10 POMEMBNIH STVARI, KI SE JIH LAHKO NAUČIMO OD FUZBALERJEV
Nogomet je ob dnevih, ko so stadioni polni gledalcev, tudi šport. Pred in po tekmi je to izvrstno organiziran, velik posel. Česar se lahko naučimo oz. na kaj nas lahko nogomet spomni:
- Nogomet je zanimiv, ker je v njegovi zasnovi veliko napak in enake napake nimajo enake teže in enakih posledic. Enkrat zgrešiš žogo in se ne zgodi nič, drugič enako zgrešiš pa žoga gre v aut, tretjič zgrešiš pa dobiš gol. Igralci pa se, kljub številnim napakam, skoraj nikoli ne jezijo na soigralce. Prepričani so, da se vsak potrudi po najboljših možnostih, da vsak hoče najboljše tudi ko grdo zgreši. Zavedajo se, da tudi sami pogosto brcnejo mimo in vedo, da zgražanje, kreganje in zmerjanje ustvari nasprotno stanje od želenega.
- Ko igrajo za državo pozabijo, katere klubske barve kdo zastopa: rdeče, bele, vijolične… Golman si ne reče: napadalec nasprotnikov je moj klubski kolega, pa mu bom pustil, da nam zabije gol.
- Trener (selektor) ne kliče k sebi tistega, ki slabo igra in ga ne uči kako mora igrati, ga ne okrca, krega, mu grozi … preprosto ga zamenja. Igralcev ne more spremeniti, lahko pa jih spodbuja, hvali, motivira … in izbira. Če slabo izbira, bodo zamenjali tudi njega.
- Vsak igralec ve, da je lahko v trenutku zamenjan in se zato potrudi po najboljših močeh. Njegova bodoča usoda je odvisna samo od njega, nič ne pomagajo sorodniki, stranka … Lahko si malo pomagaš s komolci, malo s koleni, a pomembno je, kako igraš.
- Pravica, ki jo pooseblja sodnik s pomočniki, je veliko krat subjektivna, nepravična, je kompromis, a jo morajo vsi brezpogojno spoštovati. Tudi če si sodnik »izmisli« penal, mu ne smeš kaj grdega reči, kaj šele storiti, sicer te izločijo iz igre. Sodnik je nedotakljiv. Vsi trdijo, da je vseeno tako veliko bolje, kot tekma brez sodnikov.
- Za zmagovalce so krivice sprejemljive in so sestavni del tekme, za poražence pa so krivice nesprejemljive, zahtevajo kaznovanje tistih, ki jih zgrešijo. Kako isti dogodek različno vidijo in različno vrednotijo!
- Ko je igralec poškodovan, na igrišče teče terapevt. Trener ne kaže posebnega interesa za trpečega igralca. Terapevt se ne ukvarja z vzrokom poškodbe, usmerjen je le v simptom in ga skrbi kako ga bo odpravil, da lahko igralec nadaljuje tekmo. Trener je osredotočen na tekmo, na izid. Bolj kot zdravje poškodovanega ga skrbi, ali bo tekmo nadaljeval oziroma kdo ga bo nadomestil, če bo treba.
- Po tekmi sledi kratka analiza. Nihče se ne mrcvari z zgodovino tekme, z analiziranjem vsake minute, z vsako neizkoriščeno priložnostjo, z vsako napako. Nihče ne uporablja besed vedno, zmeraj, spet, nikoli … Prvi kratkoročni cilj je po tekmi je sedanjost: regeneracija. Še prepoteni od pravkar končane tekme, igralci in trenerji, govorijo o bodočih izzivih, naslednjih nasprotnikih, tekmovanjih. Usmerjeni so v prihodnost in bodoče cilje.
- Zmagovalci pohvalijo poražence in s tem poveličajo svojo zmago. Poraženci pohvalijo zmagovalce in tako opravičijo svoj poraz. Če to ni dovolj, za poraz okrivijo še sodnika, a skoraj nikoli ne rečejo, da so oni bili za nič. Skrbijo za dobro samopodobo.
- Navijači so najpomembnejši del nogometa. Koliko tisoče in milijonov ljudi je pripravljenih plačati za … zakaj že? Zato, da (se) drugi igrajo z njihovim denarjem. Kaj imajo oni od tega? Malo smeha in malo solz. A brez njihovega nesebičnega darovanja denarja in časa bi pogosto polpismeni nogometaši ne služili milijonov evrov.
V življenju pa je nekako drugače. Življenje je v svoji zasnovi sestavljeno iz velikega števila napak, a pogosto enake napake dajo enake posledice, pa jih še vedno vztrajno delamo; nenehno se obtožujemo, kdo je kaj narobe naredil; vplivneži državi zabijajo avtogole, da le pomagajo svoji ekipi; v nedogled hočemo spremeniti partnerja, otroke, sodelavce; vsi mislijo, da so nezamenljivi in večni; pogosto smo bolj nagrajeni zaradi pripadnosti stranki, klanu, kot pa zaradi lastne uspešnosti; trenerji božajo, terapevti trenirajo; sodišč nihče ne spoštuje, še sodniki sami se ne; pravica je v rokah močnejšega; izčrpavamo se v analizi preteklosti, nismo usmerjeni v prihodnost; ves čas svoje neuspehe opravičujemo z geni, usodo, napačno stranko, žlahto …
Življenje je zanimiv šport. Vsak dan.