NASILJE V MEDICINI

V članku v Večeru sem se odzval na ugotovitve Zdravniške zbornice, da so zdravstveni delavci, predvsem zdravniki, izpostavljeni nasilju bolnikov in da ti celo ogrožajo življenja zdravnikov. Nakazal sem, da je medicinsko nasilje eno najbolj perečih družbenih vprašanj, ki ga mnogi ne vidijo ali ga prikrivajo ali pa ga vidijo in priznajo, a ga vendar prenašajo, ker verjamejo, da jim bo prav ta in nobena druga medicina pomagala do zdravega in dolgega življenja. Na to zablodo je bilo treba opozoriti in pokazati, da je farmacevtska medicina tudi zelo nasilna, škodljiva, da tudi po nepotrebnem pohablja in ubija ter da so zdravniki navadni ljudje, ki so zmožni nasilja in zločinov. Ta članek lahko preberete tukaj:

Nasilje v medicini

Devet od desetih zdravnikov je že bilo žrtev nasilja v svojem delovnem okolju ali priča temu, je pokazala nedavna anketa Zdravniške zbornice Slovenije. Zakaj le? In kdo je v resnici bolj nasilen – zdravniki ali bolniki?

Zdravniška zbornica ščiti interese svojih članov – zdravnikov in zobozdravnikov. Pred kratkim je med njimi izvedla anketo in ugotovila, da naj bi bilo kar 90 odstotkov zdravnikov deležno ene od oblik nasilja. Navajajo, da nismo zgolj slovenski pacienti nasilni. V Avstriji, kjer se po besedah naših zdravnikov cedita med in mleko, je kar 80 odstotkov zdravstvenega osebja izjavilo, da so bili žrtev nasilja, v Srbiji 90 odstotkov. Tudi drugod po svetu naj ne bi bilo bistveno drugače. Zakaj so pacienti tako množično jezni, besni, nasilni? So zdravniki in drugo medicinsko osebje zgolj nedolžne žrtve?

Nasilje je, pravi slovar, dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska. Torej odnos, kjer nekdo proti nekomu uporabi silo, moč, vpliv. Ta sila (moč) je lahko fizična, besedna, psihična, lahko je zgolj ustvarjanje razmer, kjer je nekdo močnejši (ukazovalec, nadrejeni) in drugi mora ubogati.

Kot nasilje naši zdravniki naštevajo tudi loputanje z vrati, udarjanje po mizi, povišan ton, grožnje in druga dejanja, ki jih zgrešijo besni bolniki. Prepogosto sta omenjena umora dveh zdravnikov, ki sta ju storila dva norca (v enem primeru je bil ob zdravniku ubit tudi policist, a tega nihče ne omenja), kot da bi to bil reden pojav, kot nekaj, kar se lahko z veliko verjetnostjo ponovi. Ne spomnim se in nikjer nisem našel podatka, da bi bil na delovnem mestu umorjen še kakšen zdravnik. Gre torej za izjemno redek pojav, ki se morda ponovi v desetletju in je posledica norosti posameznika.

Navajeni smo, da naši zdravniki nesramno pretiravajo, izjava neke zdravnice, ki so jo povzeli skoraj vsi mediji, pa si zasluži posebno mesto. Pravi: “Pri nas je pa tako, vsaj kar se s kolegi pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo. Če prideš domov, prideš. In to je to.”

O joj in jej. Ubogi zdravniki. Če jih v službi kdo ustreli, jih pač ustreli. Nikoli ne morejo vedeti, ali bodo še kdaj videli svoje najdražje. Naj se jočem ali smejem? Ali nas res imajo za bedake, popolne idiote? Očitno da. In to je nasilje.

Ali je v svetu le nekaj norcev bolnikov, ki ubijajo zdravnike? Da, nekaj posameznikov.

Ali je v svetu kaj norcev zdravnikov, ki ubijajo bolnike in nebolnike? Teh je veliko.

Nekaj iz zgodovine

Prvi obsojeni zdravnik v novejši zgodovini naj bi bil dr. Edme Castaing iz Pariza, ki naj bi bil ubil vsaj 200 žensk. Obesili so ga leta 1923.

Zdravnik H. H. Holmes je paciente omamil s plinom. Denar je služil tudi s prodajo organov in okostij medicinskim ustanovam. Leta 1896 so ga obesili.

Najbolj razvpit je britanski zdravnik Harold Frederick Shipman, ki je bil leta 2000 obsojen na dosmrtni zapor, umoril naj bi bil več kot 350 ljudi.

Tožilstvo v avstrijskem Welsu je 57-letnega urologa obtožilo, da je od odprtja ordinacije leta 2000 do aretacije januarja 2020 spolnih zlorab 109 fantov. Med njimi je bilo 40 fantov mlajših od 14 let. Po navedbah sodnega izvedenca moški, čigar imena niso objavili, trpi za resno obliko pedofilije in so zato zaprosili, da se ga zapre v psihiatrično ustanovo, kjer bi ga lahko zdravili.

Na domu ginekologa Ulricha Klopferja iz bližine Chicaga v Združenih državah Amerike so našli ostanke 2246 ohranjenih ostankov mrtvih človeških plodov, poročajo ameriški mediji. Zadeva je zdaj v rokah kriminalistov. Ginekologu so leta 2015 odvzeli zdravniško licenco.

V lenarški ambulanti je zobozdravnik med posegom vzel roko pacientke in jo položil na svoje golo spolovilo.

V fašistični Nemčiji so mnogi zdravniki množično ubijali in mučili Žide, Rome, norce, avtiste, zapornike, stare in onemogle, homoseksualce … in seveda vse politične nasprotnike. V program Aktion T4, torej v likvidacijo vseh bolnih in invalidov, novorojenčkov in majhnih otrok, ki so imeli nalezljive ali neozdravljive bolezni, odrasle in otroke s psihičnimi boleznimi. Do konca vojne se je kar polovica zdravnikov pridružila nacistični stranki. Po tem programu so ubili več kot 200.000 psihiatričnih bolnikov.

Ljudi so mučili, na njih opravljali različne nepotrebne operacije, jih pustili, da zmrznejo do smrti, injicirali smrtonosne bakterije … Eden najbolj slavnih je bil dr. Mengele, imenovan “angel smrti”. Njegov kolega, Japonec Išii Širo je na podoben način pobil okrog 250.000 Kitajcev, Korejcev in Mongolcev.

Okej, vojna je vojna, bo kdo rekel. V vojni so vsi nori, zakaj bi bili zdravniki izjema. Kaj pa v miru, v državnih bolnišnicah? Kaj pa normalni, zdravi zdravniki? So med njimi nasilneži? Je nasilje nad bolniki redek ali vsakdanji pojav? Posledice medicinskega nasilja niso loputanje z vrati, udarjanje po mizi in podobne malenkosti, ampak izguba zdravja in celo življenja?

Je treba koga spomniti na naše domače zdrave zdravnike, ki so bili v novejšem času obsojeni zaradi napačnega zdravljenja, opustitve dolžnega ravnanja, malomarnosti in celo umora bolnika (čeprav se temu pravno drugače reče) ali drugačnega nasilja nad bolniki.

