Javno pismo zdravnikom o vitaminu D3 in covidu-19

Objavljeno dne 09.11.2020 pod Medicina, Naslovne teme, Zdravje

Dva zdravnika in kemik (prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., specialistka internistka, endokrinologinja, predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri SZD, asist. Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog, in prof. dr. Igor Pravst, univ. dipl. kem., vodja raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje in raziskave Nutrihealth, so poslali pismo, ki sicer ni naslovljeno na nikogar, a so ga prejeli mnogi zdravniki in drugo medicinsko osebje, velikokrat pa je tudi objavljeno na družbenih omrežjih.

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D.

Pismo ima naslov Priporočila za nadomeščanje holekalciferola (vitamina D3) v obdobjih respiratornih okužb in za nadomeščanje holekalciferola pri posameznikih s covidom-19, avtorji na koncu zapišejo: “Dokument smo pripravili za čas pandemije covida-19 zaradi odsotnosti nacionalnih priporočil; priporočamo, da se ga uporablja do sprejema nacionalnih smernic na tem področju.”

Kot avtorja edine strokovno recenzirane knjige Moč vitamina D so me mnogi spraševali o tem dokumentu, zato čutim dolžnost, da nekatere navedbe komentiram. Tudi zato, ker se na takšen neformalen način oblikuje strokovno in javno mnenje, je nujno nekatere navedbe kritično oceniti. Nimam dostopa do naslovov zdravnikov, zato je javno pismo edini način, da sporočim svoje kritične pripombe na omenjeni dokument.

Priporočeni odmerki

Avtorji takoj na začetku pisma delno povzemajo zastarela priporočila Nacionalnega instituta za javno zdravje iz leta 2012 ter priporočajo dnevni odmerek za zdrave odrasle osebe od 800 do 2000 i.e. (internacionalnih enot) od začetka oktobra do konca aprila. Videti je, da ta zastarela priporočila avtorji podpirajo, čeprav na koncu dokumenta ugotavljajo, da je koristno jemati višje odmerke. Tudi v javnih nastopih eden od avtorjev priporoča odraslim redno jemanje do 2000 i.e. vitamina D3, kar naj bi zadostovalo za zdravo preskrbljenost s tem vitaminom, a ni tako.

Priporočilo je nepopolno, mora celo zavajajoče, in ni skladno z najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Videti je namreč, kot da je jemanje vitamina D potrebno le od oktobra do aprila, od maja do oktobra pa da ni potrebno, kar seveda ni res. Tudi v poletnih mesecih, ko je sicer dovolj sončnih dni in je sonce dovolj močno, da bi lahko ob pravilnem sončenju sami tvorili dovolj vitamina D, mnogi tega preprosto ne morejo, saj so zaradi službe, šole, varstva, bolezni ali v strahu pred soncem v zaprtih prostorih in od tvorjenja vitamina D ni skoraj nič.

Upoštevati je treba, da imajo starejše osebe premalo podkožnega tkiva, ki je potrebno za tvorjenje vitamina D (enako je pri dojenčkih), mnogi se izogibajo soncu iz zdravstvenih razlogov, velikanska večina pa pri sončenju zaradi strahu pred kožnim rakom uporablja zaščitne kreme, ki v celoti preprečujejo tvorjenje vitamina D. Kaj je to pravilno sončenje in kdaj tvorimo dovolj vitamina D, obširno opisujem v članku tukaj. Na isti povezavi navajam natančno vsebnost vitamina D3 v posameznih živilih, iz česar je možno ugotoviti, da vitamina D v hrani skoraj ni.

Iz navedenega lahko sklepamo, da je vitamin D nujno dodajati skoraj celo leto v obliki prehranskih dopolnil ali v obliki zdravil, ki imajo enako funkcijo.

Avtorji v nadaljevanju navajajo, kakšne odmerke naj bi jemali v ogroženi populaciji (kronični bolniki, starejši od 70 let, zdravstveni delavci, svojci obolelih, tisti, ki imajo tvegane stike s covid-19 pozitivnimi pacienti ter nosečnice): od 1000 do 2000 i.e. na dan oziroma 10.000 do 14.000 i.e. na teden. Ta povečani odmerek naj bi kronični bolniki, starejši in zdravstveni delavci jemali vse leto, svojci in tisti s tveganimi stiki “vsaj en mesec oziroma od oktobra do aprila”, nosečnice pa vso nosečnost od 1500 do 2000 i.e. na dan. Dnevni odmerek po tem priporočilu se poveča do 4000 i.e. na dan do izmerjene koncentracije vsaj 75 nmol/l, kar ustreza 30 ng/ml, kar je spodnja meja zadostne preskrbljenosti z D3.

V pismu za otroke od rojstva do enega leta priporočajo od 400 do 1000 i.e. na dan, od enega do 18. leta pa od 600 do 1000 i.e. na dan.

Bolniki s covidom-19 naj bi štiri dni zapored jemali po 14.000 i.e., nato pa 2000 i.e. na dan ali 14.000 i.e. tedensko, seveda če prej niso jemalo dovolj vitamina D, to je, če je raven 25(OH)D3 pod 75 nmol/l (30 ng/ml). Enako priporočajo za hospitalizirane bolnike in tudi tiste, ki so na oddelkih intenzivne nege.

Avtorji poudarjajo: “Vsi čezmerno prehranjeni in debeli (ITM > 25 kg/m2) potrebujejo dvojni ali celo trojni odmerek holekalciferola.” V teh priporočilih so avtorji naredili reklamo za dva pripravka z vitaminom D3, ki sta registrirana kot zdravilo, in v navodilih navajajo, koliko kapljic katerega pripravka je treba dodajati.

Pri tem dodajam, da nekatera zdravila vsebujejo metilhidroksiparabenzoat, ki lahko povzroči alergijske reakcije (včasih zapoznele), makrogolglicerol hidroksistearat, ki lahko povzroči želodčne motnje in drisko, ter škodljivi butilhidroksitoluen (E321), ki lahko povzroči kožne reakcije ali draženje oči in sluznic. Zaradi sumov o povezanosti butilhidroksitoluena z večjim tveganjem za nastanek raka, astme in vedenjskih težav pri otrocih ter motenj endokrinega sistema se ga je modro izogibati. Na trgu je veliko odličnih prehranskih dopolnil z naravnim vitaminom D3 brez kakršnihkoli škodljivih dodatkov.

Prav zaradi takšnih strokovnih navodil imamo v Sloveniji več kot 80 odstotkov državljanov s pomanjkanjem vitamina D. Priporočila so tudi popolnoma nelogična za vsakega laika. Za dojenčka, ki tehta do štiri kilograme, je priporočen dnevni odmerek do 1000 i.e., za odraslega, ki tehta 20-krat več kot dojenček, pa je priporočen odmerek le dvakrat višji.

Da teža igra pomembno vlogo pri določanju dnevnega odmerka, govori pravilen nasvet avtorjev, da naj bi debele osebe jemale dva- do celo trikrat večji dnevni odmerek. Torej če ima nekdo 75 kilogramov (normalen ITM), drugi pa 85 kilogramov (visok ITM), naj bi zaradi 10 kilogramov razlike dodatno zaužil 2000 ali 4000 dodatnih i.e., za 70 kilogramov razlike med težo odraslega in težo dojenčka pa le 1600 i.e.

Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je pred leti določila, da je najvišji varen dnevni odmerek vitamina D3 2000 i.e., zdaj je to zvišala na 4000 i.e; zvišala je dopustne odmerke za posamezne skupine in znižala starostne omejitve. Tako je tudi za otroke nad enim letom dovoljen dnevni odmerek 2000 i.e. Verjamem, da bo v naslednjem dokumentu tudi sedanje priporočene in najvišje dnevne vnose podvojila.

Naj sklenem: v dokumentu, ki naj bi nadomestil uradne strokovne smernice, so priporočeni dnevni odmerki prenizki in ne morejo zagotoviti zdrave preskrbe z vitaminom D3, zato je treba ta priporočila popraviti.

Kaj so zdrave ravni vitamina D3

Potrebe po vitaminu D3 ne izkazujemo v enotah, ki jih vsebuje posamezno hranilo ali prehranski dodatek. Pomanjkanje ali zadostnost preskrbe z vitaminom D3 ugotavljamo laboratorijsko, kjer ugotavljamo vsebnost presnovka vitamina D3 v obliki kalcidiola (25(OH)D3) v plazmi, ki je osnova za tvorjenje hormona kalcitriola, ki vpliva na skoraj vse kemične procese v naših telesih. V celem svetu je skoraj brez izjeme sprejeto, da vrednost kalcidiola pod 75 nmol/l (30 ng/ml) velja za nezadostno. Dokazano je, da 1000 enot zaužitega vitamina D3 dvigne raven kalcidiola od 6 do 10 ng/ml (15 do 25 nmol/l), odvisno od stopnje absorpcije. Torej preprost matematični izračun kaže, da je treba v idealnih pogojih zaužiti najmanj 3000 i.e., da bi imeli v krvi 30 ng/ml. Ker teh idealnih pogojev skoraj nikoli ni, je dobro dnevno jemati povprečno 4000 i.e., da bi ustvarili spodnjo raven preskrbljenosti oziroma da ne bi prišlo do pomanjkanja.

Vrednost kalcidiola 30 ng/ml je spodnja meja, optimalne vrednosti pa so okrog 45 ng/ml – toliko imamo, če se pravilno sončimo ali če poleti veliko delamo na odprtem – skratka če živimo v naravi. Ne sme biti cilj, da nam vitamina D ne bi primanjkovalo, da imamo minimalne ravni, ki še nekako zagotavljajo, da ne bi zboleli. Cilj mora biti, da imamo zdrave ravni vitamina D. Ta logika je ključna: skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo.

Podobno ugotavljajo tudi avtorji, ko navajajo, da “čim višja je raven, tem bolj učinkoviti so zunajskeletni učinki vitamina D. Ciljna raven je nad 75 nmol/l, po nekaterih izsledkih nad 100 nmol/l.” Škoda le, da pri tem niso dovolj natančni in da teh vrednosti ne izpostavljajo kot imperativ. Za doseganje vrednosti 115 nmol/ml oziroma 45 ng/ml je po prej navedeni formuli treba zaužiti od 4500 do 7500 i.e. vitamina D. S priporočenim odmerkom “do 2000 i.e. na dan” teh vrednosti ni možno doseči.

Skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo

Torej bi pričakoval od avtorjev jasno in odločno priporočilo, da morajo odrasle osebe za doseganje zdravih ravni vitamina D skrbeti za dnevni vnos iz vseh virov od 4000 do 8000 i.e. na dan.

Ti odmerki so povsem varni. Z njimi ni mogoče povzročiti hipervitaminoze ali povzročiti nikakršnih negativnih posledic. Tudi Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ugotovila, da so dnevni odmerki do 10.000 i.e. na dan povsem varni, vendar so iz previdnostnih razlogov to številko delili z 2,5 in določili, da je dnevni odmerek 4000 i.e. varen. Morebitne težave bi lahko nastale pri daljšem rednem jemanju odmerkov nad 30.000 i.e. na dan oziroma nad ravnjo 150 ng/ml (375 nmol/l).

Več o tem lahko preberete tukaj.

Pomanjkanje vitamina D3

Avtorji navajajo izsledke še neobjavljene raziskave, v kateri so ugotovili, da ima v jesensko-zimskem obdobju (med novembrom in aprilom) približno 80 odstotkov odraslih Slovencev pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 50 nmol/l) – in 40 odstotkov zdravih Slovencev hudo pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 30 nmol/l. 84 odstotkov oskrbovancev domov starejših občanov, ki jim niso dodajali vitamina D, je imelo hudo pomanjkanje (ravni 25(OH)D pod 30 nmol/l). Še ti podatki so katastrofalni, če pa bi kot spodnjo mejo postavili 75 nmol/l in ne 50 nmol/l, bi ugotovili, da so tragični.

Do podobnih ugotovitev so prihajali raziskovalci že prej. V dve leti trajajoči raziskavi Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, v kateri so spremljali 100 nosečnic v vseh letnih časih, so ugotovili, da jih je le sedem odstotkov imelo zadovoljive serumske koncentracije kalcidiola, in sicer dvanajst odstotkov v septembru in le dva odstotka v decembru. Koncentracije kalcidiola so bile pri novorojenčkih višje kot pri materah, vendar so dobro korelirale z njimi, kar pomeni, da je bila preskrba otrok z vitaminom D nezadostna.

Več o tem tukaj.

Vitamin D3 in covid-19

Zdravi posamezniki, ki se od aprila do oktobra pravilno sončijo oziroma veliko zadržujejo na odprtem, imajo raven vitamina D okrog 45 ng/ml. V obdobju, ko nam grozi kakšna bolezen ali jo že imamo, posebno pri kroničnih boleznih, je smiselno to raven še dvigniti, da dosežemo koncentracijo kalcidiola nad 60 ng/ml (150 nmol/ml). Za doseganje te ravni je treba skrbeti za redni dnevni vnos od 6000 do 10.000 i.e.

Če prej nismo redno jemali vitamina D, priporočam, da pet dni zapored jemljemo po 20.000 i.e. na dan, potem pa 10.000 i.e. na dan.

To priporočilo, utemeljeno v številnih znanstvenih raziskavah (v knjigi Moč vitamina D sem jih navedel več kot 500), velja za vse kronične bolnike, nosečnice ter vse, ki se pripravljajo na hospitalizacijo ali operativni poseg (tudi pri zobozdravniku). Če niste prepričani glede obstoječe ravni, prosite za napotnico za laboratorij.

O pomenu vitamina D v času epidemije covida​ sem napisal dodatek h knjigi Moč vitamina D, ki je v obliki e-knjige brezplačno dostopen tukaj. V tej e-knjigi navajam ugotovitve vseh pomembnejših raziskav o povezanosti vitamina D in covida-19.

Zaključek

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D. To je naravna posledica nenaravnega življenja v zaprtih prostorih, strašenja kozmetične industrije z melanomom in brezskrbnosti državnih institucij, ki naj bi skrbele za zdravje državljanov.

Priporočila avtorjev omenjenega dokumenta so korak v pravo smer, a to ni pravi korak – je skromen, a pomemben korakec.

(članek je bil objavljen v časniku Večer, 8.11.2020)
https://www.vecer.com/vecer-v-nedeljo/javno-pismo-zdravnikom-o-vitaminu-d3-in-covidu-19-10226311






Komentiraj

Ivan Soče – zakaj vam ne verjamemo?

Objavljeno dne 29.07.2019 pod Izbrano za vas, Medicina

NASILJE V MEDICINI – 4. dejanje; finale, crescendo

Pismo Samirja Šabića, dr. med., spec. in moj odgovor

V članku v Večeru sem se odzval na ugotovitve Zdravniške zbornice, da so zdravstveni delavci, predvsem zdravniki, izpostavljeni nasilju bolnikov in da ti celo ogrožajo življenja zdravnikov. Nakazal sem, da je medicinsko nasilje eno najbolj perečih družbenih vprašanj, ki ga mnogi ne vidijo ali ga prikrivajo ali pa ga vidijo in priznajo, a ga vendar prenašajo, ker verjamejo, da jim bo prav ta in nobena druga medicina pomagala do zdravega in dolgega življenja. Na to zablodo je bilo treba opozoriti in pokazati, da je farmacevtska medicina tudi zelo nasilna, škodljiva, da tudi po nepotrebnem pohablja in ubija ter da so zdravniki navadni ljudje, ki so zmožni nasilja in zločinov. Ta članek lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/pisma-bralcev-nasilje-v-medicini-1003…

Na moj članek se je odzval zdravnik Samir Šabić, ki v ničemer ni dokazal, da sem navajal neresnice, mi pa je očital sovraštvo do medicinskega osebja, moj članek pa označil kot sovražni govor in navajal še druge podobne »argumente«, da medicinskega nasilja ni, če pa že je, da gre za zelo redke, posamične primere. Njegov odgovor lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/nasilje-v-medicini-2-10035138

Ker je bilo potrebno pojasniti, da je zdravnik Šabić poskusil zgolj relativizirati moje ugotovitve o medicinskem nasilju, jih bralcem prikazati kot moje izmišljotine zaradi sovraštva do medicine ter opozoriti, da medicinsko nasilje resnično obstaja, pokazati njegove širše razsežnosti in nevarnosti, sem napisal odgovor, ki ga lahko preberete tukaj: https://www.vecer.com/prejeli-smo-nasilje-v-medicini-3-1004…

Nekaj dni po objavi zgornjega dogovora sem prejel pismo g. Šabića. Predlagal sem mu, da na svojem blogu in FB strani objavim njegovo pismo in svoj odgovor, a soglasja nisem prejel. Zato v nadaljevanju objavljam zgolj moj odgovor, ki je nepomembno dopolnjen s pojasnili, kaj so očitki g. Šabića, da lažje razumete o čem pišem.

Objava mojega pisma je pomembna, ker pojasnjuje, s kakšnimi argumenti in na kakšen način zdravniki obračunavajo s kritiki delovanja medicine. Istih metod so se posluževali tudi drugi zdravniki, a o tem boste brali kasneje. Ne gre zgolj za poskus diskvalifikacije avtorja namesto soočenja vsebinskih argumentov, ampak za prikaz na kako primitiven, klevetniški, nepošten in nečasten način to zdravniki počnejo. Zdravnik Šabić mi je napisal: “Pacientom, ki me od objave v Večeru sprašujejo o vas in vaših metodah, sistematično povem resnico o vas. Prav takšno, po enakem vrstnem redu, kakor sem jo navedel zgoraj.” Torej je vsebina pisma g. Šabića na neki način postala javna, zato imam moralno pravico na njegovo pismo odgovoriti javno. Tako bodo tudi njegovi radovedni pacienti imeli možnost spoznati Šabićeve metode in njegove resnice oz. laži in podtikanja o meni.

Spoštovani g. Šabić!                                

Hvala za vaše pismo. Sicer menim, da je najino osebno dopisovanje še manj koristno od javnega nastopanja, kje piševa o različnih temah: jaz o medicinskem nasilju, vi o meni, pa vendar je prav, da odgovorim na vaše pismo, čeprav v ničemer ni povezano z mojim člankom Medicinsko nasilje.

Že naslov vašega pisma »Ivan Soče – zakaj vam ne verjamemo?« je absurden. Nikoli nisem niti zahteval niti pričakoval, da bi mi kdo verjel. Če ste prebrali nekaj mojih člankov, ste se lahko prepričali, da bralce nenehno opominjam, naj nobenemu ne zaupajo, ne verjamejo. Vsako zaupanje se izčrpa takoj, ko se ga zahteva. Zato ga nikdar nisem zahteval za razliko od zdravnikov, ki terjate slepo zaupanje bolnikov in sami (slepo) zaupate farmacevtski industriji in regulatornim organom. O tem sem obširno in argumentirano pisal tudi v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

Na začetku g. Šabić piše: “Predstaviti vam želim, kako vas vidimo strokovnjaki, ne samo jaz, marveč tudi kolegi, ki vas poznajo iz medijev in so prav tako z zanimanjem prebirali najino dopisovanje”. Namesto, da odgovori na vprašanje, zakaj mi ne verjame z vsebinskimi argumenti (da sem pisal neresnice, potvarjal podatke, zamolčal pomembna dejstva ipd.) zdravnik Šabić našteje “4 naslednja neizpodbitna dejstva:

  1. Po izobrazbi ste ekonomist
  2. Vaša alternativna ideologija vam pomeni vir dohodka
  3. Za morebitna posameznikova ravnanja, ki bi izhajala iz vaših osebnih prepričanj (ki delujejo sugestivno) si ne upate prevzeti nikakršne (pravne) odgovornosti
  4. Ideološki dualizem” ter k vsaki točki doda komentar.

Zame je povsem nepomembno, če mi kdo verjame ali ne. To ni moja skrb. Jaz le pošteno, objektivno in kritično premišljujem o življenju v vseh njegovih segmentih. Medicina je družbeni fenomen in kot takšna je podvržena družbeni kritiki, torej kritiki vsakega državljana. Ne more biti res, da le zdravniki kritično pišete o medicini, kar bi bil nevaren precedens.

Ne vidim nobenega racionalnega razloga, da ste si zastavljali vprašanja o meni, namesto da bi se vprašali o resničnosti mojih navedb. Je to sicer stara, preizkušena metoda lotevanja avtorja namesto njegovega dela, a jo uporabljajo le tisti, ki nimajo argumentov. Vsakič, ko to kdo počne, javno prizna, da nima protiargumentov in da je avtor imel prav. Morda le kakšen naivnež nasede.

Razumem, da ste v svoji prizadetosti zaradi mojih argumentiranih navedb o medicinskem nasilju jezni name in se posledično ukvarjate z menoj, a že nekoč so opozarjali, da »ne ubijte sla zaradi slabih novic, ki jih prinaša«.

Navajate nekaj »neizpodbitnih dejstev« o meni, ki s temo moje objave nimajo nič skupnega. Zakaj ste to storili? Zato, ker je vaš kriterij, po katerem presojate resnico, lastna stopnja zaupanja. Po vašem je resnično tisto, kar koli izreče nekdo, ki mu zaupate in je neresnično tisto, kar koli napiše nekdo, ki po vaši presoji ni vreden zaupanja. To je popolni antiintelektualizem. Tako delujejo samo verniki. Vsak resnicoljub lahko izreče neresnico (ali celo laž) in vsak lažnivec lahko izreče resnico.

Če je stopnja zaupanja za vas tako pomemben kriterij, bi pričakoval resnejšo in odgovornejšo presojo, ali je nekdo vreden zaupanja ali pa ne, a tega niste storili. Ste le zelo površno navedli nekaj nepomembnih podrobnosti o meni, nekaj necelovitih informacij, nekaj neresnic, malo podtikali, natolcevali in to neužitno šarado imenovali »neizpodbitna dejstva«, ki jih posredujete celo svojim pacientom in kolegom. Nedostojno intelektualca, ki se še povrh sklicuje ne moralo. Ni moteče, da uporabite vso možno jezikovno, logično in drugo akrobatiko, da poskusite rešiti čast in dobro ime zdravnikov, a tega častni in pošteni ljudje ne delajo tako, da brez argumentov rušijo čast in dobro ime drugega. Ko ne morete dokazati, da pišem neresnice, se lotite mene osebno, češ da nisem vreden zaupanja in naj bi bilo, po vašem, vse kar napišem, samo po sebi neresnica. Razumem: cilj opravičuje sredstva. V smeh pa me spravlja, da ne vidite prozornosti te zlagane drže, da naj bi vam zaupali zgolj zaradi končane neke fakultete in da živite v iluziji, da je vaše presojanje, kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne, vnaprej verodostojno. Ker ste zdravnik? Ha, ha. Verjeli ste, da je neko zdravilo varno in učinkovito in ste zahtevali, naj bolniki zaupajo vam. Kaj ste naredili, ko se je izkazalo, da je nevarno in je bilo umaknjeno iz prometa? Kaj storite, ko berete pogoste informacije o dokazanih in priznanih kaznivih dejanjih farmacije, o prikrivanju stranskih učinkov zdravil, o podkupovanju, prirejenih raziskavah …? Ste jim pisali pisma? Ste o teh kriminalnih dejanjih razpravljali s svojimi pacienti? Ne obtožujem vas, le opisujem kako zdravstveni sistem funkcionira.

Pa pojdimo po vrsti o vaših »neizpodbitnih dejstvih«.

Po izobrazbi sem ekonomist

Trdite, da “nisem uspel znotraj svojega dejanskega poklica”, hkrati pa zapišete, “da je vodenje podjetja skladno z mojo izobrazbo”. Torej, če je moje podjetje uspešno, potem sem uspel znotraj svojega poklica, mar ne? O moji poslovni karieri ne veste ničesar, o mojih poslovnih (ne)uspehih prav tako ne, a to ni predmet debate in na noben način ne vpliva na vsebino objavljenega članka. Če želite laž o mojem kariernem neuspehu navajati kot argument, naj vam bo. Za vas bi to morala biti ponižujoča raven diskusije, meni je vseeno. Navajen že takšnih intelektualnih primitivizmov, diskutantom ponujam še nekaj argumentov, kot npr. da sem bil član zveze komunistov, da sem nekaj krat plačal globo zaradi prehitre vožnje, da ne maram kivija in še kaj bi se našlo za kronske dokaze, da medicinskega nasilja ni, da je kravje mleko za ljudi popolna hrana, da presejalni programi rešujejo življenja …

Zakaj nočete videti, da moj članek (in vso moje javno delovanje) ni strokovno medicinsko pisanje in da se v medicinsko stroko nikoli nisem vmešaval. Nikjer nisem pisal o (bio)kemiji in drugih strokovnih rečeh. Tam, kjer sem to počel, sem zgolj citiral ugotovitve najuglednejših znanstvenikov. Ker se nisem nikoli vmešaval v strokovna medicinska vprašaja, je moja strokovna izobrazba brezpredmetna in omenjanje le-te je nekorektno. Beden poskus preusmerjanja pozornosti. Nemogoče je ne videti razlike med kritiko medicinskega sistema (nasilja v medicini) in vpletanja v strokovne odločitve (diagnoza, terapije …), to lahko poistoveti le zaslepljen ali zlonameren človek.

Kot dokaz mojega šarlatanstva ste navedli članek iz Mladine https://www.mladina.si/176364/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer neka “zaskrbljena zdravnica na robu obupa” nad mojim pisanjem navaja prav ta ključni argument – da nisem zdravnik. G. Šabić, če bi želeli biti vsaj malo pošteni, bi omenili tudi moj odgovor na ta članek, a očitno v zdravniških vrstah kroži le članek zdravnice – očitno mnenjske voditeljice. Elementarno pošten človek, ki navede prvi vir, bi moral navesti še tega: https://www.mladina.si/176647/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer sem razkril laži novinarja iz prvega članka ter dokazal, da ne gre za moje ugotovitve o škodljivosti kravjega mleka za zdravje ljudi, ampak za citate iz raziskav najuglednejših raziskovalnih institucij. Torej ni šlo za konflikt Ivan Soče, nestrokovnjak-šarlatan proti štirim zdravnikom-strokovnjakom, ampak za konflikt med svetovno najeminentnejšimi doktorji znanosti, ki navajajo celovito resnico o kravjem mleku nasproti štirim slovenskim zdravnikom, ki škodljivost kravjega mleka za zdravje ljudi prikrivajo. Celo nasprotno: zdravnica, iniciatorka in glavna protagonistka gonje proti meni, ki je sama napisala članek za Delo, drugi zdravniki so ga le podpisali in ta stališča zlagano predstavljali kot stališča uglednih državnih in strokovnih ustanov, je sodelovala pri reklamah za mlečne izdelke. Če ste zares željni verodostojnosti, preberite mojo knjigo Boj za resnico o kravjem mleku, kjer sem objavil veliko dokumentov o neverodostojnosti slovenskih zdravnikov (laganju, prikrivanju resnice, ponarejanju, navzkrižju interesov). Tudi na vsebino knjige in na moj odgovor štirim zdravnikom v Delu ni bilo odziva zaskrbljenih in obupanih zdravnikov (tako so se sami imenovali) in ni bilo dokazov o moji nekompetentnosti.

Če je laik, ki se loteva strokovnih vprašanj na napačen način šarlatan, potem je strokovnjak, ki prikriva celovito resnico in svojih pacientov ne opozarja na dokazano škodljivost hrane, zdravil ali medicinskih posegov, preprosto zločinec.

Argumenti in dokazi iz mojih knjig in člankov niso posledica mojih prepričanj. Ne funkcioniramo vsi enako, g. Šabić. O ničemer nimam vnaprejšnjih prepričanj, sodb. Nimam predsodkov, vnaprejšnjih sodb. Tega vi ne morete vedeti, zato tudi ne morete vedeti o nasprotnem. Zakaj torej pišete o nečem, o čemer ne morete vedeti? Zakaj pišete o meni, če o meni, razen izobrazbe in delovnega mesta, ne veste ničesar? Otročje je. Neresno. Ni treba biti Tesla ali Edison, da bi vedel, da je žarnica pregorela, a vi hočete prav to – po vašem o tem, ali je žarnica pregorela ali ne, lahko sodi le električar, o nasilju v medicini in o vseh napakah v zdravstvenem sistemu pa izključno zdravniki.

Uspešni in neuspešni direktorji, trgovci, novinarji, igralci in drugi so osebe s končano medicinsko fakulteto in tega nihče ne problematizira, ker ni problematično. Zdravniki so kritiki političnega sistema, pravnega, prometnega, socialnega … Tako je tudi prav. Enako je prav, da smo nezdravniki kritiki zdravstvenega sistema.

Tržim svojo ideologijo

Pišete: “Dejstvo, da tržite svojo ideologijo (v obliki knjig, prehranskih dodatkov in predavanj), je zelo povedno. Od promocije imate torej neposredno finančno korist.” Nobene ideologije nimam, spoštovani g. Šabić. Nobene. Omenili ste, da imam “alternativno ideologijo”, kar bi pomenilo, da sem za “alternativno medicino” in proti uradni medicini, kar z ničemer ne morete dokazati, ker preprosto ni res. Vaš dvom o moji kredibilnosti je vaša zasebna stvar, če pa z njim javno opletate, potem je treba postreči dokaze. Veliko mojih člankov so objavljali v Delu, Dnevniku, Večeru, bil sem gost v številnih nekomercialnih televizijskih in radijskih oddajah (Dobro jutro, Nočni klub …), imel veliko javnih predavanj na povabilo knjižnic, knjigarn, društev bolnikov, Večera… in nikoli nobenega nastopa nisem organiziral sam ali moje podjetje.

Ko so mediji objavili moje javno pismo ministru za zdravje, me je takratni minister naslednji dan povabil v kabinet na pogovor o mojih pogledih na zdravstveni sistem, ker me je imel za verodostojnega, za nekoga, ki o delovanju zdravstvenega sistema nekaj ve.

V svoji zaslepljenosti z dokazovanjem moje neverodostojnosti omenjate knjigo Moč vitamina D, češ, da “imam interes napihovati negativne vplive pomanjkanja vitamina D.” Spodobilo bi se, da bi omenili, da je knjigo strokovno ocenilo šest doktorjev medicinskih ved, dva doktorja znanosti s področja prehrane in ena zdravnica, specialistka družinske medicine. Med njimi je nekaj profesorjev na medicinski fakulteti in tudi dr. sci. in dr. med, ki je doktoriral prav na področju vitamina D. Nihče mi ni očital nobenega pretiravanja, nihče ni omenjal moje diplome, tudi v enem letu, kolikor je knjiga na tržišču, ni bilo nobenega tovrstnega komentarja.

V treh mojih knjigah, ki so povezane z zdravjem oz. zdravstvom in v 200 javno objavljenih člankih nihče ni ugotovil ničesar ideološkega, ničesar neresničnega, ničesar neargumentiranega. Vse to govori, da me imajo mnogi (med njimi so tudi zdravniki) za kredibilnega, verodostojnega, strokovno in moralno kompetentnega avtorja.

