne obvešča. NIJZ na svoji spletni strani navaja: »Cepljenje je najbolj učinkovit ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom.« Je to vse kar znajo in zmorejo?

Čas trajanja zaščite

Koliko časa bi nas naj ščitila cepiva? Proizvajalci navajajo, da »zaščita tudi ne traja vse življenje«. Nikjer ni natančnega podatka, koliko časa bi nas cepivo ščitilo, če nas sploh ščiti. Zakaj ga ni? Ker ne vedo! Proizvajalci sicer navajajo, da cepivo ščiti npr. do tri leta, a kaj to konkretno za posameznika pomeni, ne ve nihče. Kaj če cepivo ščiti eno leto, dve leti … vse to je do »tri leta«. Ali bomo zaradi občutka, da smo zaščiteni s cepivom manj skrbeli za druge oblike zaščite? Poživitveni odmerki so potrebni vsakih 3 do 5 let. Kako naj posameznik ve, koliko časa traja zaščita pri njem. Ne more vedeti, zato je racionalno, če se cepijo vsaka tri leta.
Nobene garancije proizvajalca ni – niti za stopnjo zaščite niti za čas zaščite.

Varnost cepiv

NIJZ navaja, da so »po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu neželeni učinki večinoma blagi in redki. Največkrat se pojavijo utrujenost, glavobol, slabost, bolečine v mišicah in sklepih in reakcija na mestu cepljenja (npr. bolečina). Gre za prehodne reakcije, ki hitro minejo. Resni neželeni učinki so izjemno redki.« To je vse. NIJZ ne navaja, kateri so to resni učinki in koliko so pogosti. Zakaj institucija, ki bi naj skrbela za javno zdravje teh podatkov ne navaja?

Proizvajalci ne smejo prikrivati stranskih učinkov, ki so bili dokazani, zato jih v navodilih morajo navajati.

Najprej opozarjajo na alergijske reakcije cepiv: »Med simptome resnih alergijskih reakcij sodijo: • otekanje ustnic, ust in žrela (kar lahko povzroči težave pri požiranju ali dihanju), • izpuščaj in otekanje dlani, stopal in gležnjev, • nezavest zaradi padca krvnega tlaka. Ti znaki ali simptomi se običajno pojavijo zelo hitro po prejemu injekcije, ko je oseba še na kliniki ali v zdravnikovi ambulanti. Če pa se kateri od teh simptomov pojavi, ko ste že zapustili mesto prejema injekcije, morate TAKOJ obiskati zdravnika.«

O neželenih učinkih proizvajalec navaja:

»Poročali so o naslednjih neželenih učinkih:
Zelo pogosti (pojavijo se lahko pri več kot 1 od 10 oseb): • bolečina na mestu injiciranja.
Pogosti (pojavijo se lahko pri največ 1 od 10 oseb): • glavoboli, • občutek siljenja na bruhanje, • bolečine v mišicah in sklepih, • občutek utrujenosti ali slabo počutje.
Občasni (pojavijo se lahko pri največ 1 od 100 oseb): • otekanje bezgavk, • bruhanje, • povišana telesna temperatura, • podplutba na mestu injiciranja.
Redki (pojavijo se lahko pri največ 1 od 1.000 oseb): • alergijske reakcije, • zaspanost, • potovalna slabost, • driska, • bolečine v trebuhu, • pordelost, tkivna zatrdlina, oteklina, srbenje, mravljinci in občutek toplote na mestu injiciranja.
Poročali so tudi o naslednjih dodatnih neželenih učinkih iz obdobja trženja, ki so se pojavljali redko: • herpes zoster oz. pasovec, • sproženje avtoimunskih bolezni, npr. multiple skleroze, • alergijske reakcije, • nevrološke bolezni, kot so encefalomielitis, vnetje hrbtenjače (mielitis, transverzni mielitis), • bolezen, ki se kaže kot oslabelost mišic, nenormalna občutenja, mravljinčenje v rokah, nogah in zgornjem delu telesa (Guillain-Barréjev sindrom), • vnetje možganov, epileptični napadi, vnetje možganskih ovojnic (plasti, ki ovijajo možgane), • znaki draženja možganskih ovojnic, na primer bolečina in otrdelost vratu, • nevrološki simptomi, kot so paraliza obraznega živca, paraliza, vnetje živcev, nenormalno ali zmanjšano občutenje, na primer pojav mravljincev ali odrevenelosti, zbadajoče ali utripajoče bolečine vzdolž enega ali več živcev, vnetje vidnega živca, • občutek omotičnosti, • motnje ali okvara vida, večja občutljivost na svetlobo, očesne bolečine, • zvenenje v ušesih, • hitro bitje srca, • zasoplost, • kožne reakcije (izpuščaj in/ali srbeča koža), dermatitis, pordelost kože, povečano potenje, vnetje kože, • bolečine v hrbtu, otekanje sklepov, bolečine v vratu, okorelost sklepov, mišic in vratu, bolečine v rokah in nogah, • mrzlica, gripi podobna bolezen, šibkost, edem, nestabilna hoja, kopičenje tekočine pod kožo, • sklepne bolečine na mestu injiciranja, nastanek vozlička in vnetja na mestu injiciranja.«
A seznam ni dokončen. Kot sem opozoril, večina škodljivih stranskih posledic se ugotovi v času, ko je cepivo že v uporabi. Nekatere stranske učinke bodo šele ugotovili. Zato proizvajalec opozarja, da je treba zdravniku sporočiti »tudi, če opazite neželene učinke, ki niso navedeni v tem navodilu.«

Torej vsi negativni učinki niso znani. Udeleženi smo v eksperimentu, v katerem bodo morda ugotovili še kakšno negativno posledico. Proizvajalec prizna, da »učinek cepiva med nosečnostjo in dojenjem ni znan.« Ali je učinek cepiva raziskan pri osebah, ki imajo druge bolezni, jemljejo zdravila, imajo genske predispozicije za določene bolezni in je tako agresiven vdor v imunski sistem sprožilec? Z gotovostjo trdim, da teh raziskav ni, kajti če bi bile, bi se vsi proizvajalci in njihovi distributerji s temi ugotovitvami zelo hvalili.

Kljub vztrajnemu iskanju nisem zasledil niti ene študije o kumulativnem učinku cepiv na imunski ali živčni sistem, na nastanek in potek številnih avtoimunskih in drugih kroničnih bolezni, čeprav je treba cepljenje velikokrat ponoviti. Osnovno cepljenje se namreč sestoji iz treh odmerkov cepiva, za vzdrževanje pa so potrebni poživitveni odmerki na 3 do 5 let po cepljenju. Če cepimo petletnega otroka, bi za dobro zaščito pod sedanjimi pogoji do starosti 80 let prejel približno 20 odmerkov cepiva.

Kot ste lahko prebrali, so bili resni stranski učinki ugotovljeni v obdobju trženja, torej po tistem, ko so regulatorni organi ugotovili, da je »cepivo varno in učinkovito« ter izdali dovoljenje za promet. To je priznanje in dokaz, da cepiva pred uporabo niso bila dovolj dobro preverjena, da njihova varna uporaba ni bila dokazana in da so bili vsi cepljeni neprostovoljno udeleženi v farmacevtskem eksperimentu, v katerem so ugotavljali učinkovitost in varnost cepiv. O tem, da so bili poskusni zajčki, cepljeni niso bili obveščeni, niso dobili plačila in tudi ne odškodnine, če so jih cepiva poškodovala.
Po nekaterih raziskavah cepivo povzroči 1,9 hudih stranskih učinkov na 100.000 odmerkov. NIJZ navaja, da se v Sloveniji redno cepi 7,3 % prebivalstva, letno v Slovenji porabimo okrog 100.000 odmerkov cepiv.

Protizakonito delovanje proizvajalcev cepiv

Z zakonom je prepovedano reklamiranje zdravil, kamor sodijo tudi cepiva. Neposredna kršitev zakonske prepovedi oglaševanja zdravil je na npr. spletni strani www.sos-klop.si, kjer Pfizer straši pred klopi in seveda ponuja cepivo, kot najučinkovitejših ukrepov zaščite pred klopnim meningoencefalitisom. Reklamiranje bolezni in cepiva je prisotno tudi v televizijskih reklamah, v katerih vabijo na ogled omenjene spletne strani. Če imamo na tržišču omejeno število različnih cepiv (npr. 1 ali 2) je vsako strašenje z boleznijo, ki jo lahko preprečimo samo s cepivi, neposredna reklama za cepivo.

Zaključek

Pri cepivih in drugih zdravilih smo navajeni besedne zveze »varno in učinkovito«. Tudi v primeru cepiva proti KME smo videli, da cepivo ni dokazano varno in dokazano učinkovito, ampak da je pogojno varno in nedokazano učinkovito. Razumem, da je povsod neko tveganje, težava je pri tem, da si ne moremo izračunati niti tveganja niti koristi.
Če zaščito pred boleznimi, ki jih prenašajo klopi, gledamo skozi koristnost in neškodljivost ukrepov, potem ugotovimo, da je veliko koristneje redno se pregledovati, uporabljati svetla, gladka oblačila, uporabljati repelente in druge načine odganjanja klopov in se tako zaščititi proti vsem boleznim, ki jih prenašajo klopi brez najmanjšega tveganja, da bi kaj škodljivega naredili za svoje zdravje.

