Kategorija ‘Knjige’
Z roba smrti v pravi jaz.
V oceni knjige Neizmeren pogum sem zapisal:
»Neizmeren pogum je potreben, da dovolimo, da nas vidijo takšne, kot resnično smo, ne v različnih vlogah ali funkcijah, s takšnim ali drugačnim videzom. Da si dovolimo biti ranljivi. To je drzno sporočilo svetu, da sem tukaj – takšen, kot si upam biti. Jaz.« (celotni članek je tukaj)
Kdo pa sem jaz? Na vprašanje “kdo sem” mnogi nimajo odgovora, že samo vprašanje se jim zdi neumno in neodgovorljivo. Skoraj brez izjeme se poistovetimo s svojimi navadami, videzom, dejanji, skupino… Na vprašanje “kdo sem jaz” odrasli najpogosteje naštevajo vloge, ki jih imajo v življenju: mizar, moški, oče, mož … ali po pripadnosti skupnosti: Slovenec, kristjan, Mariborčan, navijač kluba … ali načinu življenja: športnik, vegetarijanec …
Kdo pa je upokojeni mizar, ovdoveli mož, oče, če izgubi otroke …? Kdo je kristjan, ki postane ateist, Slovenec, ki se preseli na samotni otok, navijač propadlega kluba? Ali sem še vedno jaz, čeprav brez družbenih vlog, brez pripadnosti, brez statusa, brez denarja? Kaj je tisto, kar me naredi edinstvenega, kar me opredeljuje? Kdo sem pravi jaz? Ali se takšen brezpogojno sprejemam in imam rad?
Nepoznavanje in posledično nesprejemanje samega sebe pomeni biti v nenehnem konfliktu sam s seboj in z drugimi. Vase usmerjena energija teh konfliktov povzroča notranja neravnovesja, ki se pokažejo kot depresija, anksioznost, obup, strah, in celo samomorilnost, ter prispeva k nastanku številnih avtoimunskih in drugih hudih bolezni. Navzven, do drugih ljudi usmerjena energija konfliktov jih le poglablja in deluje zopet (samo)uničujoče. Ravno nerazrešeni hudi notranji konflikti in nerazrešeni mentalni šoki (Dirkov sindrom), naj bi po prepričanju dr. Hamerja povzročali raka in druge najhujše bolezni.
Naraščajoča nenajdenost nas osami in onesreči. Počutimo se izgubljeno in tuje, občutek imamo, da drugi trpijo zaradi nas in da sami trpimo zaradi njih. Življenje izgubi čarobnost, dejanja smisel. Naše telo izgubi motiv, da bi nas še naprej ohranjalo zdrave in žive v nesmiselnem obstoju. Začne se postopek mentalnega in fizičnega samozavračanja, kar pomeni začetek umiranja.
Po podobnem scenariju je živela Anita Moorjani, Indijka iz družine z močno tradicijo, vpeto v širšo skupnost Indijcev, živečih v kitajsko – angleškem Hongkongu, kjer se prepletajo številne kulture. Ne ve prav ali je Indijka, ali Kitajka ali Zahodnjakinja ali vse skupaj in kaj bi želela biti. Razpeta je med močno družinsko tradicijo glede položaja žensk in sploh načina življenja in željo po svobodi in drugačnim življenjskim slogom. Pričakovanja okolice so popolnoma drugačna od njenih sanj. Nenehne dileme, ali se podrediti okolju ali zaživeti svoje sanje, povzročijo notranje konflikte in konflikte s prijatelji in družino, kar pri Aniti pusti strašanske posledice – raka.
Anita se loti zdravljenja, ki je enako konfliktno kot njeno življenje: konflikt različnih tradicionalnih metod (indijskih ved, kitajske tradicionalne medicine in farmacevtske medicine) in ne uspe. Postane eno samo 36 kilogramov težko rakasto tkivo z odpovedovanjem vseh organov. Klinično mrtva, doživi obsmrtno izkušnjo in spozna vzrok bolezni in najde razlog za ozdravitev. V nekaj tednih vse rakaste tvorbe izginejo, vsi organi normalno funkcionirajo. Ozdravitev povzroči spoznanje o pravem jazu.