Kritični, intelektualno potentni ljudje se lotevajo vsebine in ne razpredajo na ravni klevet, ali bi kakšna druga založba izdaja moje knjige, v prazno pišejo o načelnih konfliktih interesov, o ideologijah, o možnih pretiravanjih …

Ne prevzemam odgovornosti

Pišete, da si “svoje ideologije ne upam lansirati v obliki eksplicitnih nasvetov, ker ne želim prevzeti odgovornosti.” Nikoli ne delim nobenih konkretnih medicinskih strokovnih nasvetov. Nikoli nisem postavljal diagnoz, prognoz, svetoval pri kakršni koli medicinski terapiji. Moj edini nasvet je: ne zaupajte zdravnikom na slepo. Pridobite si dodatne informacije od drugih zdravnikov. Zase ste edinstven na tem svetu, za zdravnika ste eden od tisočih pacientov. Zdravniki so navadni ljudje. Med njimi so tudi leni, neodgovorni, neorganizirani, utrujeni, nenaspani, naveličani, bolni, bahavi, površni, neodgovorni, nepošteni, takšni, ki lažejo, kradejo, ubijajo …, tudi najboljši zdravniki delajo napake, zato obstaja drugo mnenje, konzilij … Moj nasvet je: bodite odgovorni, samozavestni, zahtevni. Zdravnik je vaš serviser. Vi ga plačate. Enak nasvet velja za obnašanje pri odvetnikih, sodnikih, policistih …

Omenjate moje stališče do cepljenja. Kakšno pa je to stališče? Nimam ga. Vse, kar o cepivih pišem, je bolj ali manj v obliki vprašanj, na katera nihče ne odgovarja. Opozarjam na pomanjkanje dobrih dokazov, citiram ugledne znanstvenike, navajam dokaze o prirejanju rezultatov raziskav, o prikrivanju sestave cepiv, o cepilni diktaturi … Očitno je za medicinske vernike že samo spraševanje o utemeljenosti vere greh!

Omenjate moj odnos do presejalnih testov. Spet ste napisali neresnico: “ustvarili ste si svojo lastno sliko.” Nisem si ustvarjal nobene slike. Če bi brali te članke, bi lahko prebrali, da sem zgolj navajal izkušnje in prakso iz drugih držav ter javno dostopne znanstvene članke iz uglednih medicinskih revij. V javni polemiki v Delu in Večeru sem s številkami dokazal, da presejalni programi niso tako učinkoviti, kot to trdijo njihovi promotorji in da pri promociji ne omenjajo vseh negativnih posledic teh testov, ki so znanstveno dokazane ter da poveličujejo njihove rezultate. V polemiki so sodelovali vsi trije vodje presejalnih programov, a nihče ni zavrgel niti enega mojega argumenta ali dokazal neresničnost niti ene navedbe. Ničesar neresničnega nisem zapisal, ničesar neargumentiranega. Torej ni šlo za mojo zgrešeno sliko o presejalnih programih proti stroki, ampak za predstavitev dognanj medicinske stroke v razvitejših državah, ki jih naši zdravniki prikrivajo (ne morem verjeti, da jih ne poznajo) in kar naprej na enak način novačijo državljane v te programe. Če bi se le z enako zagnanostjo borili proti vzrokom za nastajanje raka. Če bi želeli ustvariti celovito, pošteno sliko o tej temi, bi prebrali te objave (dostopno tudi na http://www.soce.si/?p=1533) in navedli, kje sem zmotil oz. napisal neresnico. Trije zdravniki v javni polemiki niso našli niti ene takšne navedbe, a ste vseeno presejalne programe zlorabili za poskus moje diskvalifikacije.

Kako lahko človek, ki prisega na lastno integriteto, zapiše nesramno laž: “vam je odgovornost pri delu povsem tuja. Ne nosite in nikoli v življenju niste nosili odgovornosti odločati o čem pomembnem…” Kako to veste, spoštovani zdravnik? S čim to lahko dokažete? Kako si lahko izmislite takšno podlost?

Za vse, kar sem objavil ali rekel prevzemam vso odgovornost, moralno, materialno in kazensko. Ne poznam nobenega, ki bi zaradi mojega pisanja utrpel kakršnokoli škodo, če ne štejem prizadetih “egotov” zdravnikov, politikov, novinarjev, zdravilcev, cerkvenih funkcionarjev, duhovnih gurujev …

Sem ideološki dualist

Pišete, da sem zelo kritičen do farmacevtske medicine in spravljiv do medicinskega osebja ter da sem zaradi tega ideološki dualist. Tukaj ni nobenega dualizma, nobene ideologije, nobenega dobrikanja zdravnikom. Če vi ne vidite logične povezave, to še ne pomeni, da ta ne obstaja. Prav razumevanje celote (dobrega in slabega) delovanja medicinske industrije mi ne more “nižati kredibilnosti”, kot zatrjujete. Nasprotno. Jaz nisem proti in nisem za. Sem nevtralen opazovalec, ki poskušam kolikor le zmorem, opisovati objektivno dogajanje. Nisem navezan na videno, na svoje zaključke. Zmeraj znova opazujem. Z veseljem bom objavil vse napačne navedbe, ponižno prosil za odpuščanje za vse neresnice, a mi tega do zdaj ni bilo treba. Že pred leti sem zapisal v Dnevniku “Občudujem in spoštujem zdravnike, ki so predani bolniku in sami težko preživljajo v takšnem zdravstvenem sistemu. Takšni si zaslužijo našo javno podporo. Potrebujejo jo. In mi potrebujemo njih.”

Videti je, da vi ne vidite razlike med lastnim delovanjem v lastni ambulanti in medicinsko industrijo, katere sestavni del ste. Morda vam bo pomagal eden najbolj znanih zdravnikov na svetu, prof. dr. Peter Gøtzsche vodja nordijskega Cochrane Collaboration, ki trdi, da farmacevtska industrija uporablja enake metode kot organizirane kriminalne združbe in mafija. Z laganjem, prikrivanjem, podkupovanjem zdravnikov, akademikov, urednikov revij, strokovnih in laičnih organizacij bolnikov, bolnišnic, novinarjev, regulatorjev in politikov so zakrivili milijone smrti, ne da bi kdor koli od vodilnih v farmacevtskih firmah končal v zaporu. Milijardne odškodnine so bile izplačane le, da bi prikrili pravo resnico. Ta isti zdravnik piše: bolniki slepo zaupajo zdravnikom, zdravniki pa farmacevtom – tako je krog sklenjen. Drugi zdravnik, dr. Torre, pa piše, da je “farmacija ponižala zdravnike v preproste pill pusherje, trgovske distributerje svojih izdelkov.” Na to temo je napisano na stotine knjig, mnoge so napisali zdravniki.

Medicinskega nasilja ni, ker je Ivan Soče ekonomist

Pišete, da vas pacienti sprašujejo o mojih metodah. O katerih metodah naj bi spraševali, če nimam nobenih metod? Morda so spraševali, ali je res, kar sem napisal o medicinskem nasilju, vi pa ste najbrž odgovorili: “Medicinskega nasilja ni, ker je Soče ekonomist!” In so bili vaši pacienti potolaženi. Vesel sem, da kljub preštevilnim pacientom, kot ste zapisali, najdete čas za pogovor s pacienti o medicinskem nasilju. Za pogovor o meni je škoda časa. Jaz sem nepomemben, pomembno je tisto, kar zapišem. Zanimivo je tudi, da imajo vaši pacienti interes za pogovor o mojih metodah in da za to žrtvujejo nekaj dragocenih minut, kolikor jim je odmerjeno pri obisku zdravnika. Ohranjanje lastnega ugleda in ugleda medicine z laganjem in insinuacijami o meni ter navajanjem popolnoma nepomembnih podatkov ne koristi vašim pacientom. To, da vam bolniki pritrjujejo, je najbrž izraz strahu in ne zaupanja, a zdravniški napuh tega ne more ločiti.

G. Šabić piše: “Sprašujem se, kako boste ravnali takrat, ko boste tudi vi zboleli. Recimo, da boste potrebovali nujni operativni poseg. Ali boste tudi takrat razmišljali o tem, ali bo kirurgu od vročine in napora kapljal pot v operacijsko polje? Boste v operacijo sploh privolili ali boste zavzeli pokončno držo in jo zavrnili? Da ne omenjam potrebe po medikamentoznem zdravljenju. Boste takrat ohranili svoj karakter in vse zavrnili na svojo škodo, zato da ne ugodite farmacevtskemu lobiju in se predate zdravniškemu nasilju? Če boste karkoli od naštetega storili, si boste zaslužili moje iskreno spoštovanje in priznanje za pogum.”

Hvala g. Šabić, a ne skrbite za moje zdravje in moje ravnanje. Zmeraj se bom odločil, tako kot je prav. Nikoli nikogar nisem odvračal od medicinske obravnave in sam je uporabljam, ko ocenim, da je to potrebno. Zdravniške oči (vsa čast izjemam) vidijo dve vrsti bolnikov. Prvi so verniki, ki se zdravnikom popolnoma podredijo in jim brezpogojno zaupajo, drugi pa so neverniki, ki bi jih zdravniki najraje nagnali iz svojih ordinacij (ti poskusi so že bili). To je novi tip bolnikov, ki so izobraženi, kritični, zahtevni in pogumni. Podtikati nam sovraštvo, popolno zavračanje sodobne medicine in nas izzivati, naj odklanjamo zdravljenje, je skrajnje neetično. Zanesljivo ne bom odklonil zdravljenja in ne bom umrl zato, da bi si zaslužil vaše spoštovanje. Vprašajte pa sebe, ali bi me kot bolnika obravnavali enako kot sorodnika ali pa bi me obravnavali kot sovražnika. Mene vaš odgovor ne zanima.

Zgodbica s kapljanjem znoja s kirurgovega čela je značilna in kaže na hudo dvoličnost in sprenevedavost. Namesto da se kot etičen zdravnik vprašate, zakaj je neki drugi zdravnik za nepotrebno provizijo porabil denarja za nekaj tisoč klim, mene sprašujete, ali bi se pustil operirati prepotenemu zdravniku. Na moj članek na to temo v Večeru pred enim letom se nihče ni odzval. Kje so bili prepoteni kirurgi in etični zdravniki, ko je v zasebne žepe šlo denarja za nekaj tisoč klim? Narobe svet, a kaže, kako ste zdravniki samozaščitniški in nekritični do vsega zdravniškega in sovražni do vsakega kritičnega državljana.

Meni očitate načelni konflikt interesov, vi naj bi bili povsem neodvisni od farmacije, češ, da ničesar od te industrije ne prejemate. Mar ne vidite, da ste eksistenčno odvisni od farmacije, brez katere je sodobna medicina mrtva, vi pa brez sedanje službe. Ne gre za teorijo, ampak za resničnost. Pred leti je direktorica jeseniške bolnišnice javno grozila z zaprtjem le-te, ker jim je Salus zaradi večmilijonskega dolga ustavil dobavo farmacevtskih izdelkov. V nekem članku sem pisal, da niso največja težava številni podkupljeni zdravniki, ampak dejstvo, da je farmacija »kupila« celotno medicino.

Mit o medicini, utemeljeni na dokazih, se ruši. Farmacevtska industrija je dokazano najbolj goljufiva od vseh industrij in to spoznava vse več državljanov in tudi zdravnikov. Obstaja pa močnejši temelj medicine. To je medicina, utemeljena v strahu pred boleznijo in smrtjo ter v upanju, da medicina zdravi, odpravlja trpljenje in podaljšuje življenja. Če ne zdaj, pa bi naj kmalu. O dokazih o uspešnosti ali neuspešnosti farmacevtske medicine ni kaj za debatirati. Dokazi so dokazi. Tudi prikriti prej kot slej pridejo na dan. Prava nevarnost nastajajoči medicinokraciji preti s strani medicinskih nevernikov, ki niso prestrašeni in ponižni bolniki. So izobraženi in zahtevni naročniki medicinskih storitev in se ne klanjajo pred vsakim stetoskopom. Seveda je farmacevtska medicina tudi koristna, pogosto nenadomestljiva, a o tem je še preveč (samo)hvale in ni tema najine debate.

Za konec

Ni važno, kdo kaj reče. Pomembno je, ali je izrečeno resnica. Če prst luno kaže, le norec v prst gleda, pokvarjenci pa pozornost drugih usmerjajo na prst.

Lepo vas pozdravljam, Ivan

 






Komentiraj

Nevaren je zdravstveni sistem in ne zdravniki

Objavljeno dne 30.05.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

 

Načeloma ne reagiram na posamične zdravstvene ali zdravniške napake. Ne le zato, ker mediji skoraj dnevno poročajo o kakšni, ampak zato, ker zaradi vsakokratne pozornosti na posamične napake ne vidimo napačnega sistema. To, kar mene zanima je sistemska, globalna neučinkovitost in nevarnost farmacevtske medicine, ki se skozi posamične ekscese zgolj potrjuje.

Najnovejša zdravstvena afera o zdravniku, ki sploh ni operiral krčnih žil (le zarezal je v kožo in naredil grde brazgotine, ki so skrile neoperirane žile) ali pa jih je operiral nestrokovno, ima globljo dimenzijo. Lopovi in lažnivci so od zmeraj. Tudi med zdravniki in s takšnimi naj se ukvarjajo organi pregona. To, da je lažnivi zdravnik neizvedene operacije zaračunal vsem nam in da je nestrokovno delal, so očitno dolgo časa vedeli ugledni, spoštovani, etični zdravniki in tudi visoki funkcionarji na ministrstvu za zdravje, kar so tudi javno priznali. Ministrica je kazensko ovadila slabega in goljufivega zdravnika, vsem drugim, ki so prikrivali to, za zdravje bolnikov nevarno goljufijo, pa se ne bo zgodilo nič. Tako je bilo prej in tako bo vnaprej. Številni ugledni in formalno etični zdravniki so vedeli za sramotno dogajanje pri otroški srčni kirurgiji, pri primeru Radan in vseh drugih, pa se jim ni zgodilo nič. Zdravstveni sistem tako deluje. Nikjer v svetu ni bistveno drugače.

Ker nihče sistemsko, skrbno in odgovorno ne spremlja kakovosti in potrebnosti opravljenega dela zdravnikov, ker le-ti ne prijavljajo napak svojih kolegov, ker ne poročajo o vseh stranskih učinkih zdravil (tudi cepiv), ker so bolniki v položaju obravnavanega objekta, ki tiho trpi, je zdravstveni sistem na videz urejen in učinkovit. V resnici pa je nevaren in neučinkovit.

Samo v Sloveniji zmečemo v smeti vsako leto za približno 50 milijon evrov zdravil. Če k temu znesku prištejemo stroške zdravniške obdelave, čas čakanja, ki ga bolniki porabijo za zdravniško oskrbo in obisk v lekarni, stroške uničenja teh zdravil, dobimo znesek višji od 100 milijonov evrov. Tako zdravstveni sistem skrbi, da farmacevtske tovarne ustvarjajo dobičke in da imamo prezaposlene zdravnike. Kaj pa imajo od tega bolniki?

Nihče se ne sprašuje o tem, zakaj so bila izdana ta zdravila in kako to, da zdravnik ni uspel prepričati bolnika v nujnost jemanja zdravila. Kaj se je zgodilo z bolniki, ki zdravil niso jemali? So umrli? Ali so ljudje, ki niso jemali zdravil, vseeno ozdraveli? Kako so ozdraveli?

V neki raziskavi so ugotovili, da je kar 36 % receptov, ki so jih predpisovali starejšim, nepotrebnih. Prestajamo tudi veliko nepotrebnih operacij, veliko nepotrebnih diagnostičnih postopkov, zapravljamo milijone delovnih ur v čakalnicah zaradi neorganiziranosti zdravnikov, kupujemo predrago medicinsko opremo, se velikokrat po nepotrebnem udeležujemo presejalnih programov, pri medicinski oskrbi zaradi te iste oskrbe zbolevamo in umiramo. Medicinska oskrba je tretji najpogostejši vzrok smrti.

Mediji vztrajno poročajo, da smo po številu zdravnikov na repu Evrope, kot da bi večje število zdravnikov kaj pomembnega prispevalo k našemu zdravju in varnosti zdravstvenega sistema. Imamo približno enako število zdravnikov na 100.000 prebivalcev kot Velika Britanija, Združene države Amerike in več kot Japonska, a izpostavljajo le Grčijo, ki ima dvakrat več zdravnikov, ne povemo pa, da so Grki po vseh kriterijih bolj bolni od nas in imajo zdravstvo v popolnem razsulu.

Zaslepljeni z nekaterimi zares fascinantnimi medicinskimi uspehi, ki rešujejo relativno malo življenj (ki jih večinoma ne bi bilo treba reševati ob zdravem življenjskem slogu), ne zmoremo videti, da je celotni sistem zdravstvenega varstva napačno zastavljen. Zato ga želimo le malo popraviti, zaposliti nove zdravnike, znebiti se nekaterih nepoštenih in nevarnih zdravnikov, zmanjšati korupcijo, s tržišča umakniti kakšno zares življenjsko nevarno zdravilo, pripraviti še kakšno resolucijo, ustanoviti komisijo, malce privarčevati …

Naučeni smo, generacije nazaj, da zdravnikom moramo zaupati, da je on naš prijatelj, rešitelj, da nas bo rešil bolezni in trpljenja ter prestavil čas smrti. Morda vidimo osebnega zdravnika, ki je morda vesten, strokoven, prijazen, požrtvovalen in mislimo, da je cel sistem takšen. Ne vidimo, da so zdravniki sami ujeti v mrežo farmacije in izdelovalcev medicinske opreme, da so odvisni od njihovih, pogosto nepoštenih in enostranskih informacij in zelo pogosto škodljivih ali neučinkovitih kemikalij. To iluzijo o dobrem sistemu, ki dobro skrbi za naše zdravje, ohranjajo z milijardami evrov, prikrivanjem napak in neuspehov zdravnikov in zdravstva, s prisilo države, ki industriji zdravljenja (ne zdravja!) zagotavlja monopol, netransparentnost, potratnost, neodgovornost in vedno več denarja, ki ga pod grožnjo zapora, izterja od svojih državljanov.

Ne govorim na pamet. Leta in leta zbiram podatke in jih tudi javno objavljam, a malokoga to zanima. Začuda, bolnikov tudi ne. 






Komentiraj

Boj PROTI raku ali ZA presejalne programe

Objavljeno dne 25.03.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

Sedmega marca se je začel slovenski teden boja proti raku. V vseh medijih so v najbolj udarnih terminih in na najvidnejših mestih posvetili tednu boja proti raku ustrezno pozornost. Oglasili so se onkologi, društva za boj proti raku in predstavniki Zveze društev za boj proti raku. Poleg besede »proti« so bile najpogosteje omenjene besede Dora, Zora in Svit – programi za zgodnje odkrivanje raka. V tednu boja proti raku se vrstijo pozivi k zgodnjemu odkrivanju raka in novačenje za čim večjo udeležbo. Namesto, da bi bili boj, da bi bilo raka čim manj, vsi se borijo, da bi ga odkrili čim več in čim prej.

Usmerjanje velike strokovne in medijske pozornosti na zgodnje odkrivanje v laični in strokovni javnosti ustvarja prepričanje, da je preprečevanje nastanka raka neuspešno in da na tem področju ni treba vlagati veliko truda, denarja in časa. Tako smo državljani prikrajšani za pomembne informacije o načinu življenja, ki varuje pred nastankom raka, napačen fokus na odkrivanje in ne na preprečevanje pa bo usoden za prihajajoče generacije. Namesto intenzivnega obveščanja državljanov, kako preprečevati nastanek raka (vključno z mobilizacijo za boj za zdravo okolje, za nerakotvorno hrano in opuščanje škodljivih življenjski navad) nas medicinsko-farmacevtska industrija vabi na preglede, kot da bi ti, sami po sebi prispevali k zmanjševanju obolevnosti.

V najnovejših kanadskih smernicah iz preteklega meseca ugotavljajo, da rutinska kolonoskopija za odkrivanje raka ni upravičena. Ameriški Task Force je že leta 2012 odsvetoval uporabo PSA testov za odkrivanje raka prostate, ker so ugotovili, da obstaja zmerna ali visoka verjetnost, da testiranje nima nobene koristi oziroma da je škoda večja od koristi. Nekaj podobnega so ugotovili tudi za mamografijo, o čemer priča veliko dobro dizajniranih verodostojnih študij. Tudi laični vpogled v uradno statistiko OECD pokaže, da ni velike povezave med presejalnimi testi in številom umrlih. Presejalnih testov za kolorektalnega raka se v EU najpogosteje udeležujejo v Nemčiji, in sicer 54,2 % oseb, število umrlih pa je malo pod povprečjem EU, ki znaša 30,6 na 100.000 prebivalcev. Na drugem mestu po številu udeleženih so Čehi, po številu umrlih pa so med najvišjimi v EU. Ciper je po številu udeležencev med zadnjimi (4,3 %), ima pa najmanj umrlih v EU. Podobno je pri mamografiji. Po številu mamografskih pregledov je Danska na drugem mestu v EU (udeležba 81,5 %) in imajo hkrati najvišjo stopnjo umrljivosti zaradi raka dojk (44,1 na 100.000 prebivalcev). V Romuniji se mamografskih testiranj udeleži le 8 % žensk, imajo pa stopnjo smrtnosti 30,6 na 100.000 prebivalcev (14 odsotnih točk manj kot na Danskem). Največji padec smrtnosti od leta 2000 do 2011 so zabeležili na Malti, kjer se skoraj najmanj žensk v EU udeležuje mamografskih pregledov. Mamografije v Švici ne izvajajo več, v Veliki Britaniji pa so morali pomembno spremeniti besedilo letakov za mamografijo in na njih opozoriti na tveganja in realno predstaviti potencialne koristi.

Zgodnje odkrivanje raka praviloma ne podaljšuje in ne rešuje življenj. Pri vseh presejalnih testih so ugotovili, da sta tveganje in škoda (veliko) večja od koristi. Kar pa je zanesljivo, presejalni programi ne zmanjšujejo števila obolelih! Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, državljani pa so deležni vprašljive koristi, če sploh kakšne, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka raka. To bi bil boj proti raku.

Če ne bomo več denarja namenili za preprečevanje, bomo vsako leto ponosno ugotavljali, da smo odkrili več raka kot prejšnje leto, kar bomo šteli, kakšna ironija, za medicinski uspeh. Zdravniki so za preprečevanje bolezni premalo izobraženi, imajo premalo časa in, roko na srce, tega tudi nihče ne pričakuje od njih. Oni skrbijo za bolezen, ne za zdravje.

Morda je tako tudi prav. Če nam ni mar za lastno zdravje in življenje, zakaj bi bilo to pomembno komu drugemu?

Znanje je najboljša preventiva in najboljše zdravilo, poti iz medicinskih, prehranskih in drugih zablod si očitno mora vsak poiskati sam.

Objavljano v Večeru 9. 3. 2016 in v Delu 12. 3. 2016.

 

Boj proti raku ali za presejalne programe (2)

Boj proti raku ali za presejalne programe (3)

Vodje treh nacionalnih programov za zgodnje odkrivanje raka (Dora, Zora, Svit) so v skupnem odzivu zapisali, da moje pismo z zgornjim naslovom »potrebuje nekaj pojasnil«.

Nobene od mojih trditev o vprašljivosti presejalnih programov niso ovrgli, dodali so nekaj podatkov s katerimi upravičujejo obstoj programov v Sloveniji. Namesto delnih si oglejmo celovite podatke iz publikacije Register raka, ki jo je izdal OI UKC Ljubljana. Pojavnost raka se je na 100.000 v obdobju 2006 – 2010 v primerjavi z obdobjem 2001-2005 pri raku:

–          debelega črevesa POVEČALA od 30,5 na 36,6 – ocena za 2013 je 43;
–          rektuma POVEČALA od 21,9 od 24,5 6 – ocena za 2013 je 26;
–          dojk (ženske) POVEČALA od 105,3 na 113,9  – ocena za 2013 je 122;
–          materničnega vratu ZMANJŠALA od 19,2 na 14  – ocena za 2013 je 11;
–          maternice MINIMALNO ZMANJŠALA od 29,4 na 28,4  – ocena za 2013 je 28;
–          prostate POVEČALA od 81,3 na 117,0  – ocena za 2013 je 155.

Pri vseh oblikah raka se je pojavnost povečala od 557,6 na 630,8 s tendenco hitrejše rasti. S temi podatki se ni za pohvaliti, razlogi za zmanjšanje pojavnosti raka na materničnem vratu in ne povečanju pri raku maternice so številni, presejalni programi še zdaleč niso edini. Tudi podatki iz drugih držav niso boljši in nakazujejo, da med zbolevnostjo in umrljivostjo ter presejalnimi programi ni jasne korelacije.

Avtorji zaključujejo pismo s pozivom, naj se redno udeležujemo presejalnih programov, saj nam lahko dokazano rešijo življenje!

Res je. Res je tudi, da nam lahko dokazano ogrozijo življenje in zdravje, a o tem na vabilih za udeležbo v teh programih ne preberemo ničesar. V raziskavi, ki jo je naročil angleški inštitut za javno zdravje so ugotovili, da mamografija reši življenje 1300 ženskam, vendar jih 4000 po nepotrebnem prestane kirurški poseg, radioterapijo in kemoterapijo! V veliki kanadski študiji, ki je trajala 25 let na 90.000 žensk, so ugotovili, da mamografija ni znižala stopnje smrtnosti zaradi raka dojk. V uglednem The Lancet Oncology je bila leta 2011 objavljana raziskava, ki je razkrila, da je bilo pri ženskah, ki so bile izpostavljene največjemu številu preiskav z mamografijo, zabeležena večja kumulativna incidenca invazivnega raka dojk v naslednjih šestih letih kot pri ženskah iz kontrolne skupine, ki so bile izpostavljene občutno manjšemu številu preiskav z mamografijo. Za preprečitev ene smrti je potrebno s kolonoskopijo pregledati 1250 ljudi, na 1000 pregledov pa je zaradi posega eno življenje izgubljeno ali resno ogroženo. 

Podobne ugotovitve o koristnosti veljajo tudi za druge presejalne programe.

Vesel sem, da trije ugledni zdravniki soglašajo, da je zdrav način življenja, predvsem hrana in pijača, najboljši preventivni program. Še bolj vesel bi bil, če bi bila ta ugotovitev materializirana v skrbi zdravnikov, da zaradi teh dejavnikov ne bi zbolevali. Če bi uradni državni medicini bilo kaj do zniževanja pojavnosti raka, bi združili moči in poštne nabiralnike državljanov polnili z nasveti, kako preprečiti raka in druge bolezni in ne z vabili, da bi ga čim prej odkrili. V tej vnemi, da bi raka odkrili čim več in čim prej, so na Ptuju angažirali celo patronažno sestro, ki na domu obiskuje zdrave osebe in jih novači za udeležbo v programih. Nisem še zasledil primera, da bi patronažne sestre obiskovale zdrave državljane in jih učili, katera hrana povzroča raka, jih podučili o podpori za prenehanje kajenja, pitja in drugih vidikih zdravega življenja. Nisem videl zdravnikov, ki bi skupaj z občani Celja, Mežic in drugih krajev protestirali in zahtevali odstranitev rakotvornih odpadkov. Tudi ko je SZO uvrstila meso med rakotvorne snovi, borci proti raku na naše naslove niso pošiljali opozoril glede uživanja mesa.

Od celotnega zdravstvenega denarja namenimo le 3 (tri) odstotke za preventivno dejavnost. Nisem še zasledil niti ene organizirane zdravniške aktivnosti, da bi se ta odstotek zvišal. Vse aktivnosti zdravnikov so usmerjene v več diagnoz, več zdravljen, višje plače, boljši standard medicinskega osebja in tudi njihovih strank.

Pri vseh presejalnih testih je treba biti dobro obveščen in se izogniti marketinškim pastem organizatorjev in izvajalcev. Na spletni strani državnega programa za zgodnje odkrivanje raka dojk pišejo: »Presejanje pomeni pregledovanje navidezno zdravih ljudi s preprosto preiskavo ali testom.« Mamografija pač ni preprosta preiskava! V programu za odkrivanje raka debelega črevesa opozarjajo, da je v Pomurju »več raka in slabši odziv na program Svit«. Torej nas že označijo za bolne, samo da tega še ne vemo in smo le navidezno zdravi, zato nas je treba medicinsko obravnavati. Drugo opozorilo namiguje, da neudeležba v programu sama po sebi prispeva k pogostosti raka. Preprost državljan lahko sklepa, da je bolan (le da tega še ne ve) in da z udeležbo v programih zgodnjega odkrivanja ne bo zbolel ali da bo ozdravel. Ali je to boj proti raku?

Namen mojega pisanja ni bil javno polemizirati o opravičenosti presejalnih programov, ker to v rubriki pisma bralcev ni mogoče. Opozoril sem, da napačen fokus (na odkrivanje) daje napačne rezultate (več raka) in na potrebo, da bi kot družba premislili, ali bi lahko dosegli boljše rezultate (manj raka), če bi usmerili več pozornosti na vzroke (hrana, okolje), in omejena sredstva za zdravstvo namenili odpravljanju vzrokov in ne zgodnjemu odkrivanju.

Ustvarjanje vtisa, da je za bolezen krivo staranje ali katero drugo objektivno dogajanje, na katero posamezniki nimamo vpliva, ter da zgodnje odkritje ščiti pred rakom in rešuje življenja, je neodgovorno igranje z zdravjem sedanje in naslednjih generacij.

Presejalni programi so tudi ali predvsem podjetniški projekti farmacevtsko-medicinske industrije, ki lahko dokazano rešijo življenja. Obstaja pa temna in zamolčana plat iste medalje. Zato je treba o vseh dimenzijah presejalnih programov veliko vedeti, biti do njih skrajnje kritičen in se jih udeleževati takrat, ko za to obstajajo zadostni in prepričljivi individualni razlogi.

…….

P.S.: Veliko več o presejalnih programih in drugih škodah, ki jih po nepotrebnem utrpimo v postopkih diagnosticiranja sem napisal v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.






Komentiraj

Naj si še upamo v bolnišnico?

Objavljeno dne 22.03.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

Na vprašanje iz naslova se državljani nismo spraševali le ob zamenjavi kisika s smejalnim plinom, kar je povzročilo smrt bolnika. Spraševali smo se tudi, ko zdravnica ni hotela vprašati za nasvet izkušenejših kolegov, ko je deklica umrla, ker je preutrujeni zdravnik pozabil slušni aparat, ko so zamenjavali patološke izvide, ali ob sramotnem dogajanju v pediatrični kliniki UKC Ljubljana. Skoraj, da ni tedna, da ne zaužijemo dodatno dozo strahu pred zdravljenjem. Tako je tudi prav, saj bomo počasi dojeli, da je zdravljenje tudi nevarna dejavnost in da so bolnišnice nevarna mesta.