Cepljenj proti KME, tudi če bi bilo učinkovito in varno, ne ščiti 100% in se je zato treba redno pregledovati in uporabljati vse načine zaščite, predvsem zaradi 50 krat pogostejše in zelo hude borelioze. Ali je zaradi morebitne dodatne delne zaščite samo proti KME vredno tvegati s cepivi, naj vsak oceni sam.
Kot posameznik nimam pravih informacij (niti približne predstave) o stopnji lastne ogroženosti, nimam zanesljivega podatka, v kakšni meri me cepiva ščitijo ter za koliko časa in mi niso znana vsa zdravstvena tveganja cepljenja. Prav bi bilo, da bi se odločal na podlagi verodostojnih podatkov in ne na podlagi reklamne kampanje prodajalcev cepiv in njihovih distributerjev ali na podlagi zaupanja v zdravnike, katerih informacije prihajajo iz marketinških oddelkov farmacevtskih tovarn.
Vsak naj se odloča po svoje, vsi pa moramo zahtevati poštene, objektivne, celovite informacije. Šele takrat smo lahko odločevalci in ne verniki.

Objavljeno maja 2013, posodobljeno maja 2020

Cepiti se ali umreti

Cepiva veljajo za velik ponos sodobne medicine, medicinski čudež in eno največjih odkritij na področju skrbi za zdravje, kljub temu da so postopek vakcinacije uporabljali že pred tisoči let. Zaradi cepiv naj bi končno premagali mnoge nalezljive bolezni in tako rešili milijone življenj. Kaj pa, če so te bolezni skoraj izginile še pred cepljenjem? Cepiva so hkrati največja dogma farmacevtske medicine, o resničnosti katere se ne sme niti podvomiti. Zakaj le?

Politična in medicinska oblast zatrjujeta, da je cepljenje nujen in upravičen ukrep, ki ga morajo, če je treba, tudi prisilno izvajati, da zagotovijo zdravstveno varnost skupnosti. Zagotavljajo hkrati, da so cepiva varna in neškodljiva, redki in občasni stranski pojavi so pač cena, ki jo s svojim zdravjem in življenjem plača kakšen posameznik, da bi bili zaščiteni vsi drugi.

Inštitut za varovanje zdravja RS je nekoč zapisal: “Le malokateri poseg v medicini je kronan s tako velikimi uspehi kot cepljenje, saj sta se zaradi njega zelo zmanjšali obolevnost in smrtnost zaradi mnogih nalezljivih bolezni. Številne epidemije, na primer črnih koz, kuge, tuberkuloze, davice, otroške paralize, ki so zaznamovale zgodovino in vplivale na razvoj človeštva, nas spomnijo na pomen obvladovanja nalezljivih bolezni s cepljenjem. Pred uvedbo cepljenja so otroci množično zbolevali in umirali za nalezljivimi boleznimi, temu pa se danes lahko izognemo že s preprostim obiskom v ambulanti. Milijoni otrok po svetu so zato bolj zdravi in varni pred okužbami z različnimi nevarnimi nalezljivimi boleznimi.”

Z nenehnim ponavljanjem istih trditev (mantra) v vseh državah, so dosegli, da se pravzaprav nihče več ne sprašuje po dokazih o učinkovitosti in s tem tudi ne o potrebnosti cepljenja. To je postala medicinska dogma in vsi tisti, ki imajo glede tega kakršnekoli pomisleke, so označeni kot ljudje, ki ogrožajo zdravje mnogih in težko pridobljeno kolektivno in osebno imunost. V najboljšem primeru so označeni kot paraziti, ki bi brez lastnega tveganja, participirali pri kolektivni imunizaciji. V javnosti se ob veliki podpori medijev ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki naj bi bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani, in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. Treba je opozoriti, da niso redki znanstveniki in zdravniki, ki z obilico dokazov trdijo drugače, a jih nihče ne jemlje resno: nekateri so končali na sodišču, drugi so doživeli osebno in poklicno degradacijo, kritični intelektualci in zaskrbljeni državljani pa naj ne bi smeli ničesar reči, ker smo medicinski laiki in smo lahko le nemočni pacienti. 

Cepiva niso izkoreninila bolezni

Za sedanje razumevanje pomena cepiv je treba ponovno pogledati podatke o domnevnem izkoreninjanju nalezljivih bolezni z uvedbo obveznega cepljenja. Natančen pregled javno dostopnih statističnih podatkov, katerih verodostojnosti nihče ni oporekal, v treh velikih državah, ki so vodile natančno statistiko, Anglija in Wales, Združene države Amerike in Avstralija, kaže, da uvedba cepljenja ni bistveno, po nekaterih avtorjih sploh nič prispevala k zmanjšanju stopnje obolevnosti ali umrljivosti. Že pred uvedbo obveznega množičnega cepljenja se je umrljivost v teh državah zmanjšala zaradi tuberkuloze dihal za 61 do 77 odstotkov, davice za 65 do 96 odstotkov, oslovskega kašlja za 86 do 94 odstotkov, tetanusa za 80 do 90 odstotkov, otroške paralize za 88 do 89 odstotkov, ošpic za več kot 98 odstotkov, zaradi rdečk in mumpsa pa za 97 odstotkov. Umrljivost v Angliji zaradi hepatitisa B se je po uvedbi cepljenja celo za malenkost dvignila.
Kako lahko na podlagi teh podatkov še trdimo, da se predvsem cepljenju lahko zahvalimo, ker množično ne umiramo, in da smo dosegli sedanji družbeni razvoj. Mnogi znanstveniki (ne laiki) trdijo, da tudi nadaljnji upad umrljivosti ni zasluga cepljenja, temveč izboljšanja higienskih razmer in življenjskega standarda, predvsem prehrane.
Pravico imamo vedeti, na katerih dokazih so sprejeti predpisi o obveznem cepljenju in ali bi takratni dokazi prenesli ponovne preizkuse po sedanjih standardih testiranja. Če obstajajo verodostojne randomizirane, dvojno slepe študije o učinkovitosti številnih cepiv, zakaj niso javno objavljene vse podrobnosti: kdo je naročnik, plačnik in dizajner raziskave, kdo so raziskovalci, na kakšnem vzorcu je bila raziskava opravljena, kakšni so celoviti izidi … Ali bomo kdaj izvedeli, ali je pred leti v Bosni zaradi cepljenja umrlo nekaj sto ali celo dva tisoč dojenčkov kot trdijo drugi. Zakaj so nekatera cepiva v nekaterih državah prepovedana, v drugih odobrena? Zakaj je v nekaterih državah cepljenje obvezno, v drugih pa ni? Kako je z imunizacijo dojenčkov z mlekom mater, ki niso prebolele nobenih bolezni in so bile cepljene?

Cepljenje proti HPV

Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV (humanega papiloma virusa), vsaj 12 jih je, ki veljajo za visoko rizične, ki lahko povzročijo spremembe celic materničnega vratu, ki v redkih primerih pripeljejo do vznika raka na materničnem vratu, cepiva pa naj bi ščitila pred dvema ali pred štirimi genotipi.
Trdijo, da se vsaj polovica spolno aktivnih oseb okuži s HPV in v 90 odstotkih okužba po 8 do 12 mesecih spontano mine, pri 10 odstotkih pa se lahko razvije trajna okužba s HPV, pri teh je tveganje za razvoj hujših predrakavih sprememb in raka materničnega vratu večje. Torej od 100 deklic le pri petih obstaja možnost trajne okužbe in pri nekaterih obstaja tveganje. A za rakom na materničnem vratu najpogosteje zbolevajo ženske med 34. in 49. letom, imunizacija devetletnih deklic s cepivom traja nedokazljivih največ 9 let. Na 100.000 žensk jih zboli za rakom na materničnem vratu manj kot deset! Torej je karcinom materničnega vratu majhen medicinski problem, ki se ga da uspešneje premagovati s preventivo in tudi z zdravljenjem, kot pa za zdaj z neobveznim in brezplačnim (plačujemo pravzaprav vsi) cepljenjem, kar morda dodatno opogumi deklice za zgodnje spolne odnose, misleč, da so varne, kar posledično poveča tveganje nosečnosti, jemanja kontracepcijskih tablet itd.

