Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Objavljeno dne 05.11.2015 pod Izbrano za vas, Mediji, Neuvrščeni

Javno pismo novinarjem, urednikom in Novinarskemu častnemu razsodišču

Ni ga medija na svetu in v Sloveniji, ki ne bi poročal o ugotovitvi Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), da mesni izdelki in rdeče meso povzročajo raka. Vsi večji mediji so ob tej informaciji objavljali novinarske komentarje, intervjuje z znanimi prehranskimi strokovnjaki, zdravniki in drugimi, ki jih zadeva to opozorilo SZO-ja (mesarji, združenjem pridelovalcev mesa ipd.).

Poročilo SZO-ja je bilo v veliki večini prispevkov predstavljeno kot mnenje ene od zainteresiranih strani, kot ena resnica, ki jo je treba osvetliti še iz drugega zornega kota, predstaviti tudi drugo plat medalje, predstaviti še drugo resnico. Verjamem, da je večina novinarjev to počela z dobrim namenom uravnoteženega, objektivnega poročanja, v resnici pa so ustvarili veliko zmedo, zmanjšali pomen resnega opozorila najvišje zdravstvene organizacije na svetu, zaradi česar ljudje ne bodo dovolj resno sprejeli opozorila SZO-ja, ne bodo spreminjali svojih prehranskih navad, ampak si bodo še naprej slabšali svoje zdravje. 

Vprašanje vseh vprašanj: komu verjeti

Spričo številnih nasprotujočih si mnenj ni postalo najpogostejše vprašanje, kako udejanjati priporočilo SZO-ja in preprečiti mnoge nepotrebne smrti, draga zdravljenja, trpljenje mnogih, temveč se je pod žaromet naše pozornosti postavilo vprašanje, “komu naj verjamemo”. Ustvarjanje videza, da gre pri poročilu SZO-ja za gradivo za javno obravnavo, za nekaj, o čemer lahko vsak razpravlja in ocenjuje, ali ga je vredno upoštevati, škodi zdravju državljanov. Namesto da bi državljane ozaveščali, kako čim prej in čim bolj dosledno upoštevati priporočila SZO-ja, je ustvarjena dilema, “komu verjeti”. 

Novinarjem in njihovim gostom običajno verjamemo. Če nam športni novinar sporoči, da je rezultat neke nogometne tekme 1 : 0, tega sami ne preverjamo. Verjamemo! Podobno ravnamo, če novinar sporoči, da brez rdečega mesa ogrožamo svoje zdravje, da je jajce dober vir vitamina D3, da maslo vsebuje jod, in podobne lahko preverljive laži. Posebej verjamemo tistemu, ki govori ali piše pozitivno o naših (slabih) navadah. Za te potrditve nihče ne zahteva dokazov. Verjamemo in si škodujemo.

Nasprotje prepričanj

Vem, da novinarji in uredniki živijo v skladu s prevladujočo prehransko paradigmo, po kateri je hrana živalskega izvora nujna in nenadomestljiva za zdravje ljudi. Razumem, da je prehranska praksa večine novinarjev vsejedska in si morda sami ne znajo predstavljati življenja brez mesa, mleka, masla, sira ali jajc. Priznam, da je težko delovati v nasprotju z lastnim prepričanjem, a od novinarjev pričakujemo strokovno, nepristransko in objektivno sporočanje resnice. V uredništvih bi morali imeti prehransko usposobljene novinarje (sodelavce), ki niso obremenjeni z lastno prehransko prakso in ne bijejo jalovega ideološkega boja med mesojedci in vegani. Noben urednik ne bo novinarju s področja politike ali gospodarstva dovolil komentirati nogometne tekme, toda o prehrani, ki najbolj odločilno vpliva na naše zdravje, lahko piše in govori dobesedno vsakdo, ki to hoče, pri čemer seveda izhaja iz lastne prehranske paradigme.

Zato se je zgodilo, da je poročanje medijev o tako pomembnem sporočilu SZO-ja, v celoti gledano, neprofesionalno, pristransko in v nasprotju s kodeksom novinarske etike ter škodljivo za zdravje državljanov. S čim utemeljujem to oceno?

Poročilo SZO-ja ni muha enodnevnica

Novinarji predstavljajo poročilo SZO-ja kot eno izmed številnih znanstvenih poročil. V številnih prispevkih naštevajo različna prehranska sporočila s kratkim rokom veljavnosti. Omenjeni so bili primeri paradižnika, ki naj bi bil nekoč označen kot rakotvoren, pozneje pa kot zdravilen, kravjega mleka, pri čemer naj bi bilo polnomastno mleko obtoženo, da povzroča raka, medtem ko naj bi bilo posneto kravje mleko še bolj nevarno, primer jajc, češ da so bila prej označena kot nevarna, zdaj pa spet veljajo za koristna, ipd. To pri ljudeh ustvarja vtis, da je opozorilo SZO-ja o rakotvornosti rdečega mesa in mesnih izdelkov le muha enodnevnica, tako kot naj bi bilo pri naštetih primerih, in da je le vprašanje časa, kdaj bodo ugotovili, da mesni izdelki in rdeče meso sploh niso nevarni, temveč koristni in celo zdravilni. 

Toda ni tako. Nikoli ni bilo verodostojnih raziskav, da je paradižnik rakotvoren, in ta ideja nikdar ni bila potrjena v širši znanstveni srenji ali kakšni zdravstveni organizaciji. Dejstvo, da je kravje mleko rakotvorno, najsi bo polnomastno ali posneto, govori le o tem, da je kravje mleko kot celovito živilo, še zlasti njegove beljakovine, rakotvorno, vpliv maščob pri tem pa je zanemarljiv. Nevtralna prehranska znanost o jajcih nikoli ni imela nasprotujočih si dokazov – jajca so bila vedno označena kot živilo, ki ga je treba uživati v omejenih količinah. Vse bitke okrog jajc so se odvijale v zvezi s tem, koliko jajc na teden je škodljivo: eno, dve ali pet. V Sloveniji tedensko povprečno zaužijemo 1,7 jajca, kar je v skladu s priporočili za zdrave odrasle osebe. Tako so jajca nepomembno hranilo, saj z njimi ne zadovoljimo niti odstotka nekaterih vitaminov in mineralov, vemo pa, da jajčne beljakovine povzročajo dvig škodljivega rastnega hormona IGF-1, ki je neposredno povezan s pogostostjo raka, da z veliko količino holesterola, najmileje povedano, le brez potrebe obremenjujemo jetra in žile.

Neodločeno – 800 : 1

Novinarji prepogosto omenjajo raziskavo medicinske fakultete v Gradcu. Navedena je tako, da je videti kot verodostojna znanstvena raziskava, ki je po teži in številu znanstvenih dokazov enakovredna 800 verodostojnim raziskavam, na katere je SZO oprl svojo ugotovitev o karcinogenosti mesnih izdelkov in rdečega mesa. Omenjeno je bilo, da je v raziskavi sodelovalo 1.300 vegetarijancev, kar ne drži. V raziskavi je sodelovalo 1.320 državljanov, od tega le 330 vegetarijancev (ne veganov). Ugotovitev avstrijskih raziskovalcev je, da “vegetarijanci pogosteje trpijo za boleznimi, kot so astma, rak in duševne bolezni, kot ljudje, ki jedo meso, a pri tem ne moremo ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica”. Novinarji so objavljali članke z velikimi naslovi: Vegetarijanci so manj zdravi od mesojedcev ali Vegetarijanci so v slabšem zdravstvenem stanju od ljudi, ki jedo meso in mesne izdelke in podobno. Sami avtorji raziskave so sporočili, da so se “od teh trditev že ogradili in da gre za nepravilne interpretacije podatkov”. Pošteni novinarji bi morali preveriti vsebino raziskave, ki si zasluži pozornost, ker je edina v svetu, v kateri so ugotovili, da so mesojedci bolj zdravi od vegetarijancev. Kaj če je bilo 330 vegetarijanskih udeležencev raziskave bolnih, še preden so opustili uživanje mesa in mesnih izdelkov, oziroma so zboleli ravno zaradi mesa in drugih živil živalskega izvora ter so zato postali vegetarijanci? Zanimivo bi bilo, če bi novinarji poročali, koliko časa je trajala raziskava, kakšna je bila starost in življenjske navade udeležencev raziskave. Pri tem je treba upoštevati dve pomembni stvari. Prvič, ljudje najpogosteje opuščajo uživanje mesa, ko zbolijo in jim farmacevtska medicina ne more pomagati. Tipični primer so astma, rak in depresije. Drugič, večina vegetarijancev obdrži uživanje drugih, enako škodljivih živalskih živil, kot so mleko in mlečni izdelki (predvsem sir) in jajca, nekateri uživajo celo ribe, kot da ne bi bile meso. Prehod na vegetarijanstvo torej ne more prinesti pričakovanih oziroma želenih učinkov na zdravje. 

