Maribor24: V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi

Ivan Soče o vzgoji, odraščanju in starševstvu: “V otroštvu delamo (ne)srečne ljudi”

Tjaša Lešnik, 14.09.19 ob 05:00

Z znanim mariborskim publicistom, založnikom in blogerjem Ivanom Sočejem smo se pogovarjali že pretekli teden; tedaj je osvetlil svoje poglede na zdravje, način življenja in pomen prehrane za delovanje človeka. Tokrat smo se lotili njegove priljubljene teme – otroštva in vzgoje. Pravi, da bi starši morali otroke vzgajati v svobodna bitja, ki ne bodo kopije svojih staršev in nanje ne bodo preveč navezani. Izpostavlja pa tudi, da je biti starš v modernem času zelo težko.

“Nisem advokat ali promotor. Pri lastnem razvoju sem spoznal nekatera dejstva in se mi je zdelo prav, da jih delim z drugimi,” je dejal Ivan Soče v preteklem intervjuju, ko smo se z njim pogovarjali o zdravju. Tudi tokrat je z nami delil drugačne resnice o otroštvu in vzgoji, ki jih kroji po lastnih izkušnjah, nešteto prebrane literature in predvsem na podlagi poglobljenega razmišljanja, ki ga najraje izlušči s pisanjem. Pravi, da naš način življenja onemogoča iskreno ljubezen, razumevanje in sočutje.

Vaša priljubljena tema so otroci in njihova vzgoja. Zakaj je to tako pomembno?

Center, bistvo mojega zanimanja, je fenomen življenja, delovanje človeka. To me privlači od zgodnjega otroštva. Pogosto o tem pišem, ker sem spoznal, da velika večina živi kot da so biološki roboti, ki so jih starši in drugi vplivni ljudje sprogramirali. To programiranje se skoraj konča pri petih – šestih letih, zato je to obdobje tako pomembno.

Mnogi med nami imajo enake vrednote kot starši, imajo enako vero, uživajo isto hrano, imajo enake sanje, enake strahove … Še kot starejši se hvalijo, kaj so jih starši naučili in kako so zvesti tem izročilom. To so mentalni in duhovni kloni. To so stari otroci, ki še niso odrasli, ki ne živijo svojega življenja. Tega bi se morali zavedati starši in otroke vzgajati v svobodna, samostojna, samosvoja, ponosna in pogumna bitja, ki ne bodo navezana na nič in nikogar, ker je prav navezanost na nekaj ali nekoga v kasnejšem obdobju vir vsega trpljenja in nesrečnosti. Seveda je dobro biti povezan, a navezanost na ljudi, stvari ali na karkoli drugega je oblika odvisnosti, zato je nezdrava.

Kaj je po vašem temeljna napaka pri vzgoji?

Če bi moral izbirati eno samo napako, bi izbral primerjanje. Vse, kar otroke učimo, ima korenine v primerjanju. Otroke primerjamo z lastnim idealom otroka, z drugimi otroki, vse stvari pojmujemo v primerjavi z drugimi. Tako naredimo dve napaki: prvič, otroka ne naučimo opazovati in spoznavati, ne učimo jih pozornosti, kar je različno od koncentracije, in drugič, primerjanje ustvari tekmovalnost, prav ta pa iz nas potegne najslabše lastnosti. Vsako primerjanje privede do tekmovanja, vsako tekmovanje rodi željo po zmagi, po biti boljši, močnejši, vplivnejši, bolj priljubljen … in, kot vemo, cilj opravičuje sredstva za njegovo dosego. Iz vsega smo naredili tekmovanje: od glasbe, plesa, poezije, tekmujemo za ocenami, nagradami, za slavo, bogastvo, ljubezen, a to nas ne dela srečne. Nasprotno. Namesto, da so srečni pri športu, umetnosti, učenju oni trpijo, ker niso zmagovalci.

Otroke bi morali učiti opazovati brez predsodkov, primerjav, vrednotenj. Limona je limona. Ni treba vedeti, da je bolj kisla kot jabolko, bolj rumena kot oranža, manj grenka kot grenivka, manjša od melone … Tako nikoli resnično ne spoznamo limone. Enako delamo z otroki in odraslimi. Vsak je svet zase. Samo tako lahko spoznamo otroka, človeka. Le tako lahko spoznamo samega sebe. Brez primerjav, predsodkov, vnaprejšnjih predstav o nekom ali o nečem. Drugače nikoli nismo v stiku z osebo, ampak zgolj z lastno predstavo o njem. Predstava o sebi je v odnosu do predstave o drugem. Tako onemogočimo iskreno ljubezen, razumevanje, prijateljstvo, sočutje …

Danes je težko biti starš in po vašem mnenju tudi biti otrok ni lahko.