Cepljenje in gripe

Ob izbruhu sezonske gripe epidemičnih razsežnosti v Angliji in ZDA na začetku tega leta so uradno sporočili iz Centra za nadzor in preprečevanje bolezni v ZDA, da je “letošnje cepivo proti gripi učinkovito v 62 odstotkih”, kar pomeni, da so od 10 cepljenih štirje neimuni, vseh 10 pa je bilo izpostavljenih zdravstvenemu tveganju zaradi cepljenja. To štejejo kot “zmeren učinek” in je primerljiv z učinkovitostjo prejšnjih cepiv, ki se giblje med 50 in 70 odstotki. Na podlagi katerih in kako oblikovanih raziskav so ugotovili, da cepiva nudijo zaščito v 62 odstotkih, nam ni znano. 
Za še en podatek smo prikrajšani: koliko obolelih in umrlih zaradi nalezljivih bolezni je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo? 
Farmacevtka industrija ni zaupanja vredna. V številnih sodnih procesih proti vsem farmacevtskim velikanom jih državni tožilci in posamezniki najpogosteje obtožujejo zavajanja o učinkovitosti zdravil (cepiva imajo status zdravila), podkupovanja zdravnikov, korupcije, prikrivanja stranskih učinkov, neetičnosti, manipuliranja s podatki, prepovedanega ali zavajajočega oglaševanja, goljufivih metod trženja ipd. Ob “epidemiji” svinjske gripe so vse države kupovale in uporabljale cepiva, za katera proizvajalci niso hoteli prevzeti nikakršne odgovornosti, in so tako priznali, da so dali na tržišče nekaj, kar bo morda pomagalo ali ne pomagalo, škodovalo ali pa ne bo škodovalo … Ali je enako z drugimi cepivi? Kdo ve, zakaj smo po vsem svetu ob napovedanih epidemijah plačali milijarde evrov?
Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthonyja Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: “Ni dokazov, da katerokoli doslej proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo.”

Pravica do (samo)odločbe

Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da cepljenje ne zagotavlja zadostne ne osebne in ne kolektivne imunosti, je pa lahko nevarno in škodljivo.
Vsaka generacija staršev ima pravico do izvirnih podatkov o raziskavah in ni dolžna organu, ki je dovolil promet s cepivom, brezpogojno verjeti. Na spletnih straneh Instituta za varovanje zdravja je veliko napisanega v korist cepljenja, narisan je celo graf, da se je število obolelih zaradi ošpic v Sloveniji po uvedbi dvojnega cepljenja približalo ničli, in navajajo, da je podobno z drugimi boleznimi. Je res? Vsi argumentirani pomisleki o upravičenosti cepljenja so zapisani zgolj v obliki vprašanj; češ, radovedni in neuki sprašujejo, stroka pa odgovarja. Niso prikazani grafi, kaj se je dogajalo v državah, ki niso imele obveznega cepljenja, in niso navedeni podatki o učinkovitosti cepljenja v Angliji, ZDA in Avstraliji. Je že res, da so se v nekaterih državah ponovno pojavile nekatere nalezljive bolezni, ko se je zmanjšala precepljenost prebivalstva, je pa tudi res, da so se pojavile tudi v državah, kjer je bila precepljenost višja od predpostavljenih 95 odstotkov, kar naj bi zagotavljalo kolektivno zaščito, a o teh primerih nismo obveščeni. 

Svojega telesa gospodar

O cepljenju ne sme odločati zgolj farmacevtska medicina. Cepiti ali ne cepiti, sprejeti takšna ali drugačna tveganja moramo sprejeti kot zrela in odgovorna družbena skupnost in vsak posameznik zase. Sodobna medicina počasi spoznava, da je nujno uveljavljati personalizacijo zdravil in postopkov zdravljenja, pri cepljenju pa vztraja pri neselektivnem, množičnem pristopu. Že doseženi državljanski in demokratični standardi so v nasprotju s prisilnim in globalnim posegom v najobčutljivejši sistem naših teles, v naš imunski sistem. Preveč je nejasnosti, dvomov, nepreglednosti in pomislekov znanstvenikov in strokovnjakov, da bi se medicinska oblast lahko kar naprej sklicevala na višje nacionalne interese in ne postregla s prepričljivimi dokazi. Nisem vnaprejšnji nasprotnik cepljenja in nikogar ne nagovarjam proti cepljenju, poudarjam pa pravico vseh, da sprejemamo odločitve na podlagi verodostojnih in poštenih podatkov. Dokaze hočemo, ne pa zgolj farmacevtske mantre.

(Članek je bil objavljen v reviji 7DNI. Nekatere komentarje spletnih bralcev sem prenesel na blog)

Dan zdravja in dnevi bolezni

V nedeljo je bil svetovni dan zdravja. Vsaka bolezen ima svoj dan in teh dni je veliko, zdravje pa ima samo en svetovni dan. To pove, kako smo usmerjeni k boleznim in k bolnim. Za zdravega človeka sploh nimamo samostalnika. Logično bi bilo, da je bolan človek bolnik, zdrav človek pa zdravnik. A ta beseda je že rezervirana za tiste, ki skrbijo za bolnike, in je zdravnik pogosto tudi bolnik. Zaradi obsedenosti z boleznimi, in ne z zdravjem, ob svetovnem dnevu zdravja skoraj brez izjeme pišejo in govorijo o tem, koliko zdravnikov imamo in koliko jih potrebujemo, koliko denarja primanjkuje v zdravstvu, kako dolge so čakalne vrste, kako smo vsak dan bolj bolni, le o zdravju se bore malo govori.

Obstoječi zdravstveni sistem resno ogroža naše zdravje: ob pravi epidemiji zdravljenja smo vse bolj bolni. Medicinsko terapijska manija je zajela vse – vse je treba zdraviti, od spočetja do preprečevanja spočetja, od poroda do splava, komaj rojene je treba cepiti, zdraviti bolečino, žalost, utrujenost, evforičnost, slabo počutje, vse in vsakogar je treba zdraviti vse do zdravljenja umiranja, čemur rečemo podaljševanje življenja. Zdravijo vse, ne glede na posledice za zdravje. Sodobna medicina je ustvarila odvisnost od zdravljenja in ustvarja invalidne osebe, ki postajajo nezmožni odgovorno sami skrbeti za svoje zdravje. Premik od bolnika k bolezni je povzročil, da je bolezen postala surovina medicinsko-farmacevtske industrije, ki stremi po dobičku. Ekonomika zdravja upošteva le stroške uradnega zdravljenja, a podatki kažejo, da za večino porabljenega denarja ne dobimo zdravja, ostanek denarja pa trošimo za popravljanje stranskih in neželenih posledic zdravljenja. Zdravljenje in nezdrav življenjski slog v zdravem okolju je ustavna pravica, ki jo lahko uresničimo, ko in če pridemo na vrsto. Biti zdravljenec in ne biti zdrav je ustavna pravica. Zato moramo sami skrbeti za svoje zdravje, za vse druge je naša bolezen le dober posel.

Posledice uradnih prehranskih smernic, ki bi državljanom zagotavljale zdrav način prehranjevanja, so nenehno naraščanje bolezni, ki so skoraj izključno posledica škodljive prehrane (sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, osteoporoza, zvišan krvni tlak, rak, bolezni ledvic …). Prehranska industrija nam ponuja hrano, za katero trdi, da je varna in dobra za naše zdravje. Prehranske navade določajo dizajn zapakirane hrane, cena, višina popusta in število točk zvestobe. Državni organi, ki jih plačujemo, da nas obvarujejo pred številnimi prevaranti in nam zagotovijo zdrave življenjske razmere in zdravo hrano, so nas izdali. Ne morejo nam zagotoviti niti varne hrane, kaj šele zdravo. Ne štejejo njihovi napori in njihove želje; štejejo neusmiljeni podatki, da smo vsak dan manj zdravi.

Kaj pa je zdravje? Kdo je zdrav? Z vidika medicine je zdravje odsotnost bolezni. Za farmacevta bi bil zdrav tisti, ki ne potrebuje zdravil. Kakšen mistik bi odgovoril, da je zdravje zgolj stanje duha. Morda bi modrec trdil, da so vsi ljudje hkrati zdravi in bolni, vprašanje je le, kaj prevladuje. Zdravje posameznika in vseh ni odvisno od zdravil in zdravljenja, odvisno je od zdravih bivalnih okolij, zdrave hrane in vode, zdravih delovnih mest, medsebojne pomoči in odgovorne skrbi za svoje zdravje in svojo srečo. Tega nam nihče ne bo podaril. Ko nam to kdo ponuja, vemo, da bomo vse to drago plačali.

Poveličujmo in slavimo svoje sposobnosti samoozdravitve! Občudujmo svoje telo, svojega notranjega zdravilca, zdravnika in farmacevta, ki nas je edini doslej neštetokrat ozdravil. Pomagajmo mu, da bo to učinkovito, zastonj in brez stranskih učinkov počel tudi v prihodnosti. Živimo zdravo in v sožitju sami s seboj, z drugimi ter z naravo! Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, ampak tudi občutek sreče in notranjega miru, polnosti življenja, občutka koristnosti, napredovanja in razvoja ob sočutju do vseh. Zdravi so tisti, ki se ne bojijo ne zdravja, ne bolezni, ne življenja in ne smrti. Imamo vse, ko ne potrebujemo veliko; mirni smo, ko sprejmemo sami sebe in druge; napredujemo, ko pomagamo drugim; srečo najdemo, ko jo nehamo iskati.

Slavimo zdravje!