Potovanje od notranjih konfliktov, bolezni, skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve je zapisala v knjigi Z roba smrti v pravi jaz, ki je bila prevedena v 43 jezikih.
Medicinsko dokumentirana senzacionalna ozdravitev gospe Moorjani je postala svetovna zgodba. Vseeno je, kako imenujete obsmrtne izkušnje in kaj si o tem mislite, branje knjige je izjemna izkušnja. Četudi na duhovnost ne daste nič, boste spoznali, kako hudo obremenjujoči so notranji konflikti, nemir, nepomirjenost samega s seboj, nezadovoljstvo, slaba vest, skratka vse tisto, kar zahodnjaki označujemo s prazno besedo »stres«. Poleg čudovite knjige, avtorica deli svoje izkušnje z ljudmi iz celega sveta tudi v živo. Če boste odprli omenjeno spletno stran, boste izvedeli, da bo kmalu gostovala v Zagrebu, kjer bo imela dvodnevno delavnico.
Morda vam bo pomagala do pravega jaza, ki ga boste neskončno in brezpogojno ljubili.
Komentiraj
Neizmeren pogum
V letih ukvarjanja z osebnostno rastjo sem se načital knjig o pogumu, vztrajnosti, srčnih željah, privlačnosti … zato sem skoraj nezainteresirano vzel v roke knjigo NEIZMEREN POGUM. Urico hitrega branja si bom že vzel, toliko da sem na tekočem, sem si mislil. Pri hitrem branju z listki označujem mesta, ki so mi pritegnila pozornost in na katera se bom še vrnil. Običajno pri tovrstni literaturi iz knjige štrli le nekaj raznobarvnih listkov, zdaj sem jih naštel 26! To je pomenilo samo eno: začeti od začetka s klasičnim branjem. Za 300 strani sem porabil skoraj cel dan, a mi ni žal niti sekunde.
Knjigo je napisala dr. Brene Brown, ob izidu je bila najbolj prodajana knjiga pri New York Timesu.
O pravem življenjskem pogumu najbolje piše ženska. Ženske najbolje razumejo vsebino življenjskega poguma. Poguma, ki ni junaštvo, bahaštvo, neustrašnost, adrenalinsko praznjenje. Za moške je pogum predvsem tekmovanje v tem, kdo si upa več tvegati. Je hranjenje lastnega ega, merilo moškosti, določanja statusa in mesta v hierarhiji. Ženske poznajo netekmovalni pogum, ki je potreben za brezpogojno dajanje, za ljubezen, od katere ničesar ne pričakuješ in tudi pogosto ne dobiš. Zato ženske, veliko bolje kot moški, odprejo svojo dušo, razkrijejo svojo ranljivost in to prepogosto postane temelj za manipulacijo, za sramotenje, za razvrednotenje.
Moški smo bolj ranljivi, kljub vzgoji da ne smemo biti, in to dokazujemo z nasiljem, zakaj nasilen je le tisti, ki je ogrožen, ogrožen pa je tisti, ki se ne zaveda korenin svoje ranljivosti, je ne pozna in je ne sprejme. Nesprejemanje svoje ranljivosti in nemoč upravljati z njo se kaže tudi v tem, da več kot 80 odstotkov samomorov naredijo moški, ta odstotek pa je še višji pri družinskem in drugih oblikah nasilja. Sprejemanje lastne ranljivosti pomeni negovanje ženskega principa (ki čudovito funkcionira tudi v moškem telesu), kjer prevladuje sočutje, pomoč in sodelovanje.
Le ženska duša razume, da pravi pogum pomeni sprejemanje lastne ranljivosti in lastnih strahov. Čutiti in sočutiti, ljubiti in biti ljubljen, biti strasten in nežen, popustljiv in vztrajen, sprejemljiv in odločen, biti negotov in potrpežljiv – vse to pomeni biti ranljiv. Ranljivost ni šibkost. Je moč. Nadzor ali tlačenje čustev, zanikanje strahov, treniranje neprizadetosti in neranljivosti izpričuje strahove in občutek nemoči, kar nas razčlovečuje in ustvarja notranje mentalne konflikte.
Življenje ni nadzor. Ni predvidljivost in grajenje okopov in ščitov. Nikoli ne bomo mogli nadzorovati vsega in vseh, predvsem svojih čustev ne. Prav zato je življenje največja dogodivščina, dobro bi bilo, če bi jo sprejeli kot zabavno avanturo.
