Ivan Soče

Klopni meningoencefalitis

Medicinski klopi

Klopi prenašajo vsaj tri resne okužbe: boreliozo, erlihijo (humana granulocitna anaplazmoza) in klopni meningoencefalitis (KME), a o prvih dveh skoraj nihče ne piše, čeprav je zbolevnost za boreliozo v Sloveniji 50x pogostejša kot za KME! Najbrž zato, ker za te ni cepiva, za KME pa je. Zgodaj spomladi, ko klopi postanejo aktivni, farmacevtska industrija prek svojih distributerjev (zdravnikov, farmacevtov, državnih organov s področja zdravja) in mnogih nekritičnih medijev začne z ustrahovanjem pred klopi in ponujajo »edino učinkovito sredstvo proti KME – cepivo«. Tako se medicinska industrija pri-klopi na naš strah in naše denarnice.

Klopni meningoencefalitis

Klopni meningoencefalitis je bolezen, ki prizadene majhno število prebivalcev, umrljivost je tudi zelo nizka, a kljub temu na vsakem koraku, v vsakem mediju intenzivno priporočajo cepljenje, za nekatere poklice (npr. gozdarji, vojaki) pa je z zakonom predpisano. V Sloveniji je v zadnjih 10 letih (podatki od 2010 do 2019) v enem letu zbolelo najmanj 62 in največ 309 prebivalcev, povprečje je okrog 150, umrlo pa je 5 oseb – torej na leto 0,5 oseb. Stopnja umrljivosti je v Sloveniji 0,33 %, v svetu pa okrog 1 %.

Pri približno dveh tretjinah okuženih se bolezen ne razvije in se po okužbi razvijejo protitelesa, pri približno 10-ih odstotkih se bolezen razvije v zelo resno obliko, le izjemoma se bolezen konča s smrtjo. V javno dostopnih podatkih ni informacij o profilu okuženih (moški, ženska, starost, življenjski slog, prehrana in vsi drugi parametri, ki vplivajo na odpornost), prav tako ni podatkov o profilu umrlih (vsi prejšnji podatki in še dodatno: splošno zdravstveno stanje, pridružene bolezni…) in tudi ni podatkov o trajnih posledicah okužb.

Po nekaterih raziskavah se 30 do celo 50 % obolelih ne spomni, da bi imeli klopa, kar je sila nenavadno, saj je mesto ugriza zelo srbeče, pa tudi sitega klopa skoraj ne moreš ne videti. Kaj če za KME ne zbolevamo samo zardi okuženih klopov?

Tudi podatkov za daljše časovno obdobje, koliko okuženih je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo, v informacijah NIJZ ne najdemo. V znanstveni literaturi najdemo nekaj raziskav, kjer so ugotovili, da so cepljeni zbolevali za KME – v eni študiji je skoraj četrtina cepljenih po polnem ali delnem programu cepljenja je zbolela za KME in da je potek bolezni pri cepljenih hujši.

Zakaj se ti podatki sistematično ne zbirajo in redno ne objavljajo?

Lymska borelioza

Lymska borelioza je v Sloveniji povprečno 50 krat pogostejša klopna okužba od meningoencefalitisa: leta 2018 je bilo 7.559 primerov borelioze in 153 primerov klopnega meningoencefalitisa, kar je 49,4 krat več, a približno toliko krat manj o boreliozi pišejo in opozarjajo. Le zakaj? Koga še briga zdravje, pomembna so zdravila (cepiva).

Če je možnost, da zbolim za boreliozo skoraj 50 krat večja, bi moral vso skrb posvečati temu, da bi se zaščitil pred ugrizi klopov. Če se zaščitim pred ugrizom klopa, se hkrati zaščitim pred boreliozo in pred KME. Skrbniki za nacionalno zdravje bi morali delati na izobraževanju prebivalcev, kako se učinkovito zaščititi pred klopi in ne pred KME.
Zanimiv podatek bi bil, koliko okuženih za boreliozo je bilo cepljenih proti KME, a tega podatka ni mogoče najti. Namreč, cepljeni se počutijo bolj varni in zaščiteni in se najbrž manj pregledujejo, manj uporabljajo repelente, manj pazijo na primerna oblačila in druge načine zaščite.

Učinkovitost cepiv proti KME

Namesto fraz “cepljeni prebivalci praviloma ne obolevajo” in “cepljenje je varno in učinkovito” bi nam posredovali izsledke kakovostnih neodvisnih študij o učinkovitosti zaščite: ali cepivo zagotavlja zaščito v 90, 80, 70-ih odstotkih ali manj. Proizvajalci sicer priznajo, da »kot vsa cepiva tudi to cepivo morda ne bo zagotovilo popolne zaščite pri vseh cepljenih ljudeh.« To natančno pomeni, da nimamo nobene garancije, da nas cepivo ščiti in da smo o tem bili seznanjeni, sami prevzeli tveganje in da nihče ni odgovoren za morebitno nedelovanje cepiva.

Tako kot pri drugih cepivih tudi pri cepivu proti KME učinkovitost ugotavljajo s številom protiteles, ki se po cepljenju ustvarijo v telesu, čeprav ne obstaja noben materialni dokaz, da sama prisotnost protiteles zagotavlja zaščito. Po prebolevanju kužnih bolezni preboleli ustvari trajno zaščito, z umetno vnesenimi protitelesi pa takšne zaščite ni. Drugi dokaz je epidemiološko opazovanje. Če se po cepljenju zbolevnost v populaciji zmanjša, potem to pripišejo učinkovitosti cepiv, če pa se ne spremeni, potem trdijo, da so cepiva vseeno učinkovita, krivi pa so drugi dejavniki. Tako Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in mediji navajajo, kako se je po povečanju precepljenosti v Avstriji zbolevnost pomembno zmanjšala, zamolčijo pa podatek, da se na Švedskem to ni zgodilo. Tudi podatek, da ob enaki precepljenosti v enem letu pri nas zboli 60, v drugem pa 300 oseb (5 krat več) govori o tem, kako je zbolevnost neodvisna od precepljenosti.

To je dokaz, da epidemiološka opazovanja in precepljenost niso dokaz. O tem sem obširneje pisal tukaj: Občudujem virus ošpic ali Prevare s precepljenostjo.

Torej, trditve o 95 do 100 % zaščiti niso zanesljive. Če mislite, da so cepili 100 oseb, potem jih vse okužili in ugotovili, da je zbolelo le 5 oseb, 95 pa je bilo zaradi cepiva zaščitenih, potem se krepko motite. Od česa še je odvisno ali bomo zboleli ali ne, nihče resno ne raziskuje in nas o tem ne obvešča. NIJZ na svoji spletni strani navaja: »Cepljenje je najbolj učinkovit ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom.« Je to vse kar znajo in zmorejo?

Čas trajanja zaščite

Koliko časa bi nas naj ščitila cepiva? Proizvajalci navajajo, da »zaščita tudi ne traja vse življenje«. Nikjer ni natančnega podatka, koliko časa bi nas cepivo ščitilo, če nas sploh ščiti. Zakaj ga ni? Ker ne vedo! Proizvajalci sicer navajajo, da cepivo ščiti npr. do tri leta, a kaj to konkretno za posameznika pomeni, ne ve nihče. Kaj če cepivo ščiti eno leto, dve leti … vse to je do »tri leta«. Ali bomo zaradi občutka, da smo zaščiteni s cepivom manj skrbeli za druge oblike zaščite? Poživitveni odmerki so potrebni vsakih 3 do 5 let. Kako naj posameznik ve, koliko časa traja zaščita pri njem. Ne more vedeti, zato je racionalno, če se cepijo vsaka tri leta.
Nobene garancije proizvajalca ni – niti za stopnjo zaščite niti za čas zaščite.

Varnost cepiv

NIJZ navaja, da so »po cepljenju proti klopnemu meningoencefalitisu neželeni učinki večinoma blagi in redki. Največkrat se pojavijo utrujenost, glavobol, slabost, bolečine v mišicah in sklepih in reakcija na mestu cepljenja (npr. bolečina). Gre za prehodne reakcije, ki hitro minejo. Resni neželeni učinki so izjemno redki.« To je vse. NIJZ ne navaja, kateri so to resni učinki in koliko so pogosti. Zakaj institucija, ki bi naj skrbela za javno zdravje teh podatkov ne navaja?

Proizvajalci ne smejo prikrivati stranskih učinkov, ki so bili dokazani, zato jih v navodilih morajo navajati.