Usodne zdravniške napake in pozabljivost

V svoji knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod sem zapisal: “V ZDA je letno več kot 400.000 smrtnih primerov zaradi zdravniških napak. Resno poškodovanih bolnikov naj bi bilo od 10- do 20-krat več kot umrlih. Po oceni dr. Andreja Robide, izrednega profesorja pediatrije in javnega zdravja, v Sloveniji letno več kot 1000 pacientov umre zaradi škode, narejene pri zdravstveni obravnavi, medtem ko se jih 35 tisoč poškoduje. Povzema izsledke raziskave o varnosti bolnikov v zdravstvenih ustanovah iz leta 2011, ki je dokazala, da imamo patološko kulturo varnosti. Informacije skrivamo, žvižgače ‘ustrelimo’, odgovornosti se izogibamo, povezovanja z drugimi ne odobravamo, napake skrivamo in nove ideje aktivno uničimo.”

Pravi šok je bilo razkritje znanstvenega inštituta največje nemške zdravstvene zavarovalnice AOK, ki je v poročilu na 500 straneh ugotovil, da je leta 2011 zaradi zdravniških napak v bolnišnicah umrlo 18.800 pacientov.

Kot je za časnik Delo povedal Martin Možina iz Centra za zastrupitve UKC Ljubljana, član evropske komisije za zdravila, je v Veliki Britaniji umrljivost zaradi zdravljenja petkrat višja kot v ZDA. Po njegovih besedah zdravila povzročijo 67 odstotkov vseh zastrupitev v Sloveniji.

Bolniki ne zbolevajo in umirajo samo zaradi zdravniških napak in nevarnih zdravil, temveč tudi zaradi vgrajenih materialov. Zaradi slabe kakovosti umetnih kolkov so leta 2013 v Veliki Britaniji več kot 40 tisoč bolnikov, ki so jim zamenjali kolk, pozvali k rednemu preverjanju ravni kobalta in kroma v krvi ter vsakoletnemu opravljanju pregledov z magnetno resonanco ali ultrazvokom zaradi preverjanja morebitne poškodovanosti bližnjih tkiv. Nekaj tisoč odškodovanih bolnikov je vložilo tožbe, zahtevane odškodnine gredo v milijone funtov.

Kirurški predmeti ostajajo v telesu

V poročilu OECD-ja za leto 2011 so kirurgi na 100.000 operiranih bolnikov v povprečju pozabili kakšen kirurški predmet pri 3,8 bolnika. Najpogosteje se je to zgodilo v Švici (pri 11,6 bolnika), v Franciji je omenjena številka znašala 6,2, v Nemčiji 5,5, medtem ko je bilo v Sloveniji takih 2,9 bolnika na 100.000 operiranih.

Nič novega, bi rekli v ZDA, kjer so med letoma 2005 in 2012 v 772 primerih kirurgi v pacientu pozabili kakšen predmet: vato ali kakšne druge mehke materiale, igle, pincete, škarje in podobno.

Krivda zdravstvenega sistema

V poročilu mednarodne nadzorne komisije, ki je opravila izredni strokovni nadzor nad programom srčne kirurgije v UKC Ljubljana, so ugotovili, da je na oddelku otroške srčne kirurgije v sedmih letih (2007-2014) umrlo 30 otrok, število umrlih zaradi neustreznega zdravljenja pa je bilo težko ugotoviti, ker je imela komisija težave pri pridobivanju dokumentacije o zdravljenju, za nekatere bolnike ni bilo dokumentacije ali pa je ta bila pomanjkljiva. Zanesljivo so ugotovili, da so v samo enem letu zaradi zdravniške napake umrli štirje otroci.

Nič od tega ne sme biti pozabljeno, ko govorimo o nasilju nad zdravniki. Nasilje nad zdravniki in zdravstvenim osebjem je povzročeno z delovanjem zdravstvenega sistema, v katerem se zdravniki borijo zgolj za svoj ugodnejši položaj, kar je povsem legitimno, in ne za koristi bolnikov. Obravnavati nasilje nad zdravniki in ne videti objektivnega nasilja v medicini ter subjektivnega nasilja zdravnikov in zdravstvenega osebja je zloraba. Obtožiti bolnike, ki treskajo z vrati, udarjajo po mizi, se derejo, žalijo …, in iz tega skonstruirati “če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo” je patološko.

Zdravniki nam dopovedujejo, da so jeza, bes in nasilnost posledica razlike med zmožnostjo zdravstvenega sistema in tem, kar politiki obljubljajo, da bodo bolniki dobili oziroma do česar so upravičeni. To ni res. Temeljni vzrok je razlika med obljubami sodobne medicine, ki si je v imenu lažne lastne vsemogočnosti ustvarila monopol, nedotakljivost in državno zaščito (prepovedala vse druge oblike zdravljenja) in njeno dejansko učinkovitostjo ter žaljivim podrejanjem bolnika v objekt medicinske obravnave. Še vedno je večina bolezni neozdravljivih, letnega prirastka pri nobeni kronični bolezni nismo zmanjšali, zdravljenje poteka počasi, z dvomljivimi rezultati in neštetimi stranskimi neželenimi posledicami. Razočaranost (razlika med pričakovanim in dobljenim) nad zdravniki, njihovim obnašanjem in njihovo uspešnostjo je nekaj, kar je vredno pozornosti zdravnikov in njihove zbornice.

Ne videti neuspeha velike medicine, zdravniškega napuha, arogance, neodgovornosti, poniževanja bolnika v objekt medicinske obravnave, ne videti velike prizadetosti, razočaranosti in trpljenja bolnikov, kar medicina nujno povzroča, je prvovrstno nasilje nad resnico in nad državljani.

Napačne diagnoze in prognoze

Oblike nasilja nad bolniki: napačne diagnoze, napačno zdravljenje, napačne prognoze, nespoštljiv odnos, nespoštovanje časa bolnikov (milijone ur zapravimo v čakalnicah, čeprav je velika večina naročena ob določeni uri), dolge čakalne vrste, uporaba bolnikom nerazumljivih besed, nepojasnjevanje poteka zdravljenja, nesprejemanje necepljenih otrok, prisilno zdravljenje, prisilno cepljenje, prepoved uporabe alternativnih (tradicionalnih) metod zdravljenja … Vse te oblike nasilja so tako običajne, tako vsakdanje, da jih nihče več ne jemlje kot nasilje, ampak kot normalen sestavni del zdravstvene oskrbe. Dvomim, da obstaja bolnik, ki ni bil deležen medicinskega nasilja.

Zdravniki so najvplivnejši del zdravstvenega sistema, a zdravniki niso zgolj v ordinacijah. Veliko je mnogo vplivnejših v ministrstvu za zdravje, javni agenciji za zdravila, nacionalnem inštitutu za zdravje, zdravniški zbornici, na medicinski fakulteti, raziskovalnih inštitucijah, farmacevtskih tovarnah …

Če parafraziram prestrašeno zdravnico: “Pri sodobni medicini je pa tako, vsaj kar se z drugimi bolniki pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v zdravstvenem sistemu ponižujejo, poškodujejo, pohabijo ali celo ubijejo, te pač ponižujejo, poškodujejo, pohabijo ali ubijejo. Če iz bolnišnice ali ordinacije prideš domov zdrav, prideš. In to je to.”

Sem nenasilen in sem proti vsakršnemu nasilju. Poskušam zgolj razumeti, zakaj so skoraj vsi zdravniki deležni nasilja od bolnikov. Bolj kot očitno je to naravna posledica delovanja zdravstvenega sistema, ki se je z nobenimi varnostniki ne da odpraviti. Edini način je spremenjen položaj bolnika in njegovega zdravnika: bolnik naj bo aktiven subjekt (samozdravljenja), zdravnik pa naj ima možnost za svojega bolnika izbrati kateri koli način zdravljenja in ne sme biti zavezan zgolj farmaciji. Medicina se mora iztrgati iz primeža farmacije in ne sme biti del državnega prisilnega aparata.