Četudi bi bila raziskava dobro dizajnirana in rezultati verodostojni, bi bilo razmerje 800 : 1 v korist znanstveno dobro zasnovanih, izvedenih in korektno interpretiranih verodostojnih raziskav, zato si ena sama raziskava ne bi zaslužila tako senzacionalističnega poročanja z naslovi, ki ne odražajo njene vsebine, in se ne bi smela postaviti ob bok ugotovitvam SZO-ja.

Ne pričakujemo opravičil

Novinarji za pojasnjevanje pogosto angažirajo strokovnjake. Če k intervjuju povabiš strokovnjake, ki so poklicno kariero gradili na obstoječih priporočilih, po katerih neuživanje živalske hrane resno ogroža zdravje ljudi, je iluzorno predpostaviti, da bodo javno sporočili: “Oprostite, vsa leta sem se motil/a. Opravičujem se občanom, študentom, bralcem mojih knjig ali člankov. Umaknil bom svoje knjige in skripta, v medijih bom objavil resnico, da sem živel v zmoti.” Nihče ne bo tvegal svojega ugleda, kariere ali celo službe. Vse raziskave, na katerih SZO utemeljuje svoj sklep, so znane že desetletja, a jih naši strokovnjaki bodisi niso poznali bodisi so podcenjevali njihove izsledke bodisi jih namerno zamolčali. Pričakovati je torej bilo, da bodo trdovratno vztrajali, da je rešitev v zmernosti, raznovrstni prehrani brez kakršnega koli pretiravanja v eno ali drugo smer, da so manjše količine (posebej domačega) rdečega mesa neškodljive in nujne, da so nevarni zgolj dodatki v mesnih izdelkih in podobno. Novinarji, ki pokrivajo področje hrane, bi morali takšne izjave zavrniti kot netočne. 

Največje in najvplivnejše prehranske institucije na svetu, med katerimi so: American Dietetic Association (ADA), Academy of Nutrition and Dietetics (AND), Dietitians of Canada (DC), Australian National Health and Medical Research Council (NHMRC), Deutsche Gesellschaft für Ernährung (DGE), British Dietetic Association (BDA) in British Nutrition Foundation (BNF), imajo enako stališče do vegetarijanskega oziroma veganskega prehranjevanja. “Stališče ADA je, da je ustrezno načrtovan vegetarijanski način prehranjevanja, vključno z veganskim, prehransko primeren, zdravju koristen ter pomaga pri preprečevanju in zdravljenju nekaterih bolezni. Dobro načrtovana vegetarijanska prehrana je primerna za vsa življenjska obdobja, tudi med nosečnostjo, dojenjem, v otroštvu in med odraščanjem ter pri športnikih. Takšna prehrana ponuja številne koristi za zdravje.”

Belo meso je meso in ribe so meso

Ameriško združenje za boj proti raku (AICR) je na svoji spletni strani objavilo seznam živil, “ki se borijo proti raku”, in med njimi ni niti enega živila živalskega izvora. Jasno, tisto, zaradi česar zboliš, te ne more pozdraviti! Ameriški Center za nadzor bolezni in preventivo (CDC) pravi: “Z nekaj načrtovanja lahko vegetarijanska prehrana zadovolji priporočene potrebe odraslih in otrok po beljakovinah.” Nikjer niti besedice o boljših ali slabših beljakovinah!

Dobronameren in dobro obveščen novinar spričo teh izjav ne bi smel objaviti neresnic, da je vegetarijanstvo ali veganstvo nevarna prehranska praksa, da so živalske beljakovine v primerjavi z rastlinskimi bolj kakovostne, in drugih laži. Strokovnjaki, ki so nas desetletja prepričevali v koristnost rdečega mesa, nam zdaj priporočajo belo meso in ribe. “Ključne so ribe,” pove prehranska avtoriteta, a novinar je ne povpraša o dokazih. Ljudstva Mediterana in npr. Japonske, ki veljajo za najbolj zdrava in dolgoživa, pojedo malo rib, edini, ki uživajo veliko rib, so Eskimi, eno najbolj bolnih ljudstev na planetu, z najkrajšo življenjsko dobo. Če bi kdo izmed sogovornikov izjavil, da je meso zdravo in nujno, bi moral novinar reagirati in javnosti sporočiti, da gre za osebno mnenje gosta in ne znanstveno dokazano resnico. Tako brez komentarja ostanejo izjave, da je neka vrsta mesa dobra za spanje, druga proti stresu, da je pršut zdravilen in podobne nebuloze, katerih bi se sramoval vsak povprečno obveščen državljan.

Prehransko neizobražen ali pristranski novinar ne zna ali noče nasprotovati trditvam, da je rdeče meso rakotvorno zaradi dodatkov. O dodatkih v mesnih izdelkih SZO ne govori. Jasno sporoča, da je vsako rdeče meso karcinogeno, tudi tisto, ki ga pridelujejo nekateri slovenski prehranski strokovnjaki, ki imajo dostop do medijev in pred kamerami razkazujejo svoja zdrava goveda. Zakaj je rdeče meso samo po sebi (in tudi druge živalske beljakovine) škodljivo in rakotvorno, je dobro dokumentirano in že dolgo časa znano. Farmsko in predelano meso z dodatki (hormoni, antibiotiki, drugimi zdravili, pesticidi, konzervansi, ojačevalci okusa ipd.) samo še dodatno slabša zdravje mesojedcev. 

V boju vsejedcev proti veganom zmaga bolezen

Kot ideološke ali kakšne druge nasprotnike vsejedcem novinarji predstavljajo vegane, pogosto takšne, s katerih videzom se navadni odrasli ljudje težko poistovetijo. Ti lahko nemalokrat izpovedo le lastne izkušnje. Strokovnjakom, ki poznajo prehranske resnice, med njimi je tudi veliko zdravnikov, uglednih in spoštovanih državljanov, ki ne uživajo hrane živalskega izvora in niso vegani, mediji redko kdaj, če sploh, namenjajo čas in prostor. Oni niso gostje v studijih in sogovorniki v časopisih. Zakaj se ljudje, ki ne uživajo hrane živalskega izvora, enačijo z vegani, posebej takšnimi s specifičnimi življenjskimi navadami in prepričanji? Veganstvo samo po sebi ne pomeni zdravojedstva, saj je neuživanje hrane živalskega izvora prvi, a vendar nezadostni pogoj za zdravo prehranjevanje. Visoko predelana veganska (rastlinska) hrana z veliko maščobe in enostavnih sladkorjev (predvsem fruktoznega sirupa) zanesljivo ni zdrava hrana.

Na hrano se vsak spozna

Posebno pozornost si zaslužijo novinarji, ki sami pišejo o prehrani. Ob bombastičnih naslovih sledijo članki ali prispevki, ki jih bodo ljudje radi brali in si priskrbeli alibi za svoje nezdrave prehranske navade. Pri tem zasledim tri načine nepoštenega pisanja.

Prvič: navajanje neresničnih podatkov, npr. o boljših beljakovinah, nujnosti uživanja rdečega in drugega mesa, vsebnosti tega ali onega živila. Za ilustracijo: mleko ali jajca niso bogat vir vitamina D3, saj bi za zadovoljitev dnevnih potreb po njem morali popiti nekaj deset litrov mleka ali pojesti več kot šestdeset jajc. Nekaj milijard ljudi v novejši zgodovini človeštva je zdravo živelo in živi brez rdečega mesa, brez jajc in mleka.

