Nekoč smo modrovali, katera lastnost (ena) je pri človeku najpomembnejša. V diskusiji so bili pojmi ljubezen, poštenost, pravičnost, zanesljivost, zvestoba, resnicoljubnost … sam sem zagovarjal, da je iskrenost najpomembnejša lastnost človeka.

Iskrenosti ne vidim le kot odkritost, hotenje ali prakso, da naravnost povemo vse, kar resnično mislimo in čutimo. Da smo pristni in nezlagani. Iskrenost pomeni veliko več. A preden začnemo resno razpravljati o tem, se moramo vprašati, kdo govori o iskrenosti? Ali lahko neiskreni kompetentno razpravljajo o iskrenosti? Če smo neiskreni pri opredeljevanju pojma iskrenosti in ga različno sprejemamo potem se bo debata najbrž sprevrgla v konflikt in slabo voljo.

Če želimo iskreno razpravljati o iskrenosti ali pa zase trditi, da smo iskreni, moramo biti iskreni najprej do sebe. To je ključno. Biti iskren do sebe pomeni izvedeti (spoznati), zakaj mislimo, kakor mislimo in zakaj čutimo, kar čutimo. Kako vemo, kaj je slabo in kaj dobro? Je to spoznanje zares naše ali je zgolj spoštljiv spomin na sprejete vrednote drugih ljudi? Samoiskrenosti ne more biti brez resnice, saj iskrenost do sebe pomeni prav to – spoznati resnico o sebi. Vsak ima neko polepšano predstavo o samemu sebi (samopodobo), ki je v psihološki drami, ki ji rečemo življenje, prilagojena trenutnim vlogam (starš, partner, delavec, sosed …) in potrebam. Če nismo iskreno do sebe, nikoli ne bomo izvedeli, kdo smo v resnici. Kaj iskrenega lahko povedo neiskreni? Neiskrenost do sebe se nujno podaljša v neiskrenost do drugih. Enako kot imamo zgolj predstavo o samemu sebi, enako imamo le predstave o drugih. Tudi oni, hote ali nehote, prikazujejo podobo samega sebe, tako kot se sami vidijo ali želijo, da jih vidijo drugi, oziroma prikrivajo ali ne poznajo resničnih (globokih) vzrokov za svoje misli ali čustva. Vsak nosi svojo masko. Kako se ob srečanju dveh neiskrenih oseb naj rodi resnica?

Iskreno spoznanje, kdaj govorimo resnico (kdaj lažemo ali vsaj prikrivamo resnico, kdaj in zakaj drugim želimo dobro ali slabo ali nam je vseeno) je torej pogoj za iskrenost do drugih. Iskrenost brez samoiskrenosti je zgolj odkritost, neposrednost, ki je lahko brezobzirna, surova, konfliktna, vulgarna, arogantna, cinična, zlobna … in na vse druge načine škodljiva.

Če nas iskrenost do sebe privede do resnice o samem sebi, smo postavili le temelj za iskren odnos do drugih. Resnica ni vedno prijetna, a koristnost odtehta vse slabe stvari.

Za spoznanje resnice o sebi (za samoiskrenost) je potreben pogum, le-tega pa potrebujemo, ko smo ranljivi, ko nas je strah. Če bi bili neranljivi, ne bi imeli strahu, brez strahu pa ni potrebe po pogumu. Biti pogumen je prav in samo to – priznati si, da smo ranljivi in da nas je strah. S tem, da smo iskreni, potrjujemo, da smo pogumni.

Velikokrat prenašamo “resnice” drugih o tretjih (govorice) ne da bi preverili njihovo dejansko resničnost in dobronamernost. Tukaj ni nobene iskrenosti. Na podlagi izjave enega, ne da bi poznali njegovo stopnjo iskrenosti, resnicoljubnosti, motivov, objektivnosti … brez da bi vedeli, ali je to govorjenje iz prve roke ali gre za izjavo tretjega … vse to pogosto prevedemo v “vsi tako pravijo” ter tako postanemo prenašalci virusa laži in neiskrenosti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da slabšalno govorimo o drugih (razen o tistih, s katerimi se lahko hvalimo), misleč, da tako izboljšujemo svojo podobo. Iskreni preverijo, ali obstajajo dokazi, da je nekaj resnica in ne prenašajo nepreverjenih govoric. To je sicer dolžnost vsakega poštenega komuniciranja – ne širimo govoric, o katerih nimamo dokazov, da gre za resnico oziroma povemo, da smo zgolj prenašalci informacij, če se nam zdi, da bi bila takšna opozorila za sogovornika nujna in potrebna.

Če smo bili iskreni do sebe, bomo spoznali zakaj se počutimo kot se oziroma zakaj čutimo, kot čutimo. Spoznati sebe pomeni na neki način spoznati vsakogar, saj ljudje imamo enake osnovne želje, hrepenenja, strahove, sanje. Šele tako razumevamo in spoštujemo čustva drugih. Smo sočutni.

Če smo dovolj samoiskreni, postanemo nujno sočutni, empatični. To, kar nam ugaja, najbrž ugaja tudi drugim, to, kar nas jezi, najbrž jezi tudi druge. Kar je za nas dobro, je dobro tudi za druge; kar je za nas slabo, je slabo tudi za druge. Če smo sočutno iskreni, bomo vsako slabo stvar (slabo novico, kritiko …) povedali prijateljsko, sočutno, obzirno, nežno. Drugi se bodo ob nas počutili varno, saj bodo vedeli, da sporočamo premišljeno resnico, da smo dobronamerni, da smo vredni zaupanja, da nimamo nič za bregom, da govorimo, kar resnično mislimo in čutimo – skratka, da smo iskreni. Hkrati bodo vedeli, da spoštujemo čustva in mnenja drugih. Ozračje iskrenosti zelo pozitivno vpliva na sožitje.

Iskrenost brez empatije lahko povzroči veliko slabega, sami se pokažemo kot hladna in brezčutna bitja, drugi pa se počutijo kot nespoštovani in nerazumljeni. Iskrenost brez empatije je lahko videti kot krut napad, nerazumevanje, nespoštovanje, razvrednotenje. Celo ostra iskrena kritika z empatijo lahko vodi do izboljšanja in osebnostne rasti.

Sočutno iskreni so odrasli (zreli in ne zgolj stari) ljudje, ki so se sami vzgojili in osvobodili. Ti so bili sočutno iskreni do sebe. Zato je zame iskrenost s sočutjem ena najpomembnejših lastnosti vsakega med nami.