Ivan Soče

Javno pismo zdravnikom o vitaminu D3 in covidu-19

Dva zdravnika in kemik (prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., specialistka internistka, endokrinologinja, predsednica Združenja endokrinologov Slovenije pri SZD, asist. Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog, in prof. dr. Igor Pravst, univ. dipl. kem., vodja raziskovalnega programa Prehrana in javno zdravje in raziskave Nutrihealth, so poslali pismo, ki sicer ni naslovljeno na nikogar, a so ga prejeli mnogi zdravniki in drugo medicinsko osebje, velikokrat pa je tudi objavljeno na družbenih omrežjih.

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D.

Pismo ima naslov Priporočila za nadomeščanje holekalciferola (vitamina D3) v obdobjih respiratornih okužb in za nadomeščanje holekalciferola pri posameznikih s covidom-19, avtorji na koncu zapišejo: “Dokument smo pripravili za čas pandemije covida-19 zaradi odsotnosti nacionalnih priporočil; priporočamo, da se ga uporablja do sprejema nacionalnih smernic na tem področju.”

Kot avtorja edine strokovno recenzirane knjige Moč vitamina D so me mnogi spraševali o tem dokumentu, zato čutim dolžnost, da nekatere navedbe komentiram. Tudi zato, ker se na takšen neformalen način oblikuje strokovno in javno mnenje, je nujno nekatere navedbe kritično oceniti. Nimam dostopa do naslovov zdravnikov, zato je javno pismo edini način, da sporočim svoje kritične pripombe na omenjeni dokument.

Priporočeni odmerki

Avtorji takoj na začetku pisma delno povzemajo zastarela priporočila Nacionalnega instituta za javno zdravje iz leta 2012 ter priporočajo dnevni odmerek za zdrave odrasle osebe od 800 do 2000 i.e. (internacionalnih enot) od začetka oktobra do konca aprila. Videti je, da ta zastarela priporočila avtorji podpirajo, čeprav na koncu dokumenta ugotavljajo, da je koristno jemati višje odmerke. Tudi v javnih nastopih eden od avtorjev priporoča odraslim redno jemanje do 2000 i.e. vitamina D3, kar naj bi zadostovalo za zdravo preskrbljenost s tem vitaminom, a ni tako.

Priporočilo je nepopolno, mora celo zavajajoče, in ni skladno z najnovejšimi znanstvenimi ugotovitvami. Videti je namreč, kot da je jemanje vitamina D potrebno le od oktobra do aprila, od maja do oktobra pa da ni potrebno, kar seveda ni res. Tudi v poletnih mesecih, ko je sicer dovolj sončnih dni in je sonce dovolj močno, da bi lahko ob pravilnem sončenju sami tvorili dovolj vitamina D, mnogi tega preprosto ne morejo, saj so zaradi službe, šole, varstva, bolezni ali v strahu pred soncem v zaprtih prostorih in od tvorjenja vitamina D ni skoraj nič.

Upoštevati je treba, da imajo starejše osebe premalo podkožnega tkiva, ki je potrebno za tvorjenje vitamina D (enako je pri dojenčkih), mnogi se izogibajo soncu iz zdravstvenih razlogov, velikanska večina pa pri sončenju zaradi strahu pred kožnim rakom uporablja zaščitne kreme, ki v celoti preprečujejo tvorjenje vitamina D. Kaj je to pravilno sončenje in kdaj tvorimo dovolj vitamina D, obširno opisujem v članku tukaj. Na isti povezavi navajam natančno vsebnost vitamina D3 v posameznih živilih, iz česar je možno ugotoviti, da vitamina D v hrani skoraj ni.

Iz navedenega lahko sklepamo, da je vitamin D nujno dodajati skoraj celo leto v obliki prehranskih dopolnil ali v obliki zdravil, ki imajo enako funkcijo.

Avtorji v nadaljevanju navajajo, kakšne odmerke naj bi jemali v ogroženi populaciji (kronični bolniki, starejši od 70 let, zdravstveni delavci, svojci obolelih, tisti, ki imajo tvegane stike s covid-19 pozitivnimi pacienti ter nosečnice): od 1000 do 2000 i.e. na dan oziroma 10.000 do 14.000 i.e. na teden. Ta povečani odmerek naj bi kronični bolniki, starejši in zdravstveni delavci jemali vse leto, svojci in tisti s tveganimi stiki “vsaj en mesec oziroma od oktobra do aprila”, nosečnice pa vso nosečnost od 1500 do 2000 i.e. na dan. Dnevni odmerek po tem priporočilu se poveča do 4000 i.e. na dan do izmerjene koncentracije vsaj 75 nmol/l, kar ustreza 30 ng/ml, kar je spodnja meja zadostne preskrbljenosti z D3.

V pismu za otroke od rojstva do enega leta priporočajo od 400 do 1000 i.e. na dan, od enega do 18. leta pa od 600 do 1000 i.e. na dan.

Bolniki s covidom-19 naj bi štiri dni zapored jemali po 14.000 i.e., nato pa 2000 i.e. na dan ali 14.000 i.e. tedensko, seveda če prej niso jemalo dovolj vitamina D, to je, če je raven 25(OH)D3 pod 75 nmol/l (30 ng/ml). Enako priporočajo za hospitalizirane bolnike in tudi tiste, ki so na oddelkih intenzivne nege.

Avtorji poudarjajo: “Vsi čezmerno prehranjeni in debeli (ITM > 25 kg/m2) potrebujejo dvojni ali celo trojni odmerek holekalciferola.” V teh priporočilih so avtorji naredili reklamo za dva pripravka z vitaminom D3, ki sta registrirana kot zdravilo, in v navodilih navajajo, koliko kapljic katerega pripravka je treba dodajati.

Pri tem dodajam, da nekatera zdravila vsebujejo metilhidroksiparabenzoat, ki lahko povzroči alergijske reakcije (včasih zapoznele), makrogolglicerol hidroksistearat, ki lahko povzroči želodčne motnje in drisko, ter škodljivi butilhidroksitoluen (E321), ki lahko povzroči kožne reakcije ali draženje oči in sluznic. Zaradi sumov o povezanosti butilhidroksitoluena z večjim tveganjem za nastanek raka, astme in vedenjskih težav pri otrocih ter motenj endokrinega sistema se ga je modro izogibati. Na trgu je veliko odličnih prehranskih dopolnil z naravnim vitaminom D3 brez kakršnihkoli škodljivih dodatkov.

Prav zaradi takšnih strokovnih navodil imamo v Sloveniji več kot 80 odstotkov državljanov s pomanjkanjem vitamina D. Priporočila so tudi popolnoma nelogična za vsakega laika. Za dojenčka, ki tehta do štiri kilograme, je priporočen dnevni odmerek do 1000 i.e., za odraslega, ki tehta 20-krat več kot dojenček, pa je priporočen odmerek le dvakrat višji.

Da teža igra pomembno vlogo pri določanju dnevnega odmerka, govori pravilen nasvet avtorjev, da naj bi debele osebe jemale dva- do celo trikrat večji dnevni odmerek. Torej če ima nekdo 75 kilogramov (normalen ITM), drugi pa 85 kilogramov (visok ITM), naj bi zaradi 10 kilogramov razlike dodatno zaužil 2000 ali 4000 dodatnih i.e., za 70 kilogramov razlike med težo odraslega in težo dojenčka pa le 1600 i.e.

Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je pred leti določila, da je najvišji varen dnevni odmerek vitamina D3 2000 i.e., zdaj je to zvišala na 4000 i.e; zvišala je dopustne odmerke za posamezne skupine in znižala starostne omejitve. Tako je tudi za otroke nad enim letom dovoljen dnevni odmerek 2000 i.e. Verjamem, da bo v naslednjem dokumentu tudi sedanje priporočene in najvišje dnevne vnose podvojila.

Naj sklenem: v dokumentu, ki naj bi nadomestil uradne strokovne smernice, so priporočeni dnevni odmerki prenizki in ne morejo zagotoviti zdrave preskrbe z vitaminom D3, zato je treba ta priporočila popraviti.

Kaj so zdrave ravni vitamina D3

Potrebe po vitaminu D3 ne izkazujemo v enotah, ki jih vsebuje posamezno hranilo ali prehranski dodatek. Pomanjkanje ali zadostnost preskrbe z vitaminom D3 ugotavljamo laboratorijsko, kjer ugotavljamo vsebnost presnovka vitamina D3 v obliki kalcidiola (25(OH)D3) v plazmi, ki je osnova za tvorjenje hormona kalcitriola, ki vpliva na skoraj vse kemične procese v naših telesih. V celem svetu je skoraj brez izjeme sprejeto, da vrednost kalcidiola pod 75 nmol/l (30 ng/ml) velja za nezadostno. Dokazano je, da 1000 enot zaužitega vitamina D3 dvigne raven kalcidiola od 6 do 10 ng/ml (15 do 25 nmol/l), odvisno od stopnje absorpcije. Torej preprost matematični izračun kaže, da je treba v idealnih pogojih zaužiti najmanj 3000 i.e., da bi imeli v krvi 30 ng/ml. Ker teh idealnih pogojev skoraj nikoli ni, je dobro dnevno jemati povprečno 4000 i.e., da bi ustvarili spodnjo raven preskrbljenosti oziroma da ne bi prišlo do pomanjkanja.

Vrednost kalcidiola 30 ng/ml je spodnja meja, optimalne vrednosti pa so okrog 45 ng/ml – toliko imamo, če se pravilno sončimo ali če poleti veliko delamo na odprtem – skratka če živimo v naravi. Ne sme biti cilj, da nam vitamina D ne bi primanjkovalo, da imamo minimalne ravni, ki še nekako zagotavljajo, da ne bi zboleli. Cilj mora biti, da imamo zdrave ravni vitamina D. Ta logika je ključna: skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo.

Podobno ugotavljajo tudi avtorji, ko navajajo, da “čim višja je raven, tem bolj učinkoviti so zunajskeletni učinki vitamina D. Ciljna raven je nad 75 nmol/l, po nekaterih izsledkih nad 100 nmol/l.” Škoda le, da pri tem niso dovolj natančni in da teh vrednosti ne izpostavljajo kot imperativ. Za doseganje vrednosti 115 nmol/ml oziroma 45 ng/ml je po prej navedeni formuli treba zaužiti od 4500 do 7500 i.e. vitamina D. S priporočenim odmerkom “do 2000 i.e. na dan” teh vrednosti ni možno doseči.

Skrbeti moramo, da imamo vitamina D dovolj, in ne, da ga ne bi imeli premalo

Torej bi pričakoval od avtorjev jasno in odločno priporočilo, da morajo odrasle osebe za doseganje zdravih ravni vitamina D skrbeti za dnevni vnos iz vseh virov od 4000 do 8000 i.e. na dan.

Ti odmerki so povsem varni. Z njimi ni mogoče povzročiti hipervitaminoze ali povzročiti nikakršnih negativnih posledic. Tudi Evropska agencija za varno hrano (EFSA) je ugotovila, da so dnevni odmerki do 10.000 i.e. na dan povsem varni, vendar so iz previdnostnih razlogov to številko delili z 2,5 in določili, da je dnevni odmerek 4000 i.e. varen. Morebitne težave bi lahko nastale pri daljšem rednem jemanju odmerkov nad 30.000 i.e. na dan oziroma nad ravnjo 150 ng/ml (375 nmol/l).

Več o tem lahko preberete tukaj.

Pomanjkanje vitamina D3

Avtorji navajajo izsledke še neobjavljene raziskave, v kateri so ugotovili, da ima v jesensko-zimskem obdobju (med novembrom in aprilom) približno 80 odstotkov odraslih Slovencev pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 50 nmol/l) – in 40 odstotkov zdravih Slovencev hudo pomanjkanje vitamina D – raven 25(OH)D < 30 nmol/l. 84 odstotkov oskrbovancev domov starejših občanov, ki jim niso dodajali vitamina D, je imelo hudo pomanjkanje (ravni 25(OH)D pod 30 nmol/l). Še ti podatki so katastrofalni, če pa bi kot spodnjo mejo postavili 75 nmol/l in ne 50 nmol/l, bi ugotovili, da so tragični.

Do podobnih ugotovitev so prihajali raziskovalci že prej. V dve leti trajajoči raziskavi Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru, v kateri so spremljali 100 nosečnic v vseh letnih časih, so ugotovili, da jih je le sedem odstotkov imelo zadovoljive serumske koncentracije kalcidiola, in sicer dvanajst odstotkov v septembru in le dva odstotka v decembru. Koncentracije kalcidiola so bile pri novorojenčkih višje kot pri materah, vendar so dobro korelirale z njimi, kar pomeni, da je bila preskrba otrok z vitaminom D nezadostna.

Več o tem tukaj.

Vitamin D3 in covid-19

Zdravi posamezniki, ki se od aprila do oktobra pravilno sončijo oziroma veliko zadržujejo na odprtem, imajo raven vitamina D okrog 45 ng/ml. V obdobju, ko nam grozi kakšna bolezen ali jo že imamo, posebno pri kroničnih boleznih, je smiselno to raven še dvigniti, da dosežemo koncentracijo kalcidiola nad 60 ng/ml (150 nmol/ml). Za doseganje te ravni je treba skrbeti za redni dnevni vnos od 6000 do 10.000 i.e.

Če prej nismo redno jemali vitamina D, priporočam, da pet dni zapored jemljemo po 20.000 i.e. na dan, potem pa 10.000 i.e. na dan.

To priporočilo, utemeljeno v številnih znanstvenih raziskavah (v knjigi Moč vitamina D sem jih navedel več kot 500), velja za vse kronične bolnike, nosečnice ter vse, ki se pripravljajo na hospitalizacijo ali operativni poseg (tudi pri zobozdravniku). Če niste prepričani glede obstoječe ravni, prosite za napotnico za laboratorij.

O pomenu vitamina D v času epidemije covida​ sem napisal dodatek h knjigi Moč vitamina D, ki je v obliki e-knjige brezplačno dostopen tukaj. V tej e-knjigi navajam ugotovitve vseh pomembnejših raziskav o povezanosti vitamina D in covida-19.

Zaključek

Iz dejstva, da se zelo malo ljudi tudi v poletnih mesecih sonči pravilno, od oktobra do aprila pa sploh ni pogojev za samotvorjenje vitamina D, in da vitamina D v hrani skoraj ni, lahko sklepamo le eno – resnična pandemija je pomanjkanje vitamina D. To je naravna posledica nenaravnega življenja v zaprtih prostorih, strašenja kozmetične industrije z melanomom in brezskrbnosti državnih institucij, ki naj bi skrbele za zdravje državljanov.

Priporočila avtorjev omenjenega dokumenta so korak v pravo smer, a to ni pravi korak – je skromen, a pomemben korakec.

(članek je bil objavljen v časniku Večer, 8.11.2020)
https://www.vecer.com/vecer-v-nedeljo/javno-pismo-zdravnikom-o-vitaminu-d3-in-covidu-19-10226311

Vsi smo piloti

O pilotu, ki je naredil samomor in ubil še 149 drugih je znano skoraj vse, tudi to, da je bil depresiven in samomorilen in naj bi bila prav depresivnost vzrok za katastrofo.
Oglasili so se tudi kritiki farmacevtske medicine z objavami, da antidepresivi povečujejo samomorilna nagnjenja. Po poročanju uglednih tujih časnikov naj bi v stanovanju pilota našli dokaze o jemanju psihofarmakov, strokovnjaki pa so opozorili, da bi naj bila večina storilcev množičnih pobojev v ZDA zdravljena z antidepresivi. Oglasili so se tudi bolniki z depresijo in javno zagotavljali, da niso nevarni ne sebi in ne drugim.

Mnogi ugledni psihiatri trdijo, da psihiatrija niti ni znanost, da so psihofarmaki praviloma neučinkoviti in s številnimi stranskimi posledicami. Psihiatrija kot psevdoznanost ne diagnosticira patoloških sprememb z meritvami ali objektivnimi vpogledi, temveč s pogovorom oziroma z opazovanjem, brez objektivnih diagnostičnih testiranj. Tudi prognoza je zgolj subjektivna ocena psihiatra in je zelo nezanesljiva. To so besede psihiatra dr. Roberta Torreja, ki je pred kratkim objavil knjigo Prava resnica o psihiatriji (Kako ustaviti planetarno epidemijo jemanja psihofarmakov), v kateri se naslanja na ugotovitve številnih svetovnih psihiatričnih avtoritet, ki so na čelu gibanja antipsihiatrije. Med najbolj znanimi je dr. Thomas Szasza, katerega knjiga Kraja človeka (Eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja) je prevedena tudi v slovenščino.