Biti starš v današnjih časih je veliko bolj zahtevno, kot je to bilo nekoč. Še nekaj generacij nazaj ni bilo mobilnih telefonov, interneta, drog, televizorjev, nezdrave hrane, odtujenih šol, vsesplošne tekmovalnosti … Danes so pred starši veliko zahtevnejše naloge, a nimam občutka, da se za to zahtevnost usposabljajo. Res je, da so tudi starši zaradi tekmovalnosti preobremenjeni. V službo morajo hoditi, morajo kuhati, pospravljati … tega ne morejo na nikogar prenesti. Vzgojo otroka pa lahko navidezno prenesejo na vzgojitelje, učitelje, trenerje, a ne vedo, da tega zares ne morejo. Za starševstvo ni nadomestka. Nevzgoja je oblika vzgoje – neukvarjanje z otrokom je tudi vzgoja.

Starejši se svojega otroštva ne spominjamo. Naši starši so ga olepševali, nas prepričevali, kako nam je bilo lepo in tako sporočali, kako so oni bili dobri in ljubeči starši. Biti otrok ni lahko. Je prava drama. Zamislite si, da živite v svetu ljudi, ki so visoki 6 do 8 metrov, imajo 400 in več kilogramov in je tem dimenzijam prirejeno vse, od pohištva, stranišča do žlice. Predstavljajte si, da so ti velikani veliko pametnejši, bolj izkušeni in da brez njihove pomoči in odobritve ne morete ničesar: jesti, piti, kakati, kupiti… Zamislite si, da vam ti velikani, stokrat na dan povedo, da ste premajhni, nemočni, nevedni, nesposobni, da boste vsak čas nekaj razbili, polili, požgali, poškodovali, uničili, da se boste ranili ali celo ubili … da vam vsiljujejo svojo hrano, navade, posiljujejo z dolgočasnimi in zoprnimi stvarmi … Bi rekli, da je takšno življenje pravljično lepo, brezskrbno, veselo?

Skoraj vse resne težave odraslih imajo korenine v prvih 4 – 5 let življenja: težave v medčloveških in partnerskih odnosih, občutek krivde, introvertiranost, potreba po ljubezni oz. drugimi, občutek manjvrednosti, občutek sramu, anksioznost, depresivnost, narcizem in druge osebnostne motnje. Takrat se ustvarja samopodoba –predstava o samemu sebi in prepričanja kaj je resnica, kako funkcionira ta svet. Zato moramo vzgoji v tem obdobju posvetiti veliko več pozornosti.
Velika večina staršev se z otroki začne ukvarjati z vstopom otroka v šolo, ko mu je treba pomagati pri tekmi za boljše ocene in reševati čast in ugled družine.

Kdaj prenehamo biti otroci?

Ko se ponovno rodimo. Prvič so nas rodili. Pri tem nismo imeli ničesar. Potem so nas učili, kako ta svet deluje, kako v tem svetu zadovoljiti svoje potrebe, zakaj je dobro postati izobražen, vpliven, bogat… Tudi pri tem nismo imeli ničesar. Vse te vplive smo vsrkavali kot goba. Nekritično, brez možnosti lastnega presojanja. Ni pomembno, koliko smo stari in ali so naši starši še živi – dokler živimo po njihovih programih, smo še vedno otroci.

Odrastemo takrat, ko tega otroka v sebi »ubijemo«. Ko otrok umre, se rodi nov človek. Človek, ki sam spoznava sebe in svet, se sam odloča ali bo pošten ali ne, ali bo častno živel ali ne, v kaj in koga bo verjel, če bo sploh verjel … Skratka, ko postane takšen, kot sam hoče da je, ko začne živeti, tako kot on hoče. Ko ni več navezan na starše, ko jih več ne potrebuje. Mnogi nikoli ne prenehajo biti otroci.

Pomembno je razumeti, da si takšnega odraščanja redkokdo želi. Lažje je biti otrok in odgovornost za življenja prevaliti na starše ali koga drugega, kot pa sprejeti odgovornost za vse, kar se ti v življenju zgodi. Po drugi strani, starši skozi podaljševanje otroštva želijo ohraniti nadzor in navezujejo otroka nase ter tako gradijo lastno pomembnost. Starši se hvalijo, kaj so otroku kupili, namesto da bi se hvalili s tem, kaj je otrok dosegel sam. Obnašanje staršev do odraslih otrok kot, da so še vedno njihovi mali otroci, bi zanje moralo biti žaljivo in ponižujoče. Pravijo, če hočeš otroku uničiti življenje, mu vse daj. Pomembno je razumeti, da vsak deluje zaradi sebe. Namen vzgoje je pripraviti otroka na samostojno življenje, njegovo življenjsko avanturo. Ljudje nočejo biti svobodni, ker svoboda pomeni odgovornost. Pred svobodo bežijo v naročje staršev in simbolnih staršev, kot so župnik, bog, guru, politični vodja in podobno.

Sveta naloga vsakega je, osvoboditev od vsega znanega, resetiranje uma, če povem v računalniškem žargonu. Človek naj bi bil zadovoljen, ustvarjalen, srečen, a to je lahko le, če je svoboden, osvobojen. Osvobojen od vsakršne navezanosti na druge, na državo, politiko, vero, narod, spol, uspeh, denar, moč … tudi od lastne samopodobe in svoje preteklosti.

Kakšna je vzgojna funkcija šole, verskih ustanov?

