Ljudje pravzaprav imamo radi neenakost in neenakopravnost. Ne bom niti poskusil razglabljati zakaj je temu tako, dejstvo pa je, da se zelo redki trudijo, da bi imeli ali da bi postali to, kar so ali kar imajo tisti, ki jim zavidajo. 
Hočemo imeti idole, vzornike, voditelje. Občudujemo igralce, pevce, športnike, modrokrvne, podjetnike, politike… in jih imamo za vrednejše, kot smo sami. O slavnih hočemo izvedeti prav vsako podrobnost, o njih izhaja nešteto revij v milijonskih nakladah, TV oddaje o slavnih so med najbolj gledanimi. Nekaj mazohističnega je v tem. Občudujemo njihov uspeh in bogastvo in se sploh ne sprašujemo, kako so prišli do tega, kaj bi sami lahko naredili, da bi se vsaj približali svojemu vzorniku. 
Vsi sprejemamo lastno neenakost in neenakopravnost razen pri eni stvari – čakalne vrste v zdravstvu. Tukaj hočemo biti enakovredni in enakopravni. Ne glede na to kdo si, kaj imaš, kaj pomeniš, koliko za zdravstvo plačuješ –  v vrsto. Tukaj ni heca.
Lahko si, dokler si še zdrav, privoščiš zasebnega zdravnika, maserja, zaposliš najboljšega specialista za zdravo hrano, vrhunskega kuharja, ješ najbolj zdravo hrano, imaš svojega trenerja, uporabljaš vse, kar je ta svet izmislil za ohranitev in izboljšanje zdravja. Vse to lahko. Za zdravstveni sistem lahko plačuješ milijone, podarjaš naprave, doniraš denar  in vsem je prav. Ko pa potrebuješ zdravnika – v vrsto! Lahko si tudi brez vsega tega luksuza in živiš skromno in zdravo: ne piješ, ne kadiš, telovadiš, obdeluješ vrt, uživaš zdravo hrano, bereš prave knjige …, a vseeno, ko potrebuješ zdravniško pomoč – v vrsto! Skupaj s tistimi, ki za svoje zdravje nič ne skrbijo, ali pa si celo namerno delajo škodo, za zdravstvo malo ali sploh ne plačujejo, o zdravem prehranjevanju in življenjskem slogu se ne učijo ničesar. V isto vrsto bogati in revni, kadilci in nekadilci, debeli in suhi, športniki in ležarniki, uspešni in neuspešni, slavni in neznani! Končno pravica. Kakšno zadoščenje! Je še pravica na tem svetu. Bog obstaja! Allah Akbar! Končno enaki!
Zakaj smo tako naivni!?
Kako smo se pustili ujeti v prevaro, da je treba biti enakopraven le v zdravstvenih čakalnicah, kot da je to pomembno ali pa edino, od česar je odvisno zdravje. Mar smo pozabili, da je zdravje odvisno od tega, kaj počnemo pred tem? V čakalnici in po njej skrbimo za bolezen in ne za zdravje. 
Boj za zdravstveno enakopravnost se mora začeti veliko prej. Boriti se moramo za enako pravico do zdrave hrane, čiste vode in zraka, informacij o zdravem načinu prehranjevanja in življenja, poštene informacije o realnih zmožnostih farmacevtske medicine.
Statistike v vseh državah kažejo, da so izobraženi ljudje manj bolni in da živijo dlje. V središču Londona, kjer živi intelektualna in finančna elita, imajo najdaljšo pričakovano življenjsko dobo, na območju vsake naslednje podzemne postaje se le-ta zniža za eno leto!!! Zdravje in dolgo življenje ni odvisno od čakalnic, ampak od tega, kako živimo pred tem. 
Zakaj se potem tako neumno spravljamo samo na problem čakalnih vrst in zakaj takrat trepetamo za svoje mesto. Kam izgine kurajža junakov, ki zasmehujejo vse, ki jih opozarjajo, da morajo sami paziti na svoje zdravje. Zakaj tudi takrat z enako brezbrižnostjo ne dovolijo, da jih kdo “preskoči” in ne rečejo: vseeno mi je! Zakaj tudi takrat komu ne privoščijo vse najboljše: najboljšega zdravnika, najboljše hrane, najlepše sobe, najhitrejše oskrbe … 
Morda pa nam (zdravstvena) oblast prodaja »enakost in solidarnost« na najmanj pomembnem področju skrbi za zdravje, zato da ne bi zahtevali več na tistih področjih, kjer bi res prizadeli bogate in vplivne ter ogrozili njihove privilegije? Zdi se, da ta svet funkcionira tako, da eni bogatijo z uničevanjem zdravja, drugi pa z ohranjanjem bolezni. Koliko solidarnosti premoremo s sodržavljani, ki se borijo za zrak brez svinca in azbesta, koliko smo občutljivi, ker še vedno vsi nimajo čiste vode, kaj naredimo, da imajo naši otroci zdrave obroke? 
Zahtevajmo enake življenjske pogoje, enako kakovostno hrano, vodo in zrak, enak dostop do znanja! To, in ne vrstni red v čakalni vrsti, je ustavna pravica vsakogar!
Vendar ni vse tako hudo, ker za svoje zdravje lahko veliko naredimo prav sami.
Razlika med bolj izobraženimi, ki so bolj zdravi in živijo dlje in manj izobraženimi, ki pogosteje zbolevajo in manj časa živijo, je samo v nekaj knjigah: dve, tri, štiri … Z nekaj evri in nekaj urami branja se lahko približamo tistim, ki jim zavidamo na najpomembnejšem področju – zdravju. Če knjig ne moremo kupiti, si jih pač izposodimo. To je razlog, da tako vztrajno priporočam nekatere knjige. Znanje je najboljša zdravstvena zaščita in najpomembnejše zdravilo.
Borimo se za enakopravnost na tem najpomembnejšem področju – znanju. Pravzaprav se ni potrebno boriti proti državi, vladi, šolstvu, zdravstvu, industriji, farmaciji – premagati je treba samo eno osebo, pogosto najhujšega sovražnika – samega sebe. Vsak, ki zna brati, se lahko nauči vsega, kar je potrebno. Vsak, ki to hoče, lahko poskrbi za zdravo hrano in zdrav življenjski slog. 
Poskrbite, da vas čakalne vrste sploh ne zanimajo. Tako malo je treba!
17. 7. 2011