Uživati v življenju pomeni uživati življenje, prepustiti se življenju. Ta prepuščenost zahteva pogum, predpostavlja prepričanje, da bo vse v redu, pomeni neomajno vero v Dobro, v Ljubezen. Prepustiti se, pomeni zaupati sebi, svoji notranji moči, zaupati, da te ranljivost usmerja v Ljubezen. Tako ostajamo človeško ranljivi in postajamo neuničljivi.
Neizmeren pogum je potreben, da dovolimo, da nas vidijo takšne kot resnično smo, ne v različnih vlogah ali funkcijah, s takšnim ali drugačnim videzom. Da si dovolimo biti ranljivi. To je drzno sporočilo svetu, da sem tukaj – takšen, kot si upam biti. Jaz.
Komentiraj
Kje je naše zdravje
Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtske industrije, ne najdemo ga v zdravstvenih čakalnicah.
Zdravja tudi ni na bioenergijskih polnilnicah, kamor pogosto bolniki zahajajo, da se napolnijo z zdravilno ali pozitivno energijo.
Kje pa je zdravje? Zdravje je na istem mestu, kjer je bolezen.
Kje pa je bolezen? To pa vsak ve: bolezen je v nas! Že, že, a kje točno?
Če iščemo kje nas boli, kateri organ trpi ali je poškodovan, smo na pravi poti, da dešifriramo simptome in poiščemo globlje vzroke: zakaj je ravno ta organ prizadet, je bil neposredno ogrožen (npr. pljuča zaradi kajenja ali jetra zaradi alkohola), morda pa je bil le najšibkejši člen …
Iskati moramo tako dolgo, da dobimo odgovor, s čim in kako smo si pridelali bolezen, da odkrijemo resnični vzrok, pravo mesto domovanja bolezni.
Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: „Zakaj ravno jaz?“. Tako se nehote postavi v vlogo nemočne žrtve, ki bi jo naj izbrala usoda, karma, genska zasnova in ne vem kaj še vse. Edina moč naj bi bila ugotoviti, zakaj je bolezen izbrala »prav mene«. Pomnite: bolezen ne izbira nas, mi, razen redkih izjem, izbiramo bolezen.
Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: »Kdo me bo pozdravil« in se tako nehote postavi v vlogo nemočnega objekta, katerega naj bi nekdo od zunaj popravil. Prikrivanje (maskiranje, nečutenje ali odpravljanje) simptomov, čemur rečemo simptomatsko zdravljenje, ni pot do zdravja. Cel zdravstveni sistem vključno z zdravniki in zdravilci ustvarjajo le nekatere pogoje za samoozdravitev, pozdravimo pa se sami, ali pa tudi ne.
Če si zastavljamo napačna vprašanja, so vsi odgovori pravi.
Prava vprašanja so: kaj mi bolezen sporoča, kaj sem narobe počel, kako in s čim sem si pridelal bolezen, kako se bom pozdravil, kaj jaz lahko in moram narediti za dokončno ozdravitev, kdo mi bo pomagal, kaj moram drugače delati, čutiti in misliti?
Vsa ta vprašanja si je zastavljal moj prijatelj, ko je izvedel, da ima raka, a je na začetku odgovore iskal očitno preplitvo in prenežno. Ker jih ni našel, je prejel močnejšo motivacijo za nadaljnje iskanje v obliki nevarnejšega in obsežnejšega raka. Potem je naredil dva usodno pomembna koraka. Prvič, ponovni izbruh bolezni je sprejel kot motivacijo in ne kot kapitulacijo. Drugič: začel je kopati globlje, zastavljati prava vprašanja in prejemati prave odgovore, ki so ga pripeljale do ozdravitve.
Ker gre za človeka, ki je uspel na osebnem in poslovnem področju predvsem zaradi svojega intelektualnega, čustvenega in duhovnega potenciala, se je svojih težav lotil na pravi način. Ob pomoči dolgoletnega prijatelja in sodelavca je svoje izkušnje pri iskanju odgovorov zapisal v knjigi Zdravje je v nas.