Vzgojna funkcija šole je zelo majhna, poveličujejo jo tisti starši, ki ne prevzemajo odgovornosti za lastne vzgojne spodrsljaje (neuspehe). Preden otrok začne hoditi v šolo, se je njegova osebnost formirala več kot 80%. K vzgoji, kot procesu socializacije, več prispevajo sošolci, kot pa učitelji.

Pri verskih ustanovah je drugače, ker imajo te velik vpliv na starše, ki s svojim zgledom vplivajo na otroke. Če starša vsak dan opravljata neki verski običaj, obred in podobno, če vsak teden prisostvujejo nekemu verskemu obredu, te navade nehote prenašata na otroka, saj otrok nima izbire – mora oponašati starše. Vzgoja po pravilih vere lahko otroka zaznamuje doživljenjsko. Predvsem zato, ker prav vera obravnava najpomembnejša vprašanja človeškega bivanja, vprašanja rojstva, smrti, smisla življenja, moralnih načel, ljubezni in podobno, verske ustanove pa ponujajo neprave odgovore. Zato sem proti verskim osnovnim šolam ali šolam znotraj verskih ustanov. Sem absolutno proti sodelovanju otrok pri verskih obredih, saj še ne morejo vedeti, pri čem sodelujejo in je to nekakšna zloraba.

Vsaka vera je škodljiva: v boga, v raj, pekel, v zdravnike, politike … Verovati pomeni ne vedeti, človek, ki ne ve, ne more biti svoboden, če ni svoboden – ni človek.

Številni so prepričani, da vera uči samo dobre stvari?

Vse vrednote, ki jih uči vera, so občečloveške vrednote, ki so bile znane in sprejete veliko pred nastankom sedanjih ver, pravzaprav od nastanka človeka. Ne potrebujemo vere v nekoga ali nekaj, da otroka naučimo živeti pošteno, častno, ljubeče, prijateljsko, sočutno. To je naravno.

Vera uči, da smo takšni do bližnjega, torej do enako verujočega. Vera ločuje, ustvarja razlike, kjer so razlike, tam je konflikt, kjer je konflikt, tam je nasilje, kjer je nasilje, tam je trpljenje, kjer je trpljenje, tam je nasilje in je krog nasilja in trpljenja sklenjen. Skoraj vse vojne so bile verske vojne ali so vsebovale pomembno versko komponento. V zgodovini človeštva je bilo v imenu vere največ ubitih, poškodovanih, onesrečenih ljudi. Nobene dobre spremembe v tisočletni zgodovini ni prinesla nobena vera. Ljudje so še vedno nasilni, sovražni, zavistni, ljubosumni, prestrašeni, pohlepni, nesrečni, izgubljeni. Institucionalizirana vera je utemeljena na strahu, na ustrahovanju pred hudičem in peklom, na zasužnjevanju. Kdor ljubi Stvarnika, ljubi svobodo, ljubi vse in vsakogar – on postane ljubezen. Ljubezen z razlogom, z motivom ni ljubezen. Bog ni ljubezen – ljubezen je Bog.

Božanskost (religioznost) ne potrebuje nobenih posrednikov. Jezus ni ustanovil nobene cerkve, nobene skupnosti, ni imel nobene maše. To so človeške izmišljotine. Človek je ustvaril boga po svoji podobi. Zato je tudi bog maščevalen, ljubosumen, sovražen, nasilen, nepravičen.

Vera ustvarja upanje, a prav upanje je tisto, kar nas prestavi v neobstoječo prihodnost, v iluzijo, v sanje in nas oddaljuje od tukaj/sedaj, od resničnega življenja. Tukajzdaj je pravzaprav vse, kar zanesljivo imamo. Preteklosti ni več, prihodnosti še ni in ne vemo ali bo in kakšna bo. Edino življenje je tukajzdaj, zapisano skupaj, ker označuje en pojem. Tukajzdaj pomeni zavedati se neskončnosti obstoja celote, katere del smo – božanski in neskončni.

Ljudje ves čas, od otroštva naprej iščemo zadovoljstvo? Kako vi iščete svojo cono udobja?

Ljudje so prepričani, da za zadovoljstvo ali srečo morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: denar, uspeh, slava, moč, a vidimo, da to ni res. Človeštvo nikoli ni živelo boljše, kot živi danes, a nikoli ni bilo toliko trpljenja, kot ga je danes. Narašča število depresivnih, izgorelih, samomorilnih … To, kar ustvarja trpljenje sodobnega človeka, ni revščina, ni stanje, ko ne moremo zadovoljiti svojih potreb, ampak ker ne moremo zadovoljiti svojih želja. Trpljenje povzroča primerjava, razlika med tem, kar imamo in kar bi imeli oziroma kaj imajo drugi in med tem kdo smo, kdo bi radi bili oziroma kdo so drugi. Nesprejemanje »kar je«, hlastanje po več, pohlep in zavist, to je vzrok trpljenja. Resnično trpi del človeštva, kjer otroci umirajo zaradi lakote ali žeje, a nas to ne zanima. Ker niso naši.