Ta igrica je tako težka, da je le za punce!

Ko je sin bil še majhen, sva se igrala različne igre, med njimi tudi takšne – po moško tekmovalne, z veliko gibanja, skakanja, kričanja… Nekega dne sem predlagal, da bi se igrala težko, najtežjo igrico. Tekmovala bova v tem, kdo bo dalj časa sedel popolnoma nepremično. Čeprav te začne nekje srbeti, se ti morda muha usede na nos, postaneš naenkrat žejen ali pa moraš na stranišče, se ne smeš premakniti – kakršen koli gib ali zvok pomeni, da si izgubil. 
Ko je sin uspešno odigral nekajminutno, zanj resnično najtežjo igrico, in spoznal vso njeno zahtevnost, se je ves vzhičen pohvalil: “Mama, naučil sem se super težko igrico, ki je tako težka, da je samo za fante. To sploh ni za punce!”
Mama mu je resno ugovarjala.

Sinu seveda nisem razlagal, zakaj je v življenju važno, da imamo kontrolo nad svojim telesom, mislimi, čustvi in dejanji. Minila so leta, sin spoznava kako je koristno samonadzor razširiti še na druga področja in da je to težje, kot si je predstavljal, a ga vztrajno širi. Nadzor nad omejenim številom mišic je bila lahka igrica.

Ne gre za zatiranje, tlačenje ali neizkazovanje čustev ali želja in ne gre za racionalno (robotsko) obnašanje, odločanje ali ravnanje. Gre za samonadzor v smislu samovzgoje zaradi česar se tako pomembno razlikujemo od živali; za samovzgojo, zaradi katere smo strpni in spoštljivi do drugih, razumevajoči in sočutni, skratka smo ljudje. Čustva brez kontrole (raz)uma so lahko pogubna in želje uničevalne na osebni, nacionalni ali državni ravni: sovraštvo, umor, nacionalizem, fašizem… 

Pri samonadzoru so ženske vrhunske mojstrice. Koliko ljubezni znajo pokazati in hkrati prikriti, kako zmorejo ljubiti in sprejeti tudi tisto in tistega, kar bi rade spremenile, koliko strahov neizreči (ali izreči kot ljubečo skrb), koliko jeze spremeniti v razumevanje, kolikim (nepomembnim) željam in sanjam se odreči. 
Moški smo za lahke igrice: ko smo jezni preklinjamo, udarjamo in razbijamo, ko sovražimo zmerjamo, tepemo in ubijamo, ko si nekaj strastno želimo krademo, posiljujemo, lažemo. Ker je ta svet svet moških, je takšen, kot je. Življenje je znosno, ker je v vsakem moškem nekaj ženskega in v vsaki ženski nekaj moškega. In tudi zato, ker mnogo stvari moški počnemo zaradi žensk, a te nam znajo postavljati meje.

Eno najpomembnejših spoznanj je, da lahko nadziramo le eno bitje na tem svetu, to smo mi sami. Ena najpomembnejših nalog je, da se trudimo (samovzgajamo), da smo vsak dan boljši človek ter da se naučimo sprejemati drugačne. Želja, da bi nadzirali druge vodi v nenehno poglabljajoče se konflikte. Tisočletja znane modrosti so enako aktualne: spremeni sebe in spremenil boš cel svet; bodi sprememba, ki jo hočeš videti pri drugih. Največ, kar lahko naredimo je, da se do drugih ljudi obnašamo tako, kot da so že takšni, kot mi želimo, da so. 

Zares težke igrice zmorejo samo ženske. Ženske se vsak dan sprašujejo, kaj bodo dobrega naredile za druge ljudi, za svojo družino. Tudi moški bi se morali vsak dan (in ne le osmega marca) vprašati, kaj bomo danes dobrega naredili za svoje ženske. 

Vsak dan bi bil lepši dan.

Maribor, 8. marec 2013

Sodišče za prehranske zločine

Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo samooklicani nutricionisti, prehranski guruji, avtorji škodljivih diet in tudi »uradni« strokovnjaki povzročajo državljanom z napačnimi nasveti o prehranjevanju.

Dosegli so to, kar so hoteli: vsak lahko p(r)odaja svojo resnico. Vse je zdravo in vse ni zdravo, vsak ima prav in nihče nima prav, kot da je razlikovanje med zdravo in nezdravo hrano stvar okusa ali ideološkega prepričanja. Tisočkrat ponovljeno neresnico sprejemamo kot resnico in za njo več ne zahtevamo dokazov. Preprosto »vemo«, da tako jè in nismo pripravljeni niti pomisliti, da svojih prepričanj nikoli nismo oblikovali na podlagi dejanskih argumentov, dokazov ali lastnega premisleka. Preprosto verjeli smo in verjamemo tudi zdaj in nikoli nismo preverjali ali je res ali ni res.
Tako funkcionirajo navadni ljudje in tako funkcionirajo tudi strokovnjaki.

Ker prepričanja pogosto niso posledica lastnega premisleka ali seznanitve z dejstvi, dokaze, ki bi lahko privedli do spremembe prepričanja, odločno odklanjamo in vztrajamo pri tistem, kar »vemo« čeprav ne vemo, zakaj in kako vemo.

Obstaja nešteto dokazov, da z beljakovinami prebogata hrana ni zdrava. Evropska agencija za varno hrano priporoča za odrasle osebe 0,83 gramov beljakovin na kilogram lastne teže, kar je zelo podobno zdravstvenim usmeritvam najvišjih državnih organov ZDA, Kanade, drugih razvitih držav ter Svetove organizacije za zdravje pri OZN. Navkljub velikanskemu pritisku industrije beljakovin (mesna in mlekarska industrija; mimogrede – dve največji svetovni mlekarski firmi ustvarita več prihodkov, kot je vrednost celoletnega družbenega produkta Slovenije), vse strokovne institucije tega sveta vztrajajo pri približno enakem priporočilu, to pa je do 8 odstotkov kalorij iz beljakovin od celotnih dnevnih kalorij. Obstajajo številne raziskave, v katerih so dokazali, da je še ta vnos previsok in da pomembno prispeva k razmahu bolezni izobilja. Torej imamo polovico sveta, kjer je stroka enotna, v drugi polovici sveta (Japonska, Kitajska, Indija, Afrika …), kjer brez kakršnih koli priporočil prebivalci zaužijejo manj beljakovin in imajo bistveno manj ali sploh nič bolezni sodobnih družb. Skratka, v celem svetu obstaja strokovno soglasje in zdrava praksa milijard ljudi, da je treba biti pri vnosu beljakovin zelo skromen.

Od kod pogum posameznikom, da kljub tem dejstvom javno priporočajo dnevni vnos beljakovin, ki je 4 do 5 krat višji od priporočenega. Kako bi lahko bila njihova »resnica« bolj tehtna in bolj verodostojna. V osnovnošolska znanja sodi vedenje, da naša telesa ne morejo shranjevati beljakovin, da njihov presežek hudo obremenjuje predvsem ledvice in da je veliko praktikantov beljakovinskih diet resno zbolelo, nekateri celo umrli.

Ko je treba ščititi interese farmacije, je država stroga. Še na škatlici vitamina C ali na limoni je prepovedano napisati, da zdravi gripo, v knjigi pa lahko napišeš, da npr. šparglji zdravijo raka in da je zdravo, če povečaš vnos beljakovin za pet krat! Enako je dovoljeno, da v vseh medijih in nastopih priporočaš zdravju škodljive diete, in se tako objektivno ustvarja vtis, da gre za koristne nasvete in strokovno kompetentne avtorje. Zakaj nihče ne ukrepa proti tistim, ki se lažno predstavljajo kot nutricionisti, strokovnjaki za prehrano, strokovnjaki za super hrano, prehranski guruji, mednarodni mojstri ipd., saj takšno predstavljanje pri kupcih neupravičeno vzbuja občutek zaupanja, da se lažje odločijo za nakup? Zakaj nihče ne ukrepa zoper tiste strokovnjake, ki sicer imajo formalno izobrazbo, a njihovi nasveti evidentno povzročajo naraščanje bolezni?

Kdo bo odgovarjal, da je več kot polovica otrok predebelih in da vsako leto dobimo tisoče novih sladkornih bolnikov, v glavnem kot posledico uradnih prehranskih priporočil? Zakaj s hrano ne pozdravimo večine od 130.000 obstoječih sladkornih bolnikov in prihranimo milijone za zdravljenje tistih, ki si bolezni sami niso pridelali oz. so jim povzročili drugi z napačnimi nasveti? Kdo bo odgovarjal, ker vsi dializni centri delajo v treh izmenah in je dializnih aparatov zmeraj premalo? A bolniki niso le bolniki, so tudi kupci. Sladkornim bolnikom farmacevtsko medicinska industrija proda letno samo v Sloveniji za 35 milijonov evrov zdravil in zdravstvenih pripomočkov, v svetu ocenjujejo, da je ta številka okrog 300 milijard dolarjev. Družbeni sistem ne temelji na varčevanju, temveč na potrošnji, in sicer potrošnji tistega, kar industrija proizvaja in ne tistega, kar bi mi zares potrebovali.