Najprej opozarjajo na alergijske reakcije cepiv: »Med simptome resnih alergijskih reakcij sodijo: • otekanje ustnic, ust in žrela (kar lahko povzroči težave pri požiranju ali dihanju), • izpuščaj in otekanje dlani, stopal in gležnjev, • nezavest zaradi padca krvnega tlaka. Ti znaki ali simptomi se običajno pojavijo zelo hitro po prejemu injekcije, ko je oseba še na kliniki ali v zdravnikovi ambulanti. Če pa se kateri od teh simptomov pojavi, ko ste že zapustili mesto prejema injekcije, morate TAKOJ obiskati zdravnika.«

O neželenih učinkih proizvajalec navaja:

»Poročali so o naslednjih neželenih učinkih:
Zelo pogosti (pojavijo se lahko pri več kot 1 od 10 oseb): • bolečina na mestu injiciranja.
Pogosti (pojavijo se lahko pri največ 1 od 10 oseb): • glavoboli, • občutek siljenja na bruhanje, • bolečine v mišicah in sklepih, • občutek utrujenosti ali slabo počutje.
Občasni (pojavijo se lahko pri največ 1 od 100 oseb): • otekanje bezgavk, • bruhanje, • povišana telesna temperatura, • podplutba na mestu injiciranja.
Redki (pojavijo se lahko pri največ 1 od 1.000 oseb): • alergijske reakcije, • zaspanost, • potovalna slabost, • driska, • bolečine v trebuhu, • pordelost, tkivna zatrdlina, oteklina, srbenje, mravljinci in občutek toplote na mestu injiciranja.
Poročali so tudi o naslednjih dodatnih neželenih učinkih iz obdobja trženja, ki so se pojavljali redko: • herpes zoster oz. pasovec, • sproženje avtoimunskih bolezni, npr. multiple skleroze, • alergijske reakcije, • nevrološke bolezni, kot so encefalomielitis, vnetje hrbtenjače (mielitis, transverzni mielitis), • bolezen, ki se kaže kot oslabelost mišic, nenormalna občutenja, mravljinčenje v rokah, nogah in zgornjem delu telesa (Guillain-Barréjev sindrom), • vnetje možganov, epileptični napadi, vnetje možganskih ovojnic (plasti, ki ovijajo možgane), • znaki draženja možganskih ovojnic, na primer bolečina in otrdelost vratu, • nevrološki simptomi, kot so paraliza obraznega živca, paraliza, vnetje živcev, nenormalno ali zmanjšano občutenje, na primer pojav mravljincev ali odrevenelosti, zbadajoče ali utripajoče bolečine vzdolž enega ali več živcev, vnetje vidnega živca, • občutek omotičnosti, • motnje ali okvara vida, večja občutljivost na svetlobo, očesne bolečine, • zvenenje v ušesih, • hitro bitje srca, • zasoplost, • kožne reakcije (izpuščaj in/ali srbeča koža), dermatitis, pordelost kože, povečano potenje, vnetje kože, • bolečine v hrbtu, otekanje sklepov, bolečine v vratu, okorelost sklepov, mišic in vratu, bolečine v rokah in nogah, • mrzlica, gripi podobna bolezen, šibkost, edem, nestabilna hoja, kopičenje tekočine pod kožo, • sklepne bolečine na mestu injiciranja, nastanek vozlička in vnetja na mestu injiciranja.«
A seznam ni dokončen. Kot sem opozoril, večina škodljivih stranskih posledic se ugotovi v času, ko je cepivo že v uporabi. Nekatere stranske učinke bodo šele ugotovili. Zato proizvajalec opozarja, da je treba zdravniku sporočiti »tudi, če opazite neželene učinke, ki niso navedeni v tem navodilu.«

Torej vsi negativni učinki niso znani. Udeleženi smo v eksperimentu, v katerem bodo morda ugotovili še kakšno negativno posledico. Proizvajalec prizna, da »učinek cepiva med nosečnostjo in dojenjem ni znan.« Ali je učinek cepiva raziskan pri osebah, ki imajo druge bolezni, jemljejo zdravila, imajo genske predispozicije za določene bolezni in je tako agresiven vdor v imunski sistem sprožilec? Z gotovostjo trdim, da teh raziskav ni, kajti če bi bile, bi se vsi proizvajalci in njihovi distributerji s temi ugotovitvami zelo hvalili.

Kljub vztrajnemu iskanju nisem zasledil niti ene študije o kumulativnem učinku cepiv na imunski ali živčni sistem, na nastanek in potek številnih avtoimunskih in drugih kroničnih bolezni, čeprav je treba cepljenje velikokrat ponoviti. Osnovno cepljenje se namreč sestoji iz treh odmerkov cepiva, za vzdrževanje pa so potrebni poživitveni odmerki na 3 do 5 let po cepljenju. Če cepimo petletnega otroka, bi za dobro zaščito pod sedanjimi pogoji do starosti 80 let prejel približno 20 odmerkov cepiva.

Kot ste lahko prebrali, so bili resni stranski učinki ugotovljeni v obdobju trženja, torej po tistem, ko so regulatorni organi ugotovili, da je »cepivo varno in učinkovito« ter izdali dovoljenje za promet. To je priznanje in dokaz, da cepiva pred uporabo niso bila dovolj dobro preverjena, da njihova varna uporaba ni bila dokazana in da so bili vsi cepljeni neprostovoljno udeleženi v farmacevtskem eksperimentu, v katerem so ugotavljali učinkovitost in varnost cepiv. O tem, da so bili poskusni zajčki, cepljeni niso bili obveščeni, niso dobili plačila in tudi ne odškodnine, če so jih cepiva poškodovala.
Po nekaterih raziskavah cepivo povzroči 1,9 hudih stranskih učinkov na 100.000 odmerkov. NIJZ navaja, da se v Sloveniji redno cepi 7,3 % prebivalstva, letno v Slovenji porabimo okrog 100.000 odmerkov cepiv.

Protizakonito delovanje proizvajalcev cepiv

Z zakonom je prepovedano reklamiranje zdravil, kamor sodijo tudi cepiva. Neposredna kršitev zakonske prepovedi oglaševanja zdravil je na npr. spletni strani www.sos-klop.si, kjer Pfizer straši pred klopi in seveda ponuja cepivo, kot najučinkovitejših ukrepov zaščite pred klopnim meningoencefalitisom. Reklamiranje bolezni in cepiva je prisotno tudi v televizijskih reklamah, v katerih vabijo na ogled omenjene spletne strani. Če imamo na tržišču omejeno število različnih cepiv (npr. 1 ali 2) je vsako strašenje z boleznijo, ki jo lahko preprečimo samo s cepivi, neposredna reklama za cepivo.

Zaključek

Pri cepivih in drugih zdravilih smo navajeni besedne zveze »varno in učinkovito«. Tudi v primeru cepiva proti KME smo videli, da cepivo ni dokazano varno in dokazano učinkovito, ampak da je pogojno varno in nedokazano učinkovito. Razumem, da je povsod neko tveganje, težava je pri tem, da si ne moremo izračunati niti tveganja niti koristi.
Če zaščito pred boleznimi, ki jih prenašajo klopi, gledamo skozi koristnost in neškodljivost ukrepov, potem ugotovimo, da je veliko koristneje redno se pregledovati, uporabljati svetla, gladka oblačila, uporabljati repelente in druge načine odganjanja klopov in se tako zaščititi proti vsem boleznim, ki jih prenašajo klopi brez najmanjšega tveganja, da bi kaj škodljivega naredili za svoje zdravje.

Cepljenj proti KME, tudi če bi bilo učinkovito in varno, ne ščiti 100% in se je zato treba redno pregledovati in uporabljati vse načine zaščite, predvsem zaradi 50 krat pogostejše in zelo hude borelioze. Ali je zaradi morebitne dodatne delne zaščite samo proti KME vredno tvegati s cepivi, naj vsak oceni sam.
Kot posameznik nimam pravih informacij (niti približne predstave) o stopnji lastne ogroženosti, nimam zanesljivega podatka, v kakšni meri me cepiva ščitijo ter za koliko časa in mi niso znana vsa zdravstvena tveganja cepljenja. Prav bi bilo, da bi se odločal na podlagi verodostojnih podatkov in ne na podlagi reklamne kampanje prodajalcev cepiv in njihovih distributerjev ali na podlagi zaupanja v zdravnike, katerih informacije prihajajo iz marketinških oddelkov farmacevtskih tovarn.
Vsak naj se odloča po svoje, vsi pa moramo zahtevati poštene, objektivne, celovite informacije. Šele takrat smo lahko odločevalci in ne verniki.

