Ob mednarodnem dnevu družin so nam državni organi postregli s podatki, da v Sloveniji narašča število zunajzakonskih skupnosti. Že 60 % otrok rodijo neporočene matere! Število zakonskih razvez narašča. Število samskih ljudi se povečuje, skoraj polovica državljanov je samskih. Politiki in duhovniki so zaskrbljeni, meni pa se zdi, da stvari končno gredo v pravo smer.
Še večji optimist bi bil, če bi zunajzakonske skupnosti ne živele na las podobno kot zakonske, – le izognili so se nepotrebnemu in škodljivemu vpletanju države v njihove najintimnejše zadeve. Preseneča me, da si istospolni pari tako vneto želijo podpisovati poročne pogodbe pred matičarji in živeti v preseženi obliki sobivanja odrasli ljudi, kot je zakonska skupnost. Elementarne človekove pravice bi morale biti zagotovljene brez tistega »dokler naju smrt ne loči«. Ljubezen povezuje in odsotnost ljubezni mora biti edini in zadosten razlog za ločitev. Praznovati bi morali vsakič, ko se dve (ali več) zreli oseb odločita živeti skupaj in praznovati bi morali, ko se odločita ne živeti več skupaj. Svobodni ljudje lahko srečno živijo predvsem s povezovanjem z drugimi in v razmerju zgolj takrat, če jim le-ta omogoča svobodo, kar sicer ni nemogoče, je pa sila redko. Smo bitja povezovanj in ne razmerij.
Kmalu se bo začela (spet!) razprava o spremembah zakona o družinskih razmerjih. Spet se bomo ujeli v past formalizmov, namesto da bi posegli radikalneje: odpravili kakršno koli zakonsko urejanje medsebojnih odnosov odraslih ljudi, ki se ljubijo in želijo živeti skupaj, dokler se ljubijo.
Določila, kot so »zakonska zveza je z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene«, ki »temelji na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanje, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči« so arhaična. Obstoječa pogodbena razmerja, ki jim rečemo zakonska skupnost med možem in ženo, vnašajo preveč zasužnjevanja, trpljenja, sovraštva, jeze, nesreče … škodujejo osebnostni rasti odraslih, predvsem otrok. So pa zelo dobra pri fabriciranju »želenih« ljudi, potrebnih osebnostnih profilov, nesvobodnih, nesrečnih in odtujenih, ponižanih in nemočnih ljudi, za katere bo še naprej skrbela politika (kapital, ki oblikuje politiko) in duhovščina (kapital, ki oblikuje vero).
Najpogosteje pišemo o fizičnem in spolnem nasilju v družinah, psihično in ekonomsko nasilje, ki je še hujše, pa ostaja prezrto. Fizično nasilje nad otroki bomo poskusili zakonsko omejevati, z drugimi oblikami nasilja »za njihovo dobro« pa razpravljajo teoretiki. Še hujše od nasilja je duhovna in čustvena otopelost partnerjev, (samo)omejevanje osebnostne rasti, pristajanje na načelo praktičnosti in ugodja … Tako se človeštvo spreminja v skupek človeških robotov kjer se vsi trudijo (politika, šolstvo, medicina, mediji in tudi mi sami), da bi bili boljši, vendar ne boljši ljudje, ampak, da bi bili boljši delavci in boljši kupci.
Poroka je bila skozi zgodovino zgolj instrument moškega za podrejanje (lastninjenje, popredmetenje) ženske, za pridobitev spolnega objekta, stroja za rojevanje otrok in služkinje. Poroka je moškemu zagotavljala več moči, več premoženja in zagotavljala legitimne dediče. K uveljavitvi zakonske skupnosti je veliko prispevala duhovščina, za katero je družina tovarna novih vernikov. Po definiciji je zakonska skupnost nenaravna, nasilna institucija v kateri nezreli osebi z nasiljem rešujejo nujne konflikte, zato ker jih spodbujamo na obstoj in vztrajanje v zakonskem razmerju, v razmerju čustvene navezanosti. Ker v zakonu nihče ne živi svobodno življenje, se vsi nesporazumi rešujejo z močjo – najpogosteje z močjo moškega, ki pa je primitivna, groba, agresivna, destruktivna moč. V svoji primarni družini je nasilje doživelo 73 % anketiranih Slovencev. 90 % tistih, ki so doživeli nasilje, nadaljujejo z nasiljem v svojih družinah. Vsakih 10 sekund je v svetu pretepena vsaj ena ženska. Glavni vzrok poškodb žensk med 15 in 44 letom je partnerjevo nasilje. Tam, kjer so nesrečne ženske, nihče ne more biti srečen!