Prepogosto se ob takšnih tragičnih dogodkih sprašujemo po odgovornosti zdravnikov. Na to temo sta v sobotnem Večeru premišljevala dva zdravnika. Tudi dr. Robida, ki je sicer velik kritik našega zdravstvenega sistema, ni bil zelo jasen, da je za smrt bolnika odgovoren zdravstveni sistem, dr. Flis pa še manj. Slednji je »mimogrede« omenil napačen podatek, da v imamo v Sloveniji najmanj zdravnikov na 1000 prebivalcev, kot da bi število zdravnikov prispevalo k boljši varnosti bolnikov. Nasprotno je, več zdravnikov v neurejenem sistemu, pomeni več nevarnosti za bolnike.

Manj zdravnikov na 1000 prebivalcev kot Slovenija imajo npr. Romuni ali Poljaki, skoraj enako število imajo na Irskem, v Veliki Britaniji ali Luxemburgu. Zanimivo, da enako število zdravnikov kot Slovenija imata Združene države Amerike in Kanada, Japonska pa precej manj! Pomemben, a prepogosto zamolčan podatek je, da se je od leta 2000 do 2013 število zdravnikov v Sloveniji povečalo za 27%, a državljani nismo nič bolj zdravi. Niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka bolnikov. Po številnih kazalnikih obolevanj in umrljivosti zaradi različnih bolezni, število zdravnikov neposredno ne vpliva na zdravje državljanov, število bolniških izostankov ipd.. V sosednji Avstriji, ki ima skoraj dvakrat več zdravnikov na 1000 prebivalcev, imajo na 100.000 prebivalcev višje stopnje umrljivosti zaradi koronarno srčnih bolezni, sladkorne bolezni, previsokega krvnega tlaka, ledvičnih bolezni, imajo višjo stopnjo umrljivosti dojenčkov in le eno leto daljšo pričakovano življenjsko dobo, prav tako pričakovano število zdravih let, kar zanesljivo ni posledica zdravstvenega sistema, temveč splošnega visokega življenjskega standarda. Edino, pri čemer so malo na boljšem je umrljivost zaradi vseh vrst raka, ne pri posameznih vrstah, temveč vseh skupaj. Daleč največ zdravnikov na 1000 prebivalcev ima Grčija, ki ima hkrati daleč najslabši zdravstveni sistem. Enak ali nižji delež BDP za zdravstvo kot v Sloveniji namenijo na Norveškem, Portugalskem, Finskem, Irskem, Slovaškem,  Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Italiji, Španiji, Veliki Britaniji, Luxemburgu. Skratka, število zdravnikov in izdatki za zdravstvo ne morejo biti nobeden argument ali opravičilo za slab (nevaren) zdravstveni sistem.

Nazaj k osnovni temi. Ko se sedemo v avtobus, pričakujemo, da nas bo prevozno podjetje varno in pravočasno pripeljalo na cilj. Ne zanima nas, kdo je naročil in kdo montiral npr. pnevmatike, kateri vulkanizer jih vzdržuje, ali so polnjene zrakom, ali drugim plinom … Vsakič, ko avtobus zapusti garažo, nekdo prevzame odgovornost, da je brezhiben in da bo vožnja varna. Prav tako je nekdo odgovoren za preverjanje voznikovega znanja, psihofizičnega stanja, organizacijo dela … Kot potrošniki se zanesemo, da je vodstvo podjetja dobro poskrbelo za varno vožnjo. Tudi voznik se zanaša, da je z vozilom vse v redu.

Kljub najboljši organizaciji, vedno nastopijo okoliščine, ki jih vodstvo mora predvideti in sprejeti ukrepe, da so posledice naključnih (predvidljivih in nepredvidljivih) dogodkov čim milejše. Temu učeno rečejo obvladovanje tveganj. Nič drugače ne sme biti v katerem koli in tudi ne v zdravstvenem sistemu.

Ali ima šempetrska bolnišnica izdelano strategijo tveganj? Ali je imela izdelano strategijo tveganj bolnišnica, kjer je v omari obtičalo 2500 histoloških preparatov, od katerih je bilo odvisno zdravljenje. Ali ima vodstvo UKC Maribor izdelano strategijo kadrovskih tveganj (hitre, nenačrtovane izgube kadrov)? Kdo je odgovoren, da anesteziologov ni v Mariboru, so pa v Ljubljani, Gradcu, Zagrebu, Reki …? Kdo je odgovoren za polomijo z oddelkom srčne kirurgije v UKC Ljubljani, kjer so vsi odgovorni leta in leta spremljali mrcvarjenje z gostujočim zdravnikom, prenašali aroganco in nestrokovnost domačega? Kdo je odgovoren, da zdravniki delajo preutrujeni? Kdo je dolžan doseči, da so zdravniki do bolnikov spoštljivi, prijazni. Kdo je dolžan zagotoviti pogoje, da zdravstveno osebje naredi čim manj napak?

Vodstvo bolnišnice mora poskrbeti, da bomo v čim večjem številu živi in nepoškodovani bolnišnice tudi zapuščali, zdravniki pa delali z varnimi materiali in pod pogoji, da bodo storili čim manj napak. Sedanje statistike pravijo, da  eden od petsto do tisoč bolnikov v bolnišnicah umre zaradi napak. Škodo za zdravje utrpi vsaki deseti bolnik, polovica od njih zaradi napak. To je tragična statistika sodobnega zdravstvenega sistema. Vse oči so uprte v zdravniške napake, prezremo pa mnogo nevarnejših in pogostejših zdravstvenih napak, za katere so odgovorni vodilni v bolnišnicah in zavodih. Ministrstvo za zdravje pa je odgovorno, da bolnišnice vodi usposobljeno vodstvo, ki mu je varnost bolnikov najpomembnejša skrb.

Kupci zdravstvenih storitev nimamo izbire: tu in tam bo treba v bolnišnico. Tudi zdravnikom ni lahko: morajo delati z materiali sumljive kakovosti, ki so ji dobavili in montirali pogosto nesolidni izvajalci, pod nesposobnim vodstvom, z lažnivo farmacevtsko industrijo … V nobeni drugi industrijski panogi ni toliko obsodb zaradi goljufij, podkupovanj, prikrivanja in ponarejanja podatkov raziskav kot je to v farmacevtski industriji.

Kaj lahko naredimo? Postanimo kritični, izobraženi, zahtevni in vztrajni uporabniki zdravstvenih storitev. Zahtevajmo, ob pomoči varuhov in zastopnikov bolnikovih pravic, medijev, poslancev, izvrše oblasti in civilnih organizacij, da ministrstvo za zdravje in vodstva bolnišnic vzpostavijo čim bolj varen sistem zdravljenja. Usmerimo pozornost na zdravstvene in ne zgolj na zdravniške napake. Ne gre zgolj za njihove napake, gre za naša življenja in naše zdravje!






Komentiraj

Bogovi ali vrači v belem!

Objavljeno dne 29.02.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

V zelo gledani televizijski oddaji je znani novinar vztrajno spraševal predsednika zdravniške zbornice, ali so »zdravniki res bogovi v belem«? Kot neštetokrat doslej, prvi zdravnik, enako kot njegovi kolegi, ni protestiral proti uporabi te prispodobe. Zdravniki jo najraje preslišijo. Tako vprašanje postane retorično, retorično vprašanje pa trditev, ki se počasi kot resnica utrjuje v naši podzavesti: zdravniki so bogovi v belem! Vsemogočni in nedotakljivi!
Že nekaj let pišem o nastajanju nove religije – medicinske religije. Ne prvi in ne edini, a v Sloveniji sem med redkimi najglasnejši. Medicina, kjer zdravniki niso bogovi, ampak sodobni vrači v belem, ima številne atribute prave religije.

Medicinska religija je zajela ves svet, državne meje ali nacionalna, verska, spolna, starostna ali kakršna koli druga pripadnost ne pomenijo ničesar. Medicina, tako kot vse religije, se zajeda v vse sfere življenja: od spočetja, splava, rojstva, načina življenja in prehranjevanja pa vse do umiranja.
Pomembna skupna značilnost medicine in religije je velika toleranca do grehov (slabih življenjskih navad) vernikov in bolnikov, ki so vir moči in denarja. Ključ do raja naj bi bilo kupovanje odpustkov, plačevanje duhovnikom, gradnja verskih objektov, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo boljši ljudje; ključ do zdravja naj bi bilo kupovanje zdravil, plačevanje zdravnikom in gradnja bolnišnic, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo bolj zdravi.
Obstaja tudi visoka toleranca vernikov do vseh grehov in napak cerkvenih in medicinskih pastirjev. Vse jim odpustimo, od pedofilije do bančnega kriminala in od neozdravitev do postopkov, ki se končajo tudi s smrtjo bolnikov.

Za obe instituciji je značilen lasten pravni red. Zdravstvena zbornica je stanovska organizacija, tako kot združenje obrtnikov ali odvetnikov, s tem, da ima status državnega organa, ki izdaja in odvzema dovoljenja za delo zdravnikom, ima svojega tožilca, zakone, pravilnike, procesa pravila, roke zastaranja … Z državljani posluje po zakonu o upravnem postopku, lahko si kot državljan kaznovan, ker se ne odzoveš njihovemu vabilu.
Tako je po pravilniku, ki so ga sprejeli zdravniki, zdravniški tožilec ugotovil, da so smrti dojenčkov v sramotnem medicinskem eksperimentu z oddelkom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, zastarale in jih zdravniška zbornica ne bo več obravnavala.

Ljudje naredimo bogove. Po svoji podobi in svojih potrebah. Zakaj potrebujemo nedotakljive duhovnike in prebogato cerkev, zakaj potrebujemo nedotakljive zdravnike in prebogato medicinsko farmacevtsko industrijo, čeprav vidimo, da število grešnikov in grehov ter bolnikov in bolezni narašča.
Zakaj ne vidimo, da je njihov pravi bog – denar.






Komentiraj

Sejalci strahu

Objavljeno dne 20.02.2016 pod Izbrano za vas, Medicina, Neuvrščeni

Le dan zatem, ko sem napovedal, da bodo velika farmacevtska in biotehnična podjetja dobila velike dotacije za hitro odkrivanje cepiva, zdravila, gensko spremenjenih komarjev, ki bodo pobijali okužene komarje, je ameriški predsednik Obama zaprosil kongres za 1,8 milijard dolarjev za borbo proti Zika virusu. Še kakšno milijardo bodo primaknile druge države. Morda bomo spet kupovali neučinkovita cepiva in plačevali odškodnine za posledice cepljenja kot v primeru prejšnje »pandemije«. Naj vas spomnim, da so čudežno zdravilo Tamiflu kupovale vse države, njegova učinkovitost pa je takšna, da prebolevanje gripe skrajša za nekaj nepomembnih ur, kar je ugotovil najuglednejši ocenjevalec medicinskega početja Conhrane Colaboration, v katerem sodelujejo najuglednejši zdravniki našega časa.

Ob Tamifluju je ostala skoraj neopažena informacija o še eni prevari, povezani s ptičjo gripo. Približno 6 milijonov Britancev je prejelo cepivo Pandemrix, za katero so potem ugotovili, da je neučinkovito, vendar ima neželene posledice. Britanska vlada je, tako kot druge, prevzela odškodninsko odgovornost in zdaj na skrivaj izplačuje milijonske odškodnine. Nekaj podobnega se dogaja na Švedskem, Finskem in Norveškem. Davkoplačevalci so plačali cepivo in zdaj plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja, saj farmacevtske tovarne ne odgovarjajo ne za varnost in ne za učinkovitost cepiv! Je kdo od sejalcev strahu kdaj odgovarjal? Ni!

Še veliko več dokazov o delovanju medicinsko farmacevtske medicinske industrije najdete v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih iz prehranskih zablod! 

Istega dne kot Obama pred Ziko, je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) seja strah pred prehranskimi dopolnili. Se strinjam, da je na tem področju veliko zmede, goljufivih trditev o zdravilnosti, neuresničljivih obljub o ozdravitvah, prodaje nekoristnih pripravkov ipd., ampak takšna splošna opozorila o nepotrebnosti in nevarnosti prehranskih dopolnil ne prispevajo k zdravju državljanov. Raje bi bili konkretni in javnosti sporočili, katera prehranska dopolnila so problematična sama po sebi, katera v kakšnih odmerkih in v interakciji z drugimi ipd. Država je dovolila popolni nered (zakaj le?) in zdaj zaradi tega nereda odvrača državljane od uživanja prehranskih dopolnil, kar je škodljivo za njihovo zdravje. 

Za NIJZ so očitno zdravila samo tiste snovi, ki prihajajo s tekočih trakov farmacevtskih velikanov in takšno pojmovanje je pogubno – seveda za naše zdravje. O škodljivosti tovrstnih zmot je ogromno dokazov, o strašljivih posledicah monopolizacije besede »zdravilo« sem napisal že veliko člankov.

Spoštovani zdravniki in farmacevti: mnoga prehranska dopolnila so zdravila, seveda po definiciji, ki je veljala tisočletja, da so zdravila snovi, ki preprečujejo bolezni in pomagajo k ozdravitvi. To, da je besedo »zdravilo« prepovedano napisati na prehranskem dopolnilu, je posledica moči medicinsko-farmacevtske industrije, ki nam je ukradla to besedo, in ne resnice. Žal nacionalna inštitucija za javno zdravje kot zdravila očitno pojmuje le kemikalije, ki vse »imajo stranske in neželene učinke, pred uporabo katerih se moramo posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom«. 

Na urgenci ljubljanskega UKC-ja zaradi pravilnega jemanja farmacevtskih zdravil letno obravnavajo okrog tisoč bolnikov. Po oceni Lekarniške zbornice Slovenije stroški zdravljenj zaradi jemanja zdravil, ki bi jih lahko preprečili, znašajo okrog 28 milijonov evrov letno. Od 3 do 4 % vseh hospitalizacij so posledica jemanja zdravil po navodilih proizvajalca. Dr. Možina iz UKC Ljubljana je izjavil, da zdravila povzročijo 67 % vseh zastrupitev v Sloveniji. Ne pomnim, da bi ob teh podatkih NIJZ skliceval novinarske konference ali sejal strah pred zdravili.

Koliko zdravljenj in koliko zastrupitev pa je bilo zaradi pravilnega uživanja standardnih prehranskih dopolnil? Že dvajset let spremljam to problematiko in se ne spomnim niti enega primera.

Včeraj sem zapisal, da se je samo strahu treba bati. Popravljam: tudi sejalcev strahu se je treba bati. In še najbolj takrat, ko trdijo, da jih je strah za naše zdravje.






Komentiraj

Epidemije, nevarnejše od Zike

Objavljeno dne 20.02.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

Strah je drugo ime za prepričanje, da nam lahko nekdo ali nekaj (preveč) škodi, da nismo sposobni uspešno reševati problemov in je posledica nepripravljenosti sprejeti tisto, česar ne moremo spremeniti.

Strah je najpogubnejše čustvo. Strah je mati vseh drugih slabih čustev: jeze, žalosti, zavisti, sovraštva … Strah je zmeraj škodljiv. Ni koristnega strahu. Prosim, ne zamenjajte previdnosti in predvidljivosti nevarnosti ter spopada s težavami s strahom. 

Strah nas paralizira, odvzame pogum, voljo, energijo in obtičimo v situaciji, v kateri nas je strah. In potem strah raste in z njim naš občutek nemoči.

Če hočemo doseči ubogljivost, poslušnost, odvisnost in še kakšno obliko podrejanja koga, ga moramo ustrahovati. To je najstarejša, najprimitivnejša in najpodlejša metoda manipulacije, ki jo v imenu ljubezni in zaradi lastnih strahov, najpogosteje uporabljajo starši, da dosežejo poslušnost otrok. Na ustrahovanju pred peklom in hudičem so vse velike verske skupnosti zgradile velikanske imperije. Vlade in vladarji nas vsake toliko časa s čim prestrašijo in nas tako držijo v pokorščini.

Te prastare manipulacije so se naučili tudi drugi mogočneži. Npr. medicinsko farmacevtska industrija občasno poseje kakšen strah pred epidemijami in pandemijami. Naj vas le spomnim, da so z izumrtjem človeške vrste grozili z virusi HIV, virusom zahodnega Nila, virusi ptičje, svinjske in kakšne druge gripe, ebole in zdaj tudi Zike. A začuda smo vse preživeli brez večjih izgub, vmes pa so nekateri zaslužili veliko milijard evrov. Vsako leto zaradi lakote in žeje umre več otrok kot zaradi vseh virusov. Samo v tem trenutku od lakote umira 40.000 Sudancev. Vsako leto zaradi medicinsko farmacevtske oskrbe po pravilih stroke umre več ljudi, kot jih v desetletju umre zaradi vseh grip. A strahu pred egoizmom in izgubo človečnosti ali pred farmacevtsko medicino ne širi nihče. Tudi jaz ne! V knjigi Hipokrat je bil kuhar le opisujem in dokumentiram kako kdo z nami uspešno manipulira (tudi z virusi, cepivi …), čustva pa prepuščam bralcu. 

Virus Zika je znan že šestdeset let. Baje ga je bilo možno kupiti celo na spletu. Zakaj se je naenkrat začel širiti zdaj in zakaj ravno v teh državah je veliko teorij. Ne pozabimo, da bodo olimpijske igre poleti v Braziliji, kjer so od približno 4500 bolnih le pri 17 ugotovili povezavo (ne dokaz, le povezavo) Zike in mikrocefalije. Čeprav še ni znanstveno dokazane epidemične nevarnosti, z insekticidi razkužujejo cela mesta, testirali naj bi milijone nosečnic, vlade naj bi milijarde dolarjev donirale farmacevtskim firmam za pospešeno iskanje cepiv in zdravil. Na svoj račun naj bi prišla biotehnična podjetja, ki bi proizvajala gensko spremenjene komarje. Strah je treba racionalizirati in ga utemeljiti — tisočkrat pokazati istega otroka z deformirano glavo, vojake v skafanderjih, grozeče komarje …

Strah deluje uničujoče. Širi se hitreje od katerega koli virusa, njegovo širjenje je odličen medijski posel. Ker se, ko nas je strah, ne počutimo dobro, nas je na koncu strah, da nas bo strah. S strahom posedamo pred televizorje, gledamo epidemije virusov, razstreljena trupla, naravne katastrofe, prometne nesreče, vojne. Potem smo srečni, da smo siti, na suhem in varnem. Pokorno čakamo na naslednja poročila, naslednje epidemije in občutek sreče, da se to ne dogaja nam. Hvaležni politikom, zdravnikom, farmacevtom, monsantom in drugim bogovom.

Edino, česar se moramo bati, je strah. 






Komentiraj

Ministrica za zdravje naj odstopi

Objavljeno dne 15.01.2016 pod Izbrano za vas, Medicina

Pridružujem se pozivom naj aktualna ministrica za zdravje odstopi, a iz povsem drugih razlogov kot jo pozivajo zdravniška zbornica, zdravniški sindikat in posamezni zdravniki. Čudim se društvom bolnikov, zastopnikom bolnikovih pravic, varuhu človekovih pravic, drugim civilnim organizacijam in posameznikom, ki skoraj nezainteresirano spremljajo (ali pa tudi ne) kaj se dogaja z zdravjem državljanov, ki je vsako leto slabše.

Prvič. Ministrica je sprejela vlogo ministrice za zdravstveni sistem in vso energijo, čas in denar vlaga v analize, projekcije in izboljšave delovanja obstoječega zdravstvenega sistema. V svoji knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih iz prehranskih zablod sem dobro analiziral učinkovitost obstoječega zdravstvenega sistema. Nakazal sem tudi trende, ki ne morejo biti koristni za bolnike. Ni bilo treba porabiti skoraj 400.000 evrov in eno leto za analize.

Drugič. Ministrica ves čas ministrovanja koketira z zdravniško srenjo, z njihovimi normativi, plačami, nadurami in podobnimi rečmi. Iz omenjene knjige: v Sloveniji se je število zdravnikov od leta 1999 povečalo za 25 %, število farmacevtov za 42 %, sredstva za zdravstveni sistem za 50 %. Še vedno samo nekaj več kot 3 % zdravstvenega denarja namenimo za preventivo. V knjigi sem naštel vrsto dokazov, da v državah, kjer imajo več zdravnikov na prebivalca in za zdravstvo namenijo veliko več denarja nimajo nič manj bolnih državljanov. Nasprotno. Iatrogeneza je postala eden pomembnejših vzrokov zbolevanja, zaradi medicinske oskrbe po pravilih stroke v svetu letno umre več kot milijon ljudi.

Tretjič: Ministrica izraža zadovoljstvo, da smo med prvimi v EU po dostopnosti do družinskih zdravnikov, a ne pove, koliko nam to koristi. Družinski zdravnik zares hitro izda napotnico, a kaj ko je treba na nadaljnjo obravnavo čakati leto ali dve. In kaj, če specialisti ne znajo pozdraviti nobene resne kronične bolezni. Vse zdravstvene reforme so prinesle več zdravnikov, več denarja za zdravstvo in več bolnikov! Tudi z napovedano reformo ne bo drugače. Si državljani res tega tako želimo, ali bi nemara raje bili bolj zdravi?

Četrtič: Kot najpomembnejši razlog umiranja za rakom ministrica navede, da je osnovni razlog prepozno odkrivanje raka. V knjigi navajam dokaze, da umrljivosti zaradi raka nima skoraj nikakršne povezave s programi zgodnjega odkrivanja raka. Povečevanje števila zbolelih in umrlih zaradi raka (in drugih kroničnih za sodobno medicino neozdravljivih bolezni) je posledica napačnega življenjskega sloga, predvsem prehranjevanja.

Petič: Ministrica za zdravje niti v enem svojem nastopu ni pokazala, da jo skrbi zdravje državljanov. Ni se oglašala niti pri številnih ugotovitvah o rakotvornosti določenih območjih (Celje, Mežica …), prehranskih aferah, ki so ogrožale naše zdravje, poskusih dodatnega obdavčenja zdravju škodljive hrane, poročilu Svetovne zdravstvene organizacije za zdravje o rakotvornosti mesa ipd. Zdi se, da jo skrbi le ekonomiziranje zdravstvenega sistema, a to je posel ekonoma in ne ministra za zdravje.

Za konec: Oseba, ki živi v zablodi, da je zdravje državljanov odvisno od zdravstvenega sistema, ne sme biti minister za zdravje. Oseba, ki ne pozna ali zanemarja dejanske vzroke zbolevanja, ki ne pozna resnično nemoč sodobne medicine pri zdravljenju bolezni zaradi katerih najpogosteje zbolevamo in umiramo, ki v ničemer ne prispeva k temu, da bi državljani manj zbolevali, ne more biti minister (ministrica) za zdravje.

Zdravstveni sistemi so v krizi v vseh državah – ne glede na to koliko namenijo za zdravstvo, imajo veliko ali malo zdravnikov, imajo najsodobnejšo opremo ali je nimajo. Ta kriza je povsod tako kronična, da ni prav nobenih možnosti, da bi bila presežena. Zdravstveni sistem je bil in bo vedno v krizi in z njim bomo zmeraj nezadovoljni.

Torej je naša izbira:

a) ali bomo nadaljevali s slabimi navadami in vsako leto plačevali več zdravnikov in drugih, da vsaj delno popravljajo posledice naših napak,

b) ali se bomo ozrli vase in prenehali z navadami, zaradi katerih zbolevamo?

Če nas bo večina izbrala pravi odgovor, bomo v nekaj mesecih imeli preveč zdravnikov, napol prazne bolnišnice, dovolj denarja in kadra za nujna zdravljenja brez čakalnih vrst z najsodobnejšimi zdravili in opremo ter za promocijo zdravega načina življenja in subvencioniranje zdrave hrane.

…………….

Pismo so objavili številni mediji, med njimi vodilni dnevni časopisi Delo, Dnevnik in Večer.






Komentiraj

Nova verska vojna

Objavljeno dne 18.12.2015 pod Izbrano za vas, Medicina

Temeljna predpostavka vsake vere je nedokazljivost obstoja tistega, kar je predmet verovanja. Če je nekaj dokazljivo, to ni več v sferi vere.
Sodobna medicina zase trdi, da je zasnovana na dokazih. To bi pomenilo, da je onkraj vere in verovanja, zato za svojo učinkovitost ne potrebuje vernikov. Kot da dobro obveščeni ne bi vedeli, da dokazi o učinkovitosti farmacevtskih pripravkov nastajajo pri njihovih proizvajalcih, ki sami odločajo, kakšen del resnice bodo posredovali državnim regulatorjem, zdravnikom in pacientom. Kako nezanesljivi so ti dokazi, pričajo milijardne odškodnine, ki jih redno plačujejo farmacevtski velikani zaradi goljufij, prevar, zavajanj, prikrivanja in ponarejanja podatkov, podkupovanj.

Temna stran sodobne medicine se je začela, ko so zdravniki začeli verjeti farmacevtom in postali popolnoma odvisni od njihovih pripravkov. Bolniki naivno mislimo, da zdravniki lahko pošteno in objektivno (znanstveno) preverjajo informacije, ki jih pišejo marketinški oddelki farmacevtskih tovarn, zato jim zaupamo. Tako je krog sklenjen. Farmacija je zasužnjila medicino, medicina pa si uspešno prizadeva za podreditev državljanov.

Na zelo jasen in prepričljiv način smo se o tem lahko prepričali na nedavni tiskovni konferenci zdravnikov na temo obveznega cepljenja.
Margareta Seher Zupančič, pediatrinja, pravi: “Menim, da oseba, ki odklanja cepljenje, ne bi smela delati nikjer v zdravstvu. Kako lahko nekdo, ki ne verjame svoji stroki, sploh kredibilno dela v tem poklicu?” Zdravniki bi se torej morali cepiti, ker bi morali verjeti. Komu in zakaj bi verjeli? Če bi obstajali dokazi o učinkovitosti in varnosti cepljenja, ne bi bilo treba zahtevati verovanja! Zakaj se od zdravnikov ne zahteva, da verjamejo v antibiotike? Ker je dovolj verodostojnih dokazov o učinkovitosti antibiotikov, medtem ko podobno kakovostnih dokazov o učinkovitosti cepiv očitno ni.
Kako so medicinskim vernikom nepomembni dokazi, govori tudi trditev gospe Seher Zupančičeve, da starši ne odklanjajo cepljenja svojih otrok, ker bi dvomili v varnost in učinkovitost cepiv, ampak zato, ker želijo parazitirati na visoki precepljenosti drugih. Tako nam zdravnica podtakne neresnico, da starši zaupajo cepivom. Že leta spremljam to problematiko in še nikjer nisem zasledil nobene raziskave ali vsaj korektne ankete med starši, na podlagi katere bi gospa lahko utemeljila svoje domneve o starševskih motivih.
Ista gospa predlaga, da bi starši necepljenih otrok morali prevzeti materialno in kazensko odgovornost, če bi njihov otrok okužil drugega otroka. Zanimivo, da še noben pediater ni prevzel niti moralne niti materialne, kaj šele kazenske odgovornosti za poškodbe otrok, ki so dokazano posledice cepljenja. Te odgovornosti so odrešeni tudi proizvajalci cepiv. V ZDA imajo sistem VICP, kjer iz državnega proračuna plačujejo odškodnine zaradi posledic cepljenja in tudi financirajo nakup cepiv. Od ustanovitve leta 1988 do leta 2015 je bilo izplačanih za 3,2 milijarde dolarjev odškodnin za poškodbe in smrti, ki so bile posledica “varnih” cepiv, prijavljenih pa je bilo 14.812 težkih poškodb in 1.164 smrti zaradi cepljenja. Britanska vlada je v zadnjih letih izplačala 72.000.000 evrov odškodnin zaradi neželenih učinkov cepiva Pandermix. Koliko so plačali zdravniki? Jasno, nič!

Ali bodo pediatri plačali odškodnine tistim cepljenim državljanom, ki so lani v Sloveniji in v številnih drugih evropskih državah zboleli za ošpicami? Ob cepljenju so jih prepričevali, da imajo neizpodbitne dokaze, da so cepiva varna, učinkovita in najboljša zaščita, zdaj trdijo, da je bil en odmerek premalo. Torej niso vedeli, niso imeli dokazov, čeprav so trdili nasprotno. Tudi danes ne vedo in nimajo dokazov. Namesto dokazov zahtevajo verovanje in grozijo z izobčenjem nevernikov. Začelo naj bi se z nevernimi zdravniki, sledili bi neverni državljani.

Grozljiva napoved prihoda farmacevtsko-medicinskega verskega terorja in tragične prihodnosti človeštva je prišla iz ust Mojce Gobec, generalne direktorice direktorata za javno zdravje. Pravi, da smo do zdaj “živeli v svetu, kjer je prebivalstvo paternalistično skrbelo in je vedelo, kaj je dobro. Moramo priti do tega prestopa, da bo cepljenje pa še kakšen drug ukrep postal sprejemljiv kot nekaj, kar je dobro in kar je zelo smiselno izkoristiti in zato ne potrebujemo še dodatnih prisil”.
V prihodnosti naj torej starši ne bi odločali o svojih otrocih. Družinski paternalizem naj bi zamenjal zdravniški ali celo državni. Ideja, da so zdravniki edini odvetniki (zastopniki pravic) bolnikov, je bila že velikokrat glasno izrečena. Zdravniki in drugi tehnokrati naj bi edini vedeli, kaj je dobro za nas, naše otroke in njihove otroke (torej za vse človeštvo).

Verski konflikti med pripadniki različnih religij bodo postali obstranski. Velika vojna bo le ena: med farmacevtskimi verniki in neverniki. Če bo šlo po načrtu nove svetovne religije, bodo neverniki plačevali odškodnine in polnili zapore ter ne bodo imeli možnosti šolanja ali zaposlitve. Vendar je še upanje, dokler bodo obstajali neverni zdravniki. Komisija za medicinsko etiko Hrvaške zdravniške zbornice je soglasno sprejela sklep: “Prisilno cepljenje proti nalezljivim boleznim ni v skladu z zdravniško etiko.” In še dodatno: “Zdravnik ima pravico odkloniti prisilno cepljenje s sklicevanjem na ugovor vesti.” Tudi v drugih državah, kjer je še veliko farmacevtskih nevernikov, je upor zdravnikov in državljanov v tem trenutku zadostna garancija, da ta scenarij v naslednjem desetletju še ne bo uresničen. Potem pa bo vse odvisno od razmerja moči med farmacevtsko-medicinskimi verniki in neverniki.

Dotlej predlagam pravovernim zdravnikom, da namesto zmerjanja staršev, groženj s kaznimi in svetovnimi katastrofami predstavijo verodostojne dokaze o koristnosti cepljenja, ki bodo dovolj trdni, da jim bodo zaupali tudi zdravniki. Naj svojo trdno prepričanost konkretizirajo s pripravljenostjo na prevzem osebne odgovornosti za škodo, ki jo povzročajo cepiva. Pravzaprav nasprotnikov cepljenja ni veliko – smo le neverniki, ki desetletja čakamo na dokaze ter ne pristajamo, da smo sami in naši otroci predmet medicinsko-farmacevtskega eksperimenta, in odklanjamo medicinsko-farmacevtsko religijo.