Bolezen “depresija” je bila nekoč čustveno stanje “melanholija”, ki je bila le redko kdaj tako izrazita, da je bilo potrebno zdravljenje. Čustvene motnje je najpogosteje in najbolje pozdravil čas, prijatelji ali duhovniki. Veliko ljudi je vedelo za težave posameznika in so lahko vsi pomagali. Danes smo odtujeni, zaprti vase, iščemo pomoč pri neznanih ljudeh, jemljemo zdravila dvomljive učinkovitosti nevedoč za vse stranske učinke.
Evolucijsko smo ljudje zelo inertni in potrebujemo veliko časa za prilagajanje. V zadnjih 50 ali 100 letih smo doživeli več sprememb kot prej v nekaj tisočletjih in je očitno, da tem spremembam mnogi niso kos. Navkljub 400 % povečanju jemanja antidepresivov v zadnjih 20 letih in nadaljnji eksponentni rasti njihove uporabe, se število »bolnikov« povečuje. Kemija ustvarjanja otopelosti ali evforičnosti ne deluje tako, kot bi si želeli.

Občutek neobvladovanja življenja, brezsmiselnosti, žalosti … porodi mračna razpoloženja, ki jih moramo skrivati pred delodajalci, sorodniki, prijatelji. Vsi pričakujejo, da smo veseli, zdravi, motivirani, optimistični, pozitivni, a takšni zmeraj ne moremo biti. Moramo biti tudi žalostni, potrti, jezni, brezvoljni, pesimistični. Smo pač ljudje. Potrebujemo prijatelje, ki nas bodo razumeli, z nami sočustvovali, ki nas bodo podpirali, nam vlivali poguma in veselja do življenja. Potrebujemo dokaz, da smo vredni, pomembni in sposobni reševati vse težave, ki jih prinaša življenje.

Vsi smo nekakšni piloti. Vsi upravljamo z najdragocenejšim, kar imamo – z življenjem. S seboj v dobro ali slabo zmeraj potegnemo še nekaj drugih ljudi. Zato naše zdravje ni naša zasebna zadeva in skrb zdravnikov. Zaupajmo svoje težave prijateljem, sorodnikom. Prosimo za pomoč, skupaj rešujmo težave. Bodimo ljudje, ki živijo skupaj in ne drug ob drugemu. Uporabimo »psihiatrijo v skupnosti«, kot to imenuje dr. Torre in dodaja: »če pridete k nam (psihiatrom, moja opomba) po pomoč, pomembno zmanjšate možnosti, da pridete k sebi.« Če  parafraziram to misel: z zanašanjem na pomoč zdravstvenega sistema pomembno zmanjšujemo možnost, da (p)ostanemo zdravi. Sami smo piloti svojega življenja in sami odločamo, če in kdaj bomo zdrveli v brezno bolezni sodobnega načina življenja in koga bomo potegnili zraven. Pazljivo izbirajte kopilote in avtopilote – morda ti imajo svoje načrte.

Ko smo že pri depresiji. V novejši raziskavi, objavljeni prejšnji mesec v reviji Medscape, so ugotavljali, ali morda nizke koncentracije vitamina D napovedujejo depresivnost in ali bi imelo jemanje večjih odmerkov tega vitamina kakšen terapevtski učinek. Končnih odgovorov še ni, gotovo je le to, da obstaja povezava med nizkimi koncentracijami vitamina D in številnimi psihičnimi težavami, vključno z depresivnostjo in shizofrenijo.

Zarota molka

Ljudje so skozi vso zgodovino prebivali na odprtem. V zaprtih prostorih so bili zelo redko: čez noč, ob neurjih ali ko so počivali. Še pred stotimi leti je bilo enako. Če se spomnite slik bledih bogatinov, ki so bili cele dneve v zaprtih dvorih: bili so bolj bogati, bolj bolni in prej so umirali. Najpomembnejša razlika: izpostavljenost soncu, ko naša telesa tvorijo vitamin D3, ta pa se pozneje spremeni v hormon. Zdaj smo skoraj vsi po cele dneve zaprti v učilnicah, pisarnah, tovarnah, domovih. Prodajalci zaščitnih krem so nas prestrašili s kožnim rakom in še takrat, ko smo na soncu, smo pokriti z oblačili ali kremami. Tako smo ostali brez tega osnovnega vira zdravja – sonca.

Vitamin D3, ki se tvori ob neposredni in redni izpostavljenosti večjega dela telesa sončnim žarkom, ko ti padajo pod pravim kotom, je na mnoge načine prispeval k boljšemu zdravju: močno je krepil imunski sistem, skrbel za pravilno delovanje hormonov, pravilno delitev celic, za trdnejše kosti in močnejše mišice.
Bolj kot epidemije viroz, otroških bolezni, avtoimunskih bolezni je prava grožnja zdravju človeštva pomanjkanje vitamina D3. V enem prejšnjih pisem sem citiral prof. dr. Pfeifer, da v zimskem času 95 % prebivalcev trpi zaradi pomanjkanja tega vitamina.

Če je problem tako jasen, biološko logičen in znanstveno dokazan, zakaj nas zdravstvene oblasti ne bombardirajo s temi informacijami? Zakaj državljanom ne omogočajo brezplačnih dnevnih odmerkov D3? Zakaj se starši ne borijo za to?

V ZDA so objavili zanimivo risbico, kjer mogočnega VITAMINDMANA napadajo hudički z imeni kot so Farmacevtka industrija, Zvezni odbor za zdravila, Nacionalni institut za zdravje, združenja kot so onkološki in drugi. Vsi imajo enak interes: prodati čim več zdravil, vštevši cepiva.
Je v drugih državah kaj drugače? Je Slovenija izjema?

Ne preseneča me, da je Ministrstvo za kmetijstvo in hrano namenilo več kot 100.000 evrov za tradicionalni slovenski zajtrk, pri čemer so najvišji predstavniki vlade učili otroke, kaj je to “zdrav” zajtrk. Dve leti sem vztrajno javno protestiral proti tej marketinški prevari, a zaman.
Javno sem jih pozval, da uvedejo sončne odmore, predlagal promocijo vitamina D3, brezplačno razdeljevanje v vrtcih in šolah, a to očitno nikomur ne bi prinašalo ne dobičkov in ne političnih točk. Odgovor na vprašanje nad sliko »zakaj še nikoli niste slišali celovite resnice o vitaminu D« je jasen: podjetja, politiki in mediji sledijo svojim interesom in ne interesom državljanov. Od nekdaj je bilo tako in tako bo. To razumem.

Ne razumem pa državljanov, ki ne skrbijo za svoje zdravje. Razumem zaroto molka o pomembnosti vitamina D3 s strani medicinsko-farmacevtske industrije, podkupljenih pomembnežev, ki kreirajo politike zdravstvene zaščite in medijev, ki objavljajo le plačane resnice. Ne razumem, da v nas samih ni toliko samoohranitvenega nagona, mičkeno zdravega egoizma, da bi sami, skoraj zastonj, skrbeli za svoje dobro.
Kateri »hudički« so tukaj na delu?

Moramo se vrniti k škrobni hrani!

Objavljeno v časniku VEČER, 29. junija 2014 

“Moramo se vrniti k škrobni hrani!”

Po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno, da obstoječi način neustavljivo proizvaja bolezni. “Vse, kar smo se naučili, preverimo še enkrat,” predlaga založnik in publicist Ivan Soče.

Teorij in nasvetov o tem, kaj bi morali jesti, da bi bili zdravi, je zelo veliko. Vi vse preverite. Kako in zakaj? 

Pred leti sem ugotovil, da imam, kot vsi drugi, informacije o prehrani iz nezanesljivih virov: od prehransko neizobraženih staršev, od prehranskih strokovnjakov, ki so prodajali svoje izdelke, in podobnih resnic, ki jih je producirala prehranska industrija, ki ima velikanski vpliv na politiko, šolstvo in medije. In jasno je bilo, zakaj je toliko prebavnih težav, bolezni,  debelosti in zakaj nobena shujševalna dieta ne deluje. 

Uradne smernice zdravega prehranjevanja zanesljivo ne prispevajo k boljšemu zdravju državljanov, saj se število bolnikov z boleznimi, ki so izključno posledica nezdravega prehranjevanja, nenehno povečuje. Če vemo, da je naše zdravje najbolj odvisno od hrane, in da je vsak dan več bolnih, potem je nekaj narobe s temi smernicami. Ker vem, da hrana 90-odstotno odloča, ali bomo bolni ali zdravi, sem začel raziskovati in iskati, kdo je najbolj zanesljiv, nepristranski vir informacij. Spoznal sem, da pri neodvisnih znanstvenikih ni pomembnejših razlik glede dokazov, katera hrana je zdrava, da imajo najobsežnejše raziskave podobne rezultate, da narodi, ki so najbolj zdravi, najbolj čili in najdlje živijo, uživajo podobno hrano. Samo sledim tem enotnim dokazom in ne nasedam posameznim “revolucionarnim” odkritjem ali tistemu, kar propagira industrija.

Kaj še ugotavljate?

Da je ogromno namerno ustvarjene zmede na področju prehrane, da je veliko nasprotujočih si informacij zgolj zato, da lahko ima vsak prav in vsak nekaj proda. Mediji objavljajo vsak dan druge resnice in tudi namerne laži. Mnogi ljudje v obupu odmahnejo z roko in nadaljujejo svojo slabo prakso, meni pa je bilo pomembno, da spoznam resnico. To ni težko ali zahtevno, le radoveden moraš biti in moraš biti pripravljen sprejeti nekaj, kar ti morda v prvem trenutku ni všeč. To je edini način, da se ubraniš pred prevaro. Ko na primer preberemo članek, da so jajca popolno hranilo, je treba o tem podvomiti in preveriti. Šele tako lahko ugotoviš, da obstaja veliko verodostojnih dokazov, da že eno jajce na teden škodi našemu zdravju.

Kaj torej jesti, da ne zbolimo?

Pravo vprašanje je, ali hočemo jesti, da smo zdravi, ali hočemo jesti, da zgolj uživamo. Seveda je možno obojno – le naučiti se moramo uživati v tistem, kar nam koristi. Običajno razmišljamo, koliko nam kaj škodi. Ljudje rečejo, saj kakšna cigareta ne škodi, kakšen kozarček alkohola ni hudo, kakšen zrezek te ne ubije, mleko ni tako slabo. Pravo vprašanje je, zakaj bi nekaj uživali, če nam ne koristi. Zaradi navade in ugodja, rečejo mnogi, pozabljajo pa, da so te navade pridobljene in okusi privzgojeni. Vse to lahko spremenimo in začnemo uživati v tistem, kar nam koristi. Torej na vprašanje, kaj je resnično zdravo in niti najmanj ne more nobenemu škodovati, je odgovor: rastlinska hrana, kjer osrednje mesto pripada škrobni hrani, z omejenim vnosom rastlinskih maščob in beljakovin  ter kolikor se le da, najbolje pa nič, brez visoko predelane rastlinske hrane.

SMO NARAVNI ŠKROBOJEDCI

Za eno od prevar štejete tudi preganjanje škroba iz prehrane. Zakaj?

Kljub velikanskemu vplivu prehranske industrije, ki nam z nenehnim ponavljanjem neresnic pere možgane, očitnega ne morejo skriti. Število bolnikov zaradi napačnega prehranjevanja vztrajno raste, število predebelih se je podvojilo. To vidimo na vsakem koraku. Velike prevare o škodljivosti ogljikovih hidratov in poveličevanja beljakovin in maščob je dokončno konec. Bistvo te prevare je izenačevanje vse hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate. Le neumen ali zlonameren človek lahko v isti koš zmeče marmelado in polnovredni kruh, krompir, riž, koruzo in beli sladkor, piro, ajdo, tef, batato in krof. Ustvarjeno je mnenje, da so ogljikovi hidrati škodljivi, da redijo, povzročajo bolezni. To je res, a velja le za industrijski sladkor, marmelado,krof in podobno. Krompir, sladki krompir, polnovredna žita … so za ljudi popolna hrana.

Škrobna hrana je v zadnjih 10 do 15 tisoč let omogočila napredek naše civilizacije. Ljudje smo naravni škrobojedci, saj imamo edini dovolj encima za presnovo škroba. Številni dokazi o zdravilnosti škrobne hrane so zbrani v knjigi Škrob je rešitev zelo priznanega ameriškega zdravnika Johna McDougalla, ki je napisal že 11 knjig in 40 let zdravi s škrobno hrano.

Večinsko velja, da krompir redi, zdaj bomo pa hujšali z njim?

Po desetletjih eksperimentov z beljakovinskimi in drugimi dietami, po desetletjih prehranjevanja po uradnih smernicah zdravega prehranjevanja je jasno: obstoječi način prehranjevanja neustavljivo proizvaja bolezni. Pred šestdesetimi, osemdesetimi leti, ko je bil škrob osnovna hrana, ni bilo predebelih ljudi, kroničnih bolezni skoraj ni bilo, avtoimunske bolezni so bile izjemno redke. Tako je tudi danes v skupnostih, kjer se prehranjujejo pretežno s škrobno hrano, kot so se prehranjevali pred stotimi leti. Škrob je naravna hrana ljudi, in če spoštujemo naravne zakone, je vse v redu. Niti ena svobodna žival ni predebela, ker uživa hrano, ki ji jo je narava namenila. Od prazgodovine naprej je bila škrobna hrana temelj človeške prehrane na skoraj vseh kontinentih. Pri obstoječem sodobnem načinu prehranjevanja, kjer je škrobna hrana zavzema približno 20 odstotkov vnesenih kalorij, ima polovica odraslih preveliko telesno težo, tretjina otrok je predebelih, število sladkornih bolnikov skokovito narašča, zaradi zamašenih žil in povezanih težav umira vse več ljudi. Če hočemo spremeniti to stanje, se moramo vrniti k škrobni hrani. 

Takoj ko začnemo uživati nam namenjeno hrano, torej rastlinsko hrano, kjer centralno mesto pripada škrobni hrani, se približujemo zdravju, kar pomeni zaustavitev napredovanja ali celo ustavitev bolezni, pomeni pridobitev idealne telesne teže, dobro počutje, lepši videz. Telo ima velikansko samoozdravitveno moč, le zagotoviti mu je treba zdravo hrano. Škrobna hrana ima malo kalorij in se z njo praktično ni mogoče zrediti. Ocvrt krompirček redi zaradi maščobe, katere en gram ima 9 kalorij, in ne zaradi krompirja, katerega gram ima eno kalorijo. Ocvrti krompir ni škrobna hrana. S celovito škrobno hrano se ni možno zrediti.

Ali ob trditvi, da je škrob najboljša hrana, ne manjkajo beljakovine, vitamini in še kaj?

Škrob je osnovni vir energije, riž, krompir, koruza, ajda, pira, druga žita in stročnice so naše naravno gorivo. Škrobna hrana vsebuje poleg sestavljenih ogljikovih hidratov tudi dovolj prvovrstnih beljakovin in najboljših maščob, vlaknin, mineralov in vitaminov. Osrednji škrobni obrok je treba dopolnjevati z različno raznobarvno zelenjavo, nekaj sadežev ter malo oreščkov in semen. Če dobimo 80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane, do 10 odstotkov iz rastlinskih beljakovin in do 10 odstotkov iz rastlinskih maščob, se prehranjujemo skladno z inteligenco narave in našim genskim načrtom.

PREVLADUJOČE SMERNICE INDUSTRIJE

Kitajska študija, raziskava o napakah prehranjevanja, ki sta jo napisala Američana dr. T. Colin Campbell in zdravnik Thomas M. Campbell, pomeni prelomnico pri razlagah, podkrepljenih z dokazi o tem, kaj je v prehrani zdravo in kaj škodi. Kaj nam sporoča?

Kitajska študija je še vedno največja epidemiološka študija o vplivu hrane na zdravje vseh časov, ki je potekala na Kitajskem. Ta študija in na njenih ugotovitvah napisana knjiga sta prelomni zaradi količine verodostojnih dokazov o vplivu hrane na zdravje. Ti dokazi so tako prepričljivi, jasni, množični, celoviti, biološko logični, da bi res morali pomeniti prelomnico v načinu prehranjevanja.

Kakšne učinke je študija imela pri nas?