Objavljeno maja 2013, posodobljeno maja 2020

Sodišče za prehranske zločine

Kdo bo odgovarjal za škodo, ki jo samooklicani nutricionisti, prehranski guruji, avtorji škodljivih diet in tudi »uradni« strokovnjaki povzročajo državljanom z napačnimi nasveti o prehranjevanju.

Dosegli so to, kar so hoteli: vsak lahko p(r)odaja svojo resnico. Vse je zdravo in vse ni zdravo, vsak ima prav in nihče nima prav, kot da je razlikovanje med zdravo in nezdravo hrano stvar okusa ali ideološkega prepričanja. Tisočkrat ponovljeno neresnico sprejemamo kot resnico in za njo več ne zahtevamo dokazov. Preprosto »vemo«, da tako jè in nismo pripravljeni niti pomisliti, da svojih prepričanj nikoli nismo oblikovali na podlagi dejanskih argumentov, dokazov ali lastnega premisleka. Preprosto verjeli smo in verjamemo tudi zdaj in nikoli nismo preverjali ali je res ali ni res.
Tako funkcionirajo navadni ljudje in tako funkcionirajo tudi strokovnjaki.

Ker prepričanja pogosto niso posledica lastnega premisleka ali seznanitve z dejstvi, dokaze, ki bi lahko privedli do spremembe prepričanja, odločno odklanjamo in vztrajamo pri tistem, kar »vemo« čeprav ne vemo, zakaj in kako vemo.

Obstaja nešteto dokazov, da z beljakovinami prebogata hrana ni zdrava. Evropska agencija za varno hrano priporoča za odrasle osebe 0,83 gramov beljakovin na kilogram lastne teže, kar je zelo podobno zdravstvenim usmeritvam najvišjih državnih organov ZDA, Kanade, drugih razvitih držav ter Svetove organizacije za zdravje pri OZN. Navkljub velikanskemu pritisku industrije beljakovin (mesna in mlekarska industrija; mimogrede – dve največji svetovni mlekarski firmi ustvarita več prihodkov, kot je vrednost celoletnega družbenega produkta Slovenije), vse strokovne institucije tega sveta vztrajajo pri približno enakem priporočilu, to pa je do 8 odstotkov kalorij iz beljakovin od celotnih dnevnih kalorij. Obstajajo številne raziskave, v katerih so dokazali, da je še ta vnos previsok in da pomembno prispeva k razmahu bolezni izobilja. Torej imamo polovico sveta, kjer je stroka enotna, v drugi polovici sveta (Japonska, Kitajska, Indija, Afrika …), kjer brez kakršnih koli priporočil prebivalci zaužijejo manj beljakovin in imajo bistveno manj ali sploh nič bolezni sodobnih družb. Skratka, v celem svetu obstaja strokovno soglasje in zdrava praksa milijard ljudi, da je treba biti pri vnosu beljakovin zelo skromen.

Od kod pogum posameznikom, da kljub tem dejstvom javno priporočajo dnevni vnos beljakovin, ki je 4 do 5 krat višji od priporočenega. Kako bi lahko bila njihova »resnica« bolj tehtna in bolj verodostojna. V osnovnošolska znanja sodi vedenje, da naša telesa ne morejo shranjevati beljakovin, da njihov presežek hudo obremenjuje predvsem ledvice in da je veliko praktikantov beljakovinskih diet resno zbolelo, nekateri celo umrli.

Ko je treba ščititi interese farmacije, je država stroga. Še na škatlici vitamina C ali na limoni je prepovedano napisati, da zdravi gripo, v knjigi pa lahko napišeš, da npr. šparglji zdravijo raka in da je zdravo, če povečaš vnos beljakovin za pet krat! Enako je dovoljeno, da v vseh medijih in nastopih priporočaš zdravju škodljive diete, in se tako objektivno ustvarja vtis, da gre za koristne nasvete in strokovno kompetentne avtorje. Zakaj nihče ne ukrepa proti tistim, ki se lažno predstavljajo kot nutricionisti, strokovnjaki za prehrano, strokovnjaki za super hrano, prehranski guruji, mednarodni mojstri ipd., saj takšno predstavljanje pri kupcih neupravičeno vzbuja občutek zaupanja, da se lažje odločijo za nakup? Zakaj nihče ne ukrepa zoper tiste strokovnjake, ki sicer imajo formalno izobrazbo, a njihovi nasveti evidentno povzročajo naraščanje bolezni?

Kdo bo odgovarjal, da je več kot polovica otrok predebelih in da vsako leto dobimo tisoče novih sladkornih bolnikov, v glavnem kot posledico uradnih prehranskih priporočil? Zakaj s hrano ne pozdravimo večine od 130.000 obstoječih sladkornih bolnikov in prihranimo milijone za zdravljenje tistih, ki si bolezni sami niso pridelali oz. so jim povzročili drugi z napačnimi nasveti? Kdo bo odgovarjal, ker vsi dializni centri delajo v treh izmenah in je dializnih aparatov zmeraj premalo? A bolniki niso le bolniki, so tudi kupci. Sladkornim bolnikom farmacevtsko medicinska industrija proda letno samo v Sloveniji za 35 milijonov evrov zdravil in zdravstvenih pripomočkov, v svetu ocenjujejo, da je ta številka okrog 300 milijard dolarjev. Družbeni sistem ne temelji na varčevanju, temveč na potrošnji, in sicer potrošnji tistega, kar industrija proizvaja in ne tistega, kar bi mi zares potrebovali.

Morda bodo tudi na tem področju za naše zdravje naredili več odvetniki, kot zdravstvene oblasti. A če bi tožili tisti, ki so zboleli zaradi smernic in nasvetov za »zdravo prehranjevanje« ter zaradi prakticiranja shujševalnih diet, bi morali ustanoviti specializirano sodišče za prehranske zločine, za samooklicane mednarodne guruje pa mednarodno sodišče za prehranske zločine. Se vam beseda »zločin« zdi pretiravanje? Morda. A vprašati bi bilo treba tiste, ki so končali na dializi, utrpeli okvaro jeter, zboleli za sladkorno, ostali brez nog, imajo bolezni srca in ožilja, osteoporozo … –oni najbolje vedo.

Deset strategij proti raku na dojki

1. Ne pijte alkohola.

Narejenih je bilo več kot 50 študij o vplivu alkohola za pojav raka na dojkah. Metaanalize teh študij so pokazale, da uživanje ene alkoholne pijače na dan poveča tveganje za nastanek raka na dojki za najmanj od  7 do 10 odstotkov, povečano uživanje alkohola pa to tveganje še povečuje. Pri ženskah, ki so premagale raka dojke, pitje alkoholnih pijač od 3- do 4-krat tedensko poveča tveganje ponovitve za 34 odstotkov.

2. Ne kadite.

Rakotvorne snovi so odkrili v cigaretnem dimu, in znano je, da te vstopijo v krvni obtok skozi pljuča in potujejo v tkivo dojke, s čimer ogrožajo kadilke.

3. Ne jemljite estrogena.

Kumulativna izpostavljenost estrogenu je znan dejavnik tveganja za raka dojk. Pri ženskah, ki so uporabljale hormonsko nadomestno zdravljenje, je tveganje povečano in tveganje se še povečuje s podaljšanim časom trajanja hormonskega nadomestnega zdravljenja.

4. Imejte otroke in jih dojite po dve leti.

Imeti otroke pred 24. letom starosti in imeti več otrok sta dejavnika, ki ščitita pred rakom na dojki. Dojenje prav tako prispeva k zmanjševanju tveganj, deloma zaradi zmanjšane izpostavljenosti estrogenu – daljše dojenje daje večjo zaščito.

5. Zmanjšajte uživanje beljakovin živalskega izvora.

Za kuhano meso (ne le rdeče meso, ampak tudi perutnina) je znano, da vsebuje snovi, ki povzročajo tudi raka na dojki, kot na primer PhIP (eden najbogatejših heterocikličnih aminov v kuhanem mesu, ki je razvrščen kot rakotvorna snov). Uživanje večjih količin beljakovin in zlasti mlečnih izdelkov povečuje krvno raven IGF-1 (inzulinu podoben rastni hormon), in povišane vrednosti IGF-1 so bile povezane s povečanjem tveganje za nastanek raka dojk v številnih študijah. Tudi pogostejše uživanje rib pri ženskah kaže povezave z višjimi odstotki raka na dojkah. Kmetijske in industrijske rakotvorne snovi, kot so dioksini, se kopičijo v maščobnih tkivih. Človek je primarno izpostavljen tem nevarnim kemikalijam z  uživanjem mesa, perutnine, rib, mleka in mlečnih izdelkov in njihovih maščob.

