Pisal mi je doc. dr. Evgen Benedik
15.6.2023 sem ponovno objavil bodico (prvič je bila objavljane pred štirimi leti) z naslovom Marketinška mlekarska znanost v kateri sem zapisal: Dve znanstveni avtoriteti in prehranski mnenjski voditeljici v službi industrije: dr. Nada Kozjek Rotovnik, dr.med. v reklamah za mlečne beljakovinske napitke in prof.dr. Irena Rogelj za Mercatorjeve mlečne izdelke. Obe imata skoraj neomejen dostop do medijev in obe hvalita “skoraj najpopolnejšo hrano za ljudi”. Žalostni časi za pošteno znanost.
Tri dni kasneje sem objavil svoj dvostranski članek iz Večera Zamolčane resnice o kravjem mleku, v katerem sem navedel 20 dejstev o vplivu kravjega mleka na zdravje ljudi, ki jih zdravniki in nutricionisti ne navajajo oziroma jih prikrivajo. Zvečer sem prejel pismo doc. dr. Evgena Benedika, v katerem kritizira nekaj let staro bodico. Zakaj? Ga je morda spodbudil aktualen članek iz Večera? Z g. Evgenom Benedikom se osebno ne poznava, nimava neporavnanih računov. Med nama ni konflikta.
Seveda sem na pismo odgovoril in se je razvila zanimiva korespondenca. Menim, da ima javnost interes vsaj delno in površno spoznati, kako znanstveniki ščitijo drug drugega, kaj pomeni znanstvena etika in morala, s kakšnimi argumenti in dokazi obračunavajo z “nasprotniki”, s kakšnimi metodami obračunavajo s kritiki, kaj se skriva pod imperativno “konstruktivno” kritiko, kako se oblikujejo znanstvene (v konkretnem primeru prehranske) resnice ipd.
Za tiste, ki ne poznajo Evgena Benedika (v nadaljevanju EB): je doktor prehranskih ved, zaposlen je na Biotehnični fakulteti (učitelj) in UKC Ljubljana (klinični dietetik). V zadnjem letu je širši javnosti bolj znan kot agresiven nasprotnik veganstva in hud kritik Strateškega sveta za prehrano. Je lastnik podjetja, nekoč je prodajal prehranska dopolnila, zdaj pogosto nastopa v reklamah.
V nadaljevanju povzemam njegova tri pisma.
V prvem pismu EB piše, da mi je poslal zasebno pismo, da bi bila komunikacija kar se da profesionalna. Sporoča, da ceni moje delo, pri čemer pogreša objektivnost, predvsem pa se ne strinja z mojim načinom javnega diskreditiranja vrhunskih slovenskih strokovnjakov, kot sta prof. dr. Irena Rogelj in prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek. Piše, da je najlažje nekoga kritizirati in mu ne dati možnosti, da mi razloži, kje se motim oziroma napačno tolmačim kakšno strokovno informacijo. EB razume, da je to moja reklama in promocija, ampak se mu ne zdi prav, da to počnem za ceno, da nekoga ponižujem in zasmehujem. Njegova etika in vest mu ne dovolita, da mirno spremlja moje objave. Navaja, da verjetno ni prvi, ki me opozarja na takšno početje in ker je iluzorno pričakovati, da se bom spremenil, bo najino facebook “prijateljstvo” prekinil. In na koncu mi je poslal lepe pozdrave.
V drugem pismu EB sporoča, da je moje delo na začetku zelo cenil. Ima celo eno mojo knjigo. Pravi, da se zelo motim pri trditvi, da nihče ni dokazal, da širim neresnice. Svetuje mi, naj odprem oči in naj bom samokritičen, kar bi naj širilo moje obzorje.
V tretjem pismu EB ugotavlja, kakšna škoda je, da sem tako prepričan, da imam prav, saj da je ravno obratno. Navaja, da so znanstveniki še kako veseli ljudi, ki znajo biti konstruktivno kritični, jaz pa ga s svojimi objavami naj ne bi prepričal. Razume, da stremim k privabljanju bralcev in sledilcev, saj naj bi od tega bil odvisen moj zaslužek. Pravi, da je to sila preprosta matematika: konstruktivne kritičnosti ne more biti tam, kjer je zaslužkom. Ponovi, da me je dobronamerno in korektno opozoril na stvari, ki so ga zmotile na mojem FB profilu.
V nadaljevanju so strnjeni moji odgovori, ki sem jih malce uredil v eno samo besedilo, da sem se lahko izognil ponavljanju.
Pozdravljeni g. Benedik.
Nisem vas prosil za “fb prijateljevanje”, nisem vedel, da sva “fb prijatelja”, tako da vaša prekinitev zame nima nikakršnega pomena.
Pišete, da diskreditiram vrhunske slovenske strokovnjake. Ni res. Diskreditirajo se sami, jaz le to opazim in javno komentiram.