Drugič: manipuliranje s podatki. V vsakem živilu je nekaj, kar nam koristi, v večini pa tudi kakšna snov, ki nam ne koristi ali celo škodi. Izvzeti eno snov iz celovitega živila in na osnovi tega ločenega dela sklepati o koristnosti celotnega živila je ne le metodološko in logično napačno, ampak tudi nepošteno in zlonamerno dejanje. To je podobno, kot če bi zapisali, da klorovodikova kislina vsebuje veliko vode, ki jo človeško telo nujno potrebuje, zato je priporočljivo redno pitje klorovodikove kisline. Samo za ilustracijo: holesterol je zares nujen, ampak skrajno nepošteno je pisati in govoriti, da potrebujemo holesterol iz hrane. Ne potrebujemo ga, saj ga telo samo tvori v potrebnih količinah. Ne obstaja niti ena znanstvena raziskava, v kateri bi ugotovili, da je uživanje holesterola koristno ali potrebno ali da je kdo zbolel, ker ni užival holesterola. Enako je z maščobami: edina nujna maščoba je omega 3, ki jo zlahka dobimo iz rastlin (lan, chia, alge), tako da ne potrebujemo nobenega dodatnega vnosa maščob. 

Tretjič: objavljanje receptov in prehranskih nasvetov, v katerih se skoraj brez izjeme uporabljajo živila, ki močno škodujejo našemu zdravju, državljane opogumlja in usmerja v ohranitev obstoječe nezdrave prehranske prakse, za katero so najvišje zdravstvene organizacije ugotovile, da škoduje zdravju.

Naj sklenem. Poročanje medijev o ugotovitvah SZO-ja o škodljivosti rdečega mesa in njihovo siceršnje ukvarjanje s prehranjevanjem je zelo neprimerno, zelo pristransko in neprofesionalno. Jasno in glasno je večina medijev relativizirala in zmanjševala pomen opozorila SZO-ja. Nasproti ugotovitvam najvišje zdravstvene organizacije postaviti lastnika mesarije z izjavami, da njegovi mesarji redno uživajo mesne izdelke in da so vsi zdravi, izjavo strokovnjaka, ki trdi, da je pršut zdravilen, je neodgovorno. Pošteni novinarji bi morali poskrbeti, da bi v svojih medijih objavljali resnico ali vsaj njen največji možni približek. 

Zbolevamo zaradi napačnih nasvetov

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki in objavili pošteni novinarji in uredniki, ki jim je mar za resnico in zdravje ljudi. Nihče več ne polemizira s SZO-jem o tem, ali je kajenje škodljivo in rakotvorno. O škodljivosti rdečega mesa in mesnih izdelkov pa novinarji poročajo, kot da je to stvar osebnega okusa, prepričanja tega ali onega inženirja živilske tehnologije ali zdravnika. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom in pogosto zbolijo, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje, ki ga potem zmanjka za zdravljenje bolezni, ki si jih sami ne pridelamo, ter za nujne operacije otrok, za katere zbiramo prostovoljne prispevke. Isti mediji, ki pomagajo ohranjati nezdravo prehransko prakso, hkrati grajajo vlado, kako malo denarja nameni za zdravstvo, poročajo o epidemijah debelosti in drugih prehranskih boleznih. Tipičen primer je medijsko zelo podprt projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ki otroke navaja na nezdravo prehranjevanje, ki s slovensko tradicijo prehranjevanja nima ničesar skupnega. 

O vseh teh temah sem pogosto in obsežno pisal, številni članki, v katerih sem opozarjal na škodljivo prakso, so bili objavljeni na manj vidnih mestih (npr. pismo bralca v primerjavi s celostranskim prispevkom z najavami na naslovnici) ali z nekajtedensko zamudo, objavo nekaterih pa so uredniki zavrnili. Pomembnejši je bil videz nezmotljivosti novinarja, sodelavca, gosta in medija kot zdravje državljanov. Očitno je medijem vseeno, ali jih berejo (gledajo, poslušajo) zdravi ali bolni bralci (gledalci, poslušalci). Pomembno je njihovo število, ker to zagotavlja preživetje medija, določa vrednost oglasnega prostora in lastnikom prinaša dobiček. Hvala za obstoj interneta, kjer sem lahko vse te članke objavil na svojem blogu www.soce.si.

Kršitve novinarskega kodeksa

Prepričan sem, da številni novinarji vztrajno kršijo novinarski etični kodeks v številnih členih: 

  • Novinar mora preveriti točnost zbranih informacij.
  • Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. 
  • Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti. 
  • Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika. 
  • Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.
  • Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.

Že zaradi dolžine tega pisma se ne nadejam njegove objave. Moja iskrena želja je pri novinarjih vzbuditi tisti prvinski čut za novinarsko poslanstvo – iskati in služiti resnici. 

Ivan Soče

P. S. Če je pomembno: nisem član nobene organizacije in pripadnik nobenega gibanja.

 






Komentiraj

Resnica o holesterolskih lažeh in laži o zdravih jajcih

Objavljeno dne 26.10.2015 pod Izbrano za vas, Mediji, Zdravojedstvo

Če bi bil lastnik tovarne jajc, bi bil Večeru zelo hvaležen za dva marketinška prispevka. V predprejšnji številki Večera, v nedeljo, je bil namreč objavljen članek z naslovom Holesterolske laži, v zadnji številki pa članek z naslovom Spet so zelo zdrava. Oba sta bila opremljena z velikimi fotografijami jajc. Če bi bil ljubitelj jajc in holesterolske hrane, bi bil vesel potrditve, da je uživanje jajc ne samo varno, temveč celo zdravilno.

Novinarka našteje 7 “dokazov”, da so jajca “spet zelo zdrava”, kot da bi to nekoč bila. Pa niso. V prejšnjem članku je avtor govoril o “rehabilitaciji jajc”, čeprav so bila jajca vedno sporno živilo. Trditve o tem, da je holesterol neškodljiv, so za zdravje bralcev, ki verjamejo takšnim izmišljotinam, škodljive. Dejstvo, da je holesterol nujen, nima ničesar opraviti v vnosom holesterola s hrano. Kolikor ga potrebujemo, ga telo samo sintetizira. Vsak dodatni vnos, čeprav takoj ne vpliva na zdravje, obremenjuje jetra in celo telo ter je nepotreben. Ni druge resnice ali drugačnih raziskav. Navajanje posamičnih sestavin kot dokaz o koristnosti celote je preverjena oblika manipulacije. Podobno kot bi rekli, da klorovodikova kislina vsebuje vodo, brez vode ni življenja, torej je pitje klorovodikove kisline zdravju koristno.

Novinarka v zapisu Spet so zelo zdrava našteje nekaj lahko dokazljivih neresnic.

  1. Jajca, ki jih zaužijemo ob zajtrku, naj bi zmanjševala večerno lakoto. Biološko je to popoln nesmisel. Kar koli poješ za zajtrk, ne vpliva na večerni občutek lakote.
  2. Jajca so “polna vitamina B, natančneje kolina”. Vitamin B ne obstaja, za besedo “kolin” prvič slišim, najbrž je imela v mislih “holin”. Iz približno enega jajca dobimo od 1 do 3 % nekaterih vitaminov iz skupine B. Jajca so zelo bogat vir holesterola in holina, oba pa sta povezana z večjim tveganjem za nastanek raka prostate, holin še dodatno poveča tveganje za razvoj raka debelega črevesja, saj se (podobno kot karnitin iz rdečega mesa) presnavlja v vnetne snovi, ki prispevajo h kroničnim boleznim, vključno z rakom.
  3. Jajca naj bi izboljšala reflekse zaradi vsebnosti tirozina. Tirozin je neesencialna aminokislina, katere pomanjkanje je izjemno redko. Jajce vsebuje približno 1 mg tirozina, v malo večji banani pa ga je 10-krat več.
  4. Jajce naj bi vsebovalo veliko antioksidantov. Katerih pa? Jajce ne vsebuje vitamina C, nekaterih vitaminov pa le toliko, da bi z njimi zadovoljili približno 1 % dnevnih potreb. Za pridobitev potrebnega vitamina E bi morali pojesti približno 20 jajc dnevno.
  5. Nobena verodostojna raziskava ne potrjuje navedb, da bi jajca zniževala krvni tlak.
  6. Jajca naj bi bila odličen vir železa in vitamina D. Natančni izračuni kažejo, da bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po vitaminu D3 (1.000 IE) vsak dan pojesti 64 jajc, medtem ko bi morali za zadovoljitev dnevnih potreb po železu pojesti 100 jajc.
  7. Z jajci se lahko shujša. Z vsako beljakovinsko hrano se lahko hitro hujša, a o tragičnih posledicah prakticiranja beljakovinskih diet je bilo napisanih veliko knjig.