6. Jejte veliko zelene zelenjave, gob in čebule.

Prehranjevanje z visokohranilno prehrano varuje pred številnimi kroničnimi boleznimi, vključno z rakom dojke. Zelena zelenjava in gobe so najmočnejše živila za preprečevanje raka dojk. Upoštevajte, da vegetarijanska prehrana ne daje takšne zaščite pred rakom dojke, kot jo hrana, bogata z zeleno zelenjavo, gobami, čebulo, jagodičevjem in semeni. Fitokemična polnost hranil in raznolikost tega načina prehranjevanja sta tista dejavnika, ki ponujata najučinkovitejšo zaščito pred rakom, ne pa le izogibanje mesu ali maščobam. Zelenjava in sadje sta vedno povezana z zmanjšanim tveganjem za raka na dojki in tudi z izboljšanim odstotkom preživetja bolnic z rakom na dojki. Križnice vsebujejo spojine, ki močno zavirajo rast rakavih celic dojke in spodbujajo izločanje estrogena. Gobe zavirajo rast tumorja in imajo antiestrogenski učinek. Redno uživanje gob – že majhne količine, recimo, goba na dan – je dokazano, da zmanjšuje tveganje za nastanek raka dojk za od 60 do 70 odstotkov. Organožveplove spojine v čebuli in česnu prav tako preprečijo nastanek rakavih obolenj, ustavljajo rast rakavih celic in preprečujejo dotok krvi v tumorje.

7. Uživajte prehranska dopolnila pametno.

Uživajte multivitaminske dodatke, ki ne vsebuje folne kisline, vzdržujte zdrave (priporočene) ravni vitamina D in zaužijte najmanj 100 mg DHA (maščobna kislina) dnevno. Sintetična folna kislina v multivitaminskih in predporodnih vitaminih je bila povezana s povečanim tveganjem za raka dojk, medtem ko folna kislina iz naravnih virov v hrani zmanjšuje tveganje. Tri četrtine žensk, ki imajo raka na dojki, ima primanjkljaj vitamina D, in ravno vzdrževanje zadostne krvne koncentracije vitamina D lahko zmanjša tveganje za razvoj raka dojk za do 45 odstotkov. Uživanje maščobne kisline omega-3 je povezano z zmanjšano pojavnostjo raka. Omega-3 DHA ima protivnetni učinek in tudi preprečuje angiogenezo (rast novih krvnih žil) tumorjev in rast rakastih celic.

8. Zaužijte eno žlico zmletih lanenih semen ali semen čija na dan.

Fitoestrogeni lignani v lanenem semenu imajo antioksidantne in antiestrogenske učinke in tako zavirajo rast rakavih celic.

9. Hrane ne cvrite ali pecite na žaru.

Kuhanje zelenjave na pari ali pripravljanje zelenjavne juhe bi morala biti osrednja načina priprave zelenjave, če le lahko, pa jo uživajmo surovo. Suho pripravljanje pri visokih temperaturah ustvarja spojine, ki so znane kot rakotvorne – akrilamidi (ustvarjeni v škrobnih živilih) in heterociklični amini (ustvarjeni v mesu).

10. Telovadite vsaj tri ure na teden in ohraniti vitko telo z malo telesne maščobe.

Analiza 73 različnih študij je privedla do sklepa, da imajo ženske z visoko stopnjo telesne dejavnosti manjše tveganje za rakom na dojki za 25 odstotkov. Vzdrževanje zdrave telesne teže je tudi zelo pomembno, saj je 17 odstotkov primerov raka na dojki posledica debelosti.

Iluzije o cepivih

Cepljenje je večna tema, ki se aktualizira, ko nekdo trdi, da je zaradi cepljenja utrpel hude zdravstvene posledice. Tako je bilo pred dnevi, ko so mediji poročali o dolgoletnem sodnem postopku na ljubljanskem sodišču, kjer ugotavljajo ali je cepljenje povzročilo številne hude zdravstvene težave sedaj že osemnajstletnemu dekletu. Tako je bilo tudi pred leti, ko je v Bosni domnevno zaradi cepljenja umrlo nekaj sto, nekateri trdijo, da celo dva tisoč dojenčkov, starih do enega leta. Mnenja so se kresala tudi ob napovedovanih pandemijah gripe, ko so mnoge države polnila skladišča cepiv in tudi prevzele odgovornost za njihovo varnost.

Cepljenje proti sezonski gripi je v polnem teku, poteka tudi zbiranje podpisov za ukinitev obveznega cepljenja otrok. Morda je to trenutek, ko se moramo vprašati, ali imamo o cepljenju in cepivih zares dovolj verodostojnih informacij ter ali so si strokovnjaki enotni pri oceni varnosti in koristnosti cepljenja.

Na podlagi informacij strokovnjakov se porajajo dvomi ali cepiti sebe in svoje otroke. Kaj, če nismo izkoreninili nalezljivih bolezni s cepljenjem, kot to trdijo zagovorniki cepljenja, ampak so izginile še pred množičnim cepljenjem? Kaj, če s cepljenjem ne zagotavljamo kolektivne imunosti, ampak obratno? Kaj, če cepljenje ne zagotavlja niti dolgoletne, kaj šele trajne odpornosti posameznika? Kaj, če cepiva povzročajo zmedenost imunskega sistema in ta začne napadati lastne celice in je to pomemben vzrok naraščajočim avtoimunskim boleznim kot so alergije, diabetes tipa1, multipla skleroza, ADHD, avtizem ipd.? Kaj, če učinkovitost cepiv ni znanstveno dokazana na ustrezen način? Kaj, če cepiva niso varna in posledice nastajajo veliko časa po cepljenju? Ali je res, da dolgoročnih posledic cepljenja nihče ne spremlja ali analizira? Zakaj so vlade številnih držav odrešile vsakršne odgovornosti proizvajalke cepiv za lažne pandemije gripe? Zakaj namesto nenehnega ponavljanja o osebni imunizaciji, varnosti cepiv in kolektivni odpornosti ne slišimo prepričljivih dokazov?  

Zakaj se v javnosti ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki bi naj bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. 

Na ta vprašanja kot zainteresirani laik ne morem podati lastnih odgovorov, vem le, da z odgovori uradnih državnih institucij, kaj šele proizvajalcev cepiv, nisem zadovoljen. Če tudi sami iščete odgovore, je vredno izvedeti kaj o cepljenju mislijo strokovnjaki, ki podrobno poznajo to problematiko.
Glasno je treba povedati, da si strokovnjaki in znanstveniki niso enotni. Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da je cepljenje nepotrebno, neučinkovito, nevarno in škodljivo.

Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthony Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: »Ne obstajajo dokazi, da katero koli do zdaj proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo«.?

Prebrati je treba mnenje Dr. Tetyane Obukhanych, ki je pridobila doktorat iz imunologije na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku in opravila podoktorske raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Harvard v Bostonu in na Medicinski fakulteti Univerze Stanford v Kaliforniji in jih tudi uspešno zaključila. Morda ne veste, da je v slovenščini izšla njena knjiga Iluzije o cepivih (Vaccine Illusion), ki je Slovencem dostopna brezplačno. Avtorica, prevajalka, lektorica in urednica so se odpovedale honorarju, da bi knjiga dosegla čim več ljudi. Najdete jo lahko na povezavi:https://sites.google.com/site/iluzijeocepivih/home ali pa prevzamete tukaj. 

Znana hrvaška zdravnica Lidija Gajski, sicer avtorica fantastične knjige o podrejenosti medicine farmaciji Zdravila ali zgodba o prevari, je prispevala tehtno besedilo tudi o cepljenju: Cepljenje – rešitev pred nalezljivimi boleznimi ali nepotrebno tveganje. Prispevek je v hrvaškem jeziku in je dosegljiv tukaj.

Ledvični kamni

Nekateri mediji so objavili rezultate znanstvene raziskave o podvojenem številu bolnikov z ledvičnimi kamni.

Racionalno je predpostaviti, da se je podvojilo ne le število tistih, ki so poiskali medicinsko pomoč, temveč tudi število oseb s kamni, ki niso obiskali zdravnika.

