Ivan Soče

Dvojni slepi

Ob obetavnih rezultatih nove metode zdravljenja multiple skleroze, so se oglasili »pravoverni« zdravniki iz državne ustanove in v imenu znanosti ostro nasprotovali vsem novim metodam, ki niso (še) predpisane kot obvezni protokoli s strani zdravstvene oblasti.

Vodja pravovernih je na javni televiziji zahteval dvojne slepe preizkuse, kot kronski način dokazovanja uspešnosti nove metode. 

Mnogim nepoučenim se je to zdelo prav in so si mislili: “Naredite že te dvojne slepe preizkuse in dokažite, da imate prav!”

Medicina je empirična znanost, ki svoje »znanstvene« dosežke meri le prek statističnih rezultatov. Medicina je veliko krat znanstveno ugotovila, da so določena zdravila učinkovita in varna, čez čas pa je na enako znanstveni način ugotovila, da so ta ista zdravila škodljiva in nevarna ter jih umaknila iz uporabe. Izkušnje (statistični rezultati) so pač pokazale, kaj je res. 

Trditev, da neka metoda ni znanstveno potrjena, ker ni bil opravljen dvojno slepi preizkus, je žalosten primer neinovativnosti, okostenelosti, morda celo ljubosumja in nevoščljivosti.

Dvojno slepi preizkus pomeni, da neki skupini bolnikov damo aktivno učinkovino, drugi skupini pa ne. Zahtevati slepe preizkuse pri kirurgiji pomeni, nekatere bolnike zares operirati, drugim pa le narediti rano in se delati, da operiraš. Tvegati z delno ali popolno narkozo, tvegati okužbe, narediti delni kirurški poseg, porabiti ogromno časa in denarja je, pri tako hudi bolezni, milo rečeno neodgovorno in govori o tem, kako smo ljudje v vlogi bolnika pogosto le preizkusni subjekt.

A tudi zaigrana kirurgija deluje.  

Leta 2002 so na Medicinski fakulteti Baylor opravljali operacije kolena. Glavni avtor študije, dr. Moseley je bolnike razvrstil v tri skupine: prvi in drugi skupini je bila opravljena klasična operacija, pri tretji skupini pa bila opravljena »lažna«operacija. Bolnik je bil v narkozi, na koži so naredili tri reza, celotno osebje se je obnašalo, kot da operacijo resnično izvaja. Po 40 minutah so rano zašili in bolnika zbudili iz narkoze. Bolniki iz vseh treh skupin so bili deležni enake postoperativne fizioterapije. Rezultat je bil šokanten. Pri vseh bolnikih so bili rezultati enaki: ne glede ali so bili resnično operirani ali so bili le prepričani, da so operirani – rezultat je bil enak!

Si lahko predstavljate, kako so se počutili slavni kirurgi, ki so se desetletja šolali, delajo na izjemno dragih napravah, imajo se za bogove – a vse to prekosi moč prepričanja. To je moralo boleti. 

Ali si lahko zamislite večje ponižanje prepotentne medicine, če bi ugotovili, da eno najstrašnejših avtoimunskih bolezni lahko pozdravite le tako, da v žili naredite majhen balonček. Morda tudi to ni potrebno. Morda je dovolj, da zarežete nekaj  milimetrov pod kožo? Nič drugega – samo zareza – in telo se samo pozdravi! In, če bi se to zares zgodilo, bi “pravoverni” zmagoslavno ugotovili, da metoda ni znanstveno potrjena in da jo morajo opustiti.

So zdravniki, za katere je pomemben bolnik, a le, dokler jemlje zdravila. Ali je lahko kaj bolj zaničevanja vredno od zdravnika, ki mu je važnejša metoda od koristi bolnika? Ne vidijo ničesar drugega kot bolezen in svojo korist. Dvojna slepota.

Poskrbite zase. Če že morate, poiščite zdravnike, ki vam bodo pomagali, da se sami pozdravite, zdravnike, katerim sta najvažnejša vaša korist in zdravje. 

Upam, da je veliko takšnih in želim, da tudi teh ne bi potrebovali.

14.12.2010

Edino strahu se je treba bat

Strah je drugo ime za prepričanje, da nam vsak lahko (preveč) škodi, da nismo sposobni uspešno reševati vseh problemov, da nismo kos vsaki situaciji, vsakemu izzivu, da nas lahko številni ljudje pomembno prizadenejo, da ne upravljamo sami s seboj … Vse nam je preveč pomembno: bolj je pomembno, bolj nas je strah. O zniževanju pomembnosti sem že pisal.

Če smo prepričani, da nam nihče nikoli ne more (pomembno) škodovati, če mu tega sami ne dovolimo, če smo prepričani, da se bo zmeraj zgodilo samo tisto, kar je za nas dobro ter da bomo vsaki naslednji dan še bolj srečni in uspešni – takrat strah izgine.

