MOJ VRT
Nobenega dvoma ni, vsi strokovnjaki so si enotni – v več kot 80-tih odstotkih o našem zdravju in bolezni odloča zaužita hrana.
Včasih se zdi, da si zdravniki in nutricionisti zalo nasprotujejo in da je zaradi ustvarjene zmede težko vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Resnica pa je drugačna, v velikem obsegu so si vsi strokovnjaki povsem enotni: naši obroki bi morali vsebovati najmanj 75 odstotkov čim manj predelane zelenjave in sadja. In še eno popolno soglasje: bolj smo bolni, večji delež v naši prehrani mora zavzeti kakovostna zelenjava in sadje.
Tisti, ki želijo upoštevajo ta minimalna priporočila, imajo težavo, kako priti do čim bolj zdrave zelenjave, takšne, ki vsebuje čim več mineralov, vitaminov in drugih elementov in po drugi strani čim manj škodljivih kemikalij: pesticidov, fungicidov in drugih strupov… Ob tem je pomembno, da zelenjava dozori na vrtu in ne v skladiščih, hladilnikih ali tovornjakih in je ni treba dodatno tretirati s kemikalijami za dozorevanje, za barvo, proti gnitju ipd.
Da je to življenjsko pomembno spoznava vsak dan več ljudi. Veliko krat sem javno opozarjal, da bi odgovorni ljudje morali vedeti, kdo jih hrani, kdo zelo pomembno vpliva na njihovo zdravje, na zdravje njihovih otrok. Morali bi osebno obiskati kmeta, pogledati kakšno kmetijo ima, s čim se še ukvarja, kako obdeluje zemljo, kako skrbi za zaščito rastlin pred boleznijo, kako jo skladišči, kdo dela na kmetiji … Tisti, ki nima kaj skrivati, bo z veseljem vse pokazal.
Jaz imam srečo, da svoj vrt vidim vsak dan, in to večkrat. Ko sva z ženo pred leti začela na dveh kvadratnih metrih zeliščnega vrta, sva se hitro okorajžila in naredila testno (rekla sva ji učna) gredo približno 10 kvadratnih metrov. Jaz sem otrok asfalta, ženini starši so imeli kar precej velik vrt in ona je nekaj izkušenj že imela. Zato je bilo pomembno, da ugotoviva, koliko veselja imava do vrtnarjenja, ali bosta sinova hotela sodelovati, koliko časa nama bo vrtnarjenje vzelo, kako velik vrt potrebujemo ipd.
Znanci so nas strašili, da je z vrtom veliko dela, da tega časa ne bova imela. Strašili so naju z zalivanjem, pletjem, polži, boleznimi, točo, zmrzaljo …. Še najbolj je bila zaskrbljena tašča, ki se spominja bolečin v križu po dolgih urah pletja plevela, mučnega zalivanja vsak zvečer, ko se je zemlja ohladila, z večernim nabiranjem polžev …
Vsa ta opozorila niso zmanjšala najine želje, da bi imela vrt in sva začela iskati rešitve, kako pridelati veliko zelenjave s čim manj dela in ob čim manjšem tveganju. Iskala sva, zbrala kar nekaj ponudb in izbrala strokovnjake iz podjetja RAR NOVI.
V dveh dneh so postavili sodoben rastlinjak. Ko smo se pogovarjali o velikosti, mi je g. Rajko povedal približno takole: »postavili smo veliko rastlinjakov: vrtičkarjem, cvetličarjem, zadrugam in zasebnikom in še nihče ni rekel, da je rastlinjak prevelik. Nasprotno, čez čas so vsi godrnjali, da je premajhen.« In odločila sva se za veliki rastlinjak, velikosti 20 krat 6 metrov. Konstrukcija zdrži največje obremenitve, dvojna napihljiva folija naredi dodatno toplotno izolacijo in zmanjša nevarnost poškodbe zaradi toče. Elektronika zagotovi, da se rastlinjak odpre, ko notranja temperatura doseže 20 stopinj in zapre, ko pade pod to temperaturo. To nama je veliko pomenilo, saj rastlinjaka ni treba vsako jutro in vsak večer zapirati in odpirati. Posebej je to pomembno v prehodnem obdobju, npr. marca, ko se temperature ob sončnem vremenu v rastlinjaku dvignejo nad 30 stopinj, v nekaj minutah po pooblačitvi pa padejo na 10 stopinj.