Neverniki so pogoj napredka. Brez nevernikov bi še danes trdili, da je Zemlja ravna plošča ali da je bolezen posledica zlobnih duhov. Eden temeljnih postulatov znanosti je dvom. Medicina, če se hoče imeti za znanost, bi morala krepiti dvom in nagrajevati nevernike. Ne bi smela biti paternalistična, temveč usmerjena v svetovanje in podporo.

 






Komentiraj

Moramo se vrniti k škrobni hrani!

Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014 

“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”

Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.

Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj? 

Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni,  debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje. 

Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.

Kaj še ugotavljate?

Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.

Kaj torej jesti, da ne zbolimo?

Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin  ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.

 

SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI

Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?

Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.

Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.

Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?

Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani. 

Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.

Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?

Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.

 

PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE

Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?

Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.

Kakšne učinke je študija imela pri nas?

Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.

Zakaj je tako?

Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.

Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?

Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.

Se res vse vrti samo v tem krogu?

Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.

Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.

To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah.  Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.

Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?

Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.

Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.

IZPOSTAVLJENE MISLI:

80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo

Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli

Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice

Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi

Škrob je naravna hrana ljudi

 

Avtor: Bojan Tomažič.






Komentiraj

Čigava je noga malega Reneja?

Objavljeno dne 23.05.2014 pod Izbrano za vas, Medicina

Predpostavljam, da poznate zgodbo o nogi malega Reneja, ko so eni zdravniki zagovarjali amputacijo in protezo, drugi pa rekonstruktivne operacije, s katerimi bi ohranili nogo, saj so dogajanje spremljali vsi mediji.

Ob popolnem nevmešavanju v strokovno argumentacijo za ali proti amputaciji noge, brez najmanjšega dvoma v pravilnost odločitve strokovnega konzilija in osebno nezainteresiran, sem bil šokiran nad izjavo kirurga, da je staršem predlagal le tisto, v kar sam verjame in da tistega, v kar sam ne verjame, ne bo predlagal in tudi ne bo izvedel.

Koliko alternativnih terapevtskih metod, posegov in zdravil zdravniki ne predstavijo svojim bolnikom, zato, ker v njih ne verjamejo? Razumem, da ne predstavijo metod ali posegov, v katere jim je prepovedano verjeti in jih prakticirati, in jih zato nimajo interesa niti spoznati. Smilijo se mi zdravniki, ki ne smejo svojim bolnikom priporočati tudi tistega, kar poznajo in v kar verjamejo, a jim je prepovedano. Še bolj se mi smilijo bolniki, ker ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in načine zdravljenja, ki so učinkovitejše od farmakoterapije.

Tragičnost sodobnega zdravniškega poklica je, da so zdravniki zavezani neki doktrini in ne več bolniku in da mnogi sprejmejo to iluzijo, da je uradno dovoljena doktrina hkrati najboljša za bolnika, kljub neusmiljeni zdravstveni statistiki, po kateri je vsako leto vse več novih bolnikov in dejstvu, da je večina kroničnih bolezni še vedno neozdravljivih. Tragičnost bolnikov je, da postajajo predmet v rokah zdravnikov, ki suvereno odločajo, kaj bodo naredili z njimi ali njihovimi deli.

Zato bi se morali prav vsi ostro zoperstaviti praksi, da zdravnik zamolči “uradno in dovoljeno” metodo, ki je očitno v skladu z medicinsko doktrino (karkoli to že je), čeprav mu iz katerih koli razlogov ni všeč ali vanjo ne verjame. Kakšna drznost, nesramnost, napuh in aroganca izhaja iz zdravnikove trditve, da ne bo izvajal posegov, v katere ne verjame. Kirurg je zgolj serviser in mora izvajati tisto, kar mu naroči plačnik. Serviser ima pravico, da naročenega ne opravi, če za to ni usposobljen ali če bi bil poseg v škodo bolnika. Nima pa pravice zamolčati resnice in samostojno odločati.

Zdravnik, zavezan bolniku in ne medicinski dogmi, bi moral strpno in argumentirano bolniku pojasniti različne metode zdravljenja in mu prepustiti odločitev: ali se bo sploh zdravil, kakšno zdravljenje si bo izbral in tako sam prevzel tveganje in posledice.

Popredmetenje bolnikov in delov njihovih teles je najbolj grozljiva medicinska prihodnost. Prisilni medicinski posegi (vključno s sistematskimi pregledi in obveznimi cepljenji) so nekaj kar ne sodi v svobodne demokratične družbe. Hujše od tega je le zdravljenje v skladu s prepričanjem vsakokratnega zdravnika, ki (očitno) ima pravico zamolčati in ne prakticirati tistega, v kar ne verjame.

Obravnavanje državljanov kot objektov (predmetov) medicinskega eksperimenta je prisotno že dalj časa. Popredmetenje se dogaja na tako subtilen način, da večina zdravstvenega osebja in državljanov ne spregleda vztrajnega podrejanja celotne družbe in ustvarjanja odvisnosti od farmacevtskih pripravkov ter zdravstvenih posegov, ki jih izbirajo po kriterijih medicinske vere.

Izbruha oslovskega kašlja med skoraj 100 % precepljenimi otroci tudi v Sloveniji nihče ne problematizira kot dokaz neučinkovitosti dosedanjega programa cepljenja, ampak premišljujejo le o dodatnih poživitvenih odmerkih. Nihče se ne vznemirja ob dejstvu, da zdravniki niso vedeli, kako učinkovito in koliko časa nas cepivo ščiti in da smo s prisilo lastne države bili udeleženi v medicinskem eksperimentu. Nihče se ne vznemirja ob dejstvu, da bo prišel čas, ko bomo kot človeštvo izgubili sposobnost naravne imunizacije in bomo celo življenje odvisni od poživitvenih odmerkov cepiv. Povsem mogoče je, da bomo starostnike cepili proti nalezljivim otroškim boleznim, a seveda le tiste, ki bodo plačali.

Nihče se ne vznemirja, ko neki kirurg staršem odvzame naravno, človeško, civilizacijsko in zakonsko pravico, da odloča o načinu zdravljenja svojega otroka. Preziranje pomembnih informacij za naše zdravje (hrana, okolje), skrivanje informacij o drugih uspešnih metodah in postopkih predstavlja lastenje naših teles. Pod krinko naše nesposobnosti nerazumevanja medicine, časovne stiske in tudi zaradi naše nezainteresiranosti, je takšna praksa vse pogostejša. Mogočno se moramo upreti zdravstvenemu establišmentu, in v kali zatreti vsakršen poskus, da nam zamolčijo vse resnice, ki njim niso všeč, a so pomembne za naše zdravje.

Ne smemo dovoliti, da nas spreminjajo v neinformirane, nemočne, nebogljene, poslušne kupce medicinsko farmacevtskih storitev, si lastijo naših teles, in jih spreminjajo v novodobne zlatokope. Vsi rudniki zlata in diamantov ne prinašajo takšnih dobičkov kot naša telesa, zato se je začela vojna, kdo bo z njimi upravljal, kdo bo o njih odločal.

Nogica malega Reneja je točka, ko bi se morali zaskrbljeno zazreti v prihodnost, da se ne bomo nostalgično spominjali časov, ko smo bili svojega telesa gospodar.






Komentiraj

Začetek ukinitve zdravilstva?

Objavljeno dne 14.04.2014 pod Izbrano za vas, Medicina

Nekaj tedenska ministrica za zdravje bo ostala v zgodovini zapisana ne le kot ministrica z najkrajšim mandatom ali kot minister oziroma ministrica, ki je, preračunano na dan ministrovanja, porabil-a največ denarja, ampak tudi po tem, da je predlagala ukinitev dve tretjini zdravilskih metod, s čemer bi zadala pomemben udarec zdravilstvu in našemu zdravju.

Morda ne veste, da smo po desetletjih popolne neurejenosti “alternativne medicine” sprejeli Zakon o zdravilstvu in Pravilnik, v katerem so bile navedene zdravilske metode, torej načini zdravljenja. Če kakšne metode ni v pravilniku, pomeni, da ni dovoljena. Zakon dovoljuje ministru za zdravje, da podrobneje opredeli zdravilske sisteme in zdravilske metode, čeprav je malo čudno, da lahko vsakokratni minister po lastni presoji odloča na kakšen način nas lahko zdravilci zdravijo. V prvem pravilniku so navedene metode zdravljenja: npr. fitoterapija (zeliščarstvo) kiropraktika, elektroakupunktura, reiki, bioenergoterapija, osteopatija, refleksoterapija ipd., skupaj 37 različnih metod. Pred nekaj leti so kolonohidroterapijo črtali s seznama, zdaj pa jih je ministrica ukinila kar 24 (za vsak dan ministrovanja po eno) in jih je ostalo le 12. Od 37 naj bi ostalo le 12 metod zdravljenja!

Ministrstvo je sicer na svoji spletni strani pozvalo k javni razpravi, a argumentov za ukinitev 24 zdravilskih metod ni navedlo, tako da nihče ne more pripraviti protiargumentov. Če še razumem ukinitev neke zelo eksotične zdravilske metode, težko razumem ukinitev npr. reikija ali bioenergoterapije, enih najbolj izvirnih, znanih in razširjenih terapij z najmanj možnimi stranskimi učinki in z znanstveno preverjenimi učinki. Zakon opredeljuje “energijske metode – to so metode vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje”, a novi pravilnik med te metode uvršča le še bioresonanco.
Kateri strokovnjaki in na podlagi katerih argumentov so dovolili, da so nas zdravilci zdravili na 37 različnih načinov, in kateri strokovnjaki s kakšnimi dokazi predlagajo ukinitev 24 metod?
Pričakoval bi, da je država nadzirala delovanje zdravilcev in budno spremljala njihovo učinkovitost oziroma učinkovitost njihovih metod. Javnosti bi morali sporočiti, katera metoda je učinkovita in katera ne, ter pomagati nam in našim zdravnikom, da se lažje odločimo in izberemo tisto, ki se izkaže kot najučinkovitejša. Po sedmih letih od sprejetja zakona, nisem zasledil niti enega podatka, niti enega poročila!

Dovoliti 37 različnih metod zdravljenja, omogočiti ustanovitev podjetij, zaposlitev, šolanje in nato čez noč ukiniti dve tretjini brez pojasnila in argumentov je šokantno. Če je kdo ugotovil, da so te metode neučinkovite, morda celo škodljive in nevarne, bi moral o tem nemudoma obvestiti javnost. Morda je dejanski razlog za tako radikalno klestenje pravzaprav učinkovitost zdravilskih metod?
Namreč, vse več ljudi spoznava nemoč in neučinkovitost farmacevtske medicine pri zdravljenju kroničnih in avtoimunskih bolezni in to je pomemben razlog, da se zatekajo k zdravilcem. Če bi bili ti neučinkoviti, bi to zatekanje hitro prenehalo. Pravi razlog je torej moč in učinkovitost alternativnega načina zdravljenja.

Od državnega organa in državnih uslužbencev, ki jih plačujemo, imamo pravico zahtevati, da nam omogočijo zdravljenje, ki bo pripeljalo do ozdravitve. Imamo pravico vedeti, ali so v vseh letih delovanja zakona o zdravilstvu spremljali učinkovitost posameznih metod in kakšni so rezultati. Imamo pravico zahtevati, da se učinkovite metode uvajajo v dejavnost zdravstva, ki se financira iz proračuna, imamo pravico, do povračila stroškov kakršnega koli načina z zakonom dovoljenega načina zdravljenja. Po kakšni logiki zavarovalnice plačujejo npr. pri sladkornem bolniku z diabesetom tipa B dosmrtno jemanje inzulina in za to porabijo vsaj 50.000 evrov in hkrati ne plačajo 1.000 evrov nekomu, ki pri isti bolezni doseže trajno ozdravitev. Če zdravilec s svojo metodo ne prispeva k ozdravitvi, njegovo dejavnost in metodo morajo prepovedati. Imamo pravico zahtevati, da nas učinkovit zdravilec zdravi iz istega denarja kot zdravnik in imamo pravico pričakovati, da država prepove neučinkovite in škodljive metode. Predvsem imamo pravico vedeti za vsebinske argumente za takšno ali drugačno odločitev.

Imamo tudi pravico biti nezainteresirani, in dovoliti, da z nami delajo, kar hočejo. In to jim dovoljujemo znova in znova, in ne zgolj na področju zdravja.






Komentiraj

Zaradi zdravil tudi zbolevamo in umiramo

Objavljeno dne 12.10.2013 pod Izbrano za vas, Medicina, Naslovne teme

Bolje ko gre farmacevtskim tovarnam in njihovim distributerjem, slabše je zdravje državljanov.

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn.

V zadnjih desetih letih se je poraba zdravil v Sloveniji povečala za 50 odstotkov. Milijon in pol Slovencev na leto dobi vsaj en recept, skupno število teh v enem letu presega številko 16 milijonov! 23.000 bolnikov uživa več kot deset zdravil hkrati, število tistih, ki uživajo hkrati 15 in več zdravil, se je v petih letih več kot podvojilo. Dobrih šest odstotkov bolnikov v UKC LJubljana zdravijo zaradi uporabe zdravil! Kako je z drugimi bolnišnicami, nimamo podatka, a povsod tiste, ki so zboleli zaradi zdravil, zdravijo z novimi zdravili!

Pred tremi leti je bil objavljen podatek, da letno v bolnišnicah zaradi neželenih učinkov zdravil umre 197.000 Evropejcev, v to število pa niso bili vključeni tisti, ki so zaradi istih posledic umrli zunaj bolnišnic, in ni bilo upoštevano število tistih, ki so umrli zaradi posledic drugih zdravstvenih obravnav (operacije, bolnišnične okužbe ipd.). V ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, ki vzame povprečno 180.000 življenj letno.

Pod pretvezo odgovorne skrbi za lastno zdravje, samozdravljenja in razbremenitve zdravstvenega sistema narašča število zdravil, ki jih je možno kupiti brez recepta in jih nekontrolirano kombiniramo z drugimi zdravili. V agresivnih reklamah nas prepričujejo, kako ta zdravila z lahkoto odpravljajo bolečine, prehlad, gripe, alergije, refluks, pomagajo pri prebavi …

Bolj nas zdravijo, več zdravil uporabljamo – bolj smo bolni. 

Že res, da se je pričakovana življenjska doba podaljšala, a število pričakovanih zdravih 54 let ostaja skoraj nespremenjeno. Torej podaljšujemo manj kakovostno življenje, v tem podaljšku smo odlični kupci farmacevtskih izdelkov in medicinskih storitev. Podaljševanje časa umiranja, tudi takrat, ko o tem sami ne moremo več odločati, postaja posel tisočletja. Umremo takrat, ko nismo več sposobni konzumirati zdravil, zaradi katerih rastejo dobički farmacevtskih tovarn, smrt pa dojemamo kot medicinski neuspeh. 

Latrogeneza in polifarmakoloza 

O pretiranem zdravljenju, torej pretirani uporabi zdravil in nekoristnih medicinskih posegih, poročajo v vseh državah. Latrogeneza postaja vse bolj domač termin v mnogih jezikih, označuje pa popolno medikalizacijo družbe in bolezni, ki nastajajo zaradi zdravljenja. Domovinsko pravico pridobiva še ena tujka – polifarmakoloza – moj izraz za bolezni, ki nastajajo zaradi hkratnega jemanja večjega števila zdravil. Staro in znano skupno ime za vse bolezni, ki jih povzročajo zdravila, je čudno nejasno in nedolžno: stranski učinki.

Denar, ki ga farmacevtske firme plačujejo za odškodnine zaradi stranskih učinkov zdravil in za kazni zaradi kaznivih dejanj nepoštenega trženja, zavajanj javnosti in zdravnikov, prikrivanja podatkov o neželenih učinkih, postaja pomemben delež pri ceni zdravil. Bolj nam zdravila škodijo, dražje jih plačujemo. 

A vsi Slovenci le nismo tako neumni, da bi vsa zdravila porabili in zaradi njih zbolevali. Vsako leto vrnemo v lekarne ali vržemo v smeti okrog 35 ton (!) zdravil. Nimam nič proti, če vsako leto primaknete še kakšno tono, a rotim vas, ne mečite zdravil v straniščne školjke, umivalnike, v naravo … Vse te strupe bomo v obliki onesnažene podtalnice, onesnaženega dežja, rastlin in živali pojedli ali popili – če ne mi, pa naši otroci ali vnuki. Ne pozabite, da se večina zdravil, ki jih zaužijemo (enako velja za zdravila za živali in rastline), ne uniči oziroma ne spremeni v neškodljivo obliko – v naših in živalskih izločkih je veliko zdravil, s katerimi onesnažujemo okolje. Poskrbimo, da bo tega čim manj: kupujmo zdravila in unovčimo recept, če smo resnično prepričani, da jih nujno potrebujemo, in če jih bomo jemali. 

Smo omamljeni?

Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in ne s povečanjem števila zdravnikov. Je neposredna posledica zdravega načina življenja, predvsem prehranjevanja. Če je to tako preprosto, zakaj tega ne počnemo bolj množično in pogosteje.

Manipulatorsko vsajen občutek lastne nemoči, ki ga skrbno in vztrajno negujejo in poglabljajo tradicionalni vrači (zdravilci) in novodobni vrači (zdravniki), verske in državne institucije (predvsem šole) in tudi starši, nam jemlje pogum, da sploh začnemo premišljevati o sebi kot o nekom, ki lahko usodno spreminja lastno usodo, ki sam odloča o svojem zdravju, bolezni, zbolevanju in ozdravitvi. Vzgojeni smo v delnega, necelovitega človeka, ki verjame, da so drugi bolj pametni, modri, močni in tudi vsemogočni ter da smo odvisni od njihove pomoči. Vsem tem ustreza, da smo državljani pokorni, ubogljivi kupci nedelujočih zdravil in tretmajev, kupci nevidne in pogosto neobstoječe bioenergije. Takšni smo lahko masovno zlorabljeni tudi s strani prehranske industrije, ki po ekonomski, politični in medijski moči prekaša farmacevtsko industrijo. Prekaša jo tudi s škodljivimi vplivi hrane na naše zdravje, za katero trdijo, da je varna, okusna, hitra in zdrava. Armade znanstvenikov raziskujejo, s katerimi okusi bi nas še bolj zasvojili. Obupanim, nemočnim državljanom ne preostane drugega, kot da poskrbijo za vsaj malo življenjskih radosti, ki jih najdejo v premastni, presladki ali preslani hrani s tisoč umetnimi dodatki, ki nas zasužnjijo, v alkoholu, cigaretah ali veri. Omamljeni moramo biti, drugače normalni, samozavestni ne bi prenašali tako hudih zlorab. 

Zbujeni spozna, da za spremembo načina življenja potrebuje le nekaj stvari:

  • • naučiti se razviti občutek lastne visoke vrednosti in sposobnosti (samozaupanje, samoljubezen, samospoštovanje), 
  • • spoznati, da za svoje dobro zmore in zna skrbeti sam, 
  • • spoznati, da mu nihče in nič ne more toliko koristiti, kolikor si lahko sam škoduje,
  • • spoznati, da je njegovo zdravje/bolezen za vse druge (od vedeževalk, bioenergetikov, farmacevtov, nutricionistov in zdravnikov) le dober posel. 





Komentiraj

Javno pismo poštenim zdravnikom in vsem, ki jih skrbi naše zdravje

Objavljeno dne 05.07.2013 pod Izbrano za vas, Medicina

Z izjemno naklonjenostjo in velikim upanjem spremljam aktivnost skupine zdravnikov, ki so povzdignili svoj glas predvsem proti korupciji v zdravstvu. Z veseljem opazujem, kako se tem naporom pridružujejo študentje medicine in državljani – pacienti. Vsaka dejavnost, usmerjena v krepitev poštenosti, je vredna pohvale in podpore.

Hkrati sem žalosten, ker je ta ogromni intelektualni in tako pomemben moralni potencial, usmerjen v relativno skromen cilj v primerjavi z velikim ciljem – zdravjem, v nekaj, kar državljanom ne bo prineslo več zdravja, ampak morda učinkovitejše, masovnejše in cenejše zdravljenje, kot da zdravljenje samo po sebi prinaša zdravje. Ne pozabimo, da zdravljenje pogosto škodi zdravju – v ZDA je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti, le upam, da je pri nas kaj drugače.

Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov, so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je – manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Kakšen dokaz še potrebujemo, da naše zdravje ne prihaja iz zdravniških ali zdravilskih ordinacij.

Na shodu nezadovoljnih zdravnikov je eden od pobudnikov izrekel morda najpomembnejšo zahtevo, glavni cilj zdravniške vstaje: “Biti zdravljen je državljanska pravica!”. Državljanska pravica in interes ni “biti zdravljen”, ampak “biti zdrav”, če zbolimo pa trajna ozdravitev. Interes farmacevtske medicine in farmacevtskih zdravnikov, da nas zdravi in da nas zdravijo ni enak našemu interesu, da smo zdravi. Ta, za državljane tragična zamenjava zdravja kot temeljne človekove vrednote in interesa, z zdravljenjem kot temeljnim interesom farmacevtske in medicinske industrije, se je zgodila tudi uporniškim, očitno v zdravljenje in ne v zdravje usmerjenim zdravnikom.

Protest in shod zdravnikov je dokaz, da se zdravstveni sistem, čeprav bi ga vodili moralno neoporečni zdravniki, znotraj samega sebe ne more “pozdraviti” do te mere, da bi kot družbeno prioriteto in temeljno vrednoto postavil zdravje in ne zdravljenja.

Ugledni slovenski zdravnik je izjavil, da osemdeset odstotkov izobraževanja zdravnikov financira farmacija in da brez tega denarja medicina ne bi tako napredovala. Napredek v zdravstvu bi bil, če bi imeli vsako leto manj bolnih, če bi ljudje redkeje in kasneje zbolevali, a v zdravljenje usmerjena medicina ima druge kriterije za merjenje napredka. Pri najvplivnejših in drugih zdravnikih je še vedno prisotna paradigma, da zdravljenja brez farmacevtskih kemikalij ni, da naše zdravje prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in da je pravi napredek v medicini pravzaprav napredek farmacije. Kakorkoli že, sistemski vpliv farmacije na zdravstvo je fatalen in očitno zaželen, problematiziran je le, če farmacija vpliva na posameznega zdravnika. Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča več kot 30 ton zdravil).

Vztrajanje na popravkih obstoječega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo. Pozornost visoko kvalificiranih zdravnikov z visoko moralno integriteto in tudi državljanov bi bilo koristneje usmeriti v nekaj, kar prinaša zdravje in ne v bolj ali manj paliativno zdravljenje in nadzor bolezni.

Osebno vidim pet ključnih točk resnične zdravstvene reforme. (1) Država naj prepove in prepreči vsakršen neposredni stik proizvajalcev zdravil (tudi v fazi testiranja), zdravstvenih pripomočkov, opreme in materiala z zdravniki, katerimi koli njihovimi združenji, študenti medicine, društvi bolnikov in drugimi, ki imajo vpliv na porabo. Država naj uvede poseben davek na dobiček farmacevtskih podjetij, proizvajalcev medicinske opreme in materiala, iz katerega naj financira izobraževanja zdravnikov in raziskave v medicini. (2) Od zdravnika je treba zahtevati zavezanost poslanstvu zdravniškega poklica in bolniku ter mu omogočiti, da z bolnikom izbereta za bolnika najboljši način zdravljenja. Zakonsko zapovedana zvestoba pravilom Zdravniške zbornice in omejevanje pri izbiri terapije na farmacevtske pripravke, zmanjšuje interes zdravnikov za druge oblike skrbi za zdravje. Ne zgolj oni, predvsem njihovi bolniki ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in možnost izbire najučinkovitejše terapije, zdravniku pa je onemogočeno, da v pacientu vidi celovito osebo z boleznijo, ki ji lahko pomaga na celovit način. (3) Zdravstvena oblast in zdravniki naj državljane informirajo o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju najpogostejših bolezni, ki si jih povzročimo sami, predvsem z nezdravim prehranjevanjem. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost in neškodljivost farmacevtske medicine. Pošteni zdravniki bi državljanom morali sporočati, da jih zelo pogosto ne morejo in ne bodo mogli pozdraviti, da jim le v omejenem obsegu lahko lajšajo trpljenje in življenje ter da bo ta obseg vsako leto manjši. Sedanjo skrb za bolezen je treba zamenjati s skrbjo za zdravje. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil in da zdravljenje lahko resno ogroža naše zdravje, bo verjetno sprožilo drugačno skrb in odgovornost posameznika za lastno zdravje. (4) Državljane je treba informirati o odločujočem vplivu življenjskega stila, predvsem hrane, na zdravje in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni, torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja, in ga začuda hočemo še več. Zdravniki bi morali državljane učiti, kako naj se prehranjujemo in kako naj živimo, da bomo potrebovali čim manj zdravniške pomoči, pred tem pa se morajo tega naučiti tudi sami. Pravico imamo vedeti, da večino kroničnih bolezni lahko trajno pozdravimo edino sami – potrebujemo le učitelje. (5) Spremeniti je treba sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje, plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobnimi. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju vseh in pravični razdelitvi omejenega zdravstvenega denarja, najbolj pa pomaga polniti blagajno farmacevtski in medicinski industriji.

Ko bomo ugotovili, da farmacevtska medicina ne pozdravi skoraj nobene kronične bolezni, da je zdravje usodno odvisno od življenjskega stila, predvsem prehrane, in ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije in proizvajalcev medicinske opreme, ko bodo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno in praktično hrano ter način življenja, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami zavestno pridelamo, tudi sami plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme. Takrat bomo imeli polno zdravstveno blagajno in dovolj zdravnikov, ki bodo v miru opravljali enega najčudovitejših poklicev – na najboljši način pomagati tistim, ki hočejo biti zdravi.

Le za več zdravljenj se ne smemo boriti – hoteti moramo več zdravja!

 

 






Komentiraj

Antibiotiki – koga ubijajo?

Objavljeno dne 14.05.2013 pod Izbrano za vas, Medicina

“Prihodnost človeštva je ogrožena, množično bomo umirali zaradi najmanjših ureznin, nedolžnih operacij, da o kužnih boleznih niti ne govorimo. Človeštvo se bo vrnilo v 19. stoletje.” Ta mračni scenarij se bo po napovedih glasnikov farmacevtske medicine uresničil, če ne bomo hitro odkrili novih antibiotikov, ki bodo uspešno pobijali bakterije, sovražnika številka ena. Ni več vprašanje, ali bodo sedanji antibiotiki postali neučinkoviti, vprašanje je le, kdaj se bo to zgodilo.
Zanašanje, da bomo lastno obrambno moč lahko nadomestili s kemikalijami iz laboratorija, je za človeštvo usodna zmota.

Antibiotiki so eden stebrov farmacevtske medicine. Če koga hitro vprašate, katero zdravilo zares ozdravi bolezen in je zgolj ne lajša, se bo najverjetneje spomnil le antibiotikov. Že desetletja svarijo pred njihovo nepotrebno in pretirano uporabo, ker očitno niso nevarni le bakterijam. Zdravniki bijejo plat zvona in pozivajo, da čim več denarja in kadrov usmerimo v iskanje novih zdravil. Trdijo, da je pomanjkanje denarja glavni razlog, da v zadnjih 20-ih letih ni bilo pomembnejšega napredka v borbi proti bakterijam. Vendar, podatki kažejo, da je denarja dovolj, le v pravih rokah ni. V vseh preteklih letih so farmacevtski velikani ustvarjali neznansko velike dobičke in so jih namenjali ustvarjanju novih dobičkov, namesto iskanju novih zdravil. Ne vem, zakaj bi bilo v prihodnosti drugače.
Spomnimo se, da “odkritje” obstoječih antibiotikov ni posledica vlaganja velikih količin denarja in sistematičnega znanstveno raziskovalnega dela v farmacevtskih podjetjih. Pomotoma je gospod Fleming pozabil zapreti petrijevke, v katere se je po naključju naselila plesen, nakar so “odkrili”, da ta plesen zavira rast bakterij. Penicilin so prvič uporabili marca leta 1942, torej pred 71 leti, množična proizvodnja pa se je začela šele pred 69 leti. Človeštvo je od nastanka do konca druge svetovne vojne živelo brez sintetičnih antibiotikov in je preživelo. V zgodovini človeštva so bili največji morilci prav ljudje, kar pa se tiče pobijanja, so bakterije nedolžni amaterji. 

Kdo je glavni sovražnik?

Bakterije so veliko starejši organizmi kot ljudje in skozi milijone let so razvile učinkovite mehanizme preživetja v različnih razmerah. Preživijo zelo visoke in nizke temperature, dolgo obdobje brez hrane in številne sovražnike, tudi antibiotike.
Bakterije so običajno enocelični organizmi, manjši od katerekoli naše celice, živijo pa v zemlji, vodi, zraku in v drugih živalih, tudi v človeku. Živijo najraje tam, kjer ni veliko kisika, kjer je vlaga, ugodna temperatura in seveda tudi dovolj hrane. Velika večina bakterij je koristna za ljudi, le nekatere so nevarne. Od približno 1500 opisanih vrst jih je le nekaj sto ljudem škodljivih. Bakterije so pomemben člen v prehranski verigi in brez njih ni življenja na tem planetu. Brez bakterij ne bi bilo presnove, brez njih mnogi organi in sistemi ne bi delovali. 
Pred nekaterimi okužbami se branimo s cepivi, ki naj bi preprečevala naselitev bakterij ali ustvarila odpornost proti njihovim izločkom (npr. tetanus), z nekaterimi bakterijami obračunavamo z antibiotiki. Pri antibiotikih, za razliko od cepljenja, znotraj stroke in znotraj laične javnosti ni velikih razhajanj. Stranski učinki antibiotikov so dobro raziskani in večinoma obvladljivi. Vsi vemo, da antibiotiki lahko povzročijo drisko, slabost, vrtoglavico, morda izpuščaje, alergije ipd. Najhujši stranski učinek je smrtno nevarni anafilaktični šok, a če je zdravnik pri roki, je redkokdaj zelo narobe. Vsi vemo, da ob uživanju antibiotikov moramo piti veliko tekočine in uživati veliko probiotikov, najbolje v obliki kakovostnih prehranskih dopolnil, sicer se zaradi premajhnega števila bakterij pojavita nepravilna prebava in presnova ter se povečajo glivične okužbe. Ob stiku z antibiotikom se bakterije branijo na različne načine: nekatere tvorijo kemikalije, ki uničujejo antibiotike, druge ustvarijo ščit in ne dovolijo antibiotiku, da vstopi, tretje antibiotika ne presnovijo, ampak ga preprosto izpljunejo ali ga spremenijo v nenevarno snov. Bakterije, ki tako ali drugače preživijo napad antibiotikov, svoj genski material, v katerem so navodila, kako se ubraniti pred antibiotiki, širijo naprej in bo vsaka naslednja kolonija bakterij zoper za antibiotik odporna. Vsako jemanje antibiotikov povečuje odpornost bakterij, če pa je jemanje pretirano in nepravilno, dobimo pretirano število odpornih bakterij. Po poročanju uglednega časnika Medical News Today je bilo v letu 2011 prodanih za 22 odstotkov več antibiotikov kot v letu 2005, za koliko odstotkov se je povečalo število odpornih bakterij, pa ne vemo.