»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna po svoje.«, je zapisal Tolstoj. V Sloveniji je skoraj 580.000 družin in večina jih je nesrečnih po svoje! Kakšno razkošje različnih nesreč, kakšno bogastvo trpljenja, kako globoko morje bolečin.
Žalostno, želostno, tole razmišljanje. Pa kakšna perspektiva za izboljšanje! Nobenih vezi, samo čista ljubezen. In se združujemo in razdružujemo… In (p)ostajamo nesrečni vedno znova in se za povrh iz tega še nič ne naučimo, saj nikoli ne vztrajamo v zvezi dovolj dolgo, da bi se lahko. Kaj pa otroci? – Kolateralna škoda – brez korenin – brez identitete – brez pripadnosti in družinske zgodovine…
Ja, človek božji, pa kaj ga lomite!
Ja, je žalostno, žalostno, tole dogajanje in nerazumevanje. Nisem napisal »nobenih vez«, ampak nasprotno, pozivam k povezovanju. Vztrajanje v formalnem razmerju (ne govorim o vezah, temveč o razmerjih) dokler se ljudje ne začnejo sovražiti, tepsti in ubijati pač ni dobra rešitev. Kolikor vem, vsi vztrajajo v zvezah dokler še lahko, in se skoraj vsi ločujejo prepozno. Zato so ločitve tako boleče, predvsem za otroke, ki jim življenje v nesrečnem zakonu pred ločitvijo pač ne more zagotoviti dobrih korenin, dobre identitete. Naučijo se neljubezni, nečustvovanja, agresije…. Otrok ne pripada nikomur, družina in skupnost le pomaga individualiziranju, osamosvojitvi, osebnemu dozorevanju. Ponovnemu rojstvu v odraslega samozavestnega in odgovornega emaptičnega človeka. Družinska zgodovina – kaj pa je to in čemu služi?
Bravo Katarina 🙂
Res si nisem mogel kaj da vam ne bi čestital za odličen komentar na tale blog.. :-/
Na srečo Ivan to ni to..
Ja, je žalostno. Menim, da zakonska zveza ni nenaravna , nasilna institucija, ampak je osnova družini , ki je osnovna celica družbe , v kateri se tako partnerja kot otroci učijo skupne rasti, strpnosti, kompromisov. Ni čudno, da je danes družba tako nestrpna do drugače mislečih ali drugače “oblikovanih”, saj se zakonske zveze tako z lahkoto razvezujejo. Res je, da predolgo in mučno vztrajanje v zvezi ne koristi nikomur , je pa zanjo potreben dober premislek ,pogovor med vsemi člani zveze. Je pa zanimivo, da zadnje čase opažam, da se na pomanjkanje svobode in ljubezni v zakonu sklicujejo predvsem tisti( v glavnem moški) ,ki se ne zmorejo ali nočejo zrelo spopasti s problemi , ki se v današnji družbi kaj hitro prikradejo v intimno zvezo. In res je, da kjer so ženske nesrečne, ni nihče srečen . Ampak ženske se za srečo borimo znotraj družine , moški pa jo iščejo zunaj nje in potem “češ, saj si tudi ti nesrečna” porabijo za vzrok za pobeg iz nje. In ženske se za srečo in ljubezen borimo tudi izven družine, za družbo kot celoto, Ker se je vredno boriti za naše potomce . Ker je tako družina kot država institucija, kjer je potrebno čutiti neko pripadnost, se ji zavezati in se boriti zanjo.
