Koliko je covid-19 nevaren?

Zaradi covida-19 nam oblast omejuje temeljne človekove svoboščine in pravice, kot so pravica gibanja, združevanja, izobraževanja, mnogim pravica do dela, zdravljenja, druženja, vlada napoveduje omejevanje pravic do svobodnega izražanja. Ne ocenjujem upravičenosti teh ukrepov, le ugotavljam dejstva. Vlada bi morala državljane sproti obveščati na podlagi katerih in kakšnih podatkov, ocen in napovedi to počne. To obveščanje bi moralo biti celovito, natančno, argumentirano, logično, ažurno in prepričljivo, če bi hotela državljane animirati za prostovoljno spoštovanje omejitev. Ker država tega ne počne v zadostni meri, moramo državljani z vsemi ustavnimi, občečloveškimi in moralnimi pravicami zahtevati pravočasne, celovite in podrobne podatke, ker so nam na podlagi teh podatkov omejene pravice.

Vlada (tako kot mnoge druge) je namesto spodbujanja državljanov izbrala pot strašenja z virusom, ukazovanja in kaznovanja. Na silo je hotela ustvariti videz o enotnosti stroke in ustvariti vtis, da so vsi ukrepi strokovno podkrepljeni. Kot da ne bi imeli dostopa do izjav najeminentnejših znanstvenikov, ki o epidemiji in ukrepih menijo drugače. Kot da ne bi videli, kako grobo je vlada obračunala s funkcionarji in strokovnjaki, ki niso podprli ukrepov vlade. Predsednik vlade je javno pozval Zdravniško zbornico, da odvzame licenco zdravnikom, ki nasprotujejo »uradni« stroki, ministri so kritične publiciste obtoževali umorov ipd. Discipliniranje javnosti, medijev in strokovnjakov je prispevalo k še večjemu nezaupanju državljanov. Protest in odpor rasteta. Ker ni prostovoljnega sodelovanja, vlada uvaja še hujše omejitve in jih grobo udejanja. Če ni rezultatov, vlada za krivce razglasi ljudstvo, kar ustvarja dodaten konflikt. To ustvarja novo nezaupanje in dodatni odpor. Tako se ustvarja neskončna spirala odpora in nasilja, v katero se vključujejo interesne skupine, civilna združenja, politične skupine … Videti je, da državljane odnos do vladajoče stranke, vlade in vladnih ukrepov zelo razdvaja, ustvarja konflikte in nasilje. Videti je, da bo virus trajno spremenil naša življenja – od svobode, sožitja, demokracije do popolne prevlade ali celo terorja terapevtske države. Zato smo še bolj upravičeni do poštenih in preverljivih informacij o resnični nevarnosti novega koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča.

Pozornost javnosti je usmerjena v preštevanje testiranih, zbolelih in umrlih, v preštevanje, kdo je za vlado in kdo proti, a pozabljamo na temeljno vprašanje: koliko je novi koronavirus zares nevaren.

Število pozitivnih na testu ne govori o nevarnosti covida-19

Ko v medijih poročajo o številu na testu pozitivnih primerov vztrajno nepravilno navajajo, da gre za število okuženih. Zelo dobro vedo za nezanesljivost testov, stroka je enotna, da pozitivni na testu še ne pomeni, da so okuženi. Zakaj vztrajajo pri besedni zvezi »danes je bil testiranih xxx oseb, od tega jih je yy okuženih«, čeprav vedo, da to ni res? Vedo tudi, da mi vemo (vsaj dobro informirani), da to ni res, a tisoč krat ponovljena neresnica postane resnica. V čigavo korist? Uradni organi so bolj previdni in uporabljajo termin »potrjeni primeri«. To je tudi svojevrstna manipulacija, ker si ta termin vsak tolmači po svoje, a dileme ni – gre za s testom potrjeno prisotnost virusa ali njegovih delov in ne za število okuženih, kaj šele število kužnih. Koliko so testi zanesljivi ne ve nihče.

