Kot da bi bilo včeraj, a minilo je točno eno leto, ko sem napisal članek Memento Mori.
V tem letu, od enega do drugega Dneva mrtvih, se je število mrtvih povečalo za približno 400 takšnih, ki so naredili hitri samomor, število tistih, ki so se ubijali leta in leta, dokončno pa umrli v tem času je ogromno: 3.000 zaradi kajenja, nekaj tisoč zaradi srčno žilnih bolezni in za posledicami sladkorne bolezni, približno 700 zaradi alkoholizma itd.
Nekaterim je dovolj informacija, drugi potrebujejo nekaj prepričevanja, tretje motivira majhna zdravstvena težava, nekaterih pa ne niti diagnoza najhujših bolezni. Zdi se, da je nekaj samouničevalnega v vsakem v nas.
Ne gre za to, da bi poskušali postati večni obiskovalci pokopališč. Gre za kakovost življenja do takrat, ko bodo »nas« začeli obiskovati. V tem letu je umrl tudi znani Steve Jobs, ki je na nekem predavanju povedal: »Popolnoma brez pomena je, če si najbogatejši na pokopališču!«. Mar res? Čemu se je potem on, in mnogi drugi »velikani« našega časa, do zadnjega diha boril za dobiček — plačal delavce najmanj kolikor je še lahko, prodajal po najvišji ceni, koliko je še lahko?
Že lani smo se spomnili, da je »Memento Mori« (»Pomni, umrl boš!« ali »Zavedaj se, da boš umrl!«), v starem Rimu vzklikal suženj, ko je spremljal zmagovalca, ki se je po vojaških uspehih vračal v Rim. Ta klic je bil opozorilo, da je vse minljivo: zmaga in slava.Morda je današnji dan pravi trenutek, ko lahko vsak sebi reče: »Umrl bom!« Jasna misel o lastni smrti kot prenehanju bivanja v tej obliki v tem času in prostoru, deluje zelo terapevtsko in celo odrešujoče. Težave, bolezni, nezadovoljstvo, nemir, nesrečo… imamo le dokler smo živi.
Mrtev človek ne more biti ne bogat in ne reven. Če kaj vrednega pusti za seboj, je ljubezen zaradi katere se ga bodo z nežnim nasmehom spominjali vsak dan in jo ne bodo merili z debelino granitnih plošč, velikostjo vencev ali številom sveč. To, tako in tako, nima prav ničesar opraviti z mrtvimi, ampak z nečimrnostjo živih.