Tudi na natakarja smo jezni, čeprav je slabo hrano pripravil kuhar. Če smo že jezni, bodimo jezni na prave ljudi in ustanove, tiste, ki so nam vse to zakuhali.

Ivan Soče

Na moj članek se je odzval zdravnik Samir Šabić, ki v ničemer ni dokazal, da sem navajal neresnice, mi pa je očital sovraštvo do medicinskega osebja, moj članek pa označil kot sovražni govor in navajal še druge podobne »argumente«, da medicinskega nasilja ni, če pa že je, da gre za zelo redke, posamične primere. Njegov odgovor lahko preberete tukaj: 

Nasilje v medicini (2)

07.07.2019

Prejeli smo: Odgovor na članek Ivana Sočeta v prejšnjem Večeru v nedeljo.

Po uvodnem citatu raziskave o nasilju nad zdravniki v Sloveniji je podano vprašanje, zakaj neki je, glede na izsledke omenjene raziskave, toliko zdravnikov že izkusilo določeno vrsto nasilja na delovnem mestu. Nakazano je celo, da so morda zdravniki ti, ki v resnici vršijo nasilje nad svojimi pacienti. Trditev je zelo provokativna, zato bralca seveda pritegne, kakor je za dober uvod tudi značilno.

Za razpravo, ki sledi v nadaljevanju, kot izhodišče preberemo definicijo nasilja po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, na osnovi katere je bralcem med drugim predstavljen sklep, da so nasilje lahko tudi specifične razmere, v katerih je nekdo močnejši, pri čemer ga je šibkejši prisiljen ubogati. Ta del definicije je v nadaljevanju zapisa vsebinsko povsem napačno interpretiran.

Sledi naštevanje nekaterih nasilnih dogodkov, ki s(m)o jim zdravniki občasno priča na delovnem mestu, med katerimi sta kaj hitro omenjeni tudi pretekli tragični smrti dveh zdravnikov, ki sta pretresli javnost. Bralca začudi, da je (domnevam da medijsko) omenjanje teh dveh umorov prepogosto in zaradi nizke ponovitvene verjetnosti tudi nepotrebno. Kot prvo, sprašujem se, kaj o trditvi menita družini umorjenih zdravnikov in sodelavci zdravnikov, ki so bili dogodkom priča. Kot drugo, minimaliziranje umora dveh oseb je, vsaj moralno-etično sporno, če ne celo zavržno mišljenje. Ne glede na to, kdo je umorjeni. Kot tretje, neuk bralec bi glede na zapis dobil vtis, da se o omenjenih dveh umorih v medijih piše vsaj na tedenski bazi, če ne že pogosteje, kar je seveda povsem neresnično. In ne nazadnje, drži, da so tovrstna ekstremna dejanja redka, vendar to ne pomeni, da jih ni oz. jih ne bo v prihodnosti. O tem, ali sta dejanji res zagrešila “norca”, presojo prepuščam izvedencu psihiatrične stroke, zato o duševnem zdravju in stopnji prisebnosti storilcev v času dejanj ne razpravljam.

V naslednjem odstavku so zdravniki obtoženi rednega, celo nesramnega pretiravanja v vseh okvirjih. Pri tem preberemo citirano izjavo kolegice, ki skuša resda nekoliko pretirano, v tem smislu figurativno ponazoriti, da smo zdravstveni delavci vsakodnevno zaradi stika s preštevilnimi pacienti izpostavljeni, pri čemer nekateri zaradi strahu, lastnih diagnoz (tudi psihiatričnih) in frustracij, reagirajo nasilno. Vsekakor tudi svojci pacientov. Zapis “naj se jočem ali smejem” kaže na cinični odnos do izjave zdravnice, ob tem zapis “nas imajo” (medicinsko osebje, posebej zdravniki) “za bedake, popolne idiote” (nemedicinsko osebje, paciente) kaže na nerazumljivo sovražno naravnanost proti medicinskemu osebju, s tem, da se mu nepošteno pripisuje podcenjujoč in žaljiv odnos do pacientov.

Pred navedbo nekaterih zgodovinskih dogodkov smo bralci podučeni, da je v svetu veliko več “norcev zdravnikov”, ki ubijajo svoje paciente, kakor “norcev bolnikov”, ki ubijajo zdravnike.

Zdravniki, ki so omenjeni, so v preteklosti dejansko zagrešili nedopustne zločine. Pri tem beremo le o zdravnikih, prav ničesar o alternativcih, (samooklicanih) zdravilcih in mazačih, ki so s svojimi dejanji napačno svetovali in/ali aktivno napačno zdravili sicer povsem ozdravljive bolnike ter jih trajno, celo za plačilo, oropali zdravja, neredko tudi življenja. Zapis bralca prepričuje, da so se le med zdravniki (z)našli posamezniki, ki so morili iz morilske sle, v drugih poklicih pa podobnih osebnostnih motenj ni. Dobimo vtis, da so takšni ekstremni primeri (kakor sta po drugi strani seveda tudi umora prej omenjenih dveh zdravnikov pri nas) realno zelo pogosti in da je potrebna posebna pozornost vsakogar, ki obišče zdravnika, da ne bo umorjen.

Ko beseda nanese na primerjavo resničnih, dokumentiranih vojnih zločinov z vsakdanjim delom zdravnikov, pa vsebina izgubi vso svojo (že sicer načeto) kredibilnost. Nerealno in nepošteno je potegniti vzporednico med vojnim zločinom in poslanstvom zdravniške službe.

Nadaljnje nerealno stopnjevanje se kaže v izenačitvi (nenamernih) neželenih dogodkov v zdravstvu z (namernim) nasilnim vedenjem. Zapis nam vzbuja vtis, da gre npr. v situaciji neuspelega operativnega posega za namerno nasilno dejanje zoper operiranega. Analogno pri povsem drugačni kategoriji, to je opustitvi zdravniške pomoči, namiguje, da gre za enako kategorijo nasilja kakor v primeru vojnega zločina. Popolni nesmisel.

Nepošteno in neresnično je trditi, da zdravniki v zdravstvenem sistemu delujejo izključno tako, da skrbijo za svoj čim ugodnejši položaj.

Medicina je bralcu predstavljena kot lažno vsemogočna, kakor da sta moč in vsemogočnost nekaj, v kar zdravniki verjamemo – in to redno poudarjamo. V življenju nisem naletel na zdravnika, ki bi izražal takšno mnenje, vključno z menoj samim. Še več, menim, da uradna medicina kljub vsem odkritjem in vsesplošnemu napredku nikoli ne bo zmogla v celoti in popolnoma odpraviti (ozdraviti) vseh obstoječih bolezni (in poškodb), saj bo ne nazadnje omejitev predstavljalo človeško telo samo, s svojimi fizikalno-biokemičnimi omejitvami. Takšno in podobna dejstva bodo zlonamerni nestrokovnjaki žal vedno lahko izkoriščali kot pavšalni protiargument.

V nadaljevanju naletimo na dvom o napredku medicine v zadnjih desetletjih (stoletjih), ta pa je utemeljen z mnenjem, da je večina bolezni še vedno neozdravljivih, še posebej kroničnih. Te so, kakor je razumeti iz izraza samega, po svoji naravi kronične in vzročno za zdaj še dejansko neozdravljive, čeprav so mnoge zazdravljive, celo preprečljive. Tudi z resničnimi, naprednimi metodami zdravljenja. Potrebno je priznati, da tudi alternativci in mazači enakih bolezni ne znajo pozdraviti, še več, nekateri (pošteni) alternativci se jih niti ne lotijo, saj se zavedajo svoje nemoči.

