“Če bi jaz delal samo tisto, kar mi paše, bi ti danes manj užival. Ker sva mi dva (pokažem na ženo) delala tisto, kar se nama ni ljubilo, je tebi danes lepo!”, sem zabrusil sinu Lanu, ko je (še pred leti) rekel, da se mu ne ljubi učiti.
Potem sva imela učno uro o tem, kaj je treba v življenju delati. Razdelila sva vse njegove naloge v dve skupini: na tiste, ki so prijetne in tiste, ki so koristne. Prijetne sva označila z velikim P, koristne pa s K. Seveda sva med prijetne uvrstila igre, dopisovanje s prijatelji ipd., v koristne pa učenje, trening ipd. Oba sva vedela, da gre za veliko poenostavljanje, saj je veliko opravil koristnih in hkrati prijetnih, ampak za moj namen je ta poenostavitev bila potrebna.
Poenostavljeno: realizacija koristnih nalog nam zmanjša trenutni užitek, vendar nas pripelje do koristnega, pomembnega cilja, delanje le prijetnega pa ustvarja le trenutne užitke in dolgoročno trpljenje.
Razlika med uspešnimi, bogatimi, zdravimi in tistimi, ki to niso, je ravno v pripravljenosti, da seodpovemo trenutnemu užitku zaradi dolgoročnih koristi. Tisti, ki se prepuščajo le kratkoročnim trenutnim užitkom (užitek hranjenja, pitja, kajenja, drogiranja, igranja…) ne dosegajo dolgoročnih koristi in po navadi niso uspešni, zdravi, bogati, srečni. Lana spomnim, da to pravilo velja skozi celotno človeško zgodovino in kot argument citiram staro grško modrost, ki pravi: izberi si tisto, kar je koristno, življenje bo že poskrbelo, da to postane tudi prijetno.Da ta najin pogovor ne bi bil hitro pozabljen, je na to temo pripravil miselni vzorec. Pripravil je tole:
Od tega je kar nekaj let, a ta risbica je še vedno na njegovi steni. Takrat je bil prav navdušen, ker je imel občutek, da ima v rokah orodje in motiv za lažje odločanje, ker ga je miselni vzorec opomnil, da se zmeraj sam odloča, ali je tisto, kar dela zanj koristno in ali prispeva k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.
Od tega je kar nekaj let, a ta risbica je še vedno na njegovi steni. Takrat je bil prav navdušen, ker je imel občutek, da ima v rokah orodje in motiv za lažje odločanje, ker ga je miselni vzorec opomnil, da se zmeraj sam odloča, ali je tisto, kar dela zanj koristno in ali prispeva k uresničevanju njegovih ciljev. Tako nikoli ne pozabi, da sta njegova prihodnost in usoda odvisna od njegovih sedanjih odločitev. Ve, da tisti, ki nima lasnih ciljev, dela za cilje drugega.Izkoristil sem to navdušenost in ga prepričal, da prebere drobno, a pametno knjigo Pojej živo žabo. Bil je eden redkih desetletnikov na tem planetu, ki je bral Briana Tracya in spoznal, da je trik uspeha v tem, da si koristne naloge narediš prijetne in da najprej narediš tisto, kar je najtežje. Potem hitro spoznaš, da je vse težko, dokler ne postane lahko in da je pot do uspeha in zdravja odvisna od tega ali imamo v življenju cilje in ali jih hočemo dosegati.
Tako preprosto je to, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda, ker so prepričani, da tega ne zmorejo, ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo.
Tako preprosto je to, a zakaj potem to počnejo le redki. Morda zato, ker ne vedo kako, morda, ker so prepričani, da tega ne zmorejo, ali celo ne vedo in ne verjamejo, da se tega lahko tudi sami naučijo.
Začelo je novo šolsko leto in morda bodo Lanove in moje izkušnje navdih za koga od staršev.