Najhitrejši način prenehanja trpljenja in doseganja zadovoljstva je, da se odpovemo iskanju zadovoljstva. Iskalci sreče so kronično in brezupno nesrečni ljudje, iščejo nekaj, česar ne morejo najti. Občutek zadovoljstva in sreče je naše stanje, to ne obstaja izven nas. Nimamo česa in kje iskati. Vsi motivacijske knjige, seminarji in motivatorji so izguba denarja in časa. Po kratkotrajni evforiji in številnih razočaranjih ljudje postajajo še bolj prepričani v to, da sreče sploh ni možno doseči ali celo, da si je ne zaslužijo. Planetarni nateg je, da je sreča blago, ki se ga da kupiti, da obstaja način, metoda, kako se naučiti biti srečen. To ne obstaja.
Moja cona udobja je onkraj besed, onkraj uma. V tihi samoti. V prazni tihoti. V niču.

Borec za resnico Ivan Soče: O tem, da zdravstvo skrbi le za bolezen in da je kravje mleko samo za teličke

Tjaša Lešnik, 05.09.19 ob 05:00

Ivan Soče je borec za zdrav način življenja; je tudi publicist, založnik pri založbi Sitis in znan bloger. Njegovi prispevki so že večkrat povzročili kresanja mnenj, a Soče ostaja zvest svojim raziskavam o zdravi prehrani, vzgoji in holističnemu pristopu k življenju. Tokrat smo se z njim pogovarjali o zdravju in prehrani, v naslednjem tednu pa bomo nadaljevali z njegovimi pogledi na vzgojo, otroštvo in se pogovarjali o hipnozi.

Ivan Soče o sebi pravi, da je dovolj star za nekaj znanja in modrosti, ter dovolj mlad, da se še z veseljem uči in informacije posreduje drugim. Njegove prispevke lahko prebirate na njegovem blogu; razlaga, da je pisanje zanj način, da si izostri pogled na določeno temo in se s problemom, ki ga zanima sooči globlje in celoviteje. Svojih tem se loteva odgovorno in resno, vedno je pripravljen tudi na debato s svojimi bralci. Zaupal nam je svoje misli o prehrani in zdravem načinu življenja, ki so plod dolgoletnih raziskav.

Kdaj ste postali advokat zdravja in zdravega načina življenja? Kako se je razvijala Vaša pot do tega, da ste začeli raziskovati zdravje in resnice o njem?

Nisem advokat ali promotor. Pri lastnem razvoju sem spoznal nekatera dejstva in se mi je zdelo prav, da jih delim z drugimi. Vse je potekalo nekako spontano, nenačrtno, nenaporno. Poleg drugačnih resnic od tistih, ki sem jih, enako kot drugi, poznal iz šole, od staršev, iz medijev in iz strokovne literature, sem spoznal razloge zamolčevanja in prikrivanja celovitih resnic. Spoznal sem, da pravila prehranjevanja in zdravljenja kroji industrija, ki, povsem legitimno sledi svojim interesom – ustvarjanju dobička. Lastniki, torej odločevalci, farmacevtskih in prehranskih firm so tudi lastniki tobačnih ali orožarskih tovarn, škodljivih pijač ali pa medijev. Kapital v vseh panogah ima povsod enako logiko.

To je vodilo do spoznanja, da naše zdravje ni nikogaršnja skrb. Bolj smo nevedni, bolj smo prestrašeni, bolj smo bolni, več dobička prinašamo drugim. Ko enkrat spoznaš, da si pomemben zgolj kot potrošnik in volivec, cel svet vidiš drugače. Politikom je vseeno, ali zanje glasujejo zdravi ali bolni, prehranske industrije ne zanima naše zdravje, zdravstveni sistem pa ne skrbi za zdravje, za zdravo hrano in tudi druge življenjske navade, ampak za bolezen. Vsi pa nas prepričujejo, da skrbijo za naše dobro. Ker smo do skrajnosti zmanipulirani, jim verjamemo. Vsi imajo le en cilj: prodati! Prodati upanje, užitek, zdravljenje.

O teh zablodah ste napisali obsežno knjigo.

Da. Glavni naslov knjige je Hipokrat je bil kuhar, podnaslov pa Poti iz medicinskih in prehranskih zablod. Pravzaprav gre za tri knjige, ki sem jih združil v eno z namenom, da bralec vidi celoto. Prvi del govori o tem, zakaj smo takšni, kot smo, kdo nas je in zakaj naredil takšne, da je z nami lahko manipulirati, da smo nesrečni, izgubljeni, ponižni, ubogljivi, skratka, da trpimo in ves čas hrepenimo in upamo. Drugi del govori o veliki zablodi, da sodobna medicina pomembno prispeva k našemu zdravju. Že res, da je v določenih segmentih zelo učinkovita in nenadomestljiva, a še vedno ne zna pozdraviti skoraj nobene kronične bolezni.

Na Facebook strani Maribor24.si lahko sodelujete v nagradni igri in z malo sreče prejmete to odlično knjigo.