Nasilje nad državljani naj bi bilo tudi spregledanje “dejstva”, da je medicina neuspešna, zdravniki arogantni, bolniki pa ponižani. V skladu s preostalo vsebino trditev ni nepričakovana.

Povsem pretirano je enačiti realne omejitve sodobne medicine s splošnim neuspehom medicine, generalizirati (dejansko) aroganco posameznih zdravnikov na vso preostalo veliko večino in bolnikom, ki iščejo pomoč, pripisati ponižanje.

Jasno je tudi, da napačno postavljeno diagnozo, napačno zdravljenje, nespoštovanje bolnikovega časa, čakalne vrste itd. ne moremo primešati v isto kategorijo nasilja, v katero sodijo prej omenjeni vojni zločini.

Nasilje nad zdravniki dejansko deloma lahko razumemo kot “naravno posledico” delovanja zdravstvenega sistema (čeprav smo dolžni dodati, ima zdravstveni sistem oz. njegova organizacija odgovorno vlogo pri nedopustno dolgih čakalnih vrstah, organizacijskih anomalijah, ki botrujejo številnim neželenim dogodkom v medicini, itd.).

Če bi bili vsi zdravniki de facto tako moralno-etično oporečni, jih tudi možnost izbire alternativnih metod zdravljenja (poleg uradnih) ne bi očistila. Zakaj torej trditi, da zdravnikom, ki ravnajo v skladu z uradno medicino, ni mesta v medicini, če pa bi imeli zakonsko na voljo tudi alternativne metode zdravljenja, pa bi lahko zdravili?

Vsakdo lahko svobodno izrazi svoje mnenje, če le ne gre za sovražni govor. Obžalovanja in obsojanja vredno je zavajati javnost, kadar se v zapisu pretirava in ne utemeljuje. Slednje je lahko tudi prikrita oblika nasilja, če že loputanje z vrati ni.

Samir Šabić, dr. med., Maribor

Ker je bilo potrebno pojasniti, da je zdravnik Šabić poskusil zgolj relativizirati moje ugotovitve o medicinskem nasilju, jih bralcem prikazati kot moje izmišljotine zaradi sovraštva do medicine ter opozoriti, da medicinsko nasilje resnično obstaja, pokazati njegove širše razsežnosti in nevarnosti, sem napisal odgovor, ki ga lahko preberete tukaj: 

Nasilje v medicini (3)

21.07.2019, 01.13

Odgovor na odgovor Samirja Šabića, dr. med., spec., objavljen v Večeru v nedeljo, 7. julija letos.

Razumem, da je bilo številnim zdravnikom težko brati moj članek Nasilje v medicini (Večer v nedeljo, 30. junija 2019), v katerem sem navedel veliko dokazov, da je medicinsko osebje z zdravniki na čelu bolj nasilno do pacientov, kot so pacienti do medicinskega osebja. V svojem odgovoru (teden dni kasneje v Večeru v nedeljo) tem dejstvom ni ugovarjal zdravnik Samir Šabić, je pa bolj ali manj komentiral mojo interpretacijo teh dejstev.

Namesto dokazovanja, da medicinskega nasilja ni ali da ga ni v tolikšni meri, kot sem navedel, da ga je, se je g. Šabić lotil sloga mojega pisanja, analize mojih interpretacij in na koncu moje osebnosti, vse z namenom razvrednotiti avtorja in tako bralce prepričati, da mi ne smejo zaupati. Najprej mi podtakne, da sem “marginaliziral smrt dveh zdravnikov”, kar “je vsaj moralno-etično sporno, če ne zavržno mišljenje”.

Niti z besedico nisem marginaliziral smrti dveh zdravnikov, opozoril sem na prepogosto omenjanje teh dveh izjemno redkih tragičnih primerov in njihovo zlorabo s strani zdravnikov in njihovih organizacij, kar sem podkrepil z izjavo zdravnice: “Pri nas je pa tako, vsaj kar se s kolegi pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo. Če prideš domov, prideš. In to je to.”

Kot da bi bili umori zdravnikov dnevni pojav in da zdravnik nikoli ne ve, ali bo ustreljen ali ne, njegova družina pa vsak dan trepetala, ali bo prišel domov ali pa ne. G. Šabič to skrajnje neumno in primitivno izjavo označi kot “nekoliko pretirano”, jaz pa kot “nesramno pretiravanje”. In? Če zdravnica izjavi, da so zdravniki potrošno blago, je za zdravnika Šabića vse v redu, če jaz napišem, da so bolniki potrošno blago, potem je to nedopustno, sovražno.

Zdravnikov ne obtožujem rednega, celo nesramnega pretiravanja, kot to trdi g. Šabić. Navajam dejstva. Tudi g. Šabič pretirava, ko zapiše o “stikih s preštevilnimi pacienti”. Morda ima v svoji ordinaciji preveč pacientov, a na splošno to ne velja. V številnih javnih objavah, tudi v Večeru, sem navajal dokaze, da imamo v Sloveniji na prebivalca enako število zdravnikov kot v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in več kot na Japonskem, česar nikoli noben zdravnik ni niti omenil. Vsi so pretiravali z izjavami, da v Sloveniji zdravnikov zelo primanjkuje.

Javno sem opozoril na pretiravanje pri opisovanju, kako kirurgom v času operacij v mariborskem UKC znoj kaplja s čela in ogroža življenja bolnikov in kako je treba zbrati prostovoljne prispevke za nakup klimatskih naprav. Ob tem sem navedel podatek, da je ta isti UKC zgolj za provizijo podjetju, ki je organiziralo pomoč reških anesteziologov porabilo denarja za najmanj 900 klimatskih naprav, po nekaterih podatkih celo za 2700.

Nesramno so zdravniki pretiravali o uspehih otroške srčne kirurgije, o velikih dosežkih presejalnih programov in še bi lahko našteval. O vsem tem sem javno pisal, a nihče ni dokazal, da sem pisal neresnice.

Na več mestih mi zdravnik Šabić očita, da nisem nič napisal o alternativcih in o nasilju v drugih poklicih. Prvič, to ni bila tema, in drugič, to ne more biti niti najmanjše opravičilo za medicinsko nasilje.

1. Šabić ni pazljivo bral mojega članka, saj mi podtika nekaj izjav, ki jih nisem zapisal. Na primer, da sem “generaliziral (dejansko) aroganco posameznih zdravnikov”, da zdravnikom, ki ravnajo v skladu z uradno medicino, ni mesta v medicini, da zdravniki delujejo izključno tako, da skrbijo za svoj čim ugodnejši položaj, da sem potegnil vzporednico med vojnim zločinom in poslanstvom zdravniške službe ipd. Nobene vzporednice ni bilo, so le dokazi, da so zdravniki navadni ljudje in da zmorejo biti tudi zločinci v vojni in v miru.
2. Šabić zapiše, da imam nerazumljivo sovražno naravnanost proti medicinskemu osebju, da sodim med zlonamerne nestrokovnjake (očitno so dobrodošli le dobronamerni nestrokovnjaki), da širim sovražni govor, da zavajam javnost. Sami tehtni argumenti, da medicinskega nasilja ni! Seveda, nič od naštetega ni res, a kaže, kako zdravnik doživlja predstavitev dejstev o medicinskem nasilju. Medicina naj bi bila nedotakljiva, vsakega, ki si drzne kaj kritičnega napisati, je treba človeško razvrednotiti, razglasiti za sovražnika, za neverodostojnega, nevarnega in ga je treba seveda utišati. Če zdravstveni establišment želi pošteno ugotoviti resnične vzroke za nasilje v sistemu, je edino prav, da o tem odpre javno in strpno razpravo, v kateri morajo imeti pravico povedati svoje mnenje tudi državljani. Nasilneže bi morali spraševati, zakaj so nasilni in ne šteti, kolikokrat je bil posamezni zdravnik deležen subjektivnega občutka nasilja. Tako je celotna raziskava o nasilju nad zdravniki videti kot dodaten argument, da je treba nujno izboljšati standard finančno, zdravstveno in življenjsko ogroženih zdravnikov.