Morda bodo tudi na tem področju za naše zdravje naredili več odvetniki, kot zdravstvene oblasti. A če bi tožili tisti, ki so zboleli zaradi smernic in nasvetov za »zdravo prehranjevanje« ter zaradi prakticiranja shujševalnih diet, bi morali ustanoviti specializirano sodišče za prehranske zločine, za samooklicane mednarodne guruje pa mednarodno sodišče za prehranske zločine. Se vam beseda »zločin« zdi pretiravanje? Morda. A vprašati bi bilo treba tiste, ki so končali na dializi, utrpeli okvaro jeter, zboleli za sladkorno, ostali brez nog, imajo bolezni srca in ožilja, osteoporozo … –oni najbolje vedo.

Deset strategij proti raku na dojki

1. Ne pijte alkohola.

Narejenih je bilo več kot 50 študij o vplivu alkohola za pojav raka na dojkah. Metaanalize teh študij so pokazale, da uživanje ene alkoholne pijače na dan poveča tveganje za nastanek raka na dojki za najmanj od  7 do 10 odstotkov, povečano uživanje alkohola pa to tveganje še povečuje. Pri ženskah, ki so premagale raka dojke, pitje alkoholnih pijač od 3- do 4-krat tedensko poveča tveganje ponovitve za 34 odstotkov.

2. Ne kadite.

Rakotvorne snovi so odkrili v cigaretnem dimu, in znano je, da te vstopijo v krvni obtok skozi pljuča in potujejo v tkivo dojke, s čimer ogrožajo kadilke.

3. Ne jemljite estrogena.

Kumulativna izpostavljenost estrogenu je znan dejavnik tveganja za raka dojk. Pri ženskah, ki so uporabljale hormonsko nadomestno zdravljenje, je tveganje povečano in tveganje se še povečuje s podaljšanim časom trajanja hormonskega nadomestnega zdravljenja.

4. Imejte otroke in jih dojite po dve leti.

Imeti otroke pred 24. letom starosti in imeti več otrok sta dejavnika, ki ščitita pred rakom na dojki. Dojenje prav tako prispeva k zmanjševanju tveganj, deloma zaradi zmanjšane izpostavljenosti estrogenu – daljše dojenje daje večjo zaščito.

5. Zmanjšajte uživanje beljakovin živalskega izvora.

Za kuhano meso (ne le rdeče meso, ampak tudi perutnina) je znano, da vsebuje snovi, ki povzročajo tudi raka na dojki, kot na primer PhIP (eden najbogatejših heterocikličnih aminov v kuhanem mesu, ki je razvrščen kot rakotvorna snov). Uživanje večjih količin beljakovin in zlasti mlečnih izdelkov povečuje krvno raven IGF-1 (inzulinu podoben rastni hormon), in povišane vrednosti IGF-1 so bile povezane s povečanjem tveganje za nastanek raka dojk v številnih študijah. Tudi pogostejše uživanje rib pri ženskah kaže povezave z višjimi odstotki raka na dojkah. Kmetijske in industrijske rakotvorne snovi, kot so dioksini, se kopičijo v maščobnih tkivih. Človek je primarno izpostavljen tem nevarnim kemikalijam z  uživanjem mesa, perutnine, rib, mleka in mlečnih izdelkov in njihovih maščob.

6. Jejte veliko zelene zelenjave, gob in čebule.

Prehranjevanje z visokohranilno prehrano varuje pred številnimi kroničnimi boleznimi, vključno z rakom dojke. Zelena zelenjava in gobe so najmočnejše živila za preprečevanje raka dojk. Upoštevajte, da vegetarijanska prehrana ne daje takšne zaščite pred rakom dojke, kot jo hrana, bogata z zeleno zelenjavo, gobami, čebulo, jagodičevjem in semeni. Fitokemična polnost hranil in raznolikost tega načina prehranjevanja sta tista dejavnika, ki ponujata najučinkovitejšo zaščito pred rakom, ne pa le izogibanje mesu ali maščobam. Zelenjava in sadje sta vedno povezana z zmanjšanim tveganjem za raka na dojki in tudi z izboljšanim odstotkom preživetja bolnic z rakom na dojki. Križnice vsebujejo spojine, ki močno zavirajo rast rakavih celic dojke in spodbujajo izločanje estrogena. Gobe zavirajo rast tumorja in imajo antiestrogenski učinek. Redno uživanje gob – že majhne količine, recimo, goba na dan – je dokazano, da zmanjšuje tveganje za nastanek raka dojk za od 60 do 70 odstotkov. Organožveplove spojine v čebuli in česnu prav tako preprečijo nastanek rakavih obolenj, ustavljajo rast rakavih celic in preprečujejo dotok krvi v tumorje.

7. Uživajte prehranska dopolnila pametno.

Uživajte multivitaminske dodatke, ki ne vsebuje folne kisline, vzdržujte zdrave (priporočene) ravni vitamina D in zaužijte najmanj 100 mg DHA (maščobna kislina) dnevno. Sintetična folna kislina v multivitaminskih in predporodnih vitaminih je bila povezana s povečanim tveganjem za raka dojk, medtem ko folna kislina iz naravnih virov v hrani zmanjšuje tveganje. Tri četrtine žensk, ki imajo raka na dojki, ima primanjkljaj vitamina D, in ravno vzdrževanje zadostne krvne koncentracije vitamina D lahko zmanjša tveganje za razvoj raka dojk za do 45 odstotkov. Uživanje maščobne kisline omega-3 je povezano z zmanjšano pojavnostjo raka. Omega-3 DHA ima protivnetni učinek in tudi preprečuje angiogenezo (rast novih krvnih žil) tumorjev in rast rakastih celic.

8. Zaužijte eno žlico zmletih lanenih semen ali semen čija na dan.

Fitoestrogeni lignani v lanenem semenu imajo antioksidantne in antiestrogenske učinke in tako zavirajo rast rakavih celic.

9. Hrane ne cvrite ali pecite na žaru.

Kuhanje zelenjave na pari ali pripravljanje zelenjavne juhe bi morala biti osrednja načina priprave zelenjave, če le lahko, pa jo uživajmo surovo. Suho pripravljanje pri visokih temperaturah ustvarja spojine, ki so znane kot rakotvorne – akrilamidi (ustvarjeni v škrobnih živilih) in heterociklični amini (ustvarjeni v mesu).

10. Telovadite vsaj tri ure na teden in ohraniti vitko telo z malo telesne maščobe.

Analiza 73 različnih študij je privedla do sklepa, da imajo ženske z visoko stopnjo telesne dejavnosti manjše tveganje za rakom na dojki za 25 odstotkov. Vzdrževanje zdrave telesne teže je tudi zelo pomembno, saj je 17 odstotkov primerov raka na dojki posledica debelosti.

Vedeževalec Ivan

Zanimivo je opazovati, kako malo odraslih ljudi verjame, da sami odločajo o svojem življenju, o svojem zdravju in svoji usodi. Zanimivo je videti, kako veliko odraslih ljudi za nasvete in oporo sprašuje popolne neznance. Povpraševanje ustvarja ponudbo in počasi postajamo dežela vedeževalcev.

Prav neverjetno se mi zdi, da je majhna Slovenija tako veliko tržišče za vsak dan nove vedeževalske talente, nove oddaje in nove telefonske linije 090. A namesto, da bi te talente izvažali, jih uvažamo. Zanimivo, da le državljani nekoč skupne države razumejo naše težave in nam tako nesebično priskočijo na pomoč. Nič zato, da velike države z milijonskimi zneski plačujejo vse, ki kolikor toliko zanesljivo znajo pogledati v prihodnost, obvladajo videnje na daljavo ipd., naši in uvoženi talenti ostajajo zvesti pomagači ubogim, samotnim, negotovim in prestrašenim našim državljanom. Čudim se pogumu vedeževalcev, ki tako prepričljivo postavljajo diagnoze, prognoze, svetujejo, usmerjajo, obljubljajo … in se še bolj čudim potrpljenju in naivnosti tistih, ki za minuto čakanja na liniji plačujejo po dva evra. Najbolj pa se čudim urednikom in tožilcem.

Premišljujem, da bi tudi sam odprl vedeževalski studio, kjer ne bi “bral” s praznega papirja, kart, kamnov ipd., ampak bi bil pravi, zanesljivi napovedovalec prihodnosti. Vprašal bi: Katero hrano jeste? Kaj in koliko pijete? Kadite? Telovadite? Katere knjige berete? Ali imate domačo žival? Ali vas kdo objema? Koliko minut se na dan smejete? Ali kličete vedeževalske linije? In podobno. 

