Zdravje ne prihaja s tekočih trakov farmacevtske industrije, ne najdemo ga v zdravstvenih čakalnicah.
Zdravja tudi ni na bioenergijskih polnilnicah, kamor pogosto bolniki zahajajo, da se napolnijo z zdravilno ali pozitivno energijo.
Kje pa je zdravje? Zdravje je na istem mestu, kjer je bolezen.
Kje pa je bolezen? To pa vsak ve: bolezen je v nas! Že, že, a kje točno?
Če iščemo kje nas boli, kateri organ trpi ali je poškodovan, smo na pravi poti, da dešifriramo simptome in poiščemo globlje vzroke: zakaj je ravno ta organ prizadet, je bil neposredno ogrožen (npr. pljuča zaradi kajenja ali jetra zaradi alkohola), morda pa je bil le najšibkejši člen …
Iskati moramo tako dolgo, da dobimo odgovor, s čim in kako smo si pridelali bolezen, da odkrijemo resnični vzrok, pravo mesto domovanja bolezni.
Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: „Zakaj ravno jaz?“. Tako se nehote postavi v vlogo nemočne žrtve, ki bi jo naj izbrala usoda, karma, genska zasnova in ne vem kaj še vse. Edina moč naj bi bila ugotoviti, zakaj je bolezen izbrala »prav mene«. Pomnite: bolezen ne izbira nas, mi, razen redkih izjem, izbiramo bolezen.
Ko kdo spozna, da ima hudo bolezen, se vpraša: »Kdo me bo pozdravil« in se tako nehote postavi v vlogo nemočnega objekta, katerega naj bi nekdo od zunaj popravil. Prikrivanje (maskiranje, nečutenje ali odpravljanje) simptomov, čemur rečemo simptomatsko zdravljenje, ni pot do zdravja. Cel zdravstveni sistem vključno z zdravniki in zdravilci ustvarjajo le nekatere pogoje za samoozdravitev, pozdravimo pa se sami, ali pa tudi ne.
Če si zastavljamo napačna vprašanja, so vsi odgovori pravi.
Prava vprašanja so: kaj mi bolezen sporoča, kaj sem narobe počel, kako in s čim sem si pridelal bolezen, kako se bom pozdravil, kaj jaz lahko in moram narediti za dokončno ozdravitev, kdo mi bo pomagal, kaj moram drugače delati, čutiti in misliti?
Vsa ta vprašanja si je zastavljal moj prijatelj, ko je izvedel, da ima raka, a je na začetku odgovore iskal očitno preplitvo in prenežno. Ker jih ni našel, je prejel močnejšo motivacijo za nadaljnje iskanje v obliki nevarnejšega in obsežnejšega raka. Potem je naredil dva usodno pomembna koraka. Prvič, ponovni izbruh bolezni je sprejel kot motivacijo in ne kot kapitulacijo. Drugič: začel je kopati globlje, zastavljati prava vprašanja in prejemati prave odgovore, ki so ga pripeljale do ozdravitve.
Ker gre za človeka, ki je uspel na osebnem in poslovnem področju predvsem zaradi svojega intelektualnega, čustvenega in duhovnega potenciala, se je svojih težav lotil na pravi način. Ob pomoči dolgoletnega prijatelja in sodelavca je svoje izkušnje pri iskanju odgovorov zapisal v knjigi Zdravje je v nas.
Pred leti sta napisala mednarodno uspešnico Bogastvo je v nas – iz dnevnika milijonarja, nova knjiga Zdravje je v nas, bi lahko imela podnaslov Iz dnevnika neozdravljivo ozdravljenega.
Zdaj že najbrž veste, da sta obe knjigi napisala Boris Vene in Nikola Grubiša, Boris pa je svojo bolečino in iskanja odgovora na vprašanje »kje je moje zdravje«, zapisoval in zdaj to deli z nami.
Dragocenost tega iskanja in zapisovanja je v tem, da bo mnogim olajšal in skrajšal pot lastnega iskanja, jih razbremenil mnogega balasta in jim pomagal najti tisti kotiček v sebi, kjer se skrivata vzrok bolezni in rešitev za ozdravitev. Ne gre zgolj za literarno izpoved lastnega trpljenja in čudežne ozdravitve, avtorja bralca usmerjata na sistematiko iskanja in opozarjata na mnogotere pasti. Ko poiščemo informacije na spletu postanemo samo še bolj zmedeni, tudi pri izbiri metod zdravljenja je vprašanje kako oceniti komu in še bolj pomembno čemu zaupati. Boris in Nikola ne svetujeta in ne odsvetujeta, posredujeta le veliko koristnih informacij in pomagata, da bralec spozna samega sebe, ker šele takrat lahko najde vir lastne notranje moči, brez katere ni ozdravitve.
