O soji

 

Soja, skoraj sinonim za vegetarijanstvo, je popolna hrana, zdravilo ali strup? Mnogi raziskovalci so sklepali, da je popolna hrana, zdravilo proti raku, proti visokemu krvnemu tlaku, proti holesterolu in tudi naravna alternativa hormonskemu nadomestnemu zdravljenju. Drugi raziskovalci so ugotavljali, da soja lahko poveča tveganje za nastanek raka, slabo vpliva na ščitnico, slabi imunski sistem, negativno vpliva na delovanjem možganov, povzroča izgubo kostne gostote in povzroča reproduktivne težave. To govori o tem, da je pomembna soja in da je pomembno dogajanje ob soji.

Soja – popolna ali nezdrava hrana?

Ko so sojo prinesli iz Azije v Ameriko, so kaj hitro ugotovili, da pri Azijcih ni tipičnih zahodnjaških bolezni in so to pripisovali tudi soji. Ker je pridelovanje soje nezahtevno, je kmalu postala velik posel. Angažirani znanstveniki so odkrivali, kaj vse je v soji dobrega in so jo kmalu razglasili za čudež narave, super hrano in učinkovito zdravilo. Želja po čim večjih zaslužkih je privedla do genskega spreminjanja soje in še večje ponudbe, ne le v naravni obliki, ampak kot poglavitna sestavina industrijsko pripravljene nemesne hrane. Še danes ne vemo, kako se bo naše telo odzvalo na mutirane gene soje, vemo pa, da je soja še vedno zelo pomembno hranilo. Mimogrede: adzuki fižol in mung fižol pogosto uvrščajo v sojo (zelena soja, rdeča soja), vendar, to ni soja.

V obdobju poveličevanja vloge beljakovin, je bilo odkritje, da ima soja veliko beljakovin zelo pomembno. Kitajci jo upravičeno imenujejo »rastlinsko meso«. Vegetarijanci so si lahko oddahnili: končno so imeli popolno rastlinsko hrano, ki bi lahko nadomestila skoraj vso drugo hrano. Poslovneži so takoj prepoznali dobro priložnost in soja je nepovratno spremenila prehranjevanje zahodnjakov, sojin zrezek in sojino mleko pa sta postala sinonima za vegetarijansko prehranjevanje.

Ogrožena mesnopredelovalna in mlekarska industrija sta udarila nazaj. Nastalo je nešteto raziskav in dokazov o škodljivosti soje. Dogajanja ob soji so krasen primer, ustvarjanja zmede in priložnost, da se naučimo nekaj koristnega o soji in tudi o funkcioniranju tega sveta.

Azijske izkušnje s sojo

Na Japonskem in Kitajskem je centralni del prehranjevanja škrobna hrana – točneje riž – ob velikem vnosu različne zelenjave, sadja in zelo skromnem (zanemarljivem) vnosu živalske hrane. Škrobna hrana vsebuje veliko ogljikovih hidratov, zmerne količine beljakovin, malo maščob, nič holesterola in veliko vlaknin, mineralov in vitaminov. V azijskih državah delež soje v skupnih kalorijah ne presega pet odstotkov, kar bi pomenilo nič več kot pol skodelice soje ali pa pol kozarca sojinega mleka za odraslega. V teh državah uporabljajo sojo, to je zelo pomembno, v nepredelani obliki ali pa v predelani na preprost, naraven način. Kuhana soja v strokih (edamame) je najpreprostejši način uporabe. Pri izdelavi sojinega mleka nastane smetana (yuba), ki je ni zelo veliko v primerjavi s kravjim mlekom. Sojina skuta ali sir (tofu) in stranski proizvod (okara) na nobeni mizi nista vsak dan. Sojina moka je prav tako poredko uporabljana oblika, tako kot sojino olje.

Pogosto uporabljajo fermentirane oblike soje kot so natto, miso in sojine omake, vendar so to bolj začimbe. Torej, tradicionalna uporaba soje, pomeni uživati naravno, gensko nespremenjeno sojo in s preprostimi tehnikami pripravljeno sojo v majhnih količinah.

A kot da teh dejstev nihče ne bi hotel poznati. Soji so pripisovali veliko več, drugi so dokazovali nasprotno – da je soja škodljiva, celo strupena. Poglejmo si najpomembnejše očitke oz. opozorila.

Soja – antihranilo?

Soja vsebuje snovi, ki negativno vplivajo na prebavo beljakovin (tripsin inhibitorje) in absorpcijo mineralov, predvsem kalcija, magnezija in cinka (fitinska kislina). Vendar so bili škodljivi učinki dokazani na živalih in ne na ljudeh. Tripsin inhibitorji se uničujejo s segrevanjem in fermentacijo. Podobno velja tudi za druge stročnice, ki niso užitne surove.