Kaj pa oba avtorja o jajcih nista napisala?

  1. Jajca nimajo prav nobenega pozitivnega učinka na zdravje, ki ga ne bi mogli nadomestiti s popolnoma neproblematično hrano.
  2. Moški, ki zaužijejo 2,5 in več jajc na teden, imajo 81 % večje tveganje, da zbolijo za rakom prostate, kot moški, ki so zaužili manj kot jajce na teden.
  3. V analizi 44 ločenih študij je sodelovalo več kot 400.000 udeležencev, ki so bili uvrščeni v tri skupine. V prvi so zaužili manj kot 3, v drugi od 3 do 5 in v tretji več kot 5 jajc na teden. Kakor se je povečevalo število jajc, tako se je povečevalo tveganje za raka na prebavilih. Najmočnejšo povezavo so raziskovalci ugotovili pri raku debelega črevesja. Tisti iz prve in druge skupine so imeli tveganje povečano za 15 %, medtem ko je bilo pri udeležencih iz tretje skupine (več kot 5 jajc na teden) tveganje večje za kar 42 %. V Študiji zdravja medicinskih sester je bilo ugotovljeno, da se tveganje za nastanek raka dojk poveča za 67 % za vsakih 100 g jajc na teden.
  4. Beljak je koncentriran vir živalskih beljakovin, ki so same po sebi problematične, predvsem zato, ker dvigujejo raven inzulinu podobnega rastnega hormona (IGF-1), ki je povezan s spodbujanjem raka. Jajca vsebujejo veliko metionina, aminokisline, ki vsebuje žveplo (povzroča vonj po gnilih jajcih in napenjanje), pri presnovi katere nastaja homocistein, ki je znan kot dejavnik tveganja pri številnih boleznih (srčna in možganska kap, bolezni ožilja v nogah, tromboza, tudi demenca in depresivne motnje). Jajca močno dvigujejo raven kislosti telesa, bolj kot goveje ali piščančje meso.
  5. Ker je jajce zelo visoko v prehranski verigi, so v njem pogosto nakopičene razne snovi, od antibiotikov, hormonov, cepiv in drugih zdravil do ostalih vplivov iz okolja. Jajca lahko vsebujejo mikroorganizme, ki pogosto povzročajo bolezni; najbolj znana je salmonela. Alergija na jajca je najpogostejša alergija na hrano pri otrocih, ki se razvije zaradi občutljivosti na beljakovine beljaka in sestavine rumenjaka. To je razlog, da zakonodaja predpisuje, da je treba obvezno navesti, ali je lecitin E322 jajčnega izvora.
  6. Z etičnega vidika ni pomembne razlike, ali jemo meso ali živalske izločke (mleko, jajca). Razlika je le v trajanju trpljenja pred ubojem. Kokoši je res vseeno, ali ji vzamemo jajca ali ne, ni pa ji treba živeti v kokošjem taborišču z odrezanim kljunom, da ne bi poškodovala sotrpink, brez življenjskega prostora …, saj jo na koncu vseeno ubijejo. Za čigavo korist? Ljudem uživanje jajc v ničemer ne koristi.

Najpogosteje zbolevamo zaradi napačnih prehranskih nasvetov, ki jih sprejemamo v prepričanju, da so jih napisali pošteni strokovnjaki, ki jim je mar za resnico. Posledice plačujemo vsi: tako tisti, ki verjamejo takšnim člankom o zdravju, kot davkoplačevalci, ki prispevamo denar za njihovo zdravljenje.






Komentiraj

Bolestno zdrav

Objavljeno dne 26.10.2015 pod Izbrano za vas, Mediji, Zdravojedstvo

V na videz lahkotnem in skoraj zabavnem članku, objavljenem v Večeru v Nedeljo, z oksimoronskim naslovom Bolestno zdrav, je avtor zapisal nekaj stvari, ki so resne in vsebujejo pomembno sporočilo.

Takoj na začetku se avtor obregne nad trditvijo, da je za 90 odstotkov bolezni kriva hrana, kar bi naj bilo, če že ne neumna, vsaj nedokazana. V dokumentih EU je zapisano, da je 86 odstotkov bolezni posledica nezdravega življenjskega sloga. Najpogostejše bolezni sodobnega človeka (bolezni srca in ožilja, rak, diabetes, bolezni prebavnega sistema, alergije in druge avtoimunske bolezni) so neposredna posledica nezdravih prehranskih navad, pri katerih prevladuje načelo užitka. Trditev o velikanskem vplivu hrane na bolezni, čeprav za kakšen odstotek pretirana, ni niti neumna niti nedokazana.

Potem avtor opisuje ortoreksijo, kot bolestno skrb za zdravo prehrano. Če ima nezdravo prehranjevanje številna imena (ateroskleroza, srčne kapi, diabetes, artritis, rak, osteoporoza, ledvični kamni, debelost, alergije in številna druga) je morda celo prav, da ima tudi zdravojedstvo vsaj eno svojo bolezen. To pa ni ortoreksija. Ortoreksija ni bolezensko ukvarjanje z zdravo hrano, ampak pretirano ukvarjanje z lastnim zdravjem. Nekoč je bila s strani iste medicine kot bolezen označeno pretirano ukvarjanje z lastnim spolovilom (masturbacija) ali drugačno zadovoljevanje spolnih potreb (homoseksualnost). Želja, da sodobna medicina postavlja pravila normalnega vedenja in da vse, kar odstopa od normalnega (v konkretnem primeru prehranjevanja), označi kot bolezen, ki jo je treba zdraviti, je z vidika njihovih zaslužkov razumljiva. Težko pa razumem, da tako pogosto nasedamo tem trikom.

Norčevanje iz tistih, ki vse plačajo, le da je »bio« in »zdravo«, ob podatkih iz dobro dokumentiranih raziskav, da organsko pridelana hrana vsebuje npr. 29 % več magnezija, 27 % več vitamina C, 21 % več železa … in veliko manj fitokemikalij, postane samonorčevanje iz lastne neinformiranosti.

»Jesti, kar imaš rad, je veselje.«, zapiše avtor. Enako je pri vsem drugem: le namesto besede »jesti« uporabite besede »piti«, »kaditi« ali katerokoli drugo besedo. Na spletnih straneh vseh resnejših strokovnih zdravniških združenj je hrana razvrščena na tisto, ki je zdrava in ki ni zdrava. Nikjer ne obstaja predalček za veselo hrano. To kategorijo si izmisli avtorji knjig, receptov, diet ipd., ter prehranska industrija. Tako prodajajo vse, kar ljudi veseli in se ne zmenijo za to, ali jim to tudi koristi. Ker ljudje z veseljem berejo dobre informacije o svojih slabih navadah se tovrstna literatura dobro prodaja.