Število »okuženih« je odvisno od števila testiranih. Spomladi je bilo zapovedano manj testiranj, kar je pomenilo manj »okuženih«, tako, da je bilo ob nekem številu umrlih videti, da je umrljivost (razmerje med številom okuženih in številom umrlih) zaradi virusa zelo visoka. S tako izračunano visoko stopnjo umrljivosti je vlada opravičevala ukrepe, nabavo opreme in še kaj.
Jasno je, če za nekajkrat povečamo število testiranih, da se bo povečalo tudi število pozitivnih izidov. Spomnite se poročanja o dnevnih rekordih, ko so poročali o absolutnem številu »okuženih«, ki so bili zgolj posledica veliko večjega števila testiranj. Po številnih kritičnih odzivih (sam sem večkrat opozarjal na to manipulacijo), sedaj mediji redno poročajo o odstotku »okuženih« gleda na število testiranih. Šele ta podatek kaže na gibanje števila »okuženih«, a ne kaže ničesar o nevarnosti covida-19. Tudi če je virus zelo nalezljiv, to še nič ne govori o njegovi nevarnosti.

Število hospitaliziranih ne govori o nevarnosti covida-19

V obdobju do 30.9.2020 je bilo od 523.620 testiranih pozitivnih 77.137 oseb, kar je 14,7%. Od 11.11.2020, ko se je pomembno povečalo število hospitaliziranih in umrlih, je bilo pozitivnih na testu 32.755 oseb, a se število hospitaliziranih in tistih na intenzivni negi skoraj ni spremenilo. V tem obdobju je bilo odpuščenih iz bolnišnic 1.864 oseb, kar pomeni, da jih je bilo približno toliko na novo sprejetih – torej okrog 1.900, kar je približno 5,7% tistih, ki so bili na testu pozitivnih.  Torej od vseh testiranih jih je manj kot 6% hospitaliziranih – pri 94% se okužba ni razvila, če so sploh bili okuženi. Tudi število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ima enake značilnosti – od vseh hospitaliziranih ti predstavljajo okrog 1,6% in 0,6 % od pozitivnih na testu.

Za oceno realne nevarnosti covida-19 glede na število hospitaliziranih bi potrebovali nekaj dodatnih podatkov. Npr. kakšen odstotek hospitaliziranih predstavljajo osebe z resnimi drugimi kroničnimi boleznimi, pri katerih bi potrebo po hospitalizaciji sprožila katera koli okužba. Ali pa podatek, koliko je tistih, ki so kazali nekaj simptomov respiratornih bolezni, a so bili hospitalizirani le zato, ker so bili na testu pozitivni, ali število tistih, ki so jih zaradi prostorske stiske in/ali iz previdnostnih razlogov iz DSO za nekaj časa preselili v bolnišnice. Mnogi so tudi tam umrli. Ni dokazov, da so vsi bolniki na tkim. covid-oddelkih zares okuženi z novim koronavirusom.

Ker nimamo zanesljivih in preverljivih podatkov, koliko hospitaliziranih zares boleha za covidom-19, koliko bi bilo hospitaliziranih, tudi če bi bili okuženi s sezonsko gripo ali drugimi virus, koliko je bilo hospitaliziranih na covid oddelkih z drugimi zdravstvenimi težavami zgolj zato, ker so bili pozitivni na testu ipd., števila hospitaliziranih ne moremo jemati za oceno nevarnosti covida-19.