Knjigo smo v slovenščino prevedli tri leta po izidu v ZDA. Ob predstavitvi knjige na prvem programu nacionalne televizije je ena najvplivnejših oseb na področju prehrane javno izjavila, da knjige še ni prebrala, kar sem potem javno označil kot strokovni škandal. Izsledke ene najpomembnejših znanstvenih študij bi morala prebrati v originalu, še pred izidom istoimenske knjige. Takšni strokovnjaki pišejo smernice o zdravi prehrani. Ni je prebral minister za zdravje, tudi ne minister za kmetijstvo, ki skrbi za hrano. Da o številnih zdravnikih in nutricionistih niti ne govorim. Vsi se držijo uradnih smernic prehranjevanja, ki jih je narekovala prehranska industrija in so, glede na zdravstveno stanje državljanov, pogubne.

Zakaj je tako?

Prvi korak k zavestnemu vedenju, da je z obstoječim načinom prehranjevanja nekaj hudo narobe, tudi na področju izraženje genov, je res narejen. Potreben je naslednji, ki vodi v podzavest. Ljudje so tako globoko zmanipulirani že nekaj generacij, zato ne morejo sprejeti dejstva, da je njihova najljubša hrana, ki jo priporočajo zdravniki, prehranski strokovnjaki, jih o njej učijo v šolah, v medijih objavljajo recepte, posiljujejo z reklamami …, njihov najhujši sovražnik. Nešteto dokazov lahko imate, da je kravje mleko škodljivo, a tisti, ki o prehrani in mleku nič ne vedo, bodo trdili drugače, ker je v njihovi podzavesti mleko odlična hrana. Ujeti smo v neke miselne vzorce in zasužnjeni v sistemu, ki producira le tiste resnice, ki prinašajo profit.

Zakaj je zdravstvena in prehranska oblast nista povzeli tistega, kar bi ljudem koristilo?

Ker sta naklonjeni kapitalu. Volilne kampanje podpira zainteresirana industrija, politiki morajo slediti interesu tistih, ki imajo finančno moč. Minister za prehrano je prišel iz prehranske industrije, njegova “volilna baza” je prehranska industrija in po izteku mandata se bo najbrž vrnil v prehransko industrijo. On je tisti, ki je preprečil dodatno obdavčitev zdravju škodljive hrane, in celo državo prelepil z jumbo plakati o koristnosti mleka in mesa. Ministri za zdravje so iz medicine in farmacevtske industrije: od tam prihajajo in tja se vračajo.

Se res vse vrti samo v tem krogu?

Očitno smo žrtve tega kadrovskega vrtiljaka. Državljani smo koristni le kot kupci in davkoplačevalci. Naše nezdrave prehranske navade so vir nepojmljivo velikih zaslužkov prehranske in zdravstvene industrije.

Ko gledamo televizijske reklame za zdravo otroško hrano, po katerih so čokoladni zajtrki najboljši, se res zdi vse zelo čudno.

To je dokaz, da je politikom malo mar za naše zdravje. V trenutku bi lahko sprejeli zakon o prepovedi nastopanja otrok v takšnih reklamah, o obveznih opozorilih, da je takšna hrana zdravju škodljiva. Njim pa je vseeno, ali zanje glasuje bolan ali zdrav državljan. Ne gane jih, da si bodo ti otroci čez nekaj let vsak dan vbrizgavali inzulin in veliko časa prebili v zdravstvenih ordinacijah.  Takrat se bodo neki drugi politiki hvalili z novimi inzulinskimi črpalkami, z novimi bolnišnicami, odličnimi protezami in podobnim.

Kaj bi v zvezi s prehrano morali še nujno preveriti in ne slepo verjeti?

Preveriti moramo vse, kar so nas naučili. Vedeti moramo, da je naše znanje o prehrani prišlo od prehransko neizobraženih staršev in njihovih staršev in od industrijsko prilagojene resnice o tem, kaj je zdravo. Najbolj nevarni so novodobni in samooklicani osebni trenerji, prehranski guruji, samostojni raziskovalci zdravega življenja. Skratka, pozabiti moramo vse tisto, kar znamo, in se naučiti znova. Sami. Preveriti, kaj je biološko logično, kaj trdi največje število znanstvenikov, kaj dolgo prakticira veliko zdravih ljudi. Za vsako dieto, od tiste, ki priporoča uživanje mesa, do tiste, ki predlaga požiranje glist ali vate, se najdejo “strokovnjaki”, tudi zdravniki in nutricionisti. Če si en strokovnjak ali manjše število njih izmisli neko teorijo in ta v mnogih letih ne pridobi splošne veljave, je z njo nekaj narobe. Paleodieta se je začela pred skoraj štiridesetimi leti, Atkinsova nekaj pozneje, pa nista dobili splošne veljave. Še slabše je z drugimi dietami. Nasprotno, le kopičijo se dokazi o njihovi škodljivosti.

Ameriško združenje kardiologov je v svojem časopisu pod sodno prisilo moralo objaviti resnico, da so rastlinske beljakovine enakovredne živalskim, a nas še vedno “fopajo” z neresnicami, da so živalske beljakovine popolnejše. Tudi pri nas bo treba koga tožiti in na sodišču iskati prehranske resnice.

IZPOSTAVLJENE MISLI:

80 odstotkov kalorij iz škrobne hrane je prehranjevanje je skladno z naravo

Eksperimenti z beljakovinskimi dietami so spodleteli

Tudi pri nas bi bilo treba na sodišču iskati prehranske resnice

Hrana 90-odstotno odloča ali bomo bolni ali zdravi

Škrob je naravna hrana ljudi

Avtor: Bojan Tomažič.

Denar kot zdravilo

V dveh letih smo v lekarne vrnili 72 ton neporabljenih, v glavnem na recept izdanih zdravil. Ni podatka, koliko je neporabljenih zdravil končalo v domačih smeteh, a predpostavimo, da vsaj toliko, kar pomeni, da v enem letu zdravniki predpišejo, mi pa ne koristimo 72 tisoč kilogramov zdravil. Predpostavimo, da povprečna škatlica tehta 20 gramov in da posamezno zdravilo stane 5 evrov, in izračunamo, da v enem letu damo za nepotrebna zdravila 18 milijonov evrov. Tudi, če k temu znesku ne prištejemo nepotrebnih zdravniških ur za predpisovanje nepotrebnih zdravil, stroškov uničevanja teh zdravil in stroškov, ki jih odvržena zdravila naredijo v okolju, je številka strašljivo visoka. A Slovenija predstavlja komaj 0,4 odstotka Evrope. Ali se vam ljubi izračunati, koliko za nepotrebna zdravila porabimo v Evropski uniji? Morda kdo ve, koliko nepotrebnih zdravil zaužijemo in kakšne nepotrebne stroške šele to povzroča?

V Sloveniji kadi približno 430.000 ljudi in če povprečno vsak pokadi za 3 evre na dan, pomeni, da vsak dan pokurijo skoraj 1.300.000 evrov, v enem mesecu je to skoraj 40 milijonov evrov, letno pa kar 480 milijonov evrov – več kot polovico tistega, kar bi nova vlada rada privarčevala. Če k temu prištejemo nepotrebne stroške zdravljenja zaradi posledic kajenja, odsotnost z dela, prezgodnje smrti ipd. bi lahko ta znesek najmanj podvojili. Ali se vam ljubi izračunati koliko denarja izpuhti v cigaretnem dimu v EU?

Srečnež iz Maribora je na lotu zadel sedmico, a zato, da je on dobil 4 milijone, so drugi vplačali najmanj 10 milijonov. Samo za ilustracijo: če so tedenska izplačila iger na srečo milijon evrov, sta vplačana najmanj dva milijona, mesečno 8 milijonov, letno približno 100 milijonov. Toliko namreč prinesemo čiste gotovine na okenca loterije.

Nekaj sto tisoč ljudi je plačalo, da osreči enega, a ne zato, ker bi bili dobri ljudje, ampak zato, ker so računali, da bodo sami osrečeni. Ko pa vedo, da ne bodo imeli nobene koristi, so pripravljeni zapraviti kar nekaj milijonov evrov le zato, da bi morda le enemu preprečili posvojitev otroka in to samo zato, ker ni “pravega” spola. Referendum bo: naj se troši papir, ure, elektrika…
Naj se trošijo zdravila, cigareti, alkohol, bencin …

Vse je normalno, ker ta svet temelji na potrošnji. Opevana rast in razvoj sta le drugo ime za porabo in potrošnjo. Dolžniška kriza je kriza potrošništva: če ne bomo trošili, ne bodo proizvajali, če ne bodo proizvajali, ne bomo dobili plače, če  ne dobimo plače, ne bomo odplačevali dolgov in ne trošili. Bolj trošimo, bolj rastemo! Bolj zapravljamo, bolj se razvijamo! 

Več zdravil bomo stran zmetali in bolj bomo kadili, več zdravnikov in bolnišnic bomo imeli in bolj dobičkonosna bosta Lek in Krka. Na drugih področjih je enako. Napredek je neizbežen.

Resnično bogati so tisti, ki ne potrebujejo veliko in napredujejo tisti, ki malo trošijo ter se razvijajo tisti, ki jih skrbi za blagor drugih.

1. 2. 2011

MRSA, ESBL, BPPZ

Občasno nas strašijo s “pobeglimi” virusi ali bakterijami in sprožajo ugibanja, kdo dovoli “pobeg” iz strogo varovanih laboratorijev. Logika dobička nas morda neupravičeno pripelje do obtoževanja tistih, ki imajo največje koristi od uničevanja ubežnikov in od ščitenja pred njimi. Izkazalo se je namreč, da je velikokrat šlo le za zdravljenje strahu.

Dejstvo je, da življenja brez mikroorganizmov ni in dejstvo je, da zdrava človeška telesa z lahkoto držijo vse mikroorganizme pod nadzorom. Resnica je tudi ta, da svoja telesa pogosto onesposobimo za samoobrambo in tako postanejo mikrobom idealna hrana in mesto za uresničevanje najmočnejšega biološkega nagona – nagona po razmnoževanju. 

A zdaj ne gre več za prodajanje strahu. Zdaj gre za res. 

Vrnitev v pred-antibakterijsko obdobje

Pred leti je bila bolnišnična bakterija MRSA strah in trepet. Odpornost MRSA na antibiotike je posledica nepotrebnega zdravljenja, s številnimi ukrepi bi naj bila pod kontrolo.  A ker se pri MRSI  nismo ničesar naučili, imamo novo lekcijo – vse več je bakterij, ki na navadne antibiotike ne reagirajo. Med njimi postaja vse bolj slavna ESBL, tudi bolnišnična bakterija, mutirana vrsta E-colija. 

Nevarnost ESBL je v tem, ker se nihče prav ne trudi, da bi omejil njeno širjenje oziroma je, vsaj tako se zdi, vsak trud jalov in se zato ESBL nekontrolirano širi.

V primeru, ko v bolnišnici ugotovijo prisotnost ESBL jo ne zdravijo, dokler ne začne delati očitne škode. Bolnike, ki so okuženi z MRSO ne odpuščajo iz bolnišnic in ne nastanjujejo v domove starejših, okuženi z ESBL pa se svobodno sprehajajo in okužujejo druge. Tisti, ki so okuženi, ne glede na to ali to vedo ali ne, okužujejo druge in smo priča verižnemu okuževanju. Tudi doslednih izolacijskih ukrepov skoraj nikjer ne izvajajo in ne nadzirajo njihovega izvajanja. Obiski v bolnišnicah so še naprej dovoljeni in je vse prepuščeno ozaveščenosti posameznikov.

Če stroka ocenjuje, da je 10 odstotkov Evropejcev že okuženih, pomeni, da je to v Sloveniji 200.000, v Evropi pa 50 milijonov ljudi. Kako pa vemo, da ta številka ni dvakrat višja, kako vemo, koliko novih okužb nastane vsak dan? Nobenih možnosti nimamo zdraviti tako velikega števila ljudi, jih izolirati, nadzirati. Vse, kar nam ostane, je izobraževanje medicinskega osebja, bolnikov in drugih ter spreminjanje pravil obnašanja. A o tem stroka še molči. Prihajajo sicer “šifrirana” sporočila o prekomerni rabi antibiotikov, opozorila prebivalcem, da naj antibiotike porabijo do konca, a pravega alarma še ni. Zato tudi posodic za dezinfekcijo v zdravstvenih ustanovah, ki so tam še iz časov ptičje oz. prašičje gripe, ljudje ne uporabljajo redno, saj nevarnosti gripe ni, za ESBL še niso niti slišali.

Res je, da vsakega bolnika zdravniki poučijo o higienskih ukrepih s katerimi bi okuženi preprečevali nenehno samookuževanje in okuževanje drugih, a kontrole ni. Tudi sankcij ni. Tudi zdravniki različno ocenjujejo stopnjo tveganja in so različno dejavni. 

Z normalno previdnostjo in temeljito higieno lahko pomembno zmanjšamo tveganja pred okužbami. Medicinska stroka mora prevzeti svoj del odgovornosti. Svojci težko razumejo, da ob obisku z ESBL okužene osebe v bolnišnici morajo imeti rokavice, predpasnik in masko, zdravniki pa istemu bolniku čez nekaj dni dovolijo, da živi povsem normalno življenje. 

Vsakič, ko pridemo iz trgovine ali kakšnega drugega nevarnega mesta (bolnišnice!), temeljito operemo in po potrebi razkužimo roke. Za ESBL ni dovolj le navadno antibakterijsko milo, niti navadno razkužilo – na plastenki razkužila mora pisati, da je tudi za ESBL. Ne pozabimo, da kupci otipavajo vse, od konzerv, začimb, prepakirane hrane, čistil … in na njih puščajo veliko virusov, bakterij, glivic…

Za preprečevanje okužb s sadjem in zelenjavo obstaja nekaj načinov.

Prvi je, da kupujemo vnaprej zapakirano sadje in zelenjavo. Obvezno uporabljajmo rokavice in opozarjajmo trgovce, naj zahtevajo od drugih kupcev enako. Veliko manjša verjetnost je, da bomo domov prinesli nekaj, česar si niti najmanj ne želimo.

Pri pranju zelenjave in sadja lahko uporabljamo biološka sredstva za pranje, pri čemer zelenjavo oz. sadje temeljito izperemo in če je treba s centrifugiranjem odstranimo odvečno vodo. Nekateri po čiščenju poškropijo s koloidnim srebrom, ki tudi uničuje mikrobe.

Veliko učinkovitejša dezinfekcija je z ozonirano vodo. V vodo, ki ji dodajamo ozon (proizvaja ga naprava – ozonator), damo  sadje ali zelenjavo za približno 10 minut. Ozon bo uničil skoraj vse bakterije, viruse in glivice, odstranil večji del pesticidov in kar je pomembno,  popolnoma je varen. Ozonirana voda ali ozonirano olje sta tudi zelo uporabna za uničevanje mikrobov v ustih ali v telesu, za dezinfekcijo ran, proti glivicam, prhljaju… Pri ozonu je treba paziti le, da ga ne vdihavamo.

Morda pa smo resnično nemočni.  Morda bomo jutri vsi okuženi z ESBL in nobeni ukrepi ne bodo potrebni. Živeli bomo enako kot v obdobju pred iznajdbo antibiotikov.

Vse poteka po Načrtu narave, po katerem preživijo močnejši, odpornejši. Vsa živa bitja se po tem načrtu borijo za življenje in za ohranitev vrste. Zdi se, da imajo bakterije in virusi boljši načrt.

Toda pri ljudeh se moč meri s pametjo in ne preživijo najmočnejši, ampak najpametnejši. 
Naša moč je pametna skrb zase. 

P.S.: BPPZ v naslovu pomeni – Bodimo Pametni Poskrbimo Zase!

1. 12. 2011

Ko vemo preveč

Danes sem se imel zanimiv pogovor. Gospod, ki ima, kljub kirurški in farmacevtski pomoči, še vedno veliko težav, pove približno takole: “Jaz vse to vem, morda celo preveč vem. Veliko berem, poskušam to in ono, a mi nič prav ne pomaga!”

Še pod vtisom včerajšnje nogometne tekme mu odgovorim: “Včeraj sem poslušal profesionalnega nogometnega komentatorja. Ta ve vse o nogometu: pozna vse igralce, pravila, sodnike, taktike, trenerje, sistem treningov …, a nogometa ne zna igrati. Nekako podobno je z vami: imate veliko informacij o zdravem življenju, a ga ne znate živeti.Informacije niso znanje in znanje ni modrost. To, kar vi potrebujete niso nove informacije, ampak pomoč, katere informacije boste spremenili v znanje. Vi potrebujete manj informacij!”