Vsako leto se število obolelih povečuje, čeprav imamo veliko več zdravnikov in farmacevtov, kot smo jih imeli pred desetletji. Podatki kažejo, da se s povečanjem števila zdravstvenih delavcev, povečuje tudi število bolnikov. To pa zato, ker medicina skrbi za bolezen in ne za zdravje. V tretjem delu govorim o prehranski medicini. Več kot 80 odstotkov bolezni je posledica življenjskega sloga, predvsem prehrane. Polna usta so nas o zdravi prehrani, a hkrati imamo polna usta maščobe, holesterola, škodljivih sladkorjev, rakotvornih in drugače škodljivih živalskih izdelkov, alkohola in podobno. Skoraj nihče ni telesno aktiven, veliko je kadilcev. Da o stresu ne govorim. Vse to so stvari, na katere lahko vplivamo sami, brez dodatnih stroškov, a tega ne naredimo. Zakaj? Odgovor je v prvem delu knjige – zakaj smo takšni, kot smo.

Kaj bi izpostavili kot največje prehranske zablode v modernem svetu?

Največja zabloda je, da nam prehranski strokovnjaki svetujejo zdravo prehranjevanje. Samo za ilustracijo: Svetovna zdravstvena organizacija je rdeče meso in mesne izdelke uvrstila med rakotvorne snovi, v enako skupino, kjer je tobak ali azbest. Na več kot 800 dobrih raziskavah je utemeljila svojo odločitev, večina prehranskih strokovnjakov, Nacionalni institut za javno zdravje, mnogi zdravniki pa še vedno niso spremenili svojih priporočil.

Rdeče meso, klobase, hrenovke in podobno so redno na jedilnikih v vrtcih, šolah, bolnišnicah in seveda na naših mizah. Država je z našim denarjem plačala nekaj milijonov evrov za reklamiranje te rakotvorne hrane. Prehranske smernice so preveč ohlapne, nejasne, so kompromis med tistim, kar radi jemo, kar nam vsiljuje industrija in med tistim, kar je zdravo. Nima velikega pomena, če rečemo, da je treba zmanjšati vnos enega in povečati vnos drugega hranila. Treba je biti jasen in odločen: kaj naj jemo in česa ne.

Napisali ste knjigo Boj za resnico o kravjem mleku. Kaj ste razkrili v tem delu? Je uživanje kravjega mleka za človeka res naravno in nujno, kot trdijo nekateri?

Na naslovnici te knjige sem napisal, da je za naše zdravje najbolj nevarno nekritično zaupanje strokovnjakom. Knjiga je dokument, kako nastajajo in kako se ohranjajo industrijske resnice, torej laži, ob podpori vplivnih zdravnikov in medijev. Navedel sem veliko dokazov z najuglednejših univerz in raziskovalnih organizacij o škodljivosti kravjega mleka za zdravje ljudi, ki ostajajo zamolčani. Še vedno imamo prevaro s tradicionalnim slovenskim zajtrkom, dan šolskega mleka, mlečno kraljico in druge natege mlekarske industrije in nevednih ali kupljenih zdravnikov in nutricionistov. Vsebina knjige doživlja enako usodo kot raziskave, ki sem jih prej omenil. Namesto da postane obvezna učna literatura, je s strani medijev in uradnih strokovnjakov, promotorjev nezdrave hrane, prezrta in zamolčana.

Sami ste vegan. Kaj je botrovalo tej odločitvi in zakaj spodbujate veganstvo?

Da sem postal vegan, je posledica osebnostnega razvoja in ni bilo povzročeno z nobenim dogodkom, nobenim konkretnim motivom. Ni bilo povezano samo z načinom prehranjevanja. Preprosto spoznaš, kdaj zaradi lastnih užitkov povzročaš trpljenje sebi, drugim ljudem, živalim in celotnemu planetu in to prenehaš delati. Osebno ne spodbujam ljudi, da bi postali vegani, spodbujam pa jih, da postanejo dobri ljudje. Veganstvo je oblika dobrote, ljubezni, sočutja. Dobra dela ne naredijo dobrih ljudi, dobri ljudje delajo dobra dela. Zato se zavzemam, da bi ljudje postali dobri do sebe, do soljudi, do živali, do narave, vse drugo se zgodi samo po sebi, vse kar sledi so posledice.

Kakšno škodo povzročajo samooklicani nutricionisti? Kaj so največje posledice?

Veliko, saj večinoma priporočajo tisto, kar ljudje želijo slišati in kupiti. Neskončno neumnih in škodljivih diet so si izmislili, naredili ogromno škodo, odgovarjal ni nihče. Je pa res, da še večjo škodo naredijo šolani nutricionisti. Njim nevedni ljudje bolj verjamejo. Jaz nisem ne poklicni in ne ljubiteljski, samooklicani nutricionist. Sem publicist, ki objavlja resnice, do katerih so se dokopali največji svetovni znanstveniki na najprestižnejših univerzah in neodvisnih institucijah, ki žal ostajajo zamolčane.