Navajate, da onemogočam “da mi kdo razloži, kje se motim oz. napačno tolmačim kakšno strokovno informacijo.” Vse moje objave so javne in jih lahko komentira kdor koli. Veliko pomembnih člankov sem objavljal v Večeru, Dnevniku in Delu. Možnosti za komentarje in pravilno tolmačenje so in so bile neomejene. Nihče se ni nikoli z dokazi in argumenti zoperstavil mojemu pisanju. Tudi vi se niste. Torej, vaša trditev, da se motim in napačno tolmačim, je prazna in ni resnična. V celotnem obdobju mojega javnega delovanja še nisem doživel, da bi kdo dokazal, da sem napisal kaj neresničnega, žaljivega ali sovražnega. Zelo se trudim biti spoštljiv, a včasih je prav uporabiti prave besede, ki jih uporabljam zelo previdno in usmerjeno na konkretno delovanje in ne na osebo.
Podtaknili ste mi, da “podpihujem svoje sledilce k nestrpnosti do strokovne javnosti”. Pravo podpihovanjem javnosti je, da uživa kravje mleko in mlečne izdelke, ko “vrhunski strokovnjaki” na tako brutalen kažejo pripadnost neki industriji in si sami znižujejo ugled in verodostojnost. Kritika tega početja je podpihovanje kritičnosti – da ljudje ne nasedajo reklamam in trditvam industrijske znanosti. Je takšna kritika strokovnjakov širjenje nestrpnosti do stroke? Želite tako preprečiti ocenjevanje delovanja strokovnjakov? Bi imeli le poslušne in ubogljive konzumente vaših strokovnih resnic? Pravite, da gre za “mojo reklamo in promocijo”. To je ena majhnih podlosti, ki nadomešča argumente, na katere sem navajen in imun.
Ne, niste prvi, ki jim grem na živce. To je pač cena javnega kritičnega delovanja. Ljudje so zelo občutljivi, ko napišeš kaj drugačnega, kot oni trdijo. Jaz nisem varuh njihove (vaše) moralne ali strokovne avtoritete.
Ne, nisem prepričan, da imam vedno prav. Sem zelo učeč. Ne maram pa, da mi kdo očita, da nimam prav, a tega ne podkrepi z nobenim argumentov. In vi to vztrajno počnete, kot da bi vam akademski naslov sam po sebi dal popolno avtoriteto za presojanje, da nekaj ni prav brez argumentacije in brez dokazov. Namesto lažnive trditve, da mi je že bilo dokazano širjenje neresnic, bi bilo veliko koristneje, da bi navedli vsaj en takšen dogodek, samo en dokaz, da sem se motil, da sem objavil kaj neresničnega. Tako pa … Poleg tega v objavi, ki ste jo napadli, ni šlo za strokovno besedilo. Lahko bi me opozorili na kakšno neprimerno besedo, a me niste. Niste bili osredotočeni na besede v objavi, kritizirali ste mene osebno in mi na koncu prav po otročje izrekli kazen (fb razprijateljevanje).
Nisem vas prosil za nasvete. V kulturni in spoštljivi komunikaciji velja prepoved dajanja nasvetov, če niste zaprošeni zanje, posebej pa, ker zanje niste niti strokovno niti moralno kompetentni, saj se ne nanašajo na vaše strokovno področje.
Uporabljate množino samostalnika znanstvenik – znanstveniki. Kot da je to po vseh merilih natančno definirana skupina, a sami veste, da ni. Med znanstveniki so pošteni in nepošteni, etični in neetični, skromni in neskromni, so takšni, ki spoštujejo druge in njihove kritike in so takšni, ki mislijo, da so nedotakljivi vsevedi, so takšni, ki ljubijo resnico in tudi takšni, ki ponarejajo podatke za svoje raziskave, ponarejajo cele raziskave zaradi denarja, slave, kariere … Da o psiholoških profilih niti ne govorim. Podobno je s strokovnimi in znanstvenimi revijami, katerih objave znanstveniki tako čislate, ker vam zagotavljajo uspešne kariere in zaslužkarstvo.
Konstruktivna (pozitivna, dobronamerna) kritika realno ne obstaja. To je novejši izmislek kritiziranih, ki so si ustvarili orodje za diskvalifikacijo kritikov. Zakaj bi kritika morala biti konstruktivna? Kako smešen odgovor bi bil: vaša kritika ni konstruktivna, zato je ne bomo obravnavali in vas bomo še povrh kaznovali. Pomembnejše od KDO in KAKO sporoča, mora biti KAJ sporoča.
Kritika (ocena) je lahko koristna ali nekoristna. O tem odloča kritizirani. Če mu kritika pride prav, se ne bo oziral na to, kako je kritika izrečena ali kdo jo je izrekel. Seveda je lepo, če je kritika izrečena prijazno in strpno, a to je drugotnega pomena. Po načinu kritiziranja ne smemo domnevati o namerah (motivov). Ključno je, ali kritika prispeva k resnici, ali je koristna.
