Medikalizacija smrti

Objavljeno dne 08. 08. 2012 v kategoriji: Medicina, Neuvrščeni

Bogati sprejemajo smrt kot dokončen medicinski neuspeh, revni kot pomanjkanje denarja za podaljševanje življenja. Vse pogosteje umremo takrat, ko ne moremo več konzumirati medicinskih pripravkov in postopkov, ko več ne moremo biti kupec. Umirajoči postaja podaljšek tehnoloških naprav, smrt pa odklop od le-teh. Nezmožnost umreti naravne smrti postaja zastrašujoča perspektiva živih.

Velikanske napore vlagamo v jalov boj proti smrti. Farmacevtska medicina nam prodaja čas (podaljšuje življenja) po strahotni ceni. Več časa smo bolni, več trpimo in več časa neproduktivno porabimo za medicinske čakalnice in tretmaje. Pogosto tisti, ki jim medicina podaljšuje življenje, ne odločajo o tem in tega podaljševanja sami ne plačujejo. Obred sodobnega umiranja traja tako dolgo, dokler ne postanemo tako poškodovani, da nismo več sposobni konzumirati medikamentov. Smrt, kot dokončno in trajno nezmožnost jemanja medikamentov, ugotovi njihov ponudnik – zdravnik. Po nekaterih podatkih več kot polovica ljudi v razvitih državah umre v situacijah, ko so deležni neke oblike medicinske oskrbe. Brez dvoma se bo ta odstotek zviševal in vse več ljudi bo pred smrtjo dalj časa v stanju preproste vegetacije, ki mu ne moremo reči življenje. 
Umreti naravne smrti v krogu najbližjih, se posloviti ter dostojno oditi postaja privilegij medicinskih nevernikov in velik socialni luksuz.

Umiranje kot bolezen
Verjamemo v, z ničemer dokazano, vsemogočnost sodobne medicine, vir te vere je lastni strah pred smrtjo, invalidnostjo in bolečino. Nastajajoči medicinski cerkvi prepuščamo nadzor nad spočetjem, rojstvom, življenjem in smrtjo. Kdorkoli in kadarkoli stopi v kontakt z medicino dobi trajni status pacienta – torej bolnika, ki verjame v njeno moč in pomoč. 
Odpovedovanje življenjsko pomembnih organov in prenehanje vitalnih funkcij, ki bi nujno povzročile smrt, je postalo bolezensko stanje, ki ga je, z vidika zdravstvenih profitov, vredno zdraviti in s strani medicinskih vernikov vredno verjeti v pozitiven izid. Ali to »zdravljenje smrti« podaljšuje kakovostno življenje, ali ga podaljšuje z realno predpostavko telesne, duševne in duhovne ozdravitve? Preložitev smrti na kasnejši čas, če bo umirajoči ves čas v vegetativnem stanju (stanju rastline), nima pravega pomena. 
Medicinsko umiranje je proces, ki ga medicina podaljšuje do meje, ki jo sama določa, ta pa pogosto ni v korist ne umirajočem, ne svojcem in tudi ne plačnikom. Medicino zanima zgolj telo (stroj) in dokler ta kaže znake življenja, čeprav ob podpori sodobnih aparatov in dokler to nekdo plačuje, je medicinsko-farmacevtski profit sorazmeren času umiranja. Nekateri zbolijo za rakom, drugi za sladkorno, tretji za aterosklerozo, … nekateri ne zbolijo – umrejo pa prav vsi. Umiranje in smrt postajata velik posel. 

Kdaj nastopi smrt 
Še pred kratkim je veljalo, da je nekdo mrtev, ko ne diha več, kar so lahko ugotovili svojci z nastavitvijo ogledala. Podobno je veljalo, da so razglasili smrt, ko je nehalo delovati srce. Bilo je preprosto: prislonil si uho na prsni koš in nekaj minut poslušal. Če ni bilo utripa, ni bilo življenja. Genialno preprosto je bilo ugotavljanje smrti: ko je telo doseglo sobno temperaturo, je bila oseba mrtva. Umiranja nihče ni preprečeval, podaljševal in tudi ne pospeševal. 
Zdaj velja, da smrt nastopi, ko to ugotovi zdravnik, način diagnosticiranja smrti pa ni tako preprost. Danes lahko telo funkcionira brez srca, brez pljuč, ledvic, želodca, jeter, črevesja … Po sedanji medicinski doktrini smrt nastopi, ko nehajo funkcionirati možgani. 
Novejše raziskave dokazujejo, da matične celice še štirinajst dni po smrti obdržijo zmožnost deljenja, obnovitve in rasti. Ta sposobnost ni enaka pri vseh celicah, pri krvnih je le štiri dni, pri kostnih pa štirinajst. Ali bo to pomenilo, da bodo v prihodnosti, tudi ko ne bodo zaznali električnega valovanja možganov, počakali nekaj tednov, da umre še zadnja celica in potem razglasili smrt? Ali smo živi, dokler je živa naša zadnja celica? Očitno o smrti in umiranju ne moremo razpravljati, ne da bi razpravljali o življenju? Kdaj smo živi, kaj je življenje in kdaj se neha?