Pred leti sta napisala mednarodno uspešnico Bogastvo je v nas – iz dnevnika milijonarja, nova knjiga Zdravje je v nas, bi lahko imela podnaslov Iz dnevnika neozdravljivo ozdravljenega.
Zdaj že najbrž veste, da sta obe knjigi napisala Boris Vene in Nikola Grubiša, Boris pa je svojo bolečino in iskanja odgovora na vprašanje »kje je moje zdravje«, zapisoval in zdaj to deli z nami.
Dragocenost tega iskanja in zapisovanja je v tem, da bo mnogim olajšal in skrajšal pot lastnega iskanja, jih razbremenil mnogega balasta in jim pomagal najti tisti kotiček v sebi, kjer se skrivata vzrok bolezni in rešitev za ozdravitev. Ne gre zgolj za literarno izpoved lastnega trpljenja in čudežne ozdravitve, avtorja bralca usmerjata na sistematiko iskanja in opozarjata na mnogotere pasti. Ko poiščemo informacije na spletu postanemo samo še bolj zmedeni, tudi pri izbiri metod zdravljenja je vprašanje kako oceniti komu in še bolj pomembno čemu zaupati. Boris in Nikola ne svetujeta in ne odsvetujeta, posredujeta le veliko koristnih informacij in pomagata, da bralec spozna samega sebe, ker šele takrat lahko najde vir lastne notranje moči, brez katere ni ozdravitve.
Vprašanje, na katerega ljudje zmedeno odgovarjajo ali sploh ne znajo odgovoriti je: »Kdo si ti?« Začnejo naštevati življenjske vloge (mizar, mož, oče …) ali fizične lastnosti (moški, srednjih let …) ali kaj podobnega. Ne poznamo samega sebe: ne vemo, kdo smo, kaj je naš namen, kaj je naše osnovno življenjsko gonilo (motivacija), od kod izvirajo naši strahovi, kako veliki so in čemu služijo? Zakaj in pri čem smo ranljivi, zakaj čutimo tako kot čutimo, zakaj se nam v življenju dogaja, kar se dogaja, zakaj ne dosežemo tistega, po čem hrepenimo in zakaj sploh hrepenimo po tem? Zakaj so nam pomembni eni in ne drugi ljudje, zakaj smo tako navezani na nekatere ljudi, stvari, situacije, družbene vloge in položaje? Zakaj nekaterih situacij, dejanj ali oseb ne moremo sprejeti ali razumeti? Kaj je tisto, kar nam vliva nove energije (moči) in kaj je tisto, pri čemer energijo izgubljamo? Ali smo ves čas v stresu, da ga niti ne opazimo več in v njem celo uživamo, tako kot kadilec uživa v samozastrupljanju? Ali so zamere iz preteklosti in sedanjosti do drugih in do samega sebe brezno, v katerega nam odteka veliko življenjske energije in zato zbolimo? In na koncu: ali kaj zares verodostojno dokazanega in pomembnega vemo o tam, kako bi naj dihali, kaj in kako jedli, pili, odvajali?
Vsa ta vprašanja so pomembna, ker ne živimo naravno, kjer ne moremo biti, to kar naravno smo. Ne sodelujemo z naravno blizkimi ljudmi, ampak s tistimi, ki jih izberejo drugi. Ne delamo tistega, kar je naravno potrebno, delamo tisto, kar nam naročijo delodajalci. Jemo in pijemo tisto, kar proizvaja prehranska industrija in ne narava. Ne zdravimo se z naravnimi zdravili, temveč pripravki farmacevtskih tovarn. Evolucijsko zelo počasno človeštvo se temu novemu načinu življenja ni prilagajalo skozi tisočletja. Dobesedno nas je zadelo. Omamljeni od izobilja manično kopičimo nekoristno in želimo nepotrebno. Najpogostejša in najpomembnejša beseda je postala »več«.
Prav takšni smo (omamljeni, neuki, izgubljeni, prestrašeni, ubogljivi, pokorni) odlični kupci in pogoj brez katerega ne bi bilo tako hitrega tehničnega napredka, ki ga nudi kapitalizem. In še več: začeli smo verjeti, da je tehnični napredek naš napredek, napredek človeštva in človeka, a žal ni. Za kupe plastike in pločevine smo prodali zdravje in dušo.
Zato je tako težko spoznati samega sebe in postati takšen kot hočeš biti – zdrav in srečen.