Zaničevanje naj bi bilo nasprotje konstruktivne kritike, a ne more biti. Zaničevanje je samostojen pojem, ki z razlogom obstaja brez povezave s kritiko. Zaničujemo lahko osebo ali njeno delo, kar pomeni napad brez argumentov, brez dokazov. Obstaja le trditev, da je nekdo ali nekaj slabo, nevredno, zanič. Naj vam namignem, da v vašem pisanju prepoznavam elemente zaničevanja. Trdite, da vas moje objave ne prepričajo, prebrali ste le eno knjigo. To je tipičen primer zaničevanja avtorja, ne da bi poznali njegovega dela. To me je spomnilo, ko je dvoletni sin, ko je ob pogledu na kosilo rekel: Lan tega ne mara, kaj je to?
V enem prejšnjih pisanj ste navedli, da ste “moje delo, predvsem tisto na začetku zelo cenili”, zdaj pravite, da vas moje objave niso prepričale. Kdaj ste spremenili mnenje? Kaj je bil povod? Katere objave (razen te, ki je povod za najino korespondenco) so po vašem mnenju botrovale poslabšanju ocene mojega dela?
Vaša matematika, da “konstruktivna kritika nima veze z zaslužkom”, je zelo nezanesljiva in čudna matematika. Je pač priročna floskula za zaničevanje. Zakaj naj bi bil (v konkretnem primeru ni bil) zaslužek slab motiv? Razumem, da je ob pomanjkanju argumentov uporabno podtakniti slab motiv (namero) avtorju, a to ni pošteno. Ni častno. Bedno je. Ljudje nismo bedaki, da tega ne bi videli.
Nič ne more biti narobe, če je motiv pošten zaslužek. S kakšno pravico legitimen, pošten, moralno nesporen motiv razglasite za slabega in ga zaničujete. Če sem prav informiran, sami ste služili denar s prodajo prehranskih dopolnil, kar pomeni, da imate ta vir zaslužka za pošteno in častno zaslužen denar. Po logiki, da je vsak zaslužek slab motiv, nobeden profesor ne bi smel študentom priporočiti, kaj šele uvrstiti med obvezno literaturo svojih skript ali knjig, ker nagovarja podrejene, da mu zagotovijo zaslužek. Nihče nikoli ničesar ne počne brez motiva. Se strinjate, da imate tudi vi motiv za svoje delovanje? Krčevito branite svoja stališča glede prehrane, ker imate motiv in ta motiv se konča pri zaslužku. Vaš srditi boj proti veganom bi lahko razumeli kot boj za ohranjanje službe, kariere in socialnega statusa. Jasno, če bi vi začeli pisati dobro o veganstvu ali sprejeli veganstvo, ne bi imeli več nobene verodostojnosti. Kako bi povedali študentom, da ste se vsa leta motili, ko ste odločno in brezpogojno trdili, da je človek vsejed in da je edino vsejedstvo naravna pot do zdravja? In da ste druge učili narobe. Kaj bi naredili z doktoratom? Profesorsko kariero. Bi preklicali vse strokovne objave in tiste na družbenih omrežjih? Bi pobrisali vse »bruhce« o Strateškem svetu za prehrano, na katerega ste tako očitno jezni? Vi morate biti vsejed. Doc. dr. Evgen Benedik, klinični dietetik lahko obstaja le kot vsejed, zato tako nerazumno tolčete po veganih in zagovarjate vsejedstvo. Mar ni to najbolj materialen motiv. Zaslužkarstvo je dejavnost zaradi zaslužka.
In vidite, v tem je razlika med nama. Jaz sem lahko vse in nič. Lahko sem vegan ali vsejed. Ne menim se za zaslužek, nisem odvisen od ničesar in od nobenega. Nobenega ne potrebujem, ne FB prijateljev ne sledilcev ne kupcev. Ne potrebujem popularnosti in ne pozornosti. Prosim, da ne domnevate o mojih motivih in ne sodite (po sebi). V znanost velja: kar ne vem – ne vem; kar vem – naj bo resnica. O meni in mojih motivih ne veste ničesar. Ne morete zapisati resnice.
Govoriti “jaz sem dobronameren” in biti dobronameren ni enako. Se strinjate? Vi pišete, da ste me dobronamerno opozorili, jaz te dobronamernosti nisem prepoznal.
Govoriti o namerah je vedno težavno. Kdo ocenjuje, kaj je dobronamerno? Je njegovo ocenjevanje dobronamerno? Objektivno? Kako dokazati svoj dober namen? S kakšno pravico predpostavljamo o namerah drugih? Ali zgolj drugim pripisujemo lastne namene oz. motive? Jaz imam pošten namen s svojim pisanjem informirati bralce, vi pa pravite, da je moj namen zaslužek. Jaz vas opozorim, da to razumem kot podtikanje namena in osebno zaničevanje, vi pa vztrajate. Se vam zdi to pošteno? Dobronamerno?
Vaše pisanje meni in vaši javni nastopi (o teh bom še pisal) so po mojem mnenju žalostno početje, nevredno znanstvenika in pedagoškega delavca, in tudi potencialno nevarno za zdravje tistih, ki sledijo vašim nasvetom. Zaradi takšnih strokovnjakov sem na naslovni strani knjige, ki govori o tem, kako se ustvarjajo in ohranjajo prehranske resnice, napisal: Najpogubnejše za resnico in naše zdravje je nekritično sledenje nasvetom zdravniških in prehranskih avtoritet.