Mnogi med nami preveliko krat zamahnemo z roko in si rečemo “to že vem”, a v resnici ne vemo. Nekatere informacije moramo slišati (prebrati) toliko krat, da postanejo znanje. Naša prepričanja so le velikokrat ponovljene misli, naše navade so le velikokrat ponovljena opravila. Le velikokrat prebrane in slišane informacije imajo moč spreminjanja naših prepričanj, naših navad in našega življenja. 

Izberite področje svojega življenja, kjer želite doseči spremembe. Da boste izbrali pravo področje, morate biti modri, modri pa ste takrat, ko izberete tisto, kar vam koristi (koristi in ne ugaja). Izberite informacije, ki prispevajo k uresničitvi vašega namena. Te informacije velikokrat glasno ponavljajte, berite, vizualizirajte, da jih bo celotno vaše bitje sprejelo in jih bo začelo uresničevati. Tako boste pridobili znanje. Znanje vas bo pripeljalo do izkušenj, oboje do modrosti.

Če želite izboljšati svoj videz in počutje ter postajati vsak dan boljšega zdravja, ne zamahnite z roko in ne recite “to že vem!”, ampak berite: 

Za ljudi velja, da bi morali že po naravi biti zdravi in aktivni. Kakor koli že, očitno je, da večina od nas, ki živi v sodobnih in razvitih družbah, ne dosega tega ideala. Vsi smo utrujeni, pretežki in jemljemo kopico tablet za razne tegobe. Pričakovana življenjska doba človeka je približno petinosemdeset let in vsaka življenjska dekada bi morala biti zapolnjena z dejavnostjo, trajno sposobnostjo vida, sluha, okusa, premikanja in mišljenja. V resnici pa se ljudje v zahodnih družbah spreminjajo na slabše, medtem ko hitijo v prezgodnjo smrt. Če je dobro zdravje  naše naravno stanje, zakaj je potem bolezen tako prevladujoča v naši družbi? 

Strokovnjaki so ugotovili, da skoraj vse bolezni izhajajo iz okoljskih razmer. Naš najpomembnejši in tesen stik z okoljem nastane z vnosom hrane. Vsak dan zaužijemo od pol do dobrih dveh kilogramov hrane, ki na koncu postane poglavitno hranilo, ki vstopa v naš krvni obtok in gradi tkivo. Izraz “Si, kar ješ” brez dvoma drži in poudari glavno pomembnost prehrane za naše zdravje. 

Dr. Mark Hegsted iz harvardske šole javnega zdravja je v uvodu v poročilo senatnega odbora za prehrano in človeške potrebe iz leta 1977 navedel: “Rad bi poudaril, da  obstaja veliko  jasnih podatkov in teh je vsak dan vse več, ki močno nakazujejo in v nekaterih primerih dokazujejo, da so glavni vzroki smrti in invalidnosti povezani s hrano, ki jo uživamo.“

Ta odstavek je iz velike mednarodne uspešnice McDogallov načrt. Ne recite “jaz vse to vem”, ampak berite naprej, berite naprej, naprej, berite še enkrat, še enkrat… Mar je možno, da nimate iz česar brati, da še nimate knjige McDougallov načrt?

Zdravje je naravno stanje. Njegovo doseganje je poceni, hitro in trajno. O tem se učimo iz knjig. Iz njih pridobimo informacije, znanje in modrost. Hočete to? 

Privoščite si zdravje!

23. 11. 2011

Ljubezen za zdravje srca

Vegežerci – čigave interese ogrožajo

V reviji Mladina, št. 34/2011 je bil objavljen članek Vegežerci – Eksotično pleme, nerazumljena subkultura ali zavedna manjšina? 

Če, očitno vegežercem nenaklonjen novinar, zaključi, »da si vegetarijanci, posebej vegani, zaslužijo spoštovanje, ker so se odločili za težjo pot, ki pa na koncu lahko koristi vsem … zaradi njih ne ubijajo živali in jih ne redijo v nehumanih razmerah,  zaradi njih ne krčijo gozdov… zaradi njih ne nastajajo toplogredni plini« in če k temu sam dodam le to, da vegežerci poskrbijo, da vsejedim ostane več mesa, mleka in jajc ter več denarja v zdravstveni blagajni, se sprašujem čigave interese vegežerci ogrožajo, da si zaslužijo tako odločno zavračanje nekaterih zdravnikov in prehranskih strokovnjakov.

Izbira argumentov za dokazovanje, da ljudje po naravi nismo vegežerci je neracionalna in zavajajoča, saj pozornost zreducira na vprašanje samo živalske hrane (natančneje mesa) in ustvarja nepotrebne konflikte. Seveda smo ljudje vsejedci, vsepivci, vsekadilci … – temeljno vprašanje je, ali nam to in v kakšni meri koristi. Ni problem, ali je kakšno hranilo živalskega ali rastlinskega izvora (kravje mleko ali beli sladkor), kakšno zobovje ali črevesje imamo in kaj smo jedli pred tisoči let. Pravo sporočilo vegežercev je zelo preprosto in se ga da zapisati v enem stavku: živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k dobremu zdravju! 

Če tako postavimo problem, bodo vsi odgovori tudi enostavni. Ljudje ne bomo zaradi vsak dan večje zmedenosti, nejasnosti in tudi prestrašenosti, ki jih ustvarjajo različne in spreminjajoče se strokovne izjave, vztrajali pri obstoječih prehranskih in življenjskih navadah, za katere vsi ugotavljamo, da niso dobre. Ne bomo ustvarjali fronte med borci za pravice živali, da le-te živijo brez mučenja in med borci za pravice ljudi, da lahko živali mučijo in ubijajo. Večina, ki je pogosto nestrpna do katerekoli drugačnosti in do strpnih ter inertna pri svojih navadah nima od takšnih razprav prav nobene koristi, enako kot tudi manjšina, ki je enako nestrpna, včasih tudi agresivna.Vse to izvirno nima veze z načinom prehranjevanja in tudi ne z vegežerci.

Knjiga, v kateri je veliko znanstvenih dokazov (ne tez, hipotez, domnev, mnenj, predpostavk – ampak dokazov), katera hrana ne prispeva k našemu zdravju je bila v članku deležna nekorektnega razvrednotenja. En strokovnjak se zlaže, da je v knjigi nabor samo ene vrste raziskav in ji torej zmanjša objektivnost, drugi pove, da so v knjigi opisane raziskave na živalih, kar bi naj pomenilo, da ugotovitve ne veljajo za ljudi, tretji, da knjiga ne prinaša nič pretresljivega, torej, to smo že vse vedeli. Kako to, da ti strokovnjaki ne najdejo dokazov, da nekaj konkretnega v tej knjigi ni res, da je avtor ponaredil rezultate raziskav, da so narejene metodološke napake v raziskovanju, da je objavil napačne sklepe. Nič od tega. Za njih je pomembno, da zmanjšajo vrednost knjige kot celote. Zakaj?

Kitajska študija je še vedno najobsežnejša študija (raziskava) o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva. Tisti, ki so prebrali knjigo Kitajska študija, vedo, da je ta študija le del knjige, v kateri je opisanih veliko drugih raziskav (citiranih več kot 750 del), tudi takšnih, ki so dokazovale koristnost vsejedstva z veliko maščobe. Je pa res, da avtor, dr. Campbell, bralcu razkrije metodološke in druge »napake« v teh študijah in pod vprašaj postavi njihove izsledke ali pa razkrije finančno povezavo med raziskovalci in prehransko industrijo.

Obsežnega dela knjige, skoraj četrtino, nihče ne omenja. Ta del govori o temni strani znanosti, o tem kako in katera znanost (celo kateri znanstveniki) je podrejena kateri industriji, o vplivu teh industrij na medije in politiko. To je morda bolj zanimivo in koristno branje, kot to, katera hrana koliko koristi / škodi. Za navadnega človeka je še kako pomembno, da pozna te vplive, saj bo lahko sam ocenil verodostojnost teh ali onih smernic, na katere se tako vehementno sklicujejo.

Niti avtor knjige niti jaz osebno ne trdim, da so vsi strokovnjaki del kupljene znanosti. Mnogi pošteno povedo tisto, v kar so sami prepričani, da je prav, a vseeno bi morali biti dovolj pošteni in priznati, da obstaja tudi drugo mnenje. Morda zavestno ne ščitijo od vegežercev ogroženih interesov prehranske, farmacevtske ali medicinske industrije, a njihovo prikrivanje in izkrivljanje popolnoma enostavnih in dokazljivih dejstev meče senco dvoma.

Kako naj ljudje razumejo istega zdravnika, ki izjavi, da je kravje mleko za dojenčka do šestega meseca smrtno nevarno (temu pritrjuje celotna stroka), ob drugi priložnosti pa pove, da so za rast in razvoj majhnega otroka živalske beljakovine (mleko in mlečni izdelki) nenadomestljivi (stroka niti približno ni enotna – kaj pa naj bi se v telescu šestmesečnega bitjeca spremenilo, da bi včeraj smrtno nevarna snov čez noč postala nenadomestljiva), v tretji izjavi pa pove, da je že veliko krat povedal, da odrasli ljudje mleka ne potrebujemo, ker je mleko namenjeno mladičem, dokler dojijo (stroka je enotna, da vsaj 75 % odraslih ima laktozno intoleranco – ne prenašajo mleka – preprosta statistika državnih uradov pokaže povezavo med količino zaužitega mleka in mlečnih izdelkov in določenimi boleznimi).

Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj so se nekateri domači strokovnjaki spravili nad Kitajsko študijo (nekateri so še pred meseci javno priznali, da ne poznajo niti raziskave s tem imenom niti knjige, ki je naenkrat postala zelo pomembna)? 

Očitno so zdaj, ko so jo prebrali, spoznali, kako nevarna je lahko. Ni nevarno osnovno sporočilo knjige »živalska hrana in visoko predelana rastlinska hrana ne prispevata k boljšemu zdravju in povzročata številne bolezni«. Nevarni so dokazi, njihovo število, doslednost, preverljivost in logičnost. Če komu uspe odvrniti ljudi od branja ali zrelativizirati pomen in zmanjšati verodostojnost teh dokazov, potem bo lahko obračunati s katero koli tezo in ljudi pridobiti za to ali ono hrano. V takšni zmedi tudi oblika zob postane argument, saj ne gre več za vprašanje, kaj nam koristi, ampak, kdo ima prav. In prav ima ponavadi tisti, ki ima denar. 

Dejstvo je, da logika kapitala vsak dan v naše domove in na naše mize prinaša vse več vege izdelkov. Ko bodo dobički dovolj zanimivi, bodo tudi nekatere raziskave dale drugačne rezultate in se bodo pisale drugačne strokovne smernice in gledale drugačne reklame. Potem bodo mnogi rekli: ah, v Kitajski študiji je to pisalo že pred desetletji.

31. 8. 2011

O zdravju nikar le zdravniki

Ob smrti nekega otroka

Ne vem in ne zanima me, zakaj se je vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani tako mudilo s sklicevanjem novinarske konference, ko v tistem trenutku o smrti 10 mesečnega dečka niso znali nič več kot to, da je tehtal 3 kilograme in pol in da je umrl zaradi zastrupitve krvi.

Bil sem v bolnici

V nedeljo sem bil v bolnici … na obisku.
Srečo imam (več berem, več sreče imam), da v tej častitljivi ustanovi, v katero mnogi polagajo velike in zadnje upe, v celem življenju nisem prebil več kot nekaj ur in to ob obiskih.

Gospa, ki sva jo z ženo obiskala, leži v sobi, ki meri približno 20 kvadratnih metrov in v kateri je bilo nameščenih kar sedem postelj. Vse so bile zasedene. Imajo eno stranišče in en umivalnik. Ne znam si predstavljati kako lahko zdravniki ob vizitah in pregledih zagotovijo minimalno bolnikovo zasebnost. Tudi druge sobe so polne, pravi znanka, pohvali zdravnike (tudi tiste uvožene), sestre …

Na gastroenterološkem oddelku ležijo starejši, mlajši, suhi, manj suhi in debeli večinoma z enim samim vzrokom svojih zdravstvenih težav in ta je bil na njihovih krožnikih. Pot na vse gastroenterološke oddelke tega sveta se začne v kuhinji.

Gospa ima raka na črevesu. Ima preveč kilogramov in obrabljena kolka. Že prej je bila operirana na žilah. Pa na žolču. Tudi s pljuči je nekaj narobe. Najbrž ne obstaja knjiga o hujšanju, ki je ne bi kupila, verjetno ne obstaja dieta, ki je ne bi probala. Jedla je veliko zelenjave in sadja, obdelovala vrt … Zdaj ne razume, kako nekdo, ki se je tako trudil za svoje zdravje, tako hudo zboli? 

Kaj je delala narobe? Ali so bile informacije, ki jih je vsrkavala, prave, preverjene? Kdo naj bi poskrbel za to? Vlada, zdravniki, trgovci, mediji? Kdo skrbi za selekcijo informacij, za varnost shujševalnih diet?    Nihče! Ljudje so prepuščeni sami sebi in marketinškim spretnostim v dobiček usmerjenih podjetij.Da so bile usmeritve napačne in informacije pomanjkljive ljudje spoznajo na gastroenteroloških in drugih oddelkih, mnogi tudi takrat ne.Kako naj bi, če na istem oddelku in v celi bolnišnici strežejo hrano, zaradi katere bolniki ležijo v prenatrpanih sobah ali pa doma v bolečinah čakajo, da pridejo na vrsto. 

V knjigi, ki jo ravno kar pripravljam za tisk, se avtor malo pošali, ko zapiše, da bi morale biti bolnišniške menze udeležene na dobičku bolnišnice, saj odlično skrbijo, da posel v operacijskih dvoranah dobro teče.

Življenje v družbi izobilja pomeni, da je vsega preveč, “najbolj preveč” pa je informacij. Torej, dragi prijatelji, skrb za zdravje se začne z izbiro informacij. Pa ne po kriteriju, kaj mi ugaja, česar sem navajen, kaj uživajo znanci, kaj so počeli moji starši, kdo več oglašuje, ampak kdo ima prav. 
Ali je mogoče vedeti, kdo ima prav?Je!In, kdo ima prav?Narava ima vselej prav!Že, že, a kdo in kje piše, kako si je kaj zamislila Narava.

Dr. McDougall v knjigi, ki jo je že kupilo več kot 500.000 ljudi. Ti so spoznali kakšen načrt ima Narava za ljudi. Ker je ta načrt Narave podkrepljen z najnovejšimi znanstvenimi raziskavami in z utemeljeno hudo kritiko prakse, ki polni gastroenterološke in druge oddelke po celem svetu ter s točnimi navodili kaj jesti in kaj ne, se ta načrt imenuje McDougallov načrt. 

1. 8. 2011

Neenakost v zdravju

Pisal sem že o neenakosti na področju zdravja in navedel, da je zdravje najbolj odvisno od znanja. 

Morda je kdo pomislil, da pretiravam ali da je pri nas drugače. Prosim,  preberite nekaj ugotovitev o raziskavi neenakosti v zdravju v Sloveniji, ki jo je izdal Inštitut za varovanje zdravja.  

Neenakost v zdravstvu

Hamerjeva Nova medicina 2

Prejšnji krat sem  vam pisal nekaj o tem, da je rak vedno bolezen duše in sem bil vesel vašega odziva: mnogi ste prosili za dodatne informacije o dr. Hamerju in njegovi Novi medicini.

Iz pogovora z vami sem ugotovil, da je prav, da napišem še nekaj in tako zaključim to temo. Seveda sem tudi pozneje na razpolago za individualne kontakte.

Dr. Hamer sicer najpogosteje govori o raku, ampak njegove ugotovitve veljajo za vse resne bolezni in vsa živa bitja. Sam je opisoval nastanek, potek in ozdravitve pri alergijah, astmi, AIDS-u, angini pektoris, bulimiji, diabetesu, luskavici, epilepsiji, multipli sklerozi, paralizi, kapi, hemoroidih, revmatizmu, psihozi vseh vrst …

To, kar je za nas v vsakdanjem življenju pomembno je, da so te in številne druge bolezni posledica notranjega konflikta (čustvenega šoka) in če ne razrešimo ta konflikt, imamo pičle možnosti, da bolezen premagamo. 
To, kar imenujemo bolezen, je le faza naravnega, biološkega reševanja konflikta. Zato je potek vsake bolezni odvisen od načina in uspešnosti reševanja konflikta. 