Zelo dober članek. Pohvale.
Dobro poznate situacijo v naši deželi.
Samo za ilustracijo želim prikazati tudi situacijo v Egiptu, kamor večkrat potujem.
Tam so zmenki prepovedani pred poroko. Pred poroko ne morejo pridobivati nobenih intimnih izkušenj. Torej je poroka nujna, da sploh pridobijo svojo prvo spolno izkušnjo. Poročijo se lahko fantje, ki imajo denar, da ga izročijo staršem neveste. Ta zahtevana vsota denarja ni majhna in v njihovi gospodarski situaciji si ga marsikdo ne more privoščiti. Torej se ne more poročiti, kar pomeni nič poljubov, nič objemov, nič prijateljevanja in vsega ostalega z ljubljeno osebo. Takih absurdov, kot jih vidim v Egiptu, si v našem svetu težko predstavljamo. Toliko frustracije, posledično je veliko moških homoseksualnih, kar kazensko preganjajo in če jih zalotijo, jih zaprejo. Dekleta so še vedno 90% obrezana, čeprav je nekaj let to zakonsko prepovedano početi. A vendarle počnejo naprej, zlasti v ruralnih predelih. Takšne ženske pač ne morejo biti srečne. je pa druga plat…živijo v tako močnem nezavedanju, da je to njihov edini svet in drugega ne poznajo. Nekako mislijo, da so celo srečne, najbolj pa takrat, ko si jih pri kakšnih desetih letih rezervira za ženo kakšen dvajset let starejši moški. Jo nekaj let počaka, če jo, potem pa poroka. In za dekle je to višek njene življenjske sreče. Pa potem otroci, kolikor je mogoče. Zlasti govorim o ruralnih delih gornjega Egipta, ker sem tam nekaj časa bivala pri neki družini. Kako naj se vzpostavi ravnovesje našega človeštva in civilizacije, kjer so ženske tako oropane svoje moči. Egipt je pomemben zaradi daljne skupne zgodovine. Kolikor morem, ves čas delujem proti obrezovanju deklic. Steber stabilnosti civilizacije je treba ponovno dvigniti ravno v Egiptu in sledil bo ves svet. Toda… dokler je ženskam odvzeta njihova moč že v otroštvu, da potem živijo kot spolne sužnje svojim možem, saj jih možje dejansko posiljujejo celo življenje, kajti niso sposobne spolnega užitka in trpijo, do tedaj tudi v svetu ne bo stabilnosti.
In tako naprej. Teh zgodb je morje.
Veselim se vaših dobrih tekstov.
Lep pozdrav,
Ksenija
V nobeni avtohtoni skupnosti živih bitih (ljudi in živali) ni zakonske zveze, zato si upam trditi, da je nenaravna. Učili so nas, da je to celica družbe, a ni. Ideja, da ni družine (ljubečega para) brez zakonske zveze je izmišljotina, ki ni utemeljena niti v zgodovini niti v realnem dogajanju, saj je veliko srečnih parov, ki ne živijo v zakonski zavezi. Žalostna je družina, kjer se nekdo mora boriti za njen obstoj in v njej vztrajati do telesnih in duševnih poškodb, do točke, ko ne gre več. Ljudje imamo pravico biti srečni in z nekom živeti zato, ker ta prispeva k naši sreči. Moški in ženska sta naravno skupaj samo zato, ker se ljubita – tako ljubita, da drugemu želita in omogočata srečo, sreče pa ni brez svobode. Vse ostalo je biznis, nuja preživetja, praktičnost. Samozavesten, odrasli moški je ponosen, ker je njegova svobodna partnerka svobodno izbrala njega zaradi njega samega. Drugače je s tistimi infantilnimi moškimi, ki v strahu pred konkurenco za ženo hočejo »nedolžno«, (kot da bi bila v zaradi spolne izkušnje »dolžna, grešna, kriva«, sramotni koncept devištva je poglavje zase) jo skrivajo in ji onemogočijo (tudi z obrezovanjem) vsakršen spolni užitek ter tako prikrijejo svojo nesposobnost, da bi jo spolno zadovoljili.