Strah je najpogubnejše čustvo. Strah je oče vseh drugih slabih čustev: jeze, ljubosumja, žalosti, zavisti, sovraštva … Strah je zmeraj škodljiv. Ni koristnega strahu. Prosim, ne zamenjajte previdnosti in predvidljivosti nevarnosti ter spopada s težavami s strahom. Strah nas paralizira, odvzame pogum, voljo, energijo in obtičimo v situaciji, v kateri nas je strah. In potem strah raste. 

Kljub temu, da ima strah le en vir, ima tisoče manifestacij. Ko se enkrat naseli v nas, se hitro razmnožuje. Vsak dan nas postaja strah za več stvari: npr. strah pred izgubo službe lahko sproži strah pred izgubo partnerja, ta sproži strah pred socialno varnostjo, ta za zdravje, premoženje, življenje…. Strah deluje uničujoče. Ker se, ko nas je strah, ne počutimo dobro, nas je na koncu strah, da nas bo strah.

Vse, kar se je v življenju zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, je posledica naših preteklih, sedanjih in bodočih odločitev. Tudi, če smo s posledicami nezadovoljni, nas mora navdihniti čudovit občutek ponosa in samozavesti, da smo MI SAMI tako izbrali. Lahko bi se odločali drugače, pa se pač nismo. Tudi, če smo upoštevali nasvete drugih, smo se sami odločili, da jih bomo upoštevali, če nas je kdo »potegnil« v nekaj, smo sami odločili, da gremo »noter«. In dokler za karkoli v življenju obtožujemo (krivimo, delamo odgovorne) druge, je to samo nesprejemanje resnice in odgovornosti, da smo se sami tako odločili. Pomembno je dejstvo, da je bilo vse in da bo vse odvisno od naših odločitev. 

Vse je odvisno od nas. Zato se pogumno podajmo v življenje. Vsak naslednji dan je dober dan.

Edino, česar se moramo bati, je strah. Če se ga ne morete znebiti, pridite kaj na obisk.

14.3.2010

Saboterji

Ali se Vam je kdaj (in koliko krat) zgodilo, da natančno veste, kaj bi morali storiti, pa tega vseeno ne storite. Zavedate se, da bi bilo to za Vas dobro, koristno, zdravo … a vseeno Vam neki »hudiček« ne dovoli, da bi to uresničili.
Ne govorim o vsakdanjih problemih, kot je npr. vedenje, da moramo telovaditi pa tega vseeno ne počnemo; da je koristno prebrati kakšno knjigo, pa se nam ne ljubi; da gledamo televizijo in se zavedamo, da nam krade čas in nas spravlja v slabo voljo …

V mislim imam bolj pomembne, včasih usodne, odločitve. Npr.: vemo, da moramo nehati piti (kaditi, preveč jesti…)  in si to zares želimo in vemo kdo nam pri tem lahko pomaga pa še vedno vztrajamo; res se hočemo rešiti migren, vemo kdo bi nam lahko pomagal, pa še vedno trpimo; vsako pomlad trpimo zaradi alergij, kihamo, smrkamo, jočemo, izostajamo iz službe in si neznansko želimo uživati v spomladanskih sprehodih, a vsako pomlad obtičimo zaprti v stanovanju s polnimi rokami robčkov in antihistaminov; smo pod nenehnim stresom, zmeraj nas je nečesa strah, smo depresivni in vemo kdo nam bi lahko pomagal in si te pomoči želimo, si jo lahko privoščimo, pa vendar …

Poiščite nekaj svojih problemov, težav, neuresničenih želja … vse, kar si želite doseči, pozdraviti, postati in imeti in za vse to imate vse potrebno (informacije, denar, čas…) pa vseeno nič ne ukrenete. 

Niste sami. Pred kratkim so opravili raziskavo na 1731 bolnikov, ki so jim diagnosticirali resne zdravstven težave in jim natančno razložili, kaj se bo hudega zgodilo, če ne bodo ničesar spremenili in pojasnili kaj morajo delati, da se ne uresniči slaba prognoza. Znanstveniki so osupli, ko so ugotovili, da skoraj nihče ni spremenil svojega načina življenja.

Včasih v stanju hipnoze vprašam strankino podzavest, naj mi odgovori oz. sporoči, kaj je njena globoka in iskrena želja: ali si resnično želi nekaj spremeniti in rešiti določeno težavo. Ne malokrat se zgodi, da podzavest odgovori negativno: nekdo je prišel na terapije za odvajanje od alkohola, pa si globoko v sebi ne želi prenehati piti; nekdo si zavestno želi shujšati, podzavest pa odgovarja drugače; človek zavestno hoče rešiti zdravstveni problem, pride na terapijo, plača, porabi čas, a globoko v njemu neka notranja sila odloča drugače. Kako to, da se notranja energija preusmeri in deluje nasprotno od zavestnega cilja?

Tej močni sili v nas rečemo notranji saboter. Ta sabotira naše zavestne dobre želje, potrebe, hotenja, načrte … in ne dovoli, da jih uresničimo. Če imamo zdravstvene težave, nobena medicinska, psihološka ali alternativna pomoč ne da pozitivnih rezultatov ali pa so ti rezultati le delni oz. trajajo kratek čas. A le zakaj?