Čeprav se zelo izogibam diskusijam, ko se namesto argumentov začne pogovor o avtorju, naj zaradi bralcev, ki ne poznajo mojega dolgoletnega publicističnega dela, omenim, da nimam nobenih negativnih (pravzaprav nobenih pomembnejših) izkušenj z medicino, nobenih travm, nobenih zamer, jeze, kaj šele sovraštva. Večkrat sem zapisal, da zelo spoštujem medicinsko osebje (posebej spoštujem delo medicinskih sester), da je zdravniški poklic edinstven. Reševati življenja, pomagati v najhujših stiskah je izjemno delo, a vendar gre za serviserje naših teles, katerih delo imamo pravico ocenjevati, saj smo mi naročniki in plačniki medicinskih storitev. Za naše zdravje in naša življenja gre.

Opozoril sem na širšo sliko nasilja v medicini, ki je drugačna od kričanja, loputanja z vrati ali groženj s strani bolnikov. Fokus Zdravniške zbornice kot paradržavnega organa, ki pomembno vpliva na zdravje državljanov, zgolj na nasilje nad zdravniki je krivičen, enostranski in za trpeče (paciente iz lat. patiens = trpeč) žaljiv. Seveda je nedopustno vsakršno nasilje, a nasilje nad resnico je videti le nasilje pacientov, ki je najpogosteje naraven človeški revolt zoper obstoječi sistem, iz katerega se zdravniki hočejo izločiti, ko je treba prevzeti odgovornost za njegovo slabo delovanje.

Ivan Soče, Maribor

Nekaj dni po objavi zgornjega dogovora sem prejel pismo g. Šabića. Predlagal sem mu, da na svojem blogu in FB strani objavim njegovo pismo in svoj odgovor, a soglasja nisem prejel. Zato v nadaljevanju objavljam zgolj moj odgovor, ki je nepomembno dopolnjen s pojasnili, kaj so očitki g. Šabića, da lažje razumete o čem pišem.

Objava mojega pisma je pomembna, ker pojasnjuje, s kakšnimi argumenti in na kakšen način zdravniki obračunavajo s kritiki delovanja medicine. Istih metod so se posluževali tudi drugi zdravniki, a o tem boste brali kasneje. Ne gre zgolj za poskus diskvalifikacije avtorja namesto soočenja vsebinskih argumentov, ampak za prikaz na kako primitiven, klevetniški, nepošten in nečasten način to zdravniki počnejo. Zdravnik Šabić mi je napisal: “Pacientom, ki me od objave v Večeru sprašujejo o vas in vaših metodah, sistematično povem resnico o vas. Prav takšno, po enakem vrstnem redu, kakor sem jo navedel zgoraj.” Torej je vsebina pisma g. Šabića na neki način postala javna, zato imam moralno pravico na njegovo pismo odgovoriti javno. Tako bodo tudi njegovi radovedni pacienti imeli možnost spoznati Šabićeve metode in njegove resnice oz. laži in podtikanja o meni.

Spoštovani g. Šabić!                                

Hvala za vaše pismo. Sicer menim, da je najino osebno dopisovanje še manj koristno od javnega nastopanja, kje piševa o različnih temah: jaz o medicinskem nasilju, vi o meni, pa vendar je prav, da odgovorim na vaše pismo, čeprav v ničemer ni povezano z mojim člankom Medicinsko nasilje.

Že naslov vašega pisma »Ivan Soče – zakaj vam ne verjamemo?« je absurden. Nikoli nisem niti zahteval niti pričakoval, da bi mi kdo verjel. Če ste prebrali nekaj mojih člankov, ste se lahko prepričali, da bralce nenehno opominjam, naj nobenemu ne zaupajo, ne verjamejo. Vsako zaupanje se izčrpa takoj, ko se ga zahteva. Zato ga nikdar nisem zahteval za razliko od zdravnikov, ki terjate slepo zaupanje bolnikov in sami (slepo) zaupate farmacevtski industriji in regulatornim organom. O tem sem obširno in argumentirano pisal tudi v knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod.

Na začetku g. Šabić piše: “Predstaviti vam želim, kako vas vidimo strokovnjaki, ne samo jaz, marveč tudi kolegi, ki vas poznajo iz medijev in so prav tako z zanimanjem prebirali najino dopisovanje”. Namesto, da odgovori na vprašanje, zakaj mi ne verjame z vsebinskimi argumenti (da sem pisal neresnice, potvarjal podatke, zamolčal pomembna dejstva ipd.) zdravnik Šabić našteje “4 naslednja neizpodbitna dejstva:

1. Po izobrazbi ste ekonomist
2. Vaša alternativna ideologija vam pomeni vir dohodka
3. Za morebitna posameznikova ravnanja, ki bi izhajala iz vaših osebnih prepričanj (ki delujejo sugestivno) si ne upate prevzeti nikakršne (pravne) odgovornosti
4. Ideološki dualizem” ter k vsaki točki doda komentar.

Zame je povsem nepomembno, če mi kdo verjame ali ne. To ni moja skrb. Jaz le pošteno, objektivno in kritično premišljujem o življenju v vseh njegovih segmentih. Medicina je družbeni fenomen in kot takšna je podvržena družbeni kritiki, torej kritiki vsakega državljana. Ne more biti res, da le zdravniki kritično pišete o medicini, kar bi bil nevaren precedens.

Ne vidim nobenega racionalnega razloga, da ste si zastavljali vprašanja o meni, namesto da bi se vprašali o resničnosti mojih navedb. Je to sicer stara, preizkušena metoda lotevanja avtorja namesto njegovega dela, a jo uporabljajo le tisti, ki nimajo argumentov. Vsakič, ko to kdo počne, javno prizna, da nima protiargumentov in da je avtor imel prav. Morda le kakšen naivnež nasede.

Razumem, da ste v svoji prizadetosti zaradi mojih argumentiranih navedb o medicinskem nasilju jezni name in se posledično ukvarjate z menoj, a že nekoč so opozarjali, da »ne ubijte sla zaradi slabih novic, ki jih prinaša«.

Navajate nekaj »neizpodbitnih dejstev« o meni, ki s temo moje objave nimajo nič skupnega. Zakaj ste to storili? Zato, ker je vaš kriterij, po katerem presojate resnico, lastna stopnja zaupanja. Po vašem je resnično tisto, kar koli izreče nekdo, ki mu zaupate in je neresnično tisto, kar koli napiše nekdo, ki po vaši presoji ni vreden zaupanja. To je popolni antiintelektualizem. Tako delujejo samo verniki. Vsak resnicoljub lahko izreče neresnico (ali celo laž) in vsak lažnivec lahko izreče resnico.