Fitična (fitinska) kislina (fitin je sol fitične kisline s kalcijevimi in magnezijevimi ioni) je prisotna v številnih rastlinah, posebej v stročnicah in žitih, in sicer najpogosteje v semenskih ovojnicah in kličnih listih. Ima številne koristne učinke na naše zdravje: deluje kot dober antioksidant in varuje pred rakom dojke, debelega črevesa, jeter, prostate, kožnem raku in levkemiji, znižuje raven holesterola in maščob v krvi. Stopnja zmanjšane absorpcije mineralov je ob prehrani, bogati z različno zelenjavo ob omejenem vnosu stročnic skoraj zanemarljiva.

Z znanstvenimi raziskavami je bilo ugotovljeno, da pri ljudeh, ki uživajo rastlinsko hrano, bogato z vlakninami, niso ugotovili pomanjkanja mineralov. Če uživamo v zadostnih količinah različne listnate zelenjave, polnovredna žita, stročnice ipd. dobimo dovolj mineralov.

Škoda, ki bi jo naredile fitinska in oksalna kisline ter vlaknine, je bolj teoretična predpostavka in je škodljivost pretirano poudarjena. Dr. McDougall piše: Ohranjanje naravnih ovojnic na žitnem zrnju z izogibanjem njegovi obdelavi bo ohranilo vlaknine in fitate v hrani. Opazili so, da je dodajanje ovojnic riževega zrnja prehrani bolnikov z zgodovino ledvičnih kamnov učinkovit način za znižanje stopnje kalcija in dramatično zmanjšanje tvorbe kamnov.

Soja in lektini

Pri prizadevanjih, da bi čim bolje skrbeli za svoje zdravje, pogosto naletimo na dramatična opozorila o tem ali onem hranilu ali o kakšni sestavini hranila. Eno takšnih so lektini, s katerimi strašijo rastlinojedce, češ da so rastlinske beljakovine nezdrave.

Ali so opozorila, da polnozrnata hrana in stročnice povzročajo zdravstvene težave, res utemeljena ali gre (spet) za odkritje težave le zato, da nam prodajo rešitev?

Lektini so beljakovine, ki so v vseh živih organizmih: živalih, rastlinah in bakterijah. Naj-prej so jih odkrili v rastlinah, pozneje pa ugotovili, da gre za vsepovsod prisotno beljakovino, ki je ne uniči niti želodčna kislina in ki v tankem črevesu lahko uničuje resice, s katerimi telo vsrkava hrano. Lahko tudi prehaja v kri, kjer se veže na glikoproteine celične površine in povzroča začasno zlepljenje krvničk.

Najbogatejši z lektini so: žita (predvsem pšenica), stročnice (fižol, soja, arašidi), mleko in mlečni izdelki, razhudniki. Pri nekaterih ljudeh uživanje teh hranil povzroča driske, sla-bost, bruhanje in druge težave.

Vsi lektini niso enako problematični, nekatere lahko s pripravo hrane v celoti deaktiviramo, drugih pa ne. Lektine, ki so v stročnicah, skoraj v celoti deaktiviramo z namakanjem v veliko vode, ki jo praviloma na nekaj ur zamenjamo, in s kuhanjem. Nekateri razhudniki vsebujejo tudi veliko lektinov (krompir, jajčevci, paradižnik, paprika), a jih uživamo kuhane, ko so lektini deaktivirani, pri surovem paradižniku in papriki pa ne pretiravamo, saj kot celovita živila v normalnih količinah ne povzročata nobenih težav. 3

Če imamo pri kateri koli hrani prebavne ali presnovne težave, uporabimo izločevalni postopek, po katerem izločamo posamezno živilo iz uporabe in ugotovimo, katero živilo nam ne ustreza.

Pri 95 odstotkih zdravih ljudi lektini ne povzročajo težav, pri tistih, ki se zdravo prehranjujejo, pa sploh ne. Uživanje različnih polnovrednih rastlinskih živil z omejenim vnosom beljakovin (stročnic), maščob in soli je še vedno najboljša prehrana.

Delovanje lektinov je le dodatno opozorilo, da z beljakovinami ni pametno pretiravati.

Soja – rakotvorna?

Soja vsebuje fitoestrogen, ki naj bi lahko spodbujal nastanek raka dojk in prostate. Resnica je, da je pojavnost raka dojk in prostate na Japonskem in Kitajskem 4 do 6 krat nižja kot je v zahodnih državah! V laboratorijskih raziskavah je bilo ugotovljeno, da soja zavira rast raka na dojkah in raka prostate.

 

Soja- povzroča hormonske težave?