Poskus duhovitega zaključka, da bomo vsi umrli: tisti, ki nič ne jedo (?!), ki jedo zdravo in tisti, ki jedo, kar jim je v veselje, je, oprostite, a ne najdem boljšega izraza – neumen in škodljiv. Prvič, vsebuje popolnoma neresnično predpostavko, da zdrava hrana ne more biti v veselje in drugič, ne opozori, da se veselo prehranjevanje zelo pogosto konča žalostno, včasih tragično. Ne zgolj za veselojedca, ampak tudi za njegove svojce in vse, ki solidarno plačujemo njegovo zdravljenje ter za tiste, ki ostanejo prikrajšani za zdravstvene storitve, ker preveč denarja porabimo za zdravljenje posledic prehranskega veseljačenja. Svetovalcev veselega prehranjevanja to očitno ne skrbi, ker za svoje nasvete ne odgovarjajo.

Na starogrško modrost »izberi tisto, kar ti koristi, življenje bo samo poskrbelo, da bo to postalo tudi prijetno« smo očitno pozabili ali je nikoli nismo poznali. Pogubni varianti »izberi tisto, kar ti je v veselje, umrl boš v vsakem primeru«, bi se morali upreti. Tudi uredniki. 






Komentiraj

Raje mastno kot sladko

Objavljeno dne 31.07.2014 pod Hrana, Izbrano za vas, Mediji

V Večeru v nedeljo z naslovom Raje mastno kot sladko in podnaslovom Laži in miti o zdravih “lahkih” izdelkih novinarka povzema izjave g. Budlerja, ki ga predstavi kot živilskega tehnologa in trenerja. Članek naj bi govoril o zavajanju potrošnikov, predvsem o zavajajočem predstavljanju “lahkih” izdelkov, ki naj bi bili manj zdravi.

Hrana je ključni dejavnik zdravja / bolezni in ravno zato bi morali mediji objavljati preverjene in splošno sprejete znanstveno dokazane resnice.

Že prva izjava “Proizvajalci in trgovci nam ponujajo lahke izdelke, ki vsebujejo manjši delež maščob. A te niso ključni  makronutrient pri pridobivanju telesne teže, so le 30-odstotni dejavnik, medtem ko imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati, ugotavljajo raziskave. Obenem so maščobe, tako nasičene kot nenasičene, koristne, zatorej je težnje po izogibanju načeloma dokaj nesmiselna. Ogljikovi hidrati, ki povzročajo veliko več zdravstvenih težav … so pri potrošnikih pogosto spregledani.” je zavajajoča in neresnična.

Iz zapisanega in nadaljnjega besedila bi lahko sklepali, da se v “lahkih” izdelkih delež maščob zmanjšuje v korist ogljikovih hidratov, a temu ni tako. Polnomastno mleko vsebuje 3,5 % maščob, 3,3 % beljakovin in 4,7 % ogljikovih hidratov (v nadaljevanju OH), popolnoma nemastno mleko pa 0,5 % maščob, delež beljakovin in maščob ostaja nespremenjen. Navaden jogurt vsebuje 1,3 % maščob, 3,8 % beljakovin in 4,6 % OH, “lahki” jogurt pa 1,1 % maščob (torej nepomembno manj kot navadni), beljakovin 3,4 % (skoraj enako) in 4,3 % OH (skoraj enako). Torej pri nobenem “lahkem” izdelku se ne poveča delež OH. Tukaj ne govorimo o izdelkih z dodatki (čokolado, sadjem ipd.).

Druga neresnica je trditev, da k debelosti maščobe prispevajo le 30 odstotkov, ob navedbi, da “imajo ključno vlogo ogljikovi hidrati”, pa je zapisana  nedopustna posplošitev in resen strokovni spodrsljaj. Že večkrat sem javno opozarjal, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini in nadpomenkami. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno je treba napisati, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati, kot da gre za enako hrano, je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami, torej v prehrano, ki jo sedaj prakticiramo in zaradi katere smo vsak dan bolj debeli in bolj bolni.

Tudi o maščobah strokovnjak pritrdi večinskemu stališču prehranske industrije, da maščobe niso škodljive. Seveda maščobe potrebujemo, a vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane, zato nobenih maščob ni treba dodajati.

Ogljikovi hidrati se zelo redko in zelo težko spreminjajo v maščobe. Presežek OH se spremeni v glikogen in šele ta se, če ostane neporabljen zaradi prenajedanja, spreminja v maščobne zaloge, pri čemer telo pokuri kar nekaj kalorij. Kdor uživa celovito rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne zelenjave in sadja, izgubi vso odvečno težo in se ne redi. To dokazujejo verodostojne znanstvene raziskave in praksa milijonov ljudi, ki imajo najmanj bolezni in živijo najdlje.

Popolnoma neresnična je trditev, da inzulin “dvigne krvni sladkor v višave in ga posledično pošlje v maščobne celice”. Otroci v osnovni šoli že vedo, da inzulin zmanjšuje raven krvnega sladkorja (nikoli ga ne dvigne), ker ga “odpelje” v prav vse celice in ne le v maščobne. Ogljikovi hidrati (ne maščoba in še manj beljakovine) so naše osnovno gorivo, ki jih telo hitro spremeni v glukozo, ki jo potrebujejo vse celice.

Pa še stavek o glutenu, “sporni rastlinski beljakovini, ki povzroča številne težave v črevesju, celiakijo ter preobčutljivost in športnikom onemogoča doseganje boljših dosežkov”, kot je navedeno v članku. Medicinska resnica je, da celiakije ne povzroča gluten, o drugih neresnicah o glutenu pa naslednje.

Profesor gastroenterologije dr. Peter Gibson je leta 2011 objavil študijo, ki je pokazala, da gluten povzroča prebavne težave tudi pri ljudeh, ki nimajo celiakije. Kot pošten znanstvenik je dr. Gibson ponovno preverjal ugotovitve iz prve raziskave in ugotovil, da pri prvi raziskavi niso upoštevali nekaterih spremenljivk, da so bili rezultati nepravilno uporabljani in interpretirani. Raziskavo je ponovil in ugotovil, da so udeleženci raziskave imeli simptome glutenske intolerance, kljub temu, da glutena niso zaužili. Šlo je za delovanje nocebo efekta – ustvarjanje negativnih posledic zaradi prepričanja, da so zaužili gluten. Dokonča ugotovitev po ponovni raziskavi: gluten ni bil kriv za prebavne težave. Profesor Gibson je izjavil: “V nasprotju z našo prvo študijo … nismo našli prav nobenega posebnega odziva na gluten.” Gonja proti glutenu, torej hkrati proti OH se nadaljuje, čeprav gluten, razen pri redkih posameznikih, ni škodljiv, je celo koristen.

Glede na izjemen pomen hrane bralci upravičeno pričakujemo, da o prehrani pišejo prehransko izobraženi novinarji, ki edini lahko izberejo strokovno kompetentnega sogovornika in zmorejo preveriti njegove izjave. Osebnih trenerjev, učiteljev, prehranskih gurujev, raziskovalcev zdrave hrane je zares veliko, zato je treba biti pri izbiri zelo previden. Kaj če bo kdo izmed bralcev zapisane neresnice sprejel kot resnice, jim verjel in se po njih ravnal?

Odvračanje od celovitih rastlinskih živil pomeni usmerjanje v uživanje z maščobo in beljakovinami bogate hrane, torej tiste, zaradi katere imamo največ predebelih otrok, več kot polovica odraslih ima preveč kilogramov in imamo skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo v Evropi.

Hrana, bogata z beljakovinami in maščobami, ki jo zdaj uživamo, ubije in pohabi več ljudi kot kajenje, o čemer so pred časom obširno poročali vsi svetovni mediji. Kdo se še drzne napisati, da je kajenje za zdravje koristno? Zakaj bi za hrano veljala drugačna merila?

Ivan Soče, Maribor 

(objavljano v časniku VEČER, 31. 07. 2014)

Na moj kritičen zapis se je odzval g. Budler. Faksimile njegovega pisma lahko preberete spodaj.

 

Moj odgovor:

Raje mastno kot slastno (4)

Spoštovani g. Budler! Pravite, da ste s časom zaradi odziva bralcev na vaš članek zelo na tesnem. Očitno ste z novinarko naredila dobro reklamo za vas in vaš fitnes center.