Svinjska MRSA

Nimamo več samo svinjskih virusov, imamo tudi svinjsko bakterijo, tako imenovano Pig MRSA, ki se od živali prenaša na ljudi tudi z živalskimi izdelki. Bakterije gostijo vse živali. Živali, ki so namenjene za hrano ljudi, živijo v živalskih koncentracijskih taboriščih, ne vidijo ne sonca in ne trave, hranijo jih s hrano, ki se čim hitreje spreminja v meso in je pridelana z veliko pesticidov, insekticidov, umetnih gnojil, včasih vsebuje težke kovine in druge strupe. Zato, da živali hitro rastejo in da ne zbolijo, dobivajo veliko drugih kemikalij: hormonov, vitaminov, mineralov, cepiv … Živali ne jedo skoraj ničesar, kar bi naravno krepilo njihov obrambni mehanizem, živijo pa v okolju, ki ni zdravo. Posledica so pogoste bolezni in velika uporaba antibiotikov. Ocenjujejo, da se približno 80 odstotkov svetovne porabe antibiotikov uporabi v veterinarski medicini. Dejstvo je, da ti antibiotiki tako ali drugače končajo v zemlji, vodi ali zraku, torej tudi v človeku, in ustvarjajo odpornost bakterij na antibiotike. EWG ugotavlja, da je velik del mesa v ZDA okužen z bakterijami, odpornimi zoper antibiotike, natančneje: 69 odstotkov svinjskih zarebrnic, 55 odstotkov surove mlete govedine in 39 odstotkov surovega piščanca. Skrb za hitro rastoče in “zdrave” živali resno ogroža zdravje ljudi. Toda na živalskih farmah le izvršujejo naša naročila, proizvajajo le tisto, kar mi kupujemo. Občasno nas strašijo z epidemijami virusov ali bakterij in sprožajo številna ugibanja, od kod, kako, kdo… Vsepovsod prisotna logika dobička nas morda neupravičeno pripelje do obtoževanja tistih, ki imajo največje koristi od prodaje zdravil in cepiv.
A zdaj ne gre več za prodajanje strahu. Morda gre že zares. 

Vrnitev v predantibakterijske čase

Pred leti je bila bolnišnična bakterija MRSA strah in trepet. Odpornost MRSA zoper antibiotike je posledica pretirane uporabe in slabe higienske prakse v bolnišnicah, a s številnimi ukrepi naj bi bila nevarnost omejena. Ker se pri MRSA  nismo ničesar naučili, imamo novo lekcijo – vse več je bakterij, ki na navadne antibiotike ne reagirajo. Med njimi postaja vse bolj znana ESBL, tudi bolnišnična bakterija, mutirana vrsta E-colija. Nevarnost ESBL je v tem, da se nihče prav ne trudi, da bi omejil njeno širjenje oziroma je, vsaj tako se zdi, vsak trud jalov in se zato ESBL nekontrolirano širi. V primeru, ko v bolnišnici ugotovijo prisotnost ESBL, tega ne zdravijo, dokler ne začne delati očitne škode. Bolnikov, ki so okuženi z MRSA, ne odpuščajo iz bolnišnic in ne nastanijo v domove starejših, okuženi z ESBL pa se svobodno sprehajajo naokoli in lahko okužijo druge. 
Če strokovnjaki ocenjujejo, da je 10 odstotkov Evropejcev že okuženih, pomeni, da je to v Sloveniji 200.000, v Evropi pa 50 milijonov ljudi. Kako pa vemo, da ta številka ni še dvakrat višja, kako vemo, koliko novih okužb se zgodi vsak dan? Nobenih možnosti nimamo zdraviti tako velikega števila ljudi, jih izolirati, nadzirati. Vse, kar nam ostane, je izobraževanje medicinskega osebja, bolnikov in drugih ter spreminjanje pravil obnašanja. 
Ali bo ESBL postala bolj nevarna od MRSA in odporna proti vsem antibiotikom, ali bo mutirala v neko tretjo bakterijo, ki bo še bolj nevarna in bolj odporna. Možno je tudi, da zdravim posameznikom ESBL ne bo naredila prav nobene škode in bo telo samo obračunalo z njo. 

Življenje z bakterijami

Ali bomo zboleli zaradi okužb s patogenimi organizmi, je odvisno od razmerja moči med njihovo sposobnostjo preživetja in našo obrambno sposobnostjo. Zanašanje na to, da bomo lastno obrambno moč nadomestili s kemikalijami iz laboratorija, je za človeštvo usodna zmota. Vojne proti bakterijam ne moremo dobiti. Dejstvo je, da življenja brez mikroorganizmov ni, in dejstvo je, da zdrava človeška telesa brez večjih težav držijo vse mikroorganizme pod nadzorom, srečanje z njimi človekov obrambni sistem le ojača. Resnica je tudi ta, da svoja telesa pogosto onesposobimo za samoobrambo in tako postanejo mikrobom idealna hrana in mesto za uresničevanje svojega najmočnejšega biološkega nagona – nagona po razmnoževanju. Zaradi naravne selekcije preživijo najmočnejše bakterije, torej tiste, ki preživijo boj z antibiotiki. 
Morda smo pred izbiro: ali bomo čakali, da neki znanstvenik pozabi zapreti kakšno petrijevko ali pomotoma razbije epruveto in odkrije novi super antibiotik ali bomo sami naredili vse, kar znamo in zmoremo, da okrepimo svoje obrambne sposobnosti in da po nepotrebnem ne tvegamo okužb. 
Uživanje zdrave, z minerali in vitamini bogate rastlinske hrane, dovolj gibanja in sončenja, manj želja in več notranjega miru je nekaj, kar lahko počne vsak. Če k temu doda ustrezne higienske ukrepe in, kadar je to potrebno, zaščitne rokavice, kondome in razkužila, bo za svoje zdravje naredil veliko koristnega. 

Kako preživeti

Morda pa smo res nemočni.  Morda bomo jutri, vsi oslabljeni in nemočni, okuženi s kakšno superbakterijo in bomo živeli enako kot v obdobju pred iznajdbo antibiotikov. Preživeli bodo le tisti, ki bodo patogene premagali z lastno obrambo. Vse poteka po načrtu narave, po katerem preživijo predvsem tisti, ki se hitreje prilagajajo, ki so močnejši, hitrejši, odpornejši. Vsaka živa vrsta ima svoj načrt – morda imajo bakterije in virusi boljši načrt kot ljudje, ki so odtujeni od narave.
Naš načrt, enako kot njihov, mora temeljiti na krepitvi samoobrambnih sposobnosti, ki so lahko, le takrat, ko je to neizogibno, podprte s farmacevtsko medicino. Naša moč je v pametni in odgovorni skrbi zase. Neodgovorno in vztrajno prepuščanje vplivom prehranske in farmacevtske industrije in zanašanje, da nas bodo že ozdravili, je slab načrt za posameznika in za vse nas. Slepo zaupanje v moč farmacevtske medicine ne prispeva k zdravju.






Komentiraj

Cepiti se ali umreti

Objavljeno dne 28.04.2013 pod Izbrano za vas, Medicina, Neuvrščeni

Cepiva veljajo za velik ponos sodobne medicine, medicinski čudež in eno največjih odkritij na področju skrbi za zdravje, kljub temu da so postopek vakcinacije uporabljali že pred tisoči let. Zaradi cepiv naj bi končno premagali mnoge nalezljive bolezni in tako rešili milijone življenj. Kaj pa, če so te bolezni skoraj izginile še pred cepljenjem? Cepiva so hkrati največja dogma farmacevtske medicine, o resničnosti katere se ne sme niti podvomiti. Zakaj le?

Politična in medicinska oblast zatrjujeta, da je cepljenje nujen in upravičen ukrep, ki ga morajo, če je treba, tudi prisilno izvajati, da zagotovijo zdravstveno varnost skupnosti. Zagotavljajo hkrati, da so cepiva varna in neškodljiva, redki in občasni stranski pojavi so pač cena, ki jo s svojim zdravjem in življenjem plača kakšen posameznik, da bi bili zaščiteni vsi drugi.

Inštitut za varovanje zdravja RS je nekoč zapisal: “Le malokateri poseg v medicini je kronan s tako velikimi uspehi kot cepljenje, saj sta se zaradi njega zelo zmanjšali obolevnost in smrtnost zaradi mnogih nalezljivih bolezni. Številne epidemije, na primer črnih koz, kuge, tuberkuloze, davice, otroške paralize, ki so zaznamovale zgodovino in vplivale na razvoj človeštva, nas spomnijo na pomen obvladovanja nalezljivih bolezni s cepljenjem. Pred uvedbo cepljenja so otroci množično zbolevali in umirali za nalezljivimi boleznimi, temu pa se danes lahko izognemo že s preprostim obiskom v ambulanti. Milijoni otrok po svetu so zato bolj zdravi in varni pred okužbami z različnimi nevarnimi nalezljivimi boleznimi.”

Z nenehnim ponavljanjem istih trditev (mantra) v vseh državah, so dosegli, da se pravzaprav nihče več ne sprašuje po dokazih o učinkovitosti in s tem tudi ne o potrebnosti cepljenja. To je postala medicinska dogma in vsi tisti, ki imajo glede tega kakršnekoli pomisleke, so označeni kot ljudje, ki ogrožajo zdravje mnogih in težko pridobljeno kolektivno in osebno imunost. V najboljšem primeru so označeni kot paraziti, ki bi brez lastnega tveganja, participirali pri kolektivni imunizaciji. V javnosti se ob veliki podpori medijev ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki naj bi bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani, in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. Treba je opozoriti, da niso redki znanstveniki in zdravniki, ki z obilico dokazov trdijo drugače, a jih nihče ne jemlje resno: nekateri so končali na sodišču, drugi so doživeli osebno in poklicno degradacijo, kritični intelektualci in zaskrbljeni državljani pa naj ne bi smeli ničesar reči, ker smo medicinski laiki in smo lahko le nemočni pacienti. 

Cepiva niso izkoreninila bolezni

Za sedanje razumevanje pomena cepiv je treba ponovno pogledati podatke o domnevnem izkoreninjanju nalezljivih bolezni z uvedbo obveznega cepljenja. Natančen pregled javno dostopnih statističnih podatkov, katerih verodostojnosti nihče ni oporekal, v treh velikih državah, ki so vodile natančno statistiko, Anglija in Wales, Združene države Amerike in Avstralija, kaže, da uvedba cepljenja ni bistveno, po nekaterih avtorjih sploh nič prispevala k zmanjšanju stopnje obolevnosti ali umrljivosti. Že pred uvedbo obveznega množičnega cepljenja se je umrljivost v teh državah zmanjšala zaradi tuberkuloze dihal za 61 do 77 odstotkov, davice za 65 do 96 odstotkov, oslovskega kašlja za 86 do 94 odstotkov, tetanusa za 80 do 90 odstotkov, otroške paralize za 88 do 89 odstotkov, ošpic za več kot 98 odstotkov, zaradi rdečk in mumpsa pa za 97 odstotkov. Umrljivost v Angliji zaradi hepatitisa B se je po uvedbi cepljenja celo za malenkost dvignila.
Kako lahko na podlagi teh podatkov še trdimo, da se predvsem cepljenju lahko zahvalimo, ker množično ne umiramo, in da smo dosegli sedanji družbeni razvoj. Mnogi znanstveniki (ne laiki) trdijo, da tudi nadaljnji upad umrljivosti ni zasluga cepljenja, temveč izboljšanja higienskih razmer in življenjskega standarda, predvsem prehrane.
Pravico imamo vedeti, na katerih dokazih so sprejeti predpisi o obveznem cepljenju in ali bi takratni dokazi prenesli ponovne preizkuse po sedanjih standardih testiranja. Če obstajajo verodostojne randomizirane, dvojno slepe študije o učinkovitosti številnih cepiv, zakaj niso javno objavljene vse podrobnosti: kdo je naročnik, plačnik in dizajner raziskave, kdo so raziskovalci, na kakšnem vzorcu je bila raziskava opravljena, kakšni so celoviti izidi … Ali bomo kdaj izvedeli, ali je pred leti v Bosni zaradi cepljenja umrlo nekaj sto ali celo dva tisoč dojenčkov kot trdijo drugi. Zakaj so nekatera cepiva v nekaterih državah prepovedana, v drugih odobrena? Zakaj je v nekaterih državah cepljenje obvezno, v drugih pa ni? Kako je z imunizacijo dojenčkov z mlekom mater, ki niso prebolele nobenih bolezni in so bile cepljene?

Cepljenje proti HPV

Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV (humanega papiloma virusa), vsaj 12 jih je, ki veljajo za visoko rizične, ki lahko povzročijo spremembe celic materničnega vratu, ki v redkih primerih pripeljejo do vznika raka na materničnem vratu, cepiva pa naj bi ščitila pred dvema ali pred štirimi genotipi.
Trdijo, da se vsaj polovica spolno aktivnih oseb okuži s HPV in v 90 odstotkih okužba po 8 do 12 mesecih spontano mine, pri 10 odstotkih pa se lahko razvije trajna okužba s HPV, pri teh je tveganje za razvoj hujših predrakavih sprememb in raka materničnega vratu večje. Torej od 100 deklic le pri petih obstaja možnost trajne okužbe in pri nekaterih obstaja tveganje. A za rakom na materničnem vratu najpogosteje zbolevajo ženske med 34. in 49. letom, imunizacija devetletnih deklic s cepivom traja nedokazljivih največ 9 let. Na 100.000 žensk jih zboli za rakom na materničnem vratu manj kot deset! Torej je karcinom materničnega vratu majhen medicinski problem, ki se ga da uspešneje premagovati s preventivo in tudi z zdravljenjem, kot pa za zdaj z neobveznim in brezplačnim (plačujemo pravzaprav vsi) cepljenjem, kar morda dodatno opogumi deklice za zgodnje spolne odnose, misleč, da so varne, kar posledično poveča tveganje nosečnosti, jemanja kontracepcijskih tablet itd.

Cepljenje in gripe

Ob izbruhu sezonske gripe epidemičnih razsežnosti v Angliji in ZDA na začetku tega leta so uradno sporočili iz Centra za nadzor in preprečevanje bolezni v ZDA, da je “letošnje cepivo proti gripi učinkovito v 62 odstotkih”, kar pomeni, da so od 10 cepljenih štirje neimuni, vseh 10 pa je bilo izpostavljenih zdravstvenemu tveganju zaradi cepljenja. To štejejo kot “zmeren učinek” in je primerljiv z učinkovitostjo prejšnjih cepiv, ki se giblje med 50 in 70 odstotki. Na podlagi katerih in kako oblikovanih raziskav so ugotovili, da cepiva nudijo zaščito v 62 odstotkih, nam ni znano. 
Za še en podatek smo prikrajšani: koliko obolelih in umrlih zaradi nalezljivih bolezni je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo? 
Farmacevtka industrija ni zaupanja vredna. V številnih sodnih procesih proti vsem farmacevtskim velikanom jih državni tožilci in posamezniki najpogosteje obtožujejo zavajanja o učinkovitosti zdravil (cepiva imajo status zdravila), podkupovanja zdravnikov, korupcije, prikrivanja stranskih učinkov, neetičnosti, manipuliranja s podatki, prepovedanega ali zavajajočega oglaševanja, goljufivih metod trženja ipd. Ob “epidemiji” svinjske gripe so vse države kupovale in uporabljale cepiva, za katera proizvajalci niso hoteli prevzeti nikakršne odgovornosti, in so tako priznali, da so dali na tržišče nekaj, kar bo morda pomagalo ali ne pomagalo, škodovalo ali pa ne bo škodovalo … Ali je enako z drugimi cepivi? Kdo ve, zakaj smo po vsem svetu ob napovedanih epidemijah plačali milijarde evrov?
Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthonyja Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: “Ni dokazov, da katerokoli doslej proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo.”

Pravica do (samo)odločbe

Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da cepljenje ne zagotavlja zadostne ne osebne in ne kolektivne imunosti, je pa lahko nevarno in škodljivo.
Vsaka generacija staršev ima pravico do izvirnih podatkov o raziskavah in ni dolžna organu, ki je dovolil promet s cepivom, brezpogojno verjeti. Na spletnih straneh Instituta za varovanje zdravja je veliko napisanega v korist cepljenja, narisan je celo graf, da se je število obolelih zaradi ošpic v Sloveniji po uvedbi dvojnega cepljenja približalo ničli, in navajajo, da je podobno z drugimi boleznimi. Je res? Vsi argumentirani pomisleki o upravičenosti cepljenja so zapisani zgolj v obliki vprašanj; češ, radovedni in neuki sprašujejo, stroka pa odgovarja. Niso prikazani grafi, kaj se je dogajalo v državah, ki niso imele obveznega cepljenja, in niso navedeni podatki o učinkovitosti cepljenja v Angliji, ZDA in Avstraliji. Je že res, da so se v nekaterih državah ponovno pojavile nekatere nalezljive bolezni, ko se je zmanjšala precepljenost prebivalstva, je pa tudi res, da so se pojavile tudi v državah, kjer je bila precepljenost višja od predpostavljenih 95 odstotkov, kar naj bi zagotavljalo kolektivno zaščito, a o teh primerih nismo obveščeni. 

Svojega telesa gospodar

O cepljenju ne sme odločati zgolj farmacevtska medicina. Cepiti ali ne cepiti, sprejeti takšna ali drugačna tveganja moramo sprejeti kot zrela in odgovorna družbena skupnost in vsak posameznik zase. Sodobna medicina počasi spoznava, da je nujno uveljavljati personalizacijo zdravil in postopkov zdravljenja, pri cepljenju pa vztraja pri neselektivnem, množičnem pristopu. Že doseženi državljanski in demokratični standardi so v nasprotju s prisilnim in globalnim posegom v najobčutljivejši sistem naših teles, v naš imunski sistem. Preveč je nejasnosti, dvomov, nepreglednosti in pomislekov znanstvenikov in strokovnjakov, da bi se medicinska oblast lahko kar naprej sklicevala na višje nacionalne interese in ne postregla s prepričljivimi dokazi. Nisem vnaprejšnji nasprotnik cepljenja in nikogar ne nagovarjam proti cepljenju, poudarjam pa pravico vseh, da sprejemamo odločitve na podlagi verodostojnih in poštenih podatkov. Dokaze hočemo, ne pa zgolj farmacevtske mantre.

(Članek je bil objavljen v reviji 7DNI. Nekatere komentarje spletnih bralcev sem prenesel na blog)






Komentiraj

Podkupljeni zdravniki in prodana medicina

Objavljeno dne 19.11.2012 pod Medicina

V policijski akciji z imenom “Hipokrat” so na Hrvaškem so aretirali nekaj deset zdravnikov in trgovcev z zdravili, v sramotna dejanja pa naj bi bilo vpletenih več kot 500 zdravnikov. Gre za, po dosegljivih podatkih, za manj pomembne zdravnike v medicinski hierarhiji, za majhne ribe, ki so svojo čast in poštenje prodajali za nekaj evrov, a za majhnega farmacevta se je nabralo veliko denarja (več kot dva milijona evrov – koliko denarja za tovrstni vpliv šele porabijo farmacevtski giganti). Po zagotovilih zdravstvenega ministra bodo na vrsto prišli tudi tisti, ki kupujejo zastarelo ali nepotrebno opremo, zdravila, cepiva…

Zdravniški »kurji tatovi« so tisti zdravniki, ki za nekaj evrov predpisuje zdravila ene firme in ne druge, ki izpolnjujejo ankete za proizvajalce zdravil, morda celo na črno testirajo zdravila, morda predpišejo kakšno zdravilo preveč, a ti ne naredijo (pre)velike škode. Tudi zato, hočem biti v to prepričan, ker jih je malo.

To, da bomo prejemali zdravila ene ali druge tovarne z enako učinkovino, je pač vseeno. Malo bolj resno je, če nam zdravniki zaradi podkupnine predpisujejo zdravila, ki v danem trenutku niso potrebna. Še huje je, če so bili nagrajeni zato, da ne poročajo o vseh negativnih stranskih učinkih, saj jih zdravniki, po ocenah dobrih poznavalcev, zdravstvenim oblastem sporočijo le deset odstotkov. A to je še vedno majhen del medicinske zlorabe zdravil.

Kaj pa je z velikimi ribami, z mnenjskimi voditelji, ki promovirajo zdravila? Kaj je s tistimi, ki vplivajo na izdajo dovoljenja za uporabo zdravila? Kaj je s sistemskim, dovoljenim vplivom farmacije na zdravnike? Knjig, novinarskih poročil in sodnih odločb o nepoštenemu delu farmacevtskih firm je ogromno, spremeni pa se nič.

Ali smo v Sloveniji varni pred takšnimi zdravniki. Predstavniki zdravnikov trdijo, da je pri nas vse regulirano s pravilniki, kodeksi, etičnimi načeli, zakoni, kot da bi to samo po sebi zagotavljalo poštenost.  

Ugledni predstavnik zdravnikov na nacionalni televiziji pove, da 80 odstotkov izobraževanja zdravnikov financira farmacija in da brez tega denarja medicina ne bi tako napredovala. Torej je pri najvplivnejših zdravnikih še vedno prisotna paradigma, da zdravljenja brez farmacevtskih kemikalij ni, da naše zdravje prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in da je pravi napredek v medicini pravzaprav napredek farmacije. Kakorkoli že, sistemski vpliv farmacije na zdravnike obstaja in je očitno zaželen, problematizirano je le, če farmacija vpliva na posameznega zdravnika. Financiranje zdravniških društev, zbornic, sindikatov in drugih združenj medicinskih delavcev, vsakršno pomaganje študentom medicine in drugim zdravstvenim delavcem, financiranje društev bolnikov in kogarkoli drugega, ki odloča o uporabi zdravil, je oblika podrejanja (podkupovanja) medicine.

Država bi morala prepovedati vsakršen stik farmacevtskih zastopnikov s posameznimi zdravniki, vsakršno financiranje zdravniških združenj (društev, sindikatov, zbornice ipd.), vsakršno financiranje društev in drugih organizacij bolnikov, vsakršno reklamiranje bolezni in zdravstvenih nevarnosti, plakatiranje in deljenje promocijskih gradiv po zdravstvenih ustanovah. Država bi morala prepovedati vsakršen stik farmacevtskih firm s šolskimi ustanovami (od vrtca do visokih šol), posebej sodelovanje s študenti medicine. Država bi morala zagotoviti javnost podatkov, kateri zdravniki in v kakšni vlogi sodelujejo s farmacevtskimi firmami, kar je sicer popolnoma legitimno.

Država bi morala skozi obdavčitev zdravil (nikakor ne z zviševanjem cen) od farmacevtskih firm pobrati del dobička, ki bi ga kot anonimen proračunski denar namenila za strokovno izobraževanje neodvisnih zdravnikov. Državni strokovni organ bi organiziral usposabljanje zdravnikov, kjer bi zdravnikom objektivno predstavili nova zdravila in postopke.

Tudi če bomo popolnoma izkoreninili podkupovanje  posameznih zdravnikov, bo ostala kupljena celotna medicina. Pacienti ne bi veliko pridobili, a pri zdravljenju naj bi šlo ravno za to – za naše dobro in za dobrobit državljanov naj bi skrbela država.

Zaradi slabih prehranskih praks, ki jih predpisuje država skozi smernice zdravega prehranjevanja, zboli več kot 80 odstotkov državljanov in velika večina kroničnih nenalezljivih bolezni je ozdravljivih s hrano. Zato bi morala prava državna akcija “Hipokrat” potekati tako, da bi zagotovili uresničitev Hipokratove zapovedi: »Naj kemična zdravila ostanejo v lekarnah, če le lahko zdravite s hrano!« 






Komentiraj

Iluzije o cepivih

Objavljeno dne 31.10.2012 pod Bolezni, Medicina

Cepljenje je večna tema, ki se aktualizira, ko nekdo trdi, da je zaradi cepljenja utrpel hude zdravstvene posledice. Tako je bilo pred dnevi, ko so mediji poročali o dolgoletnem sodnem postopku na ljubljanskem sodišču, kjer ugotavljajo ali je cepljenje povzročilo številne hude zdravstvene težave sedaj že osemnajstletnemu dekletu. Tako je bilo tudi pred leti, ko je v Bosni domnevno zaradi cepljenja umrlo nekaj sto, nekateri trdijo, da celo dva tisoč dojenčkov, starih do enega leta. Mnenja so se kresala tudi ob napovedovanih pandemijah gripe, ko so mnoge države polnila skladišča cepiv in tudi prevzele odgovornost za njihovo varnost.

Cepljenje proti sezonski gripi je v polnem teku, poteka tudi zbiranje podpisov za ukinitev obveznega cepljenja otrok. Morda je to trenutek, ko se moramo vprašati, ali imamo o cepljenju in cepivih zares dovolj verodostojnih informacij ter ali so si strokovnjaki enotni pri oceni varnosti in koristnosti cepljenja.

Na podlagi informacij strokovnjakov se porajajo dvomi ali cepiti sebe in svoje otroke. Kaj, če nismo izkoreninili nalezljivih bolezni s cepljenjem, kot to trdijo zagovorniki cepljenja, ampak so izginile še pred množičnim cepljenjem? Kaj, če s cepljenjem ne zagotavljamo kolektivne imunosti, ampak obratno? Kaj, če cepljenje ne zagotavlja niti dolgoletne, kaj šele trajne odpornosti posameznika? Kaj, če cepiva povzročajo zmedenost imunskega sistema in ta začne napadati lastne celice in je to pomemben vzrok naraščajočim avtoimunskim boleznim kot so alergije, diabetes tipa1, multipla skleroza, ADHD, avtizem ipd.? Kaj, če učinkovitost cepiv ni znanstveno dokazana na ustrezen način? Kaj, če cepiva niso varna in posledice nastajajo veliko časa po cepljenju? Ali je res, da dolgoročnih posledic cepljenja nihče ne spremlja ali analizira? Zakaj so vlade številnih držav odrešile vsakršne odgovornosti proizvajalke cepiv za lažne pandemije gripe? Zakaj namesto nenehnega ponavljanja o osebni imunizaciji, varnosti cepiv in kolektivni odpornosti ne slišimo prepričljivih dokazov?  

Zakaj se v javnosti ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki bi naj bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. 

Na ta vprašanja kot zainteresirani laik ne morem podati lastnih odgovorov, vem le, da z odgovori uradnih državnih institucij, kaj šele proizvajalcev cepiv, nisem zadovoljen. Če tudi sami iščete odgovore, je vredno izvedeti kaj o cepljenju mislijo strokovnjaki, ki podrobno poznajo to problematiko.
Glasno je treba povedati, da si strokovnjaki in znanstveniki niso enotni. Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da je cepljenje nepotrebno, neučinkovito, nevarno in škodljivo.

Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthony Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: »Ne obstajajo dokazi, da katero koli do zdaj proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo«.?

Prebrati je treba mnenje Dr. Tetyane Obukhanych, ki je pridobila doktorat iz imunologije na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku in opravila podoktorske raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Harvard v Bostonu in na Medicinski fakulteti Univerze Stanford v Kaliforniji in jih tudi uspešno zaključila. Morda ne veste, da je v slovenščini izšla njena knjiga Iluzije o cepivih (Vaccine Illusion), ki je Slovencem dostopna brezplačno. Avtorica, prevajalka, lektorica in urednica so se odpovedale honorarju, da bi knjiga dosegla čim več ljudi. Najdete jo lahko na povezavi:https://sites.google.com/site/iluzijeocepivih/home ali pa prevzamete tukaj

Znana hrvaška zdravnica Lidija Gajski, sicer avtorica fantastične knjige o podrejenosti medicine farmaciji Zdravila ali zgodba o prevari, je prispevala tehtno besedilo tudi o cepljenju: Cepljenje – rešitev pred nalezljivimi boleznimi ali nepotrebno tveganje. Prispevek je v hrvaškem jeziku in je dosegljiv tukaj.






Komentiraj

Medikalizacija smrti

Objavljeno dne 08.08.2012 pod Medicina, Neuvrščeni

Bogati sprejemajo smrt kot dokončen medicinski neuspeh, revni kot pomanjkanje denarja za podaljševanje življenja. Vse pogosteje umremo takrat, ko ne moremo več konzumirati medicinskih pripravkov in postopkov, ko več ne moremo biti kupec. Umirajoči postaja podaljšek tehnoloških naprav, smrt pa odklop od le-teh. Nezmožnost umreti naravne smrti postaja zastrašujoča perspektiva živih.

Velikanske napore vlagamo v jalov boj proti smrti. Farmacevtska medicina nam prodaja čas (podaljšuje življenja) po strahotni ceni. Več časa smo bolni, več trpimo in več časa neproduktivno porabimo za medicinske čakalnice in tretmaje. Pogosto tisti, ki jim medicina podaljšuje življenje, ne odločajo o tem in tega podaljševanja sami ne plačujejo. Obred sodobnega umiranja traja tako dolgo, dokler ne postanemo tako poškodovani, da nismo več sposobni konzumirati medikamentov. Smrt, kot dokončno in trajno nezmožnost jemanja medikamentov, ugotovi njihov ponudnik – zdravnik. Po nekaterih podatkih več kot polovica ljudi v razvitih državah umre v situacijah, ko so deležni neke oblike medicinske oskrbe. Brez dvoma se bo ta odstotek zviševal in vse več ljudi bo pred smrtjo dalj časa v stanju preproste vegetacije, ki mu ne moremo reči življenje. 
Umreti naravne smrti v krogu najbližjih, se posloviti ter dostojno oditi postaja privilegij medicinskih nevernikov in velik socialni luksuz.

Umiranje kot bolezen
Verjamemo v, z ničemer dokazano, vsemogočnost sodobne medicine, vir te vere je lastni strah pred smrtjo, invalidnostjo in bolečino. Nastajajoči medicinski cerkvi prepuščamo nadzor nad spočetjem, rojstvom, življenjem in smrtjo. Kdorkoli in kadarkoli stopi v kontakt z medicino dobi trajni status pacienta – torej bolnika, ki verjame v njeno moč in pomoč. 
Odpovedovanje življenjsko pomembnih organov in prenehanje vitalnih funkcij, ki bi nujno povzročile smrt, je postalo bolezensko stanje, ki ga je, z vidika zdravstvenih profitov, vredno zdraviti in s strani medicinskih vernikov vredno verjeti v pozitiven izid. Ali to »zdravljenje smrti« podaljšuje kakovostno življenje, ali ga podaljšuje z realno predpostavko telesne, duševne in duhovne ozdravitve? Preložitev smrti na kasnejši čas, če bo umirajoči ves čas v vegetativnem stanju (stanju rastline), nima pravega pomena. 
Medicinsko umiranje je proces, ki ga medicina podaljšuje do meje, ki jo sama določa, ta pa pogosto ni v korist ne umirajočem, ne svojcem in tudi ne plačnikom. Medicino zanima zgolj telo (stroj) in dokler ta kaže znake življenja, čeprav ob podpori sodobnih aparatov in dokler to nekdo plačuje, je medicinsko-farmacevtski profit sorazmeren času umiranja. Nekateri zbolijo za rakom, drugi za sladkorno, tretji za aterosklerozo, … nekateri ne zbolijo – umrejo pa prav vsi. Umiranje in smrt postajata velik posel. 

