V zelo gledani televizijski oddaji je znani novinar vztrajno spraševal predsednika zdravniške zbornice, ali so »zdravniki res bogovi v belem«? Kot neštetokrat doslej, prvi zdravnik, enako kot njegovi kolegi, ni protestiral proti uporabi te prispodobe. Zdravniki jo najraje preslišijo. Tako vprašanje postane retorično, retorično vprašanje pa trditev, ki se počasi kot resnica utrjuje v naši podzavesti: zdravniki so bogovi v belem! Vsemogočni in nedotakljivi!
Že nekaj let pišem o nastajanju nove religije – medicinske religije. Ne prvi in ne edini, a v Sloveniji sem med redkimi najglasnejši. Medicina, kjer zdravniki niso bogovi, ampak sodobni vrači v belem, ima številne atribute prave religije.
Medicinska religija je zajela ves svet, državne meje ali nacionalna, verska, spolna, starostna ali kakršna koli druga pripadnost ne pomenijo ničesar. Medicina, tako kot vse religije, se zajeda v vse sfere življenja: od spočetja, splava, rojstva, načina življenja in prehranjevanja pa vse do umiranja.
Pomembna skupna značilnost medicine in religije je velika toleranca do grehov (slabih življenjskih navad) vernikov in bolnikov, ki so vir moči in denarja. Ključ do raja naj bi bilo kupovanje odpustkov, plačevanje duhovnikom, gradnja verskih objektov, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo boljši ljudje; ključ do zdravja naj bi bilo kupovanje zdravil, plačevanje zdravnikom in gradnja bolnišnic, zaradi česar se počutimo bolje, a nismo bolj zdravi.
Obstaja tudi visoka toleranca vernikov do vseh grehov in napak cerkvenih in medicinskih pastirjev. Vse jim odpustimo, od pedofilije do bančnega kriminala in od neozdravitev do postopkov, ki se končajo tudi s smrtjo bolnikov.
Za obe instituciji je značilen lasten pravni red. Zdravstvena zbornica je stanovska organizacija, tako kot združenje obrtnikov ali odvetnikov, s tem, da ima status državnega organa, ki izdaja in odvzema dovoljenja za delo zdravnikom, ima svojega tožilca, zakone, pravilnike, procesa pravila, roke zastaranja … Z državljani posluje po zakonu o upravnem postopku, lahko si kot državljan kaznovan, ker se ne odzoveš njihovemu vabilu.
Tako je po pravilniku, ki so ga sprejeli zdravniki, zdravniški tožilec ugotovil, da so smrti dojenčkov v sramotnem medicinskem eksperimentu z oddelkom otroške srčne kirurgije v UKC Ljubljana, zastarale in jih zdravniška zbornica ne bo več obravnavala.
Ljudje naredimo bogove. Po svoji podobi in svojih potrebah. Zakaj potrebujemo nedotakljive duhovnike in prebogato cerkev, zakaj potrebujemo nedotakljive zdravnike in prebogato medicinsko farmacevtsko industrijo, čeprav vidimo, da število grešnikov in grehov ter bolnikov in bolezni narašča.
Zakaj ne vidimo, da je njihov pravi bog – denar.
Meni se zdi prispodoba preveč generalizirana in tudi zaničevalna (posmehljiva). Češ, kaj si pa mislijo, da so? Po eni strani se vsi vedno ukvarjamo z njihovimi napakami, nihče pa ne omenja uspehov. Zato, ker so verjetno samoumevni. Nekaj podobnega kot če bi avto pripeljal k mehaniku in ti ga pač popravijo. Pri tem je seveda pomembno omeniti dejstvo, da kar večini ljudi lahko pomaga, je za nekoga drugega lahko usodno. Torej, nismo vsi narejeni po JUS-u. Seveda včasih pride do napak. In zakaj jih ne priznajo? Verjetno ne zato, da sami sebi tajili resnico in potem lažje spali, ampak ker so v tistem danem momentu naredili (predvidevali) po svojem najboljšem znanju (in izkušnjah). Čeprav jih mogoče več trpi za post-travmatično motnjo kot se zdi na prvi pogled in jih marsikatera situacija naredi čustveno otopele, verjamem da jih večina še vedno ima vest. Mogoče bi morali celotno zdravstvo razpustiti za kakšen teden. Šele ko nekaj izgubiš ugotoviš, kaj si imel.
Z uspehi medicine se medica toliko hvali, da drugim tega ni treba početi. Hvali tudi s tistim, pri čemer nima veliko zaslug, a to ni tema.
Ker zdravniki ne poročajo o lastnih napakah in napakah kolegov, o stranskih in neželenih posledicah zdravil, ker v zdravstvu ni kontrole kakovosti, da bi vedeli koliko je komu v kakšni meri zdravljenje pomagalo in škodilo, je zato treba opozarjati na te napake oz. neučinkovitost.
Ne gre za posameznega zdravnika, ampak za zdravstveni sistem, v katerega so tudi ujeti.
Zanimivo bi bilo gledati, če bi oskrbo z elektriko, ali odvoz smeti ali kaj drugega »razpustli za kakšen teden«. Torej ne gre za vprašanje ali zdravnike potrebujemo ali ne, gre za to kakšno zdravstvo potrebujemo. O tem bi morali odločati naročniki in plačniki teh storitev.