Rad vam verjamem, da sodite med tistih 10 % dobrih trenerjev in ne med tistih 90 % slabih, kot ste sami zapisali, a o tem bodo sodile vaše stranke. Vesel sem, da ste dosegali tako zavidljive šolske uspehe, da ljubite živali in se vegansko prehranjujete, a to z zapisanim v članku nima nobene povezave.

Vaša domneva o mojih prehranskih navadah, kot osnovnemu motivu pisanja, je deplasirana. Ker argumentirano niste zavrgli mojih kritik, ste uporabili staro taktiko, ki očitno ni tuja niti mladim intelektualcem: namesto o problemu, pišete o ljudeh. Nikogar ne obremenjujem, tudi sebe ne, s svojo prehransko prakso in ta ni povod za moje pisanje. Na koncu koncev zase trdite, da ste vegan, torej veganstvo nikakor ne bi moglo biti razlog za najine različne poglede.

Kljub vašim raziskovalnim nagnjenjem (ne vem s kakšno pravico zanikate mojih) ne vi in ne jaz nisva prehranska raziskovalca. Bereva le različno literaturo in verjameva različnim ljudem. Osebno bolj verjamem znanstvenikom, ki v svetu nutricionistike veliko pomenijo dalj časa, kot avtorjem, ki napišejo eno knjigo z bombastičnim naslovom, njihove teorije (še) niso sprejete v znanstvenih krogih, niti je njihova koristnost dokazana v praksi. Raje verjamem tistemu načinu prehrane, ki ga prakticirajo narodi, ki imajo najmanj kroničnih in avtoimunskih bolezni in živijo najdlje, kot pa posamezniku, ki si “izmisli” svojo teorijo, ki v znanstveni srenji ostaja osamljena in v praksi nepotrjena.

Nekaj stvari ste pojasnili, a bistvo moje kritike ostaja nedotaknjeno.

Prvič: Zaradi prostorske omejitve tudi sam nisem mogel naštevati več “lahkih” izdelkov, pri katarih se poveča le delež maščobe in ne ogljikovih hidratov (OH), navedel sem le najbolj pogoste izdelke: mleko in jogurt. Pa bi jih lahko več. Vi ste navedli hrenovke in čips. Moje nasprotovanje vaši trditvi, da se pri vseh “lahkih” izdelkih poveča delež OH ostaja utemeljeno in ste ga potrdili. Niste zapisali, da se pri “lahkih” izdelki zviša delež ali maščob ali enostavnih sladkorjev, kar je enako nezdravo – spravili ste le na OH, kar je strokovno nekorektno in zavajajoče.

Drugič: lahko komplicirate z razlagami o metabolizmu OH kolikor želite, dejstvo je, da se presežki OH spremenijo v glikogen, ki kot prva energijska rezerva lahko služi povprečno do 12 ur, u izrednih primerih tudi do 24 ur. Šele po črpanju glikogena telo preklopi na maščobo in ko ni maščobe, začne kuriti beljakovine. To so temeljna, že desetletja znana dejstva in upam, da o tem ni razprave. Odvečna maščoba postaja maščobno tkivo, odvečne beljakovine pa telo izloča (jih ne shranjuje) ob hudi obremenitvi ledvic in drugih organov.

Tretjič: inzulin niti metaforično ne zvišuje krvnega sladkorja, kvečjemu lahko ob določenih pogojih pri posamezniku povečuje potrebo po hranjenju, a to ni enako.

Četrtič: o škodljivosti glutena navajate kot reference dva športnika, prehranska laika in “milijon” raziskav. Še enkrat: gluten pri zdravih ljudeh ne povzroča težav, kar je tudi priznal “oče” glutenske zablode, dr. Gibson. Tudi sami uživate pšenične zrezke. Pri vseh prehranskih praksah (presnojedcih, veganih, vegetarijancih, tistih, ki prisegajo na maščobe, ogljikove hidrate ali beljakovine) boste našli vrhunske športnike, kar ne dokazuje ničesar. Pred kratkim je pri 120 letih umrla gospa, ki je kadila 100 let. Kajenje podaljšuje življenje, bi lahko zapisali, če bi izkušnjo posameznika povzdignili na splošno raven, kot vi počnete z Djokovićem. Milijoni odličnih športnikov, tudi najboljših na svetu, uživajo gluten in ogljikove hidrate.

Osnovno sporočilo mojega pisma je bilo: Ljudje jemo hrano in ne posamična hranila, zato se mi upira delitev na OH, maščobe in beljakovine, minerale, vitamine itd., kar je sicer odlična priložnost za prodajo teh ločenih sestavin (to so najbolj prodajani izdelki tudi v fitnes centrih ob svetovanju “trenerjev” katera hranila jemati v kakšnih odmerkih, koncentracijah, kombinacijah, vendar to ni hrana). Očitno je, da diete, ki so omejevale vnos OH (vse beljakovinske in maščobne diete) niso dale dobrih rezultatov, zato je treba še dodatno napasti OH, kot vir vsega slabega. S tem ljudi še bolj usmerjate v uživanje mastne in beljakovinske hrane, torej v hrano, ki jo sedaj najpogosteje in najraje uživamo. Pri kritiki uradne prehranske piramide, po kateri bi največji del energije pridobili prav iz hrane bogate s škrobom, mnogi namerno ali iz nevednosti, pišejo, kot da se po navodilih prehranske piramide resnično prehranjujemo. Pa se ne! Komaj kakšnih 40 % energije pridobimo iz OH (pa še to ne pravih), namesto do 80 %. Bolezni sodobnega časa ne povzroča tisto, kar je zapisano v prehranski piramidi, temveč tisto, kar gre v usta: to pa je preveč maščob, beljakovin in enostavnih sladkorjev.

Kar se mojih prehranskih nasvetov tiče. Zagovarjam celovito, čim manj predelano rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani z veliko različne neškrobne zelenjave, z omejenim vnosom stročnic, maščob, sadja in oreščkov. Za takšno prehranjevanje ne potrebujemo vedeti krvne skupine, kemične sestave hrane, ne potrebujemo tehtnice in štetja kalorij, predvsem pa ne potrebujemo prehranskih trenerjev. S takšno hrano telo dobi vsega v zadostnih količinah in v pravih odmerkih: OH, beljakovine, maščobe (tudi omega 3 brez dodajanja), minerale, vitamine (razen B12 in D3), encime, vlaknine. Takšnega načina prehrane se že desetletje učim pri najuglednejših nutricionistih in zdravnikih sodobnega časa, in takšen način prehranjevanja prakticirajo ljudstva, ki skoraj ne poznajo debelosti, avtoimunskih in drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, od osteoporoze, sladkorne bolezni B, zamašenih žil ali putike. Po njih bi se morali zgledovati in ne po kakšnem tenisaču, maratoncu ali drugem športniku.

Strašenjem pred ogljikovimi hidrati, glutenom, lektini in podobnim, uporabi zavajajočih nadpomenk, manipulaciji s podatki, poveličevanjem prehranskih praks posameznikov, ki se povzdigujejo na raven splošne koristnosti, promociji posameznih hranil, promociji nepreverjenih prehranskih idej, kar posledično pomeni odvračanje od celovite rastlinske hrane, se je pač treba upreti.

Ivan Soče, Maribor

 






Komentiraj

SLABO JUTRO – zakaj nisem nastopil na TV

Objavljeno dne 03.06.2014 pod Hrana, Izbrano za vas, Mediji

Redaktorica in voditeljica oddaje Dobro jutro me je prijazno povabila v oddajo, v kateri bi predstavili nekaj različnih prehranskih diet, ki bi jih naj komentiral mag. Pirnat, dr.med.