Nekoč je E. Fromm zapisal, da je najpomembnejša naloga slehernika »ponovno rojstvo«, to je samooblikovanje takšne osebnosti, ki živi izpopolnjeno življenje. Zdravje je v nas je čudovito, iskreno in pogumno napisana knjiga o (samo)spoznavanju starega in rojstvu novega Borisa.
Tudi če nimate zdravstvenih težav je vredno prebrati Borisove izkušnje pri iskanju vzrokov za zdravje/bolezen, spoznati načine kako bolezenske znake prepoznati, razumeti, sprejeti in ukrepati ter na koncu ozdraveti. Še enkrat se je pokazalo, da ne obstajajo neozdravljive bolezni – so le neozdravljivi ljudje, tisti, ki ne vedo, kje je njihovo zdravje. Zdaj imamo za iskanje le-tega odličen priročnik, le ne čakajte, da bi vas bolezen motivirala za branje.
Ob knjigi, ki ima 220 strani, izšla je pri založbi Moksha, bralec prejme še kodo za brezplačno e-knjigo Zdravje je v nas – Raziskave in spoznanja ter dvourni zvočni posnetek seminarja Borisa Veneta.
Komentiraj
Moramo se vrniti k škrobni hrani!
Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014
“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”
Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.
Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj?
Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni, debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje.
Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.
Kaj še ugotavljate?
Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.
Kaj torej jesti, da ne zbolimo?
Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.
SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI
Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?
Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.
Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.
Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?
Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani.
Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.
Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?
Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.
PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE
Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?
Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.
Kakšne učinke je študija imela pri nas?
Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.
Zakaj je tako?
Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.
Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?
Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.
Se res vse vrti samo v tem krogu?
Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.
Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.
To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah. Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.
Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?
Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.
Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.
IZPOSTAVLJENE MISLI:
80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo
Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli
Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice
Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi
Škrob je naravna hrana ljudi
Avtor: Bojan Tomažič.
Komentiraj
Načrt za dobro zdravje
Noben fiziološki dejavnik ali zelo pomemben trenutek ni tako ključen za dobrobit človeštva, kot je prehrana. Kako kar najbolje vzdrževati telo, da bo zdravo in močno, ter kako vzpostaviti najvišjo raven učinkovitosti, tako fizične kot psihične, s kar najmanjšo porabo energije sta vprašanji, vezani na prehrano, o katerih bi moral kaj vedeti vsak razgledan posameznik. Toda tudi strokovno izobražen zdravnik danes ni povsem prepričan o tem, kaj je ključno za pravilno prehrano za različne življenjske razmere in različno raven aktivnosti.
Prehranske smernice, katere bi naj zagotavljale zdravo prehranjevanje, so (so)oblikovale naše navade ter mogočni prehranski lobiji. Edino merilo kakovosti prehranskih smernic je, koliko prispevajo k našemu zdravju, in ne kdo jih je sprejel – dobre so takrat, ko je posledica njihove uporabe več zdravja in slabe, če imamo več bolezni. Vemo, da so slabe, saj imamo vsako leto več bolnih in letnega prirastka pri nobeni resni bolezni nismo zmanjšali.
Jasno je, da je vzrok bolezni najpogosteje na našem krožniku. Če se bomo enako prehranjevali, bomo brezpogojno še manj zdravi!
Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili.
Pričakovana življenjska doba je 85 zdravih let. Ni res, da staranje samo po sebi prinaša bolezen, nemoč, demenco, invalidnost. Ustvarjeni smo, da do konca svojih dni živimo zdravo. Pri nastanku, razvoju in ozdravitvi skoraj vseh kroničnih bolezni ima najpomembnejšo vlogo prehrana.
To najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje bolezni in mogočno zdravilo je tukaj, je poceni, je varno.
Če hočemo:
- biti popolnoma psihofizično zdravi,
- živeti dolgo življenje,
- biti dolgo časa pri zdravi pameti,
ne smemo dovoliti, da nam zdaj perejo možgane.
V knjigi McDougallov načrt so preprosta, neštetokrat preverjena navodila, kako si zagotoviti trajno dobro zdravje, trajno vitko linijo in celo popolnoma pozdraviti najresnejše bolezni.
SKRB ZASE JE KLJUČ DO ZDRAVJA!