Kdo je saboter? Od kod se je vzel? Od kod mu takšna moč? Zakaj vedno zmaga? Kako naj obračunamo z njim? Kako naj od saboterja naredimo zaveznika, pomočnika, podpornika?

3.3.2010

Edini antistres ki deluje

Ravnokar sem gledal dve oddaji: na eni TV prispevek o depresiji, na drugi TV pa oddajo o stresu. Takoj sem pomislil na Vas: nekaj pomembnega Vam moram sporočiti – v najslabšem primeru Vam bo to vzelo minutko, lahko pa je pomembna informacija. V oddaji so nastopili imenitni doktorji znanosti, psihologi, zdravniki, državni uradniki… Nastopili so tudi navadni ljudje s svojimi izkušnjami.
Predstavili so veliko statističnih podatkov, naštevali  vzroke stresa, opisovali kemične reakcije v telesu, merili odzivnost, opozarjali na posledice: bolezni, izgorelost, samomori, depresije, nespečnost, nočne more … Vsi so si enotni v enem: ne obstaja skoraj nobena bolezen, ki je ne bi mogel povzročiti stres. Stres ubija. Stres postaja problem številka ena. V zaključku oddaje navajajo, da obstaja milijon rešitev in ne naštejejo niti ene!  

Vem, da je stres nekaj zelo hudega in da zares ubija. Poznam popolnoma učinkovito rešitev za vse oblike stresa, za vse ljudi in za vse čase. Brezpogojno učinkuje. Je ena sama rešitev in Vam jo bom zaupal. Pozor: to je lahko najpomembnejša informacija v Vašem življenju!  

Torej, edini delujoči način, da se izognete stresu in vsem njegovim posledicam je: zmanjšajte pomembnost tistega, kar vam povzroča stres. To je vse, prav vse kar morate storiti.

Velika večina hoče spremeniti tisto (tistega) s čemer so nezadovoljni: spremeniti partnerja, šefa, službo, okolje, državo … Trpimo, ker kljub vsem naporom ničesar in nikogar ne spremenimo. 
Pekel si naredimo, ko začnemo spreminjati ljudi, okolico, situacijo. Ker nam ne uspe, dobimo občutek nemoči, neupoštevanosti, neljubezni, nespoštovanja … skratka nepomembnosti. 

Ljudje lahko spreminjamo samo sebe. Lahko spremenimo stres v nestres, trpljenje v netrpljenje, pekel v raj. Vedno imamo možnost izbire. To je edina resnična svoboda. Prevzemanje odgovornosti za izbiro ni breme, ampak veselje. Je najvišja oblika ustvarjalnosti in svobode.

V tem svetu dualizma / nasprotij (vse, kar obstaja, hkrati tudi ne obstaja in vse kar obstaja, obstaja tudi kot lastna negacija) imamo neomejene možnosti izbire. Zakaj potem vztrajamo v stresni službi, v stresnem zakonu?Zato, ker je to še vedno bolj udobno, kakor zamenjava. Ne izbiramo samo zato, ker je to bolj tvegano, bolj težko, naporno, zahtevno ipd. (beri: me je strah, ne zaupam v svoje sposobnosti, sem len in nezaineresiran…).  

Povečevanje oz. vzdrževanje pomembnosti tistega, kar Vam povzroča stres, pomeni povečevanje stresa. 
Zmanjševanje pomembnosti pomeni zmanjševanje stresa. Zmanjševanje pomembnosti ne pomeni razvrednotenje, ne pomeni manj ljubezni, manj spoštovanja. Z zmanjševanjem pomembnosti ne moremo pretirati in doseči, da bi nekaj, kar je resnično pomembno postalo povsem nepomembno. Če se to vendarle zgodi je prav, da se zgodi. Nam pa gre za zmanjševanje pomembnosti do nivoja nepovzročanja stresa.
Najprej zmanjšujmo pomembnost stvari, potem oseb, potem sorodnikov in na koncu samega sebe. 

Vsega je v izobilju. Vse nam je dostopno: šole, službe, ljudje, mesta, države …. Vedno je bilo tako. To, kar nam sedaj povzroča stres (služba, partner …), smo nekoč sami izbrali. Izbiramo lahko, če nismo (preveč) navezani na nekaj ali nekoga (stvar, služba, oseba). Navezanost pomeni manj svobode. Strah, da bomo izgubili (ali ne dosegli) nekaj, kar je za nas pomembno, je stres. Če pa smo res v situaciji, da ne moremo izbrati, moramo sprejeti. Ampak smo spet pri izbiri: lahko sprejmemo in ohranimo / povečujemo pomembnost in povečujemo stres, lahko pa sprejmemo in zmanjšujemo pomembnost in stres. To je priložnost za osebno rast.

Vsak velik problem ima enostavno rešitev. Če se Vam Vaš problem zdi zelo pomemben, zahteven, kompliciran …, je Vaš resnični problem ta, da ne razumete delovanje enega osnovnih zakonov tega sveta: Ne spreminjaj, ampak izbiraj! 

Prepustite se in uživajte. Nič ni (zelo) pomembno.

17.2.2010

Bi spali z menoj