Po daljšem pogovoru sem sodelovanje v oddaji odklonil z naslednjimi vsebinski razlogi: predstavitev različnih diet, kjer bo vsak hvalil svojo, gledalci pa navijaško komentirali, je lahko sicer zabavno, vendar na ta način vsako od diet ugledni medij predstavlja kot sprejemljivo, gledalci pa naj izbrali. Zdravojedstvo, ki ga zagovarjam, prakticiram (in ga prakticira nekaj milijonov zdravih posameznikov) in ki je popolnoma utemeljeno v desetletjih trajajočih neodvisnih znanstvenih raziskavah, ni dieta. Za prav vsak način prehranjevanja in za vsako dieto lahko najdemo posamezne praktikante, ki so v dobri telesni kondiciji (športniki), ki dolgo živijo ipd., a nikoli ne moremo izvedeti, ali je to zaradi prakticirane diete ali kljub prakticiranju konkretne diete in jih zato ne moremo sprejeti kot dokaz. Osebne izkušnje bi morale ostati na nivoju posameznikove izkušnje in brez resnih znanstvenih, od industrije neodvisnih, raziskav se ne bi smelo predstavljati oziroma predpostavljati, da so koristne za množico. V imenu uravnoteženega novinarstva tudi dobronamerni uredniki in novinarji prispevajo k ustvarjanju zmede, v kateri ima vsak prav in vsi narobe, državljani pa postajamo lahek plen prehranske industrije, samooklicanih prehranskih gurujev, neznanstvenih diet in založnikov, ki tiskajo knjige, ki se dobro prodajajo in polnijo zdravniške ambulante. O tem sem obširneje pisal članek Sodišče za prehranske zločine.

Posnetek oddaje sem si ogledal. Vzdržal se bom komentiranja posameznih nastopov z eno samo opombo: vsak bi moral svojo prehrano predstaviti kot osebno izkušnjo (prakso) in se vzdržati navajanja neobstoječih dokazov, ki napeljujejo, da bi njihova dieta utegnila biti koristna za vse.

Izjave glavnega gosta mag. Pirnata, ki je v vlogi žiranta in strokovne avtoritete ocenjeval posamezne diete in delil nasvete o zdravem prehranjevanju pa nujno zaslužijo komentar, ker so daleč stran od veljavnih znanstvenih dokazov in naših koristi.

Prvič, priporočilo o potrebnih 70 gramih dnevnega vnosa beljakovin ni strokovno utemeljeno. Evropska agencija za varnost hrane priporoča 0,8 g beljakovin na kilogram teže, kar pomeni, da oseba z zdravo težo potrebuje okrog 50 gramov beljakovin. Pod vplivom mogočne prehranske industrije je ta meja takšna kot je, kljub pred desetletji znanstveno ugotovljenimi dokazi, da ljudje potrebujemo okrog 40 gramov beljakovin, kar je sicer 2 krat več od minimalnih potreb. Še hujše neresnica je izjava g. Pirnata, da so živalske beljakovine superiornejše od rastlinskih. Celo ameriško združenje kardiologov je leta 2011 objavilo: “(1) zadostne količine beljakovin je mogoče zaužiti brez uživanja živil živalskega izvora in (2) rastlinske beljakovine vsebujejo vse potrebne esencialne in neesencialne aminokisline”, kar je bilo sicer znanstveno dokazano že pred 20 leti.

Gospod Pirnat naredi še eno resno napako, ko ogljikove hidrate obtoži za vir debelosti in zdravstvenih težav. V svojem članku Nadpomenke so brez pomena, sem opozoril, kako nevarno je igračkanje s splošnimi termini. Med ogljikove hidrate sodi prečiščen beli sladkor in tudi vlaknine, krompir in ajda, riž in koruza in druga škrobna hrana. Natančno bi bilo treba sporočiti, kateri ogljikovi hidrati so zdravju škodljivi (npr. beli sladkor) in kateri ogljikovi hidrati so zdravju koristni (škrob). Strašenje z ogljikovimi hidrati je skrajnje nestrokovno in za zdravje ljudi škodljivo, ker jih usmerja v prehranjevanje z maščobami in beljakovinami.

Tudi o maščobah gospod Pirnat pritrdi večinskemu stališču prehranskih marketinških strokovnjakov, da maščobe niso škodljive. Ne pove, da vse potrebne maščobe telo dobi iz polnovredne rastlinske hrane in da nobenih maščob ni treba dodajati. Telo samo sintetizira dovolj, sicer nujnega holesterola in ga s hrano ni treba dodajati. Nešteto kliničnih dokazov je, da so maščobe učinkovita bližnjica do odvečnih kilogramov, zamašenih žil in sladkorne bolezni, a to gledalcem ostane zamolčano. Tipičen ameriški zajtrk s slanino in jajci je pobil več Američanov kot vse vojne doslej, a v oddaji takšen zajtrk ostane označen kot “kalorično bogat”.

Nasvet gospoda Pirnata voditeljici, naj v oddajo povabi nekaj stoletnikov in naj oni povedo, kaj so jedli, je nedostojen odgovornega zdravnika. Znanstveno je že dokazano, in o tem so mediji pogosto in obširno poročali, da je največ stoletnikov v tistih predelih sveta, kje pojedo izredno malo hrane živalskega izvora (posebej malo, skoraj nič živalskega mleka, mlečnih izdelkov in rdečega mesa) in skoraj nič visoko predelane rastlinske hrane. Najstarejši in najvitalnejši prebivalci našega planeta uživajo pretežno celovito škrobno hrano z veliko sveže zelenjave z omejenim vnosom beljakovin in maščob.

Gledanost oddaje vpliva na ceno oglasnih sporočil, strokovno kariero urednikov in novinarjev, a to ne bi smel biti motiv medija, ki ga davkoplačevalci plačujemo, da nam pomaga in nas izobražuje.

Ne glede na dejstvo, da gre za lahkotnejšo oddajo, je odgovornost urednika mnogo večja kot zapolniti programski čas in narediti gledalcem všečno oddajo, v kateri se bodo prepoznali vsi in bodo vsi dobili potrdilo, da z njihovo prehrano ni nič narobe.

A preprosta dejstva so pošastna: zaradi načina prehranjevanja, ki ga je priporočal gospod Pirnat in ki ga prakticira večina, ima več kot polovica Slovencev preveč kilogramov, več kot tretjina naših otrok je predebelih, število bolnikov z diabetesom tipa B narašča, srčno žilne bolezni so še vedno morilec št. 1, bolnišnice so prepolne in zdravstvena blagajna prazna.

K ustavitvi te morije in tragične statistike omenjena oddaja ni prispevala prav ničesar. Prav nasprotno.
Za RTV prispevek bi si zaslužili oddajo, ki bo krepila naše zdravje, zmanjševala obolevnost, a to je mogoče s predstavljanjem znanstvenih prehranskih resnic.

 






Komentiraj

Prehranski kontrarevolucionarji

Objavljeno dne 20.06.2013 pod Mediji, Neuvrščeni

Znani kuhar Jamie Oliver vodi svetovni projekt Prehranska revolucija, sestavljen iz televizijskih oddaj in drugih javnih dogodkov. V Sloveniji kar trije ministri napovedujejo nadaljevanje prehranskega tradicionalizma v osnovnih šolah. Kaj pa zdravje?!

 Angleški kuhar, ki je zaslovel in obogatel zaradi neobičajnega načina priprave hrane in nikoli ni slovel kot nekdo, ki bi pripravljal zdravo hrano, je tipičen produkt medijev, ki so iz kuharskih oddaj naredili zabavne oddaje, pozneje pa še kuharski šport. Tudi v zrelih letih se njegov odnos do prehrane ni spremenil. Prehransko revolucijo kot prehod od (pol)pripravljene industrijske hrane k hrani, ki se pripravlja tam, kjer se jé, ne glede na to, za kakšno hrano gre in kako je ta hrana pridelana. To je sicer koristen in pomemben premik, a vendarle ni revolucija. 

Prava revolucija na področju prehrane je bila industrializacija prehrane. Proizvodnja hrane v tovarnah, ki jo doma le pogrejemo ali pa dokončamo, in nastajanje restavracij s hitro pripravljeno hrano, je pomenilo prehransko revolucijo. Tako radikalno, drastično in hitro smo se odpovedali nečemu, kar je bilo skozi zgodovino človeštva najpomembnejše, kar je odločalo o preživetju in zdravju, kar je ustvarjalo in krepilo družabnost. Prenos te skrbi in odgovornosti na tovarne hrane je bila vsekakor revolucionarna sprememba. Nahajališča hrane so postale trgovine, v katerih lovimo popuste in nabiramo točke zvestobe ter kupujemo, kar je poceni in ima glutamatni okus. 