Če je stopnja zaupanja za vas tako pomemben kriterij, bi pričakoval resnejšo in odgovornejšo presojo, ali je nekdo vreden zaupanja ali pa ne, a tega niste storili. Ste le zelo površno navedli nekaj nepomembnih podrobnosti o meni, nekaj necelovitih informacij, nekaj neresnic, malo podtikali, natolcevali in to neužitno šarado imenovali »neizpodbitna dejstva«, ki jih posredujete celo svojim pacientom in kolegom. Nedostojno intelektualca, ki se še povrh sklicuje ne moralo. Ni moteče, da uporabite vso možno jezikovno, logično in drugo akrobatiko, da poskusite rešiti čast in dobro ime zdravnikov, a tega častni in pošteni ljudje ne delajo tako, da brez argumentov rušijo čast in dobro ime drugega. Ko ne morete dokazati, da pišem neresnice, se lotite mene osebno, češ da nisem vreden zaupanja in naj bi bilo, po vašem, vse kar napišem, samo po sebi neresnica. Razumem: cilj opravičuje sredstva. V smeh pa me spravlja, da ne vidite prozornosti te zlagane drže, da naj bi vam zaupali zgolj zaradi končane neke fakultete in da živite v iluziji, da je vaše presojanje, kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne, vnaprej verodostojno. Ker ste zdravnik? Ha, ha. Verjeli ste, da je neko zdravilo varno in učinkovito in ste zahtevali, naj bolniki zaupajo vam. Kaj ste naredili, ko se je izkazalo, da je nevarno in je bilo umaknjeno iz prometa? Kaj storite, ko berete pogoste informacije o dokazanih in priznanih kaznivih dejanjih farmacije, o prikrivanju stranskih učinkov zdravil, o podkupovanju, prirejenih raziskavah …? Ste jim pisali pisma? Ste o teh kriminalnih dejanjih razpravljali s svojimi pacienti? Ne obtožujem vas, le opisujem kako zdravstveni sistem funkcionira.

Pa pojdimo po vrsti o vaših »neizpodbitnih dejstvih«.

Po izobrazbi sem ekonomist

Trdite, da “nisem uspel znotraj svojega dejanskega poklica”, hkrati pa zapišete, “da je vodenje podjetja skladno z mojo izobrazbo”. Torej, če je moje podjetje uspešno, potem sem uspel znotraj svojega poklica, mar ne? O moji poslovni karieri ne veste ničesar, o mojih poslovnih (ne)uspehih prav tako ne, a to ni predmet debate in na noben način ne vpliva na vsebino objavljenega članka. Če želite laž o mojem kariernem neuspehu navajati kot argument, naj vam bo. Za vas bi to morala biti ponižujoča raven diskusije, meni je vseeno. Navajen že takšnih intelektualnih primitivizmov, diskutantom ponujam še nekaj argumentov, kot npr. da sem bil član zveze komunistov, da sem nekaj krat plačal globo zaradi prehitre vožnje, da ne maram kivija in še kaj bi se našlo za kronske dokaze, da medicinskega nasilja ni, da je kravje mleko za ljudi popolna hrana, da presejalni programi rešujejo življenja …

Zakaj nočete videti, da moj članek (in vso moje javno delovanje) ni strokovno medicinsko pisanje in da se v medicinsko stroko nikoli nisem vmešaval. Nikjer nisem pisal o (bio)kemiji in drugih strokovnih rečeh. Tam, kjer sem to počel, sem zgolj citiral ugotovitve najuglednejših znanstvenikov. Ker se nisem nikoli vmešaval v strokovna medicinska vprašaja, je moja strokovna izobrazba brezpredmetna in omenjanje le-te je nekorektno. Beden poskus preusmerjanja pozornosti. Nemogoče je ne videti razlike med kritiko medicinskega sistema (nasilja v medicini) in vpletanja v strokovne odločitve (diagnoza, terapije …), to lahko poistoveti le zaslepljen ali zlonameren človek.

Kot dokaz mojega šarlatanstva ste navedli članek iz Mladine https://www.mladina.si/176364/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer neka “zaskrbljena zdravnica na robu obupa” nad mojim pisanjem navaja prav ta ključni argument – da nisem zdravnik. G. Šabić, če bi želeli biti vsaj malo pošteni, bi omenili tudi moj odgovor na ta članek, a očitno v zdravniških vrstah kroži le članek zdravnice – očitno mnenjske voditeljice. Elementarno pošten človek, ki navede prvi vir, bi moral navesti še tega: https://www.mladina.si/176647/nevarni-prehranski-nasveti/, kjer sem razkril laži novinarja iz prvega članka ter dokazal, da ne gre za moje ugotovitve o škodljivosti kravjega mleka za zdravje ljudi, ampak za citate iz raziskav najuglednejših raziskovalnih institucij. Torej ni šlo za konflikt Ivan Soče, nestrokovnjak-šarlatan proti štirim zdravnikom-strokovnjakom, ampak za konflikt med svetovno najeminentnejšimi doktorji znanosti, ki navajajo celovito resnico o kravjem mleku nasproti štirim slovenskim zdravnikom, ki škodljivost kravjega mleka za zdravje ljudi prikrivajo. Celo nasprotno: zdravnica, iniciatorka in glavna protagonistka gonje proti meni, ki je sama napisala članek za Delo, drugi zdravniki so ga le podpisali in ta stališča zlagano predstavljali kot stališča uglednih državnih in strokovnih ustanov, je sodelovala pri reklamah za mlečne izdelke. Če ste zares željni verodostojnosti, preberite mojo knjigo Boj za resnico o kravjem mleku, kjer sem objavil veliko dokumentov o neverodostojnosti slovenskih zdravnikov (laganju, prikrivanju resnice, ponarejanju, navzkrižju interesov). Tudi na vsebino knjige in na moj odgovor štirim zdravnikom v Delu ni bilo odziva zaskrbljenih in obupanih zdravnikov (tako so se sami imenovali) in ni bilo dokazov o moji nekompetentnosti.

Če je laik, ki se loteva strokovnih vprašanj na napačen način šarlatan, potem je strokovnjak, ki prikriva celovito resnico in svojih pacientov ne opozarja na dokazano škodljivost hrane, zdravil ali medicinskih posegov, preprosto zločinec.

Argumenti in dokazi iz mojih knjig in člankov niso posledica mojih prepričanj. Ne funkcioniramo vsi enako, g. Šabić. O ničemer nimam vnaprejšnjih prepričanj, sodb. Nimam predsodkov, vnaprejšnjih sodb. Tega vi ne morete vedeti, zato tudi ne morete vedeti o nasprotnem. Zakaj torej pišete o nečem, o čemer ne morete vedeti? Zakaj pišete o meni, če o meni, razen izobrazbe in delovnega mesta, ne veste ničesar? Otročje je. Neresno. Ni treba biti Tesla ali Edison, da bi vedel, da je žarnica pregorela, a vi hočete prav to – po vašem o tem, ali je žarnica pregorela ali ne, lahko sodi le električar, o nasilju v medicini in o vseh napakah v zdravstvenem sistemu pa izključno zdravniki.

Uspešni in neuspešni direktorji, trgovci, novinarji, igralci in drugi so osebe s končano medicinsko fakulteto in tega nihče ne problematizira, ker ni problematično. Zdravniki so kritiki političnega sistema, pravnega, prometnega, socialnega … Tako je tudi prav. Enako je prav, da smo nezdravniki kritiki zdravstvenega sistema.