Velike količine sojinega mleka (3 dcl), trikrat na dan naj bi v enem mesecu znižale nivo hormonov estradiola in progesterona, kar bi posledično lahko pomenilo tudi neplodnost in osteoporozo. Kako to, da so Japonci in Kitajci med najbolj plodnimi narodi? Vročinske valove v obdobju menopavze ima od 70 do 80 žensk na zahodu in le 10 do 14 odstotkov na Japonskem. Tudi pri nas je veliko žensk, ki si v menopavzi pomagajo s sojinimi izoflavoni.

Soja – moti ščitnico?

V nekaterih študijah so poročali, da so otroci, ki so jih hranili s soja formulo, imeli hipotiroidizem (zmanjšano delovanje ščitnice). V študijah na prebivalcih so dokazali, da soja varuje pred nastankom raka ščitnice.

Soja – škodi možganom?

V študiji med Američani japonskega porekla srednjih let, ki so dolgo časa uporabljali tofu, so ugotovili zmanjšano delovanje možganov in nekatere spremembe, ki bi jih lahko povezali z Alzheimerjevo boleznijo. Dejstvo pa je, da je Alzheimerjeve bolezni in drugih oblik demence v kulturah, kjer konzumirajo sojo, veliko manj, kot v zahodnih družbah. Obstajajo številne študije v katerih so dokazovali ugoden vpliv soje na funkcioniranje možganov.

Soja – slabo vpliva na srce?

Dokazov, da bi soja slabo vplivala na srce ni, a to pogosto omenjajo. Statistika je spet jas-na: tam, kjer je soja doma, imajo veliko najmanj težav s srcem in ožiljem. Zmerna uporaba soje (do 30 gramov) naj bi zmanjševala tveganja za boleznimi srca.

Zgodbe ob soji

Iz argumentov ZA in PROTI vidimo, kako je lahko vse dokazljivo – a le če imaš interes in če analiziraš en delček, eno snov in jo izvzameš iz celote. Podatkov o verodostojnosti raziskav ali raziskovalcev nimamo: o vzorcu, drugih prehranskih in življenjskih navadah, o starosti, o načinih vzorčenja, tipu analiz. Nekaterih podatkov ne bomo nikoli izvedeli: kdo so naročniki, plačniki, povezave raziskovalcev z industrijo …

Kaj se lahko naučimo iz zgodbe o soji? Nobeno pretiravanje ni dobro. Velike količine sojinega mleka, ki vsebujejo veliko beljakovin in veliko kalcija bodo povzročile enake težave z osteoporozo in ledvičnimi kamni, kot jih povzroča kravje mleko. Zmerna pravilna uporaba posamičnega hranila in uporaba zelo različnih celovitih hranil je ključ do zdravja. Pri hrani se ne osredotočajmo na izolirane, posamične sestavine, ampak upoštevajmo učinek celote. V nekaterih raziskavah je bilo dokazano, da so izolirane sojine beljakovine enako škodljive kot beljakovine iz mesa ali mleka. Izolirane pšenične beljakovine (gluten) imajo podobne učinke. V vseh rastlinah najdemo fitokemikalije, kot sestavne dele, ki medsebojno na nešteto načinov in vplivov delujejo na naš organizem. Če neko snov izoliramo, npr. izoflavone pri soji, dobimo močan koncentrat, ki je laboratorijski izdelek. Takšne koncentrirane in izolirane snovi, posebej, če jih jemljemo dalj časa, so lahko povzročitelji številnih zdravstvenih težav. To seveda velja za vse rastline – za sojo in za peteršilj. Zato moramo skrbeti, da zaužijemo čim več polnovredne ali vsaj čim manj predelane hrane.

Končna (moja) ocena o koristnosti / škodljivosti soje: tradicionalna uporaba sojinih izdelkov v obliki sojinih zrn, mleka ali tofuja naj ne presega 5 odstotkov dnevnih kalorij. Sojino mleko ni pijača, naj bo dodatek v müeslijih, k sladicam ipd. Če uporabljamo sojina zrna, jih pred kuhanjem namakamo vsaj 12 ur. Pripravljenih sojinih izdelkov v obliki tofuja, hrenovk, zrezkov, burgerjev ipd. je treba jesti le priložnostno, nekaj krat na mesec. Fermentirane oblike soje lahko uporabljamo vsak dan, pri čemer pazimo, da ne zaužijemo preveč soli. Do sedaj nisem zasledil nobenih dokazov, da bi bilo takšno uživanje soje kakor koli škodljivo.

Prav je, da skrbimo za svoje zdravje in da spremljamo dognanja sodobne znanosti. Vendar je treba ohraniti zdravorazumsko presojo in upoštevati splošno znana in preverljiva dejstva. Iz izkušenj milijonov zdravih ljudi, ki dolgo živijo se lahko naučimo več kot iz zmeraj novih in novih nasprotujočih se znanstvenih raziskav, o katerih ne vemo praktično nič.