Kontrarevolucionar Jamie

Kot večina revolucij je tudi ta množicam prinesla veliko škode, trpljenja, bolezni in smrti, vodjem revolucije (lastnikom prehranskih tovarn) pa velikansko bogastvo. Poskus zmanjšati posledice te vseobsegajoče revolucionarne prakse je pravzaprav kontrarevolucija in je kot takšna vredna podpore. Kontrarevolucionar Jamie na zanimiv način opozarja na tragične posledice lahkotnega odpiranja konzerv, kaj pa ponuja v zameno? Resen kontrarevolucionar bi ponudil nekaj bistveno drugačnega, a Jamie je bil in ostaja neresen (dober) kuhar in se je na svoj način pridružil trendovski skrbi za zdravo prehranjevanje. Svojo popularnost zdaj prodaja tako, da namesto konzervirane ponuja enako hrano – le nekonzervirano.

Ne podcenjujem škodljivosti dodatkov v (pol)pripravljeni hrani, a če se osredotočimo na škodljive aditive, ostanemo prikrajšani za pomembne informacije o škodljivosti in koristnosti same hrane, ne glede na to, kako je pripravljena. Manj pomembna razlika je, ali je meso iz proste reje ali iz živalskih “konclagerjev” – škodljive so živalske beljakovine in druge sestavine mesa, posebno, če jih uživamo preveč, kar sicer redno počne velika večina ljudi. Manj pomembno je, ali bomo pili čokoladno ali navadno mleko, posneto ali polnomastno – škodljivo je živalsko mleko. Škodljivo je preveč soli in skoraj vseeno je, ali je ta z obmorskih solin ali iz Tuzle. Itd. Fokusiranje na lokalno in manj predelano ter doma pripravljeno ustvarja občutek lažne varnosti in navidezne dobre skrbi za zdravo prehranjevanje. Promoviranje prehrane, ki jo zdravstvena in prehranska stroka enotno ocenjuje kot manj zdravo ali nezdravo (uporaba velikih količin nezdravih maščob, škodljivih sladkorjev in živalskih izdelkov), kar vsak dan dokazujemo z nenehnim naraščanjem števila bolnikov s kroničnimi in avtoimunskimi boleznimi, ne bi smelo biti sprejeto s takšnim navdušenjem. Zrezek, pripravljen na žaru namesto industrijsko pripravljene pleskavice, ne diši po prehranski revoluciji. Šele ko bomo strogo ločevali hrano, ki koristi ljudem, naravi in planetu, od hrane, ki slabi in uničuje naše zdravje, povzroča trpljenje živalim in ogroža naravo, bomo govorili o revolucionarnih spremembah prehranske prakse.

Trije kontrarevolucionarni ministri 
Prava prehranska revolucija se bo zgodila, ko se bomo zavedali, da predvsem hrana odloča o našem zdravju, da mora biti takšna, kot jo je opisal Hipokrat: hrana naj bo vaše zdravilo! Hrana, ki je zdravilo, ne vsebuje živalskih izdelkov, škodljivih maščob ali sladkorjev, alkohola, ni pridelana z gensko spremenjenimi semeni in s strupenimi kemikalijami. Prehranska revolucija pomeni uživanje celovite rastlinske, pretežno škrobne hrane, z veliko zelenjave in sadja, oreščkov in semen, ob omejenem uživanju beljakovin in maščob. Prehranska revolucija pomeni prehransko skromnost in ne pomeni številnih hodov in prenajedanja.

Kako bomo vedeli, kdaj se bo začela uresničevati prehranska revolucija? Preprosto: ko v naših šolah ne bo več polovica predebelih otrok, ko bo skoraj izginila sladkorna bolezen, ko se bo število rakastih bolnikov zmanjševalo, ko se ne bomo bali osteoporoze, ko bo manj avtoimunskih bolezni, ko bodo naše žile bolj pretočne, naši možgani bolj učinkoviti, ko bomo zmanjševali število dializnih aparatov, ko bomo bolnišnice spreminjali v domove zdravih starostnikov. Zdi se, da bomo na to revolucijo še čakali. Tam, kjer naj bi se začela, torej pri vzgoji otrok, se še dolgo ne bo nič spremenilo. Minister za zdravje, minister za hrano in minister za šolstvo so pred kratkim družno napovedali, da se bo projekt “Tradicionalnega slovenskega zajtrka” (TSZ) v slovenskih šolah nadaljeval tudi v tem letu. Lani ga je podprl celo prejšnji predsednik države Danilo Türk. Tako bodo ponovno z najvišjega državnega in strokovnega vrha sporočali učencem, učiteljem, staršem in državljanom, kaj je zdrav zajtrk: beli kruh, maslo, med in mleko. Kdo bi se še drznil podvomiti o tem, ali je takšna hrana zdrava ali ne. Beseda treh ministrov, od katerih je eden zdravnik, vendarle nekaj pomeni. Državljani si ne morejo niti zamisliti, da bi trije ministri našim otrokom svetovali nezdravo hrano. Kaj takega! Nemogoče! 

Kjer tečeta med in mleko …

Ne televiziji gledamo vesele otroke s kosom kruha z maslom in medom. V drugi roki kozarec kravjega mleka. Na mizi jabolka. Za okras. Vidimo tri ministre, kako ponosno napovedujejo boj za zdravje naših otrok in ohranjanje prehranske tradicije. Ne vidimo pa čebelarjev, mlekarjev, pekov in drugih kreatorjev in plačnikov projekta TSZ, ki imajo kratkoročne in dolgoročne finančne interese, vsi pa so našteti na spletni strani “projekta”, kjer objavljajo tudi številne recepte – vse z mlekom oziroma z medom. Sedanji ministri so bili nekoč otroci in takrat so neki prejšnji ministri in oblikovalci smernic zdrave šolske prehrane priporočali enako hrano. Saj poznate tisto: “Kar se Janezek nauči …” Tako današnji Janezi ponovno priporočajo med in mleko, mlekarjem, čebelarjem in drugim pa zagotavljajo stalne odjemalce. Koga še zanima, da so tudi ali predvsem zaradi takšnih zajtrkov in kosil naši otroci in njihovi starši iz leta v leto bolj bolni in bodo dosmrtni dobri kupci tovrstnih prehranskih in tudi farmacevtskih izdelkov. 

Vprašajte svoje babice in dedke, kaj so oni jedli za zajtrk. Medu in masla na belem kruhu ter mleka prav gotovo ne, ker takrat ni bilo čebelarskih in mlekarskih lobijev. A prevara o negovanju slovenske, zdrave tradicije uspeva. Ali ima pospeševanje prodaje čebelarskih in mlečnih izdelkov s strani treh ministrov elemente koruptivnega dejanja? Pred leti smo po Sloveniji imeli velike jumbo plakate s sporočiloma “Mleko krepi”, “Rdeče meso – telo ga potrebuje”, vse z denarno podporo države v zameno za podporo volivcev – kmetov. A pomembnejše kot koruptivnost je promoviranje prehranskih navad, zaradi katerih smo uvrščeni med najbolj bolne narode Evrope s skoraj najkrajšo pričakovano življenjsko dobo in naši otroci med najbolj debele na svetu. V vseh državah, v katerih tečeta “med in mleko”, ni veliko zdravja.

In kdaj se bo zares začela prehranska revolucija? Ko bomo na volitvah obkrožali le tiste, katerih dejanja bodo koristila našemu zdravju! To pa bomo počeli takrat, ko se bomo zares zavedali, da hrana pomembno vpliva na naše zdravje, ko bomo sami vedeli, kaj je za nas dobro, ko bomo skrbeli za svoje zdravje bolj kot za premoženje. Do takrat pa bomo le “strelivo” v prehranskih revolucijah in kontrarevolucijah, ki drugim prinašajo velike dobičke.

Objavljeno v 7dni, 19.6.2013






Komentiraj

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (85)
    • Knjige (6)
    • Medicina (39)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (43)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (38)
  • Foto galerija

  • Značke