Tržim svojo ideologijo

Pišete: “Dejstvo, da tržite svojo ideologijo (v obliki knjig, prehranskih dodatkov in predavanj), je zelo povedno. Od promocije imate torej neposredno finančno korist.” Nobene ideologije nimam, spoštovani g. Šabić. Nobene. Omenili ste, da imam “alternativno ideologijo”, kar bi pomenilo, da sem za “alternativno medicino” in proti uradni medicini, kar z ničemer ne morete dokazati, ker preprosto ni res. Vaš dvom o moji kredibilnosti je vaša zasebna stvar, če pa z njim javno opletate, potem je treba postreči dokaze. Veliko mojih člankov so objavljali v Delu, Dnevniku, Večeru, bil sem gost v številnih nekomercialnih televizijskih in radijskih oddajah (Dobro jutro, Nočni klub …), imel veliko javnih predavanj na povabilo knjižnic, knjigarn, društev bolnikov, Večera… in nikoli nobenega nastopa nisem organiziral sam ali moje podjetje.

Ko so mediji objavili moje javno pismo ministru za zdravje, me je takratni minister naslednji dan povabil v kabinet na pogovor o mojih pogledih na zdravstveni sistem, ker me je imel za verodostojnega, za nekoga, ki o delovanju zdravstvenega sistema nekaj ve.

V svoji zaslepljenosti z dokazovanjem moje neverodostojnosti omenjate knjigo Moč vitamina D, češ, da “imam interes napihovati negativne vplive pomanjkanja vitamina D.” Spodobilo bi se, da bi omenili, da je knjigo strokovno ocenilo šest doktorjev medicinskih ved, dva doktorja znanosti s področja prehrane in ena zdravnica, specialistka družinske medicine. Med njimi je nekaj profesorjev na medicinski fakulteti in tudi dr. sci. in dr. med, ki je doktoriral prav na področju vitamina D. Nihče mi ni očital nobenega pretiravanja, nihče ni omenjal moje diplome, tudi v enem letu, kolikor je knjiga na tržišču, ni bilo nobenega tovrstnega komentarja.

V treh mojih knjigah, ki so povezane z zdravjem oz. zdravstvom in v 200 javno objavljenih člankih nihče ni ugotovil ničesar ideološkega, ničesar neresničnega, ničesar neargumentiranega. Vse to govori, da me imajo mnogi (med njimi so tudi zdravniki) za kredibilnega, verodostojnega, strokovno in moralno kompetentnega avtorja.

Kritični, intelektualno potentni ljudje se lotevajo vsebine in ne razpredajo na ravni klevet, ali bi kakšna druga založba izdaja moje knjige, v prazno pišejo o načelnih konfliktih interesov, o ideologijah, o možnih pretiravanjih …

Ne prevzemam odgovornosti

Pišete, da si “svoje ideologije ne upam lansirati v obliki eksplicitnih nasvetov, ker ne želim prevzeti odgovornosti.” Nikoli ne delim nobenih konkretnih medicinskih strokovnih nasvetov. Nikoli nisem postavljal diagnoz, prognoz, svetoval pri kakršni koli medicinski terapiji. Moj edini nasvet je: ne zaupajte zdravnikom na slepo. Pridobite si dodatne informacije od drugih zdravnikov. Zase ste edinstven na tem svetu, za zdravnika ste eden od tisočih pacientov. Zdravniki so navadni ljudje. Med njimi so tudi leni, neodgovorni, neorganizirani, utrujeni, nenaspani, naveličani, bolni, bahavi, površni, neodgovorni, nepošteni, takšni, ki lažejo, kradejo, ubijajo …, tudi najboljši zdravniki delajo napake, zato obstaja drugo mnenje, konzilij … Moj nasvet je: bodite odgovorni, samozavestni, zahtevni. Zdravnik je vaš serviser. Vi ga plačate. Enak nasvet velja za obnašanje pri odvetnikih, sodnikih, policistih …

Omenjate moje stališče do cepljenja. Kakšno pa je to stališče? Nimam ga. Vse, kar o cepivih pišem, je bolj ali manj v obliki vprašanj, na katera nihče ne odgovarja. Opozarjam na pomanjkanje dobrih dokazov, citiram ugledne znanstvenike, navajam dokaze o prirejanju rezultatov raziskav, o prikrivanju sestave cepiv, o cepilni diktaturi … Očitno je za medicinske vernike že samo spraševanje o utemeljenosti vere greh!

Omenjate moj odnos do presejalnih testov. Spet ste napisali neresnico: “ustvarili ste si svojo lastno sliko.” Nisem si ustvarjal nobene slike. Če bi brali te članke, bi lahko prebrali, da sem zgolj navajal izkušnje in prakso iz drugih držav ter javno dostopne znanstvene članke iz uglednih medicinskih revij. V javni polemiki v Delu in Večeru sem s številkami dokazal, da presejalni programi niso tako učinkoviti, kot to trdijo njihovi promotorji in da pri promociji ne omenjajo vseh negativnih posledic teh testov, ki so znanstveno dokazane ter da poveličujejo njihove rezultate. V polemiki so sodelovali vsi trije vodje presejalnih programov, a nihče ni zavrgel niti enega mojega argumenta ali dokazal neresničnost niti ene navedbe. Ničesar neresničnega nisem zapisal, ničesar neargumentiranega. Torej ni šlo za mojo zgrešeno sliko o presejalnih programih proti stroki, ampak za predstavitev dognanj medicinske stroke v razvitejših državah, ki jih naši zdravniki prikrivajo (ne morem verjeti, da jih ne poznajo) in kar naprej na enak način novačijo državljane v te programe. Če bi se le z enako zagnanostjo borili proti vzrokom za nastajanje raka. Če bi želeli ustvariti celovito, pošteno sliko o tej temi, bi prebrali te objave (dostopno tudi na http://www.soce.si/?p=1533) in navedli, kje sem zmotil oz. napisal neresnico. Trije zdravniki v javni polemiki niso našli niti ene takšne navedbe, a ste vseeno presejalne programe zlorabili za poskus moje diskvalifikacije.

Kako lahko človek, ki prisega na lastno integriteto, zapiše nesramno laž: “vam je odgovornost pri delu povsem tuja. Ne nosite in nikoli v življenju niste nosili odgovornosti odločati o čem pomembnem…” Kako to veste, spoštovani zdravnik? S čim to lahko dokažete? Kako si lahko izmislite takšno podlost?

Za vse, kar sem objavil ali rekel prevzemam vso odgovornost, moralno, materialno in kazensko. Ne poznam nobenega, ki bi zaradi mojega pisanja utrpel kakršnokoli škodo, če ne štejem prizadetih “egotov” zdravnikov, politikov, novinarjev, zdravilcev, cerkvenih funkcionarjev, duhovnih gurujev …

Sem ideološki dualist

Pišete, da sem zelo kritičen do farmacevtske medicine in spravljiv do medicinskega osebja ter da sem zaradi tega ideološki dualist. Tukaj ni nobenega dualizma, nobene ideologije, nobenega dobrikanja zdravnikom. Če vi ne vidite logične povezave, to še ne pomeni, da ta ne obstaja. Prav razumevanje celote (dobrega in slabega) delovanja medicinske industrije mi ne more “nižati kredibilnosti”, kot zatrjujete. Nasprotno. Jaz nisem proti in nisem za. Sem nevtralen opazovalec, ki poskušam kolikor le zmorem, opisovati objektivno dogajanje. Nisem navezan na videno, na svoje zaključke. Zmeraj znova opazujem. Z veseljem bom objavil vse napačne navedbe, ponižno prosil za odpuščanje za vse neresnice, a mi tega do zdaj ni bilo treba. Že pred leti sem zapisal v Dnevniku “Občudujem in spoštujem zdravnike, ki so predani bolniku in sami težko preživljajo v takšnem zdravstvenem sistemu. Takšni si zaslužijo našo javno podporo. Potrebujejo jo. In mi potrebujemo njih.”