Kaj je smrt
Težko določimo, kdaj nastopi smrt, če ni jasno, kaj je življenje. Obstaja šolska, biološka definicija življenja, po kateri so živa bitja tista, ki rastejo, se razmnožujejo in presnavljajo, a se mi zdi ta definicija precej tehnična in za ljudi neuporabna. Morda bi kot človeško življenje opredelili zmožnost zavedanja, dojemanja sebe in okolice, aktivnega odločanja, (spo)razumevanja, nadzora svojih reakcij, čutenja. Če tako opredelimo življenje, potem je nezmožnost delovanja kot človek (celovito fizično, mentalno in duhovno bitje) – neživljenje. Ali bi lahko rekli, da je neživljenje smrt, čeprav nekatere celice še delujejo?
Še neko vprašanje je lahko zanimivo: čigavo je življenje, kdo o njem odloča? Prevladujoče mnenje v krščanski kulturi je, da je življenje božja stvaritev in da samo On odloča, kdaj se začne in kdaj konča. Zato se človek naj ne bi vmešaval v spočetje (so proti zaščiti in splavu), a za čuda sprejemajo medicinsko vmešavanje pri podaljševanju življenja. Ali lahko o svojem življenju odloča človek sam; ali lahko popolnoma zavesten odloči do kdaj in v kakšni situaciji je pripravljen živeti in kdaj se naj njegovo življenje neha? Ali je možno v zdravstveni karton (izkaznici) zapisati, kako in kdaj želimo umreti in kako ne želimo živeti? Ali lahko svojci, ko oseba ni zmožna odločati o sebi, odločajo o njegovem življenju ali neživljenju? Zakaj to mora biti odločitev sodišča in/ali medicinske stroke? 

Evtanazija in paliativa
Zaradi tehničnega napredka bo možno ohranjati človeško telo v vegetativnem stanju dalj časa, (ki se bo podaljševal tudi zaradi vere v nove postopke in zdravila, ki naj bi čez čas umirajočega pozdravila), bo vprašanje umiranja v prihodnosti še bolj težavno in povezano z etičnimi, verskimi in finančnimi interesi.
Nekaznovalnost pasivne evtanazije (opustitev ohranjanja pri življenju), takoj, ko bi nastopilo trajno neživljenje, bi bil korak naprej k človeškemu umiranju. Že sedanja načela paliativne oskrbe Svetovne zdravstvene organizacije določajo, da se »umiranje sprejema kot naravno dogajanje, da se smrti ne zavlačuje niti ne pospešuje ter da se bolniku nudi podpora, da lahko živi čim bolj neodvisno in polno življenje do smrti«. Na vprašanje, kdaj nastopi neživljenje, naj ne bi odgovarjala (le) medicinska stroka. Človek, dokler je še v stanju zavestnega normalnega delovanja, bi moral jasno izraziti svojo željo in to bi lahko bil najpomembnejši del oporoke. Kadar ni jasno izražene volje, bi morali njegovi svojci prevzeti to odgovornost, država pa preprečiti morebitne zlorabe. Zdravniki bi naj bili le strokovni svetovalci in izvrševalci, saj ni prav, da bi na njih prevalili odgovornost odločanja o življenju in smrti. 

Umreti lastne smrti
Rojstvo je prvi, smrt pa zadnji velik in najveličastnejši dogodek v življenju. V nekaterih kulturah, ko človek začuti, da je prišel konec tukaj/zdaj bivanju, se dostojanstveno poslovi in mirno odide v samoto. Vsi se ga spomnijo kot normalnega človeka, ki je vedel zakaj je bil tukaj in je vedel, kdaj mora oditi. V nekaterih kulturah so izbirali »prijatelje v smrti«, ti so bili najpomembnejše osebe v življenju, tisti, ki so vedeli kako se posloviti, kako narediti trenutek odhajanja svečanim in veličastnim. 
V sodobnih kulturah, namesto v samoto gora ali v ločeno sobo s prijatelji v smrti, vse pogosteje odhajamo v postelje bolnišnic ali domov za ostarele kjer nezavestni, odsotni, nemočni, ponižani ter razčlovečeni postajamo podaljšek primitivnih strojev in takšni ostajamo v spominih svojcev. Najveličastnejši dogodek življenja postaja najbednejši. To je tehnična, medicinska, človeku tuja smrt.
Ljudje smo še vedno ljudje. Ob odhodu bi radi imeli ob sebi prijatelje, sorodnike. Vsakemu od njih bi rekel: »Rad te imam. Bodi dober človek in bodi srečen. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bilo je lepo živeti s tabo. Hvala ti. Odhajam miren. Ne skrbi, vse bo v redu.« V zadnjih minutah želimo biti z nekom, ki nas bo držal za roko in nam rekel: »Rad te imam. Bil si zelo pomemben človek v mojem življenju. Veliko si mi dal. Odpusti mi, če sem te kdaj prizadel. Bodi miren. S teboj sem.« In potem lahko začutimo, kako tonemo v notranji mir, popolni mir ob zavedanju, da je naše življenje imelo neki pomen, smisel, da je bilo vredno živeti. Zadnje, česar se zavedamo je, da za seboj puščamo ljubezen — edino, kar vrednega ostane za nami.

Objavljeno 1.8.2012 v reviji 7DNI

 






Komentiraj

*

  • Zadnje objave

  • Kategorije

    • Bolezni (10)
    • Hipnoza (5)
    • Izbrano za vas (84)
    • Knjige (6)
    • Medicina (39)
    • Mediji (6)
    • Neuvrščeni (42)
    • Otroci (18)
    • Shujševalne diete (3)
    • Učimo se (29)
    • Vrt (3)
    • Za živali (9)
    • Zdravje (38)
  • Foto galerija

  • Značke