Na podlagi teh podatkov bi z veliko gotovostjo napovedal prihodnost, predvsem na področju fizičnega in mentalnega zdravja. Ker je od tega odvisno počutje in delovna uspešnost, bi z veliko zanesljivostjo napovedal celo finančno prihodnost. Tudi na temo ljubezni in sreče bi lahko kaj zanesljivega napovedal.
 Ampak ne bom, pa ne zaradi hude konkurence, ker se tržišče očitno širi. Menda bo z zakonom določeno, da bodo pri tovrstnih oddajah morala biti vidna opozorila kar dveh ministrov: Minister za zdravo pamet opozarja: to je zabavno humoristična oddaja in Minister za finance opozarja: vaš denar je nesmiselno zapravljen. Morda bo kdo tovrstne oddaje prepovedal ali zahteval zaklepanje, ker bi naj šlo za obliko trde pornografije, in sicer mentalno pornografijo, ko nekdo nekoga brutalno j… v glavo. 
Preden bi se to utegnilo zgoditi, naj izkoristim priložnost, da vam napovem vaše celotno prihodnje življenje. 

Črna magija

Na vsakega, ki ne verjame vase, ki se boji, ki se podreja, ki ga je strah, ki ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, je “vržena” črna magija. To je tako hudo prekletstvo, da ga ne razkadijo vse sveče tega sveta, vse molitve in številni dragi telefonski impulzi. Največji “črni hudič” je v vaši podzavesti, v vašem prepričanju, da ste ranljivi, nemočni in nesposobni, da ne zmorete, da niste vredni. Izganjalci tega hudiča niso vedeževalci ali jasnovidci ali kakšni drugi zaščitniki. Edino kar šteje, je sprememba samega sebe v odraslega človeka, ki se ne boji življenja in prevzema odgovornost za svoja dejanja. 

Zdravje

Če ste bolni, pojdite k zdravniku. Po poti do zdravnika naredite seznam, kako ste si to bolezen sami pridelali. Če ste padli z drevesa, ste bili premalo previdni, če vas je zadela srčna kap, ste jedli preveč maščob in se premalo gibali, če imate ledvične kamne, ste uživali preveč živalskih beljakovin … Če hočete ozdraveti, morate delati in jesti prav nasprotno od tistega, kar ste delali in jedli prej. Če se odločite za alternativno, komplementarno, tradicionalno … zdravljenje, realno ocenite, koliko bo to prispevalo k vaši trajni ozdravitvi. Ne prepustite svojega zdravja belim ali črnim bogovom, samooklicanim in diplomiranim doktorjem, razsvetljencem in podobnim. Če vas zdravnik, enako kot zdravitelj, ničesar ne naučita, ste zapravili svoj (ne njegov) čas in priložnost trajne ozdravitve. 
 Če boste predvsem sami skrbeli za ozdravitev in če boste spremenili tisto, kar vas je pripeljalo do zdravnika, bo boljše. Mogoče že naslednji mesec. O bodočem zdravju odločate sami.

Ljubezen

Če partnerja spoštujete, ljubite in veliko naredite za njegovo srečo, boste doživeli ljubezen in srečo. Če niste deležni spoštovanja in ljubezni poiščite novega partnerja, in to takoj. Torej najprej brezpogojno iz srca dajte, potem počakajte – ne zahtevajte, ne izsiljujte, ne pogojujte – in če ne dobite tistega, kar vas osrečuje, ukrepajte. Če ne ukrepate, ste si sami krivi. Imate pravico biti srečni. Izbirajte ljudi, ki prispevajo k vaši sreči. Nobenemu ničesar niste dolžni.

Sreča

Nesrečni ste in zbolevate, ker si želite preveč in ne zato, ker imate premalo. Ne znate si želeti tega, kar imate in zmeraj hočete več! Želja ubija, ne revščina. Spoštujte in ljubite tisto, kar imate. Bodite mirni in se prepustite. Nikoli ne morete izgubiti nečesa, brez česar ste lahko. 

Denar

Bogati boste, ko boste imeli, kar potrebujete in ne, kar si želite. Najbogatejši je tisti, ki ničesar ne potrebuje. Če hočete imeti veliko denarja, trdo delajte in veliko darujte. Če hočete priti do denarja v nekem sporu, iščite dobre odvetnike in ne šlogaric. Če imate preveč denarja, igrajte loto in kličite 090. 

Če vas zanima za druge

Verjamem, da vas zanima, ampak drugi niso vaša skrb, zato nimate pravice vedeti. Če vas zanima, ali vas bo partner zapustil, vprašajte njega ali sebe. Če vas zanima šolski uspeh otroka, vprašajte otroka, koliko ur dnevno se bo zbrano učil. Posebej ne sprašujte za majhne otroke: prevzemite odgovornost in skrbite za otroka tako kot je zanj koristno, odrasle otroke pa pustite živeti njihovo življenje.

Karma je krama

Če ste zdaj srečni, ne pomeni, da ste nekoč trpeli, če zdaj trpite, ne pomeni, da ste prej veliko grešili. Karma ni kazen in ni nagrada, je le posledica vaših odločitev, ki ste jih sprejemali v svojem dosedanjem življenju. Smo ljudje svobodne volje, ki se učimo in ustvarjamo usodo, spoznavamo kakšno vedenje povzroča kakšne posledice (zakon vzroka in posledice = karma). Nič ni ne dobro in ne slabo – ima le drugačen namen. Usode ni, je šola, v kateri je vse naključje z enim namenom – učiti se postajati boljši človek. Če naredimo napako in je ne popravimo, storimo novo napako. Če se ne naučimo, lekcijo ponavljamo, dokler se ne naučimo. Tako preprosto je to. Karma je odvečna krama, ki jo težko nosite, a vseeno pazite, kaj delate.

Boga ni

Ne verjemite v boga, ki so ga ustvarili ljudje, verjemite v boga, ki je ustvaril ljudi. Ta zanesljivo ni star moški z belo brado, ljubosumen in maščevalen, krut in nepravičen, neusmiljen in zamerljiv, ki hoče ljubezen, terja pokorščino, zahteva ponižnost ter straši s svojo jezo in peklom. Takšni so ljudje, ki so si ustvarili boga po lastni podobi oz. podobi simbolnega očeta. 

Ljudje ustvarjajo različne bogove. Ne zdi se mi verjetno, da bi različni bogovi ustvarili različne ljudi. Institucionalizirana vera je posel, je kraja boga, je zloraba, ki temelji na z ničemer utemeljenim strahom (pred božjo jezo in peklom) in obljubljanju nečesa, česar ne more izpolniti (večno življenje v raju). Čuvajte se božjih pastirjev – oni so pastirji le ob pogoju, če ste vi ovce. Kaj bi imel bog od tega, da milijon katolikov postane muslimanov ali dva milijona budistov postane katolikov, kaj šele od tega, da katoliki pobijajo pravoslavne, ti muslimane, muslimani budiste … 

Takšnega boga ni, vi pa bodite verni. Ste del enega stvarstva in bog je v vsakem od nas v enaki količini. Nihče ne more imeti več, biti bližje bogu. Spoštujte del boga v sebi. On je vir svobode, ponosa, poguma, ljubezni. Del boga, ki je v vas, je vsemogočen: naredi vas srečne ali nesrečne, bogate ali revne, zdrave ali bolne, uspešne ali neuspešne. Del boga, ki je v vas, ima ime – to je vaše ime. To spoznanje vam lahko dvigne samozavest, ponos, pogum, veselje. Takšni ste podobni božji podobi, ki si jo predstavljam kot prelepo ljubečo, veselo in srečno žensko. Pravi bog noče vaše pokorščine, vašega denarja, vaše ponižnosti, vaših molitev, vašega trpljenja. Bog od vas ničesar ne potrebuje in ničesar noče – pomaga vam le, da ste sami srečni. Brez posrednikov.

Dokler za svoje težave obdolžujete druge (starše, druge ljudi, karmo, usodo …), dokler mislite, da so drugi močnejši in boljši, da jih bogovi in ljudje imajo rajši kot vas, ste še vedno nebogljeni stari otroci.

Jasnovidim vašo prihodnost: Tako bo, kot se boste sami odločali!

Mleko nevarnejše od aflatoksina?

Dve izjemno nevarni kemikaliji sta lahko v krmi domačih živali: dioksin in aflatoksin. Znanstvenik, ki je med prvimi izoliral dioksin in dolga leta raziskoval delovanje aflatoksina, je bil prof. dr. Colin Campbell, v širši javnosti znan kot nosilec najobsežnejše študije v zgodovini človeštva o vplivu hrane na zdravje, ki jo je skupaj z ugotovitvami več kot 750 drugih raziskav objavil v knjigi Kitajska študija. Temeljna ugotovitev njegovih raziskav je, da na razvoj raka bolj vpliva vnos beljakovin kot prisotnost rakotvornih snovi: “Odkrili smo, da nizek vnos beljakovin zmanjšuje razvoj raka in na več načinov deluje sinhrono. Kot da to ne bi bilo dovolj, smo še odkrili, da visok vnos beljakovin, ki presega količino, potrebno za telesno rast, razvoj raka celo spodbuja. Pospeševanje raka smo lahko nadzorovali preprosto s tem, da smo spreminjali količine beljakovin, ne glede na izpostavljenost rakotvornim snovem. Kot bi vklapljali in izklapljali stikalo za luč. Dejavnik, ki je v tem primeru spodbujal raka, so bile beljakovine v kravjem mleku. Mojim kolegom je bilo izjemno težko sprejeti že to, da bi beljakovine lahko spodbujale razvoj raka, in to beljakovine kravjega mleka … Sem nor?”