Velikokrat poznamo vsebino konflikta in ga lahko uspešno sami rešujemo (npr. pri izgubi službe, poiščemo novo), včasih pa ga ne znamo ali ne zmoremo. V teh primerih in v primerih, ko vsebine konflikta ne poznamo, moramo poiskati pomoč strokovnjaka.
Hipnoza je skoraj idealna tehnika brskanja po nezavednem in odkrivanja konfliktov (sprožilcev), ki se jih ne spomnimo ali pa jim ne pripisujemo pravega pomena.

Kako naj vemo, da je čustveni konflikt razrešen? Če poznamo vsebino konflikta (izguba partnerja, otroka, službe, premoženja, ponosa …) in če ta dogodek lahko podoživimo brez čustvene reakcije (kot da bi gledali film in nezainteresirano opazovali, kot da se to dogaja drugemu) je konflikt razrešen. 

Če želimo, da se aktivni konflikti razrešijo in da se začne faza ozdravitve, moramo v sebi globoko in iskreno začutiti ljubezen do sebe, do drugih ljudi in do vsega drugega. Moramo odpustiti vsem, ki so nas kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) čeprav so nam povzročili hudo trpljenje. Moramo odpustiti tudi sami sebi, če smo kadar koli, kakor koli prizadeli (ranili) drugega. Če po tem ne začutimo notranjega mira (ne jeze, ne besa, ne žalosti, ne zamer, ne obtoževanj) in svobodo (neujetost v mreže negativnih spominov-programov), konflikt ni razrešen. 

Iz terapevtskih izkušenj vem, kako zdravilno je lahko odpuščanje v stanju hipnoze in kako se potem ljudje čutijo »kot prerojeni«. 

Ko konflikt uspešno razrešimo in če pričakujemo hitro in dokončno ozdravitev, smo na poti, ki jo je dr. Hamer imenoval Nova medicina.

4. 2. 2010

Ko prst luno kaže samo norec…

Zelo sem vesel, ko ugotavljam, da veliko ljudi začenja dojemati logiko delovanja globalnega kapitalizma, kjer sta (tudi) bolezen in zdravje tržno blago ter da smo ljudje pomembni le v vlogi potrošnika (hrane, zdravil, storitev…). 

Vsako leto multinacionalke porabijo bilijone evrov, da nas prepričujejo, kako kakovostno skrbijo za naše zdravje, da je industrijsko pripravljena hrana zdrava in kakovostna, kako medicina napreduje, kako neznansko velike dobičke farmacija namenja raziskavam, kar bi naj prispevalo našemu zdravju. Pravijo, da je treba samo še malo počakati: vzgojili so že krave, ki proizvajajo človeško mleko (zakaj le, če je kravje tako zdravo); meso proizvajajo v laboratorijih; industrijsko hrano tako pripravijo, da ne vsebuje bakterij, virusov in ničesar drugega živega, samo malo genoma še odkrijejo in bo ozdravitev raka, sladkorne … šala mala. Do takrat bo treba malo potrpeti: vsak četrti otrok v Sloveniji je predebel in je resen kandidat za sladkorno bolezen, vsako leto odstranijo tisoče dojk, pljuč, želodcev, krajšajo črevesja, delajo odvode, zamenjujejo ledvice, kolke …  Bolj skrbijo za naše zdravje – bolj smo bolni! Vsako leto potrebujemo več zdravnikov, sester, bolnišnic, novih zdravil, operacij, aparatur … Več je zdravnikov, bolnišnic in zdravil – manj smo zdravi!In ves čas nas prepričujejo, kako je to za nas dobro in mnogi jim verjamejo. To počnejo ves čas – začnejo nas prepričevati od rojstva naprej, v vrtcih, šolah, v službah … in pri tem uporabljajo vsa sredstva: radio, televizijo, časopise, učbenike, knjige, pravilnike, zakone, smernice …  

Državo z represivnim aparatom so si ustvarili mogočni zato, da zaščitijo svoje interese; njihovi zakoni zagotavljajo, da bodo kaznovani vsi, ki bi jih lahko ogrožali; naloga šolstva je, da »proizvaja« potrošnike in ubogljive državljane, zgodovina je vedno zgodovina zmagovalcev. Mediji so ujeti v to igro demokracije in ustvarjanje “velikih” tem (nesreče, požari, potresi, kraje, umori, neurja, vojne, lakota, epidemije, vladne krize, politične igre, prevare, spolni škandali …). Reklame tistih, ki nas zastrupljajo ali pa ne prispevajo k našemu zdravju, zagotavljajo obstoj in dobičke večine medijev. Na koncu smo srečni, da ni vojne, naravnih katastrof, da imamo streho nad glavo in da nismo lačni. Kdo je ob tako velikih, usodnih temah tako malenkosten, da ga skrbi vsebina sicer polnega želodca? 

Spreminjanje navad in prepričanj ni lahko delo. Potrebno je veliko potrpljenja, časa in argumentov, da spremenimo svoja prepričanja. V svojih pismih poskušam pokazati, kaj je prav; pokazati, kaj je koristno in zdravo; kaj je tisto, kar bi vam lahko prineslo srečo, zdravje in notranji mir.

S prstom pokažem na tiste, ki ne skrbijo za naše zdravje in srečo, čeprav vztrajno trdijo obratno. S prstom pokažem na škodljivo prakso državnih in drugih institucij, ki bi morale ščititi tiste, ki se sami ne morejo in ne znajo. S prstom pokažem na tiste knjige, ki lahko spremenijo vas in vaš svet na bolje. 

A kaj, ko namesto tistega, kar pokažem (in pokažemo), mnogi v prst gledajo.

Vesel sem, da število tistih, ki nam je mar, nezadržno raste. Zato z optimizmom zrem v prihodnost. Morda naši znanci in prijatelji spreminjajo navade veliko počasneje, kot bi si želeli in kot bi lahko. A potrpljenje, ljubezen in lastni vzgled bodo rodili čudovite sadove. Drugače ne more biti. Samo vztrajati je treba.

Ne glejte v prst, ko ta luno kaže!

12. 7. 2011

Skrivnostno življenje brokolija

Žejen ob potoku

Ne gre le za živali …

Za živali in za ljudi

O prostati

Kuharji rešujejo naš planet

Prejšnja sobota je bila prav poseben dan. Za približno 150 kuharic, kuharjev, tehnologov, vodstvenih in vodilnih delavcev na čelu z direktorico podjetja Sodexo, ki so se zbrali v amfiteatru Štefanovega inštituta v Ljubljani, sem imel predavanje o zdravem prehranjevanju s poudarkom na alkalnosti oz. zakisanosti.

Nad vabilom sem bil navdušen. Kako naj ne izkoristim priložnost povedati pomembne informacije ljudem, ki opravljajo najpomembnejši poklic na tem svetu.

V uvodu sem jim povedal, da se imam sam za kuharja in da z velikim ponosom in brez obžalovanja časa in energije pripravljam hrano za družino. Če sem iskren, še vedno sem ženin vajenec, ampak … Skrbeti za hrano, pomeni, skrbeti za zdravje. Ne skrbeti za zdravje, pomeni začetek bolezni.

Povedal sem, da je zdravstvena usoda tega planeta v rokah kuharjev oz. pripravljavcev hrane. Morda pojem hranitelj bolj ustreza. Za kakovostno in zdravo hranjenje ni treba kuhati.

Vse statistike kažejo, da največ ljudi zboli in umre za posledicami slabe, nezdrave hrane. 

A kuharji pogosto ne odločajo, kaj bodo kuhali. Doma že, a kaj se bo kuhalo v šolah, vrtcih, podjetjih … odločajo drugi. Kako lahko v šoli pripravljaš zdrave obroke, ko šolske oblasti, skupaj z zdravstvenimi, zaukažejo, da mora biti v obrokih določena količina živalskih beljakovin, ali kot je zapisano v smernicah »vegetarijanstvo ni primerno za otroke«. Morda se bo kaj spremenilo zdaj, ko bodo (upam in si srčno želim) prebrali knjigo Kitajska študija.

Sodobna medicina veliko krat omenja Hipokrata, češ, on je oče moderne medicine. Berejo njegovo zaprisego, a delajo drugače. 

To, da je Hipokrat zdravil, je dejstvo. Ali je bil po izobrazbi zdravnik, ne vem. Zanesljivo se ni ničesar učil, kar se učijo današnji zdravniki in današnji zdravniki se ne učijo ničesar, kar se je učil Hipokrat. 

Njegovo sporočilo: “kako lahko nekdo, ki ne pozna hrane, razume bolezni“, je še kako aktualno, a kaj zato. “Hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo vaša hrana“, je še lepa misel, a v ambulantah s hrano še ne zdravijo. Kaj šele, da bi nas učili, kako naj s hrano preprečujemo bolezni.

Nekako sem začel dvomiti v poklic g. Hipokrata. Ni mogel biti zdravnik, če pa je bil, današnjim zdravnikom ni niti malo podoben. Bolj ko premišljujem, bolj postajam prepričan — Hipokrat je bil kuhar. 

Če bo kdo rešil ta planet, ga bomo kuharji. 

Kuharji smo resnični zdravniki, doktorji se le trudijo popravljati naše napake. 

26. 2. 2011

Razbijalci mitov

Pred časom sem gledal na Discaveriju razbijalce mitov (Mitbasters). Preizkušali so ali je možno, da bi  zaporniki s tabletami antacidov zrušili zid v dobro varovanem zaporu in si pridobili svobodo. Mit je bil potrjen. 

Tablete antacidov v reakciji z vodo proizvedejo CO₂ in s tem veliko silo. V oddaji so uporabili tisoče tablet antacida in z njimi dejansko zrušili zid v zaporu.
 Antacid je sredstvo za nevtralizacijo kisline v želodcu. Ljudje običajno zaužijemo le eno ali dve tableti dnevno. Kljub temu, da naš želodec nima sten iz armiranega betona, da je tisočkrat manjši, da je v želodcu kislina in ne voda, je treba upoštevati dejstvo, da antacide jemljemo z veliko vode in prepogosto.

Kaj se resnično dogaja v naših želodcih?
Zakaj ga antacidi ne raztreščijo? Koliko so koristni? Ali povzročijo kaj škode?

Zakaj je Ameriški urad za nadzor nad zdravili (FDA) objavil opozorilo, da zdravila, ki sodijo v skupino zaviralcev izločanja želodčne kisline in se masovno uporabljajo, povzročajo zlome zapestij, kolkov, hrbtenice in drugih kosti? Ta zdravila zdravniki predpisujejo pri zgagi, želodčni razjedi ipd. FDA je objavil, da bo zahteval, da na teh zdravilih proizvajalci natisnejo posebna opozorila. Za zdaj teh opozoril ni.

Vsaj eno takšnih zdravil je zelo poznano tudi na našem trgu.

Kako si lahko pomagamo sami, ne da bi karkoli tvegali?

Preberite v knjigi Sindrom hiatusne hernije na str. 157 in se prepričajte, kakšno škodo vam lahko naredijo antacidi in kako si lahko pomagate sami.

Pravijo, da imamo na tem svetu dve nalogi: pomagati sebi in pomagati drugim. 

Nikjer ne rečejo: »Čakaj, da ti bo kdo pomagal!«
Koga še zanima vaše zdravje? Tiste, ki živijo od vaše bolezni?!

Pomagajte si, dokler še lahko!

23. 2. 2011

Epidemija dobrega zdravja

Začelo se obdobje nalezljivega zdravja, ki se nezadržno širiti po celi Sloveniji. Bolniki in zdravniki, mladi in stari, moški in ženske, upokojenci in delavci, invalidi in športniki, študenti, dijaki, dojenčki in nerojeni zanamci, vsejedci, vegani, vegetarijanci, presnojedci, vsi zdravi in nezdravi … vsi bodo lahko uživali velike prednosti odličnega zdravja. 

Danes smo začeli pošiljati knjigo KITAJSKA ŠTUDIJA – najcelovitejša študija o vplivu hrane na zdravje v zgodovini človeštva, ki bo resnično marsikomu rešila življenje. Jutri bomo začeli z branjem in kljub obsežnosti hitro končali. Spoznali bomo, zakaj do zdaj nismo imeli jasnih in resničnih informacij, kako se rezultati raziskav ustvarjajo in prilagajajo ter posredujejo javnosti, zakaj je situacija na področju prehrane in zdravljenja takšna kot je, ter kaj je čista znanstvena resnica.

Vsi vsak dan kupujemo zdravje in daljše življenje. To je za mnoge neskončno dober posel in vsi v tem poslu ne igrajo poštene igre. Težko bi našel področje, kjer je toliko zmede, ki je namerno povzročena, ker je to področje neznansko velikih dobičkov prehranske, farmacevtske in medicinske industrije, ki ima ogromen vpliv na šolstvo, medije in politiko. 

Če hočemo odgovorno skrbeti za svoje dobro, za dobro svoje družine moramo imeti kakovostne informacije – to pomeni poštene, pristne in verodostojne.

Zdaj končno imamo knjigo, ki razprši vso to zmedo in nam ponudi prave, izvirne znanstvene dokaze o tem, kaj je dobro in kaj ni dobro. 

Ali je možno, da to koga ne zanima? Seveda je. Ljudje veliko krat delujemo samouničevalno in se zanesemo na zakon verjetnosti. »Morda ne bom ravno jaz.«, si mislijo. Velikokrat so določena prepričanja tako globoka, da jih težko spreminjajo. Ker vsako spreminjanje terja napor, smo raje po starem in upamo, a upanje umre pred nami.

Težko je delati spremembe, še težje je biti bolan. Za zdravje je treba nekaj plačati, a vsaka bolezen je veliko dražja. Za spremembe, ki zanesljivo vodijo k boljšemu zdravju, je treba vložiti nekaj časa, a veliko več časa porabimo za bolezen. Če začnemo ZDAJ, bodo vse spremembe lažje, prihranili bomo veliko denarja in imeli veliko več časa v katerem bomo uživali zdravi .

A za spremembe ni dovolj potreba, nujna je informacija. Nič ne pomaga, če vem, kaj je narobe, vedeti moram, kaj je prav. 

Tudi tisti, ki nočejo sprememb in igrajo »loto-life« bi morali imeti prave informacije in sodelovati pri njihovem širjenju. 

Zdravje je nalezljivo. 

Začela se je velika epidemija zdravja in mi smo ponosni »okuževalci« z dobrimi, verodostojnimi informacijami.

3. 2. 2011

Edino strahu se je treba bat

Strah je drugo ime za prepričanje, da nam vsak lahko (preveč) škodi, da nismo sposobni uspešno reševati vseh problemov, da nismo kos vsaki situaciji, vsakemu izzivu, da nas lahko številni ljudje pomembno prizadenejo, da ne upravljamo sami s seboj … Vse nam je preveč pomembno: bolj je pomembno, bolj nas je strah. O zniževanju pomembnosti sem že pisal.

Če smo prepričani, da nam nihče nikoli ne more (pomembno) škodovati, če mu tega sami ne dovolimo, če smo prepričani, da se bo zmeraj zgodilo samo tisto, kar je za nas dobro ter da bomo vsaki naslednji dan še bolj srečni in uspešni – takrat strah izgine.

Strah je najpogubnejše čustvo. Strah je oče vseh drugih slabih čustev: jeze, ljubosumja, žalosti, zavisti, sovraštva … Strah je zmeraj škodljiv. Ni koristnega strahu. Prosim, ne zamenjajte previdnosti in predvidljivosti nevarnosti ter spopada s težavami s strahom. Strah nas paralizira, odvzame pogum, voljo, energijo in obtičimo v situaciji, v kateri nas je strah. In potem strah raste. 

Kljub temu, da ima strah le en vir, ima tisoče manifestacij. Ko se enkrat naseli v nas, se hitro razmnožuje. Vsak dan nas postaja strah za več stvari: npr. strah pred izgubo službe lahko sproži strah pred izgubo partnerja, ta sproži strah pred socialno varnostjo, ta za zdravje, premoženje, življenje…. Strah deluje uničujoče. Ker se, ko nas je strah, ne počutimo dobro, nas je na koncu strah, da nas bo strah.

Vse, kar se je v življenju zgodilo, se dogaja in se bo zgodilo, je posledica naših preteklih, sedanjih in bodočih odločitev. Tudi, če smo s posledicami nezadovoljni, nas mora navdihniti čudovit občutek ponosa in samozavesti, da smo MI SAMI tako izbrali. Lahko bi se odločali drugače, pa se pač nismo. Tudi, če smo upoštevali nasvete drugih, smo se sami odločili, da jih bomo upoštevali, če nas je kdo »potegnil« v nekaj, smo sami odločili, da gremo »noter«. In dokler za karkoli v življenju obtožujemo (krivimo, delamo odgovorne) druge, je to samo nesprejemanje resnice in odgovornosti, da smo se sami tako odločili. Pomembno je dejstvo, da je bilo vse in da bo vse odvisno od naših odločitev. 