V ugotovitvah za nastanek kamnov je zapisano dejstvo, da je za nastanek ledvičnih kamnov »kriva hrana«, a bralci ostanejo brez najpomembnejše informacije: katera hrana.

Ni treba biti učen, posebej informiran ali moder, da ugotovimo, da ledvične kamne povzroča hrana, ki jo sedaj ali smo jo v zadnjih nekaj letih redno in v velikih količinah konzumirali. Drugače ne more biti. In še ena logika, ki jo razumejo otroci v vrtcu: če ledvične kamne povzroča hrana, ki jo uživamo zdaj, pomeni, da ta hrana ni zdrava in če hočemo imeti manj ledvičnih kamnov, je treba spremeniti hrano, kakršna koli že je. Če se sedaj hranimo po uradnih smernicah za zdravo prehranjevanje pomeni, da te smernice niso dobre in jih je treba spremeniti. Preprosto, mar ne?

Da ne bi ostali prikrajšani za dragocene informacije, katera hrana natančno ustvarja ledvične kamne je treba zapisati, da so ledvični kamni skoraj izključno posledica (prekomernega) uživanja živalskih beljakovin, skratka mleka in mesa.

Ena najhujših posledic uživanja preveč beljakovin je obremenitev ledvic. Beljakovin telo ne more shranjevati, tako kot maščobe ali ogljikove hidrate, temveč ves presežek izloča. Trpijo jetra in še kakšen drugi organ, a se najbolj pozna ravno pri ledvicah. Že več kot sto let je znano, da beljakovine povzročajo visoko stopnjo kislosti v telesu, zoper katero se telo bori tako, da črpa kalcij iz kosti in ustvarja prepotrebno rahlo alkalno (bazično) stanje. Iz preprostih statističnih podatkov je razvidno, da v državah, kjer uživajo velike količine kravjega mleka in mesa imajo največ zlomov kolkov, največ osteoporoze in največ ledvičnih kamnov. Premo sorazmerna odvisnost med vnosom živalskih beljakovin in izločanjem kalcija z urinom je velikokrat dokazana in pri vsakem posamezniku je lahko merljiva. Seveda se kalcij in kiselkasti odpadki ne izločijo v celoti, nekaj jih ostane tudi v ledvicah, kjer oblikujejo kamne, ki postajajo večji in večji. Problem ledvičnih kamnov je zelo resen in neznosna bolečina pri napadih, ni najnevarnejša.

Prav bi bilo, da bi novodobni prehranski guruji in samooklicani nutricionisti in dietetiki poznali ta dejstva in ne priporočali beljakovinskih diet, pri katerih vnos beljakovin znaša 35 ali 40 odstotkov vseh kalorij, namesto znanstveno ugotovljenih 5, največ 8 odstotkov, kar je potrdila, kljub velikanskemu vplivu mlekarske in mesne industrije, tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Začasno izgubiti nekaj kilogramov in trajno izgubiti zdravje ni dobra odločitev. Za ledvične kamne in mnoge druge zdravstvene težave ni kriva hrana, krivi so ljudje, ki priporočajo nezdrav način prehranjevanja, odgovorni pa smo sami, ker se ne naučimo o nečem, ki tako usodno odloča o našem zdravju.

Torej, če nočemo dobiti ledvičnih kamnov in če hočemo preprečiti debeljenje tistih, ki jih že imamo, sta potrebni samo dve stvari: uživati zelo malo in občasno, najbolje pa nič, živalskih beljakovin in vsak dan piti veliko vode. Čudovita medicina!

Otroci imajo pravico biti zdravi

Dejstvo, da država izjemno redko staršem odvzame otroka, še ne pomeni, da večina staršev dobro skrbi za njihovo zdravje. Že res, da družba omejuje samovoljo staršev, a so otroci še vedno (bolj ali manj) njihova zasebna last in z njimi počnejo (skoraj) vse, kar hočejo. Starši suvereno odločajo o tem, kaj bodo otroci jedli, ter zelo pomembno vplivajo na to, kaj bodo mislili in čutili, s tem pa odločajo o njihovem fizičnem, mentalnem in duhovnem zdravju.

Z zdravjem otrok nismo zadovoljni. Statistike pravijo, da jih je že polovica predebelih, fizično so manj vzdržljivi, pogosteje zbolevajo za avtoimunskimi boleznimi, delež takšnih, ki prej poskusijo alkohol, mamila in kajenje, narašča. Kako je to mogoče, če država predpisuje dobre prehranske smernice, če otroci imajo odgovorne starše, če se učijo in igrajo v okolju, v katerem vsi dobro, ljubeče, spoštljivo ter odgovorno skrbijo za njihovo zdravje. Ker to ni mogoče, moramo predpostaviti, da otroci v vrtcih in šolah ne uživajo zdrave hrane, doma prav tako ne, da država in starši ne ustvarjajo podpornega okolja za razvoj zdravih, celovitih osebnosti. 

Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni
 Skrb za zdravje otroka se začne še pred njegovim spočetjem. Znano je, da na zdravje ploda vpliva psihofizično zdravje staršev in tudi njuna prepričanja in pričakovanja še pred spočetjem. Mati v času nosečnosti hrani otroka s tistim, kar sama zaužije, tako otrok že v maternici spoznava okuse in pridobiva izkušnje. Naloga očeta je zagotoviti ženi in otroku mirno, nestresno, srečno, zdravo življenje, da se oba počutita dobro in zaželeno. 
 Novorojenček se bo nekaterih okusov “spomnil”, druge pa bo šele spoznaval. Okusi so privzgojeni, ne pa prirojeni. Takoj po rojstvu se začne zloraba hrane in začnejo jo starši. Številne otrokove težave, na katere opozarja z jokom, starši premagujejo najpogosteje s hrano – s sladko hrano in pijačo. Tako se ustvarja podzavestna povezava, ki običajno traja vse življenje: neprijetnost se odpravi s sladko hrano z inverznim učinkom: če hočem dobiti kaj sladkega (doseči cilj), se moram počutiti slabo. Velika verjetnost je, da bomo vse življenje ob zelo različnih težavah (neprijetnostih) iskali tolažbo v hrani, najpogosteje v sladki. Ko otrok začne jesti hrano odraslih, mu starši ponudijo hrano, ki ima “dober” okus, to pa je običajno industrijsko obdelana, preslana hrana z dodanimi glutamati. Tako bomo prej opisano podzavestno povezavo razširili in bomo kot “dobro” hrano prepoznali tisto z dodanimi okusi, ne pa zdrave hrane.

Danes je starševstvo veliko zahtevnejša naloga, kot je bila prej, treba se je bolj potruditi. Porabimo veliko denarja in časa (in prav je tako), da otroke naučimo pravilnega ravnanja z elektriko, s telefoni, z daljinci, ne naučimo pa jih, kako nevarna je zdravju marsikatera hrana. Dolžnost staršev je, da skrbimo za zdravje otroka, a vprašanje je, kako to zagotoviti. S kaznovanjem zanesljivo ne, za mnoge je dovolj velika kazen, ko ugotovijo, da so otroku zaradi lastne nevednosti oziroma neodgovornosti povzročili bolezen in trpljenje. Očitno je, da se treba lotiti prevzgoje vzgojiteljev.

Čustva in okusi

Zdravju škodljiva hrana ne sme biti nagrada, priboljšek. Noben občutek ugodja, slavja, dobrega razpoloženja ne sme biti povezan s slabo hrano. Hitro pripravljena hrana je lahko izhod v sili, nekaj, kar je komaj kaj boljše, kot biti lačen ali pa jesti travo. Ne smemo ustvarjati podzavestne povezave: nagrada – slaba hrana, proslava – slaba hrana, veselje – slaba hrana, ker bomo zmeraj dobro počutje povezovali s to vrsto hrane. Zakaj imajo le restavracije s hitro (slabo) pripravljeno hrano posebej urejene sobe za rojstnodnevne zabave otrok in zakaj podarjajo igrače? Starši moramo zahtevati in vztrajati, ne prositi in ponujati. Če v hiši ni škodljivih pijač, si jih otrok ne more vzeti, če nimamo čipsa, ga otrok ne bo jedel.
Starši moramo zagotoviti zdravje otroka, a ne po lastnih prepričanjih, kaj je dobro in kaj ne. Moramo vedeti, da klobase niso zdrave, da ocvrti krompir ni zdrava zelenjava, da kokakola ni dobra pijača. Starši moramo otrokom dajati tisto, kar jim koristi, ne pa tistega, kar otroci hočejo. 
 Starši imamo pravico zahtevati od šol in vrtcev in tistih, ki oblikujejo prehranske smernice, da otrokom ne le zagotovijo zdravo hrano, ampak preprečijo dostop do nezdrave hrane.