Ne govorim jaz, da je meso škodljivo – to govori Svetovna zdravstvena organizacija. Ni na mojem zelniku zrasla ideja o škodljivosti kravjega mleka za zdravje ljudi. To je preprosto dejstvo. V svetu 70 odstotkov ljudi ne more presnoviti kravjega mleka, v Sloveniji 50 odstotkov starejših. Mleko je namenjeno le tistim, ki še ne morejo uživati trde hrane. Takoj ko začnemo uživati trdo hrano, telo preneha s tvorjenjem encima za presnovo mleka. Tako si je zamislila narava in ne Ivan Soče. Poleg tega so trdni dokazi, da kravje mleko povzroča osteoporozo in druge težave, da je eden najpogostejših alergenov, da je najpomembnejši prehranski vzrok za raka prostate in še bi lahko našteval.

Kakšno prehrano priporočate? Katere vitamine priporočate za uživanje v obliki dopolnil in zakaj?

Človek je od vsega naredil znanost in industrija to znanost zlorabi. Zato je prehranjevanje, ki je od nastanka človeka potekalo naravno brez znanstvene ali strokovne podpore, postalo neskončno zapleteno. Imate tisoč raziskav, da je neko hranilo koristno in tisoč raziskav, da ni koristno. Kdo bo to bral, kdo zna brati, in ločiti resnice od neresnice, kako naj več, kdo je kupljen in kdo neodvisen raziskovalec.

Več kot dvajset let intenzivno spremljam neodvisne znanstvene raziskave in spremljam izkušnje mnogih ljudi, skozi celotno zgodovino človeštva. Napisal sem tri knjige na temo zdravja in prehrane in objavil na stotine člankov na to temo. Na podlagi vsega sem oblikoval preprosto definicijo zdravega prehranjevanja: uživanje celovite rastlinske raznovrstne hrane, čim bližje njeni izvorni obliki, kjer osrednje mesto zavzemajo škrobna živila, ob zmanjšanem vnosu beljakovin in maščob. To je popolna definicija zdravega prehranjevanja. Namesto praznih besed, kot so »uravnoteženo«, »raznovrstno« in podobno, sem izmislil besedo »zdravojedstvo«. Če bi se tako vsi prehranjevali, bi bil ta svet popolnoma drugačen. Če se tako prehranjujemo, je treba biti pozoren na pomanjkanje joda (zato ga dodajo v sol), vitamina D, ker ga ne moremo tvoriti dovolj od oktobra do aprila, ker je premalo sončnih dni in sonce ni dovolj močno, ter vitamina B12, ki ga tvorijo bakterije, a teh, zaradi sterilnega načina življenja, ne zaužijemo in ne tvorimo dovolj. Seveda so ljudje lahko tudi vsejedci. Vem, da so naši predniki bili prisiljeni jesti nezdravo hrano, ker druge ni bilo, a danes živimo v izobilju odlične, zdrave, okusne in hitro pripravljene »zdravojedske« hrane.

Ivan Soče o izjavi direktorja UKC: “Ali nekritično zaupanje zdravnikom in znanstvenikom lahko škoduje našemu zdravju?”

Valentina Podplatnik, 04.11.20 ob 12:40

Povzemamo javno pismo publicista Ivana Sočeta, ki ga je naslovil na direktorja UKC Maribor prof. dr. Vojka Flisa. Njegove trditve “Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur”, označuje kot nelogične, zavajajoče in nedopustne. Sam meni, da znanje ni znanost in znanje niso znanstveniki ter da zaupamo ali ne zaupamo lahko le človeku, upoštevajoč, da noben človek ni znanje in ne znanost.

Ali lahko nekritično zaupanje zdravnikom in znanstvenikom škoduje našemu zdravju? Povzemamo pismo Ivana Sočeta

Pred časom smo na Maribor24.si objavili odprto pismo, ki ga je državni sekretarki dr. Tini Bregant namenila dr. Sabina Senčar. Tokrat povzemamo javno pismo publicistaIvana Sočeta, ki ga je naslovil na direktorja UKC Maribor prof. dr. Vojka Flisa. Odprto pismo je objavil na socialnem omrežju Facebook, kjer ga je delilo več sto bralcev. Uvodni del pisma temelji na podlagi izjav dr. Flisa na novinarski konferenci, kjer je le ta dejal: “Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur. Ko gledam vse te komentarje, se na koncu vprašam, zakaj pa pošiljamo v Evropi otroke v šolo? Zakaj se učijo? Zakaj jih pošiljamo na fakultete, če temu znanju ne verjamemo? Potem pa ukinimo vse to.«

Če ne zaupamo znanju, ne zaupamo več ničemur. Ko gledam vse te komentarje, se na koncu vprašam, zakaj pa pošiljamo v Evropi otroke v šolo? Zakaj se učijo? Zakaj jih pošiljamo na fakultete, če temu znanju ne verjamemo? Potem pa ukinimo vse to.«

Ivan Soče v odprtem pismu njegove trditve označuje kot nelogične, zavajajoče in nedopustne. Sam meni, da znanje ni znanost in znanje niso znanstveniki ter da zaupamo ali ne zaupamo lahko le človeku, upoštevajoč, da noben človek ni znanje in ne znanost.

Kaj sta znanost in znanje ter kdo je znanstvenik?