Vse je odvisno od nas. Zato se pogumno podajmo v življenje. Vsak naslednji dan je dober dan.

Edino, česar se moramo bati, je strah. Če se ga ne morete znebiti, pridite kaj na obisk.

14.3.2010

Saboterji

Ali se Vam je kdaj (in koliko krat) zgodilo, da natančno veste, kaj bi morali storiti, pa tega vseeno ne storite. Zavedate se, da bi bilo to za Vas dobro, koristno, zdravo … a vseeno Vam neki »hudiček« ne dovoli, da bi to uresničili.
Ne govorim o vsakdanjih problemih, kot je npr. vedenje, da moramo telovaditi pa tega vseeno ne počnemo; da je koristno prebrati kakšno knjigo, pa se nam ne ljubi; da gledamo televizijo in se zavedamo, da nam krade čas in nas spravlja v slabo voljo …

V mislim imam bolj pomembne, včasih usodne, odločitve. Npr.: vemo, da moramo nehati piti (kaditi, preveč jesti…)  in si to zares želimo in vemo kdo nam pri tem lahko pomaga pa še vedno vztrajamo; res se hočemo rešiti migren, vemo kdo bi nam lahko pomagal, pa še vedno trpimo; vsako pomlad trpimo zaradi alergij, kihamo, smrkamo, jočemo, izostajamo iz službe in si neznansko želimo uživati v spomladanskih sprehodih, a vsako pomlad obtičimo zaprti v stanovanju s polnimi rokami robčkov in antihistaminov; smo pod nenehnim stresom, zmeraj nas je nečesa strah, smo depresivni in vemo kdo nam bi lahko pomagal in si te pomoči želimo, si jo lahko privoščimo, pa vendar …

Poiščite nekaj svojih problemov, težav, neuresničenih želja … vse, kar si želite doseči, pozdraviti, postati in imeti in za vse to imate vse potrebno (informacije, denar, čas…) pa vseeno nič ne ukrenete. 

Niste sami. Pred kratkim so opravili raziskavo na 1731 bolnikov, ki so jim diagnosticirali resne zdravstven težave in jim natančno razložili, kaj se bo hudega zgodilo, če ne bodo ničesar spremenili in pojasnili kaj morajo delati, da se ne uresniči slaba prognoza. Znanstveniki so osupli, ko so ugotovili, da skoraj nihče ni spremenil svojega načina življenja.

Včasih v stanju hipnoze vprašam strankino podzavest, naj mi odgovori oz. sporoči, kaj je njena globoka in iskrena želja: ali si resnično želi nekaj spremeniti in rešiti določeno težavo. Ne malokrat se zgodi, da podzavest odgovori negativno: nekdo je prišel na terapije za odvajanje od alkohola, pa si globoko v sebi ne želi prenehati piti; nekdo si zavestno želi shujšati, podzavest pa odgovarja drugače; človek zavestno hoče rešiti zdravstveni problem, pride na terapijo, plača, porabi čas, a globoko v njemu neka notranja sila odloča drugače. Kako to, da se notranja energija preusmeri in deluje nasprotno od zavestnega cilja?

Tej močni sili v nas rečemo notranji saboter. Ta sabotira naše zavestne dobre želje, potrebe, hotenja, načrte … in ne dovoli, da jih uresničimo. Če imamo zdravstvene težave, nobena medicinska, psihološka ali alternativna pomoč ne da pozitivnih rezultatov ali pa so ti rezultati le delni oz. trajajo kratek čas. A le zakaj?

Kdo je saboter? Od kod se je vzel? Od kod mu takšna moč? Zakaj vedno zmaga? Kako naj obračunamo z njim? Kako naj od saboterja naredimo zaveznika, pomočnika, podpornika?

3.3.2010

Edini antistres ki deluje

Ravnokar sem gledal dve oddaji: na eni TV prispevek o depresiji, na drugi TV pa oddajo o stresu. Takoj sem pomislil na Vas: nekaj pomembnega Vam moram sporočiti – v najslabšem primeru Vam bo to vzelo minutko, lahko pa je pomembna informacija. V oddaji so nastopili imenitni doktorji znanosti, psihologi, zdravniki, državni uradniki… Nastopili so tudi navadni ljudje s svojimi izkušnjami.
Predstavili so veliko statističnih podatkov, naštevali  vzroke stresa, opisovali kemične reakcije v telesu, merili odzivnost, opozarjali na posledice: bolezni, izgorelost, samomori, depresije, nespečnost, nočne more … Vsi so si enotni v enem: ne obstaja skoraj nobena bolezen, ki je ne bi mogel povzročiti stres. Stres ubija. Stres postaja problem številka ena. V zaključku oddaje navajajo, da obstaja milijon rešitev in ne naštejejo niti ene!  

Vem, da je stres nekaj zelo hudega in da zares ubija. Poznam popolnoma učinkovito rešitev za vse oblike stresa, za vse ljudi in za vse čase. Brezpogojno učinkuje. Je ena sama rešitev in Vam jo bom zaupal. Pozor: to je lahko najpomembnejša informacija v Vašem življenju!  

Torej, edini delujoči način, da se izognete stresu in vsem njegovim posledicam je: zmanjšajte pomembnost tistega, kar vam povzroča stres. To je vse, prav vse kar morate storiti.

Velika večina hoče spremeniti tisto (tistega) s čemer so nezadovoljni: spremeniti partnerja, šefa, službo, okolje, državo … Trpimo, ker kljub vsem naporom ničesar in nikogar ne spremenimo. 
Pekel si naredimo, ko začnemo spreminjati ljudi, okolico, situacijo. Ker nam ne uspe, dobimo občutek nemoči, neupoštevanosti, neljubezni, nespoštovanja … skratka nepomembnosti. 

Ljudje lahko spreminjamo samo sebe. Lahko spremenimo stres v nestres, trpljenje v netrpljenje, pekel v raj. Vedno imamo možnost izbire. To je edina resnična svoboda. Prevzemanje odgovornosti za izbiro ni breme, ampak veselje. Je najvišja oblika ustvarjalnosti in svobode.

V tem svetu dualizma / nasprotij (vse, kar obstaja, hkrati tudi ne obstaja in vse kar obstaja, obstaja tudi kot lastna negacija) imamo neomejene možnosti izbire. Zakaj potem vztrajamo v stresni službi, v stresnem zakonu?Zato, ker je to še vedno bolj udobno, kakor zamenjava. Ne izbiramo samo zato, ker je to bolj tvegano, bolj težko, naporno, zahtevno ipd. (beri: me je strah, ne zaupam v svoje sposobnosti, sem len in nezaineresiran…).  

Povečevanje oz. vzdrževanje pomembnosti tistega, kar Vam povzroča stres, pomeni povečevanje stresa. 
Zmanjševanje pomembnosti pomeni zmanjševanje stresa. Zmanjševanje pomembnosti ne pomeni razvrednotenje, ne pomeni manj ljubezni, manj spoštovanja. Z zmanjševanjem pomembnosti ne moremo pretirati in doseči, da bi nekaj, kar je resnično pomembno postalo povsem nepomembno. Če se to vendarle zgodi je prav, da se zgodi. Nam pa gre za zmanjševanje pomembnosti do nivoja nepovzročanja stresa.
Najprej zmanjšujmo pomembnost stvari, potem oseb, potem sorodnikov in na koncu samega sebe. 

Vsega je v izobilju. Vse nam je dostopno: šole, službe, ljudje, mesta, države …. Vedno je bilo tako. To, kar nam sedaj povzroča stres (služba, partner …), smo nekoč sami izbrali. Izbiramo lahko, če nismo (preveč) navezani na nekaj ali nekoga (stvar, služba, oseba). Navezanost pomeni manj svobode. Strah, da bomo izgubili (ali ne dosegli) nekaj, kar je za nas pomembno, je stres. Če pa smo res v situaciji, da ne moremo izbrati, moramo sprejeti. Ampak smo spet pri izbiri: lahko sprejmemo in ohranimo / povečujemo pomembnost in povečujemo stres, lahko pa sprejmemo in zmanjšujemo pomembnost in stres. To je priložnost za osebno rast.

Vsak velik problem ima enostavno rešitev. Če se Vam Vaš problem zdi zelo pomemben, zahteven, kompliciran …, je Vaš resnični problem ta, da ne razumete delovanje enega osnovnih zakonov tega sveta: Ne spreminjaj, ampak izbiraj! 

Prepustite se in uživajte. Nič ni (zelo) pomembno.

17.2.2010

Hamerjeva Nova medicina

Obljubim, da ob svetovnem dnevu raka (danes) ne bom niti besedice napisal o tem, da kajenje povzroča raka, da prevelika zakisanost zelo zvišuje verjetnost, da dobimo raka itd.

Pred leti sem imel priložnost spoznati delo dr. Hamerja, ki je v svetovnem merilu zelo pomemben strokovnjak. V Sloveniji skoraj nihče ne pozna tega gospoda in ste lahko ponosni, da boste eni redkih privilegirancev, ki bo o tem nekaj vedel. Ne bi Vas utrujal, če ne bi bil povsem prepričan, da Vam bodo te informacije lahko zelo koristile.

Torej, dr. Hamer je zdravnik, ki je oblikoval železna pravila raka:

1. Vzrok vsakega raka je dramatičen čustveni oz. mentalni šok oz. konflikt, ki se hkrati manifestira na nivoju psihe, možganov in organov. V trenutku šoka se v možganih na določenem mestu zgodi »kratek stik« in to je osnovni sprožilec.
2. Vrsta čustvenega šoka oz. psihičnega konflikta določa mesto (center) sprožitve v možganih in v drugih organih. 
3. Potek konflikta oz. šoka neposredno vpliva na potek bolezni. Razvoj raka se lahko ustavi le, če razrešimo izvorni čustveno mentalni konflikt / šok.

Seveda na izbruh in potek bolezni vpliva še veliko drugih faktorjev: hrana, fizična kondicija, življenjske navade … ampak narava bolezni in lokacija sta določeni z vsebino šoka / konflikta.

Nekaj povezav med šoki / konflikti in prizadetosti organov:

• ledvice – izguba volje po življenju, konflikt, povezan z vodo ali tekočino;
• moda in jajčniki – konflikt izgube;
• maternica – spolni konflikt;
• dojka, leva (pri desničarkah) – konflikt povezan z otroci, domom ali materjo;
• dojka, desna (pri levičarkah) – konflikt s partnerjem ali drugimi osebami;
• prostata – hud konflikt v povezavi s spolnostjo …

Tudi iz lastnih terapevtskih izkušenj menim, da je vredno spoznati nauk dr. Hamerja. Mnogo krat do te hude bolezni sploh ne bi prišlo, ali pa bi jo lahko znali lažje pozdraviti.

Če Vas bo še kaj dodatno zanimalo, si lahko ogledate: http://www.newmedicine.ca.

Pazite kaj čutite in kaj mislite.

Objavljeno 4. 2. 2010

Podaljšajte si življenje

Od kdaj obstaja  človeštvo nenehno iščemo eliksir mladosti. Ves čas se sprašujemo, kaj  bi delali, da bi živeli dalj časa?

Eden od dobrih odgovorov je – jejmo čim manj.

Naj vas spomnim na 5-6 tisoč let staro zgodbo iz zena, ki  pravi, da Stvarnik vsakemu posamezniku že ob rojstvu določi neko količino hrane. Ko to hrano poje – umre. Če določeno količino hrane zmanjšujemo počasi, bomo živeli dolgo. Če odmerjeno količino hrane pojemo hitro, bomo hitro tudi umrli. Da je stvar bolj zabavna Stvarnik nobenemu ni zaupal, kakšno količino mu je določil. Zato velja nasvet za vse: jejmo čim manj, da bo odmerjeni kupček dolgo trajal.

Tisočletja pozneje (ta mesec so bili objavljeni rezultati raziskave) so znanstveniki ugotovili, da živalim lahko podaljšajo življenje za 40% samo s tem, da jim zmanjšajo vnos kalorij za 30%. Trdijo, da so bile povrh živali  (miši) bolj zdrave, živahnejše in da so imele močnejše kosti, bile so zaščitene pred sladkorno tipa B in bile so tudi mentalno bolj sposobne.
Znanstveniki raziskujejo naprej: kako z umetnimi zdravili upočasniti proizvajanje proteina S6K1, ki vpliva na AMPK molekule … Izmisli si bodo še veliko okrajšav, različnih imen in morda potešili svojo in našo radovednost. Njihov cilj je doseči, da se organizem, ob pomoči farmacevtskih pripravkov, obnaša tako, kot da smo pojedli za 40% manj kot smo v resnici. Kaj bo to povzročilo na drugih področjih, ne razmišljajo.

Vendar, takšne pomoči ne potrebujemo. 
Raje si zamislimo neki kup hrane in vsakič, ko s tega kupa nekaj vzamemo, se zavedajmo, da smo bližje temu, da od kupa ne bo ostalo nič. In, saj že veste: manjši kupček – bližji konec; nič kupčka – nič življenja. 
Torej  –  jejmo manj!

4.11.2009

Gripa A H1N1 in strela

Pogosto opozarjam na kemijo krize in poudarjam, da je vsak stres, ki ga doživljamo zaradi krize, nove gripe …, kemična reakcija, ki zelo močno spremeni kislo bazično ravnovesje v našem organizmu, kar je veliko nevarnejše kot trenutno ali pričakovano gmotno pomanjkanje ali grožnja novega virusa.

Zdaj prihaja potrditev.

Zadnja raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da recesija vpliva tudi na duševno zdravje prebivalstva, predvsem moških. V raziskavi je sodelovalo 2000 odraslih, izsledki pa so pokazali, da kar 40 odstotkov moških trpi zaradi depresije, anksioznosti in stresa. Raziskava je dala že en skrb vzbujajoč podatek – zaradi finančnih težav o samomoru razmišlja kar dvakrat več Britancev.  Je v Sloveniji drugače? Ne morem vam najti nove službe in ne dati denarja, lahko pa vas naučim, da se tudi na recesijo odzivate nestresno in da poskrbite za svoje duševno zdravje.

Za posledicami virusa A H1N1 (nočem napisati »prašičja gripa«, saj ubogi prašiči nič niso krivi) je do 25. maja 2009 umrlo 86  ljudi na celem planetu, a vsi govorijo o pandemiji virusa!!!. Statistično je veliko večja verjetnost, da vas zadene strela, kot da bi zboleli za A H1N1, a vas s tem nihče ne straši. Vsak dan v svetu umre tisoče otrok zaradi pomanjkanja vode. Tri tisoč ljudi vsak dan umre zaradi malarije. Koliko tisoč ljudi vsak dan umre zaradi pomanjkanja hrane? V svetu vsako uro za posledicami kajenja umre več kot 600 ljudi.

A koga to zanima? Nikogar. In zakaj ne? Ker nikomur ne morejo ničesar prodati, ker sta bolezen in smrt dobičkonosnejši od zdravja! Kako nekomu, ki nima nič, prodati hrano, vodo ali zdravila? Kadilcu v 20 letih za samozastrupljanje prodajo cigaret za približno 20.000 evrov, potem prodajo zdravila za 100.000 evrov … zakaj bi mu potem prodajali nekaj, kar stane samo 100 evrov?

Ne dajte se zavesti in zmesti. Naj vas ne bo ničesar strah. Nekoč je neki pesnik zapisal: »Nikoli ni bilo, da nekak ni bilo, in nikdar ne bo, da nekak ne bo.«

25.5.2009

Prehranska revolucija

Prehranska revolucija, ki jo ponuja g. Oliver, ni prava revolucija. Kuha še vedno zelo nezdravo hrano, a ta vseeno pobije manj ljudi, kot tista zaradi katere je začel svojo malo revolucijo. Je pomemben korak pri razumevanju kako hrana vpliva na zdravje, pravo revolucijo ba slavni kuhar se je pridružil, to pa je prehranjevanje s polnovredno rastlinsko hrano.

Imel sem srečo in nisem umrl!

»Imel sem srečo in nisem umrl!« 

To je izjavil bivši ameriški predsednik Bill Clinton to nedeljo v pogovoru z dr. Gupto za CNN. Kaj je po številnih operacijah najboljših kirurgov v najboljših bolnišnicah rešilo Billa Clintona, da ni umrl? Sprememba prehranskih in življenjskih navad.