Videti je, da vi ne vidite razlike med lastnim delovanjem v lastni ambulanti in medicinsko industrijo, katere sestavni del ste. Morda vam bo pomagal eden najbolj znanih zdravnikov na svetu, prof. dr. Peter Gøtzsche vodja nordijskega Cochrane Collaboration, ki trdi, da farmacevtska industrija uporablja enake metode kot organizirane kriminalne združbe in mafija. Z laganjem, prikrivanjem, podkupovanjem zdravnikov, akademikov, urednikov revij, strokovnih in laičnih organizacij bolnikov, bolnišnic, novinarjev, regulatorjev in politikov so zakrivili milijone smrti, ne da bi kdor koli od vodilnih v farmacevtskih firmah končal v zaporu. Milijardne odškodnine so bile izplačane le, da bi prikrili pravo resnico. Ta isti zdravnik piše: bolniki slepo zaupajo zdravnikom, zdravniki pa farmacevtom – tako je krog sklenjen. Drugi zdravnik, dr. Torre, pa piše, da je “farmacija ponižala zdravnike v preproste pill pusherje, trgovske distributerje svojih izdelkov.” Na to temo je napisano na stotine knjig, mnoge so napisali zdravniki.

Medicinskega nasilja ni, ker je Ivan Soče ekonomist

Pišete, da vas pacienti sprašujejo o mojih metodah. O katerih metodah naj bi spraševali, če nimam nobenih metod? Morda so spraševali, ali je res, kar sem napisal o medicinskem nasilju, vi pa ste najbrž odgovorili: “Medicinskega nasilja ni, ker je Soče ekonomist!” In so bili vaši pacienti potolaženi. Vesel sem, da kljub preštevilnim pacientom, kot ste zapisali, najdete čas za pogovor s pacienti o medicinskem nasilju. Za pogovor o meni je škoda časa. Jaz sem nepomemben, pomembno je tisto, kar zapišem. Zanimivo je tudi, da imajo vaši pacienti interes za pogovor o mojih metodah in da za to žrtvujejo nekaj dragocenih minut, kolikor jim je odmerjeno pri obisku zdravnika. Ohranjanje lastnega ugleda in ugleda medicine z laganjem in insinuacijami o meni ter navajanjem popolnoma nepomembnih podatkov ne koristi vašim pacientom. To, da vam bolniki pritrjujejo, je najbrž izraz strahu in ne zaupanja, a zdravniški napuh tega ne more ločiti.

G. Šabić piše: “Sprašujem se, kako boste ravnali takrat, ko boste tudi vi zboleli. Recimo, da boste potrebovali nujni operativni poseg. Ali boste tudi takrat razmišljali o tem, ali bo kirurgu od vročine in napora kapljal pot v operacijsko polje? Boste v operacijo sploh privolili ali boste zavzeli pokončno držo in jo zavrnili? Da ne omenjam potrebe po medikamentoznem zdravljenju. Boste takrat ohranili svoj karakter in vse zavrnili na svojo škodo, zato da ne ugodite farmacevtskemu lobiju in se predate zdravniškemu nasilju? Če boste karkoli od naštetega storili, si boste zaslužili moje iskreno spoštovanje in priznanje za pogum.”

Hvala g. Šabić, a ne skrbite za moje zdravje in moje ravnanje. Zmeraj se bom odločil, tako kot je prav. Nikoli nikogar nisem odvračal od medicinske obravnave in sam je uporabljam, ko ocenim, da je to potrebno. Zdravniške oči (vsa čast izjemam) vidijo dve vrsti bolnikov. Prvi so verniki, ki se zdravnikom popolnoma podredijo in jim brezpogojno zaupajo, drugi pa so neverniki, ki bi jih zdravniki najraje nagnali iz svojih ordinacij (ti poskusi so že bili). To je novi tip bolnikov, ki so izobraženi, kritični, zahtevni in pogumni. Podtikati nam sovraštvo, popolno zavračanje sodobne medicine in nas izzivati, naj odklanjamo zdravljenje, je skrajnje neetično. Zanesljivo ne bom odklonil zdravljenja in ne bom umrl zato, da bi si zaslužil vaše spoštovanje. Vprašajte pa sebe, ali bi me kot bolnika obravnavali enako kot sorodnika ali pa bi me obravnavali kot sovražnika. Mene vaš odgovor ne zanima.

Zgodbica s kapljanjem znoja s kirurgovega čela je značilna in kaže na hudo dvoličnost in sprenevedavost. Namesto da se kot etičen zdravnik vprašate, zakaj je neki drugi zdravnik za nepotrebno provizijo porabil denarja za nekaj tisoč klim, mene sprašujete, ali bi se pustil operirati prepotenemu zdravniku. Na moj članek na to temo v Večeru pred enim letom se nihče ni odzval. Kje so bili prepoteni kirurgi in etični zdravniki, ko je v zasebne žepe šlo denarja za nekaj tisoč klim? Narobe svet, a kaže, kako ste zdravniki samozaščitniški in nekritični do vsega zdravniškega in sovražni do vsakega kritičnega državljana.

Meni očitate načelni konflikt interesov, vi naj bi bili povsem neodvisni od farmacije, češ, da ničesar od te industrije ne prejemate. Mar ne vidite, da ste eksistenčno odvisni od farmacije, brez katere je sodobna medicina mrtva, vi pa brez sedanje službe. Ne gre za teorijo, ampak za resničnost. Pred leti je direktorica jeseniške bolnišnice javno grozila z zaprtjem le-te, ker jim je Salus zaradi večmilijonskega dolga ustavil dobavo farmacevtskih izdelkov. V nekem članku sem pisal, da niso največja težava številni podkupljeni zdravniki, ampak dejstvo, da je farmacija »kupila« celotno medicino.

Mit o medicini, utemeljeni na dokazih, se ruši. Farmacevtska industrija je dokazano najbolj goljufiva od vseh industrij in to spoznava vse več državljanov in tudi zdravnikov. Obstaja pa močnejši temelj medicine. To je medicina, utemeljena v strahu pred boleznijo in smrtjo ter v upanju, da medicina zdravi, odpravlja trpljenje in podaljšuje življenja. Če ne zdaj, pa bi naj kmalu. O dokazih o uspešnosti ali neuspešnosti farmacevtske medicine ni kaj za debatirati. Dokazi so dokazi. Tudi prikriti prej kot slej pridejo na dan. Prava nevarnost nastajajoči medicinokraciji preti s strani medicinskih nevernikov, ki niso prestrašeni in ponižni bolniki. So izobraženi in zahtevni naročniki medicinskih storitev in se ne klanjajo pred vsakim stetoskopom. Seveda je farmacevtska medicina tudi koristna, pogosto nenadomestljiva, a o tem je še preveč (samo)hvale in ni tema najine debate.

Za konec

Ni važno, kdo kaj reče. Pomembno je, ali je izrečeno resnica. Če prst luno kaže, le norec v prst gleda, pokvarjenci pa pozornost drugih usmerjajo na prst.

Lepo vas pozdravljam, Ivan