Število umrlih zaradi ali s covidom-19 ne govori o nevarnosti covida-19

Veliko časa so politiki, mediji in strokovnjaki potrebovali, da so namesto besed »umrli zaradi covida-19«, »covid je vzel xx življenj«, »izgubili bitko proti covidu« in podobno začeli uporabljati »umrli s covidom«. A ne vsi. Še vedno pogosto v medijih slišimo, da so umrli zaradi covida-19. Kako to, da je uporaba različnih terminov, s katerimi označujejo usodno različna stanja, prepuščena vsakemu posamezniku, kot da je to stvar okusa. Razumem, če v prometni nesreči umre bolnik, ki bi sicer umrl čez nekaj ur zaradi drugih vzrokov, da ga statistiki štejejo med umrle v prometni nesreči. Nekaj podobnega se dogaja z umrlimi s covidom-19. Skoraj brez izjeme vse, ki so umrli s pozitivnim testom PCR štejejo, da so umrli zaradi covida-19. Tudi v podatkih statističnega urada, ki dosledno uporabljajo »umrli s covidom-19«, jih obravnavajo, kot da so umrli zaradi covida-19, saj to bolezen navajajo kot vzrok smrti. Pravo količino nevarnosti za nacionalno zdravje bi lažje ocenili, če bi vedeli, koliko bolnikov bi sicer umrlo v nekem kratkem času, tudi če ne bi imeli covida-19. Ta podatek je pomemben tudi zato, da stroka lažje ugotovi, kdo so najbolj ogrožene skupine in zaščiti teh država posveti največ pozornosti. A do teh podatkov ne moremo priti in utemeljeno sklepam, da ne obstajajo. To je bistvena ugotovitev. Ključna.

Kolikor vem, je bilo v Sloveniji opravljenih 7 obdukcij oseb, za katere se je predpostavljalo, da so umrli zaradi covida-19. Morda je to število zdaj večje, a zanesljivo ni takšno, da bi lahko trdili, da je z obdukcijo pri večjem številu, kaj šele pri večini, ugotovljeno, da je resničen vzrok smrti covid-19. V Nemčiji so opravili le 153 obdukcij, v katerih naj bi ugotovili, da je kar četrtina umrlo zaradi drugih vzrokov. Razumem, da je obdukcijo v normalnih razmerah nesmiselno delati pri umrlih, za katere se predpostavlja, da so okuženi (pozitivni na testu) in kažejo klinične znake okužbe, pomembno je ugotoviti, da tovrstnega dokaza nimamo. A zdaj živimo v nenormalnih razmerah, ki jim ni videti konca in nič ne kaže, da bomo spet kdaj na enak način normalni, kot smo bili prej. Neka ugledna zdravnica je izjavila, da brez PCR testa ne bi vedeli, kdo je umrl za navadno gripo ali drugo respiratorno boleznijo in kdo za covidom-19. Torej je nezanesljivi PCR test tisti, skupaj s subjektivno oceno zdravnika, glavni kriterij s katerim so določali število umrlih zaradi covida-19. Verjetno to drži v nekaterih primerih, a kako naj vemo, ali je bilo teh primerov 10 ali 90 odstotkov.

Zato je število umrlih, ki bi naj umrli zaradi ali s covidm-19 nezanesljiv podatek za oceno nevarnosti novega koronavirusa. Navajanje podatkov o dnevno umrlih zaradi ali s covidom-19 je lahko zelo zavajajoče. Nihče ne ve, koliko je umrlo enih in koliko drugih, zato je ta podatek neuporaben in primeren za manipulacije. Če pa stroka in oblast vse umrle, ki so bili na testu pozitivni in/ali kazali znake respiratornih bolezni, šteje kot umrle zaradi covida-19 potem mora računati s tem, da bodo ljudje z nezaupanjem ocenjevali ta in vse druge podatke ter vse ukrepe, ki so bili sprejeti na njihovi podlagi.

Skupno število umrlih govori o nevarnosti covida-19

Edini upoštevanja vreden podatek o nevarnosti vsake epidemije, tudi novega koronavirusa, je skupno število umrlih, natančneje, koliko novih (dodatnih) smrti povzroči nova bolezen. To je ključen podatek. Najpomembnejši. Preverljiv. Dostopen.