Ne, gospod Campbell ni bil nor. Dolga leta po vseh teh odkritjih še vedno velja za eno največjih znanstvenih avtoritet na področju vpliva hrane na zdravje in vse poznejše raziskave na živalih in ljudeh so dokazovale to njegovo trditev.

O živalskem mleku

Mleko je hranilo za dojenčke za precej natančno odmerjen čas, ko druge hrane še ne morejo uživati. Dojenje je edini naravni način konzumiranja mleka in v tem načinu se mleko ne izpostavlja ne svetlobi, ne temperaturnim, kemičnim ali fizikalnim spremembam gre neposredno iz telesa v telo in tako se ta za življenje dojenčka življenjsko pomembna tekočina skoraj ne more okužiti. Vsaka živalska vrsta ima mleko, ki ustreza samo tej živalski vrsti. Po kemični sestavi se človeško mleko zelo razlikuje od kravjega, to pa od kobiljega ali od podganjega mleka. Sestava mleka je prilagojena potrebam dojenčkov: to, kar potrebuje otrok, je nekaj drugega kot tisto, kar potrebuje teliček, ali žrebiček, ali podganji mladič. Pri vseh živalskih vrstah brezpogojno velja železno pravilo: takoj ko mladiči postanejo sposobni uživati drugo hrano, opuščajo dojenje. Ko izgubimo naravno potrebo po mleku, se začne zniževati tvorjenje encima za presnovo mleka (rinila) za predelavo beljakovin in laktaze, za predelavo ogljikovih hidratov v mleku (laktoze). Človek je izjema in to svojo tehnološko superiornost drago plačuje. A kaj, ko so kraja (kravi krademo tisto, kar ni nam namenjeno), predelava in prodaja mleka in mlečnih izdelkov eden največjih poslov na našem planetu. Kar 75 odstotkov (ta podatek je tudi objavljen na spletni strani Ministrstva za zdravje RS) odraslih oseb ne sintetizira dovolj laktaze, encima za presnovo beljakovin iz mleka (laktoze), a še vedno verjamemo marketinškim priporočilom, da nikoli ne prerastemo potreb po mleku, da jogurti skrbijo za učinkovitost imunskega sistema, nas varujejo pred prehladi in napihnjenostjo, da so siri nenadomestljivi ipd.

O aflatoksinu

Aflatoksin je strup, ki ga ob ugodnih mikroklimatskih razmerah proizvaja gliva Aspergillus falvus. Poleg vlage, suše ipd. je pri nastajanju aflatoksina pomembno, kako kakovostno živijo rastline, kolikšna je njihova odpornost, tretiranje z drugimi kemičnimi sredstvi in še kaj.
Majhne količine aflatoksina niso nevarne, so pa nepotrebne in nas vseeno obremenjujejo, predvsem jetra. To, kar nas mora skrbeti, je, da njegove prisotnosti in koncentracije v mleku ne kontrolirajo redno in ga pogosto odkrijejo prepozno. Redko povzroči zastrupitev pri ljudeh, a povsem nedolžen ni.
Leta 1960 je v Angliji zaradi aflatoksina poginilo več kot 100.000 puranov. Ali bodo krave, ki so jih hranili z oporečno krmo, zbolele, kakšne posledice bo to pustilo na jetrih živali in ali bolne živali lahko proizvajajo zdravo mleko, ki bo sicer brez aflatoksina? Seveda bi bilo treba to ugotavljati za vsako posamezno žival, obstaja pa cenejši način, da se izognemo tem nevarnostim. To pa zanesljivo ni prekuhavanje, ker je aflatoksin termostabilen in ga ne uniči niti 200 stopinj Celzija.

O aflatoksinu, raku in kravjem mleku

Kravje mleko je bogat vir beljakovin. Visok vnos beljakovin vpliva na encim, ki je odgovoren za presnovo aflatoksina. Nizek vnos beljakovin pomembno zmanjša encimsko delovanje in preprečuje nevarnemu aflatoksinu in drugim rakotvornim snovem, da se vežejo na DNK, in to drastično zmanjša nastanek in začetno rast tumorjev. Poskusnim živalim so dajali enake odmerka aflatoksina in različne količine kazeina (beljakovine v kravjem mleku). Pri hrani z visoko vsebnostjo kazeina je število žarišč raka naraslo. Še več: živali z višjim odmerkom aflatoksina so razvile manj rakastih žarišč, če so jih hranili s hrano, ki je vsebovala le 5 % kazeina. Pri že razvitih žariščih sploh ni bilo nobenega odziva, tudi če so živalim dajali najvišje tolerančne odmerke aflatoksina. Raziskovalci so sklenili, da je to še en dokaz tega, da nizkobeljakovinska hrana izniči učinek močno rakotvorne snovi, kakršna je aflatoksin. S povečanjem ali z zmanjševanjem odmerkov kazeina so nadzirali potek raka, kot s stikalom so razvoj raka vklopili ali izklopili, odvisno od tega, ali so živali hranili z veliko- ali z malobeljakovinsko hrano.
Veliko študij na ljudeh je potrdilo to osnovno ugotovitev. Če bi ljudje zaužili enako količino aflatoksina z zelenjavo ob majhnem vnosu živalskih beljakovin, bi utrpeli bistveno manjšo škodo (če bi jo sploh), kot če bi bila enaka količina v beljakovinski tekočini, ki ji rečemo mleko.

Mleko, srčne kapi, multipla skleroza, ledvični kamni …

V številnih študijah so ugotovili povezavo med uživanjem kravjega mleka z nastankom in razvojem srčnih bolezni, ledvičnih kamnov, osteoporoze, alergij, multiple skleroze in drugih avtoimunskih bolezni. O tem je veliko dokazov nevtralne znanosti. Nekateri raziskovalci morda pretiravajo, ko predlagajo, da bi na embalaži mleka in mlečnih izdelkov morali pisati opozorila o škodljivosti, podobno kot na cigaretnih škatlicah. Je morda z beljakovinami in maščobami bogata hrana brez vitaminov in vlaknin, kot je kravje mleko, nevarnejša od aflatoksina?
Doječe mamice pogosto uživajo velike količine kravjega mleka. Velikokrat je bilo dokazano, da človek, enako kot žival, lahko proizvaja mleko iz rastlin, in če uspe kravi iz trave proizvesti tisoče litrov mleka, je naravno, da človek iz rastlinske hrane proizvede dovolj mleka za svoje mladiče. Če mati pije kravje mleko, v katerem je dioksin, se leta kopiči v njenih maščobnih celicah in prehaja skozi njeno mleko v dojenčka. Podobno je z aflatoksinom ali s cigaretnimi in z drugimi strupi.

Premagajmo aflatoksin in druge toksine – izklopimo raka

Že omenjeni dr. Campbell se sprašuje: “Ali je mogoče, da kemične rakotvorne snovi na splošno ne povzročajo raka, razen če so prehranske razmere ustrezne? Je mogoče, da smo vse življenje izpostavljeni manjšim količinam rakotvornih kemikalij, pa se rak ne pojavi, če ne uživamo živil, ki spodbujajo razvoj tumorjev? Lahko raka obvladujemo z ustrezno prehrano?”
Obstaja nešteto dokazov, da je to možno in povsem biološko logično. Vsak med nami pozna nekoga, ki si je raka ali katero drugo hudo, s stališča farmacevtske medicine neozdravljivo bolezen, ozdravil s spremembo prehranskih navad, vključno s postenjem. Objektivna, nevtralna znanost ve: s hrano lahko povzročamo in obvladujemo bolezen ter ustvarjamo zdravje.

(Ivan Soče, 7DNI 7.2.2012)

Zakaj moški umirajo mlajši?

V skoraj vseh državah moški umirajo mlajši, pri nas v povprečju pet let prej kot ženske. Je to neizogibno?

Veliko znanstvenih in poljudnih razlag je o tem, zakaj moški ne živijo enako dolgo kot ženske. Tudi ta zapis je mešanica znanstvenega in poljudnega argumentiranja, iz katerega se moški vseeno lahko naučijo dovolj, da si lahko dodajo kakšno leto življenja, in tista pred odhodom naredijo čim bolj zanimiva in lepa. Kakor koli že, na trajanje in kakovost življenja moških odločilno vplivajo njihove ženske.

Moški postanejo prej nepotrebni

Ko ni več zmožen opravljati naloge sejalca semen, postaja moški biološko nepotreben. V tem času izgublja tudi fizično moč in tudi za “moška” opravila postaja manj sposoben. Nadomestijo ga potomci, ki so takrat na vrhuncu svoje moči. Moški postane biološko pogrešljiv, ko njegovi otroci postanejo samostojni. Ženske so tudi po izgubi reproduktivne sposobnosti biološko nepogrešljive: hčeram in snaham morajo pomagati pri porodu in v času, ko ženske težko skrbijo za dojenčke, zase in za gospodinjstvo. Ženske postanejo biološko pogrešljive, ko njihovi vnuki postanejo sposobni samostojnega hranjenja in skrbi zase.