Za ohranitev človeške vrste ženska ne potrebuje zakonske zveze. Potrebuje ljubečega partnerja, ki jo osrečuje. Če očeta ni, njegovo vlogo lahko prevzame sorodnik ali skupnost. Za veliko otrok bi bolje odraščati brez očeta.
V Sloveniji so z referendumom prepovedali umetno oploditev samske ženske in je tako ponižale v privesek moškega, ki lahko zanosi z biomedicinsko pomočjo le, če ima svojega »lastnika«, nekoga, ki bo rekel: »to je moja ženska«. Zakon o družini vsakemu otroku, rojenem v zakonski skupnosti samodejno določa očeta – to je mož. Zakonodajalec predpostavlja, da je ženska »zvesta«, da mora biti zvesta in ji sploh ni treba navajati imena očeta. Namesto, da v svoji ženski vidijo in častijo svobodno bitje, ki ga ima pravico v vsakem trenutku zapustiti, so sprejeli zakone in moralne norme, kjer je to zavržno, bogokletno.
Izkušnje iz Egipta niso tako zelo daleč od izkušenj milijard žensk. Zverinsko mučenje, poniževanje, razčlovečenje ni tako prisotno, a trpinčenje obstaja. Ne pozabite, pred prvo svetovno vojno tudi v Sloveniji ženske niso imele volilne pravice. Polovici polnoletnega prebivalstva je druga pravica prepovedala voliti.
Svobodne ženske so bile nekoč čarovnice ali pa kurbe. Ubijali so in jih še vedno ponekod ubijajo. Svobodni ljudje ne pripadajo nikomur. Svobodna ženska ne pripada moškemu in moški ne pripada ženski. Svobodni ljudje ne pripadamo ne državi in ne narodu. Otrok ne pripada družini, ni njena last. Vse to so pogruntavščine tistih, ki so zasužnjevali ženske, moške, otroke in živali – okrog njih postavili ograje in meje in rekli: »To je moje!«
Ljubezen ni borba. Dokler se v zakonu borimo za zakon, dokler tepemo otroke za njihovo dobro, dokler ljubimo le tisto, kar je naše, kar nam pripada in čemur mi pripadamo, ni rešitve za ta svet.
Tudi moški so zaradi tega nesrečni in neizpopolnjeni. Zato obstaja prostitucija in pornografija. Zato hlastajo za uspehom, denarjem, ugledom, slavo. Zato so vojne in uničeno okolje.
Vse strahote tega sveta so posledice tega, da je to svet moških in da so ženske programirane, da svoje samoomejevanje radostno sprejemajo.
Nekoč sem zapisal, da so najbolj zasužnjeni tisti, ki mislijo da so svobodni. To morda najbolj velja za »svobodne« ženske.
Zanesljivo so tudi srečne zakonske skupnosti. Zagotovo so tudi ljubeči odrasli moški, ki v svoji ženski vidijo svobodno (tuje) bitje in se sprašujejo: s čim sem si zaslužil to srečo. Morda bo le ljubezen zmagala.
Ponosen sem bil 1.5.2004, ko smo postali prebivalci Slovenije polnopravni člani EU.
Pričakoval sem, da bojo prebivalci opustili retoriko in prakse pod_rejenih in Nad_rejenih.
V prejšnjem sistemu ni bilo ugovora vesti, zato smo bili vojaški obvezniki.
Pripadala nam je hrana, uniforma in politični cilji.
Vsako odstopanje od “ukazane” linije je prinašalo “kazen”.
Ali se polnopravni ljudje ne zavedajo, da se lahko svobodno odločijo za karkoli, tudi svobodno odločajo, kdaj in na kakšen način bodo živeli, s kom.
Skrbnikom s polno zavestjo prepustijo svoje premoženje in si pri notarju zapišejo na kakšen način želijo zaključiti svoje bivanje na tem svetu, po tem, ko se ga same več ne bojo zmogli zavedati ali kontrolirati svojih dejanj.