Ivan Soče se je v svojem pismu lotil obeh pojmov in jih na enostaven način tudi predstavil: “Znanje je kup podatkov iz spomina, samo po sebi znanje ni resnica. Je nekaj, kar so nas naučili drugi – tisti, ki smo jim verjeli. Znanje je lahko površno, poglobljeno, delno, celovito. Ni dobro in ni slabo. Ni pozitivno in ni negativno. Takšnega naredijo uporabniki. Vnaprejšnje zaupanje vsem, ki imajo potrdilo, da so memorirali določeno količino podatkov, je lahko pogubno. Vsi policisti niso pošteni, kakšen gasilec je piroman, vsi duhovniki niso častni, vsi sodniki niso pravični, vsi zdravniki ne zdravijo, vsi novinarji ne pišejo resnic, vsi nutricionisti ne svetujejo zdravega prehranjevanja. Ker ne moremo preveriti, ali nosilec znanja poseduje pravo, celovito in koristno znanje in ali ga uporablja, je nujno vnaprejšnje nezaupanje. Šele na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj drugih se lahko odločamo, ali bomo zaupali konkretni osebi in njegovemu znanju. Zaupanje poklicu je nespametno, neodgovorno in škodljivo. Znanost je tehnika pridobivanja znanja. Je postopek. Metodologija. Zaupanje v znanost pomeni le, da verjamemo, da nas bo metodologija (tehnika) pripeljala do spoznanja. Nič več. Vera v znanost je vera v postopek, v tehniko.” Medtem, ko znanstvenika opisuje kot osebo, ki ima veliko količino podatkov in odkriva do zdaj nam neznane stvari, neznana pravila, ter navaja: “Njegovo znanje je specifično, ozko, selektivno, redukcionistično, delno v odnosu na celoto.”

Kdor zaupanje zahteva, ga običajno ni vreden

V pismu je Ivan Soče navedel tudi, da imajo zdravniki težave s pridobivanjem zaupanja s strani bolnikov in javnosti, zato klic dr. Flisa »zaupajmo znanju« sam v resnici označuje kot klic izsiljevanja v smislu »zaupajte nam, ki imamo znanje, ne glede kaj s tem znanjem počnemo«. Od kod pa sploh izvira naraščanje nezaupanja? Avtor zapisa je mnenja, da tukaj ni potrebno govoriti o nobeni teoriji zarote, temveč, da nezaupanje rojevata realna praksa in informiranost, zaradi katere se razlogi za njeno naraščanje samo še kopičijo. Besede je podkrepil s trditvami: “Zdaj vemo za dokaze, da je zdravljenje po pravilih medicinske stroke tretji najpogostejši vzrok smrti.

Vemo, da sodobna medicina ne zna pozdraviti nobene kronične bolezni, da je s pretirano uporabo antibiotikov naredila strašansko škodo ljudem in okolju. Zdaj vemo, da pomembna znanja zdravnikov prihajajo iz trženjskih oddelkov farmacevtskih velikanov. Vemo, da je farmacevtska industrija najbolj goljufiva od vseh industrij, da je bila največkrat obsojena zaradi ponarejanja rezultatov raziskav, poslovnih goljufij, podkupovanja zdravnikov in državnih uradnikov, prikrivanja neželenih učinkov, zavajajočega oglaševanja. Vemo tudi, da je objava velikega števila znanstvenih člankov v najuglednejših znanstvenih revijah preprosto kupljenih. Vemo tudi za prepletenost farmacije in medijev ter politike.”

Medicinske resnice imajo kratek rok uporabe

V nadaljevanju pisma se je dotaknil tudi varnosti zdravil in nasprotujočih si študij. Pravi, da je to, da imajo medicinske resnice kratek rok uporabe, že dobro znano, saj je zgodovina že dokazala, da je pri uporabi določenega, t. i. znanstveno dokazanega varnega zdravila ali cepiva, kratka časovna meja med njegovim priporočanjem in prepovedjo. Ob tem navaja: “Neko zdravilo je v nekaterih državah odobreno, v drugih pa prepovedano. V različnih raziskavah prihajajo do popolnoma različnih rezultatov, potem delajo super študije, v katerih analizirajo že opravljene študije in ugotavljajo, kaj bi lahko bila resnica. Katera znanost je tukaj na delu?”. Kot primer je navedel cepivo proti ošpicam, za katerega so zdravniki pred leti ugotavljali, da je varno in učinkovito ter da zagotavlja trajno zaščito.

Dotaknil se je tudi nekdanjega čudežnega zdravila proti ptičji gripi – Tamifluja, za katerega pravi, da smo zanj porabili milijarde, čeprav so kasnejši rezultati pokazali, da je njegova uporaba skrajšala prebolevanje bolezni zgolj za nekaj nepomembnih ur. Kako torej zaupati nekomu, ki se vedno znova zmoti, se sprašuje Ivan Soče, ki bralce v javnem pismu med drugim opomni na nedavno izrečeno kazen v višini 5,5 milijona evrov, ki jo je zaradi podkupovanja državnih uslužbencev moralo plačati farmacevtsko podjetje AstraZeneca.