Če se število umrlih ne spremeni, je možno sklepati le eno – nova bolezen ali njen povzročitelj ni smrtno nevaren, ne ogroža življenj ljudi. Tako preprosto je to. Ni treba biti zdravnik, epidemiolog, biolog …

Poglejmo si statistiko splošne umrljivosti v štirih letih:

Vsi podatki so uradni podatki Statističnega urada RS, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Opozarjam na velike razlike med številom umrlih, ki jih navaja Ministrstvo za zdravje in Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomenljiva je brezbrižnost glede teh razlik. Domnevam, da so podatki MZ bolj ažurni in te uporabljam.

Iz uradnih podatkov vidimo, da se v obdobju januar-september število skupno umrlih ni povečalo v primerjavi s povprečjem preteklih treh let. V tem obdobju je v preteklih treh letih skupaj umrlo 15.390, v letu 2020 pa 15.499, kar je za 0,07% več umrlih.  Če sodimo po teh številkah, moramo ugotoviti, da nacionalno zdravje zaradi novega koronavirusa in covida-19 ni bilo ogroženo. V septembra je zabeleženo 8% povečano števila umrlih glede na povprečje preteklih treh let, samo število pa je običajno (1662), saj je v opazovanem obdobju kar 22 mesecev, ko smo imeli več umrlih, v letu 2020 pa smo v štirim mesecih imeli več umrli, kot v septembru.

Do visokega povečanja skupnega števila umrlih je prvič prišlo v oktobru 2020, uradnih analiz vzrokov pa ni zaslediti. Na povečanje števila umrlih je zanesljivo vplivalo nekaj dejavnikov:

1. v preteklih šestih mesecih mnogi kronični bolniki niso bili ustrezno zdravljeni, prvi in kontrolni pregledi se niso izvajali. Ali je skrb za domnevne in resnične covid bolnike, ki so imeli skoraj ekskluziven dostop do vseh zdravstvenih storitev, s svojim življenjem in zdravjem plačalo še več oseb z drugimi boleznimi? Kakšna škoda in v kakšnem obsegu je bila s tem povzročena, ne ve nihče.
2. povečano število hospitaliziranih iz DSO, kjer je umrljivost sicer naravno zelo visoka. Ali je to posledica brezbrižnosti glede zaščite stanovalcev v DSO in v zdravstvenih ustanovah, ki sta največja žarišča, a med prvim in ves čas napovedovanim drugim valom niso bili izvajani zaščitni ukrepi.
3. priporočilo organov, da v DSO lahko delajo okuženi, ki nimajo znakov bolezni, ukinitev izdajanj karantenskih odločb, množično druženje zaradi turističnih bonov ipd.

Kaj se je torej zgodilo v oktobru in novembru? Kaj je povzročilo toliko umrlih? Kdo je odgovoren? Virus je enak. Počitnikovanja in masovnega druženja je bil konec že v začetku septembra. Strogi ukrepi za zajezitev širjenja virusa so bili sprejeti oktobra. Natančnejših pojasnil nam nihče ne da. Analiz ni. Utemeljitev ni. Podatki, ki ste jih ravnokar prebrali, so, po mojem vedenju, prvič objavljeni. Zakaj jih ni objavila stroka, vlada, mladi, stari ali uradni zdravniki. Dežurni varuhi vladnih ukrepov na vseh družbenih omrežjih. Vlada molči. Kdo je odgovoren za najmanj tisoč umrlih v oktobru in novembru. Mar so res krivi tisti, ki so kaj malega zaužili na ulicah in so bili nekaj minut brez maske, maloštevilni prestopniki občinskih meja, delavci v tovarnah, kakšen gostinec ali frizer, ki koga na črno pogosti ali postriže, kakšen publicist, ki podvomi o koristnosti ukrepov?