Namakalni sistem je nekaj, kar nam prihrani največ časa. Vsaka gredica oziroma linija ima svojo namakalno cev, ki jo po potrebi lahko zapremo ali le pripremo. Programska ura aktivira namakalni sistem za 15 minut ob 4. uri ponoči, ko je zemlja hladna in dovolj zgodaj, da ima rastlina dovolj vode čez dan. V času dolgega vročega obdobja čas zalivanja nekaj krat v tednu podaljšamo na 30 minut.
Ker so nas strašili s plevelom, smo bili pripravljeni tla zaščititi s folijo, pa ni bilo potrebe in smo to naredili le pri jagodah. Plevela skoraj ni. Veter prinese manj semen, ki med vrsticami, zaradi kapljičnega zalivanja točno ob korenino rastline, nimajo pogojev za začetek rasti. Polžev nimamo, če pa bi bilo treba, bi ob rastlinjaku postavili še kakšno oviro.
Vegetacija se pri večini rastlin ustavi pri temperaturah nad 40 stopinj. Zato rastlinjak konec junija pokrijemo s protisončno mrežo, ki kar precej zniža temperaturo v rastlinjaku.
Tudi skrb za zdravje rastlin je veliko lažje. Bolezni je manj in so lažje obvladljive. Pridelek je veliko zgodnejši in obilnejši. Ko so drugi sadili krompir, smo mi našega že jedli, da o paradižniku in drugem niti ne govorim. Sredi rastlinjaka se je razbohotila celo figa, ki preživi in kar obilno rodi. V rastlinjaku lahko delamo, ko imamo čas, ne glede na to ali dežuje, piha ali je mrzlo. Ker imamo napeljano razsvetljavo, lahko delamo tudi ponoči in čas vrtnarjenja lažje prilagodimo.
Če povzamem svoje izkušnje pri prednostih rastlinjaka:
– Ni ročnega zalivanja
– Skoraj ni plevela
– Skoraj brez polžev
– Manj bolezni in manj škropljenja
– Na vrtu delamo, ne glede na čas in vremenske pogoje
– Ni pozebe
– Na enaki površini dobimo skoraj dvojni pridelek
Že prvo sezono smo v rastlinjak sadili in sejali več kot je to običajno: poleg 20 kvadratov, ki smo jih namenili jagodam, klasični zelenjavi (paprika, paradižnik, jajčevec, korenček, peteršilj, solata, grah, fižol, česen, čebula, por …) smo imeli sojo, čičerko, adzuki fižol, mung fižol, dolgo vigno, raštiko, bele melancane, brokoli, različne cvetače, buče … in smo hitro, po napovedih g. Rajka, ugotovili, da imamo premajhen vrt. Izkušeni pravijo, da je pridelek v rastlinjaku vsaj 2 krat večji, kar bi pomenilo, da imamo več kot 200 kvadratov velik vrt in bi to moralo zadostovati za normalno družino, a mi smo očitno nenormalni rastlinožerci.
Zato smo ob pokritem uredili še zunanji vrt za krompir, bučke, solate, fižole, čebulo, česen, por, peso …. in nekaj gred za šparglje. Tudi na zunanjem vrtu smo uredili sistem avtomatskega namakanja.
Po enem letu smo ugotovili, da bi nam prav prišel še dodatek k obstoječemu rastlinjaku za plezalke oz. visoke kulture: fižolovke, dolgo vigno in še kaj drugega. Ta del vrta smo zaščitili s folijo, pod katero so tudi namakalne cevi: torej nobenega dela s pletjem ali zalivanjem. Konstrukcija je enaka kot za pokriti rastlinjak, z razliko, da je za skoraj meter višja. Če bomo kdaj želeli, bomo brez težav za malo denarja mrežnik spremenili v pokriti vrt.
Časi se spreminjajo. Nekoč so ljudje vrtnarili, da bi prihranili denar, danes vrtnarijo tisti, ki imajo denar in skrbijo za svoje zdravje. Če smo se še pred kratkim pogovarjali, kdo ima boljši avto, hitrejši čoln, večji vikend, se zdaj pogovarjamo, kdo ima boljši vrt. Lastni vrt je postal tudi stvar prestiža.
Več o rastlinjaku tukaj.