Gospod Clinton je moder in bogat človek. Privošči si lahko najdražje svetovalce, najdražjo hrano in številne medicinske novotarije, izjavil pa je tole: »Všeč mi je zelenjava. Rad imam sadje.« Preprosti, poceni polnovredni obroki rešujejo življenja!

Že pred meseci sem pisal, kako je g. Clinton javno pohvalil knjigo Kitajska študija, ki je njemu, tako kot mnogim drugim, spremenila (rešila) življenje. 

Mleko nevarnejše od aflatoksina?

Dve izjemno nevarni kemikaliji sta lahko v krmi domačih živali: dioksin in aflatoksin. Znanstvenik, ki je med prvimi izoliral dioksin in dolga leta raziskoval delovanje aflatoksina, je bil prof. dr. Colin Campbell, v širši javnosti znan kot nosilec najobsežnejše študije v zgodovini človeštva o vplivu hrane na zdravje, ki jo je skupaj z ugotovitvami več kot 750 drugih raziskav objavil v knjigi Kitajska študija. Temeljna ugotovitev njegovih raziskav je, da na razvoj raka bolj vpliva vnos beljakovin kot prisotnost rakotvornih snovi: “Odkrili smo, da nizek vnos beljakovin zmanjšuje razvoj raka in na več načinov deluje sinhrono. Kot da to ne bi bilo dovolj, smo še odkrili, da visok vnos beljakovin, ki presega količino, potrebno za telesno rast, razvoj raka celo spodbuja. Pospeševanje raka smo lahko nadzorovali preprosto s tem, da smo spreminjali količine beljakovin, ne glede na izpostavljenost rakotvornim snovem. Kot bi vklapljali in izklapljali stikalo za luč. Dejavnik, ki je v tem primeru spodbujal raka, so bile beljakovine v kravjem mleku. Mojim kolegom je bilo izjemno težko sprejeti že to, da bi beljakovine lahko spodbujale razvoj raka, in to beljakovine kravjega mleka … Sem nor?”

Ne, gospod Campbell ni bil nor. Dolga leta po vseh teh odkritjih še vedno velja za eno največjih znanstvenih avtoritet na področju vpliva hrane na zdravje in vse poznejše raziskave na živalih in ljudeh so dokazovale to njegovo trditev.

O živalskem mleku

Mleko je hranilo za dojenčke za precej natančno odmerjen čas, ko druge hrane še ne morejo uživati. Dojenje je edini naravni način konzumiranja mleka in v tem načinu se mleko ne izpostavlja ne svetlobi, ne temperaturnim, kemičnim ali fizikalnim spremembam gre neposredno iz telesa v telo in tako se ta za življenje dojenčka življenjsko pomembna tekočina skoraj ne more okužiti. Vsaka živalska vrsta ima mleko, ki ustreza samo tej živalski vrsti. Po kemični sestavi se človeško mleko zelo razlikuje od kravjega, to pa od kobiljega ali od podganjega mleka. Sestava mleka je prilagojena potrebam dojenčkov: to, kar potrebuje otrok, je nekaj drugega kot tisto, kar potrebuje teliček, ali žrebiček, ali podganji mladič. Pri vseh živalskih vrstah brezpogojno velja železno pravilo: takoj ko mladiči postanejo sposobni uživati drugo hrano, opuščajo dojenje. Ko izgubimo naravno potrebo po mleku, se začne zniževati tvorjenje encima za presnovo mleka (rinila) za predelavo beljakovin in laktaze, za predelavo ogljikovih hidratov v mleku (laktoze). Človek je izjema in to svojo tehnološko superiornost drago plačuje. A kaj, ko so kraja (kravi krademo tisto, kar ni nam namenjeno), predelava in prodaja mleka in mlečnih izdelkov eden največjih poslov na našem planetu. Kar 75 odstotkov (ta podatek je tudi objavljen na spletni strani Ministrstva za zdravje RS) odraslih oseb ne sintetizira dovolj laktaze, encima za presnovo beljakovin iz mleka (laktoze), a še vedno verjamemo marketinškim priporočilom, da nikoli ne prerastemo potreb po mleku, da jogurti skrbijo za učinkovitost imunskega sistema, nas varujejo pred prehladi in napihnjenostjo, da so siri nenadomestljivi ipd.

O aflatoksinu

Aflatoksin je strup, ki ga ob ugodnih mikroklimatskih razmerah proizvaja gliva Aspergillus falvus. Poleg vlage, suše ipd. je pri nastajanju aflatoksina pomembno, kako kakovostno živijo rastline, kolikšna je njihova odpornost, tretiranje z drugimi kemičnimi sredstvi in še kaj.
Majhne količine aflatoksina niso nevarne, so pa nepotrebne in nas vseeno obremenjujejo, predvsem jetra. To, kar nas mora skrbeti, je, da njegove prisotnosti in koncentracije v mleku ne kontrolirajo redno in ga pogosto odkrijejo prepozno. Redko povzroči zastrupitev pri ljudeh, a povsem nedolžen ni.
Leta 1960 je v Angliji zaradi aflatoksina poginilo več kot 100.000 puranov. Ali bodo krave, ki so jih hranili z oporečno krmo, zbolele, kakšne posledice bo to pustilo na jetrih živali in ali bolne živali lahko proizvajajo zdravo mleko, ki bo sicer brez aflatoksina? Seveda bi bilo treba to ugotavljati za vsako posamezno žival, obstaja pa cenejši način, da se izognemo tem nevarnostim. To pa zanesljivo ni prekuhavanje, ker je aflatoksin termostabilen in ga ne uniči niti 200 stopinj Celzija.

O aflatoksinu, raku in kravjem mleku

Kravje mleko je bogat vir beljakovin. Visok vnos beljakovin vpliva na encim, ki je odgovoren za presnovo aflatoksina. Nizek vnos beljakovin pomembno zmanjša encimsko delovanje in preprečuje nevarnemu aflatoksinu in drugim rakotvornim snovem, da se vežejo na DNK, in to drastično zmanjša nastanek in začetno rast tumorjev. Poskusnim živalim so dajali enake odmerka aflatoksina in različne količine kazeina (beljakovine v kravjem mleku). Pri hrani z visoko vsebnostjo kazeina je število žarišč raka naraslo. Še več: živali z višjim odmerkom aflatoksina so razvile manj rakastih žarišč, če so jih hranili s hrano, ki je vsebovala le 5 % kazeina. Pri že razvitih žariščih sploh ni bilo nobenega odziva, tudi če so živalim dajali najvišje tolerančne odmerke aflatoksina. Raziskovalci so sklenili, da je to še en dokaz tega, da nizkobeljakovinska hrana izniči učinek močno rakotvorne snovi, kakršna je aflatoksin. S povečanjem ali z zmanjševanjem odmerkov kazeina so nadzirali potek raka, kot s stikalom so razvoj raka vklopili ali izklopili, odvisno od tega, ali so živali hranili z veliko- ali z malobeljakovinsko hrano.
Veliko študij na ljudeh je potrdilo to osnovno ugotovitev. Če bi ljudje zaužili enako količino aflatoksina z zelenjavo ob majhnem vnosu živalskih beljakovin, bi utrpeli bistveno manjšo škodo (če bi jo sploh), kot če bi bila enaka količina v beljakovinski tekočini, ki ji rečemo mleko.

Mleko, srčne kapi, multipla skleroza, ledvični kamni …

V številnih študijah so ugotovili povezavo med uživanjem kravjega mleka z nastankom in razvojem srčnih bolezni, ledvičnih kamnov, osteoporoze, alergij, multiple skleroze in drugih avtoimunskih bolezni. O tem je veliko dokazov nevtralne znanosti. Nekateri raziskovalci morda pretiravajo, ko predlagajo, da bi na embalaži mleka in mlečnih izdelkov morali pisati opozorila o škodljivosti, podobno kot na cigaretnih škatlicah. Je morda z beljakovinami in maščobami bogata hrana brez vitaminov in vlaknin, kot je kravje mleko, nevarnejša od aflatoksina?
Doječe mamice pogosto uživajo velike količine kravjega mleka. Velikokrat je bilo dokazano, da človek, enako kot žival, lahko proizvaja mleko iz rastlin, in če uspe kravi iz trave proizvesti tisoče litrov mleka, je naravno, da človek iz rastlinske hrane proizvede dovolj mleka za svoje mladiče. Če mati pije kravje mleko, v katerem je dioksin, se leta kopiči v njenih maščobnih celicah in prehaja skozi njeno mleko v dojenčka. Podobno je z aflatoksinom ali s cigaretnimi in z drugimi strupi.

Premagajmo aflatoksin in druge toksine – izklopimo raka

Že omenjeni dr. Campbell se sprašuje: “Ali je mogoče, da kemične rakotvorne snovi na splošno ne povzročajo raka, razen če so prehranske razmere ustrezne? Je mogoče, da smo vse življenje izpostavljeni manjšim količinam rakotvornih kemikalij, pa se rak ne pojavi, če ne uživamo živil, ki spodbujajo razvoj tumorjev? Lahko raka obvladujemo z ustrezno prehrano?”
Obstaja nešteto dokazov, da je to možno in povsem biološko logično. Vsak med nami pozna nekoga, ki si je raka ali katero drugo hudo, s stališča farmacevtske medicine neozdravljivo bolezen, ozdravil s spremembo prehranskih navad, vključno s postenjem. Objektivna, nevtralna znanost ve: s hrano lahko povzročamo in obvladujemo bolezen ter ustvarjamo zdravje.

(Ivan Soče, 7DNI 7.2.2012)

Za bolnike se bo treba boriti

“Za bolnike se bo treba boriti. Bolniki bodo morali vedeti, da bodo pri nas dobili odlično storitev.” – minister za zdravje Tomaž Gantar. 

Javno pismo ministru za zdravje

REPUBLIKA SLOVENIJA

MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
MINISTER ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, Ljubljana

Spoštovani gospod minister za zdravje!

S simpatijami in razumevanjem spremljam Vaša prizadevanja za spremembe v zdravstvenem sistemu. Razumem, da so odločitve zmeraj kompromis med različnimi interesi, in Vaše drže ne razumem kot pomanjkanje poguma ali argumentov. Verjamem, da je sklepanje kompromisov, pri katerih nihče ni povsem zadovoljen, posledica pomanjkanja javne in glasne podpore za pogumnejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen.

V nekem javnem nastopu ste izjavili: »Zdravje je vrednota!« Naj bi bila, morda celo najpomembnejša. Torej naj bi bilo Vaše delovanje usmerjeno k ustvarjanju in ohranjanju zdravja, a so Vas (ali pa ste se sami, tako kot Vaši predhodniki in večina državljanov) ujeli v past, da o zdravju premišljujete kot o procesu zdravljenja. Govoriti o zdravju ne pomeni govoriti o bolnišnicah, bolnikih, zdravnikih, čakalnih vrstah, številu operacij … Zdravljenje ni vrednota! 

Kot zdravnik veste, da se zdravje ne ustvarja v zdravstvenem sistemu, vsaj ne v tistem delu, ki je ves čas in v vseh državah v krizi, in prav nobene možnosti ni, da se ta kriza ne bi v prihodnje še poglabljala, tudi če bomo za zdravljenje namenjali vsako leto več denarja. V državah, kjer namenijo več družbenega bruto proizvoda za zdravljenje, je zdravje prebivalcev slabše! Sami spremljate uradne podatke državne statistike in ugotavljate, da se število bolnikov tudi v Sloveniji pri vseh kroničnih boleznih nenehno povečuje. Prav pri nobeni resni, kronični bolezni nismo zmanjšali letnega prirastka. Torej smo državljani vsak dan manj zdravi in k našemu zdravju prav nič niso prispevale vse dosedanje reforme zdravstvenega sistema. Minister in ministrstvo za zdravje morata to upoštevati in svojo pozornost osredotočiti na skrb za zdravje oziroma ustvarjanje pogojev za nenastanek bolezni. Če to zanemarite in se ukvarjate z (boljšim) zdravljenjem, postane zdajšnje Ministrstvo ministrstvo za zdravljenje, Vi pa minister za zdravljenje. Zaradi usmerjanja pozornosti na zdravljenje, se vse več ljudi odpoveduje aktivni skrbi in odgovornosti za svoje zdravje in živi v iluziji, da bo vsemogoča farmacevtska medicina že poskrbela za vse, če ne zdaj, pa nekoč v prihodnosti, ko bi naj le dočakali čudežna zdravila brez škodljivih posledic.  

Minister za zdravje mora skrbeti ne zato, da je čim več operacij, ampak da jih je čim manj, ne sme skrbeti za racionalno (u)porabo zdravil, ampak da jih potrebujemo čim manj, ne sme skrbeti, da zdravniki delajo v treh izmenah, ampak za to, da imajo čim manj dela. Ob neki drugi priložnosti sem predlagal, naj minister za zdravje ne bi bil zdravnik in bi to postal demokratičen standard, kot pri vojski in policiji, kjer obrambni oziroma notranji minister ni ne vojak ne policist. Zdravnik bi moral biti minister za kmetijstvo in skrbeti, da uživamo hrano, ki prispeva k našemu zdravju, ne da skrbi za dobičke pridelovalcev in predelovalcev hrane.

Tudi v celotni družbi se je zgodila ta iracionalna sprememba: zamenjali smo zdravje z zdravljenjem, ozdravitev z jemanjem zdravil. To je posledica usodnega vpliva farmacevtske medicine, ki nas je ob podpori medijev in politike spremenila v kolektivnega pacienta, in tudi tako premišljujemo – kot kolektivni pacient. Sami veste, da v bolnišnicah skrbijo za bolezen, in ne za zdravje. Sami veste, kako malo zelo dragih postopkov zdravljenja prinese trajne in dokončne ozdravitve, pogosto le podaljšuje čas bolezni in umiranja. Največkrat postanemo le dosmrtni stalni kupec zdravil in storitev zdravljenja. 

Veliko denarja namenimo za prezgodnje odkrivanje nekaterih vrst raka. Svetovne statistike opozarjajo, da to morda ne prinaša pričakovanih rezultatov, in dejansko ne podaljšuje življenja. Zgodnje odkritje bolezni pogosto podaljša le čas med odkritjem in smrtjo in ne podaljša časa življenja, je pa res, da smo v »podaljšku« odlični kupci zdravstvenih storitev. Vsaj del denarja za drage preiskave, zaradi katerih mnogi veliko zaslužijo, bi lahko namenili za izobraževanje in preprečevanje nastanka bolezni. Rad bi videl, da vlada finančno podpre oglaševanje o tem, kaj je treba jesti in piti, da se izognemo kateri od bolezni, da finančno (torej tudi davčno) podpre tiste pridelovalce hrane in ustvari razmere na trgu, kjer ne bi dunajski zrezek z ocvrtim krompirčkom stal 1,5 evra, sadni sok pa 2 evra (resničen podatek). Če se malo poigram s številkami, bi lahko zapisal, da družbo dunajski z ocvrtim krompirčkom stane 10 evrov, razliko seveda krijemo iz zdravstvene blagajne.

Zdravstvenemu sistemu je treba priznati legitimno pravico, da se bori za svoje interese. Pred tem mu je treba odvzeti položaj ter sneti masko monopolnega skrbnika za nacionalno zdravje in zdravnikom svetniški sij požrtvovalnih, nadčloveško človeških in dobrih ljudi ter jim priznati status »serviserja človeških teles«, za katerega je normalo, da dela osem ur, da dela napake, da ima legitimno pravico zaračunati največ, kolikor še lahko, biti tudi malce len, neorganiziran, potraten. Zahtevati, da zdravstvo pozdravi samo sebe, je utopično pričakovanje, še večja škoda nastane zaradi napačnega osredotočenja na napačne težave.

Spoštovani minister za zdravje! Prosim, usmerite svojo pozornost in angažirajte vse svoje potenciale in potencialne sodelavce v odkrivanje tistih dejavnikov, ki povzročajo vztrajno slabšanje zdravja državljanov. Naredite vse, da preprečite, da bi bilo vsak dan čedalje več ljudi bolnih zaradi zdravju manj koristne hrane, kar zajema več kot 90 odstotkov vseh bolezni. Posledice so, vem, da to veste tudi Vi, sladkorna, ki se epidemično širi med otroke in vodi do hudih drugih zdravstvenih komplikacij, vključno s slepoto, amputacijami, depresijo ipd., vse bolezni krvnožilnega sistema (zamašene žile, visok krvni tlak, srčne kapi ipd.), rak na prebavilih (posebej je v porastu rak debelega črevesa) in druge vrste raka, hiatusna hernija, operacije na žolču ipd., osteoporoza (operacija kolkov …), akutna odpoved ledvic (število dializnih bolnikov se stalno povečuje). Vse to pripelje do poslabšanja fizičnega in duševnega zdravja, manjvrednostnega kompleksa, splošne naveličanosti, kolektivne depresivnosti, kar močno zmanjša družbeno produktivnost, razen v delu gospodarstva, ki proizvaja zdravila. Skoraj ni kronične bolezni, katere nastanek, potek in ozdravitev ne bi bila povezana s prehranjevanjem. Zato prosim, usmerite pozornost na glavni vzrok za nastanek bolezni – na hrano. To najučinkovitejše sredstvo za preprečevanje bolezni in mogočno zdravilo je tukaj, je poceni, je varno.