Vprašanje, na katerega ljudje zmedeno odgovarjajo ali sploh ne znajo odgovoriti je: »Kdo si ti?« Začnejo naštevati življenjske vloge (mizar, mož, oče …) ali fizične lastnosti (moški, srednjih let …) ali kaj podobnega. Ne poznamo samega sebe: ne vemo, kdo smo, kaj je naš namen, kaj je naše osnovno življenjsko gonilo (motivacija), od kod izvirajo naši strahovi, kako veliki so in čemu služijo? Zakaj in pri čem smo ranljivi, zakaj čutimo tako kot čutimo, zakaj se nam v življenju dogaja, kar se dogaja, zakaj ne dosežemo tistega, po čem hrepenimo in zakaj sploh hrepenimo po tem? Zakaj so nam pomembni eni in ne drugi ljudje, zakaj smo tako navezani na nekatere ljudi, stvari, situacije, družbene vloge in položaje? Zakaj nekaterih situacij, dejanj ali oseb ne moremo sprejeti ali razumeti? Kaj je tisto, kar nam vliva nove energije (moči) in kaj je tisto, pri čemer energijo izgubljamo? Ali smo ves čas v stresu, da ga niti ne opazimo več in v njem celo uživamo, tako kot kadilec uživa v samozastrupljanju? Ali so zamere iz preteklosti in sedanjosti do drugih in do samega sebe brezno, v katerega nam odteka veliko življenjske energije in zato zbolimo? In na koncu: ali kaj zares verodostojno dokazanega in pomembnega vemo o tam, kako bi naj dihali, kaj in kako jedli, pili, odvajali?
Vsa ta vprašanja so pomembna, ker ne živimo naravno, kjer ne moremo biti, to kar naravno smo. Ne sodelujemo z naravno blizkimi ljudmi, ampak s tistimi, ki jih izberejo drugi. Ne delamo tistega, kar je naravno potrebno, delamo tisto, kar nam naročijo delodajalci. Jemo in pijemo tisto, kar proizvaja prehranska industrija in ne narava. Ne zdravimo se z naravnimi zdravili, temveč pripravki farmacevtskih tovarn. Evolucijsko zelo počasno človeštvo se temu novemu načinu življenja ni prilagajalo skozi tisočletja. Dobesedno nas je zadelo. Omamljeni od izobilja manično kopičimo nekoristno in želimo nepotrebno. Najpogostejša in najpomembnejša beseda je postala »več«.
Prav takšni smo (omamljeni, neuki, izgubljeni, prestrašeni, ubogljivi, pokorni) odlični kupci in pogoj brez katerega ne bi bilo tako hitrega tehničnega napredka, ki ga nudi kapitalizem. In še več: začeli smo verjeti, da je tehnični napredek naš napredek, napredek človeštva in človeka, a žal ni. Za kupe plastike in pločevine smo prodali zdravje in dušo.
Zato je tako težko spoznati samega sebe in postati takšen kot hočeš biti – zdrav in srečen.
Nekoč je E. Fromm zapisal, da je najpomembnejša naloga slehernika »ponovno rojstvo«, to je samooblikovanje takšne osebnosti, ki živi izpopolnjeno življenje. Zdravje je v nas je čudovito, iskreno in pogumno napisana knjiga o (samo)spoznavanju starega in rojstvu novega Borisa.
Tudi če nimate zdravstvenih težav je vredno prebrati Borisove izkušnje pri iskanju vzrokov za zdravje/bolezen, spoznati načine kako bolezenske znake prepoznati, razumeti, sprejeti in ukrepati ter na koncu ozdraveti. Še enkrat se je pokazalo, da ne obstajajo neozdravljive bolezni – so le neozdravljivi ljudje, tisti, ki ne vedo, kje je njihovo zdravje. Zdaj imamo za iskanje le-tega odličen priročnik, le ne čakajte, da bi vas bolezen motivirala za branje.
Ob knjigi, ki ima 220 strani, izšla je pri založbi Moksha, bralec prejme še kodo za brezplačno e-knjigo Zdravje je v nas – Raziskave in spoznanja ter dvourni zvočni posnetek seminarja Borisa Veneta.