V telesu moškega se dogajajo hormonske spremembe, ki moškega delajo manj možatega. Postajajo občutljivejši, nežnejši, skratka v njih se vse bolj razvija ženski element. Vizualno je to opaziti na manjši poraščenosti na obrazu (brada, brki). Hormonske spremembe v ženskih telesih povzročajo, da ženske postajajo bolj možate – odločnejše, agresivnejše, dominantnejše, stanovanje spremenijo v “svoj teritorij”. Najbolj viden simbolni znak nastanka sposobnosti za prevzem moči je pojav brkov pri ženski. Ko moški izgubi svoj teritorij, se začne umikati: ves čas brklja po garaži, brklja po televizijskem daljincu, vrtu in pogosto pobegne v gostilno, kjer v družbi drugih “izgnancev” zapravlja zdravje, ponos in denar. Ženske se ne umikajo: postanejo svobodnejše, pogumnejše, začnejo hoditi k jogi, plesu, potovati, brati knjige o duhovni rasti in podobno. 
 Čas in energijo zapravljajo za stvari, ki dajo življenju pomen in smisel.
Poleg te biološke nepotrebnosti, ki moške zadene prej in močneje, je morda še pomembnejši občutek družbene nepotrebnosti.
Moški, ki je imel pomemben in avtoritativen položaj v službi, družbi in tudi doma, naenkrat dobi občutek, da ni več pomemben (potreben, koristen). Ostane brez cilja, namena in življenje izgubi smisel. Veliko moških, ki takoj po upokojitvi ne poiščejo načinov, kako še naprej imeti občutek potrebnosti (pomembnosti), umre v nekaj letih. Drugače je z moškimi, ki z radovednostjo in veseljem sprejmejo in razvijajo ženski princip v sebi: namesto avtoritativnosti začnejo uveljavljati enakopravnost, namesto ukazovanja sporazumevanje in sodelovanje, ugotovijo, da potrebo po pomembnosti lažje zadovoljijo z ljubeznijo kot z močjo. 
 Moški težje prenašajo bremena staranja: odvisnost od drugih pri npr. osebni higieni močneje doživljajo kot ponižanje, izgubo dostojanstva. Pogosto hočejo čim prej oditi s tega sveta in se zdi, da je ta njihova želja pogosto uslišana.

Moški manj skrbijo zase

Moški so tudi v obdobju do staranja precej invalidne osebe, seveda, če kot invalida opredelimo osebo, ki ne samo, da ne more skrbeti zase, ampak tudi osebo, ki ne zna skrbeti zase. Njihove žene skrbijo za to, da so siti, napiti, urejeni … Bolj kot se moški stara, bolj je potreben skrbi in od svoje ženske še bolj pričakuje, da igra njegovo mamo. Bolj kot se ženske starajo, manj so pripravljene biti mama svojemu moškemu. Dolgoročna skrb zase za moškega ni značilna, bolj so nagnjeni zadovoljevanju trenutnih potreb. Moški običajno ne berejo knjig ali člankov o kakovosti življenja, o hrani, o zdravju. 
Moški imajo veliko slabše prehranske navade, kot ženske. Pojedo veliko več mesa in mesnih izdelkov in zaužijejo več maščob. Statistike pravijo, da popijejo veliko več alkohola in veliko manj vode. Moški pojedo za polovico manj zelenjave in sadja kakor ženske. V povprečni družini se ženske odpovedujejo večerji in je zato ne pripravljajo. Privoščijo si kakšno sadje ali solato, moški pa jedo klobase in jih poplaknejo z nekaj alkohola. Da hrana pomembno vpliva na zdravje ni treba posebej poudarjati. 
Moški so manj fizično aktivni, razen pri kakšnem tekmovalnem športu, kjer še lahko upajo na zmago, a teh je z leti vse manj. 
Ženske pojedo veliko manj in uživajo bolj zdravo hrano. Ženske veliko več berejo o zdravju, o preprečevanju in zdravljenju bolezni, o medsebojnih odnosih, v njihovih revijah je veliko informacij o kakovosti življenja. Ženske pogosteje načrtujejo dolgoročno, skrbi jih prihodnost in se na njo odgovorno pripravljajo. Ženske imajo pogosteje prijateljice, ki so prave zaupnice, kar lahko pomembno zmanjšuje stres, moški pa imajo bolj tovariše pri kakšni dejavnosti.

Moški ne skrbijo dovolj za svoje ženske 

Moški je lovec in je nekoč “ulovil” svojo žensko. Zanj je lov končan, a ženska noče biti enkraten plen in hoče biti še velikokrat ulovljena, če le lahko – vsak dan. Zato, da bi jo moški znova in znova lahko lovil in skrbel za potomce, ga ženske ohranjajo v dobrem stanju: na mnoge načine skrbijo za njegovo dobro počutje in učinkovito delovanje. Moški to sprejme kot dolžnost plena, kot nekaj, kar mu pripada, kot nekaj, kar njegova ženska dela zaradi njega kot konkretne osebe in pozablja, da ženska to dela za imaginarnega (funkcionalnega) moškega.
V letih delanja življenjskih bilanc (kaj sem v življenju naredil, ali sem bil srečen, kaj sem počel na tem svetu, kaj mi še ostane …), ženska začne kritično gledati na svojega konkretnega moškega in se začne spraševati: “Kdo je ta tujec, ki mu celo življenje kuham, perem, likam, ga prenašam? Kaj imam jaz od tega? Kaj je ta moški dobrega naredil zame? Me osrečuje? Zakaj ga še potrebujem?” Večina žensk ni zadovoljna z odgovori na ta vprašanja. Morda zato vdove ostajajo vdove.
Na predavanju kuharskim mojstrom sem povedal, da moški umirajo mlajši, ker jim žene kuhajo z jezo. Ves bes, jezo, nezadovoljstvo, naveličanost, celo sovraštvo prenesejo v hrano. In ker moški pojedo veliko hrane, v kateri je ogromno negativne energije, prej umrejo. Tisti, ki ste vsaj malo pokukali v kvantni svet, tega ne boste vzeli zgolj za šalo.

Kako si podaljšati življenje

Če bi moški poskrbeli, da jim ženske kuhajo z veseljem, da v hrano dajo ljubezen in veselje, bi bilo njihovo življenje, če ne daljše, zanesljivo veliko lepše. Če bi moški občudoval svojo žensko, kot da je idealna, lepa, zapeljiva, bi takšna tudi postala. Postala bi njegova boginja, njegova inspiracija, vir moči in želje po zdravem dolgem življenju
Pravi moški se vsak dan vpraša, kaj bo dobrega naredil za svojo ženo. Občasno jo vpraša, ali je srečna, kaj si želi, da bi naredil zanjo. Odrasli moški sprejema ženo kot enakovredno osebo, ki prostovoljno živi z njim zato, da je njej (in ne njemu!) lepše. Večkrat se mora vprašati, koliko zares prispeva k njeni sreči. Moški, ki hoče biti spoštovan, mora spoštovati svojo ženo, njen čas, trud in skrb. Svoje partnerice nikoli ne sprejme kot nekaj, kar mu pripada in tisto, kar ona naredi kot nekaj, kar je dolžna narediti. 
Normalno je, da se ženske naveličajo skrbeti za svojega moškega, tudi fizično ne zmorejo vsega, kar so zmogle v mlajših letih. Zato samostojen, odrasli moški zna skrbeti zase: zna kuhati, likati, prati, kupovati. Moč moškega se ne meri po tem, kako uspešno nadzira družino, ampak koliko prispeva k družinski sreči. Svojo moč izkazuje skozi spoštljivost, velikodušnost, strpnost in nežnost. Biološko nepotrebnost lahko premagujemo z intenzivnejšim sodelovanjem pri družinskem življenju. Če bomo v družinskem življenju otrok sodelovali in se odpovedali nadzoru, ukazovanju in svetovanju, nas bodo sprejeli in bomo lahko zasedli koristno vlogo “modrega”. Izgubo družbenega položaja lahko kompenziramo z ohranjanjem radovednosti, z učenjem in postavljanjem sebe v center lastnega zanimanja, raziskovanja in osebnostnega razvoja. Pri telesni aktivnosti izberemo netekmovalne športe, sprehode, jogo ali podobne veščine za nego duha in telesa. Če le lahko, imejmo lastni vrt. Dvojno veliko korist bomo imeli, prvič zaradi obdelovanja zemlje in drugič zaradi kakovostne hrane.

Razlika med zdravim in bolnim je pogosto v tem, da so se zdravi odpovedovali trenutnim užitkom zaradi dolgoročnih koristi. So časi, ko je treba biti močan in skrbeti za dolgoročno dobro. So časi, ko je treba biti močan v svoji nemoči. In so časi, ko časa ni.