Začnite spreminjati tam, kjer se odloča o zdravju ali bolezni. Začnite pri šolskih malicah in kosilih, začnite izobraževanje odraslih, začnite pri bolnišničnih obrokih, ki so za bolnike sporočilno pomembna. Hrana v bolnišnici mora biti takšna, da lahko osebje reče bolniku: Poglej, tako se moraš hraniti pa se ne bomo pogosto videvali. Tudi sedanja bolnišnična hrana ima to sporočilnost in jo bolniki dojemajo kot zdravo hrano, zaradi česar so tudi stalne stranke teh ustanov. Vem, da imamo smernice za prehrano in da so jih (so)oblikovale naše navade ter mogočni prehranski lobiji. Vem tudi, da velja preprosta resnica, ki je ne premaga nobena smernica in noben strokovnjak: imate neizpodbitne dokaze, da hrana, ki jo najpogosteje uživamo, slabša naše zdravje! Edino merilo kakovosti (strokovnosti) prehranskih smernic je koliko prispevajo k zdravju državljanov, in ne kdo jih je sprejel – dobre so takrat, ko je posledica njihove uporabe več zdravja in slabe, če imamo več bolezni. Če bomo enako jedli in pili, ne bomo le enako zdravi oziroma bolni, ampak bomo brezpogojno bolj bolni in manj zdravi! Najnovejši podatki EU pravijo, da kar 86 % ljudi umre za posledicami bolezni, ki bi jih, s spremembo prehranskih in življenjskih navad, lahko preprečili in ta odstotek se bo, če bomo jedli in pili enako, samo še povečeval.

Čeprav so izsledki nevtralne znanosti o tem, katera hrana prispeva k našemu zdravju, znanstveno utemeljeni, dosledni, logični in preverljivi, jih je težko udejanjiti. Odpor proti spremembam je strahovit: človeku lastna značilnost, da se upira spremembam in da je nestrpen do drugačnih, je danes podprta z velikanskim denarjem prehranske industrije, ki se je zažrla v šolski in vzgojno-izobraževalni sistem na splošno, v medicinsko stroko, politiko in medije. Številni zdravniki so prehransko neizobraženi, mnogi spregledajo priporočila svetovno strokovno in moralno kompetentnih ustanov ter bolnikom dajejo enostranske, celo napačne informacije. Politike zanimajo naši glasovi, in ne naše zdravje. Mediji so čedalje bolj odvisni od oglaševalskega denarja prehranske in farmacevtske industrije ter njihovih informacij, ki jih servirajo prehransko neizobraženim novinarjem in urednikom.

Kje boste pridobili moč za potrebne spremembe, gospod minister? Pri zdravstvenem osebju, od katerega pričakujete, da se bodo sami disciplinirali, organizirali, šparali, več delali in manj zaslužili? Od zavarovalnice, kjer je uradnikom vseeno, koliko operacij bo izvedenih? Od poslancev, ki jim je vseeno, ali za njih glasuje zdrav ali bolan volivec? Od večine državljanov, ki ne morejo in nočejo verjeti, da je tisto, v čemer uživajo in kar jim vsak dan priporočajo iz medijev in zdravniških ordinacij, lahko pogubno za njihovo zdravje? In če bi Vam kljub temu donkihotovskemu početju uspelo pri reorganizaciji zdravstva, bi bil rezultat teh prizadevanj klavrn: dobro organiziran in cenejši zdravstveni sistem, več obravnavanih bolnikov, več zdravil, več dragih naprav, več operacij, veliko zdravnikov in še več medicinskega osebja …, ampak zaradi tega ne bi bili nič bolj zdravi! 

Spoštovani gospod minister, ne dovolite sebi, da se ujamete v to miselno past, da je zdravljenje družbena vrednota. Tudi z avtoriteto zdravnika in ministra vplivajte na druge, da se ne ujamejo v to, za nacionalno zdravje, nevarno paradigmo. Ne zdravstvo, zdravje je družbena vrednota! 

Zdravja, družbene enakopravnosti in človeške solidarnosti ne zagotavljajmo v bolnišničnih čakalnicah, ordinacijah in operacijskih dvoranah. Država naj zagotovi enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, celovite in poštene informacije o zdravem načinu prehranjevanja in življenja ter poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine. To, in ne hitra in poceni zdravniška oskrba, je ustavna pravica vsakogar!

Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in živijo dlje. Za ponazoritev: v središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se ta zniža za eno leto! Tudi najnovejše poročilo Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji navaja več pretresljivih podatkov o tem, kako je zdravje naših državljanov odvisno od njihovega znanja. Vlada naj zagotovi brezplačen dostop do pomembnih, preverjenih, celovitih in nepristranskih informacij o vplivu hrane na zdravje! 

Če boste tako zasnovali svoje delovanje oziroma ko ga bomo državljani prepoznali kot takšnega, boste potrebovali ogromno moči za majhne spremembe. Edini vir Vaše moči, spoštovani gospod Marušič, smo državljani, ki hočemo biti zdravi in se zelo trdimo, da ne bi po nepotrebnem trošili ne zdravil ne časa zdravstvenega osebja. Na našo podporo se lahko zanesete. Prosim, bodite tudi naš minister.

Ivan Soče

Pričujoče javno pismo ministru za zdravje, g. Marušiču sem poslal 08. 09. 2011

P.S. Če se vam pisma ne ljubi brati, ga lahko poslušate. Namesto vas bere g. Zoran Turk.

Zakaj moški umirajo mlajši?

V skoraj vseh državah moški umirajo mlajši, pri nas v povprečju pet let prej kot ženske. Je to neizogibno?

Veliko znanstvenih in poljudnih razlag je o tem, zakaj moški ne živijo enako dolgo kot ženske. Tudi ta zapis je mešanica znanstvenega in poljudnega argumentiranja, iz katerega se moški vseeno lahko naučijo dovolj, da si lahko dodajo kakšno leto življenja, in tista pred odhodom naredijo čim bolj zanimiva in lepa. Kakor koli že, na trajanje in kakovost življenja moških odločilno vplivajo njihove ženske.

Moški postanejo prej nepotrebni

Ko ni več zmožen opravljati naloge sejalca semen, postaja moški biološko nepotreben. V tem času izgublja tudi fizično moč in tudi za “moška” opravila postaja manj sposoben. Nadomestijo ga potomci, ki so takrat na vrhuncu svoje moči. Moški postane biološko pogrešljiv, ko njegovi otroci postanejo samostojni. Ženske so tudi po izgubi reproduktivne sposobnosti biološko nepogrešljive: hčeram in snaham morajo pomagati pri porodu in v času, ko ženske težko skrbijo za dojenčke, zase in za gospodinjstvo. Ženske postanejo biološko pogrešljive, ko njihovi vnuki postanejo sposobni samostojnega hranjenja in skrbi zase.

V telesu moškega se dogajajo hormonske spremembe, ki moškega delajo manj možatega. Postajajo občutljivejši, nežnejši, skratka v njih se vse bolj razvija ženski element. Vizualno je to opaziti na manjši poraščenosti na obrazu (brada, brki). Hormonske spremembe v ženskih telesih povzročajo, da ženske postajajo bolj možate – odločnejše, agresivnejše, dominantnejše, stanovanje spremenijo v “svoj teritorij”. Najbolj viden simbolni znak nastanka sposobnosti za prevzem moči je pojav brkov pri ženski. Ko moški izgubi svoj teritorij, se začne umikati: ves čas brklja po garaži, brklja po televizijskem daljincu, vrtu in pogosto pobegne v gostilno, kjer v družbi drugih “izgnancev” zapravlja zdravje, ponos in denar. Ženske se ne umikajo: postanejo svobodnejše, pogumnejše, začnejo hoditi k jogi, plesu, potovati, brati knjige o duhovni rasti in podobno. 
 Čas in energijo zapravljajo za stvari, ki dajo življenju pomen in smisel.
Poleg te biološke nepotrebnosti, ki moške zadene prej in močneje, je morda še pomembnejši občutek družbene nepotrebnosti.
Moški, ki je imel pomemben in avtoritativen položaj v službi, družbi in tudi doma, naenkrat dobi občutek, da ni več pomemben (potreben, koristen). Ostane brez cilja, namena in življenje izgubi smisel. Veliko moških, ki takoj po upokojitvi ne poiščejo načinov, kako še naprej imeti občutek potrebnosti (pomembnosti), umre v nekaj letih. Drugače je z moškimi, ki z radovednostjo in veseljem sprejmejo in razvijajo ženski princip v sebi: namesto avtoritativnosti začnejo uveljavljati enakopravnost, namesto ukazovanja sporazumevanje in sodelovanje, ugotovijo, da potrebo po pomembnosti lažje zadovoljijo z ljubeznijo kot z močjo. 
 Moški težje prenašajo bremena staranja: odvisnost od drugih pri npr. osebni higieni močneje doživljajo kot ponižanje, izgubo dostojanstva. Pogosto hočejo čim prej oditi s tega sveta in se zdi, da je ta njihova želja pogosto uslišana.

Moški manj skrbijo zase

Moški so tudi v obdobju do staranja precej invalidne osebe, seveda, če kot invalida opredelimo osebo, ki ne samo, da ne more skrbeti zase, ampak tudi osebo, ki ne zna skrbeti zase. Njihove žene skrbijo za to, da so siti, napiti, urejeni … Bolj kot se moški stara, bolj je potreben skrbi in od svoje ženske še bolj pričakuje, da igra njegovo mamo. Bolj kot se ženske starajo, manj so pripravljene biti mama svojemu moškemu. Dolgoročna skrb zase za moškega ni značilna, bolj so nagnjeni zadovoljevanju trenutnih potreb. Moški običajno ne berejo knjig ali člankov o kakovosti življenja, o hrani, o zdravju. 
Moški imajo veliko slabše prehranske navade, kot ženske. Pojedo veliko več mesa in mesnih izdelkov in zaužijejo več maščob. Statistike pravijo, da popijejo veliko več alkohola in veliko manj vode. Moški pojedo za polovico manj zelenjave in sadja kakor ženske. V povprečni družini se ženske odpovedujejo večerji in je zato ne pripravljajo. Privoščijo si kakšno sadje ali solato, moški pa jedo klobase in jih poplaknejo z nekaj alkohola. Da hrana pomembno vpliva na zdravje ni treba posebej poudarjati. 
Moški so manj fizično aktivni, razen pri kakšnem tekmovalnem športu, kjer še lahko upajo na zmago, a teh je z leti vse manj. 
Ženske pojedo veliko manj in uživajo bolj zdravo hrano. Ženske veliko več berejo o zdravju, o preprečevanju in zdravljenju bolezni, o medsebojnih odnosih, v njihovih revijah je veliko informacij o kakovosti življenja. Ženske pogosteje načrtujejo dolgoročno, skrbi jih prihodnost in se na njo odgovorno pripravljajo. Ženske imajo pogosteje prijateljice, ki so prave zaupnice, kar lahko pomembno zmanjšuje stres, moški pa imajo bolj tovariše pri kakšni dejavnosti.

Moški ne skrbijo dovolj za svoje ženske 

Moški je lovec in je nekoč “ulovil” svojo žensko. Zanj je lov končan, a ženska noče biti enkraten plen in hoče biti še velikokrat ulovljena, če le lahko – vsak dan. Zato, da bi jo moški znova in znova lahko lovil in skrbel za potomce, ga ženske ohranjajo v dobrem stanju: na mnoge načine skrbijo za njegovo dobro počutje in učinkovito delovanje. Moški to sprejme kot dolžnost plena, kot nekaj, kar mu pripada, kot nekaj, kar njegova ženska dela zaradi njega kot konkretne osebe in pozablja, da ženska to dela za imaginarnega (funkcionalnega) moškega.
V letih delanja življenjskih bilanc (kaj sem v življenju naredil, ali sem bil srečen, kaj sem počel na tem svetu, kaj mi še ostane …), ženska začne kritično gledati na svojega konkretnega moškega in se začne spraševati: “Kdo je ta tujec, ki mu celo življenje kuham, perem, likam, ga prenašam? Kaj imam jaz od tega? Kaj je ta moški dobrega naredil zame? Me osrečuje? Zakaj ga še potrebujem?” Večina žensk ni zadovoljna z odgovori na ta vprašanja. Morda zato vdove ostajajo vdove.
Na predavanju kuharskim mojstrom sem povedal, da moški umirajo mlajši, ker jim žene kuhajo z jezo. Ves bes, jezo, nezadovoljstvo, naveličanost, celo sovraštvo prenesejo v hrano. In ker moški pojedo veliko hrane, v kateri je ogromno negativne energije, prej umrejo. Tisti, ki ste vsaj malo pokukali v kvantni svet, tega ne boste vzeli zgolj za šalo.

Kako si podaljšati življenje

Če bi moški poskrbeli, da jim ženske kuhajo z veseljem, da v hrano dajo ljubezen in veselje, bi bilo njihovo življenje, če ne daljše, zanesljivo veliko lepše. Če bi moški občudoval svojo žensko, kot da je idealna, lepa, zapeljiva, bi takšna tudi postala. Postala bi njegova boginja, njegova inspiracija, vir moči in želje po zdravem dolgem življenju
Pravi moški se vsak dan vpraša, kaj bo dobrega naredil za svojo ženo. Občasno jo vpraša, ali je srečna, kaj si želi, da bi naredil zanjo. Odrasli moški sprejema ženo kot enakovredno osebo, ki prostovoljno živi z njim zato, da je njej (in ne njemu!) lepše. Večkrat se mora vprašati, koliko zares prispeva k njeni sreči. Moški, ki hoče biti spoštovan, mora spoštovati svojo ženo, njen čas, trud in skrb. Svoje partnerice nikoli ne sprejme kot nekaj, kar mu pripada in tisto, kar ona naredi kot nekaj, kar je dolžna narediti. 
Normalno je, da se ženske naveličajo skrbeti za svojega moškega, tudi fizično ne zmorejo vsega, kar so zmogle v mlajših letih. Zato samostojen, odrasli moški zna skrbeti zase: zna kuhati, likati, prati, kupovati. Moč moškega se ne meri po tem, kako uspešno nadzira družino, ampak koliko prispeva k družinski sreči. Svojo moč izkazuje skozi spoštljivost, velikodušnost, strpnost in nežnost. Biološko nepotrebnost lahko premagujemo z intenzivnejšim sodelovanjem pri družinskem življenju. Če bomo v družinskem življenju otrok sodelovali in se odpovedali nadzoru, ukazovanju in svetovanju, nas bodo sprejeli in bomo lahko zasedli koristno vlogo “modrega”. Izgubo družbenega položaja lahko kompenziramo z ohranjanjem radovednosti, z učenjem in postavljanjem sebe v center lastnega zanimanja, raziskovanja in osebnostnega razvoja. Pri telesni aktivnosti izberemo netekmovalne športe, sprehode, jogo ali podobne veščine za nego duha in telesa. Če le lahko, imejmo lastni vrt. Dvojno veliko korist bomo imeli, prvič zaradi obdelovanja zemlje in drugič zaradi kakovostne hrane.

Razlika med zdravim in bolnim je pogosto v tem, da so se zdravi odpovedovali trenutnim užitkom zaradi dolgoročnih koristi. So časi, ko je treba biti močan in skrbeti za dolgoročno dobro. So časi, ko je treba biti močan v svoji nemoči. In so časi, ko časa ni.

Za ljudi gre in ne za živali

Michelle Pfeiffer

V ponedeljek zvečer (4. junij 2012) se je na CNN Dr Sanjay Gupta pogovarjal s slavno igralko Michelle Pfeiffer o njeni veganski prehrani. Bila je prepričana, da se prehranjuje zdravo, a so ugotovili, da ima visok holesterol. Odpovedala se je sodobnim dietam in začela jesti polnovredno rastlinsko hrano z malo maščobe, kjer centralo mesto pripada škrobni hrani. Pravi, da ljubi ta način prehranjevanja, ker ljubi ogljikove hidrate!