Za vsako prehransko prakso je potrebno znanje

Prepričanje, da o prehranjevanju ni kaj filozofirati, da to vsak obvlada, da se ni treba učiti, je zdravju škodljivo, kar potrjuje vsak dan več bolezni, povzročenih z napačnim prehranjevanjem. Nisem pristaš teorij zarote, dejstvo pa je, da je naše neznanje pogoj za dobičke prehranske in farmacevtske industrije, in mnogi se zelo trudijo, da ostanemo nevedni. Odrasli, odgovorni ljudje bi morali razumeti, da smo dolžni pridobiti prave informacije – takšne, ki so preverljive, dokazljive, logične -, da do teh informacij ni težko priti.
 Velikokrat potencirane razlike med strokovnjaki niti niso tako velike. Poglejmo, kje so si strokovnjaki zelo blizu ali imajo povsem enaka stališča in kjer bi že majhen premik v to smer povzročil veliko več zdravja. Obstaja skoraj popolno soglasje, da bi moral vsak obrok vsebovati dve tretjini zelenjave in sadja. Vsi strokovnjaki so si enotni, da je več kot nekaj odstotkov dnevnih kalorij iz maščob in iz beljakovin zdravju škodljivo, in vsi vedo, da so transmaščobe škodljive. Nihče ne trdi, da potrebujemo več kot gram soli na dan. Nikjer nisem prebral, da bi kdorkoli trdil, da je hot dog ali čips zdrava hrana, in nisem še slišal strokovnjaka, ki bi priporočil pitje raznih kol, ledenih čajev ali energijskih pijač. A poglejte, koliko ton hrenovk pojedo naši otroci in koliko tisoče hektolitrov škodljivih pijač popijejo in kako malo zelenjave in sadja zaužijejo! Če vztrajamo pri hrani, ki povzroča bolezni sodobnega človeka, ni dovolj, če takšno hrano začnemo zavračati. Moramo se naučiti drugačnih prehranskih praks, obiskati kakovostne tečaje, se posvetovati s strokovnjaki. 

V reklamah lažejo

Reklame za otroško hrano so narejene kot zabavni, veseli filmčki, v njih nastopajo lepi, zdravi in vitki otroci. Sporočilo je jasno: če boste jedli, kar priporočamo, bo tudi vaš otrok enak tistemu iz reklame. Tudi sami smo hitreje pripravljeni verjeti reklamnim sporočilom, v katerih nastopajo nedolžni otroci, ker naša podzavest ne more verjeti, da bi bil kdo tako pokvarjen, da bi zlorabil otroke in jim prodajal nekaj, kar škoduje njihovemu zdravju. Kaj mislite, kaj skrbi plačnike predragih reklam: naše zdravje ali njihov dobiček?
 Ob reklamah za alkohol minister za zdravje opozarja, da čezmerno pitje alkohola škoduje zdravju, moral bi opozoriti, da noben alkohol ni potreben in ni zdravju prijazen. Ali bomo kdaj ob reklamah brali, da minister za zdravje opozarja, da (čezmerno) uživanje živalskih izdelkov in visoko predelane rastlinske hrane ogroža naše zdravje? Ta čas bo zanesljivo prišel, do takrat pa bo po nepotrebnem zbolelo tisoče in tisoče ljudi. Spomnite se tobaka, koliko desetletij je moralo miniti, koliko milijonov ljudi je moralo umreti, da so na cigaretnih škatlicah začeli opozarjati, da kajenje ubija.

Novi, šesti okus

Verjamem, da vsi že vemo za številne aditive, dodatke k hrani, ki izboljšajo okus, barvo, videz, obstojnost … Med dovoljenimi je zelo nevaren glutamat. Celo revijo bi lahko napisali o škodljivosti dodajanja glutamatov hrani, naj omenim le (zame) najpomembnejšo: ta je oblikovanje drugačnega okusa. Otroci ne marajo ničesar, kar nima okusa po glutamatu, ki se pojavlja pod različnimi imeni. Že res, da ni strupen, povzroča pa številne težave, mnogi zelo alergično reagirajo na glutamat. Lahko govorimo o nastajanju šestega čutila za okus “umami” (poleg slano, sladko, grenko, kislo, pekoče), izraz izhaja iz japonščine in pomeni “okusen”, a ga najpogosteje povezujejo z okusom po glutamatu. Cela generacija otrok zavrača hrano, ki nima okusa po glutamatu. Poleg zasvojenosti z “glutamatno” hrano glutamat deluje tudi na nevrotransmitorje in povzroča izgubo občutka sitosti. Telo ne ve, da je sito, in zahteva še več hrane, seveda tiste z glutamatom. Posledice poznamo.

Otroci niso nikogaršnja last, so last vseh nas. Vsi bi morali po najboljših močeh skrbeti za dobro otrok: starši, sorodniki, učitelji, pedagogi, zdravniki, gradbeniki, odvetniki, sodniki, socialni delavci, novinarji, politiki … Vsi bi morali glasno opozarjati na tisto, kar za otroke ni dobro, in se potruditi, da jim zagotovimo zdravo okolje, zdravo hrano in spoštljive medsebojne odnose ter omogočimo njihov vsestranski razvoj. A več kot tisoč nasvetov velja lastni zgled – zgled odraslih.

ADHD – Premalo zbrani in preveč aktivni

Če je vaš otrok nemiren, nezbran in nagajiv bolj, kot je to običajno, je morda razlog večja težava, ki ji morate posvetiti veliko pozornosti, saj lahko spremeni otrokovo in vaše življenje. Premajhna pozornost in prevelika aktivnost je najpogosteje diagnosticirana nevrovedenjska težava otrok. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da je diagnosticiranje večinoma subjektivno in da se zdravniki prehitro odločijo za diagnosticiranje ADHD, kar je sicer značilno za večino vedenjskih težav. Če je otrok nemiren in nezbran terna vse druge načine težaven, še ne pomeni, da je bolan in da ga je treba zdraviti.

V medicinski literaturi ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder), motnjo pomanjkanja pozornosti in preveliko aktivnost, opisujejo kot pretiran nemir, nezmožnost koncentracije, impulzivno delovanje in kot preveliko telesno aktivnost. 

Obstaja veliko neželenih oblik vedenja otrok, ki spominjajo na ADHD, zato je treba pred dokončno diagnozo in morebitnim zdravljenjem povprašati več strokovnjakov in biti zares prepričan o obstoju ADHD, ki je organska bolezen možganov. Dolgo je veljalo, da je ADHD značilna težava dečkov, a stroka opozarja, da ima tudi približno enako število deklic težave zaradi ADHD, vendar so izražene kot pretirana verbalna aktivnost. 

Nastanek ADHD pripisujejo kombinaciji genskih in okoljskih dejavnikov, ti so: uporaba drog, zdravil, alkohola in kajenje v času nosečnosti, pasivno kajenje otroka po rojstvu, hujše bolezni v zgodnji mladosti, ko bi lahko nastale možganske poškodbe, pomanjkanje mineralov in vitaminov in drugih hranil, onesnaženo okolje, pretirano gledanje televizije v zgodnji mladosti ipd. 

Medicina in ADHD

Najpomembnejša informacija o zdravljenju ADHD je, da nobena zdravila ADHD ne ozdravijo. Nekateri farmacevtski pripravki delno pomagajo pri nadzoru simptomov in lajšajo življenje predvsem staršem in učiteljem, otroku pa lahko povzročijo resne posledice. Najpogosteje uporabljajo metilfenidate in amfetamine (poživila), ki na možgane vplivajo podobno kot kokain. Dolgotrajna uporaba stimulansov poveča srčni utrip in poveča tveganje za srčno smrt. Dve najpogostejši težavi sta nespečnost in izguba teka. Če pri otroku opazimo izgubo telesne teže ali prepočasno rast, moramo na to opozoriti zdravnika. Pri nekaterih otrocih se kot stranski učinek pojavijo tiki, ponavljajoči se gibi ali zvoki, ki na začetku niso zmeraj zelo opazni. Pri nekaterih se pojavi sprememba osebnosti, predvsem v obliki ravnodušnosti, odsotnosti. Pri nekaterih zdravilih obstaja tveganje za samomorilska nagnjenja. Poleg kemije medicina uporablja tudi vedenjske terapije, ki potekajo dolgo časa, vključujejo cele družine, rezultati pa so pogosto negotovi. 