Povzetek

1. Vsi pozitivni na testu PCR niso okuženi ali kužni. Novi hitri testi so še manj zanesljivi in ne vidim racionalnega razloga za njihovo uporabo. Število na testu pozitivnih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
2. Vsi hospitalizirani s simptomi respiratornih boleznih, čeprav so bili na testu pozitivni, niso okuženi in nimajo covida-19. Število hospitaliziranih ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
3. Vsi hospitalizirani na oddelkih za intenzivno nego s simptomi respiratornih boleznih, ne glede na to, ali so bili na testu pozitivni, niso nujno okuženi in nimajo nujno covida-19. Število hospitaliziranih na oddelkih za intenzivno nego ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
4. Vsi umrli s simptomi respiratornih bolezni, čeprav so bili na testu pozitivni, niso umrli zaradi covida-19, nimamo pa podatkov, koliko je takšnih. Število umrlih s simptomi respiratornih bolezni in PCR pozitivni, ni merilo za oceno nevarnosti virusa SARS-CoV-2.
5. Vlada s strokovnjaki mora ugotoviti, kaj se je zgodilo v oktobru in novembru, ki sta ekscesna meseca, ki sta Slovenijo uvrstila na prvo mesto v svetu po številu umrlih na 100.000 prebivalcev. Podatke iz teh dveh mesecev ne bi smeli jemati kot naravno posledico okužb s SARS-CoV-2 in po teh podatkih ne smemo ocenjevati nevarnost covida-19.

Imamo pravico zahtevati celovite (popolne, ažurne) informacije, na podlagi katerih vlada odloča o naših življenjih in o naši prihodnosti. Imamo pravico do korektnega informiranja v medijih.

Zaključek

Na življenje in smrt lahko gledamo različno. Za svojce je smrt žalosten, tragičen dogodek, za državo statistični dogodek … Pri skrbi za nacionalno zdravje ne gre za življenje in zdravje posameznika, ampak za življenja in zdravje vseh.

Za odločevalce mora biti vsako življenje enako pomembno. Skrbeti morajo, da z omejenimi resursi (strokovnjaki, oprema, denar …) rešijo čim več življenj, da naredijo čim manj škode. Zavedam se, da je to zelo zahtevna in odgovorna naloga, a mora biti opravljana po najvišjih etičnih standardih in strokovnih merilih. Ne gre vedno za odločanje o življenju ali smrti, ampak je treba upoštevati tudi zdravje. Zdravje ni zgolj odsotnost bolezni ali neobstoj neposredne življenjske ogroženosti.

Vsako leto se povečuje število smrti zaradi srčnožilnih bolezni, raka, sladkorne bolezni, kajenja, alkohola in podobnih vzrokov. Politiki in strokovnjaki mirno odgovarjajo, da je to posledica staranja in nezdravih življenjskih navad. Vsi vemo, da bi brez teh bolezni ti ljudje živeli še kakšno leto, morda desetletje. A pri odpravljanju teh vzrokov prezgodnjih smrti ne ukrenemo nič. Ne ukinemo prodaje alkohola ali tobaka, zdravju škodljive hrane, tudi cest ne zapiramo, ker na njih umre 100 ali 200 oseb. Ali so njihova življenja manj vredna od življenj bolnikov s covidom-19?

Vlada je vse državljane spremenila v kužne in bolne na podlagi neprepričljivih podatkov in nam temeljito spremenila življenja.

Epidemija ni (samo) medicinski problem. Pravzaprav je epidemija obroben medicinski problem. Na razpolago je le nekaj zdravil, protokoli zdravljenja znani, opreme je dovolj. Epidemija je socialni, ekonomski, psihični, pravni, moralni in še kakšen problem, pri reševanju katerega nobena stroka ne more imeti monopola. V času vsake epidemije je treba veliko žrtvovati in stvar družbenega dogovora je, kaj bomo žrtvovali. O tem ne more odločati nekaj vplivnih politikov.