Opažam, da starši (tudi stari starši) zelo pogosto tudi pred tujci sramotijo svoje otroke, ne zavedajoč se, kako resne posledice lahko imajo takšna dejanja za otrokovo kasnejše duševno zdravje, predvsem če to počnejo pri otrocih starih do četrtega, petega leta.
Starši najpogosteje pred drugimi spravljajo otroka v neprijeten položaj z na videz nedolžnim opozarjanjem, da ni rekel »prosim« in »hvala«, opozarjajo ga kako mora jesti, piti, sedeti … nekateri so bolj grobi in neusmiljeni z zmerjanjem v slogu »kako si ti neroden«, »si kot pujs!«, »si neumen?« in podobno.
Opazujte otroka, kako ob takšnih opozorilih obmolkne, se zapre vase, povesi pogled, morda odide, preneha sodelovati, postane žalosten ali agresiven … Zmeraj, ko otrok kaj podobnega naredi, pokaže, da se počuti ponižano, da ga je sram, in prav sram je eno najbolj uničujočih čustev. Zaboli ga, ko ljudje, za katere je prepričan, da ga brezpogojno ljubijo in do mnenja katerih mu je najbolj stalo, javno govorijo, da ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, da ne ravna prav in da kot takšen ni sprejet.
Z opozarjanjem na slabo vedenje ali slabe lastnosti starši najpogosteje v resnici opravičujejo lastne vzgojne neuspehe. Starši ne bi smeli reševati svojega ugleda, tako da sramotijo otroka, češ mi že vemo, kaj je lepo vedenje, le otrok ne uboga. Otroka ne vzgajamo ob obiskih in v javnosti. Doma zamujenega ne moremo nadomestiti. Če že moramo ukrepati, potem to naredimo tako, da ohranimo otrokovo integriteto, ponos, občutek visoke vrednosti in samospoštovanja. Otroku raje pomagajmo, kot da ga opozarjamo, sodelujmo in ne ocenjujmo, motivirajmo in ne zaničujmo.
Otroštvo ni prav veselo obdobje, ne otežujmo ga dodatno! Ni lahko biti otrok. V svojem umu in svoji duši mora reševati mnogo težav, skoraj ves čas je v konfliktu z zunanjim svetom, ki je svet odraslih. Ničesar sam ne more, ničesar ne zna, v celoti je odvisen od odraslih, od njihove dobre volje, dobrega počutja, znanja … Otrok se v tem obdobju uči, kako zadovoljiti svoje potrebe in uresničiti svoje želje. Da je to za otroka izjemno dramatično obdobje, dokazuje dejstvo, da prav iz tega obdobja izvirajo najresnejše travme, najgloblje duševne poškodbe in osebnostne motnje ter številne psihosomatske bolezni, ki jih povzročijo tudi »ljubeči« starši, ki se o vzgoji otrok nočejo naučiti.
Ne brez razloga (ne trdim, da je to edini razlog) se ne spomnimo lastnega otroštva oz. v otrokov spomin starši vtisnejo lastno videnje njegovega otroštva. Vsak starš si želi, da je njegov otrok srečen in želi, da se spominja lepih, srečnih trenutkov. Tako je otrok po pripovedovanju staršev imel veselo in brezskrbno življenje, v njegovi podzavesti pa so skrite travme, drame, strahovi … To romantiziranje otroštva je posledica velikih skrbi odraslih, ob katerih so otroške skrbi za odrasle videti mikrominimalne. Za otroke so pogosto prevelike.
Priznam, da staršem ni lahko, redko kdaj se zavedamo, da je otroku še težje. Nenaraven način življenja, na katerega otroka pripravljamo v nenaravnih okoliščinah, terja nenaravne, naučene prejeme. Če staršem pred stotimi leti ni bilo treba znati brati, danes je dobro, da veliko berejo. Da se naučijo kako izgrajevati zdravo osebnost. Če naši predniki o vzgoji niso potrebovali nobenih naučenih znanj (dovolj so bile lastne in družinske izkušnje), danes je starševstvo skoraj poklic. Tudi otroci niso, kar so nekoč bili. Ker starši (in tudi drugi vplivni) tega ne obvladajo, so posledice naraščanje vseh oblik duševnih bolezni, nasilja, depresije oz. osebnostnih motenj – skoraj vse imajo korenine v prvih petih letih življenja. O tem so soglasne vse psihoanalitične šole (smeri).
Samo ljubezen je premalo. Otroci potrebujejo še veliko drugih stvari, ki jim jih moramo dajati z ljubeznijo in s spoštovanjem. Poudarjam “s spoštovanjem”. Količina ljubezni ne obstaja. Ne moremo je niti zmanjšati niti povečati. Ljubezen je kvaliteta in ne kvantiteta.