Kasneje so ugotovili, da se motijo in da je potreben dodaten t. i. poživljajoč odmerek. Dotaknil se je tudi nekdanjega čudežnega zdravila proti ptičji gripi – Tamifluja, za katerega pravi, da smo zanj porabili milijarde, čeprav so kasnejši rezultati pokazali, da je njegova uporaba skrajšala prebolevanje bolezni zgolj za nekaj nepomembnih ur. Kako torej zaupati nekomu, ki se vedno znova zmoti, se sprašuje Ivan Soče, ki bralce v javnem pismu med drugim opomni na nedavno izrečeno kazen v višini 5,5 milijona evrov, ki jo je zaradi podkupovanja državnih uslužbencev moralo plačati farmacevtsko podjetje AstraZeneca. Medtem ko je Slovenija z omenjenim podjetjem že podpisala pogodbo o dobavi cepiva za COVID-19, se torej Sočetu z razlogom porajajo vprašanja, ali naj res slepo verjamemo, da bo odobritev novega cepiva proti COVID-19 potekala brez podkupovanj in vpliva na odločevalce?

Kateremu znanju zaupati v primeru zdravila Remdesivir?

O t.i. čudežnem zdravilu, ki bi učinkovito pomagalo v boju proti novemu koronavirusu, je bilo že kar nekaj zapisanega, svoje pa je v pismu dodal tudi Soče, ki je napisal, da naj bi bil Remdesivir čudežno zdravilo, ki bi se lahko uporabljalo za zdravljenje Covid-19 bolnikov, kar so na primer poskusili tudi na Kitajskem.

Vendar so tam ugotovili, da gre za neučinkovito zdravilo in zato so z njegovo uporabo prenehali, svoje ugotovitve pa objavili v ugledni medicinski znanstveni reviji Lancet. Malo za tem pa je bila v enako ugledni znanstveni reviji The New England Journal of Medicine prav tako objavljena študija, v kateri so ugotovili, da je Remdesivir učinkovito zdravilo.

Nedosledni, nedokazano učinkoviti, neprepričljivi in pretirani ukrepi?

V svojem pismu je izpostavil tudi vodjo kriznega štaba prof. dr. Bojano Beović, ki je ob prvem valu epidemije izjavila, da ni dokazov, da uporaba zaščitnih mask komu koristi, kar so trdili tudi pri SZO in NIJZ. Kot navaja Soče, sedaj po šestih mesecih ta ista znanost ugotavlja, da je nošenje zaščitnih mask nujno. “Ali je kdo pojasnil, na podlagi katerih znanstvenih raziskav so vsi spremenili mnenje?” se v pismu sprašuje Soče.

Prof. dr. Bojano Beović, ki je ob prvem valu epidemije izjavila, da ni dokazov, da uporaba zaščitnih mask komu koristi, kar so trdili tudi pri SZO in NIJZ. Kot navaja Soče, sedaj po šestih mesecih ta ista znanost ugotavlja, da je nošenje zaščitnih mask nujno. “Ali je kdo pojasnil, na podlagi katerih znanstvenih raziskav so vsi spremenili mnenje?” se v pismu sprašuje Soče.

Podobno ravnanje gre pripisat tudi prof. dr. Vojku Flisu v primeru uvrstitve rdečega mesa med rakotvorne snovi, potrjene na podlagi 700 znanstvenih raziskav. Dr. Flis je takrat namreč dejal, da je ta uvrstitev skrajno neumna in neutemeljena. Ali se torej Ivan Soče ponovno upravičeno sprašuje:”Kako je možno zaupati ukrepom, ki se spreminjajo vsak drugi dan? Ukrepom, ki so nedosledni, nedokazano učinkoviti, neprepričljivi in tudi po mnenju znanstvenikov pretirani?”

Komu koristi ustvarjanje videza enotnosti stroke?

Svoje javno odprto pismo je zaključil z razmišljanjem, da obstaja veliko različnih zdravstvenih resnic, za katere so si tisti, ki imajo moč, izmislili termin “uradna znanost” in s tem diskvalificirali neuradne strokovnjake. Da pa vir te moči ni resnica, temveč jo država dodeli s svojim represivnim aparatom. Tako je zastavil še zadnje vprašanje v pismu:”Komu koristi ustvarjanje videza enotnosti stroke?”

Navedel je še zapis Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je obravnavalo problem prisilnega cepljenja, ki se glasi: »Nihče ne more zanikati, da se zdravniki ali znanstveniki v preteklosti niso motili.«

Navedel je še zapis Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je obravnavalo problem prisilnega cepljenja, ki se glasi: »Nihče ne more zanikati, da se zdravniki ali znanstveniki v preteklosti niso motili.« Za konec je z bralci delil še misel, da nihče ne more zanikati, da se zdravniki in znanstveniki tudi sedaj ne motijo in da se ne bodo motili v prihodnosti, ter da vnaprejšnje nekritično zaupanje zdravnikom in znanstvenikom koristi njim, hkrati pa predstavlja nevarnost za naše zdravje in naša življenja.

Lani smo na Maribor24.si objavili intervju z Ivanom Sočetom:

Borec za resnico Ivan Soče: O tem, da zdravstvo skrbi le za bolezen in da je kravje mleko samo za teličke