Kdaj nastopi smrt 
Še pred kratkim je veljalo, da je nekdo mrtev, ko ne diha več, kar so lahko ugotovili svojci z nastavitvijo ogledala. Podobno je veljalo, da so razglasili smrt, ko je nehalo delovati srce. Bilo je preprosto: prislonil si uho na prsni koš in nekaj minut poslušal. Če ni bilo utripa, ni bilo življenja. Genialno preprosto je bilo ugotavljanje smrti: ko je telo doseglo sobno temperaturo, je bila oseba mrtva. Umiranja nihče ni preprečeval, podaljševal in tudi ne pospeševal. 
Zdaj velja, da smrt nastopi, ko to ugotovi zdravnik, način diagnosticiranja smrti pa ni tako preprost. Danes lahko telo funkcionira brez srca, brez pljuč, ledvic, želodca, jeter, črevesja … Po sedanji medicinski doktrini smrt nastopi, ko nehajo funkcionirati možgani. 
Novejše raziskave dokazujejo, da matične celice še štirinajst dni po smrti obdržijo zmožnost deljenja, obnovitve in rasti. Ta sposobnost ni enaka pri vseh celicah, pri krvnih je le štiri dni, pri kostnih pa štirinajst. Ali bo to pomenilo, da bodo v prihodnosti, tudi ko ne bodo zaznali električnega valovanja možganov, počakali nekaj tednov, da umre še zadnja celica in potem razglasili smrt? Ali smo živi, dokler je živa naša zadnja celica? Očitno o smrti in umiranju ne moremo razpravljati, ne da bi razpravljali o življenju? Kdaj smo živi, kaj je življenje in kdaj se neha?

Kaj je smrt
Težko določimo, kdaj nastopi smrt, če ni jasno, kaj je življenje. Obstaja šolska, biološka definicija življenja, po kateri so živa bitja tista, ki rastejo, se razmnožujejo in presnavljajo, a se mi zdi ta definicija precej tehnična in za ljudi neuporabna. Morda bi kot človeško življenje opredelili zmožnost zavedanja, dojemanja sebe in okolice, aktivnega odločanja, (spo)razumevanja, nadzora svojih reakcij, čutenja. Če tako opredelimo življenje, potem je nezmožnost delovanja kot človek (celovito fizično, mentalno in duhovno bitje) – neživljenje. Ali bi lahko rekli, da je neživljenje smrt, čeprav nekatere celice še delujejo?
Še neko vprašanje je lahko zanimivo: čigavo je življenje, kdo o njem odloča? Prevladujoče mnenje v krščanski kulturi je, da je življenje božja stvaritev in da samo On odloča, kdaj se začne in kdaj konča. Zato se človek naj ne bi vmešaval v spočetje (so proti zaščiti in splavu), a za čuda sprejemajo medicinsko vmešavanje pri podaljševanju življenja. Ali lahko o svojem življenju odloča človek sam; ali lahko popolnoma zavesten odloči do kdaj in v kakšni situaciji je pripravljen živeti in kdaj se naj njegovo življenje neha? Ali je možno v zdravstveni karton (izkaznici) zapisati, kako in kdaj želimo umreti in kako ne želimo živeti? Ali lahko svojci, ko oseba ni zmožna odločati o sebi, odločajo o njegovem življenju ali neživljenju? Zakaj to mora biti odločitev sodišča in/ali medicinske stroke? 

Evtanazija in paliativa
Zaradi tehničnega napredka bo možno ohranjati človeško telo v vegetativnem stanju dalj časa, (ki se bo podaljševal tudi zaradi vere v nove postopke in zdravila, ki naj bi čez čas umirajočega pozdravila), bo vprašanje umiranja v prihodnosti še bolj težavno in povezano z etičnimi, verskimi in finančnimi interesi.
Nekaznovalnost pasivne evtanazije (opustitev ohranjanja pri življenju), takoj, ko bi nastopilo trajno neživljenje, bi bil korak naprej k človeškemu umiranju. Že sedanja načela paliativne oskrbe Svetovne zdravstvene organizacije določajo, da se »umiranje sprejema kot naravno dogajanje, da se smrti ne zavlačuje niti ne pospešuje ter da se bolniku nudi podpora, da lahko živi čim bolj neodvisno in polno življenje do smrti«. Na vprašanje, kdaj nastopi neživljenje, naj ne bi odgovarjala (le) medicinska stroka. Človek, dokler je še v stanju zavestnega normalnega delovanja, bi moral jasno izraziti svojo željo in to bi lahko bil najpomembnejši del oporoke. Kadar ni jasno izražene volje, bi morali njegovi svojci prevzeti to odgovornost, država pa preprečiti morebitne zlorabe. Zdravniki bi naj bili le strokovni svetovalci in izvrševalci, saj ni prav, da bi na njih prevalili odgovornost odločanja o življenju in smrti. 

Umreti lastne smrti
Rojstvo je prvi, smrt pa zadnji velik in najveličastnejši dogodek v življenju. V nekaterih kulturah, ko človek začuti, da je prišel konec tukaj/zdaj bivanju, se dostojanstveno poslovi in mirno odide v samoto. Vsi se ga spomnijo kot normalnega človeka, ki je vedel zakaj je bil tukaj in je vedel, kdaj mora oditi. V nekaterih kulturah so izbirali »prijatelje v smrti«, ti so bili najpomembnejše osebe v življenju, tisti, ki so vedeli kako se posloviti, kako narediti trenutek odhajanja svečanim in veličastnim. 
V sodobnih kulturah, namesto v samoto gora ali v ločeno sobo s prijatelji v smrti, vse pogosteje odhajamo v postelje bolnišnic ali domov za ostarele kjer nezavestni, odsotni, nemočni, ponižani ter razčlovečeni postajamo podaljšek primitivnih strojev in takšni ostajamo v spominih svojcev. Najveličastnejši dogodek življenja postaja najbednejši. To je tehnična, medicinska, človeku tuja smrt.
Ljudje smo še vedno ljudje. Ob odhodu bi radi imeli ob sebi prijatelje, sorodnike. Vsakemu od njih bi rekel: »Rad te imam. Bodi dober človek in bodi srečen. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo živeti s tabo. Hvala ti. Odhajam miren. Ne skrbi, vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben človek v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bodi miren. S teboj sem.« In potem lahko začutimo, kako tonemo v notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je naše življenje imelo neki pomen, smisel, da je bilo vredno živeti. Zadnje, česar se zavedamo je, da za seboj puščamo ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.

Objavljeno 1.8.2012 v reviji 7DNI

 






Komentiraj

Denar kot zdravilo

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje

V dveh letih smo v lekarne vrnili 72 ton neporabljenih, v glavnem na recept izdanih zdravil. Ni podatka, koliko je neporabljenih zdravil končalo v domačih smeteh, a predpostavimo, da vsaj toliko, kar pomeni, da v enem letu zdravniki predpišejo, mi pa ne koristimo 72 tisoč kilogramov zdravil. Predpostavimo, da povprečna škatlica tehta 20 gramov in da posamezno zdravilo stane 5 evrov, in izračunamo, da v enem letu damo za nepotrebna zdravila 18 milijonov evrov. Tudi, če k temu znesku ne prištejemo nepotrebnih zdravniških ur za predpisovanje nepotrebnih zdravil, stroškov uničevanja teh zdravil in stroškov, ki jih odvržena zdravila naredijo v okolju, je številka strašljivo visoka. A Slovenija predstavlja komaj 0,4 odstotka Evrope. Ali se vam ljubi izračunati, koliko za nepotrebna zdravila porabimo v Evropski uniji? Morda kdo ve, koliko nepotrebnih zdravil zaužijemo in kakšne nepotrebne stroške šele to povzroča?

V Sloveniji kadi približno 430.000 ljudi in če povprečno vsak pokadi za 3 evre na dan, pomeni, da vsak dan pokurijo skoraj 1.300.000 evrov, v enem mesecu je to skoraj 40 milijonov evrov, letno pa kar 480 milijonov evrov – več kot polovico tistega, kar bi nova vlada rada privarčevala. Če k temu prištejemo nepotrebne stroške zdravljenja zaradi posledic kajenja, odsotnost z dela, prezgodnje smrti ipd. bi lahko ta znesek najmanj podvojili. Ali se vam ljubi izračunati koliko denarja izpuhti v cigaretnem dimu v EU?

Srečnež iz Maribora je na lotu zadel sedmico, a zato, da je on dobil 4 milijone, so drugi vplačali najmanj 10 milijonov. Samo za ilustracijo: če so tedenska izplačila iger na srečo milijon evrov, sta vplačana najmanj dva milijona, mesečno 8 milijonov, letno približno 100 milijonov. Toliko namreč prinesemo čiste gotovine na okenca loterije.

Nekaj sto tisoč ljudi je plačalo, da osreči enega, a ne zato, ker bi bili dobri ljudje, ampak zato, ker so računali, da bodo sami osrečeni. Ko pa vedo, da ne bodo imeli nobene koristi, so pripravljeni zapraviti kar nekaj milijonov evrov le zato, da bi morda le enemu preprečili posvojitev otroka in to samo zato, ker ni “pravega” spola. Referendum bo: naj se troši papir, ure, elektrika…
Naj se trošijo zdravila, cigareti, alkohol, bencin …

Vse je normalno, ker ta svet temelji na potrošnji. Opevana rast in razvoj sta le drugo ime za porabo in potrošnjo. Dolžniška kriza je kriza potrošništva: če ne bomo trošili, ne bodo proizvajali, če ne bodo proizvajali, ne bomo dobili plače, če  ne dobimo plače, ne bomo odplačevali dolgov in ne trošili. Bolj trošimo, bolj rastemo! Bolj zapravljamo, bolj se razvijamo! 

Več zdravil bomo stran zmetali in bolj bomo kadili, več zdravnikov in bolnišnic bomo imeli in bolj dobičkonosna bosta Lek in Krka. Na drugih področjih je enako. Napredek je neizbežen.

Resnično bogati so tisti, ki ne potrebujejo veliko in napredujejo tisti, ki malo trošijo ter se razvijajo tisti, ki jih skrbi za blagor drugih.

1. 2. 2011






Komentiraj

MRSA, ESBL, BPPZ

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Zdravje

Občasno nas strašijo s “pobeglimi” virusi ali bakterijami in sprožajo ugibanja, kdo dovoli “pobeg” iz strogo varovanih laboratorijev. Logika dobička nas morda neupravičeno pripelje do obtoževanja tistih, ki imajo največje koristi od uničevanja ubežnikov in od ščitenja pred njimi. Izkazalo se je namreč, da je velikokrat šlo le za zdravljenje strahu.

Dejstvo je, da življenja brez mikroorganizmov ni in dejstvo je, da zdrava človeška telesa z lahkoto držijo vse mikroorganizme pod nadzorom. Resnica je tudi ta, da svoja telesa pogosto onesposobimo za samoobrambo in tako postanejo mikrobom idealna hrana in mesto za uresničevanje najmočnejšega biološkega nagona – nagona po razmnoževanju. 

A zdaj ne gre več za prodajanje strahu. Zdaj gre za res. 

Vrnitev v pred-antibakterijsko obdobje

Pred leti je bila bolnišnična bakterija MRSA strah in trepet. Odpornost MRSA na antibiotike je posledica nepotrebnega zdravljenja, s številnimi ukrepi bi naj bila pod kontrolo.  A ker se pri MRSI  nismo ničesar naučili, imamo novo lekcijo – vse več je bakterij, ki na navadne antibiotike ne reagirajo. Med njimi postaja vse bolj slavna ESBL, tudi bolnišnična bakterija, mutirana vrsta E-colija. 

Nevarnost ESBL je v tem, ker se nihče prav ne trudi, da bi omejil njeno širjenje oziroma je, vsaj tako se zdi, vsak trud jalov in se zato ESBL nekontrolirano širi.

V primeru, ko v bolnišnici ugotovijo prisotnost ESBL jo ne zdravijo, dokler ne začne delati očitne škode. Bolnike, ki so okuženi z MRSO ne odpuščajo iz bolnišnic in ne nastanjujejo v domove starejših, okuženi z ESBL pa se svobodno sprehajajo in okužujejo druge. Tisti, ki so okuženi, ne glede na to ali to vedo ali ne, okužujejo druge in smo priča verižnemu okuževanju. Tudi doslednih izolacijskih ukrepov skoraj nikjer ne izvajajo in ne nadzirajo njihovega izvajanja. Obiski v bolnišnicah so še naprej dovoljeni in je vse prepuščeno ozaveščenosti posameznikov.

Če stroka ocenjuje, da je 10 odstotkov Evropejcev že okuženih, pomeni, da je to v Sloveniji 200.000, v Evropi pa 50 milijonov ljudi. Kako pa vemo, da ta številka ni dvakrat višja, kako vemo, koliko novih okužb nastane vsak dan? Nobenih možnosti nimamo zdraviti tako velikega števila ljudi, jih izolirati, nadzirati. Vse, kar nam ostane, je izobraževanje medicinskega osebja, bolnikov in drugih ter spreminjanje pravil obnašanja. A o tem stroka še molči. Prihajajo sicer “šifrirana” sporočila o prekomerni rabi antibiotikov, opozorila prebivalcem, da naj antibiotike porabijo do konca, a pravega alarma še ni. Zato tudi posodic za dezinfekcijo v zdravstvenih ustanovah, ki so tam še iz časov ptičje oz. prašičje gripe, ljudje ne uporabljajo redno, saj nevarnosti gripe ni, za ESBL še niso niti slišali.

Res je, da vsakega bolnika zdravniki poučijo o higienskih ukrepih s katerimi bi okuženi preprečevali nenehno samookuževanje in okuževanje drugih, a kontrole ni. Tudi sankcij ni. Tudi zdravniki različno ocenjujejo stopnjo tveganja in so različno dejavni. 

Z normalno previdnostjo in temeljito higieno lahko pomembno zmanjšamo tveganja pred okužbami. Medicinska stroka mora prevzeti svoj del odgovornosti. Svojci težko razumejo, da ob obisku z ESBL okužene osebe v bolnišnici morajo imeti rokavice, predpasnik in masko, zdravniki pa istemu bolniku čez nekaj dni dovolijo, da živi povsem normalno življenje. 

Vsakič, ko pridemo iz trgovine ali kakšnega drugega nevarnega mesta (bolnišnice!), temeljito operemo in po potrebi razkužimo roke. Za ESBL ni dovolj le navadno antibakterijsko milo, niti navadno razkužilo – na plastenki razkužila mora pisati, da je tudi za ESBL. Ne pozabimo, da kupci otipavajo vse, od konzerv, začimb, prepakirane hrane, čistil … in na njih puščajo veliko virusov, bakterij, glivic…

Za preprečevanje okužb s sadjem in zelenjavo obstaja nekaj načinov.

Prvi je, da kupujemo vnaprej zapakirano sadje in zelenjavo. Obvezno uporabljajmo rokavice in opozarjajmo trgovce, naj zahtevajo od drugih kupcev enako. Veliko manjša verjetnost je, da bomo domov prinesli nekaj, česar si niti najmanj ne želimo.

Pri pranju zelenjave in sadja lahko uporabljamo biološka sredstva za pranje, pri čemer zelenjavo oz. sadje temeljito izperemo in če je treba s centrifugiranjem odstranimo odvečno vodo. Nekateri po čiščenju poškropijo s koloidnim srebrom, ki tudi uničuje mikrobe.

Veliko učinkovitejša dezinfekcija je z ozonirano vodo. V vodo, ki ji dodajamo ozon (proizvaja ga naprava – ozonator), damo  sadje ali zelenjavo za približno 10 minut. Ozon bo uničil skoraj vse bakterije, viruse in glivice, odstranil večji del pesticidov in kar je pomembno,  popolnoma je varen. Ozonirana voda ali ozonirano olje sta tudi zelo uporabna za uničevanje mikrobov v ustih ali v telesu, za dezinfekcijo ran, proti glivicam, prhljaju… Pri ozonu je treba paziti le, da ga ne vdihavamo.

Morda pa smo resnično nemočni.  Morda bomo jutri vsi okuženi z ESBL in nobeni ukrepi ne bodo potrebni. Živeli bomo enako kot v obdobju pred iznajdbo antibiotikov.

Vse poteka po Načrtu narave, po katerem preživijo močnejši, odpornejši. Vsa živa bitja se po tem načrtu borijo za življenje in za ohranitev vrste. Zdi se, da imajo bakterije in virusi boljši načrt.

Toda pri ljudeh se moč meri s pametjo in ne preživijo najmočnejši, ampak najpametnejši. 
Naša moč je pametna skrb zase. 

P.S.: BPPZ v naslovu pomeni – Bodimo Pametni Poskrbimo Zase!

1. 12. 2011






Komentiraj

Ljubezen za zdravje srca

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje
Z zdravjem srca se danes ukvarjamo na različne načine: farmacija razvija nova in medicina predpisuje stara zdravila, modernizira kirurške prejeme in raziskuje gene, drugi opozarjamo na nevarnost kajenja, stresa, na pomen hrane, telesne aktivnosti, a zelo pomemben dejavnik za zdravje srca ostaja izven teh interesov.
Na fizično zdravje srca zelo pomembno vpliva dajanje in sprejemanje ljubezni oz. odsotnost tega – osamljenost in izolacija.

Je že res, da so bolezni srca in ožilja najpogostejši morilci in se epidemično širijo v vseh družbah. Vendar prava epidemija, ki pustoši po planetu Zemlja je globok občutek odtujenosti, osamljenosti, nepomembnosti, nemoči, nesmiselnosti. Za nesrečna srca obstaja samo eno zdravilo in tega ne proizvaja nobeno farmacevtsko podjetje – to je ljubezen! Ljubezen, ki jo izkazujemo kot sprejemanje, spoštovanje, odpuščanje, sočutje, dotikanje.

Ljudje smo družbena bitja. Skozi milijone let smo skrbeli drug za drugega, ljubili drug drugega. Živeli smo skupaj. Potrebovali smo drug drugega. 

Danes so drugi časi. Pobijamo se za nafto, za vodo in kar tako. Sovražimo, tepemo in ubijamo, ker nekdo drugače čuti, misli, moli ali seksa. Nimamo časa za sorodnike, za prijatelje, za znance. Nimamo časa zase. Več, več, več … več denarja, večji avto, večja hiša. Imamo vsega preveč, a nimamo nič. Smo osamljeni, sami, prazni. In to praznino polnimo s hrano, alkoholom, drogo ali kakšnim drugim načinom bežanja pred nesmiselnostjo lastnega bivanja. Lačni smo ljubezni in to lakoto nasiti le ljubezen.

Nihče si ne želi zadnjih ur na tem svetu preživeti v novem avtomobilu ali si na roko natakniti novo zlato uro. Zadnje ure si želimo preživeti z nekom, ki mu bomo rekli: »Rad te imam. Želim ti vse dobro. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo. Vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel.« In potem lahko, še preden se srce ustavi, začutimo notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je imelo naše življenje neki pomen, smisel. Zavedamo se, da bomo za seboj pustili ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.
Ne čakajmo na ta zadnji trenutek. Storimo to danes. Za zdravje svojega srca. Naj nas osreči ljubezen. Pokažimo nekomu, da ga brezpogojno sprejemamo, razumemo in podpiramo, da je za nas pomembna oseba. Morda bomo tako koga spomnili, da nam pokaže, da smo mi pomembna oseba, da nas brezpogojno sprejema in podpira. Ti občutki vzajemne pripadnosti, varnosti, sočutja in pomembnosti bodo sprožili čudežno kemijo v naših telesih, ki bo koristila našemu srcu.
Dajanje in sprejemanje ljubezni nas naredi bolj zdrave in srečne ter življenju da pomen. 
Vsak dan.
27. 9. 2011





Komentiraj

Vegežerci – čigave interese ogrožajo

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Veganstvo, Vsejedstvo, Zdravje, Zdravojedstvo

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci – Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? 

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem … zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah,  zaradi njih ne krčijo gozdov… zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane (natančneje mesa) in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci … – temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju! 

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre. Ne bomo ustvarjali fronte med borci za pravice živali, da le-te živijo brez mučenja in med borci za pravice ljudi, da lahko živali mučijo in ubijajo. Večina, ki je pogosto nestrpna do katerekoli drugačnosti in do strpnih ter inertna pri svojih navadah nima od takšnih razprav prav nobene koristi, enako kot tudi manjšina, ki je enako nestrpna, včasih tudi agresivna.Vse to izvirno nima veze z načinom prehranjevanja in tudi ne z vegežerci.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk – ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor, dr. Campbell, bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje. Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Kako naj ljudje razumejo istega zdravnika, ki izjavi, da je kravje mleko za dojenčka do šestega meseca smrtno nevarno (temu pritrjuje celotna stroka), ob drugi priložnosti pa pove, da so za rast in razvoj majhnega otroka živalske beljakovine (mleko in mlečni izdelki) nenadomestljivi (stroka niti približno ni enotna – kaj pa naj bi se v telescu šestmesečnega bitjeca spremenilo, da bi včeraj smrtno nevarna snov čez noč postala nenadomestljiva), v tretji izjavi pa pove, da je že veliko krat povedal, da odrasli ljudje mleka ne potrebujemo, ker je mleko namenjeno mladičem, dokler dojijo (stroka je enotna, da vsaj 75 % odraslih ima laktozno intoleranco – ne prenašajo mleka – preprosta statistika državnih uradov pokaže povezavo med količino zaužitega mleka in mlečnih izdelkov in določenimi boleznimi).

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri domači strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)? 

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar. 

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice in gledale drugačne reklame. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

31. 8. 2011






Komentiraj

O zdravju nikar le zdravniki

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Zdravje
“Le čevlje sodi naj Kopitar!”, je duhovito, a ne preveč izvirno, zapisal France Prešern, ko je opozoril na to, da naj o strokovnih vprašanjih govorijo le strokovnjaki. 
Veliko pred njim so stari Rimljani govorili, da naj o čevljih sodi čevljar, kar je takrat veljalo, enako kot pri Prešernu, predvsem za področje umetnosti oz. kulture. Kot neka dokončna verzija podobnih rekov velja Ciceronova: “Quam quisque norit artem, in hac se exerceat!” – “Vsak naj opravlja le tisto delo, ki ga zna!”
Od tistih časov naprej je bil ta pregovor veliko krat zlorabljen za zaščito interesov skupine strokovnjakov in za diskvalifikacijo tistih, ki niso bili zadovoljni z njihovimi izdelki ali storitvami. Lažje je bilo reči “ti nisi strokovnjak, zato bodi tiho” kot priznati napako, odgovarjati zanjo ali pa se ukvarjati z argumenti. Namesto argumentov – diskvalifikacija. Manj argumentov imaš – bolj diskvalificiraj!
A pri čevljih niso pomembni le čevljarji. Pomembna je noga in ta najbolje oceni, ali so čevlji ta pravi. Ni treba biti čevljar, da veš, ali so čevlji pretesni, se prehitro razpadejo, so neudobni, levi in desni različne barve ali velikosti. Nekoč je neki ugledni psihoanalitik izjavil: Ni treba biti Edison, da veš, da je žarnica “crknila”. 
Vztrajanje na “čevlje naj sodi le kopitar” je lahko racionalno in upravičljivo, ko gre za čisto strokovna vprašanja. Npr. kako dolgo mora biti usnje strojeno, katera lepila uporabiti, katera orodja, katere barve so obstojne… Ko pa noga čevelj obuje, o čevlju ne sme soditi več samo čevljar. Kako bi bilo zanimivo: pridete čevljarju in rečete, da vas levi čevelj žulji, on pa odvrne: “A ste čevljar? Niste! Potem o čevljih ne morete soditi! O čevljih sodi naj le čevljar!”
Ali si lahko samo predstavljate, v kako nevarni družbi bi živeli, če bi o čevljih sodili le čevljarji, pravniki o pravici, ekonomisti o denarju, agronomi o zelenjavi, nutricionisti o hrani, zdravniki o zdravju. Groza me je samo ob misli na to: večina bi imela bodisi premajhne ali prevelike čevlje, največ pravic bi imeli pravniki, ekonomisti bi bili najbogatejši, jedli bi le tisto, kar zraste in kar nam nekdo reče, da je dobro, bolnišnice bi bile prepolne bolnikov.
Morda res nismo zelo daleč od takšne družbe, a ravno to nas zavezuje, da se borimo za boljšo.
Povsem legitimni in naravni so poskusi zapiranja stroke pred kritičnimi uporabniki. Razumeti moramo naravno tendenco, da se čim več napak skrije pod plašč strokovnosti in razumeti moramo, kako je za vse nas pomembno, da je to področje čim manjše ter kako je nevarno, ko nas hočejo odpraviti s “o čevljih sodi naj le čevljar”. Na številnih področjih smo spoznali to nevarnost in je bilo vloženih veliko naporov, da so začeli soditi tudi sodniki porotniki (pravni laiki), da imamo varuha človekovih pravic, ki ni ne pravnik in ne politik, demokratični standard je, da policaj ni notranji minister ali vojak obrambni minister. Najbrž bo nekoč demokratični standard, da minister za zdravje ne bo zdravnik?! Kako dolgo je trajalo, da smo dobili laičnega varuha bolnikovih pravic, pravico do drugega zdravniškega mnenja, pravico do izbire zdravnika, pravico tožiti zaradi strokovnih napak. Ta minimum smo dosegli. Zdaj moramo doseči še več.
Madikamentizacija družbe je eden najpomembnejših procesov v novejši zgodovini človeštva. Prisotna je v vsepovsod in kot družba postajamo kolektivni pacient. Medicina, v vsej svoji kompleksnosti in povezavi s farmacijo (medikamenti), je tako pomembna, da ne smemo dovoliti nobenega zapiranja, monopolizacije. Jasno, da so teme, ki so strokovno tako zahtevne, da jih ne razumejo niti zdravniki drugih specialnosti in v tem delu velja “čevlje sodi naj le čevljar”. 
Obstaja veliko področje medicine (skrbi za zdravje), ko ni treba biti zdravnik ali zdravstveni delavec, da bi razumel kako kaj in zakaj deluje. Vztrajno si moramo prizadevati, da je to področje vsak dan obsežnejše. Ogromna večina zdravnikov črpa informacije iz javno dostopne literature in ne prenašajo rezultatov lastnega raziskovalno znanstvenega dela ali virov informacij, ki bi bili samo njim dostopni in razumljivi. Torej, do teh informacij ni več težko priti. Po drugi strani smo ljudje vsak dan bolj izobraženi, bolj informirani, bolj ozaveščeni in se lažje naučimo tudi strokovnih stvari. Še pred nekaj desetletji si skoraj nihče ni sam meril krvnega pritiska, danes si sami merimo krvni sladkor, določamo odmerek inzulina ipd. Zdaj mimogrede lahko pridobimo številne informacije in izvemo za drugačna mnenja drugih zdravnikov. Če, kot medicinski laiki, ocenjujemo uspešnost zdravnika ali zdravstva, nam nihče ne sme reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!” Če nekemu zdravniku predstavimo nasprotno mnenje drugega zdravnika, potem gre v prispodobi “čevljar proti čevljarju” in ti nihče nima pravice reči: “Nisi zdravnik. Tiho bodi!”
Moramo postati bolj zahtevni, samozavestni in odgovorni, posebej na področjih, ko ne gre za operativna, zelo zapletena strokovna vprašanja. Pri določenih strokovnih vprašanjih niti stroka ni enotna in tudi ne more biti, saj medicina ni eksaktna znanost. Nobeno zdravilo in nobeden medicinski postopek ne deluje popolnoma enako na vse ljudi in celo na iste ljudi lahko vsakič deluje različno. Bolj ali manj se vse zreducira na neko stopnjo verjetnosti. Upravičeno lahko zahtevamo, da nam vsakič znova strokovnjaki predstavijo različne strokovne poglede, seveda tam, kjer stroka ni popolnoma enotna. Nič ni narobe, če se posamezni strokovnjak opredeli za kakšno od variant in predoči svoje argumente, narobe pa je, kadar drugo resnico zamolči, jo prezre ali celo diskvalificira brez argumentov. Ne samo da je narobe, nevarno je za naše zdravje. 
Skupaj moramo, sedanji in bodoči uporabniki medicinskih storitev, zmanjševati monopol nad temami, ki se tičejo našega zdravja. Ne smemo dovoliti, da samo zdravniki lahko govorijo o spočetju, nosečnosti, rojstvu, hrani, o spanju, o seksu, o sončenju, o postu, o stresu, debelosti … o načinih preprečevanja bolezni, načinih zdravljenja in umiranja ter da vse druge označimo za nevarne laike. Seveda so njihove informacije dobrodošle, a vendar njihov najpomembnejši argument ne sme biti bela obleka oz. stetoskop okoli vratu.
Ljudje smo pač ljudje: smo odlični in slabi, natančni in površni, odgovorni in neodgovorni, naduti in skromni, intelektualno radovedni in intelektualno leni, objektivni in subjektivni, pošteni in nepošteni. Nikar nobenemu ne smemo verjeti kar tako, še posebej ne takrat, ko se sklicuje na “le čevlje sodi naj kopitar”.
Čevlje nikar naj ne sodi le kopitar. Le čevlje sodi naj – noga! Ta najbolje ve, kako dober je čevljar.
17. 8. 2011





Komentiraj

Ob smrti nekega otroka

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Medicina, Otroci, Zdravje

Ne vem in ne zanima me, zakaj se je vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani tako mudilo s sklicevanjem novinarske konference, ko v tistem trenutku o smrti 10 mesečnega dečka niso znali nič več kot to, da je tehtal 3 kilograme in pol in da je umrl zaradi zastrupitve krvi.