Številne študije kažejo, da okoljski dejavniki zelo pomembno vplivajo na izražanje in obvladovanje ADHD. Pomembno je, da se osredotočimo na tiste dejavnike, na katere imamo vpliv, in teh ni malo, od njih pa upravičeno pričakujemo pomembne rezultate brez škodljivih stranskih učinkov. 

Prehrana in ADHD

Ko starši ugotovijo, da so otroci že po prvem letu starosti v nenehnem gibanju, kot bi bili v transu, če nenehno govorijo, če ne morejo biti zbrani nekaj minut v pogovoru ali pri igri, če so zelo impulzivni, ne morejo nadzirati svojih dejanj, če so pogosto konfliktni, nestrpno reagirajo verbalno in tudi fizično …, bi morali biti bolj pozorni. Ne glede na to, ali bo pri otroku diagnosticiran ADHD ali ne, bi morali starši upoštevati nekaj temeljnih priporočil.

Otroci do enega leta naj ne bi gledali televizije, pozneje pa le zelo kratek čas. Posebno bi morali biti pozorni pri programih, ki nakazujejo, da gledanje programov ali igranje igric lahko povzroči epileptične napade ali druge vedenjske motnje. 

Res je, da se oblikovanje otrokovega okusa začne že v maternici, vendar je usodnih tudi nekaj prvih mesecev življenja. Sadnih in zelenjavnih kašic ter čaja ne sladkamo (če trdite, da tudi vam to ni všeč, imate že pokvarjen okus, ki ga boste prenesli na otroka). Otroke takoj, ko je to možno, vključimo v družinska prizadevanja za krepitev zdravja, za izbiro in pripravo kakovostne, zdravju koristne hrane, navdušimo jih za barve zelenjave, sadja, oreščkov in semen.

Kolikor je le mogoče, se izogibamo visoko predelani, industrijski hrani. Pozorni bodimo na pesticide in druge kemikalije v hrani, tudi če jo kupujemo na tržnicah. Otrokom ne dajemo nobene umetno pobarvane hrane ali sladkarij. Zagotoviti moramo, da so v otrokovi prehrani vsa potrebna hranila, posebno omega 3 (laneno seme, chia seme, boragovo ali svetlinovo olje, orehi ipd.). Če uporabljamo omego 3 v obliki ribjega olja, uporabimo prečiščeno olje, ki ne vsebuje drugih snovi, predvsem ne živega srebra. Otroci naj zaužijejo potrebne količine vitaminov skupine B, od mineralov bodimo posebno pozorni na zadostni vnos cinka.

Iz prehrane popolnoma izločimo živalsko mleko in mlečne izdelke. Sladkane pijače omejimo na minimum, najbolje jih je nič uporabljati. Otroci morajo popiti veliko vode (voda niso: kole, ledeni čaji, čaji, energijski napitki … ). Treba je piti čim manj sadnih sokov in jesti čim več svežega sadja. Otroci morajo jesti čim več polnozrnate, nepredelane rastlinske hrane, zeleno listnato zelenjavo, fižol, grah, oreščke. Ta hrana vsebuje snovi, ki so nujne za dobro delovanje možganov in živčnega sistema. 

To so sicer pravila zdravega prehranjevanja vseh otrok, če pa sumite, da ima vaš otrok ADHD, je treba ta pravila radikalno in dosledno upoštevati vsaj en mesec. Vidni ugodni rezultati vam bodo dali dovolj moči, da boste pri takšni prehrani vztrajali.

Vzgoja in ADHD

Otroke, posebno če imajo ADHD, naučimo načrtovanja in spremljanja aktivnosti. Otroku bo v veliko pomoč, če bodo opravila postala rutinska. Na vidnem mestu naj bo seznam vseh dnevnih aktivnosti za vsak dan posebej. Seznam naj bo čim bolj popoln, naj vključuje vse vnaprej znane aktivnosti: od umivanja zob, oblačenja, pospravljanja postelje, pisanja domačih nalog, športnih aktivnosti do umivanja in spanja. Za vsako opravljeno aktivnost otrok ali starš vpiše zvezdico, določeno število zvezdic pomeni vnaprej dogovorjeno nagrado. Pri učenju otroku pomagamo z metodološkimi navodili: naloge mu razdelimo na manjše dele, naučimo ga izdelovati miselne vzorce ipd., vendar se ne učimo z njim. Če otrok z ADHD vozi kolo ali moped, je prav, da vemo, da zanj obstaja štirikrat večja verjetnost prometnih nesreč.

Starši so odgovorni za ustvarjanje domačega mirnega, sproščenega, stabilnega, predvidljivega in varnega okolja. Pohvaliti moramo vsak otrokov uspeh, poudarjati njegove sposobnosti. Domisliti je treba način ustvarjalnega trošenja energije, odlično pomagajo skupni sprehodi in aktivnosti v naravi. 

Do otroka se ne vedemo kot do bolnika. Mnogokrat otroku naredimo več škode zaradi napačnega odziva kot pa sama ADHD. Vedeti moramo, da kot odrasli ljudje ne bodo kazali enakega obnašanja, vendar jim bodo zanesljivo trajno ostale posledice ravnanja staršev in drugih vplivnih ljudi, še zlasti, če bodo otroka resno prizadeli. Prav je, da se o otrokovi težavi naučimo čim več, poiščemo pomoč različnih strokovnjakov, izmenjamo informacije z drugimi starši. Otroka moramo sprejeti takšnega, kot je, in mu poleg ljubezni zagotoviti spoštovanje in brezpogojno sprejemanje. 

Od komplementarnih pristopov bo morda zelo pomagala hipnoza skozi spanje, še boljše je, če pri otroku uspe klasična hipnoza. Nekaterim zelo pomagajo bioenergijske obravnave ali bioresonančne terapije. Homeopatska zdravila, prav tako bachove esence, so lahko zelo učinkovita pomagala pri obvladovanju nemirnosti in za povečanje koncentracije. 

Dobra stran ADHD

Otroci z ADHD so pogosto čustveno razviti, ustvarjalni in inteligentni. Njihovo vedenje je moteče v sedanjem svetu, pred petdesetimi leti bi bilo manj moteče, če pa bi, denimo, živeli pri Bušmanih v Afriki, bi bile njihove posebnosti morda izjemne prednosti. Priznati moramo, da je naš današnji način življenja na določen način nenaraven in nenormalen in da nekateri v njem težje funkcionirajo, kar pa ne pomeni, da so bolniki. Otroke moramo naučiti, da kljub drugačnosti spoštujejo sami sebe. Naj nas ne moti, da ne vidijo in si ne zapomnijo vseh podrobnosti, dragoceno je to, da vidijo celoviteje in več stvari, vidijo veliko sliko in se ne izgubljajo v podrobnostih. Svoj izjemno visok energijski potencial lahko s pridom uporabijo pri športu ali pri kateri drugi koristni dejavnosti. Osebe z ADHD se hitro prilagodijo in se lažje znajdejo v kaotičnih situacijah. So polni samozavesti in poguma, so zabavni, vsepovsod jih je polno. Naloga staršev je, da vsakega otroka usposobijo za samostojno in srečno življenje, to pa tudi pri otrocih z ADHD ni tako težko, kot se zdi. S preusmerjanjem neproduktivne hiperaktivnosti v koristno dejavnost in z usmerjanjem pozornosti na tisto, kar si otroci želijo, z ljubeznijo in s sprejemanjem lahko dosežemo, da vsak otrok zasije v vsej svoji osebnosti in posebnosti. 

( Objavljano v 7DNI – sreda, 29. avgust 2012)

Zakaj je umrl Neil Armstrong

Ko je Neil Armstrong 21. julija 1969 leta stopil na Luno je rekel: “To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo!”
Petega avgusta letos je Neil Armstrong praznoval 82. rojstni dan. Naslednji dan je v bolnišnici opravil stresni test zdravja srca, ki pa je bil očitno tako slab, da so se odločili za takojšnjo operacijo. G. Armstrongu so že naslednji dan vstavili štiri srčne obvode, 25. avgusta 2012 pa je umrl zaradi zapletov, ki so bili posledica operacije.