O vzrokih smrti ni bilo kaj za povedati, zato se je novinarska konferenca zdela za lase privlečen povod, da predvsem dva zdravnika povesta nekaj o vegetarijanstvu, kot nenaravnem in zdravju nevarnem načinu prehranjevanja.
Predstavnika UKC Ljubljana sta opozorila na splošno nevarnost veganstva in skoraj zagrozila z odvzemom otroka vsem, ki otrok ne bodo hranili tudi s hrano živalskega izvora. Izjavila sta, da je neuživanje mesa in na sploh hrane živalskega izvora nenaravno in zdravju nevarno.
Ni še bilo novinarske konference, kjer bi zdravniki obtožili vsejede starše, če so njihovi otroci dvakrat predebeli, že imajo ali bodo najverjetneje imeli težave s srcem in ožiljem, pritiskom, osteoporozo, sladkorno, alergijami … in bodo odlični konzumenti medicinskih storitev in farmacevtskih izdelkov.
Novinarji, lačni in žejni senzacij in z nezadostnim znanjem o prehranjevanju in zdravju, so pohiteli z reportažami o nevarnostih vegetarijanstva in veganstva. Mimogrede in med vrsticami smo lahko »izvedeli«, kako so vegetarijanci čudni ljudje: odklanjajo zdravo hrano, odklanjajo zdravljenje, so fanatiki … in na dan privlečejo skoraj 10 let star primer umrlega otroka, ki še nima sodnega epiloga. Res je, da so že naslednji dan objavili drugačne prispevke o družini intelektualcev in zdravice, ki so dolga leta popolnoma zdravi vegetarijanci. Novinarji so opravili popravni izpit, a zdravniki (še) niso.
V tako čustveno nabitem ozračju, ko je krivca za smrt otroka treba nujno najti, je težko razpravljati na podlagi argumentov, je pa ravno poudarjanje argumentov nujno za trezno in objektivno presojo. Obstaja možnost, da se smrt tega otroka razume kot kronski dokaz nevarnosti veganstva in sredstvo za ustrahovanje vseh, ki to so ali bi želeli postati. Ker bi s tem nastala velika družbena škoda in negativne posledice za zdravje velikega števila ljudi, čutim odgovornost, da opozorim na nekaj dejstev.
Prvič. Rastlinojedstvo se ni pojavilo kot posledica filozofskih, verskih ali moralnih vzgibov. Odklanjanje uživanja hrane živalskega izvora je posledica zdravstvenih argumentov. Ni nobenega dokaza, da so velika imena svetovne zgodovine (Sokrat, Darwin, DaVinci, Einstein, Tolstoj, Clinton, Carl Lewis…) vegani iz nezdravstvenih razlogov. Torej, ne gre za verske fanatike ali militantne moraliste, ki so pripravljeni žrtvovati lastno zdravje zaradi filozofskih prepričanj in bi jim bilo nevarno slediti. Nasprotno: sodobni ljudje se odpovedujejo hrani živalskega izvora skoraj izključno zaradi svojega zdravja. Vsakomur dostopne statistike kažejo, da je v državah, kjer uživajo veliko hrane živalskega izvora in visoko procesirane hrane, največ sladkorne bolezni, osteoporoze, raka, multiple skleroze in drugih bolezni. Res pa je, da so zagovorniki pravic živali bolj glasni in agresivni del nemesojedcev (ki pogosto uživajo nezdravo rastlinsko hrano in torej niso pravi vegetarijanci), kar pa v ničemer ne zmanjšuje velikega pozitivnega učinka uživanja polnovredne rastlinske hrane na zdravje posameznika, tudi otroka. 
Drugič. Hrana, živalskega izvora ne vsebuje ničesar, kar ne bi vsebovale rastline. V zelenjavi in sadju je vsega več (beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin, vode, mineralov, vitaminov, encimom, sladkorjev) v biološko bolj dostopni obliki kot v hrani živalskega izvora. Hkrati polnovredna hrana rastlinskega izvora, za razliko od hrane živalskega izvora, ne vsebuje ničesar škodljivega. Zakaj bi bilo torej za rast in razvoj nujno uživati hrano živalskega izvora? Rastlinska hrana naj ne bi zagotavljala samo dveh snovi, in sicer vitamina B12 in vitamina D. Že nekaj let je v številnih raziskavah dokazano, da je vitamin D pravzaprav hormon, ki ga telo samo sintetizira. Vitamin B12 vsebuje tudi hrana, ki jo uživajo rastlinojedci in ga delno ustvarjajo lastne bakterije. V resnično zelo izjemnih primerih je treba dodajati ta dva vitamina, najnovejše študije in dolgoletna praksa dokazujejo, da se lahko varno prehranjujemo tudi brez dodajanja teh vitaminov. 
Zagotavljanje idealnega načina prehranjevanja brez hranil živalskega izvora ni zahtevno, kar bi naj lahko obvladali le redki. Je preprosto, logično in naravno. 
Seveda vsaka enostranskost povzroči težave: če bi jedli samo fižol in pili samo sojino mleko, bi resno ogrozili svoje življenje, enako kot če bi jedli samo meso in pili samo kravje mleko. Kar pa je zanesljivo, je dejstvo, da nihče v zgodovini človeštva še ni umrl samo zaradi neuživanja živil živalskega izvora.
Sodobni človek se odpoveduje hrani živalskega izvora in visoko predelani (rafinirani) hrani rastlinskega izvora predvsem, pogosto izključno, zaradi lastnega zdravja. Za mnoge je postranska korist, nemučnje in neubijanje, velikanska korist za okolje, manj odsotnosti zaradi bolezni, državni zdravstveni proračun ipd. To je svetovni trend, ki ga poskuša živilska, prehranska in farmacevtska industrija upočasniti, kolikor ga le lahko. 
Pred približno enim mesecem, v neki oddaji nacionalne TV o knjigi Kitajska študija, v kateri so predstavljene najobsežnejše neodvisne raziskave vpliva hrane na zdravje človeka, si je neka prehranska strokovnjakinja privoščila strokovni škandal, ko je javno povedala, da ne pozna rezultatov teh raziskav, a je kljub temu pozvala gledalce, da še naprej vsak dan uživajo meso in mleko. 
Enako škandalozne so izjave predstavnikov UKC Ljubljana, da je prehranjevanje, posebej otrok, brez živalskih izdelkov zdravju nevarno. 
Ni prav, da naši strokovnjaki ne poznajo rezultatov verodostojnih znanstvenih raziskav, če pa jih poznajo in govorijo drugače, potem je to nekaj bistveno hujšega.

Katero hrano živalskega izvora naj bi užival desetmesečni otrok, da bi bil zdrav? Kravje mleko, ki je medicinsko prepovedano do najmanj 6 mesecev starosti? Kako to, da do šestega meseca smrtno nevarna snov (kravje mleko in mlečni izdelki), naenkrat postane nepogrešljiva za rast in razvoj zdravega deset mesečnega otroka? Kaj, če je ta snov nekaterim otrokom nevarna še kakšen mesec dlje? Naj bi otrok po šestih mesecih jedel meso ali jajca? Zdravniki priporočajo dojenje čim dalj časa, tudi do enega leta in dlje. Otroka šele po šestem mesecu začnemo navajati na gosto hrano s sadnimi in zelenjavnimi kašicami? Naj bi bilo krivo materino mleko, ker bi naj mati ne uživala živalske hrane? Katero hrano živalskega porekla pa je krava, da ustvari na hektolitre mleka? Ali je mleko vsejedih mater kvalitetnejše od mleka vegetarijank? Znanost ugotavlja, da ni? Nasprotno!

Če se ugotovi, da konkretni starši zanemarjajo konkretnega otroka, bodisi tako, da ima otrok dvakrat preveč ali dvakrat premalo kilogramov, naj stroka ugotovi zakaj in naj ti starši odgovarjajo.
Naj uvedejo testiranje mleka mater, ki pojedo preveč visoko predelane industrijske hrane, mastne hrane, veliko hrane živalskega izvora, mater, ki zaužijejo veliko zdravil, ki kadijo, pijejo alkohol, živijo v hudi stiski, in tudi mleko mater, ki uživajo polnovredno rastlinsko hrano. 
To bi bilo veliko prepričljivejše in koristnejše, kot pa pavšalno, neodgovorno in nestrokovno kazati prstom na milijarde ljudi, ki (skoraj) ne uživajo živalske hrane in jim je popolnoma vseeno kako jih kdo imenuje. Vse statistike kažejo, da ti ljudje imajo manj bolezni zaradi katerih so prepolne bolnišnice bogatih družb, med njimi tudi UKC Ljubljana.
Namesto podcenjujočega odnosa do nevsejedcev z označevanjem, da gre za ljudi, ki so nevarni sebi in drugim, pričakujem od tistih, ki imajo vpliv na javno mnenje pošteno in objektivno informiranje, katera hrana je zdravju koristna in prispeva k ozdravitvi in katera hrana ni zdravju koristna in upočasnjuje ali onemogoča ozdravitev. Ustvarjanje lažne dileme »za ali proti živalim« oz. »za ali proti hrani živalskega izvora« ne prispeva k boljšemu zdravju ljudi. 
Sporočilo, čeprav lokalnih, zdravnikov ima tudi vzgojni učinek na njihove mlajše kolege in študente medicine ter tudi na laično javnost, ki verjame, da ti ljudje sledijo strokovni literaturi in da govorijo tisto, kar koristi javnemu interesu in ne interesu prehranskih, farmacevtskih ali medicinskih lobijev. 
Na srečo imamo na razpolago znanstveno objektivne, verodostojne informacije mednarodno uveljavljenih znanstvenikov – raziskovalcev, ki ne pripadajo nobenim lobijem in nam ne ponujajo lastnih mnenj ter prepričanj, ampak znanstveno ugotovljena dejstva. Ta pa so drugačna, kot smo jih slišali iz ust ljubljanskih zdravnikov in brali iz nekaterih novinarskih komentarjev. 
13. 8. 2011





Komentiraj

Bil sem v bolnici

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Hrana, Medicina, Zdravje

V nedeljo sem bil v bolnici … na obisku.
Srečo imam (več berem, več sreče imam), da v tej častitljivi ustanovi, v katero mnogi polagajo velike in zadnje upe, v celem življenju nisem prebil več kot nekaj ur in to ob obiskih.

Gospa, ki sva jo z ženo obiskala, leži v sobi, ki meri približno 20 kvadratnih metrov in v kateri je bilo nameščenih kar sedem postelj. Vse so bile zasedene. Imajo eno stranišče in en umivalnik. Ne znam si predstavljati kako lahko zdravniki ob vizitah in pregledih zagotovijo minimalno bolnikovo zasebnost. Tudi druge sobe so polne, pravi znanka, pohvali zdravnike (tudi tiste uvožene), sestre …

Na gastroenterološkem oddelku ležijo starejši, mlajši, suhi, manj suhi in debeli večinoma z enim samim vzrokom svojih zdravstvenih težav in ta je bil na njihovih krožnikih. Pot na vse gastroenterološke oddelke tega sveta se začne v kuhinji.

Gospa ima raka na črevesu. Ima preveč kilogramov in obrabljena kolka. Že prej je bila operirana na žilah. Pa na žolču. Tudi s pljuči je nekaj narobe. Najbrž ne obstaja knjiga o hujšanju, ki je ne bi kupila, verjetno ne obstaja dieta, ki je ne bi probala. Jedla je veliko zelenjave in sadja, obdelovala vrt … Zdaj ne razume, kako nekdo, ki se je tako trudil za svoje zdravje, tako hudo zboli? 

Kaj je delala narobe? Ali so bile informacije, ki jih je vsrkavala, prave, preverjene? Kdo naj bi poskrbel za to? Vlada, zdravniki, trgovci, mediji? Kdo skrbi za selekcijo informacij, za varnost shujševalnih diet?    Nihče! Ljudje so prepuščeni sami sebi in marketinškim spretnostim v dobiček usmerjenih podjetij.Da so bile usmeritve napačne in informacije pomanjkljive ljudje spoznajo na gastroenteroloških in drugih oddelkih, mnogi tudi takrat ne.Kako naj bi, če na istem oddelku in v celi bolnišnici strežejo hrano, zaradi katere bolniki ležijo v prenatrpanih sobah ali pa doma v bolečinah čakajo, da pridejo na vrsto. 

V knjigi, ki jo ravno kar pripravljam za tisk, se avtor malo pošali, ko zapiše, da bi morale biti bolnišniške menze udeležene na dobičku bolnišnice, saj odlično skrbijo, da posel v operacijskih dvoranah dobro teče.

In v teh menzah jedo zdravniki, sestre in drugo osebje. Kako naj normalen človek podvomi v to, da ta hrana za naše zdravje ni dobra. Reče si: »To pa ja jejo dohtarji. Oni že vedo, kaj je zdravo, saj so zdravniki. Pa na televiziji je ves čas reklama za takšno hrano. Tudi v revijah o zdravi hrani. Če bi bilo to škodljivo, bi država to prepovedala.«

Življenje v družbi izobilja pomeni, da je vsega preveč, “najbolj preveč” pa je informacij. Torej, dragi prijatelji, skrb za zdravje se začne z izbiro informacij. Pa ne po kriteriju, kaj mi ugaja, česar sem navajen, kaj uživajo znanci, kaj so počeli moji starši, kdo več oglašuje, ampak kdo ima prav. 
Ali je mogoče vedeti, kdo ima prav?Je!In, kdo ima prav?Narava ima vselej prav!Že, že, a kdo in kje piše, kako si je kaj zamislila Narava.

Dr. McDougall v knjigi, ki jo je že kupilo več kot 500.000 ljudi. Ti so spoznali kakšen načrt ima Narava za ljudi. Ker je ta načrt Narave podkrepljen z najnovejšimi znanstvenimi raziskavami in z utemeljeno hudo kritiko prakse, ki polni gastroenterološke in druge oddelke po celem svetu ter s točnimi navodili kaj jesti in kaj ne, se ta načrt imenuje McDougallov načrt. 

1. 8. 2011






Komentiraj

Neenakost v zdravju

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Zdravje

Pisal sem že o neenakosti na področju zdravja in navedel, da je zdravje najbolj odvisno od znanja. 

Morda je kdo pomislil, da pretiravam ali da je pri nas drugače. Prosim,  preberite nekaj ugotovitev o raziskavi neenakosti v zdravju v Sloveniji, ki jo je izdal Inštitut za varovanje zdravja.  

NEENAKOSTI v zdravju v Sloveniji, januar 2011. Celotno raziskavo najdete tukaj.
 
30-letni moški z visoko izobrazbo lahko pričakuje 7,3 leta daljše življenje kot moški z nizko izobrazbo in 4,3 leta krajše življenje kot 30-letna ženska z visoko izobrazbo, pa tudi 1,8 leta krajše življenje kot ženska z nizko izobrazbo.

Pri ženskah v najnižji izobrazbeni skupini je bilo tveganje za rojstvo otroka z nizko porodno težo v povprečju 2,2-krat višje kot pri ženskah v najvišji izobrazbeni skupini. Tudi umrljivost dojenčkov je bila najnižja pri materah z najmanj višješolsko izobrazbo, otroci, rojeni materam iz najnižje izobrazbene skupine, pa so imeli kar 2,6-krat večje tveganje za smrt v prvem letu življenja.

Med odraslimi prebivalci Slovenije sadje pogosteje uživajo višje izobraženi …

Delež normalno hranjenih narašča z višanjem stopnje izobrazbe, nasprotno pa je delež debelih višji pri nižjih stopnjah izobrazbe.

Med prebivalci Slovenije, starimi 20 let in več, je najvišji delež kadilcev v skupini z nižjo ali srednjo poklicno izobrazbo. Pri moških te starosti je delež kadilcev najvišji v nižjih izobrazbenih skupinah (osnovnošolska izobrazba ali manj ter nižja ali srednja poklicna izobrazba), med ženskami pa je najnižji v skupini z najnižjo stopnjo izobrazbe (osnovnošolska izobrazba ali manj).

Glede na stopnjo izobrazbe je prevalenca povišanega krvnega tlaka v starostni skupini 45–64 let najvišja v skupini z najnižjo stopnjo izobrazbe (osnovnošolska izobrazba ali manj), in sicer tako pri moških kot pri ženskah, najnižja pa v skupini z višjo ali visoko izobrazbo.

Podatki CINDI potrjujejo, da je verjetnost sladkorne bolezni v starosti 40-64 let 3-krat večja pri nizki izobrazbi.

Raziskave so tako pokazale, da osebe z nizkim socialno-ekonomskim položajem v povprečju več kadijo in pijejo, se manj kakovostno prehranjujejo in jih pogosteje doletijo okužbe s kancerogenimi mikroorganizmi, zato tudi pogosteje zbolevajo za rakom kot osebe z visokim socialnoekonomskim položajem.

Pri osebah z osnovnošolsko izobrazbo ali manj je v primerjavi z višje ali visoko izobraženimi pogostost kostnomišičnih težav večja za 52 %, pogostost potrjenih bolezni gibal pa večja za 68 %.

V starostni skupini 25-44 let je tveganje, da osebi manjka več kot 6 zob pri osnovnošolsko izobraženih 1,7-krat večje kot pri tistih s poklicno izobrazbo, 3-krat večje kot pri osebah s srednješolsko izobrazbo in kar 10-krat večje kot pri osebah z višješolsko izobrazbo.

Znano je in tudi iz poročila evropskega statističnega urada izhaja, da je pri katerikoli starosti pričakovano trajanje življenja najkrajše pri osebah z najnižjo stopnjo izobrazbe in se z višanjem stopnje izobrazbe podaljšuje.

Znanje, ki ga imajo izobraženci in zaradi katerega imajo bolj zdravo in dolgo življenje, ni znanje iz matematike, statistike, zgodovine, slovenščine ali katerega drugega predmeta. To je predvsem znanje o hrani in o zdravem življenjskem slogu. Tega se niso učili na ekonomskih, pravnih, gradbenih ali drugih fakultetah. S temi informacijami državni organi ne polnijo naših poštnih nabiralnikov in jih je premalo v zdravstvenih ustanovah. Prednost izobražencev je najbrž v tem, da so navajeni brati knjige, revije, iskati kakovostne informacije na spletu…

Pomembno dejstvo je, da je znanje o zdravem načinu življenja dostopno vsakomur, informacije so preproste in razumljive, samo potruditi se je potrebno, da jih pridobimo. 
Zakaj nekateri živijo bolj zdravo in dlje? Zato, ker so prebrali, kaj koristi njihovemu zdravju in ne zato, ker so strokovnjaki na svojem poklicnem področju! 
Tako malo je treba: nekaj kakovostnih knjig, nekaj ur in nekaj evrov! Koristi? Ponovno preberite zgornje ugotovitve: živeti nekaj let dlje, živeti brez sladkorne, zamašenih žil, visokega pritiska …

Kaj boste danes dobrega prebrali za svoje zdravje?
19. 7. 2011





Komentiraj

Neenakost v zdravstvu

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Medicina, Zdravje
Ljudje pravzaprav imamo radi neenakost in neenakopravnost. Ne bom niti poskusil razglabljati zakaj je temu tako, dejstvo pa je, da se zelo redki trudijo, da bi imeli ali da bi postali to, kar so ali kar imajo tisti, ki jim zavidajo. 
Hočemo imeti idole, vzornike, voditelje. Občudujemo igralce, pevce, športnike, modrokrvne, podjetnike, politike… in jih imamo za vrednejše, kot smo sami. O slavnih hočemo izvedeti prav vsako podrobnost, o njih izhaja nešteto revij v milijonskih nakladah, TV oddaje o slavnih so med najbolj gledanimi. Nekaj mazohističnega je v tem. Občudujemo njihov uspeh in bogastvo in se sploh ne sprašujemo, kako so prišli do tega, kaj bi sami lahko naredili, da bi se vsaj približali svojemu vzorniku. 
Vsi sprejemamo lastno neenakost in neenakopravnost razen pri eni stvari – čakalne vrste v zdravstvu. Tukaj hočemo biti enakovredni in enakopravni. Ne glede na to kdo si, kaj imaš, kaj pomeniš, koliko za zdravstvo plačuješ –  v vrsto. Tukaj ni heca.
Lahko si, dokler si še zdrav, privoščiš zasebnega zdravnika, maserja, zaposliš najboljšega specialista za zdravo hrano, vrhunskega kuharja, ješ najbolj zdravo hrano, imaš svojega trenerja, uporabljaš vse, kar je ta svet izmislil za ohranitev in izboljšanje zdravja. Vse to lahko. Za zdravstveni sistem lahko plačuješ milijone, podarjaš naprave, doniraš denar  in vsem je prav. Ko pa potrebuješ zdravnika – v vrsto! Lahko si tudi brez vsega tega luksuza in živiš skromno in zdravo: ne piješ, ne kadiš, telovadiš, obdeluješ vrt, uživaš zdravo hrano, bereš prave knjige …, a vseeno, ko potrebuješ zdravniško pomoč – v vrsto! Skupaj s tistimi, ki za svoje zdravje nič ne skrbijo, ali pa si celo namerno delajo škodo, za zdravstvo malo ali sploh ne plačujejo, o zdravem prehranjevanju in življenjskem slogu se ne učijo ničesar. V isto vrsto bogati in revni, kadilci in nekadilci, debeli in suhi, športniki in ležarniki, uspešni in neuspešni, slavni in neznani! Končno pravica. Kakšno zadoščenje! Je še pravica na tem svetu. Bog obstaja! Allah Akbar! Končno enaki!
Zakaj smo tako naivni!?
Kako smo se pustili ujeti v prevaro, da je treba biti enakopraven le v zdravstvenih čakalnicah, kot da je to pomembno ali pa edino, od česar je odvisno zdravje. Mar smo pozabili, da je zdravje odvisno od tega, kaj počnemo pred tem? V čakalnici in po njej skrbimo za bolezen in ne za zdravje. 
Boj za zdravstveno enakopravnost se mora začeti veliko prej. Boriti se moramo za enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, informacij o zdravem načinu prehranjevanja in življenja, poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine.
Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in da živijo dlje. V središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se le-ta zniža za eno leto!!! Zdravje in dolgo življenje ni odvisno od čakalnic, ampak od tega, kako živimo pred tem. 
Zakaj se potem tako neumno spravljamo samo na problem čakalnih vrst in zakaj takrat trepetamo za svoje mesto. Kam izgine kurajža junakov, ki zasmehujejo vse, ki jih opozarjajo, da morajo sami paziti na svoje zdravje. Zakaj tudi takrat z enako brezbrižnostjo ne dovolijo, da jih kdo “preskoči” in ne rečejo: vseeno mi je! Zakaj tudi takrat komu ne privoščijo vse najboljše: najboljšega zdravnika, najboljše hrane, najlepše sobe, najhitrejše oskrbe … 
Morda pa nam (zdravstvena) oblast prodaja »enakost in solidarnost« na najmanj pomembnem področju skrbi za zdravje, zato da ne bi zahtevali več na tistih področjih, kjer bi res prizadeli bogate in vplivne ter ogrozili njihove privilegije? Zdi se, da ta svet funkcionira tako, da eni bogatijo z uničevanjem zdravja, drugi pa z ohranjanjem bolezni. Koliko solidarnosti premoremo s sodržavljani, ki se borijo za zrak brez svinca in azbesta, koliko smo občutljivi, ker še vedno vsi nimajo čiste vode, kaj naredimo, da imajo naši otroci zdrave obroke? 
Zahtevajmo enake življenjske pogoje, enako kakovostno hrano, vodo in zrak, enak dostop do znanja! To, in ne vrstni red v čakalni vrsti, je ustavna pravica vsakogar!
Vendar ni vse tako hudo, ker za svoje zdravje lahko veliko naredimo prav sami.
Razlika med bolj izobraženimi, ki so bolj zdravi in živijo dlje in manj izobraženimi, ki pogosteje zbolevajo in manj časa živijo, je samo v nekaj knjigah: dve, tri, štiri … Z nekaj evri in nekaj urami branja se lahko približamo tistim, ki jim zavidamo na najpomembnejšem področju – zdravju. Če knjig ne moremo kupiti, si jih pač izposodimo. To je razlog, da tako vztrajno priporočam nekatere knjige. Znanje je najboljša zdravstvena zaščita in najpomembnejše zdravilo.
Borimo se za enakopravnost na tem najpomembnejšem področju – znanju. Pravzaprav se ni potrebno boriti proti državi, vladi, šolstvu, zdravstvu, industriji, farmaciji – premagati je treba samo eno osebo, pogosto najhujšega sovražnika – samega sebe. Vsak, ki zna brati, se lahko nauči vsega, kar je potrebno. Vsak, ki to hoče, lahko poskrbi za zdravo hrano in zdrav življenjski slog. 
Poskrbite, da vas čakalne vrste sploh ne zanimajo. Tako malo je treba!
17. 7. 2011





Komentiraj

Hamerjeva Nova medicina 2

Objavljeno dne 13.06.2012 pod Bolezni, Medicina, Zdravje

Prejšnji krat sem  vam pisal nekaj o tem, da je rak vedno bolezen duše in sem bil vesel vašega odziva: mnogi ste prosili za dodatne informacije o dr. Hamerju in njegovi Novi medicini.

Iz pogovora z vami sem ugotovil, da je prav, da napišem še nekaj in tako zaključim to temo. Seveda sem tudi pozneje na razpolago za individualne kontakte.

Dr. Hamer sicer najpogosteje govori o raku, ampak njegove ugotovitve veljajo za vse resne bolezni in vsa živa bitja. Sam je opisoval nastanek, potek in ozdravitve pri alergijah, astmi, AIDS-u, angini pektoris, bulimiji, diabetesu, luskavici, epilepsiji, multipli sklerozi, paralizi, kapi, hemoroidih, revmatizmu, psihozi vseh vrst …

To, kar je za nas v vsakdanjem življenju pomembno je, da so te in številne druge bolezni posledica notranjega konflikta (čustvenega šoka) in če ne razrešimo ta konflikt, imamo pičle možnosti, da bolezen premagamo. 
To, kar imenujemo bolezen, je le faza naravnega, biološkega reševanja konflikta. Zato je potek vsake bolezni odvisen od načina in uspešnosti reševanja konflikta. 

Velikokrat poznamo vsebino konflikta in ga lahko uspešno sami rešujemo (npr. pri izgubi službe, poiščemo novo), včasih pa ga ne znamo ali ne zmoremo. V teh primerih in v primerih, ko vsebine konflikta ne poznamo, moramo poiskati pomoč strokovnjaka.
Hipnoza je skoraj idealna tehnika brskanja po nezavednem in odkrivanja konfliktov (sprožilcev), ki se jih ne spomnimo ali pa jim ne pripisujemo pravega pomena.

Kako naj vemo, da je čustveni konflikt razrešen? Če poznamo vsebino konflikta (izguba partnerja, otroka, službe, premoženja, ponosa …) in če ta dogodek lahko podoživimo brez čustvene reakcije (kot da bi gledali film in nezainteresirano opazovali, kot da se to dogaja drugemu) je konflikt razrešen. 

Če želimo, da se aktivni konflikti razrešijo in da se začne faza ozdravitve, moramo v sebi globoko in iskreno začutiti ljubezen do sebe, do drugih ljudi in do vsega drugega. Moramo odpustiti vsem, ki so nas kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) čeprav so nam povzročili hudo trpljenje. Moramo odpustiti tudi sami sebi, če smo kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) drugega. Če po tem ne začutimo notranjega mira (ne jeze, ne besa, ne žalosti, ne zamer, ne obtoževanj) in svobodo (neujetost v mreže negativnih spominov-programov), konflikt ni razrešen. 

Iz terapevtskih izkušenj vem, kako zdravilno je lahko odpuščanje v stanju hipnoze in kako se potem ljudje čutijo »kot prerojeni«. 

Ko konflikt uspešno razrešimo in če pričakujemo hitro in dokončno ozdravitev, smo na poti, ki jo je dr. Hamer imenoval Nova medicina.

4. 2. 2010






Komentiraj

Ne gre le za živali …

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Učimo se, Za živali, Zdravje, Zdravojedstvo
Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.
Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca… predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.
Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.
Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela. 
Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija? 
Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?
Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?  
Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva! 
Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.
Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih – o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.
20. 6. 2011





Komentiraj

O prostati

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Zdravje
Prostata je, vsi vemo zakaj, v teh dneh najpogosteje omenjan (moški) organ. Bili smo priče užaljenosti slovenskih kirurgov, strokovni razlagi o različnih načinih operiranja in zdravljenja, o posledicah po operaciji ipd. In če že vsi govorijo in pišejo o prostati, moram tudi jaz, a bom zapisal nekaj, kar drugi niso in od česar lahko imate koristi.
Rak prostate v fazi, ki zahteva zdravljenje, je ena od bolezni izobilja. V razvitih državah zboli povprečno eden od desetih moških, v nerazvitih deželah eden od sto tisoč (1 od 10 in 1 od 100.000, torej 10.000 krat manj – kakšna razlika!!!). Rak prostate je drugi najpogostejši vzrok smrti, pri nekadilcih pa celo prvi.
Med glavne razloge za nastanek in zviševanje pogostosti raka prostate znanstveniki navajajo uživanje živalskih beljakovin, predvsem kravjega mleka in mlečnih izdelkov, ki zvišujejo raven testosterona. 
V neki študiji s skoraj 50.000 udeleženci so ugotovili, da moški, ki imajo več kot dva obroka kravjega mleka ali mlečnih izdelkov na dan, povečajo tveganje za nastanek raka prostate za več kot 60 %. Več kot 80 % mleka in mlečnih izdelkov je vsebovalo malo ali nič maščob, tako, da so lahko domnevali, da so glavni povzročitelj živalske beljakovine v mleku.
V dveh drugih raziskavah, v katerih je sodelovalo 60.000 moških, so ugotovili, da so imeli moški, ki so konzumirali velike količine maščobe (in tako zviševali raven testosterona) 79 % več napredovalega raka prostate, kot moški, ki so uživali zelo malo maščob. Ampak, naj vas to ne zapelje: vir maščobe je bilo meso, mleko in mlečni izdelki (torej živalske beljakovine).
Še ena študija si zasluži pozornost: visok vnos kalcija poveča tveganje, ne samo za nastanek raka prostate, ampak tudi pomeni večje tveganje za hitro napredovanje bolezni in smrt. Moški, ki porabijo več kot 2.000 mg kalcija na dan, so imeli dvakratno tveganje za nastanek in napredovanje raka v primerjavi z moškimi, ki so porabili manj kot 750 mg kalcija na dan. V skladu s temi ugotovitvami je priporočeni odmerek koralnega kalcija VIVAN 450 mg na dan. Toliko zares potrebujemo.
Tudi pri tistih, ki jim je diagnosticiran rak prostate, se pričakovana doba preživetje poveča za štiri krat (400 %), če radikalno spremenijo prehranske navade in preidejo na polnovredno rastlinsko hrano.
Zdi se, da je dobro za zdravje prostate nič živalskih beljakovin, predvsem ne mleka in mlečnih izdelkov ter veliko polnovredne rastlinske hrane (zelenjava, sadje, oreščki in semena), po možnosti obdelane na čim manj agresiven način in s čim manj maščobe. Ta hrana, poleg izobilja antioksidantov, vsebuje tudi veliko fitoestrogenov, ki uravnavajo razmerje testosteron – estrogen, ki je eno ključnih za zdravje prostate.
Ali je še kdo med vami, ki ni prebral Kitajske študije? V tej knjigi najdete veliko več informacij, ki dobesedno rešujejo življenja.
Moški, v kateri skupini ste zdaj in v kateri bi radi bili: med tistimi desetimi ali tistimi stotisočimi? Ženske, ko boste načrtovale jedilnike, spomnite se tega pisma. Tudi vam bo lepše. Operacija prostate se lahko konča tudi z impotenco, da o kvaliteti življenja z rakavim bolnikom ne govorim.
4. 4. 2011





Komentiraj

Kuharji rešujejo naš planet

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Zdravje

Prejšnja sobota je bila prav poseben dan. Za približno 150 kuharic, kuharjev, tehnologov, vodstvenih in vodilnih delavcev na čelu z direktorico podjetja Sodexo, ki so se zbrali v amfiteatru Štefanovega inštituta v Ljubljani, sem imel predavanje o zdravem prehranjevanju s poudarkom na alkalnosti oz. zakisanosti.