Približno dve leti pred velikim korakom na Luni je bila prvič v zgodovini človeštva uspešno izvedena operacija srčnega obvoda (bypass). Morda je kakšen kirurg takrat izjavil: “To je veliki skok za kirurge in majhen korakec za paciente.”

Od takrat ljudje niso hodili po Luni, so pa kirurgi izvedli milijone operacij srčnega obvoda kljub dokazom, da to za bolnike ni dovolj koristna zdravstvena terapija. Rezultati stresnega testa so v glavnem ključni pri odločitvi za operacijo, ki se zelo pogosto ne konča najbolje za bolnika. Tako je bilo najbrž tudi pri nesrečnem g. Neilu. V 28 študijah so primerjali uspešnost operacij in drugih oblik zdravljenja in ugotovili, da ima kirurški poseg absolutno prednost za manj kot 2 odstotka bolnikov. Sklep neodvisnih znanstvenikov: v zelo majhnem številu primerov zgolj kirurški poseg podaljša življenje ali prepreči bodoče napade in tako izboljša kakovost življenja bolnikov. Zanesljivo pa izboljša kakovost življenja srčnih kirurgov, ki v ZDA z opravljanjem operacij, ki bistveno ne pomagajo v 98 odstotkih primerov, zaslužijo povprečno 533.084 dolarjev letno.

Celo poglavje v knjigi Izzivalno drugo mnenje je zdravnik John McDougall posvetil težavam s srcem in ožiljem. Opisani so vzroki bolezni, načini diagnosticiranja (tudi o stresnem testu, ki ga je opravil g. Armstrong), o zdravilih in postopkih, ki jih uporablja farmacevtska medicina, o njihovi uspešnosti in neželenih učinkih ter tudi o tem kaj lahko sami ukrenemo in kakšne koristi si lahko obetamo. Te informacije so nepogrešljive za vse, ki imajo ali pričakujejo težave s srcem in ožiljem. Kdo pa so ti? Vsi, ki uživajo običajno hrano, v kateri je pogosto veliko maščob, ne le živalskih. V nekaj dneh po prenehanju uživanja mastne hrane se stanje v žilah izboljša, bolečine popustijo, trajna sprememba prehranskih in življenjskih navad pa resnično izboljša kakovost in trajanje življenja – bolnikov, da ne bo pomote.

Veliko boljše in trajnejše rezultate, kot s predragimi kirurškimi posegi lahko dosežemo z brezplačnim prenehanjem uživanja mastne hrane in drugimi spremembami življenjskih navad. Nekaj podobnega je naredil Bill Clinton. Uveljavljanje prehranskih navad v smislu Clintonovih znamenitih besed: “Všeč mi je zelenjava, rad imam sadje!” bi pomenilo velik skok za človeka in velik korak za človeštvo.

Naredite velik skok za svoje zdravje in majhen korak za človeštvo: jejte zdravo hrano!

Hamerjeva Nova medicina 2

Prejšnji krat sem  vam pisal nekaj o tem, da je rak vedno bolezen duše in sem bil vesel vašega odziva: mnogi ste prosili za dodatne informacije o dr. Hamerju in njegovi Novi medicini.

Iz pogovora z vami sem ugotovil, da je prav, da napišem še nekaj in tako zaključim to temo. Seveda sem tudi pozneje na razpolago za individualne kontakte.

Dr. Hamer sicer najpogosteje govori o raku, ampak njegove ugotovitve veljajo za vse resne bolezni in vsa živa bitja. Sam je opisoval nastanek, potek in ozdravitve pri alergijah, astmi, AIDS-u, angini pektoris, bulimiji, diabetesu, luskavici, epilepsiji, multipli sklerozi, paralizi, kapi, hemoroidih, revmatizmu, psihozi vseh vrst …

To, kar je za nas v vsakdanjem življenju pomembno je, da so te in številne druge bolezni posledica notranjega konflikta (čustvenega šoka) in če ne razrešimo ta konflikt, imamo pičle možnosti, da bolezen premagamo. 
To, kar imenujemo bolezen, je le faza naravnega, biološkega reševanja konflikta. Zato je potek vsake bolezni odvisen od načina in uspešnosti reševanja konflikta. 

Velikokrat poznamo vsebino konflikta in ga lahko uspešno sami rešujemo (npr. pri izgubi službe, poiščemo novo), včasih pa ga ne znamo ali ne zmoremo. V teh primerih in v primerih, ko vsebine konflikta ne poznamo, moramo poiskati pomoč strokovnjaka.
Hipnoza je skoraj idealna tehnika brskanja po nezavednem in odkrivanja konfliktov (sprožilcev), ki se jih ne spomnimo ali pa jim ne pripisujemo pravega pomena.

Kako naj vemo, da je čustveni konflikt razrešen? Če poznamo vsebino konflikta (izguba partnerja, otroka, službe, premoženja, ponosa …) in če ta dogodek lahko podoživimo brez čustvene reakcije (kot da bi gledali film in nezainteresirano opazovali, kot da se to dogaja drugemu) je konflikt razrešen. 

Če želimo, da se aktivni konflikti razrešijo in da se začne faza ozdravitve, moramo v sebi globoko in iskreno začutiti ljubezen do sebe, do drugih ljudi in do vsega drugega. Moramo odpustiti vsem, ki so nas kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) čeprav so nam povzročili hudo trpljenje. Moramo odpustiti tudi sami sebi, če smo kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) drugega. Če po tem ne začutimo notranjega mira (ne jeze, ne besa, ne žalosti, ne zamer, ne obtoževanj) in svobodo (neujetost v mreže negativnih spominov-programov), konflikt ni razrešen. 

Iz terapevtskih izkušenj vem, kako zdravilno je lahko odpuščanje v stanju hipnoze in kako se potem ljudje čutijo »kot prerojeni«. 

Ko konflikt uspešno razrešimo in če pričakujemo hitro in dokončno ozdravitev, smo na poti, ki jo je dr. Hamer imenoval Nova medicina.

4. 2. 2010

Hamerjeva Nova medicina

Obljubim, da ob svetovnem dnevu raka (danes) ne bom niti besedice napisal o tem, da kajenje povzroča raka, da prevelika zakisanost zelo zvišuje verjetnost, da dobimo raka itd.

Pred leti sem imel priložnost spoznati delo dr. Hamerja, ki je v svetovnem merilu zelo pomemben strokovnjak. V Sloveniji skoraj nihče ne pozna tega gospoda in ste lahko ponosni, da boste eni redkih privilegirancev, ki bo o tem nekaj vedel. Ne bi Vas utrujal, če ne bi bil povsem prepričan, da Vam bodo te informacije lahko zelo koristile.

Torej, dr. Hamer je zdravnik, ki je oblikoval železna pravila raka:

1. Vzrok vsakega raka je dramatičen čustveni oz. mentalni šok oz. konflikt, ki se hkrati manifestira na nivoju psihe, možganov in organov. V trenutku šoka se v možganih na določenem mestu zgodi »kratek stik« in to je osnovni sprožilec.
2. Vrsta čustvenega šoka oz. psihičnega konflikta določa mesto (center) sprožitve v možganih in v drugih organih. 
3. Potek konflikta oz. šoka neposredno vpliva na potek bolezni. Razvoj raka se lahko ustavi le, če razrešimo izvorni čustveno mentalni konflikt / šok.

Seveda na izbruh in potek bolezni vpliva še veliko drugih faktorjev: hrana, fizična kondicija, življenjske navade … ampak narava bolezni in lokacija sta določeni z vsebino šoka / konflikta.

Nekaj povezav med šoki / konflikti in prizadetosti organov:

• ledvice – izguba volje po življenju, konflikt, povezan z vodo ali tekočino;
• moda in jajčniki – konflikt izgube;
• maternica – spolni konflikt;
• dojka, leva (pri desničarkah) – konflikt povezan z otroci, domom ali materjo;
• dojka, desna (pri levičarkah) – konflikt s partnerjem ali drugimi osebami;
• prostata – hud konflikt v povezavi s spolnostjo …

Tudi iz lastnih terapevtskih izkušenj menim, da je vredno spoznati nauk dr. Hamerja. Mnogo krat do te hude bolezni sploh ne bi prišlo, ali pa bi jo lahko znali lažje pozdraviti.

Če Vas bo še kaj dodatno zanimalo, si lahko ogledate: http://www.newmedicine.ca.

Pazite kaj čutite in kaj mislite.

Objavljeno 4. 2. 2010