Nad vabilom sem bil navdušen. Kako naj ne izkoristim priložnost povedati pomembne informacije ljudem, ki opravljajo najpomembnejši poklic na tem svetu.

V uvodu sem jim povedal, da se imam sam za kuharja in da z velikim ponosom in brez obžalovanja časa in energije pripravljam hrano za družino. Če sem iskren, še vedno sem ženin vajenec, ampak … Skrbeti za hrano, pomeni, skrbeti za zdravje. Ne skrbeti za zdravje, pomeni začetek bolezni.

Povedal sem, da je zdravstvena usoda tega planeta v rokah kuharjev oz. pripravljavcev hrane. Morda pojem hranitelj bolj ustreza. Za kakovostno in zdravo hranjenje ni treba kuhati.

Vse statistike kažejo, da največ ljudi zboli in umre za posledicami slabe, nezdrave hrane. 

A kuharji pogosto ne odločajo, kaj bodo kuhali. Doma že, a kaj se bo kuhalo v šolah, vrtcih, podjetjih … odločajo drugi. Kako lahko v šoli pripravljaš zdrave obroke, ko šolske oblasti, skupaj z zdravstvenimi, zaukažejo, da mora biti v obrokih določena količina živalskih beljakovin, ali kot je zapisano v smernicah »vegetarijanstvo ni primerno za otroke«. Morda se bo kaj spremenilo zdaj, ko bodo (upam in si srčno želim) prebrali knjigo Kitajska študija.

Sodobna medicina veliko krat omenja Hipokrata, češ, on je oče moderne medicine. Berejo njegovo zaprisego, a delajo drugače. 

To, da je Hipokrat zdravil, je dejstvo. Ali je bil po izobrazbi zdravnik, ne vem. Zanesljivo se ni ničesar učil, kar se učijo današnji zdravniki in današnji zdravniki se ne učijo ničesar, kar se je učil Hipokrat. 

Njegovo sporočilo: “kako lahko nekdo, ki ne pozna hrane, razume bolezni“, je še kako aktualno, a kaj zato. “Hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo vaša hrana“, je še lepa misel, a v ambulantah s hrano še ne zdravijo. Kaj šele, da bi nas učili, kako naj s hrano preprečujemo bolezni.

Nekako sem začel dvomiti v poklic g. Hipokrata. Ni mogel biti zdravnik, če pa je bil, današnjim zdravnikom ni niti malo podoben. Bolj ko premišljujem, bolj postajam prepričan — Hipokrat je bil kuhar. 

Če bo kdo rešil ta planet, ga bomo kuharji. 

Kuharji smo resnični zdravniki, doktorji se le trudijo popravljati naše napake. 

26. 2. 2011






Komentiraj

Razbijalci mitov

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Zdravje

Pred časom sem gledal na Discaveriju razbijalce mitov (Mitbasters). Preizkušali so ali je možno, da bi  zaporniki s tabletami antacidov zrušili zid v dobro varovanem zaporu in si pridobili svobodo. Mit je bil potrjen. 

Tablete antacidov v reakciji z vodo proizvedejo CO2 in s tem veliko silo. V oddaji so uporabili tisoče tablet antacida in z njimi dejansko zrušili zid v zaporu.
 Antacid je sredstvo za nevtralizacijo kisline v želodcu. Ljudje običajno zaužijemo le eno ali dve tableti dnevno. Kljub temu, da naš želodec nima sten iz armiranega betona, da je tisočkrat manjši, da je v želodcu kislina in ne voda, je treba upoštevati dejstvo, da antacide jemljemo z veliko vode in prepogosto.

Kaj se resnično dogaja v naših želodcih?
Zakaj ga antacidi ne raztreščijo? Koliko so koristni? Ali povzročijo kaj škode?

Zakaj je Ameriški urad za nadzor nad zdravili (FDA) objavil opozorilo, da zdravila, ki sodijo v skupino zaviralcev izločanja želodčne kisline in se masovno uporabljajo, povzročajo zlome zapestij, kolkov, hrbtenice in drugih kosti? Ta zdravila zdravniki predpisujejo pri zgagi, želodčni razjedi ipd. FDA je objavil, da bo zahteval, da na teh zdravilih proizvajalci natisnejo posebna opozorila. Za zdaj teh opozoril ni.

Vsaj eno takšnih zdravil je zelo poznano tudi na našem trgu.

Kako si lahko pomagamo sami, ne da bi karkoli tvegali?

Preberite v knjigi Sindrom hiatusne hernije na str. 157 in se prepričajte, kakšno škodo vam lahko naredijo antacidi in kako si lahko pomagate sami.

Pravijo, da imamo na tem svetu dve nalogi: pomagati sebi in pomagati drugim. 

Nikjer ne rečejo: »Čakaj, da ti bo kdo pomagal!«
Koga še zanima vaše zdravje? Tiste, ki živijo od vaše bolezni?!

Pomagajte si, dokler še lahko!

23. 2. 2011






Komentiraj

Dvojni slepi

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Hipnoza, Medicina

Ob obetavnih rezultatih nove metode zdravljenja multiple skleroze, so se oglasili »pravoverni« zdravniki iz državne ustanove in v imenu znanosti ostro nasprotovali vsem novim metodam, ki niso (še) predpisane kot obvezni protokoli s strani zdravstvene oblasti.

Vodja pravovernih je na javni televiziji zahteval dvojne slepe preizkuse, kot kronski način dokazovanja uspešnosti nove metode. 

Mnogim nepoučenim se je to zdelo prav in so si mislili: “Naredite že te dvojne slepe preizkuse in dokažite, da imate prav!”

Medicina je empirična znanost, ki svoje »znanstvene« dosežke meri le prek statističnih rezultatov. Medicina je veliko krat znanstveno ugotovila, da so določena zdravila učinkovita in varna, čez čas pa je na enako znanstveni način ugotovila, da so ta ista zdravila škodljiva in nevarna ter jih umaknila iz uporabe. Izkušnje (statistični rezultati) so pač pokazale, kaj je res. 

Trditev, da neka metoda ni znanstveno potrjena, ker ni bil opravljen dvojno slepi preizkus, je žalosten primer neinovativnosti, okostenelosti, morda celo ljubosumja in nevoščljivosti.

Dvojno slepi preizkus pomeni, da neki skupini bolnikov damo aktivno učinkovino, drugi skupini pa ne. Zahtevati slepe preizkuse pri kirurgiji pomeni, nekatere bolnike zares operirati, drugim pa le narediti rano in se delati, da operiraš. Tvegati z delno ali popolno narkozo, tvegati okužbe, narediti delni kirurški poseg, porabiti ogromno časa in denarja je, pri tako hudi bolezni, milo rečeno neodgovorno in govori o tem, kako smo ljudje v vlogi bolnika pogosto le preizkusni subjekt.

A tudi zaigrana kirurgija deluje.  

Leta 2002 so na Medicinski fakulteti Baylor opravljali operacije kolena. Glavni avtor študije, dr. Moseley je bolnike razvrstil v tri skupine: prvi in drugi skupini je bila opravljena klasična operacija, pri tretji skupini pa bila opravljena »lažna«operacija. Bolnik je bil v narkozi, na koži so naredili tri reza, celotno osebje se je obnašalo, kot da operacijo resnično izvaja. Po 40 minutah so rano zašili in bolnika zbudili iz narkoze. Bolniki iz vseh treh skupin so bili deležni enake postoperativne fizioterapije. Rezultat je bil šokanten. Pri vseh bolnikih so bili rezultati enaki: ne glede ali so bili resnično operirani ali so bili le prepričani, da so operirani – rezultat je bil enak!

Si lahko predstavljate, kako so se počutili slavni kirurgi, ki so se desetletja šolali, delajo na izjemno dragih napravah, imajo se za bogove – a vse to prekosi moč prepričanja. To je moralo boleti. 

Ali si lahko zamislite večje ponižanje prepotentne medicine, če bi ugotovili, da eno najstrašnejših avtoimunskih bolezni lahko pozdravite le tako, da v žili naredite majhen balonček. Morda tudi to ni potrebno. Morda je dovolj, da zarežete nekaj  milimetrov pod kožo? Nič drugega – samo zareza – in telo se samo pozdravi! In, če bi se to zares zgodilo, bi “pravoverni” zmagoslavno ugotovili, da metoda ni znanstveno potrjena in da jo morajo opustiti.

So zdravniki, za katere je pomemben bolnik, a le, dokler jemlje zdravila. Ali je lahko kaj bolj zaničevanja vredno od zdravnika, ki mu je važnejša metoda od koristi bolnika? Ne vidijo ničesar drugega kot bolezen in svojo korist. Dvojna slepota.

Poskrbite zase. Če že morate, poiščite zdravnike, ki vam bodo pomagali, da se sami pozdravite, zdravnike, katerim sta najvažnejša vaša korist in zdravje. 

Upam, da je veliko takšnih in želim, da tudi teh ne bi potrebovali.

14.12.2010






Komentiraj

Hamerjeva Nova medicina

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Bolezni, Medicina, Zdravje

Obljubim, da ob svetovnem dnevu raka (danes) ne bom niti besedice napisal o tem, da kajenje povzroča raka, da prevelika zakisanost zelo zvišuje verjetnost, da dobimo raka itd.

Pred leti sem imel priložnost spoznati delo dr. Hamerja, ki je v svetovnem merilu zelo pomemben strokovnjak. V Sloveniji skoraj nihče ne pozna tega gospoda in ste lahko ponosni, da boste eni redkih privilegirancev, ki bo o tem nekaj vedel. Ne bi Vas utrujal, če ne bi bil povsem prepričan, da Vam bodo te informacije lahko zelo koristile.

Torej, dr. Hamer je zdravnik, ki je oblikoval železna pravila raka:

  1. Vzrok vsakega raka je dramatičen čustveni oz. mentalni šok oz. konflikt, ki se hkrati manifestira na nivoju psihe, možganov in organov. V trenutku šoka se v možganih na določenem mestu zgodi »kratek stik« in to je osnovni sprožilec.
  2. Vrsta čustvenega šoka oz. psihičnega konflikta določa mesto (center) sprožitve v možganih in v drugih organih. 
  3. Potek konflikta oz. šoka neposredno vpliva na potek bolezni. Razvoj raka se lahko ustavi le, če razrešimo izvorni čustveno mentalni konflikt / šok.

Seveda na izbruh in potek bolezni vpliva še veliko drugih faktorjev: hrana, fizična kondicija, življenjske navade … ampak narava bolezni in lokacija sta določeni z vsebino šoka / konflikta.

Nekaj povezav med šoki / konflikti in prizadetosti organov:

  • ledvice – izguba volje po življenju, konflikt, povezan z vodo ali tekočino;
  • moda in jajčniki – konflikt izgube;
  • maternica – spolni konflikt;
  • dojka, leva (pri desničarkah) – konflikt povezan z otroci, domom ali materjo;
  • dojka, desna (pri levičarkah) – konflikt s partnerjem ali drugimi osebami;
  • prostata – hud konflikt v povezavi s spolnostjo …

Tudi iz lastnih terapevtskih izkušenj menim, da je vredno spoznati nauk dr. Hamerja. Mnogo krat do te hude bolezni sploh ne bi prišlo, ali pa bi jo lahko znali lažje pozdraviti.

Če Vas bo še kaj dodatno zanimalo, si lahko ogledate: http://www.newmedicine.ca.

Pazite kaj čutite in kaj mislite.

Objavljeno 4. 2. 2010






Komentiraj

Gripa A H1N1 in strela

Objavljeno dne 12.06.2012 pod Medicina, Zdravje

Pogosto opozarjam na kemijo krize in poudarjam, da je vsak stres, ki ga doživljamo zaradi krize, nove gripe …, kemična reakcija, ki zelo močno spremeni kislo bazično ravnovesje v našem organizmu, kar je veliko nevarnejše kot trenutno ali pričakovano gmotno pomanjkanje ali grožnja novega virusa.

Zdaj prihaja potrditev.

Zadnja raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da recesija vpliva tudi na duševno zdravje prebivalstva, predvsem moških. V raziskavi je sodelovalo 2000 odraslih, izsledki pa so pokazali, da kar 40 odstotkov moških trpi zaradi depresije, anksioznosti in stresa. Raziskava je dala že en skrb vzbujajoč podatek – zaradi finančnih težav o samomoru razmišlja kar dvakrat več Britancev.  Je v Sloveniji drugače? Ne morem vam najti nove službe in ne dati denarja, lahko pa vas naučim, da se tudi na recesijo odzivate nestresno in da poskrbite za svoje duševno zdravje.

Za posledicami virusa A H1N1 (nočem napisati »prašičja gripa«, saj ubogi prašiči nič niso krivi) je do 25. maja 2009 umrlo 86  ljudi na celem planetu, a vsi govorijo o pandemiji virusa!!!. Statistično je veliko večja verjetnost, da vas zadene strela, kot da bi zboleli za A H1N1, a vas s tem nihče ne straši. Vsak dan v svetu umre tisoče otrok zaradi pomanjkanja vode. Tri tisoč ljudi vsak dan umre zaradi malarije. Koliko tisoč ljudi vsak dan umre zaradi pomanjkanja hrane? V svetu vsako uro za posledicami kajenja umre več kot 600 ljudi.

A koga to zanima? Nikogar. In zakaj ne? Ker nikomur ne morejo ničesar prodati, ker sta bolezen in smrt dobičkonosnejši od zdravja! Kako nekomu, ki nima nič, prodati hrano, vodo ali zdravila? Kadilcu v 20 letih za samozastrupljanje prodajo cigaret za približno 20.000 evrov, potem prodajo zdravila za 100.000 evrov … zakaj bi mu potem prodajali nekaj, kar stane samo 100 evrov?

Ne dajte se zavesti in zmesti. Naj vas ne bo ničesar strah. Nekoč je neki pesnik zapisal: »Nikoli ni bilo, da nekak ni bilo, in nikdar ne bo, da nekak ne bo.«

25.5.2009






Komentiraj

Za bolnike se bo treba boriti

Objavljeno dne 10.06.2012 pod Medicina, Zdravje

“Za bolnike se bo treba boriti. Bolniki bodo morali vedeti, da bodo pri nas dobili odlično storitev.” – minister za zdravje Tomaž Gantar. 

V poslanici ob svetovnem dnevu zdravja, mimogrede to je dan ustanovitve birokratske organizacije pri OZN za katero je, nič koliko krat dokazano, da jo bolj skrbi finančno zdravje farmacevtskih velikanov kot zdravje ljudi, je aktualni minister za zdravje zapisal (pravzaprav prepisal iz poslanice WHO) tudi to:
“Odločimo se za zdrav življenjski slog! Možnosti pojava bolezni in/ali nastanka njihovih resnih zapletov lahko precej zmanjšamo z zdravim življenjskim slogom, s katerim lahko izboljšamo splošno kakovost življenja v vsakem starostnem obdobju. Kako bo naše telo delovalo v starosti, je odvisno tudi od tega, ali bomo vse življenje uživali redne obroke kakovostno pripravljene hrane, se redno rekreirali in ali se bomo odpovedali škodljivim dejavnikom tveganja, kot so kajenje, uživanje nedovoljenih drog, stres ter tvegano in škodljivo pitje alkoholnih pijač.”
Kakšno prazno govoričenje! Zakaj minister za zdravje glasno in jasno z avtoriteto zdravnika in avtoriteto državnega organa ne sporoči, kateri je to zdrav življenjski slog in kaj to pomeni “redne obroke kakovostno pripravljene hrane” . Ne vem, zakaj je minister poudaril “redno hranjenje” in  “kakovostno pripravljeno  hrano”, kar koli to že pomeni (meni osebno nič in tega tudi ni v originalni poslanici), a zanesljivo vem, da, niti število obrokov niti način priprave, ne bo prispeval k boljšemu zdravju prebivalcev.
Ker minister jasno in glasno ni sporočil, katera hrana prispeva k zdravju in katera povzroča nenalezljive kronične bolezni, se mu ne bo treba posebej boriti za bolnike, saj število bolnikov nenehno narašča, tudi po zaslugi vseh njegovih kolegov, doma in v tujini, prejšnjih in sedanjih.  
Delo ministrov za zdravje je bilo usmerjeno v to, da je bolnikov čim več in da dobijo boljšo storitev in prav nobenega celovitega ukrepa nisem zasledil, da bi bilo bolnikov čim manj. Tako aktualni minister nadaljuje prakso, da so ministri za zdravje pravzaprav ministri za zdravljenje, ali pa, če hočete, ministri za bolnike in zdravnike.
V poslanici WHO npr. piše: “visok krvni tlak, ključni dejavnik tveganja tako za bolezni srca in možganske kapi, je mogoče uspešno zdraviti z nekaj dolarjev na leto.” Upamo, da bomo dočakali konkretna napotila državljanom, kako naj se izognejo tudi drugim kroničnim boleznim – brez enega samega evra letno.
Država sofinancira jumbo plakate in oglase v vseh medijih, kako je neka hrana zdrava, kljub trdnim znanstvenim dokazom, da ta hrana povzroča kronične bolezni. Država sramežljivo dvigne trošarine na alkohol in cigarete, a ne zaradi našega zdravja, temveč zaradi prazne blagajne. O tem, da jih prav nič ne skrbi naše zdravje, ampak zgolj denar in politična podpora volivcev dokazuje tudi to, da so vino izvzeli iz podražitev, kot da vino ni alkohol.

Boriti se je treba, da ne bi imeli veliko bolnikov, spoštovani gospod minister. Naloga ministra za zdravje naj bi bila, da se bori za zdrave državljane, za zdravje, za to, da ne bi postali bolniki. 
Ministri prihajajo in odhajajo, so takšni in drugačni, vsak od nas pa je le en, ima eno telo in eno življenje. Kaj bo s tem počel, je odvisno od zanesljivih, dokazljivih, neodvisnih informacij nevtralne znanosti in od pripravljenosti prevzeti odgovornost za svoje zdravje in svoje življenje. 
Skrb zase je ključ do dobrega zdravja in dolgega življenja. Poskrite zase!
Napisano 7. 4. 2012





Komentiraj

Javno pismo ministru za zdravje

Objavljeno dne 08.06.2012 pod Medicina, Zdravje, Zdravojedstvo

REPUBLIKA SLOVENIJA

MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
MINISTER ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, Ljubljana

 

Spoštovani gospod minister za zdravje!

S simpatijami in razumevanjem spremljam Vaša prizadevanja za spremembe v zdravstvenem sistemu. Razumem, da so odločitve zmeraj kompromis med različnimi interesi, in Vaše drže ne razumem kot pomanjkanje poguma ali argumentov. Verjamem, da je sklepanje kompromisov, pri katerih nihče ni povsem zadovoljen, posledica pomanjkanja javne in glasne podpore za pogumnejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen.

V nekem javnem nastopu ste izjavili: »Zdravje je vrednota!« Naj bi bila, morda celo najpomembnejša. Torej naj bi bilo Vaše delovanje usmerjeno k ustvarjanju in ohranjanju zdravja, a so Vas (ali pa ste se sami, tako kot Vaši predhodniki in večina državljanov) ujeli v past, da o zdravju premišljujete kot o procesu zdravljenja. Govoriti o zdravju ne pomeni govoriti o bolnišnicah, bolnikih, zdravnikih, čakalnih vrstah, številu operacij … Zdravljenje ni vrednota

Kot zdravnik veste, da se zdravje ne ustvarja v zdravstvenem sistemu, vsaj ne v tistem delu, ki je ves čas in v vseh državah v krizi, in prav nobene možnosti ni, da se ta kriza ne bi v prihodnje še poglabljala, tudi če bomo za zdravljenje namenjali vsako leto več denarja. V državah, kjer namenijo več družbenega bruto proizvoda za zdravljenje, je zdravje prebivalcev slabše! Sami spremljate uradne podatke državne statistike in ugotavljate, da se število bolnikov tudi v Sloveniji pri vseh kroničnih boleznih nenehno povečuje. Prav pri nobeni resni, kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka. Torej smo državljani vsak dan manj zdravi in k našemu zdravju prav nič niso prispevale vse dosedanje reforme zdravstvenega sistema. Minister in ministrstvo za zdravje morata to upoštevati in svojo pozornost osredotočiti na skrb za zdravje oziroma ustvarjanje pogojev za nenastanek bolezni. Če to zanemarite in se ukvarjate z (boljšim) zdravljenjem, postane zdajšnje Ministrstvo ministrstvo za zdravljenje, Vi pa minister za zdravljenje. Zaradi usmerjanja pozornosti na zdravljenje, se vse več ljudi odpoveduje aktivni skrbi in odgovornosti za svoje zdravje in živi v iluziji, da bo vsemogoča farmacevtska medicina že poskrbela za vse, če ne zdaj, pa nekoč v prihodnosti, ko bi naj le dočakali čudežna zdravila brez škodljivih posledic.  

Minister za zdravje mora skrbeti ne zato, da je čim več operacij, ampak da jih je čim manj, ne sme skrbeti za racionalno (u)porabo zdravil, ampak da jih potrebujemo čim manj, ne sme skrbeti, da zdravniki delajo v treh izmenah, ampak za to, da imajo čim manj dela. Ob neki drugi priložnosti sem predlagal, naj minister za zdravje ne bi bil zdravnik in bi to postal demokratičen standard, kot pri vojski in policiji, kjer obrambni oziroma notranji minister ni ne vojak ne policist. Zdravnik bi moral biti minister za kmetijstvo in skrbeti, da uživamo hrano, ki prispeva k našemu zdravju, ne da skrbi za dobičke pridelovalcev in predelovalcev hrane.

Tudi v celotni družbi se je zgodila ta iracionalna sprememba: zamenjali smo zdravje z zdravljenjem, ozdravitev z jemanjem zdravil. To je posledica usodnega vpliva farmacevtske medicine, ki nas je ob podpori medijev in politike spremenila v kolektivnega pacienta, in tudi tako premišljujemo – kot kolektivni pacient. Sami veste, da v bolnišnicah skrbijo za bolezen, in ne za zdravje. Sami veste, kako malo zelo dragih postopkov zdravljenja prinese trajne in dokončne ozdravitve, pogosto le podaljšuje čas bolezni in umiranja. Največkrat postanemo le dosmrtni stalni kupec zdravil in storitev zdravljenja. 

Veliko denarja namenimo za prezgodnje odkrivanje nekaterih vrst raka. Svetovne statistike opozarjajo, da to morda ne prinaša pričakovanih rezultatov, in dejansko ne podaljšuje življenja. Zgodnje odkritje bolezni pogosto podaljša le čas med odkritjem in smrtjo in ne podaljša časa življenja, je pa res, da smo v »podaljšku« odlični kupci zdravstvenih storitev. Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka bolezni. Rad bi videl, da vlada finančno podpre oglaševanje o tem, kaj je treba jesti in piti, da se izognemo kateri od bolezni, da finančno (torej tudi davčno) podpre tiste pridelovalce hrane in ustvari razmere na trgu, kjer ne bi dunajski zrezek z ocvrtim krompirčkom stal 1,5 evra, sadni sok pa 2 evra (resničen podatek). Če se malo poigram s številkami, bi lahko zapisal, da družbo dunajski z ocvrtim krompirčkom stane 10 evrov, razliko seveda krijemo iz zdravstvene blagajne.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti položaj ter sneti masko monopolnega skrbnika za nacionalno zdravje in zdravnikom svetniški sij požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status »serviserja človeških teles«, za katerega je normalo, da dela osem ur, da dela napake, da ima legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, biti tudi malce len, neorganiziran, potraten. Zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je utopično pričakovanje, še večja škoda nastane zaradi napačnega osredotočenja na napačne težave.

Spoštovani minister za zdravje! Prosim, usmerite svojo pozornost in angažirajte vse svoje potenciale in potencialne sodelavce v odkrivanje tistih dejavnikov, ki povzročajo vztrajno slabšanje zdravja državljanov. Naredite vse, da preprečite, da bi bilo vsak dan čedalje več ljudi bolnih zaradi zdravju manj koristne hrane, kar zajema več kot 90 odstotkov vseh bolezni. Posledice so, vem, da to veste tudi Vi, sladkorna, ki se epidemično širi med otroke in vodi do hudih drugih zdravstvenih komplikacij, vključno s slepoto, amputacijami, depresijo ipd., vse bolezni krvnožilnega sistema (zamašene žile, visok krvni tlak, srčne kapi ipd.), rak na prebavilih (posebej je v porastu rak debelega črevesa) in druge vrste raka, hiatusna hernija, operacije na žolču ipd., osteoporoza (operacija kolkov …), akutna odpoved ledvic (število dializnih bolnikov se stalno povečuje). Vse to pripelje do poslabšanja fizičnega in duševnega zdravja, manjvrednostnega kompleksa, splošne naveličanosti, kolektivne depresivnosti, kar močno zmanjša družbeno produktivnost, razen v delu gospodarstva, ki proizvaja zdravila. Skoraj ni kronične bolezni, katere nastanek, potek in ozdravitev ne bi bila povezana s prehranjevanjem. Zato prosim, usmerite pozornost na glavni vzrok za nastanek bolezni – na hrano. To najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje bolezni in mogočno zdravilo je tukaj, je poceni, je varno.

Začnite spreminjati tam, kjer se odloča o zdravju ali bolezni. Začnite pri šolskih malicah in kosilih, začnite izobraževanje odraslih, začnite pri bolnišničnih obrokih, ki so za bolnike sporočilno pomembna. Hrana v bolnišnici mora biti takšna, da lahko osebje reče bolniku: Poglej, tako se moraš hraniti pa se ne bomo pogosto videvali. Tudi sedanja bolnišnična hrana ima to sporočilnost in jo bolniki dojemajo kot zdravo hrano, zaradi česar so tudi stalne stranke teh ustanov. Vem, da imamo smernice za prehrano in da so jih (so)oblikovale naše navade ter mogočni prehranski lobiji. Vem tudi, da velja preprosta resnica, ki je ne premaga nobena smernica in noben strokovnjak: imate neizpodbitne dokaze, da hrana, ki jo najpogosteje uživamo, slabša naše zdravje! Edino merilo kakovosti (strokovnosti) prehranskih smernic je koliko prispevajo k zdravju državljanov, in ne kdo jih je sprejel – dobre so takrat, ko je posledica njihove uporabe več zdravja in slabe, če imamo več bolezni. Če bomo enako jedli in pili, ne bomo le enako zdravi oziroma bolni, ampak bomo brezpogojno bolj bolni in manj zdravi! Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili in ta odstotek se bo, če bomo jedli in pili enako, samo še povečeval.

Čeprav so izsledki nevtralne znanosti o tem, katera hrana prispeva k našemu zdravju, znanstveno utemeljeni, dosledni, logični in preverljivi, jih je težko udejanjiti. Odpor proti spremembam je strahovit: človeku lastna značilnost, da se upira spremembam in da je nestrpen do drugačnih, je danes podprta z velikanskim denarjem prehranske industrije, ki se je zažrla v šolski in vzgojno-izobraževalni sistem na splošno, v medicinsko stroko, politiko in medije. Številni zdravniki so prehransko neizobraženi, mnogi spregledajo priporočila svetovno strokovno in moralno kompetentnih ustanov ter bolnikom dajejo enostranske, celo napačne informacije. Politike zanimajo naši glasovi, in ne naše zdravje. Mediji so čedalje bolj odvisni od oglaševalskega denarja prehranske in farmacevtske industrije ter njihovih informacij, ki jih servirajo prehransko neizobraženim novinarjem in urednikom.

Kje boste pridobili moč za potrebne spremembe, gospod minister? Pri zdravstvenem osebju, od katerega pričakujete, da se bodo sami disciplinirali, organizirali, šparali, več delali in manj zaslužili? Od zavarovalnice, kjer je uradnikom vseeno, koliko operacij bo izvedenih? Od poslancev, ki jim je vseeno, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec? Od večine državljanov, ki ne morejo in nočejo verjeti, da je tisto, v čemer uživajo in kar jim vsak dan priporočajo iz medijev in zdravniških ordinacij, lahko pogubno za njihovo zdravje? In če bi Vam kljub temu donkihotovskemu početju uspelo pri reorganizaciji zdravstva, bi bil rezultat teh prizadevanj klavrn: dobro organiziran in cenejši zdravstveni sistem, več obravnavanih bolnikov, več zdravil, več dragih naprav, več operacij, veliko zdravnikov in še več medicinskega osebja …, ampak zaradi tega ne bi bili nič bolj zdravi! 

Spoštovani gospod minister, ne dovolite sebi, da se ujamete v to miselno past, da je zdravljenje družbena vrednota. Tudi z avtoriteto zdravnika in ministra vplivajte na druge, da se ne ujamejo v to, za nacionalno zdravje, nevarno paradigmo. Ne zdravstvo, zdravje je družbena vrednota! 

Zdravja, družbene enakopravnosti in človeške solidarnosti ne zagotavljajmo v bolnišničnih čakalnicah, ordinacijah in operacijskih dvoranah. Država naj zagotovi enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, celovite in poštene informacije o zdravem načinu prehranjevanja in življenja ter poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine. To, in ne hitra in poceni zdravniška oskrba, je ustavna pravica vsakogar!

Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in živijo dlje. Za ponazoritev: v središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se ta zniža za eno leto! Tudi najnovejše poročilo Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji navaja več pretresljivih podatkov o tem, kako je zdravje naših državljanov odvisno od njihovega znanja. Vlada naj zagotovi brezplačen dostop do pomembnih, preverjenih, celovitih in nepristranskih informacij o vplivu hrane na zdravje! 

Če boste tako zasnovali svoje delovanje oziroma ko ga bomo državljani prepoznali kot takšnega, boste potrebovali ogromno moči za majhne spremembe. Edini vir Vaše moči, spoštovani gospod Marušič, smo državljani, ki hočemo biti zdravi in se zelo trdimo, da ne bi po nepotrebnem trošili ne zdravil ne časa zdravstvenega osebja. Na našo podporo se lahko zanesete. Prosim, bodite tudi naš minister.

Ivan Soče

Pričujoče javno pismo ministru za zdravje, g. Marušiču sem poslal 08. 09. 2011

P.S. Če se vam pisma ne ljubi brati, ga lahko poslušate. Namesto vas bere g. Zoran Turk.

 






Komentiraj